KAKO SE JE V ČASU PETKOVIH PROTESTOV VZPOSTAVILO EMANCIPATORNO LEVIČARSKO GIBANJE - IN KAKO JE BILO ZATRTO?

- Igor Ž. Žagar, filozof, sociolog in jezikoslovec -

Uredniški uvod

Na uredništvu smo se odločili za poobjavo besedila, ki je bilo pod naslovom "V leru ali včasih si je potrebno umazati roke" prvič objavljeno v Sobotni prilogi Dela, 7. 8. 2021, saj menimo, da predstavlja politično refleksijo izkušnje, ki je zaznamovala zelo širok krog ljudi – tudi nekatere od nas, ki smo proteste dolgo časa podpirali, se jih udeleževali in v njih aktivno sodelovali. Besedilo smo nadslovili s poudarkom na dokumentiranem opisu in razlagi pomembnega političnega procesa, saj nam takšen premik fokusa v retrospektivi pomaga bolje, ustrezneje  razumeti tedanje dogajanje. 

V LERU ali VČASIH SI JE POTREBNO UMAZATI ROKE

"Po nekaj skupščinskih razpravah, ki jih je v AKC Metelkova in AT Rog pripravila Anarhistična pobuda Ljubljana, je bila 17. julija 2020 izpeljana Protestna ljudska skupščina (PLS), in to »kot odziv na načrtno rušenje osnovnih temeljev demokratične ureditve s strani političnih elit ter onemogočanje neposrednega izražanja volje ljudstva«.

PLS je sprejela smernice, ki »temeljijo na ključnih vrednotah za vključujočo in progresivno družbo, ki so demokratičnost, enakost, enakopravnost, transparentnost, solidarnost, socialna in okoljska pravičnost ter spoštovanje temeljnih človekovih pravic in vladavine prava«, razvrščene pa so v 8 tematskih sklopov:

1) Delavske in socialne pravice

2) Gospodarstvo in infrastruktura

3) Okolje, podnebje in odrast

4) Medijska svoboda in sovražni govor

5) Kultura

6) Izobraževanje

7) Zdravje 

in

8) Demokracija in vladavina prava.

Sama skupščina je podala še točko »alternativne politike«. 

Na žalost do 2. (in naslednjih) PLS nikoli ni prišlo, kakor tudi ne do širše razprave o predlaganih smernicah.

Namen posveta, ki bi potekal na platformi ZOOM tudi zato, da se v razpravo lahko vključi kar največje število zainteresiranih (posameznikov in posameznic, skupin, interesnih združenj ...) je široka razprava o predlaganih smernicah, ki naj v trenutnem kritičnem političnem kontekstu (manjšinska vlada, ki je tik pred sesutjem tudi v DZ, bližajoče se državnozborske volitve, pospešeno ustanavljanje novih političnih strank ...) osvetlijo sledeča vprašanja:

1) Kakšen je namen sprejetih in objavljenih smernic: le deklarativen ali tudi akcijski?

2) Če tudi akcijski, kako naj se smernice pričnejo udejanjati?

3) Je pri tem smiselno in sprejemljivo tudi povezovanje z drugimi neformalnimi skupinami, ki si želijo aktivnega sodelovanja in sprememb v političnem prostoru?

4) Je mogoče, da se raznolike skupine, ki so sodelovale pri pripravi smernic PLS, povežejo vsaj v ohlapno organizirano politično fronto, ki bi lahko nastopala v javnih in političnih razpravah?

5) Je morda smiselno, da se tako ohlapno organizirana politična fronta (če bi, seveda, bila sprejemljiva) vključi tudi v politični boj za državnozborske volitve (recimo s svojim »političnim krilom«)?

6) V primeru, da točka 5) ni sprejemljiva, je morda smiselno vsaj ohlapno sodelovanje s katero od obstoječih političnih strank (smernice PLS se, na primer, v precejšnji meri pokrivajo s smernicami Levice)?

7) Če niti točka 6) ni sprejemljiva, kje in kateri so potemtakem načini za uresničevanje sprejetih smernic PLS?"

Tako sva s kolego Mihom Zadnikarjem konec maja vabila na posvet o vlogi in pomenu, predvsem pa o prihodnosti t.i. petkovih kolesarskih protestov, oz., kakor so to nastajajoče gibanje poimenovali nasprotniki, o prihodnosti "politkolesarjenja".

Verjamem, da marsikateremu bralcu in bralki, četudi so brez dvoma, tako ali drugače, slišali za petkova kolesarjenja, ni povsem jasno, za kaj gre in o čem v uvodu pričujočega pisanju sploh govorim, zato je kratek pogled v zgodovino biciklističnega protestiranja verjetno na mestu. Tisti, ki jim korona histerija, vladna represija in medijsko pobebavljanje še ni povsem otopilo možganov se morda spomnite, da se protesti - nekje konec marca oz. v začetku aprila 2020 -  niso začeli na kolesih, ampak na balkonih. In njihov pobudnik niso bili Jaša Jenull in Protestivalska ekipa, ki je v ospredju danes, ampak Anarhistična pobuda Ljubljana (APL), z zelo konkretnimi zahtevami in slogani: "Stop najemnine! Stanovanja za vse!" in "Proti prekernemu delu!". Konec aprila 2020 se protesti z balkonov preselijo na kolesa in tudi pobudnik te iniciative je bila APL (zainteresirani bralec in bralka več zanimivih dokumentov najdeta v knjigi Na ruševinah kapitalizma: dokumenti iz korona-krize, Acerbic Distribution, 2020). 

Ko se je protest preselil na kolesa je zlagoma privzel drugačno dinamiko in organizacijsko strukturo: počasi se je kot vodilni obraz in ime "gibanja" (kakor se je takrat rado reklo, pa je bilo do gibanja še daleč in ga tudi danes, na žalost, še ni) vzpostavil Jaša Jenull z ekipo Protestivala (aktivno že v času t.i. Vseslovenskih vstaj 2012/13) in še nekaj posamezniki in posameznicami. Konkretne slogane APL (ki so se občasno sicer še pojavljali) je zamenjal splošni in ponavljajoči se krovni slogan "Vlada pada!" (z današnje perspektive je to nedvomno najdaljši prosti pad v slovenski zgodovini, ki utegne počasi pričeti zanimati tudi fizike), število kolesarjev je vsak petek naraščalo, prišlo je do prvih večjih trenj glede organizacijskega primata (epizoda z "odprtim mikrofonom" Tjaše Prošek), APL se je ob na novo uveljavljajoči se organizaciji protestov zlagoma umikala iz prvih vrst in počasi (ob vladi, ki je še kar padala in pada še danes ...) je prišlo do sklica t. i. Protestne ljudske skupščine (PLS). Resnici na ljubo je treba priznati, da je bila APL (ob podpori še nekaterih združenj) tudi pobudnik 1. Protestne ljudske skupščine, ki se je potem odvila 17. VII. 2020 v Argentinskem parku, rezultat PLS pa lična knjižica na šestinštiridesetih straneh, z naslovom Smernice protestne ljudske skupščine, ki je tiho in neopazno izšla septembra 2020 (na žalost brez CIPa in ISBNja, ki bi omogočila širšo dostopnost).

Na tem mestu se moramo malce ustaviti in premisliti: izvedena je bila "skupščina", ne zborovanje ali (že) običajen protest. In izdane so bile "smernice", ne le zapisnik ali povzetek dogajanja. "Skupščina" je močna beseda, z veliko vsebinsko težo in zgodovinsko prtljago; tradicionalno označuje osrednji organ upravljanja nečesa ali sestanek tega organa in se sklene z zavezujočimi sklepi. In "smernice" nimajo nič manjše teže ali bolj nedoločnega pomena: zaznamujejo in kažejo smer, v katero naj se neka dejavnost giblje. Upravičeno je bilo torej pričakovati, da se bo nastajajoče gibanje (končno) skušalo jasneje strukturirati in si zadalo jasnejše, konkretnejše cilje (kakor je "vlada pada", ki še najbolj spominja na Warholov osemurni film Empire State Building, v katerm se spreminjata le svetloba in sence). Že 28. julija 2020 je bila tako vzpostavljena Facebook stran Protestna ljudska skupščina, ki je objavila sledeči manifest (zaradi omejenega prostora navajam samo programska začetek in zaključek, celotno besedilo pa si zainteresirana bralka in bralec z lahkoto prebereta na FB; za moj zapis ključne formulacije sem poudaril s krepkim tiskom):

"Protestno gibanje je nastalo spontano in brez organizatorja. Razvilo se je po prvih znakih janšizma v marcu 2020, in to na balkonih. Potem je šlo na kolesa, pa na stopala. Ker protest ni dovolj, smo prejšnji petek, 17. julija 2020, ustanovili Protestno ljudsko skupščino v Ljubljani. Njen namen je spregovoriti o vsebinah in zahtevah prebivalk in prebivalcev Slovenije. Z udeležbo cca. 3000 protestnikov se je oblikovalo kar 245 idej in predlogov, ki povzemajo protestniške zahteve. Na prihodnji skupščini jih bomo obrusili v politične, danes pa vas bomo seznanili z nekaterimi izmed njih.

...

Z delom bomo nadaljevali! Na več načinov. Vzpostavili smo fb stran Ljudska skupščina in spletno platformo, kjer predstavljamo ideje, zaključke in zahteve te in prihodnjih Ljudskih skupščin. Z ločenimi srečanji se bodo nadaljevala srečevanja posameznih fokusnih skupin, v kratkem pa ste protestnice z idejami in predlogi rešitev vabljeni na 2. Protestno skupščino v Ljubljani in upamo da kmalu tudi drugam po Sloveniji. Prebivalstvo je željno konstruktivne artikulacije tega trenutka."

Pa se je kaj od obljubljenega tudi zgodilo? Razen vzpostavitve FB strani, na žalost, ne. Protestnice in protestniki "v kratkem" niso bili povabljeni na 2. Protestno skupščino, posledično se tudi "245 idej in predlogov, ki povzemajo protestniške zahteve", nikoli ni "obrusilo v politične", saj naslednje PLS preprosto ni bilo, prav tako se ni razširila še "drugam po Sloveniji". In to kljub vehementnemu zatrjevanju, da organizacija 1. PLS "kaže možnosti za drugačno obliko političnega in družbenega delovanja", da je prebivalstvo "željno konstruktivne artikulacije tega trenutka" in da "protest ni dovolj". Podobno se je godilo "Smernicam", ki so bile pozabljene še preden so dobro izšle, "skupščina" pa ni pripeljala do nikakršne konkretnejše in trdnejše organizacije: petkovo kolesarjenje se je nadaljevalo kot prej, poljubno in spontano, pri čemer spontanost pomeni, da so se ga ljudje udeleževali, če so zanj (z)vedeli, "teme" pa so se določale sproti, večinoma glede na aktualno politično dogajanje, ali pa tudi to ne. Ni jih bilo malo, ki so petkove proteste kmalu vzeli kot (rekreativno) zabavo, na kateri popiješ pir ali dva, zapelješ nekaj krogov, potem pa greš domov (ali na še en pir). Knjižica s smernicami je postala nekakšen občasni alibi za petkovo kolesarjenje: če se je kateri od strumnih udov mlahave koalicije kdaj pa kdaj spotaknil ob petkove proteste, če se je kateri od medijev kdaj povprašal, kakšen je pravzaprav končni smoter petkovega pedaliranja, in tudi, če se je o končnem smislu in namenu petkovih shodov samokritično povprašal kateri od udeležencev in simpatizerjev protestov, se mu je pred nosom všečno pomahalo s "Smernicami" češ, to je tisto, to je naš cilj, za to se borimo. "Smernice" so torej postale le alibi za vedno bolj inertno petkovo repeticijo, s katero ciljev in smotrov skupščine pač ni mogoče uresničiti, ne da bi naredili korak naprej v politično, v eksplicitno politično, v organizirano politično. Posledično so se konec poletja 2020 petkove akcije, vedno bolj omejene na ozek krog okoli Jaše Jenulla, bolj in bolj "artizirale" in "teatralizirale", s tem pa s petkovih protestov odgnale precejšen del simpatizerjev in simpatizerk, ki so pričakovali odločilnejše politično delovanje, ne le vsakokratno, bolj ali manj posrečeno, artistično uprizarjanje hitro rjavečega zaklinjevalnega obrazca "Vlada pada!"

In prav to inertno, samozadostno in samovšečno stanje sva s kolegom Zadnikarjem želela pretresti in prevprašati s posvetom o Smernicah: je to res največ, kar od petkovih protestov lahko pričakujemo? Kaj s tem ne izgubljamo izredne in enkratne priložnosti za oblikovanje širokega političnega gibanja, ki bi, recimo, z oblikovanjem svojega "političnega krila" in načinom političnega organiziranja, ki bi omogočalo (tudi) spopad za vstop v Državni zbor, lahko predstavljala inovativni poskus in obliko (bolj) neposredne demokracije? Kako? Tako da bi imeli morebitni izvoljeni poslanci in poslanke tega "političnega krila" kot svojo vsakokratno posvetovalno bazo prav Protestno ljudsko skupščino, v skladu s stališči in sklepi katere bi potem delovali in glasovali v DZ. S tem bi PLS, s svojimi odločitvami in obljubami, dobila svojo pravo vlogo v aktualnem razmerju (političnih) moči in ustavno-zakonskih okvirih političnega delovanja, Smernice pa način uresničevanja. Seveda, obstajajo tudi pasti in težave takšnega organiziranja, in Državni zbor, vsaj v obstoječi sestavi, smrdi do neba, toda dokler se konkretnega političnega organiziranja ne lotimo, tudi pasti in težav ne moremo ustrezno, predvsem pa konkretno nasloviti. Državnozborski smrad bi tu moral biti najmanjši problem, razen če ne gre le za muhasto kibiciranje porcelanasto občutljivih (malo)meščanskih eksistenc: odgovoren kmet pač vsak dan spuca gnoj iz svojega hleva, tudi zato, da se sosedje ne bi dušili v smradu ...

Pobudo z vprašanji in dilemami, navedenimi na začetku članka, sva naslovila na večinoma mlajše kolege, poznavalce in pisce na področju družbenih in političnih teorij, ki pa jim aktivizem ni tuj in dobro poznajo petkove proteste. Prvi odzivi so se zdeli ugodni: večina je izpostavljena vprašanja prepoznala kot družbeno pomembna in vredna razprave. Ko pa je prišlo do posveta - se ga ni udeležil nihče od zgoraj omenjenih ... Kar nedvomno govori samo zase in jasno sporoča: izpostavljena vprašanja sicer so družbeno relevantna, vendar se na primeru petkovih protestov z njimi nima smisla ukvarjati. Ali še drugače: petkovi protesti so sicer zanimiv fenomen, se jih je pa nima smisla lotevati z družbeno in politično teorijo. In posvet, še bolj pa njegova petkova nadaljevanja so pokazali, da je bila njihova intuicija pravilna.

Presenetljivo so se posveta namreč udeležili takorekoč vsi osrednji obrazi in organizatorji petkovih protestov. Najprej jim ni bilo po godu, da sva s kolegom Zadnikarjem posvet organizirala "mimo njih", brez da bi jih o nameri predhodno obvestila ali morda celo prosila za soglasje. Smernic niso razumeli kot usmeritve za delovanje, ampak kot "dokument časa", skupščine pa ne kot organa, kjer se te usmeritve predebatirajo, izčistijo in poženejo v izvrševanje: skupščina je za "trdo jedro" organizatorjev petkovih protestov preprosto prostor, ki je odprt za vse, namenjen temu, da se ljudje odprejo in razložijo, kaj jih teži in kakšne probleme imajo, in to da je potrebno ceniti in za to moramo biti ljudem hvaležni. S strankami se ne bi povezovali, svoje stranke ne bi ustanavljali, delovali bi izključno na področju povezovanja iniciativ "civilne družbe" (sintagmo postavljam v navednice, ker je zaradi vsestranske sploščenosti in izpraznjenosti povsem izgubila konkretno vsebino in pomen, in ji ga je mogoče poljubno pripisati ali podtakniti), kjer bi podprli  morebitne civilne iniciative, če do njih pride, in če bi bile vredne podpore. Ampak ja, seveda, vsekakor, potrebno je organizirati 2. protestno ljudsko skupščino, na katero so vsi malce pozabili. In to ne glede na velike besede in zaveze 1. PLS in ne glede na Smernice, ki jasno kažejo smer delovanja. To je za "trdo jedro" PLS očitno preteklost, nazaj pa se ne oziramo več, temveč strumno marširamo naprej, četudi ne vemo prav dobro kam, in četudi pri tem potacamo, kar smo že pridelali. 

In so 2. Protestno ljudsko skupščino tudi organizirali, že 2. 7. (zgoraj omenjani posvet se je zgodil 8. 6.), na Trgu republike. Brez pregleda sklepov 1. PLS, kakor so zapisani v ustanovitveni izjavi na FB, brez pregleda Smernic in načina njihovega uresničevanja, brez širše priprave in koordinacije. Temu primerna je bila tudi udeležba: precej manj kot na rednih petkovih kolesarjenjih in nezansko manj kot na 1. PLS: če naj bi bi se se 1. PLS udeležilo okrog 3000 ljudi, je 2. PLS obiskalo (po moji skromni oceni) največ 200 ljudi. Poganjati pedala je pač lahko, artikulirati (svoja) stališča in jih po možnosti celo uresničevati pa mnogo težje ...

Udeleženci in udeleženke so se razvrstili v 7 tematskih skupin, ki naj bi obravnavale raznorodne tematike, od problema vode (bližal se je referendum), preko ogroženosti medijev, do reforme volilnega sistema in zakona o tujcih. Sam sem na kratko obiskal prav vseh 7 skupin (čas za debato in pripravo "sklepov" je bil 45 minut), udeležba je variirala med 15 do 30 udeleženci na skupino, raven debate pa je bila skromna, res skromna, in večinoma (z izjemo ali dvema) ni presegla debate ob pivu ali skodelici kave: kopica truizmov in splošno znanih dejstvev, množica že stokrat preigranih idej in predlogov, veliko ogorčenja in nekaj sentimentalizma, predvsem pa veliko votlega govoričenja in govorjenja zaradi govorjenja samega. Po 45 minutah so skupine predstavile svoje sklepe, tisti, ki so želeli biti dodatno in sproti informirani pa so organizatorjem pustili svoje e-naslove. Do danes, ko tole pišem (3. 8.), nisem prejel še nobenega obvestila, domnevni sklepi 2. PLS niso bili nikjer objavljeni (ker preprosto niso objavljivi), o njih se ne razpravlja (saj tudi ni o čem razpravljati). 

Petkovo kolesarjenje pa se nadaljuje, kot da se vmes ne bi nič zgodilo. No, pač, udeležba je občutno manjša in očitno je vedno težje najti tematske naslove za to (očitno samo še) rekreativno dejavnost. Zadnje bicikliranje (30. 7.) je tako potekalo pod zgovornim naslovom "Vzdržujemo kondicijo". Ob vseh simpatijah do petkovih protestov in priznanju organizatorjem za leto in pol vztrajnosti se namreč sprašujem: Kondicijo za kaj? Vlada je namreč še kar v prostem padu. Že Robespierre in Napoleon, figuri z nasprotnih strani političnega spektra, pa sta vedela: če želiš narediti omleto, moraš razbiti nekaj jajc.