POROČILO S TISKOVNE KONFERENCE O ZASTRAŠEVANJU IN SANKCIJAH EU PROTI KRITIČNEMU MIŠLJENJU IN SVOBODI IZRAŽANJA

Inštitut Trivelis, zastraševanje in sankcije EU proti posameznikom in posameznicam

1. Zahtevamo, da inštitut Trivelis umakne Poročilo Tuje manipuliranje z informacijami in vmešavanje v Sloveniji, objavljeno na njegovi spletni strani. 

Utemeljitev. 

Omenjena študija je političen pamflet, saj radikalno odstopa od uveljavljene družboslovne metodologije. Nikjer niso opredeljeni viri, kaj šele, da bi bili glede na resnost obtožbe kritično ocenjeni. Poleg tega ni jasno, ali sta vsebino  odobrila recenzenta, kar je za  takšne študije obvezna praksa. Poleg tega ni razvidno, kdo je pamflet financiral. Navedba financerja pripomore pri oceni relevantnosti takšnih študij.

2. Zahtevamo  opravičilo dr. Urošu Lipuščku, ki mu je bila  s temi enostranskimi in nedokazanimi obtožbami prizadejana velika moralna in strokovna škoda. Če prvi dve točki ne bosta uresničeni, bo avtor sprožil ustrezne pravne postopke.

3. Zahtevamo, da ministrstva financirajo samo tiste študije, ki so narejene na osnovi  uveljavljenih  strokovnih meril, zato zahtevamo, da neodvisna strokovna  komisija oceni relevantnost tega pamfleta.

IZJAVA UROŠA LIPUŠČKA

Ko kritika postane »tuja propaganda«?

Poročilo nedavno ustanovljenega, na videz neodvisnega inštituta Trivelis (ki ga, kot berem, financira Ministrstvo za obrambo) o opredelitvi  tujega manipuliranja z informacijami in vmešavanja (FIMI), poskuša prikazati moj zapis na Facebooku o zasedanju Parlamentarne skupščine Nata v Ljubljani 14. oktobra 2025 kot del širše in dobro organizirane ruske propagande. Omenjeno analizo, ki kot domnevno glavnega ruskega propagandista poimensko analizira samo mene, so nekritično povzeli tudi nekateri vodilni slovenski mediji, zato sem dolžan tale pojasnila. 

Takšne oznake so zelo resne in zato zahtevajo dosledno metodološko utemeljitev. Odpirajo temeljno vprašanje, kje poteka meja med legitimno domačo politično kritiko in dejanskim tujim vmešavanjem v naš informacijski prostor. 

Moja objava na Facebooku (FB), ki je sprožila omenjeno analizo, sodi v žanr političnega komentarja (objavljena je na koncu tega besedila). Kritizira oboroževanje, vlogo Nata in EU ter opozarja na domnevne posledice za socialno državo. Takšna stališča niso nova niti niso značilna zgolj za sedanji kontekst vojne v Ukrajini. V evropskem prostoru so del dolgoletne pacifistične, socialne in protivojne tradicije – od razprav o vietnamski vojni do nasprotovanja vojni v Iraku itn. Sama vsebina torej ne more biti dokaz tujega vmešavanja. 

Osrednji argument Trivelisovega poročila, ki je objavo označilo za del ruske informacijske kampanje, temelji na domnevnem ujemanju njenih vsebinskih poudarkov z narativi, ki se pojavljajo v ruskih medijih. Takšna logika nevarno poenostavlja. Narativna podobnost namreč sama na sebi ne pomeni tudi operativne povezanosti. Slednje pa avtorji te analize niso niti poskusili dokazati. Argumente, podobne mojim, najdemo tudi pri mnogih zahodnih akademikih, političnih strankah ter mirovnih gibanjih, ki z Rusijo nimajo nobene povezave. Če zgolj podobnost stališč zadostuje za obtožbo tujega vpliva, potem postane politični pluralizem že sam na sebi sumljiv ali celo nesprejemljiv, z njim pa tudi demokratični politični sistem. 

Moji kritiki opozarjajo na hitro in intenzivno širjenje moje objave ter na vlogo majhnega števila zelo aktivnih profilov. To so lahko legitimni indikatorji glede na dejstvo, da med Rusijo in EU poteka očitno zelo intenzivna informacijska vojna. Toda brez primerjave z drugimi mojimi objavami na FB in odzivi v istem časovnem intervalu trditve avtorjev te analize ostajajo na ravni insinuacije. Visoka stopnja angažmaja je v polariziranih razmerah lahko namreč tudi posledica domače politične mobilizacije, kar potrjuje dejstvo, da moje objave na FB na mesec dosegajo tudi do milijon ogledov in da sem preprosto zasut s prošnjami za predavanja širom Slovenije. Samo v februarju bi moral imeti šest predavanj o aktualnih političnih razmerah. To potrjuje, prvič, da del javnosti vidi v meni kredibilnega sogovornika; in drugič, da javnost zaradi cenzure, ki je zajela vodilne slovenske medije, želi slišati tudi argumente z druge, mirovniške strani, ki je odrinjena na rob medijske krajine. Tudi sam sem opazil, da imajo  moji prispevki na FB, zlasti ob hudih krizah in dogodkih, kakor npr. ob ugrabitvi venezuelskega predsednika Madure, že v nekaj urah po objavi za naše razmere zelo visoko število bralcev. 

Najresnejša metodološka pomanjkljivost te študije je odsotnost kakršnih koli neposrednih dokazov o vplivu tujega, v tem primeru kakšnega ruskega akterja. Ni sledu o kakršni koli tehnični analizi, ni povezave z znanimi ruskimi vplivnimi mrežami, ni primerjave oziroma sinhronizacije z drugimi primeri v tujini. Oznaka »ruska propaganda« tako temelji na domnevah, ne na dokazih. 

Boj proti tujemu manipuliranju z informacijami (ne samo z ruske strani, ampak tudi s strani nam prijateljskih držav oziroma njihovih obveščevalnih služb) in poseganju v naše notranje zadeve je brez dvoma nujen. Toda če se pojem tuje manipulacije uporablja preohlapno, tvega, da postane politična oznaka oziroma anatema, ne pa legitimno analitično orodje. V takšnem okolju (sem sodi tudi Slovenija kot država s kratkotrajno demokratično tradicijo) postane legitimna kritika oblasti hitro varnostni problem, kar dolgoročno ne krepi našega demokratičnega političnega ustroja, temveč ga ogroža.

Preširoka, metodološko nezadostno in slabo utemeljena raba pojma FIMI, kot v navedenem mojem primeru, predstavlja resno tveganje za naš demokratični ustroj. Presenečen sem, da sta si avtorja dovolila tako grobe metodološke pomanjkljivosti. Analiza me spominja na podobne ideološko ozke študije, ki sem jih proučeval, posebej s strani CIE in sovjetske KGB iz obdobja, ko je bila hladna vojna na višku. 

Vprašanje ni, ali obstaja hibridna informacijska vojna – ta brez dvoma obstaja. Vprašanje je, ali si lahko privoščimo, da brez trdnih dokazov v njen okvir uvrščamo tudi domače kritične politične komentarje. Demokracija namreč ne propade le zaradi tujega vmešavanja, temveč tudi takrat, ko začne dvomiti v lastno sposobnost prenašati kritiko. Omenjena študija je zato nesprejemljiv in zelo škodljiv politični pamflet. 

V tem okviru bi opozoril še na en zelo negativen vidik omenjene študije. Avtorja sta očitno razpolagala z zelo natančnimi podatki o delovanju Facebooka: z minutnim merjenjem odziva, podatki o vseh sledilcih, vseh skupinah, ki so članek delile enkrat ali večkrat itn. Iz podatkov, ki sta jih navedla, je jasno ne samo, da je Facebook strogo nadzorovan medij (to smo vedeli že doslej), ampak tudi, da lahko oblasti izdelajo podrobne sezname kritično razpoloženih ljudi. Ti podatki bodo lahko uporabljeni v neki novi potencialni noči dolgih nožev. Orwell je torej tudi med nami. Nekateri evropski politiki že delujejo v tej smeri. 

Ministrstvo za obrambo, ki financira to dejavnost, je dolžno, da v okviru javnega financiranja zagotovi najvišje možne strokovne standarde delovanja takšnih institucij. Osebno pa sporočam, da se bom zaradi morebitnih manipulacij z mojimi teksti do volitev vzdržal komentiranja o temah, ki so povezane z notranjo politiko.

Inkriminirano besedilo

Slovenski "patrioti"

Predsednik vlade Robert Golob nas je na skupščini držav članic NATA, ki je zasedala v Ljubljani, »razveselil« z napovedjo, da bo Slovenija za ukrajinsko vojsko kupovala ameriške rakete zemlja–zrak. Podrobnosti tega »nakupa stoletja« so seveda državna skrivnost. Ukrajinska vojska uporablja štiri vrste ameriških raket. Zelo verjetno bo Slovenija kupovala prestrezne rakete za sisteme protizračne obrambe Patriot, ki branijo najpomembnejše energetske objekte. Vsaka od teh raket stane od 3,5 do 6 milijonov dolarjev, odvisno od tipa. Ameriška podjetja izdelajo na leto samo okoli 500 takšnih raket. 

Zaradi velike porabe teh raket (okoli 1.000), ki jih je doslej izstrelila ukrajinska vojska, in velikega števila raket, ki so jih nedavno uporabili v Izraelu, so zaloge teh raket na doslej najnižji ravni. Za sestrelitev vsake ruske rakete porabijo povprečno dve raketi. Učinkovitost sistemov Patriot naj bi bila po uradnih podatkih med 80 in 90 %. V zalivski vojni so bile učinkovite le v približno 25 %. Po neuradnih ocenah, ki se pojavljajo celo v ukrajinskih medijih, naj bi njihova učinkovitost zaradi izboljšav na ruskih raketah padla na zgolj 6 %. 

Kakorkoli, z nakupom raket za ukrajinsko vojsko se bo Slovenija neposredno vpletla v vojno v Ukrajini. Za takšen sklep ne bi bil dovolj le sklep vlade in odobritev parlamenta, ampak tudi nacionalni referendum. Prepričan sem, da večina javnosti ne bi podprla nakupovanja orožja za ukrajinsko vojsko, pa tudi brezpogojno pristajanje naših političnih elit na Trumpovo ultimativno zahtevo, da morajo članice NATA poslej za oboroževanje namenjati kar 5 % družbenega produkta — kar v našem primeru pomeni okoli 20 % državnega proračuna.

Uresničitev teh zahtev pomeni na evropski ravni odpoved socialni državi, pa naj politiki vseh vrst še tako zagotavljajo, da se to ne bo zgodilo. Evropske države so namreč v vse večji gospodarski krizi. Na skupščini NATA ni bilo, kolikor je mogoče razbrati iz poročanja naših medijev, niti besede o miru, ampak samo o orožju. Predsednik vlade nas je očitno včlanil v tako imenovano skupino »voljnih« držav, v kateri je bilo doslej sedem držav. Nekatere države, na primer Madžarska, ostro nasprotujejo militarizaciji EU oziroma pripravam na vojno z Rusijo.

Ukrajinski predsednik Zelenski, ki mu je maja lanskega leta potekel mandat, naj bi po trditvah ameriške kongresnice Anne Paulin vsak mesec prenakazal na nek svoj račun v eni od saudskih bank 50 milijonov dolarjev. Poleg tega zahteva od EU vsak mesec vsaj 1,5 milijarde evrov samo za delovanje države. Do septembra so države članice EU Ukrajini obljubile 63 milijard evrov vojaške pomoči; trenutno pa poteka razprava o tem, da bi konfiscirali približno 210 milijard dolarjev ruskih državnih rezerv, ki so deponirane predvsem v belgijskih bankah. Države članice EU naj bi garantirale ta posel, Ukrajina pa naj bi denar vrnila šele, ko ji bo Rusija plačala vojno odškodnino — kar je seveda le teoretična možnost. Ukrajinsko  vojno bomo plačevali očitno še veliko let.

Namesto da bi EU vlagala denar v raziskave, šolstvo, zdravstvo, socialno državo in ustrezne pokojnine, ga vse bolj usmerja — skupaj z našo državo — v orožje. Mir je v EU očitno pozabljena beseda. Samo s zaostrovanjem mednarodne napetosti se bodo namreč vladajoče elite v največjih evropskih državah obdržale na oblasti. Sklep o nakupu orožja za Ukrajino je brez dvoma »najboljša« možna popotnica predsedniku vlade Golobu za volitve v prihodnjem mesecu.

IZJAVA TOMAŽA MASTNAKA

Trivelis, Inštitut za obrambo, varnost in odpornost, se predstavlja kot neodvisno strokovno in raziskovalno središče. Ustanovitelj je Center za evropsko prihodnost, ki ga je ustanovilo zunanje ministrstvo RS, obrambno ministrstvo RS je navedeno kot odgovorna institucija in obrambno ministrstvo ga tudi finančno podpira. Trivelis torej deluje v institucionalnem okolju vladne politike: izvaja vladno politiko in prispeva k delovanju vladnih organov. Kakor koli sodimo o delovanju Trivelisa, je to sodba o vladni politiki. Kdor meni, da je delovanje Trivelisa, kakor se kaže v napadu na dr. Uroša Lipuščka, nesprejemljvo, pove, da je nesprejemljivo delovanje vlade na tem področju. Ker je Trivelis, ki ga financira in sprejema odgovornost zanj sedanje obrambno ministrstvo, ustanovil Center za evropsko prihodnost, ki ga je ustanovila vlada Janeza Janše, je v danem pogledu problematična vladna politika obeh polov našega političnega establišmenta.

Trivelis je tako neodvisen, kot je neodvisna politika naše vlade (oziroma naših vlad). Politika slovenske vlade, ki jo izvaja in sooblikuje Trivelis, je politika Evropske unije, ki jo izvaja naša vlada. V danem primeru gre za evropsko politiko, ki zadeva informiranje in svobodo izražanja. Neposredno nas zadevata dva vidika te politike: nadzor nad informiranjem in izražanjem mnenj ter kaznovanje tistih, ki jih uradniki EU označijo za prestopnike. 

Najnovejše orodje za nadzor nad informiranjem in javnim izražanjem mnenj je FIMI, Foreign Information Manipulation and Interference, ki naj bi, kot pove ime, preprečeval tuje manipuliranje z informacijami in vmešavanje v evropski informacijski prostor. Trivelis v sodelovanju s slovenskimi mediji propagira FIMI in obenem deluje po njegovih smernicah, se pravi, ga uveljavlja v praksi v našem prostoru. Osnovno načelo delovanja po smernicah FIMI je, da se razglasi za tuje vse informacije in mnenja, ki so tuji propagandi, v katero je pod vodstvom EU vklenjena Evropa.

FIMI naj bi po lastni razlagi preprečeval informacijske manipulacije, ki strateško spodkopavajo zaupanje v institucije, medije, politične prakse in proces demokratičnega odločanja. Konkretno gre, kot se vedno znova izkaže, zlasti za EU in NATO ter njuno politiko, tako na vrhu kot v nacionalnih transmisijah. Problem je v tem, da so EU in NATO, politične elite na evropski in nacionalni ravni, osrednji mediji ter različni eksperti, vse bolj pa tudi nepregledna mreža nevladnih organizacij v resnici izgubili zaupanje ljudi in podporo ljudstva. Toda do tega je v največji meri prišlo zaradi njihove politike, delovanja, načina nastopanja in življenjskega sloga, ne zaradi rovarjenja tujih sil. Velika večina ljudi ima svoje, notranje, domače razloge za nezadovoljstvo s politiko vladajočih elit in jih zna tudi izraziti. Naloga FIMI je, da deligitimizira in kriminalizira povsem razumljivo in legitimno izgubo zaupanja ljudstva v tako imenovano uradno politiko. Iz ljudi, ki imajo drugačno mnenje od uradnega in ga celo izrazijo, dela notranje sovražnike. Nepristranski logični razmislek pa bi najverjetneje pripeljal do sklepa, da so notranji sovražniki v resnici tisti, ki delujejo v nasprotju z življenjskimi interesi večine prebivalstva.

Evropske politične elite so začele stopnjevati nadzor nad informacijami in javnim izražanjem mnenj, ko si niso mogle več zatiskati oči pred dejstvom, da izgubljajo podporo ljudstva. Njihov največji problem zdaj je, da ne morejo pridobiti podpore prebivalstva za svoje priprave na vojno proti Rusiji. Ker so Rusijo postavile za sovražnika, zdaj po sprevrženi logiki vsakogar, ki nasprotuje rusofobiji in vojni proti Rusiji, označijo za ruskega agenta in svojega sovražnika. Priprave na vojno proti Rusiji so sprožile vojno vladajočih elit proti tistim, ki nasprotujejo politiki, ki vodi v vojno.

Kar sem opisal doslej, je politična logika prizadevanj za nadzor nad informacijami in izražanjem mnenj. Poglejmo še njihovo notranjo logiko. Kar največkrat obvelja za dezinformacijo, za tuje manipuliranje ali vmešavanje, so v resnici empirično preverljiva dejstva in izjave. Gre za informacije ali izjave o tem, kdo je izzval kakšno vojno, kdo v vojni zmaguje, kako učinkovito je kakšno orožje, kdo krši jus in bello, kako samostojna ali neodvisna je kakšna nacionalna politika, koliko sredstev se vlaga v obrambo in kako zviševanje obrambne porabe vpliva na socialno varnost in življenjski standard, kako svobodni so mediji, kako svobodne so volitve, katere tuje sile se vmešavajo vanje, koliko lahko običajni ljudje v resnici odločajo... Vse to je, kot rečeno, empirično preverljivo. Toda za evropsko politiko nadziranja javnega mnenja vprašanje ni, ali so informacije ali mnenja preverljivi in kako se skladajo z dejstvi, temveč kako se ujemajo z uradno politiko in vladajočo propagando. Uradne resnice, pripovedi, propagandne točke so pomembnejše od dejanskega stanja, od realnosti in resnice, in kadar se ne skladajo z dejstvi, realnostjo in logiko, se zavrže dejstva, zanika realnost in odpove logiki, ne pa uradnemu mnenju in propagandi. To ima radikalne posledice. Ne gre samo za absurd, da kdo, ki vztraja pri dejstvih in logičnem sklepanju, postane notranji sovražnik in ruski agent. Ne gre niti samo za to, da se preganja mnenje, ki se ne sklada z uradno politiko in propagando. Gre za to, da se spodkopava same osnove razmišljanja. Ne gre zgolj za omejevanje svobode mišljenja in izražanja mnenj, gre za onemogočanje in dekonstrukcijo samega mišljenja. Vsiljevanje stališč, ki so skregana z dejstvi in logiko, ki zanikujejo realnost, je norost. Ta norost nas zdaj vodi v vojno.

Ostane še druga plat evropske politike nadziranja informacij in izražanja mnenj: sankcioniranje prestopnikov. Kaj so sankcije? Sankcije so politični ukrep brez pravne podlage, ki ima namen uničiti prestopnikovo življenje. Sankcije sprejme Svet Evrope, se pravi zunanji ministri držav članic. Glede na dosedanje izkušnje ni znano, kdo jih predlaga, iz kakšnih razlogov in na kakšni podlagi. Predstavljam si, da bodo združbe, kakršna je Trivelis, v bodoče igrale pomembno vlogo pri iskanju in ovajanju prestopnikov. Obtožnice ni. Odločba ni izročena sankcioniranemu. Zabeležena je v papirjih Sveta Evrope. Sankcionirani izve zanjo iz medijev, ali ko se zaleti v posledice, učinke odločbe o sankcioniranju: ne more do svojega denarja, ker je blokiran njegov bančni račun; po možnosti je blokiran tudi bančni račun žene ali moža; ne more plačevati računov, kar pomeni, da mu lahko izklopijo elektriko ter odklopijo vodo in ogrevanje, lahko ga vržejo iz stanovanja, ne more do zdravstvenih storitev; kdor bi ga denarno podprl, bi bil v prekršku, v Nemčiji pa mu grozi zaporna kazen; ne sme potovati prek ozemlja EU; zaprt mu je dostop v javnost; kdor bi mu dal besedo, lahko izgubi svojo platformo komuniciranja s svetom. Sankcionirani se nima kje pritožiti, ker sankcije niso pravni ukrep ali zakonski akt; ne opirajo se na noben zakon in tudi ne kršijo nobenega zakona; nobeno sodišče v EU ni pristojno za obravnavanje njegovega primera. Sankcije so izraz oblastniške arogance, okrutnosti oblasti, čista samovolja.

Ko sem bil zaradi izražanja mnenj obtožen v starem režimu, sem prejel obtožnico v pismu s povratnico; obtožnica je opisala moj prekršek in utemeljila pregon; lahko sem imel odvetnika in se branil pred sodiščem; sodišče je moj zagovor upoštevalo in pretehtalo. Enkrat sem bil obsojen pogojno, drugič so obtožnico umaknili. Medtem ko je potekal postopek, sem se prosto gibal, lahko sem si kupoval hrano, zvečer sem lahko šel na pivo s prijatelji, kolikor sem imel prihrankov, sem imel dostop do njih, v službi nisem imel težav, nihče se me ni izogibal. Morda bi lahko rekel: Zlati stari časi!

Zdaj lahko crknem. Trivelis me lahko neodvisno in strokovno denuncira, kakšna vladna institucija bo ovadbo psredovala v Bruselj, da bo Slovenija izpolnila svojo kvoto pri preganjanju informacijsko-mnenjskih prestopnikov, Tanja Fajon bo na Svetu Evrope glasovala za, Golob bo zadovoljen, ker bo njegova vlada tudi v tem pogledu delovala "enotno" z bruseljsko centralo, NLB bo blokirala moj račun, pritožiti se ne bom mogel nikomur, država se bo odpovedala kakršni koli obligaciji do mene kot državljana, izterjala pa bo dohodnino, in moje potne listine bodo neveljavne, tako da ne bom mogel niti prebežati k Putinu. Tistemu prejšnjemu sistemu se reče totalitarizem. To je uradna oznaka, ki jo je sprejela EU. V resnici je totalitarizem to zdaj – takšen, kakršnega še ni bilo.

Sankcije imajo poleg "disciplinskega" učinka na kaznovanega in zastraševalnega učinka na javnost še en grozljiv vidik. Pri sankcijah ne gre več za kršitev človekovih pravic in svoboščin. Gre za uničevanje podlage, na kateri je sploh šele mogoče zamisliti si in uveljavljati pravice in svoboščine. Ker gre za ukrep, ki je sprejet mimo pravnega sistema in ima učinke, ki izničujejo pravno varnost in zaščito prizadetega, gre za ukrep, ki uničuje in izničuje sam pravni sistem. EU vse bolj deluje z ukrepanjem, ki velja v izrednem stanju, se pravi v stanju, v katerem zakoni ne veljajo. Izredno stanje je začasno suspendiranje zakonov. Sankcije, ki jih EU sprejema za nadziranje informacij in izražanje mnenj, pa obidejo zakone, jih popolnoma ignorirajo in odrinejo vstran, in zakoni ne veljajo, dokler veljajo samovoljni ukrepi sankcij, ki so časovno neomejeni. EU z uvajanjem sankcij proti kršiteljem uradne propagande uvaja vladanje izven pravnega sistema in mimo zakonov, a tako perfidno, da zakonov ne krši. S temi sankcijami se uveljavlja oblast, ki deluje zunaj pravnega sistema in zakonov, rekli bi lahko onkrajpravna in postlegalna oblast, mi, državljani, pa izgubljamo najosnovnejšo pravno varnost in zakonsko zaščito – in to v imenu "obrambe, varnoste in odpornosti". 

Po podatkih izpred meseca je EU sankcionirala 59 oseb in pravnih oseb. Najbolj znan med njimi je polkovnik Jacques Baud, upokojeni švicarski obveščevalni oficir in nekdanji visoki uradnik v Natu, ki so ga obtožili ruske propagande, ker je na podlagi analize informacij in dokumentov o vojni v Ukrajini, objavljenih izključno v EU, prišel do drugačnih sklepov od vrhuške v EU in Natu. Švicarska državljanka Nathalie Yamb je bila sankcionirana zaradi kritike francoskega neokolonializma v Afriki in se ne more vrniti domov. Nemški novinar turškega porekla Hüseyin Doğru je postal žrtev sankcij zaradi pisanja o trpljenju Palestincev. Kot vidimo, ne gre samo za ruske agente. Gre pa za temeljno, najosnovnejšo svobodo in varnost sankcioniranih in vseh nas. 

Ker sankcije sprejema Svet Evrope, je zanje morala glasovati tudi Tanja Fajon. Kar pomeni, da ja glasovala za oblast, ki deluje izvenpravno in zunaj zakonov, in za izničevanje najosnovnejše pravne varnosti in zakonske zaščite državljanov. Da o svobodi misli in izražanja in tiska niti ne govorimo. Ta totalitarizem torej podpira sedanja slovenska vlada. Naslednja, če bo Janševa, bo na isti liniji. Trivelis bo neodvisno in strokovno delal za eno ali drugo. Mi pa bomo v kratkem imeli priložnost, da glasujemo zanje in za vse to.