O POSKUSIH UTIŠANJA KRITIKE V JAVNEM PROSTORU

 - Izjava uredniškega kolektiva Kritična fronta -

Z veliko zaskrbljenostjo opažamo, da nekatere objave naših člankov, zlasti tistih, ki kritično obravnavajo politične in družbene pojavnosti na levem in levo-liberalnem polu, sprožajo plazove očitkov, uperjenih tako v uredniški kolektiv Kritične fronte kot v njene posamezne člane in članico. 

Kakšni so ti očitki? Precej točno jih je mogoče povzeti z očitkom, ki ga je na nas uperil eden najvidnejših političnih akterjev in predstavnikov tako imenovane civilne družbe, in sicer, da naši kritični prispevki niso nič drugega kot »spodbujanje špetirja in mešanje dreka med levimi in progresivnimi gibanji ter strankami«. 

Ker smo člani Kritične fronte s svojim (preteklim) intelektualnim in aktivističnim delovanjem že izkazali svojo »levičarsko« pozicijo, nam je zaenkrat prihranjeno vsaj to, da še nismo ožigosani za »desničarje«, naše kritike pojavov na »levici« pa so povečini – če odmislimo še neredke poskuse osebnih diskreditacij avtorjev – pravilno dojete kot to, kar so: levičarske kritike »naših«.

Poudarjamo, negativni odzivi na naše kritike ne potekajo na ravni vsebine, ampak kot zavračanje našega delovanja, v smislu: »saj ne, da se ne bi strinjal z vami«, AMPAK »zdaj ni pravi čas za to«, »ali ne bi raje kritizirali Janše«, »pomagate desnici«, »zdaj je čas za povezovanje«, »delato samo zgago«. V tem mnoštvu dobronamernih pozivov je treba jasno prepoznati pritiske k samocenzuri in zahteve po suspenzu kritičnega mišljenja. To je izrazit simptom obstoječe družbene ter politične klime strahu in trajnega izrednega stanja, v katerem tako imenovana civilna družba sama  – v imenu višjega cilja – disciplinira uporne in kritične glasove, da bi jih podredila politični taktiki, ki jo sprejme, zagovarja in medijsko lansira njen vodstveni organ. Zveni znano? 

Ne gre za to, da ne bi priznavali, poznali ali da bi relativizirali nevarnosti janšizma, avtoritarnosti in fašistoidnega delovanja. O tem priča dosedanje aktivistično in/ali intelektualno delo članov kolektiva. Nasprotno, ravno zato ker razumemo, zakaj so janšizem in sorodne prakse problematični, usmerjamo svojo kritično ost tudi v »naše«. Nedemokratičnost, centralizacija moči, ukinjanje pluralnih pogledov,  discipliniranje članov, politika strahu in sovraštva, avtoritarnost in navsezadnje poskusi utišanja kritike niso elementi, ki bi si jih lastila zgolj desnica, ampak se pojavljajo tudi na levem in progresivnem delu političnega spektra. 

Kritična fronta odločno vztraja pri stališču, da je utemeljena in vsebinska kritika družbenopolitičnih pojavov nujna in je ni mogoče legitimno odpraviti s sklicevanjem na dozdevno »izredno stanje«, na višje cilje ali na politično taktiko. Zato zavračamo očitke, ki nas skušajo »dobronamerno« utišati, nas disciplinirati v navijače ali pa nas spremeniti v servis političnih organizacij in centraliziranih civilno-družbenih »gibanj«. Ostajamo zvesti zgodovinski nalogi kritičnih levičarskih intelektualcev in aktivistov, ki ne sme biti omejena zgolj na kritiko idejnih nasprotnikov, temveč mora nujno vključevati kritičnost do tistih političnih subjektov, ki formalno zastopajo iste cilje, vrednote in interese, kot jih zastopamo sami. Naša zaveza je prvenstveno usmerjena k emancipaciji, kritični racionalnosti, avtonomiji mišljenja in javni rabi uma, ne k brezpogojni lojalnosti in navijaštvu, kot to od nas mnogi pričakujejo in zahtevajo.

Kritična fronta obstaja in ostaja prostor refleksivne prakse, ki preverja, ali politično delovanje dejansko ostaja zvesto lastnim emancipatornim nameram in deklariranim prepričanjem. V družbeni klimi strahu in (zrežiranega) izrednega stanja, ko domnevno najprogresivnejši akterji civilne družbe nastopijo proti kritičnemu mišljenju njenih lastnih članov, je to izredno alarmantno in zato je reakcija toliko nujnejša.