V ALTERNATIVI: DELAVSKI RAZRED OGROŽATA TAKO JANŠIZEM KAKOR LIBERALIZEM
- Miha Zadnikar, samostojni delavec v kulturi -
Spodaj znova objavljeno besedilo je nastalo v želji po utemeljitvi in realizaciji heterogenega političnega gibanja, ki bi preseglo narcizem, avtokratičnost in izključevalno noto, izraženo med tako imenovanimi petkovimi kolesarskimi protesti. Za takšno gibanje so bili, če si osvežimo spomin, skoz leto 2020 in v dobršnem delu leta 2021 podani vsi spodbudni nastavki, pogoji in priložnosti. Žal niso bili izkoriščeni.
Podpisani je v »zgodnji fazi« petkovih protestnih srečanj večkrat javno opozoril, da bi morali identično naperjenost, ki se je tako strastno izkazovala proti tedanjim rabotam vlade Janeza Janše, uperiti tudi proti liberalistom – danes bi rekli: proti vladni koaliciji kot celoti. »Za to bo že čas pozneje,« se je glasil klasičen ugovor. Kam oziroma v kaj se je ta prestavljeni »čas« prekobalil in kakšno grenko čašo je napolnil, lahko spremljamo ta trenutek. Histerija in strah, ki precejšen del prebivalstva znova peha v (zmerom bolj) nemogoč, z redukcijami in relativizmom nasičen »protijanšizem« bi nam lahko bila prihranjena, ko bi se bilo »vodstvo« protestov pripravljeno organizirati kot odločno politično gibanje, ne pa da je ostalo amorfna, statična, neinventivna, repetitivna »kulturniška« »civilna družba«.
Emancipatorni potencial, ki smo ga tedaj slutili in snovali družno z Anarhistično pobudo Ljubljana, ni prenesel argumentiranih teoretskih prispevkov z več strani, pri čemer »petkovi« niti niso bili sposobni spoštovati sklepov več skupščin. Niso jim bili (politično) dorasli, če smo natančnejši. Prav zdaj plačujejo davek, ki se mu reče realnost njihove apolitične, mestoma celo predpolitične prakse: Navzven so sicer zmerom bolj »politični« in podajajo svoje zahteve, toda v resnici so skrepeneli v čisto navadno liberalistično »civilno družbo«, ki je zgubila šanso množične opozicije in celo odpora, se otepa kritike in ni sposobna samokritike, pri čemer, kajpak, zadeve razume osebno, ne pa kot kritiko »funkcije«. Iz zgodovine vemo, da je postopek, ko namesto argumentov v odgovor na kritiko potem ponudiš nekakšen »psihološki portret« kritikove osebe, del neslavne stalinistične zapuščine.
Tipično za liberaliste, bi lahko rekli tej namerni naglušnosti. Torej ni nič nenavadnega, da kot taki liberalizma tudi ne znajo in ne morejo brati skupaj z njegovo ključno posledico oziroma sopotnikom – s fašizmom. K temu lahko dodamo še ugodje malomeščanščine, tako značilne za novodobne narcise, ki aktivizem radi enačijo s svojo osebo. V incestuoznem razmerju do liberalizma so bili malomeščani razkrinkani že zdavnaj. Takole o njih pravi Marx v slavnem Osemnajstem brumairu Ludvika Bonaparta (1852):
»Ne smemo pa omejeno misliti, da hoče malomeščanstvo načelno uveljaviti kak egoistični razredni interes. Nasprotno, malomeščanstvo je prepričano, da so posebni pogoji njegove osvoboditve splošni pogoji, ki je v njihovem okviru edino mogoče rešiti sodobno družbo in se izogniti razrednemu boju.«
Izogibanje razrednemu boju je, kajpak, pomembno sporočilo in svarilo za vse aktiviste in aktiviste, ki sicer s svojimi dejavnostmi »ščijejo kri«, a si ne marajo umazati rok s politiko. Pri tem nikakor nočemo samopašno poudarjati, kako »prav« smo imeli takrat, pred domala petimi leti, temveč smo dolžni pred skorajšnjimi parlamentarnimi volitvami znova opozoriti, da sta sovražnika delavskega razreda in vseh opeharjenih ljudi slejkoprej oba: tako janšizem kakor liberalizem. In prvega se ne moremo znebiti, če ne prepoznamo, razkrinkamo, napademo in, navsezadnje, odpravimo drugega. To je naša edina alternativa. Sicer smo obsojeni na večni, bolj ali manj jalov, utrujajoč, »večni« »protijanšizem«, spričo katerega se diskurz zmerom bolj spakuje od histerije. Mar se bo kolesarska karavana zdaj mobilizirala vsaka štiri leta ali kako bo videti perpetuiranje te performanse?
Vsak »nov obraz«, ki se ga naivno prebivalstvo v svoji protijanšistični stihiji tako razveseli in oprime, da je za njegov pohod na čelo vlade celo pripravljeno iz tedna v teden protestirati, »naslavljati« bolj ali manj banalne »probleme« in blatiti konkretne politične protagoniste z desne (ne pa odločno udariti po sistemu kot takšnem), ima namreč prepoznavne stare, bolje rečeno: starikave poteze, ki nas v evropski zgodovini tlačijo in morijo že od pariških dogodkov leta 1848. In potem nekateri še zmerom mislijo, da bodo »novi« kdaj upoštevali »glas od spodaj«, še tako prizadevno zbrane »zahteve ljudstva«. Ozrimo se samo k vodstvu in potezam Evropske komisije, pa lahko vidimo, kako je s temi zadevami tudi doma.
Spodnji prispevek kaže brati skupaj s člankom Igorja Ž. Žagarja »V leru ali Včasih si je potrebno umazati roke«, ki je pod nadnaslovom Kako se je v času petkovih protestov vzpostavilo emancipatorno levičarsko gibanje – in kako je bilo zatrto? vnovič objavljen v istem blogu. Povezava do članka: https://kriticna-fronta.blogspot.com/2026/01/kako-se-je-v-casu-petkovih-protestov.html
S kolegom Igorjem Ž. Žagarjem sva poskušala maja letos organizirati posvet o vlogi in pomenu, predvsem pa o prihodnosti tako imenovanih petkovih kolesarskih protestov. Namen je bil »pretresti in prevprašati inertno, samozadostno in samovšečno stanje«. Žagar je na tem mestu že 7. avgusta reč ekspliciral, podal pregleden historiat protestov in z referencami razgalil protestniške apropriacije, oslabljen spomin in prazne obljube. In kakor že Žagar, tako tudi podpisani še vedno čaka na odziv po II. Protestni ljudski skupščini (PLS), ki je bila — več kot očitno po provokaciji — 2. julija na ljubljanskem Trgu republike (TR) naposled le izvedena.
Vprašanje, zakaj se »petkovi« ne organizirajo še politično, je medtem javno zastavil Miha Kovač (na javni televiziji, rekoč, le zakaj ne naredijo »politične platforme«?); o tem se je 18. septembra 2021 v intervjuju za Večer razgovoril tudi Lev Kreft in na vprašanje, ali smo morda res že pozabili, kaj je smisel politike, političnosti, odgovoril z besedami, da »nekaj, kar bi morala vzeti v zakup vsa ta današnja gibanja iz različnih sfer, od ’biciklistične’ do kulturniške, okoljevarstvene, feministične, znanstvene, LGBT+, sindikalne, itn.: močna skupnost so, a od nekdaj imajo velik problem — politika se jim upira. Kar seveda ni nič čudnega, a ne biti vpleten v politične poteze, pripelje do takšnih dogodkov, kot je bil na Triglavu. Ko ne upoštevaš, kaj vse se lahko pripeti, in ne načrtuješ akcije politično, ampak samo performativno (…) V politiko se je treba vmešati, četudi je nagnusna.«
Še korak dlje je šla Simona Rebolj in v svoji »Nedeljski pridigi« 19. septembra letos zapisala tole: »Začelo se je dobro, končalo porazno. Zakaj? Ker so naboj in vsebino protestov prevzeli nekateri predstavniki sindikatov in nevladnih organizacij, ki nimajo tam kaj početi, razen da izrabljajo priložnost za svojo slavo in ’karierne’ ambicije.« Če k tem zapažanjem skromno pridodamo še aktivacijsko (govorniško) navzočnost par ostarelih liberalcev, smo že bliže podobi petkove realnosti. Ko namreč občudujemo kolesarsko vztrajnost, nam v isti sapi postane jasno, da med vožnjo kratko malo »ni časa« za poglabljanje, za iskanje politične alternative. Družno z vlado moramo hiteti in nekako prikolesariti do konca, saj je to vendarle naš osnovni cilj, kajneda?
Dobri znanec je dogajanje v »Hyde Parku na TR« ondan pospremil celo z odobravanjem, češ kako prija »distanca od politike«. Če je osnovna značilnost liberalcev, da so površni, kakor je med pisanjem partizanskega dnevnika Tovarišija s preprostim, a zelo točnim izrazom ugotovil že Edvard Kocbek, gre k tej označbi vsekakor dodati še »anything goes« oziroma »večno sedanjost«, po kateri se ravna tudi vsakdanje življenje tega predolgega trenutka: plehko in neobvezno. Niti »petkovi« niso sposobni misliti onkraj liberalnega besednjaka in ravnanja, o čemer se lahko prepričamo tudi po količini izrečenih fraz. Če kdo večtisočglavi množici oznani, da gre za »vseljudsko vstajo«, celo za »enotno, združeno fronto«, mu lahko verjamemo kvečjemu, če je liberalec ali »sredinec« (Boris Kidrič), kajti potem vemo, da za izrečenim ne stoji prav nič realističnega; nobena obveza. Komu so namenjene puhlice, zakaj tako lahkotno z njimi, če ne prav zato, ker ni časa: Zdaj-zdaj bo nov petek in razglasiti velja nove cvetke iz političnega razreda. S to nakano, ki se vleče iz tedna v teden, si, seveda, takoj korak za tistimi, ki nanje letijo tvoji očitki, oziroma povsem nenevaren.
Podobno kakor se film ali glasba večinsko najraje zatečeta v svet žanrov, zvrsti, podobno kakor se družbeno in družabno življenje hitro oprimeta identitetnih praktik, tako se protesti pogosto ujamejo v past spontanega liberalizma. »Petkovi protesti« k sreči niso edini, a čeprav njihovi protagonistke in protagonisti sami radi govorijo o »gibanju«, to ni povezano, kakor je bila močna želja številnih, pač pa že lep čas zelo ohlapno. Podpisani je 24. julija 2020 v javnost poslal tole sporočilo: »Vztrajajmo v heterogenosti; to je moč naših protestov in enkratna priložnost, da prerastejo v unikatno horizontalno organizirano družbeno-politično gibanje.« Prav tistega dne je bil v Ljubljani »ženski protest«. In če bi bil človek strikten, ideološko konsistenten, bi bil moral zapustiti omizje že med pripravami zanj. Rečeno je bilo namreč, naj tale – ženski! – pohod nikar ne oznanja feminizma, ker bi to utegnilo odvrniti preveč ljudi. Čakajte: To pomeni, da se med protestom ne bojujemo proti diskriminacijam vseh vrst, celo proti najobširnejši med vsemi ne?
Bilo je v obdobju prvih tihih razhodov. Tako protestno pionirski kakor tudi na novo združeni mladi anarhisti in anarhistke v nenehnih protestih, med katerimi so se politična sporočila začela drobiti na sramotenje konkretnih oseb iz sveta političnega razreda, na dnevnopolitično tematiko, ki je bila stihijsko zapovedana iz »centrale«, in v strastnem hlepenju po medijski spremljavi in všečkih niso več videli pravega smisla. Njihove še zdaj relevantne politične teze so bile spisane že maja 2020 (in to, za razloček od prenekatere vladne poteze, celo v mejah – sic! – ustavnega reda republike), »protestno gibanje« pa se kljub trudu ni hotelo oprijeti drugačne, neavtoritarne organizacijske oblike. Zaželeni konsenz se je hipoma prelil v petkovo inercijo. In ob petkih je svoj davek, kakor je to v navadi, pobrala – kultura.
»Del petkovih protestov spada v urbano kulturno elito,« je med nedavnim »Intervjujem« na TV Slovenija izjavil Tomaž Mastnak. »Čeprav je ta elita, glede na to, da je kultura na udaru, marginalizirana, je to še vedno razred, ki je po svojem družbenem položaju višje od teh ljudi, ki napolnijo ulice ob sredah*; in tisti torek**, ko se je ’zgodilo ljudstvo’.« Drži, za resno (politično) protestno držo moraš, če prihajaš iz sveta kulture in umetnosti, najpoprej pri samem sebi izvesti »engelsovski razredni sestop«. Wolf Lepenies, sociolog s Svobodne univerze v Berlinu, je objavil tudi za nas pomembno eruditsko delo o razmerju med kulturo in politiko (Zapeljivi čar kulture v nemški zgodovini, LUD Literatura, 2015, izvirno: Kultur und Politik: Deutsche Geschichten, Hanser 2006). V njem tam od poznega XVIII. stoletja do današnjih časov sledi »katastrofični nemški navadi«, spričo katere se kultura bere in razume kot žlahten nadomestek za umazane posle, kakor jih pozna in se po njih ravna politika. Med našim »protestnim gibanjem« je dejavnost, s katero bi se bila morala stopnjevati ali vsaj gojiti sveža politična misel, ki bi odklanjala tudi in zlasti liberalistične vzorce, torej samo valilnico janšizma in podobnih fašistoidnih in totalitarnih reči, skrepenela v kultivacijo; kulturizirala se je; sama sebi je »porezala robove«, kot bi reklo poslušalstvo za »preveč previdne«, sredinske oziroma marketinško pretenciozne glasbene posnetke. Drugače kakor med »ukradenimi protesti« v letih 2012/3 (govorimo o Ljubljani), a vendarle.
Žlahtnejšo interpretacijo politike potemtakem vidimo v lutkah, teatru in drugih artizmih, surogat za »umazano politiko« pa se od (ukradenih) Protestnih ljudskih skupščin in izdanih Smernic PLS dalje imenuje — »zavezništvo civilne družbe«. Strašansko zmuzljiv, ohlapen, nevaren izraz je to, njegova podstat utegne biti, kakor vemo prav od Mastnaka, prav lahko tudi totalitarna; težko obstoji kot sociološka kategorija, sploh med osebki, ki niso ravno naravnani k miselnemu naporu, da bi iz »civilne družbe« potegnili kaj novega, osvežilnega. Namesto krvi, solz in znoja med ostro politično razpravo kaj storiti?, kako naprej in kam? so se »petkovi« zbanalizirali do truizmov, izgovorov, ignorance; zgubili so ves sok, humor. Na morebitno kritiko se sploh ne odzovejo v občilu, kjer je bila ta objavljena, pač pa kvečjemu na družbenih omrežjih, kjer najraje pokroviteljsko implicirajo, da so nedotakljivi, in se v manku argumentov, kot je to v obči (stalinski) navadi, navsezadnje zatečejo k psihološkemu portretiranju svojih kritikov, ker pač mislijo, da je napad oseben. Tudi avtoritarizem je očitno hudo nalezljiva bolezen.
Če k temu dodamo še »skupnostni narcizem« (Dušan Rutar) in ko v grozi zapažamo, kako Levica nonšalantno leze proti »mavrični sredinskosti«, potem nam med čakanjem, kaj se bo scimilo iz aktivacije ob sredah, preostane kvečjemu tuhtanje o kaki dobri navidezno umetniški akciji z udarnim političnim učinkom. Torej na glavo obrnjeni »petek«.
Spodaj znova objavljeno besedilo je nastalo v želji po utemeljitvi in realizaciji heterogenega političnega gibanja, ki bi preseglo narcizem, avtokratičnost in izključevalno noto, izraženo med tako imenovanimi petkovimi kolesarskimi protesti. Za takšno gibanje so bili, če si osvežimo spomin, skoz leto 2020 in v dobršnem delu leta 2021 podani vsi spodbudni nastavki, pogoji in priložnosti. Žal niso bili izkoriščeni.
Podpisani je v »zgodnji fazi« petkovih protestnih srečanj večkrat javno opozoril, da bi morali identično naperjenost, ki se je tako strastno izkazovala proti tedanjim rabotam vlade Janeza Janše, uperiti tudi proti liberalistom – danes bi rekli: proti vladni koaliciji kot celoti. »Za to bo že čas pozneje,« se je glasil klasičen ugovor. Kam oziroma v kaj se je ta prestavljeni »čas« prekobalil in kakšno grenko čašo je napolnil, lahko spremljamo ta trenutek. Histerija in strah, ki precejšen del prebivalstva znova peha v (zmerom bolj) nemogoč, z redukcijami in relativizmom nasičen »protijanšizem« bi nam lahko bila prihranjena, ko bi se bilo »vodstvo« protestov pripravljeno organizirati kot odločno politično gibanje, ne pa da je ostalo amorfna, statična, neinventivna, repetitivna »kulturniška« »civilna družba«.
Emancipatorni potencial, ki smo ga tedaj slutili in snovali družno z Anarhistično pobudo Ljubljana, ni prenesel argumentiranih teoretskih prispevkov z več strani, pri čemer »petkovi« niti niso bili sposobni spoštovati sklepov več skupščin. Niso jim bili (politično) dorasli, če smo natančnejši. Prav zdaj plačujejo davek, ki se mu reče realnost njihove apolitične, mestoma celo predpolitične prakse: Navzven so sicer zmerom bolj »politični« in podajajo svoje zahteve, toda v resnici so skrepeneli v čisto navadno liberalistično »civilno družbo«, ki je zgubila šanso množične opozicije in celo odpora, se otepa kritike in ni sposobna samokritike, pri čemer, kajpak, zadeve razume osebno, ne pa kot kritiko »funkcije«. Iz zgodovine vemo, da je postopek, ko namesto argumentov v odgovor na kritiko potem ponudiš nekakšen »psihološki portret« kritikove osebe, del neslavne stalinistične zapuščine.
Tipično za liberaliste, bi lahko rekli tej namerni naglušnosti. Torej ni nič nenavadnega, da kot taki liberalizma tudi ne znajo in ne morejo brati skupaj z njegovo ključno posledico oziroma sopotnikom – s fašizmom. K temu lahko dodamo še ugodje malomeščanščine, tako značilne za novodobne narcise, ki aktivizem radi enačijo s svojo osebo. V incestuoznem razmerju do liberalizma so bili malomeščani razkrinkani že zdavnaj. Takole o njih pravi Marx v slavnem Osemnajstem brumairu Ludvika Bonaparta (1852):
»Ne smemo pa omejeno misliti, da hoče malomeščanstvo načelno uveljaviti kak egoistični razredni interes. Nasprotno, malomeščanstvo je prepričano, da so posebni pogoji njegove osvoboditve splošni pogoji, ki je v njihovem okviru edino mogoče rešiti sodobno družbo in se izogniti razrednemu boju.«
Izogibanje razrednemu boju je, kajpak, pomembno sporočilo in svarilo za vse aktiviste in aktiviste, ki sicer s svojimi dejavnostmi »ščijejo kri«, a si ne marajo umazati rok s politiko. Pri tem nikakor nočemo samopašno poudarjati, kako »prav« smo imeli takrat, pred domala petimi leti, temveč smo dolžni pred skorajšnjimi parlamentarnimi volitvami znova opozoriti, da sta sovražnika delavskega razreda in vseh opeharjenih ljudi slejkoprej oba: tako janšizem kakor liberalizem. In prvega se ne moremo znebiti, če ne prepoznamo, razkrinkamo, napademo in, navsezadnje, odpravimo drugega. To je naša edina alternativa. Sicer smo obsojeni na večni, bolj ali manj jalov, utrujajoč, »večni« »protijanšizem«, spričo katerega se diskurz zmerom bolj spakuje od histerije. Mar se bo kolesarska karavana zdaj mobilizirala vsaka štiri leta ali kako bo videti perpetuiranje te performanse?
Vsak »nov obraz«, ki se ga naivno prebivalstvo v svoji protijanšistični stihiji tako razveseli in oprime, da je za njegov pohod na čelo vlade celo pripravljeno iz tedna v teden protestirati, »naslavljati« bolj ali manj banalne »probleme« in blatiti konkretne politične protagoniste z desne (ne pa odločno udariti po sistemu kot takšnem), ima namreč prepoznavne stare, bolje rečeno: starikave poteze, ki nas v evropski zgodovini tlačijo in morijo že od pariških dogodkov leta 1848. In potem nekateri še zmerom mislijo, da bodo »novi« kdaj upoštevali »glas od spodaj«, še tako prizadevno zbrane »zahteve ljudstva«. Ozrimo se samo k vodstvu in potezam Evropske komisije, pa lahko vidimo, kako je s temi zadevami tudi doma.
Spodnji prispevek kaže brati skupaj s člankom Igorja Ž. Žagarja »V leru ali Včasih si je potrebno umazati roke«, ki je pod nadnaslovom Kako se je v času petkovih protestov vzpostavilo emancipatorno levičarsko gibanje – in kako je bilo zatrto? vnovič objavljen v istem blogu. Povezava do članka: https://kriticna-fronta.blogspot.com/2026/01/kako-se-je-v-casu-petkovih-protestov.html
Vsi na kolo! Za brezglavo telo!
(Poobjavljeno besedilo, ki je bilo prvič objavljeno v Sobotni prilogi Dela, 23. oktobra 2021)S kolegom Igorjem Ž. Žagarjem sva poskušala maja letos organizirati posvet o vlogi in pomenu, predvsem pa o prihodnosti tako imenovanih petkovih kolesarskih protestov. Namen je bil »pretresti in prevprašati inertno, samozadostno in samovšečno stanje«. Žagar je na tem mestu že 7. avgusta reč ekspliciral, podal pregleden historiat protestov in z referencami razgalil protestniške apropriacije, oslabljen spomin in prazne obljube. In kakor že Žagar, tako tudi podpisani še vedno čaka na odziv po II. Protestni ljudski skupščini (PLS), ki je bila — več kot očitno po provokaciji — 2. julija na ljubljanskem Trgu republike (TR) naposled le izvedena.
Vprašanje, zakaj se »petkovi« ne organizirajo še politično, je medtem javno zastavil Miha Kovač (na javni televiziji, rekoč, le zakaj ne naredijo »politične platforme«?); o tem se je 18. septembra 2021 v intervjuju za Večer razgovoril tudi Lev Kreft in na vprašanje, ali smo morda res že pozabili, kaj je smisel politike, političnosti, odgovoril z besedami, da »nekaj, kar bi morala vzeti v zakup vsa ta današnja gibanja iz različnih sfer, od ’biciklistične’ do kulturniške, okoljevarstvene, feministične, znanstvene, LGBT+, sindikalne, itn.: močna skupnost so, a od nekdaj imajo velik problem — politika se jim upira. Kar seveda ni nič čudnega, a ne biti vpleten v politične poteze, pripelje do takšnih dogodkov, kot je bil na Triglavu. Ko ne upoštevaš, kaj vse se lahko pripeti, in ne načrtuješ akcije politično, ampak samo performativno (…) V politiko se je treba vmešati, četudi je nagnusna.«
Še korak dlje je šla Simona Rebolj in v svoji »Nedeljski pridigi« 19. septembra letos zapisala tole: »Začelo se je dobro, končalo porazno. Zakaj? Ker so naboj in vsebino protestov prevzeli nekateri predstavniki sindikatov in nevladnih organizacij, ki nimajo tam kaj početi, razen da izrabljajo priložnost za svojo slavo in ’karierne’ ambicije.« Če k tem zapažanjem skromno pridodamo še aktivacijsko (govorniško) navzočnost par ostarelih liberalcev, smo že bliže podobi petkove realnosti. Ko namreč občudujemo kolesarsko vztrajnost, nam v isti sapi postane jasno, da med vožnjo kratko malo »ni časa« za poglabljanje, za iskanje politične alternative. Družno z vlado moramo hiteti in nekako prikolesariti do konca, saj je to vendarle naš osnovni cilj, kajneda?
Dobri znanec je dogajanje v »Hyde Parku na TR« ondan pospremil celo z odobravanjem, češ kako prija »distanca od politike«. Če je osnovna značilnost liberalcev, da so površni, kakor je med pisanjem partizanskega dnevnika Tovarišija s preprostim, a zelo točnim izrazom ugotovil že Edvard Kocbek, gre k tej označbi vsekakor dodati še »anything goes« oziroma »večno sedanjost«, po kateri se ravna tudi vsakdanje življenje tega predolgega trenutka: plehko in neobvezno. Niti »petkovi« niso sposobni misliti onkraj liberalnega besednjaka in ravnanja, o čemer se lahko prepričamo tudi po količini izrečenih fraz. Če kdo večtisočglavi množici oznani, da gre za »vseljudsko vstajo«, celo za »enotno, združeno fronto«, mu lahko verjamemo kvečjemu, če je liberalec ali »sredinec« (Boris Kidrič), kajti potem vemo, da za izrečenim ne stoji prav nič realističnega; nobena obveza. Komu so namenjene puhlice, zakaj tako lahkotno z njimi, če ne prav zato, ker ni časa: Zdaj-zdaj bo nov petek in razglasiti velja nove cvetke iz političnega razreda. S to nakano, ki se vleče iz tedna v teden, si, seveda, takoj korak za tistimi, ki nanje letijo tvoji očitki, oziroma povsem nenevaren.
Podobno kakor se film ali glasba večinsko najraje zatečeta v svet žanrov, zvrsti, podobno kakor se družbeno in družabno življenje hitro oprimeta identitetnih praktik, tako se protesti pogosto ujamejo v past spontanega liberalizma. »Petkovi protesti« k sreči niso edini, a čeprav njihovi protagonistke in protagonisti sami radi govorijo o »gibanju«, to ni povezano, kakor je bila močna želja številnih, pač pa že lep čas zelo ohlapno. Podpisani je 24. julija 2020 v javnost poslal tole sporočilo: »Vztrajajmo v heterogenosti; to je moč naših protestov in enkratna priložnost, da prerastejo v unikatno horizontalno organizirano družbeno-politično gibanje.« Prav tistega dne je bil v Ljubljani »ženski protest«. In če bi bil človek strikten, ideološko konsistenten, bi bil moral zapustiti omizje že med pripravami zanj. Rečeno je bilo namreč, naj tale – ženski! – pohod nikar ne oznanja feminizma, ker bi to utegnilo odvrniti preveč ljudi. Čakajte: To pomeni, da se med protestom ne bojujemo proti diskriminacijam vseh vrst, celo proti najobširnejši med vsemi ne?
Bilo je v obdobju prvih tihih razhodov. Tako protestno pionirski kakor tudi na novo združeni mladi anarhisti in anarhistke v nenehnih protestih, med katerimi so se politična sporočila začela drobiti na sramotenje konkretnih oseb iz sveta političnega razreda, na dnevnopolitično tematiko, ki je bila stihijsko zapovedana iz »centrale«, in v strastnem hlepenju po medijski spremljavi in všečkih niso več videli pravega smisla. Njihove še zdaj relevantne politične teze so bile spisane že maja 2020 (in to, za razloček od prenekatere vladne poteze, celo v mejah – sic! – ustavnega reda republike), »protestno gibanje« pa se kljub trudu ni hotelo oprijeti drugačne, neavtoritarne organizacijske oblike. Zaželeni konsenz se je hipoma prelil v petkovo inercijo. In ob petkih je svoj davek, kakor je to v navadi, pobrala – kultura.
»Del petkovih protestov spada v urbano kulturno elito,« je med nedavnim »Intervjujem« na TV Slovenija izjavil Tomaž Mastnak. »Čeprav je ta elita, glede na to, da je kultura na udaru, marginalizirana, je to še vedno razred, ki je po svojem družbenem položaju višje od teh ljudi, ki napolnijo ulice ob sredah*; in tisti torek**, ko se je ’zgodilo ljudstvo’.« Drži, za resno (politično) protestno držo moraš, če prihajaš iz sveta kulture in umetnosti, najpoprej pri samem sebi izvesti »engelsovski razredni sestop«. Wolf Lepenies, sociolog s Svobodne univerze v Berlinu, je objavil tudi za nas pomembno eruditsko delo o razmerju med kulturo in politiko (Zapeljivi čar kulture v nemški zgodovini, LUD Literatura, 2015, izvirno: Kultur und Politik: Deutsche Geschichten, Hanser 2006). V njem tam od poznega XVIII. stoletja do današnjih časov sledi »katastrofični nemški navadi«, spričo katere se kultura bere in razume kot žlahten nadomestek za umazane posle, kakor jih pozna in se po njih ravna politika. Med našim »protestnim gibanjem« je dejavnost, s katero bi se bila morala stopnjevati ali vsaj gojiti sveža politična misel, ki bi odklanjala tudi in zlasti liberalistične vzorce, torej samo valilnico janšizma in podobnih fašistoidnih in totalitarnih reči, skrepenela v kultivacijo; kulturizirala se je; sama sebi je »porezala robove«, kot bi reklo poslušalstvo za »preveč previdne«, sredinske oziroma marketinško pretenciozne glasbene posnetke. Drugače kakor med »ukradenimi protesti« v letih 2012/3 (govorimo o Ljubljani), a vendarle.
Žlahtnejšo interpretacijo politike potemtakem vidimo v lutkah, teatru in drugih artizmih, surogat za »umazano politiko« pa se od (ukradenih) Protestnih ljudskih skupščin in izdanih Smernic PLS dalje imenuje — »zavezništvo civilne družbe«. Strašansko zmuzljiv, ohlapen, nevaren izraz je to, njegova podstat utegne biti, kakor vemo prav od Mastnaka, prav lahko tudi totalitarna; težko obstoji kot sociološka kategorija, sploh med osebki, ki niso ravno naravnani k miselnemu naporu, da bi iz »civilne družbe« potegnili kaj novega, osvežilnega. Namesto krvi, solz in znoja med ostro politično razpravo kaj storiti?, kako naprej in kam? so se »petkovi« zbanalizirali do truizmov, izgovorov, ignorance; zgubili so ves sok, humor. Na morebitno kritiko se sploh ne odzovejo v občilu, kjer je bila ta objavljena, pač pa kvečjemu na družbenih omrežjih, kjer najraje pokroviteljsko implicirajo, da so nedotakljivi, in se v manku argumentov, kot je to v obči (stalinski) navadi, navsezadnje zatečejo k psihološkemu portretiranju svojih kritikov, ker pač mislijo, da je napad oseben. Tudi avtoritarizem je očitno hudo nalezljiva bolezen.
Če k temu dodamo še »skupnostni narcizem« (Dušan Rutar) in ko v grozi zapažamo, kako Levica nonšalantno leze proti »mavrični sredinskosti«, potem nam med čakanjem, kaj se bo scimilo iz aktivacije ob sredah, preostane kvečjemu tuhtanje o kaki dobri navidezno umetniški akciji z udarnim političnim učinkom. Torej na glavo obrnjeni »petek«.
Opombi:
* S protesti ob sredah so začeli Zoran Stevanović (tedaj svetnik v Mestni občini Kranj, danes znan kot predsednik stranke Resni.ca) in privrženci 22. septembra 2021. Indikativno je, da je Stevanović v svojih govorih večkrat poudarjal, da »ne želi, da kdo misli, da gre za politični shod in da zlorabi shode za politično kampanjo […]«
**Torek, ko se je »zgodilo ljudstvo«, je 5. oktobra 2021, pogovorno v kolektivnem spominu še najbolj znan kot »tisti dan, ko je sta minister Hojs in 'njegova' policija zaplinila Ljubljano«. Tistega dne je bil med drugimi priprt tudi Zoran Stevanović.
Komentarji
Objavite komentar