Preskoči na glavno vsebino

ODZIV NA ODGOVOR JAŠE JENULLA NA VPRAŠANJE, ALI JE "LEVA CENZURA"

- Lucija Plavčak -



V internetni oddaji Petkova propagandna poročila #113 je gledalec voditelju, Jaši Jenullu, zastavil vprašanje: »Gospodična na fb pravi, da si leva cenzura. Kaj meniš o tem?«

Kontekst: o cenzuri in pritiskih po samocenzuri s strani Jaše Jenulla sem prvič javno spregovorila na svojem FB zidu in opisala osebno izkušnjo, ki neposredno osvetljuje kontekst preprečevanja objav Kritične fronte v Skupini podpore aktivnemu državljanstvu (ki šteje 76.000 članov in jo je funkcionalno mogoče razumeti kot medijsko platformo), katere skrbniki so Jaša Jenull, Piščalka, Sanja Fidler, Dejan Koban in Ruženka Semišova ter moderator Teodor Jelen Tejč. Pred približno mesecem dni sem na povabilo skrbnika skupine – Jaše Jenulla – prevzela vlogo moderatorke, zaradi česar sem imela možnost neposredno objavljati prispevke Kritične fronte – in to sem tudi počela. Kmalu po objavi Žagarjevega prispevka DRAGI MIHA [Pismo predsedniku stranke Mi, socialisti!] in mojega prispevka Stranka Mi, socialisti! Brez statuta, brez odgovora sem prejela Jenullov telefonski klic. 

Sporočilo je bilo jasno: o objavah, ki kritično obravnavajo Kordiša ali druge politične akterje levega in levo-sredinskega političnega bloka, se »morava pogovoriti«. Takšne kritike menda ne sodijo v skupino. Piše se naj povezovalno in objavlja samo kritike Janše, Logarja in Stevanovića. Razlog? Kritika »naših« naj bi ljudi spravljala v dvom, jih delala apatične in jih odvračala od volitev, na katerih mora zmagati levoliberalni blok. Še posebej so ga zmotile kritike Mihe Kordiša in njegove stranke Mi, socialisti!. Ker se je tema telefonskega pogovora iz mojega zasebnega delovanja kot moderatorke preusmerila na uredniško politiko Kritične fronte, sem telefon predala svojemu možu, Roku Plavčaku, ki je nastopal v funkciji člana uredniškega kolektiva Kritične fronte. Poleg ponovitve že omenjenih navodil, mu je bilo predlagano, naj se namesto pisanja in objavljanja kritik raje lotimo lepljenja provokativnih sličic hamburgerjev pod objave Anžeta Logarja. Dan po tem problematičnem pogovoru sem, zatrdno odločena, da ne bom sodelovala pri (samo)cenzuri, odstopila iz mesta moderatorke. Nedolgo zatem smo na Kritični fronti objavili članek Kako se je v času petkovih protestov vzpostavilo emancipatorno levičarsko gibanje – in kako je bilo zatrto?. Pod objavo prispevka na mojem FB zidu se je odzval tudi Jenull s (kasneje odstranjenim) komentarjem, v katerem je diskreditiral avtorja in nas obtožil »spodbujanja špetirja« ter »mešanja dreka med levimi in progresivnimi gibanji«. Od takrat naprej ni bil na medijski platformi Skupina podpore aktivnemu državljanstvu sprejet v objavo niti en naših poslanih člankov,  čeprav obravnavajo tematike, ki so javnega pomena za aktivne državljane in državljanke. To efektivno pomeni cenzuro.

Tovrstnih odzivov na Žagarjev prispevek in na druge objave kritik »naših« je bilo ogromno, tudi zasebnih, na kar se je kolektiv Kritične fronte odzval z izjavo O poskusih utišanja kritike v javnem prostoru, v kateri je ostro obsodil posredne in neposredne pritiske po utišanju kritike ter efektivno cenzuro.

Vrnimo se k Petkovim propagandnim poročilom #113. 

Na zastavljeno vprašanje gledalca,  da »gospodična na FB pravi, da si leva cenzura. Kaj meniš o tem?«, se je Jenull odzval pomenljivo:

»Ja, res je, jaz sem leva cenzura, a ne, vsi ti, ki ste mislili, da je Kučan ta stric iz ozadja, ki vleče vse niti. Midva s Kučanom sva se dobila, sva imela poseben ritual in mi je on predal te ključe in zdaj pač ni več on ta stric iz ozadja, zdaj sem jaz ta stric iz ozadja, ki kontrolira celo levo sceno in nič se ne sme zgodit brez mojega odobrenja, privolitve, samo s tem, da jaz sem še bolj zvit, ker nisem samo stric iz ozadja ampak sem istočasno tudi iz ospredja, ker cenzuriram vse, kar vam ne bo všeč in tudi če boste tukaj v komentarjih kaj takšnega napisal, kar se mi ne bo zdelo v redu, vas bom zbrisal in zbannal in zablokiral in če mi boste grozil, vas bom prijavil na policijo in tako naprej.«

(transkripcija govora, začetek 9 : 22)

Odziv Jaše Jenulla v oddaji Petkova propagandna poročila ni odgovor na obtožbo cenzure, temveč njena banalizacija. Ironija in karikiranje ne naslavljata dejanskega problema, ki ni v tem, ali se nekdo razglasi za »strica iz ozadja«, temveč v tem, ali kot skrbnik velike in vplivne spletne skupnosti  (poleg tega ima vpliv oziroma nadzor tudi nad drugimi pomembnimi kanali, kot so Glas upora, Glas ljudstva in Piščalka, kar pomeni, da gre za realen monopol nad vidnostjo) selektivno omejuje objave na podlagi politične vsebine.

V konkretnem primeru ne govorimo o teorijah zarote ali interpretacijah, temveč o preverljivih dejstvih: telefonskem pozivu k predhodnemu usklajevanju kritik »naših«, izrecni zahtevi po omejitvi kritik na desne akterje, diskreditaciji avtorjev in sistematičnem zavračanju objav Kritične fronte.

Cenzura ni nujno tiha ali prikrita. Lahko je utemeljena z argumentom »zdaj ni pravi čas«, »to škoduje naši strani« ali »to ljudi demotivira«. A v vseh teh primerih gre za isto logiko: politična kritika je dopustna le, dokler ne ogroža hegemonije lastnega političnega bloka.

Na to prakso opozarjam kot članica Kritične fronte in kot nekdanja moderatorka skupine, ne iz osebnih razlogov, temveč zato, ker ima resne posledice za javni prostor, pluralnost in možnost notranje politične kritike na levici. Humor tega problema ne odpravi.

Zato pozivam k temu, da se preneha onemogočati objave, ki kritično obravnava leve in levo-sredinske akterje, in da se omogoči pregledna, enakopravna in pluralna raba skupinske platforme. Namen tega poziva ni osebni spor, ampak zagotoviti javni prostor, kjer je politična kritika možna brez selektivnih omejitev ali pritiskov.


Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

RAZKRITJE VSEBINE STATUTA STRANKE MI, SOCIALISTI!  - Lucija Plavčak - EKSTREMNA KONCENTRACIJA MOČI V PREDSEDNIKU Videti je, da se kverulanti in zdraharji, ki so namigovali na avtokratsko funkcijo predsednika stranke, niso dosti motili. Branje statuta namreč razkriva sistemske težave, ki kažejo, da je notranja struktura stranke daleč od demokratične , kljub radikalno levičarski politični idejnosti, s katero se ta javno predstavlja. Kot radikalna levičarka, ki verjamem v demokratično in horizontalno ter participativno politično delovanje, razumem statut kot izredno problematičen . Zakaj? Najbolj očitna težava je ekstremna koncentracija moči v predsedniku . Ta vodi delovanje stranke, jo zastopa v pravnem prometu, odgovarja za materialno in finančno poslovanje, sklicuje seje sveta, predlaga evidentacijski postopek za izbor kandidatk in kandidatov, ima ključno vlogo pri oblikovanju kandidatnih list in imenuje kadrovski odbor (14., 15., 16., 17., 19., 27., 28. člen). Posvetovanje s...
DRAGI MIHA [Pismo predsedniku stranke Mi, socialisti!]  - Igor Ž. Žagar, filozof, sociolog in jezikoslovec - Dragi Miha, tole je ena od včerajšnjih objav stranke MI, SOCIALISTI, ki mi jih redno servira FB. Kar me malce bega je, da se na vseh teh objavah pojavljaš le ti (in morda Ozna), kakor pred ustanovitvijo stranke MI SOCIALISTI. Kaj stranka res nima še koga, ki bi lahko predstavil ideje stranke in pokazal, da članstvo raste, in da MI SOCIALISTI ni le Miha Kordiš (bučk, da vas je bilo na ustanovnem kongresu več kot 200 ne kupim; sem si vzel čas in udeležence preštel: 100+, nič več)? Malce me tudi preseneča, da stranka na svoji spletni strani ponuja le manifest: kratek, fragmentaren, udaren, glasen, ki pa o stranki ne pove dosti, pravzaprav nič. Marx in Engels sta pred skoraj 200 leti s Komunističnim manifestom postavila visoke standarde, vaš pa bolj spominja na manifest futurizma ... Več kot presenetljivo je tudi, da dva meseca pred volitvami na spletni strani stranke ne najdem...
STRANKA MI, SOCIALISTI!: BREZ STATUTA, BREZ ODGOVORA - Lucija Plavčak - Pri politični stranki ne govorimo o zasebnem društvu, interesni skupini ali aktivističnem kolektivu, temveč o organizaciji, ki neposredno posega v javno oblast. Prav zato statut ni obrobni administrativni dokument, temveč temeljni, ustavni akt stranke. Statut je obvezna priloga pri registraciji politične stranke pri Ministrstvu za notranje zadeve, z vpisom v register političnih strank pa postane javni dokument. Javnost ima legitimno in neodtujljivo pravico vedeti, kako je stranka organizirana, kako se v njej sprejemajo odločitve, kdo ima pooblastila in kako so ta omejena, kakšne so pravice in dolžnosti članov ter kakšni so mehanizmi nadzora, odgovornosti in razreševanja sporov. To ni formalizem ali birokratska kaprica, temveč samo jedro demokratične legitimnosti politične organizacije. Pravna in demokratična logika, ki stoji za tem, je jasna in neizprosna. Politična stranka kandidira na volitvah, sooblikuje zakonod...