RAZKRITJE VSEBINE STATUTA STRANKE MI, SOCIALISTI! 

- Lucija Plavčak -

EKSTREMNA KONCENTRACIJA MOČI V PREDSEDNIKU

Videti je, da se kverulanti in zdraharji, ki so namigovali na avtokratsko funkcijo predsednika stranke, niso dosti motili. Branje statuta namreč razkriva sistemske težave, ki kažejo, da je notranja struktura stranke daleč od demokratične, kljub radikalno levičarski politični idejnosti, s katero se ta javno predstavlja. Kot radikalna levičarka, ki verjamem v demokratično in horizontalno ter participativno politično delovanje, razumem statut kot izredno problematičen.

Zakaj?

Najbolj očitna težava je ekstremna koncentracija moči v predsedniku. Ta vodi delovanje stranke, jo zastopa v pravnem prometu, odgovarja za materialno in finančno poslovanje, sklicuje seje sveta, predlaga evidentacijski postopek za izbor kandidatk in kandidatov, ima ključno vlogo pri oblikovanju kandidatnih list in imenuje kadrovski odbor (14., 15., 16., 17., 19., 27., 28. člen). Posvetovanje s člani in organi je deklarativno, brez zavezujočega učinka (14. člen), kar jasno kaže na voditeljski, nedemokratičen model.

Podobno problematičen je kadrovski odbor, sestavljen iz treh oseb, ki jih imenuje predsednik  (16. člen). Kadrovski odbor potrjuje imenovanja in zaposlitve, obravnava kršitve statuta, programa in usmeritev ter izreka opomin, razrešitev ali izključitev (16. člen). V statutu manjkajo ključna pravila: postopkovna jamstva, pravica do zagovora, pritožbeni organ, jasna merila in časovni roki. Takšna struktura omogoča politično discipliniranje in utišanje notranjih kritik, kar utrjuje centralizirano moč (5., 16. člen). To je še posebej problematično, ker so člani »pri svojem delovanju »dolžni skrbeti za enotnost stranke« (5. člen). Pravzaprav je to edina dolžnost članov in članic.

Svet, ki naj bi bil »najvišji odločevalni organ stranke med kongresoma« pravzaprav ni predstavniški organ članstva. Sestavljajo ga namreč predsednik, funkcionarji, vodje odborov, poslanci in ministri (17. člen), ne pa tudi delegati članstva. Delegatski sistem sploh ni omenjen. V statutu ni namreč nobene omembe kongresnih delegatov, preko katerih bi člani imeli neposreden vpliv na organe stranke. Svet in predsedstvo se oblikujeta iz funkcij in organov, ki jih nadzira vodstvo, ne pa iz članstva. To pomeni, da v obdobju med kongresoma navadni člani nimajo realne predstavniške moči, oblast pa se reproducira od zgoraj navzdol (15., 16., 17. člen). Delegatski kanal, ki v demokratičnih strankah članom omogoča posredno nadziranje politike, kadrovskih odločitev in volilnih list, tukaj preprosto ne obstaja.

Podobno kongres, ki je formalno najvišji organ, dejansko nima suverenosti: redni kongres poteka le enkrat na štiri leta in po 30 minutah velja sklepčnost ne glede na udeležbo (!). To v praksi pomeni, da lahko majhna aktivna manjšina sprejema ključne odločitve v imenu vseh.

Notranja demokracija je še dodatno oslabljena pri oblikovanju kandidatnih list. Člani lahko sicer predlagajo kandidate (27. člen), vendar jih predsedstvo (4 na kongresu izvoljenih članov + predsednik s štiriletnim mandatom) oblikuje in svet potrdi (15., 17., 27. člen), članstvo pa o listah nikoli ne glasuje neposredno. Volitve znotraj stranke tako ne omogočajo demokratičnega vpliva pri dostopu do funkcij.

Podobno problematično je urejanje premoženja ob morebitnem prenehanju stranke, saj, če kongres ne odloči drugače, o premoženju odloča vodja odbora za administrativne zadeve ali predsedstvo (29. člen). Tako majhna skupina lahko razpolaga s skupnim premoženjem brez demokratične legitimacije.

Čeprav se stranka deklarira kot »marksistična, feministična, protiimperialistična in ekosocialistična« (2. člen), je njena notranja struktura hierarhična (14.–19. člen), voditeljska (14., 15., 16. člen), disciplinarna (5., 16. člen) in z zelo šibkimi mehanizmi nadzora od spodaj (10.–13., 17. člen). To ustvarja protislovje med radikalno levičarsko idejnostjo in konservativno, skoraj menedžersko organizacijsko formo.

Najbolj sporno je, da statut v imenu »enotnosti« vzpostavlja centralizirano, voditeljsko in disciplinarno stranko z zelo omejeno notranjo demokracijo (5., 14.–17., 27., 29. člen), kar je v neposrednem nasprotju z emancipatornimi cilji, na katere se stranka javno sklicuje (2. člen).

V primerjavi z nekaterimi uveljavljenimi parlamentarnimi strankami, med drugim tudi SDS, statut Mi, socialisti! na določenih področjih predvideva manj formalnih mehanizmov notranje participacije in demokratičnosti na ključnih demokratičnih področjih (delegatski sistem, neposredno glasovanje članov, preglednost organov, participacija na lokalni ravni). S tega vidika je statut SDS bolj demokratično strukturiran kot statut Mi, socialisti!, ki bolj centralizira odločanje v okviru sveta ali predsedstva in ne predvideva formalnega sistema delegatov ali široke participacije članstva.

Če stranka Mi, socialisti! želi dokazati, da naše ugotovitve ob branju statuta ne držijo, naj javno objavi svoj statut in omogoči članom ter javnosti transparenten vpogled v notranjo strukturo in delovanje stranke.

 

 

 

* Uredniški dodatek: V času, ko stranka Mi, socialisti! kljub pozivom javnosti še vedno noče razkriti statuta, ga je uredništvo Kritične fronte pridobilo od zaupnega vira. Avtentičnosti dokumenta ni bilo mogoče neodvisno verificirali z uradno objavljenim statutom, saj ta javnosti ni dostopen. Vse navedbe in presoje se nanašajo izključno na vsebino analiziranega dokumenta in predstavljajo politično-analitično oceno njegove notranje organizacijske ureditve. Besedilo ne posega v presojo osebnih lastnosti ali namenov posameznih članov ali funkcionarjev stranke, temveč obravnava strukturne in normativne značilnosti statuta kot političnega akta. Če se izkaže, da se uradni statut vsebinsko razlikuje od analiziranega dokumenta, bo uredništvo svoje ugotovitve ustrezno popravilo ali dopolnilo.