KAKO LIBERALNA CIVILNA DRUŽBA ONEMOGOČA NASTANEK LEVICE?

- Kolektiv Kritične fronte -

                                   

Uvodno pojasnilo

Besedilo izhaja iz specifične politične konjunkture v Sloveniji, v kateri segmentirana, a učinkovito koordinirana liberalna civilna družba pomembno prispeva k zamejevanju avtoritarnih tendenc. V zadnjem ciklu so volilna mobilizacija, artikulacija normativnih zahtev in hitre diskurzivne intervencije delovale kot ključni stabilizacijski mehanizmi liberalnega demokratičnega institucionalnega okvira.

Vendar ta empirična učinkovitost ne potrjuje njene inherentno emancipatorne narave, saj učinkovitost političnih formacij v določenih zgodovinskih trenutkih še ne dokazuje njihove emancipatornosti, zato jih je treba razumeti znotraj struktur hegemonije, ki te učinke proizvajajo.

Analiza liberalne civilne družbe tako ni usmerjena proti njeni vlogi pri omejevanju avtoritarizma, temveč proti njeni strukturni funkciji v reprodukciji liberalno-kapitalističnega reda. Tudi kot obramba pred avtoritarizmom namreč hkrati stabilizira obstoječi sistem in omejuje horizont politično možnega.

 

Transformacija in depolitizacija politično organizirane Protestne ljudske skupščine v neformalno, ohlapno množično gibanje

Do pomembne prelomnice v konfiguraciji progresivnega dela civilne družbe v Sloveniji je prišlo v času protestov proti vladi Janeza Janše (13. marec, 2020), ki je v kontekstu svetovne epidemije COVID-19 (12. marec, 2020) uvajala obsežne omejitvene ukrepe (zapiranje šol, omejitve gibanja, policijska ura ipd.), sprejete na podlagi zakonodaje o nalezljivih boleznih in interventnih zakonov, torej v okviru »rednega pravnega režima z izrednimi ukrepi«, ne pa ob formalni razglasitvi izrednega stanja po Ustavi Republike Slovenije. Te ukrepe pa je vladajoča stranka SDS po prepričanju velikega dela kritičnih državljanov zlorabila kot sredstvo kadrovske in institucionalne centralizacije oblasti ter konsolidacije politične moči, kar je sprožilo sprva manjše, kasneje pa množične vsakotedenske proteste, ki so bili najintenzivnejši zlasti v Ljubljani in do katerih je prvič prišlo konec aprila, 2020.

Ključen premik v civilni družbi se je zgodil 17. julija, 2020, z izpeljavo prve Protestne ljudske skupščine (PLS), ko se je začelo formirati širše civilnodružbeno in politično gibanje. Kot je bilo izpostavljeno v članku V leru ali včasih si je potrebno umazati roke, »skupščina« namreč »označuje osrednji organ upravljanja nečesa ali sestanek tega organa in se sklene z zavezujočimi sklepi«, zato je prva skupščina že akt vzpostavitve političnega subjekta. Tako v tem kot v članku Vsi na kolo! Za brezglavo telo! je dokumentirano, kako se je družbenocivilno gibanje, ki je imelo potencial in izražalo namero, da bi se od spodaj navzgor »organiziralo kot odločno politično gibanje« emancipatorne narave, stabiliziralo kot »amorfna, statična, neinventivna, repetitivna "kulturniška" "civilna družba". To neformalno semi-organizirano skupnost, s priključenimi liberalnimi nevladnimi organizacijami in kolektivi, predstavniki, aktivisti, intelektualci, kulturniki, podporniki, zagovorniki in samoprepoznanimi kot pripadniki »civilne družbe« pa lahko danes označimo za »liberalno civilno družbo«.

Oba prispevka (V leru... in Vsi na kolo!..) razkrivata, da je bil proces transformacije in depolitizacije politično organiziranega gibanja Protestne ljudske skupščine  v neformalno gibanje z ožjim vodstvenim krogom, posledica kombinacije več dejavnikov. Članek V leru izpostavlja kot vzroke in razloge za neuspeh strukturne dejavnike (neuspešen prehod od spontanosti k organizaciji, pomanjkanje kontinuitete, koordinacije in participacije), strateško-taktične dejavnike (pretirana osredotočenost na simboliko in performativnost, neupoštevanje začrtanih smernic, odločitev vodstva za premik iz eksplicitno političnih zahtev k manj politično-vsebinskim sloganom) ter individualno-osebnostne dejavnike (inercija in samovšečnost trdnega jedra, odhod prvotnih članov), kar je minimiziralo verjetnost oblikovanja trajnostne strukture, konsistentne politične artikulacije in uresničitve začrtanih ciljev gibanja. Kronološko kasnejša analiza Vsi na kolo! se v veliki meri ujema s prvo analizo, a razširja razumevanje depolitizacije PLS tako, da razčlenja, kako so strukturni, strateško-taktični in individualno-osebnostni dejavniki delovali v medsebojnem prepletu. Strukturni dejavniki – ohlapna organizacija, pomanjkanje kontinuitete, koordinacije in jasne implementacije smernic – so spodkopali sposobnost gibanja, da bi konsistentno uresničevalo politične zahteve, kar je omogočilo skorajda neovirano preusmeritev aktivnosti v simbolične in performativne prakse. Strateško-taktični dejavniki, kot so poudarek na vizualnih in kulturniških oblikah protesta, ritualizacija načina »kolesarskega« protestiranja in premik k manj vsebinskim sloganom, so dodatno preusmerili fokus s formalne politične artikulacije na medijsko vidnost in zato na medijsko privlačnejše kulturniške performanse, s čimer se je ošibilo potencial za doseganje konkretnih političnih ciljev. Individualno-osebnostni dejavniki, vključno z vzdrževanjem ustaljenih vzorcev delovanja trdnega jedra, selektivno obravnavo predlogov, podanih na skupščini, in odhodom prvotnih članov, so okrnili fleksibilnost in sposobnost kolektivnega odločanja ter preprečili učinkovito implementacijo smernic. Poleg tega vključevanje nevladnih organizacij in sindikatov v proteste, skupaj s strategijami za medijsko prepoznavnost, ni le spremenilo dinamike odločanja, pač pa tudi utrdilo neformalen, simbolno-kulturni značaj gibanja. Skupaj te ugotovitve kažejo, da depolitizacija PLS ni bila zgolj posledica posameznih napak ali odsotnosti volje, temveč rezultat součinkovanja strukturnih omejitev, strategij in vzorcev delovanja akterjev, kar je preprečilo prehod spontanega gibanja v trajnejši, organizacijsko obstojen in politično artikuliran kolektivni subjekt.[1]

 

Postpolitičnost

V nastalem političnem vakuumu se je vznikajoče antikapitalistično in antifašistično politično gibanje postopoma preobrazilo v liberalnoantijanšistično in postpolitično gibanje. Poglavitni cilj gibanja je postal opozicija do obstoječe avtoritarne oblasti, konkretno, strmoglavljenje Janševe »strahovlade«, ter posledično zagotovitev nove liberalne oblasti in obnova starega liberalnega reda. Z izrazom »postpolitično« označujemo posledico depolitizacije politike, odpravo strukturnega, razrednega, hegemonijskega konflikta (t. j. opustitev antikapitalističnih, razrednih in onkraj-liberalnih antagonizmov) ter na zamenjavo politike z moralizacijo – s tem, kar Chantal Mouffe imenuje »politika v registru morale«. Postpolitičnost v tej analizi ne označuje odsotnosti politike, temveč specifično konfiguracijo političnega polja, v kateri so antagonizmi formalno prisotni, vendar preoblikovani na način, ki preprečuje njihovo transformacijo v sistemski konflikt. Pri depolitizaciji zatorej ne gre za izginotje konflikta, temveč za njegovo regulacijo in omejitev znotraj normativno določenega institucionalnega liberalnega horizonta. Konflikt ostaja legitimen, dokler je prevedljiv v jezik upravljanja ali moralne presoje, ko pa zahteva preoblikovanje strukturnih razmerij moči, se poveča verjetnost njegove delegitimacije.

Poglejmo razvojno os procesa depolitizacije PLS nekoliko podrobneje. Kot je dokumentirala Tjaša Pureber v članku Kolesarski protesti 2020: Razpoke svobode (12. novembra, 2020), so se »poleg antikapitalističnih parol … vrstili vzkliki sreče. Zlomljena je bila družbena izolacija in postavljena ponovna možnost družbeno odgovorne kolektivnosti.« Toda prav na točki, kjer bi bilo smiselno preiti v organizirano političnost, pride do premika v smeri postpolitične stabilizacije, »protestniško gibanje PLS« pa se utrdi na ravni postpolitične liberalne civilne družbe. To se je zgodilo »konec poletja 2020«, ko so se »petkove akcije, vedno bolj omejene na ozek krog okoli Jaše Jenulla, bolj in bolj "artizirale" in "teatralizirale", s tem pa s petkovih protestov odgnale precejšen del simpatizerjev in simpatizerk, ki so pričakovali odločnejše politično delovanje, ne le vsakokratno, bolj ali manj posrečeno, artistično uprizarjanje hitro rjavečega zaklinjevalnega obrazca "Vlada pada!"« (V leru...). Sorodno je ugotavljala v že omenjenem članku tudi Pureber, da »številne ljudi v tej družbi tovrstni protesti proti Janši ne nagovarjajo, ker vidijo ključen problem v životarjenju pod kapitalizmom« in da bi se »nemiri … zato lahko zgodili tudi pod levo-sredinsko vlado«. Kot nadaljuje avtorica, je »skupaj s političnimi sporočili šlo za pomembno gesto upora proti grobo vsiljeni repatriarhalizaciji družbe, ki je prišla skupaj z ukrepi proti virusu«. Pri tem je podala ključno opozorilo, in sicer, da »le naslavljanje temeljnih družbenih neenakosti, krčenje sistemov družbenega nadzora, temeljna prerazdelitev bogastva in ukinitev institucionalnega nasilja lahko začnejo skupaj z vzajemno pomočjo in solidarnostjo tkati pogoje, znotraj katerih deli družbe ne bodo odrinjeni na margino«. Izginjanje te politične perspektive in refokusiranje idejne sporočilnosti na »petkovo« moralno kritiko vsakokratnega vladnega delovanja v preteklem tednu pomeni izgubo političnega naboja množičnega gibanja. Postpolitičnost petkovih protestov, ki v tem času že realizirano levičarsko politično delovanje nadomesti z moralnim konsenzom proti avtoritarni oblasti (»smrt janšizmu«, »strahovlada«), pa zajema tudi zamenjavo političnega programa in delovanja z liberalističnim spektaklom. Tu je potrebno poudariti, da se v tem kontekstu performativni elementi protestov ne presojajo po etični vrednosti, temveč po funkciji, ki jo opravljajo za ohranjanje ali omejevanje političnega antagonizma.

 

Slaba negacija – liberalni antijanšizem

Ko v praznem političnem prostoru trajnega izrednega stanja ni pozitivnega političnega projekta, preostane kot edina mobilizacijska sila le še moralistična negacija. Z izgubo antikapitalističnega in demokratizirajočega političnega naboja PLS, tako izgine tudi možnost vzpostavljanja emancipatornih praks, ki bi dejansko posegale v temeljne forme kapitalistične reprodukcije (vrednostno formo, blagovno menjavo, razredno razmerje, državno in pravno posredovanje ter subjektno formo delavca kot nosilca delovne sile). Zato se antagonizem ni mogel razviti v prekinitev reprodukcije kapitala, temveč je ostal ujet v njegove lastne izrazne in organizacijske oblike ter prešel na raven depolitizirane politične reprezentacije – v negacijo janšizma in afirmacijo liberalizma. Na tej točki je postalo popolnoma jasno proti čemu se borimo, kakor tudi – čeprav manj eksplicitno izraženo – za kaj smo: za obnovitev liberalnega statusa quo.

Posledično pride do premene pomembne intence protestnega gibanja samega iz opozicije do kapitalističnega sistema in do vsakršne oblasti v opozicijo do zgolj partikularne oblasti (janšistične vlade), iz česar sledi, da se funkciji vodstva protesta pridruži funkcija nadzorstva meje politike. Ta funkcija ne zajema (več) pospeševanja in razpiranja politične artikulacije, temveč njeno omejevanje in preusmerjanje z učinkovito moralno mobilizacijo najširšega dela civilne družbe kot celote proti skupnemu sovražniku (Janševa vlada). Z moralno mobilizacijo, ki jo je notranja logika liberalnega antijanšističnega upora prevedla v nenasilno vztrajnost, povezovalnost in artivizirano medijsko vidnost. Zamejevanje obsega in forme protestov, koncentracija neformalne moči in odločanja v »obrazu upora« in manko političnega organiziranja, ki bi potekalo od spodaj navzgor, je bilo v času permanentne krize in po upadu politično zainteresiranih akterjev za večino bolj ali manj vpetih udeležencev ne preveč problematično ali vsaj sekundarnega pomena. Nenazadnje tisti, ki so ostali, se priključili pozneje ali organizirali in sodelovali v protestih v drugih slovenskih krajih, niso gradili političnega gibanja, temveč opozicijo janšizmu.

Ta liberalni antijanšizem, ki smo mu v predvolilnem času leta 2026 vnovič priča, je v celoti, spregledal, da je janšizem kot politični pojav s fašistoidno strukturo predvsem simptom ekonomskega neuspeha »tranzicijske levice«, produkt razkroja socialne varnosti, depolitizacije razrednega konflikta in vključitve Slovenije v semi-periferni režim neoliberalne akumulacije, ne pa zgolj personalizirana deviacija političnega sistema, kakor se ga praviloma razumeva. A če je janšizem produkt krizne konfiguracije postsocialističnega kapitalizma, ne pa sistemska anomalija, potem je edini učinkovit antijanšistični upor ta, ki hkrati odpravlja družbene in materialne pogoje njegove reprodukcije (Sedem tez o janšizmu). S spregledom lastne soudeležbe v tranzicijskem konsenzu, ki je proizvedel materialne in afektivne pogoje mobilizacijske moči janšizma, sta liberalna oblast in njena hegemonija ohranili pogoje za mobilizacijo janšizma nedotaknjene.

Od začetkov petkovih protestov pa do njihovega konca je veljala liberalno-antijanšistična formula regulacije političnega, ki je nad vsem privilegirala neposredno moralno »kritiziranje« janšizma in zavračala politično artikulirano vzpostavitev protistemskega, antikapitalističnega in potencialno emancipatornega civilnodružbenega gibanja. To je bila formula: Zdaj ni pravi čas to. »Za to bo že čas pozneje,« se je glasil klasičen ugovor. Kam oziroma v kaj se je ta prestavljeni "čas" prekobalil in kakšno grenko čašo je napolnil, lahko spremljamo ta trenutek.« (Vsi na kolo! Za brezglavo telo!)

 

Liberalna civilna družba kot regulativni postpolitični aparat oblasti

Na podlagi postpolitične teorije lahko regulativni postpolitični aparat liberalne oblasti razumemo kot procesualen, strukturen in diskurziven mehanizem, ki reproducira hegemonijo liberalizma in omejuje politični antagonizem. Aparat ne deluje kot formalna institucija s fiksnim mandatom, temveč kot neformalni sistem, ki preko norm, praks, diskurzov in organizacijskih ureditev nadzoruje, usmerja in uravnava prehod civilnodružbenih mobilizacij v samostojno politično artikulacijo. V času postpolitičnih protestov je liberalna civilna družba z nasprotovanjem zgolj konkretni protiliberalni oblasti delovala kot funkcionalna enota liberalne hegemonije v krizi, kar pomeni, da je funkcionirala kot njen civilnodružbeni re-stabilizator in hkrati kot zapora politično možnega. Teh procesov  ne gre razumeti kot anomalijo ali aberacijo v civilni družbi, ampak kot povsem normalno delovanje kapitalistične totalitete, kot delovanje mehanizmov, ki so vgrajeni v strukturi kapitalističnega sistema; liberalna civilna družba, ki je hegemoniziran del »civilne družbe kot celote«, deluje kot aktivni aparat, ki reproducira kapitalizem in liberalno hegemonijo.

Z zamenjavo janšistične, protiliberalne oblasti z liberalno (vlada Roberta Goloba) se funkcija liberalno civilne družbe še nekoliko spremeni. V fazi konsolidirane liberalne oblasti in ohranjene liberalne hegemonije deluje liberalna civilna družba kot mehanizem njune krepitve. Na oblast sicer lahko naslavlja mehke kritike, ki opominjajo, da je še čas za izpolnitev danih obljub »civilni družbi«, vendar te v razmerju do konkretne liberalne oblasti niso antagonistične in subverzivne. Delujejo kot notranji korektiv oblasti, posredno pa učinkujejo kot njena legitimacija.

 

Diskurzivna, afektivna in organizacijska regulacija

Zlasti v času neposredno pred volitvami, manj vidneje pa že prej, kar je dokumentiral Boris Vezjak v članku Medijska disonanca, se je manifestirala regulativna funkcija liberalne civilne družbe, ki je potekala na treh ravneh: diskurzivni, afektivni in organizacijski.

Na diskurzivni ravni liberalna civilna družba kot postpolitični aparat oblasti uokvirja meje govorljivega; konflikti so dopustni kot moralna opozicija, medtem ko radikalnejša sistemska, razredna ali ekonomska vprašanja ostajajo izključena, potisnjena na obrobje ali diminutivizirana. Čeprav medijsko najvidnejši subjekti liberalne civilne družbe, kot sta Glas ljudstva in Inštitut 8. marec, v predvolilni kampanji, usmerjeni v povečanje volilne udeležbe, formalno niso neposredno pozivali k podpori posameznim političnim strankam, pa njihovo delovanje ni politično nevtralno. Že sama struktura slovenskega volilnega prostora – zlasti razmerje med mobilizacijo in abstinenco kot odločilnim dejavnikom izida – implicira, da ima povečanje volilne udeležbe diferencirane učinke, ki praviloma koristijo liberalnemu bloku. Še pomembneje pa je, da so ocene političnih programov in delovanja strank oziroma vprašalnik, ki so jih liberalno-civilnodružbeni akterji opravili oziroma posredovali političnim strankam, strukturirani znotraj specifičnega normativnega okvira, ki ga je mogoče opredeliti kot liberalnega.[3] Zahteve liberalne civilne družbe oziroma natančneje, njenih najvidnejših in najvplivnejših akterjev, s svojimi zahtevi v čemer ne posegajo v temeljne lastninske odnose ali logiko kapitalistične akumulacije, prav tako pa ne artikulirajo razrednega konflikta ali strategije sistemske transformacije –  če naštejemo nekaj tipičnih zahtev levice, kamor z vidika, ki izhaja iz prepričanja, da je kapitalizem inherentno nepravičen sistem, ne gre prištevati socialdemokratskega reformiranega kapitalizma ali socialnoliberalnega upravljanega kapitalizma.

Liberalno-civilnodružbena regulacija javnega političnega diskurza deluje selektivno na način, da ne izključuje politike kot take, marveč omejuje njen domet na normativno-proceduralna vprašanja in s tem depolitizira temeljne materialne razsežnosti družbe. V ospredje postavlja vladavino prava, formalne človekove pravice, transparentnost in korektnost postopkov, sistematično pa izrinja ali marginalizira vprašanja, ki zadevajo strukturo produkcije in razmerja moči. Tako so iz legitimnega horizonta javne razprave praviloma izločena vprašanja same kapitalistične organizacije produkcije. Podobno so obravnavane kot irelevantne ali »neprimerne« teme odprave eksploatacije, ekspropriacije in podružbljanja produkcijskih sredstev, pa tudi deetatizacija v smislu prenosa političnega odločanja na neposredne kolektivne oblike samoupravljanja, ki presegajo tako državo kot trg. Diskurz liberalne civilne družbe se prav tako izogiba presoji notranje organizacije političnih strank, zlasti glede koncentracije moči, kadrovskih mehanizmov in njihove vpetosti v širša razredna razmerja. V liberalni civilni družbi zato umanjka analiza razredne strukture in antagonizmov, ki bi lahko razkrila konfliktni temelj družbe ter vprašanje koncentracije kapitala kot strukturnega vira politične moči. Izrinjena so tudi vprašanja demokratičnega nadzora nad produkcijo, financami in investicijami ter resen razmislek o alternativnih ekonomskih modelih kot sistemskih možnostih, ne zgolj kot o mikrokomplementih obstoječemu redu. Rezultat takšne regulacije je redukcija politike na dobro upravljanje in blago popravljanje kapitalističnega sistema ter na sprejemljivo redistribucijo bogastva znotraj danih liberalnih okvirov, medtem ko so temeljna vprašanja lastnine, produkcije in oblasti potisnjena iz sfere legitimnega političnega spora.

V širšem smislu lahko delovanje liberalne civilne družbe razumemo kot del diskurzivnega hegemonijskega aparata, ki posreduje med družbenimi antagonizmi in institucionalnim redom. Njena funkcija ni zgolj artikulacija interesov, temveč tudi njihova selekcija, kanalizacija in pogosto depolitizacija. S tem, ko nezadovoljstvo prevaja v moralne ali parcialne zahteve, preprečuje njegovo transformacijo v sistemsko kritiko. To ne pomeni, da so posamezne zahteve irelevantne ali v nasprotju z levičarskimi pozicijami, ampak da so umeščene v okvir, ki ne dopušča njihove radikalizacije v smeri dejanskih družbenih transformacij, za katere si prizadevajo različni levičarski tokovi.

Na afektivni ravni dominantni akterji liberalne civilne družbe kanalizirajo jezo, strah in nezadovoljstvo v varne, predvidljive oblike (liberalni antijanšizem, moralistična kritika), kritično opozicijo, ki sproža sistemski antagonizem ali predstavlja grožnjo perpetuaciji liberalne oblasti in hegemonije, pa se diskreditira, moralizira in cenzurira.[3]

Na organizacijski ravni se regulacija potencialnih groženj hegemoniji kaže na zunaj kot omejevanje ali odlaganje politične institucionalizacije alternativnih civilnodružbenih gibanj, kot delegitimacija poskusov in oblikovanj »napačnih« in »nevarnih« političnih subjektov ter kot vzdrževanje specifično zamejenih oblik »varnega« in sprejemljivega upora.

Ker obravnavani sistem liberalne civilne družbe operira na ravni komunikacij, praks in njihovih funkcionalnih posledic v reprodukciji ali modifikaciji obstoječih razmerij moč, je njegove regulativne forme (moralizacija, cenzura, depolitizacija) potrebno razumeti kot strukturne tendence (re)produkcije hegemonije. Produkcija polja vidnega, slišnega in legitimno misljivega, ki selektivno strukturira samo možnost politične artikulacije in zato tudi družbeno realnost kot tako, je neločljiva od hegemonije kot temeljnega procesa kapitalistične reprodukcije. Zato liberalna civilna družba ni zunanji instrument hegemonije, ampak notranji pogoj njenega delovanja.

Ključne funkcije liberalne civilne družbe kot postpolitičnega regulativnega aparata liberalne oblasti in hegemonije so tako: depolitizacija političnega polja, kar zmanjšuje tudi verjetnost prehoda civilnodružbenega aktivizma v samostojno (ne nujno strankarsko) politično organizirano antisistemsko delovanje; proizvajanje in ohranjanje konsenza, kar reproducira liberalno politično polje, kjer so razlike omejene na moralno-afektivno opozicijo; regulacija prehoda, ki zajema nadzorovanje, katere oblike upora, kritike ali participacije se smejo politično artikulirati; in kooptacija radikalnejših civilnodružbenih akterjev, ki se jih s projektizacijo in nvo-izacijo integrira v liberalne institucije. Tako liberalna civilna družba stabilizira politično-ekonomski red. Vsi ti mehanizmi liberalne civilne družbe so del širšega procesa reprodukcije liberalne hegemonije in posledično stabilizacije kapitalistične organizirane družbe.

Hegemonija, kakor je utemeljeval Gramsci, namreč nastaja in se ohranja prav v civilni družbi kot celoti. To pa ne pomeni, da je civilna družba zgolj prostor vznikanja in umiranja alternativnih političnih »idej« ter njihovega preprečevanja, pač tudi s temi idejami povezanih alternativnih, nekapitalističnih materialnih praks. Ker hegemonija v gramscijevskem smislu organizira in stabilizira materialne pogoje reprodukcije družbenih razmerij, liberalna civilna družba kot njen osrednji nosilec ne deluje zgolj kot ideološki aparat, pač pa hkrati kot mehanizem, ki aktivno omejuje in selekcionira tiste prakse, za katere lahko z Močnikom rečemo, da od znotraj »razkrajajo obstoječi sistem; ustvarjajo niše drugačnosti; sprožajo ali pospešujejo alternativne zgodovinske procese«.

 

Sklepna misel

Če povzamemo, se je del širše progresivne civilne družbe v kriznem obdobju (avtokratske vladavine v času epidemije) začel konstituirati kot politični subjekt s potencialom, da postane trajnejša družbena sila, ki je v zgodnji fazi (samo)konstitucije kazala znake protisistemskega, antikapitalističnega in horizontalno demokratičnega delovanja z možnostjo emancipatornega preseganja kapitalističnih oblik družbenosti. Dominantni del progresivne civilne družbe (t. j. liberalna civilna družba), je prek spleta kontingentnih in strukturnih dejavnikov v danih razmerah prispeval k temu, da proces ni prešel v trajnejšo politično artikulacijo in materialne prakse. Namesto tega je prišlo do restitucije liberalne oblasti, do konsolidacije liberalne hegemonije in do restavracije liberalnega statusa quo – s tem pa tudi do revitalizirane dinamike »večnega vračanja enakega«, ki se z vsakim novim ciklom vrne v še intenzivnejši obliki: s kadrovskimi okrepitvami, močnejšo finančno-materialno infrastrukturo, lastnimi komunikacijskimi aparati, razvitimi mobilizacijskimi kapacitetami in še bolj utrjeno družbeno bazo.

Po obnovi starega reda je liberalna civilna družba v danih razmerah začela delovati kot kooptirani tihi partner liberalno-kapitalistične hegemonije, ki je aktivno pripomogel ki je z vzdrževanjem konsenza, obrambo pred »nepravočasnimi« in »nepravimi« kritikami ter posredno z diskurzivnim oteževanjem nastanka levičarskih političnih alternativ, pripomogel h njeni krepitvi in konsekventno k sami reprodukciji kapitalističnega sistema.

Na podlagi naše analize, ki je razkrila ekstenzivnost liberalne civilne družbi v polju civilne družbe kot celote in njeno vpetost v proces reprodukcije liberalno-kapitalistične hegemonije, lahko podamo oceno o prihodnosti »levice« v slovenskem kontekstu.

Ocenjujemo, da so v obstoječi konjunkturi skorajda popolne prevlade liberalne hegemonije, ki je ideološko kolonizirala kolektivni politični imaginarij in globoko prežela  diskurzivno tkivje levega civilnodružbenega polja, možnosti za nastanek močnega političnega subjekta, ki bi bil zmožen delovati kot efektivna protisistemska in emancipatorna družbena sila, zelo majhne. Takšna družbena sila namreč že predpostavlja obstoj solidne in obsežnejše »leve civilne družbe«, ki pa v trenutni konjunkturi obstaja zgolj kot izrazito fragmentiran, notranje heterogen, nepovezan in maloštevilčen segment znotraj civilne družbe kot celote.

Zgodovinsko dolgotrajen boj za takšno levo civilno družbo se začenja z bojem za pomen, ki mora najpoprej razbiti liberalno hegemonijo vsaj do te mere, da bo sploh mogoče kolektivno misliti alternativo – drugačne, neliberalne in nekapitalistične vrste družbeno-političnega organiziranja materialnega delovanja.

 

---

[1] Ta proces bi bilo mogoče lažje preprečiti ali ga vsaj otežiti, če bi skupščina pravočasno, na prvem sklicu – kasneje bi bilo za to že prepozno –, uvedla strogo formalno organizacijsko strukturo gibanja, s katero bi bilo mogoče šele zagotoviti horizontalno in demokratično odločanje ter uspešno preprečiti kopičenje neformalne oblasti in moči odločanja v posameznikih in manjši operativni skupini.

[2] Konkretno, odnos do privatizacije zdravstva, brezplačnega vrtca, pobude za varen in dostopen splav v EU, omejitve Airbnb, zaščita živali, ukrepi proti nasilju nad ženskami, odnos do genocida v Gazi (Inštitut 8. marec); ali vsem strankam podane zahteve Glasu ljudstva, ki predstavljajo koherenten projekt progresivnih reform znotraj obstoječega sistema, združujejo liberalno-pravni okvir (vladavina prava, človekove pravice) in socialdemokratske ekonomske ukrepe (redistribucija, regulacija trga, delna dekomodifikacija), medtem ko posamezni radikalnejši poudarki ostajajo omejeni in nepovezani.

[3] To smo nadrobneje dokumentirali na Kritični fronti v uredniški izjavi O poskusih utišanje kritike v javnosti in v Odzivu na odgovor Jaše Jenulla ali je leva cenzura.