ODZIV NA ČLANEK "VOLITVE KOT DISCIPLINSKI MEHANIZEM" MIHE BLAŽIČA - N'TOKA

 - Rok Plavčak - 

VOLITVE KOT TAKTIČNI INSTRUMENT ZAŠČITE, ZUNAJPARLAMENTARNO DELOVANJE KOT PRIMARNA STRATEGIJA

Reči moram, da sem tekst Mihe Blažiča prebral z veliko mero navdušenja. Posebej  me je nagovorilo njegovo kritično opažanje o razvoju sodobne slovenske civilne družbe. To opažanje se ujema z mojim prepričanjem, da je v zadnjih letih znotraj civilne družbe prevladal njen liberalni segment – tisto, kar sam imenujem »liberalna civilna družba«. Ta danes v veliki meri reproducira dominantno liberalno ideologijo in s tem utrjuje obstoječo hegemonijo. Prav tako se Blažičeva opažanja v veliki meri ujemajo z mojim stališčem, da je za resnično protikapitalistično in protisistemsko delovanje nujna vzpostavitev »leve civilne družbe«. Ta bi morala delovati kot konsolidirana formacija: organizacijsko koherentna, politično avtonomna in sistemsko kritična protihegemonijska sila. O tem vprašanju in kako to doseči, bo treba še veliko razmišljati in govoriti.

V tem smislu se strinjam tudi z Blažičevo ugotovitvijo, da so aktivna leva civilna družba, množični protesti, neposredne akcije, delavske stavke in širši razredni boji pogosto učinkovitejši od formalnih parlamentarnih volitvev. Te so daleč od neposredne, »realne demokracije«, v kateri bi ljudstvo dejansko odločalo o ekonomski in politični organizaciji družbe. Ob tem pa moramo dodati, da sodobni marksizem pojma delavski razred – ki vključuje klasični delavski razred, prekarnost, marginalizirane kolektive (npr. feministične, kvirske), ter druge oblike kolektivne socialne in politične identitete, ki niso neposredno vezane na industrijsko proizvodnjo – ne more več reducirati na klasični industrijski proletariat.

Kot radikalni marksist se zato strinjam z Blažičevo tezo, da parlamentarne volitve ne odpravljajo temeljnih družbenih neenakosti in ne predstavljajo resnega upora kapitalu. Parlamentarne volitve same po sebi ne spreminjajo kapitalističnega sistema, saj vse politične stranke – tudi Levica – delujejo znotraj stabilnega institucionalnega okvira kapitalistične države. Ker je država vpeta v kapitalizem kot svetovni-sistem, vladne stranke pa v kapitalistično državo, te pogosto delujejo kot »podaljški interesov kapitala«. V tem smislu lahko delno pritrdimo tudi tezi, da parlamentarna demokracija – zlasti v ZDA, v nekoliko drugačni obliki pa tudi v evropskih liberalnih državah – včasih deluje kot disciplinski mehanizem, ki omejuje radikalnejše politične spremembe. 

Navsezadnje se strinjam tudi s tezo, da so institucionalne stranke in parlamentarne politike nujno kompromisne. Reformistična ali neoreformistična levica sama po sebi ne more proizvesti radikalnih sistemskih sprememb. Te lahko nastanejo le skozi širši in sistematično organiziran razredni boj. 

Vse to je bilo, po mojem mnenju, vredno ponovno poudariti. 

Antinomije in protislovja

Kritiko, ki sledi, pišem iz želje po skupnem prizadevanju za grajenje boljšega sveta in iz prepričanja, da mora to izhajati iz teoretsko dobro podprtega in premišljeno zastavljenega delovanja. Kritike, ki bo v duhu Marxa mestoma »neprizanesljiva«, tako ne gre razumeti kot diskreditacije avtorja, temveč kot tovariški prispevek h kritični razjasnitvi političnih in teoretskih vprašanj, ki zadevajo skupni emancipatorni projekt. 

Začnimo z nekaterimi notranji protislovji besedila, ki jih je zaradi jasnejšega razumevanja problematike potrebno izpostaviti in odpraviti. Blažič sicer izrecno zapiše, da ne trdi, »da "so vsi isti"«, da ne trdi, da »volitve niso pomembne«, in da ne trdi, da »volitve ničesar ne spreminjajo«. Kljub temu pa njegovo besedilo ustvarja napetost med dvema tezama. Po eni strani priznava, da volitve vendarle spreminjajo družbeno realnost, čeprav v omejeni meri. Po drugi strani pa trdi, da so predvsem ritual in disciplinski mehanizem, ki družbo odvrača od nujnih političnih sprememb. Če volitve spreminjajo družbeno realnost, potem jih težko razumemo zgolj kot disciplinski mehanizem. Volitve so torej razumljene kot iluzija, vendar iluzija z zelo realnimi političnimi posledicami.

Zato ne more držati, da so volitve zgolj mehanizem discipliniranja družbe in sploh niso del politike. Gre za politiko, čeprav pogosto šibko, omejeno in depolitizirano. Depolitizacija pomeni, da se politične odločitve o organizaciji družbe pretvorijo v tehnične odločitve o upravljanju kapitala. Brez parlamentarnih volitev bi se politična moč še bolj koncentrirala v rokah elit ali avtokratskih sil brez vsakršne demokratične legitimacije. V ZDA in – za zdaj še v večji meri – v Sloveniji volitve omogočajo vsaj minimalni nadzor nad ekstremnimi političnimi opcijami, zlasti lahko preprečijo izvolitev skrajne desnice.

Ena izmed osrednjih Blažičevih tez je, da volitve pasivizirajo družbo. Hkrati pa avtor sam opisuje dogodke kot so vstaje 2012-2013, kolesarski protesti, sindikalne akcije in različne civilnodružbene kampanje. Ti dogodki predstavljajo politične mobilizacije z realnim političnim potencialom. Če bi volitve res tako učinkovito disciplinirale družbo, potem do takšnih mobilizacij sploh ne bi moglo priti. Poleg tega Blažič kot glavni razlog za nevtralizacijo liberalne civilne družbe navaja njeno politično odločitev, da postane neformalni aparat liberalne oblasti. To se je pokazalo v civilnodružbenem organiziranju protestov proti Janši v obdobju, ko ta sploh ni bil na oblasti. Takšna dinamika ni neposredna posledica obstoja parlamentarne demokracije. Iz tega sledi pomemben zaključek: politična mobilizacija lahko obstaja tudi znotraj parlamentarnega sistema.

Blažič poziva k organiziranju zunaj parlamenta, kar v članku o liberalni civilni družbi podpiram tudi sam. Težava pa je v tem, da se ključne politične odločitve v družbeni realnosti še vedno sprejemajo v parlamentu, vladi in zakonodajnem procesu. Če volitve preprosto ignoriramo, se odpovemo enemu redkih institucionalnih mehanizmov vpliva na te odločitve. Zato je za politične spremembe pomembna dvojna strategija. Na eni strani je nujno zunajparlamentarno delovanje: delovanje leve civilne družbe, delavskih organizacij in množičnih družbenih gibanj. Na drugi strani pa je potreben tudi parlamentarni boj političnih strank. 

Zgodovina delavskih bojev v kapitalističnih državah kaže, da brez institucionalnega vpliva družbena razmerja praviloma ne doživijo trajnejših sprememb. Naloga levice je zato gradnja družbene moči, ki pritiska od zunaj – s stavkami, protesti, civilno nepokorščino in sindikalnim organiziranjem – ter hkrati deluje znotraj državnih institucij. 

Popolna zavrnitev volitev v sodobnih razmerah pomeni politično oslabitev. Revolucionarni preobrat trenutno ni realna možnost, saj ne obstaja poenoten delavski razred kot razred »razred za sebe«, ki bi lahko strmoglavil kapitalistično državo oziroma kapitalistični svetovni-sistem. Zato je zavračanje volitev pogosto dejansko odločitev za politično nemoč.

Na to dilemo je že zgodaj opozorila Rosa Luxemburg. V delu Socialna reforma ali revolucija je poudarila, da boj za reforme (izboljšave znotraj obstoječega sistema) ni v nasprotju z revolucionarnim ciljem (sprememba sistema). Nasprotno, reformni boji lahko krepijo organizacijsko moč delavskega razreda. »Zakonodajna reforma in revolucija nista različni metodi zgodovinskega razvoja, ki bi ju lahko po mili volji izbirali z zgodovinskega pulta, tako kot izbiramo tople ali hladne klobase. Zakonodajna reforma in revolucija sta različna dejavnika v razvoju razredne družbe.« Hkrati pa je Luxemburg ostro kritizirala tiste, ki so reforme postaviti za končni cilj delavskega gibanja. Takšno stališče je v njenem času zastopala  socialdemokracija, ki je verjela, da je mogoče kapitalizem postopno preoblikovati v socializem zgolj skozi parlamentarne reforme. Sodobna levica se mora izogniti obema skrajnostma: reformistični iluziji in abstencionistični pasivnosti.

Blažič pravilno opozarja na pomen vstaj 2012-2013. Ta množična mobilizacija je destabilizirala politične elite, ustvarila nov politični moment in omogočila nastanek nove politične sile, kar je rezultiralo v vstop Združene levice v parlament. Relativna volilna stagnacija Levice, zato ni zgolj posledica njenega slabega političnega delovanja. Veliko pomembnejši dejavnik je dejstvo, da se zunajparlamentarno gibanje, delavsko gibanje in leva civilna družba v naslednjih letih niso razvijali in krepili. Za ta neuspeh pa parlamentarna demokracija sama po sebi gotovo ni edini razlog. 

Dve rabi izraza fašizem

Najbolj problematičen element Blažičevega članka je po mojem mnenju njegova raba pojma fašizem. Ta raba je analitično problematična in politično kontraproduktivna. Pri tem je treba razlikovati med dvema načinoma uporabe pojma, in sicer med analitično in retorično rabo. 

Analitična raba pojma fašizem

V politični teoriji in historiografiji je fašizem relativno jasno opredeljen politični fenomen. Avtorji kot so Robert Paxton, Roger Griffin in Stanley Payne, ga razumejo kot kompleksno in prepoznavno politično strukturo. Med ključne značilnosti fašizma praviloma sodijo:

• Množična mobilizacija družbe okoli skrajnega nacionalizma in mita narodnega preporoda. To pomeni, da fašistični in fašizmu sorodni (fašistoidni) režimi aktivno oblikujejo kolektivno identiteto na osnovi mitološke obnove naroda, kultiviranja zgodovinske kontinuitete in konstruktov kolektivnega poslanstva, ki legitimira agresivno politično mobilizacijo.

• Enostrankarska, centralizirana in hierarhično organizirana država. Fašizem zahteva centralizirano politično strukturo, ki združuje stranko in državo v integrirano hierarhijo moči, pri čemer so individualne in institucionalne svoboščine podrejene ciljem režima.

• Za fašizem je značilna težnja k odpravi pluralizma in uporaba političnega nasilja. Njegova ideološka homogenizacija je pogosto utemeljena z nasilnimi metodami, vključno s političnim ustrahovanjem, represijo opozicije in sistemsko mobilizacijo paramilitarnih skupin, kar je integralni del reprodukcije oblasti.

• Fašizem, na kar so prvi opozarjali zlasti marksistični in socialistični teoretiki in teoretičarke (Zetkin, Luxemburg, Trocki, Gramsci, Dimitrov), nastaja v  specifičnih socioekonomskih pogojih in kriznih razmerah. Fašizem se ne pojavi v vakuumu, temveč je produkt družbenih, gospodarskih in političnih kriz, ki destabilizirajo prejšnje oblike pluralizma in omogočijo konsolidacijo avtoritarne hegemonije.

V sodobnih političnih analizah je »fašizem« operativen koncept, saj omogoča sistematično primerjavo med zgodovinskimi primeri (npr. Italija v 1920 ih, Nemčija v 1930 ih) in sodobnimi političnimi tendencami, ki kažejo poteze, primerljive z zgodovinskimi fašistični režimi. Tak pristop zahteva jasno določitev kriterijev, hkrati pa preprečuje zamegljeno retorično uporabo, ki bi analitični koncept izravnala v splošno, publicistično oznako za »avtoritarne« ali »problematične« politične prakse.

V kontekstu interpretativnih ter komparativnih analiz sodobnih političnih pojavov je ustrezneje uporabiti izraz »fašistoiden«, kar bi lahko dobesedno prevedli kot »podoben fašizmu« ali »v obliki fašizma«. Izraz »fašistoiden« ne pomeni, da je določen pojav že fašizem v strogem historičnem smislu, temveč da kaže določene strukturne, ideološke ali diskurzivne podobnosti z zgodovinskimi fašističnimi gibanji in režimi. Gre torej za analitično kategorijo, ki označuje relacijo podobnosti, ne identitete. V tem smislu lahko izraz fašistoiden služi kot analitično orodje za identifikacijo fašizmu sorodnih elementov – na primer paranoidne konstrukcije sovražnika, mitologije nacionalnega preporoda, radikalnega antagonizma med »nami« in »njimi« ali težnje po totalizaciji političnega prostora –, ne da bi pri tem zamenjevali vsake slabe, avtoritarne in represivne prakse za  fašizem.

Retorična, polemična, publicistična raba izraza fašizem

Nasprotno pa je v Blažičevem članku Volitve kot disciplinski mehanizem izraz »fašizem« (in njegova izpeljanka »fašistoiden«) uporabljen na način, ki je z metodološkega in analitičnega vidika bistveno drugačen od njegove legitimne rabe v interpretativnih komparativnih analizah fašizma. Namesto da bi izraz služil kot analitična kategorija za označevanje specifičnih strukturnih podobnosti med določenim političnim pojavom in zgodovinskimi oblikami fašizma, je uporabljen kot retorična oznaka za širok spekter političnih praks liberalnih ali neoliberalnih vlad, brez vsakega relevantnega kriterija, ki bi upravičeval tako označevanje. Ker takšni kriteriji v članku niso niti omenjeni niti implicitno analizirani – ter so v ostrem nasprotju s politično-teoretskimi rabami pojma –, izraz ostaja retorična metafora.

V članku se izraz fašizem uporablja kot krovna konceptualna kategorija, ki označuje različne oblike avtoritarnih, represivnih in kapitalistično-gospostvo utrjujočih pojavov. Vključuje institucionalizirane in kulturne mehanizme, kot so militarizacija družbe, izvajanje (neo)liberalnih ekonomskih politik, normalizacija in toleranca do represivnih praks ter marginalizacija resnih političnih alternativ.

Takšna ekstenzivna raba izraza fašizem za heterogene pojave, ki so sicer izrazito problematični in upravičeno kritizirani, vendar pa niso tipično fašistični ali fašistoidni, pojem konceptualno zamegli. Ko se izraz fašizem uporablja za širok spekter represivnih ali neoliberalnih ukrepov, ne deluje kot analitična kategorija in diagnostično orodje za razumevanje političnih mehanizmov, temveč kot retorična diskvalifikacija političnih nasprotnikov, kar ima tako intelektualne kot politične posledice. Publicistična raba namreč ni le metodološko sporna, pač pa tudi politično kontraproduktivna, saj prispeva k inflaciji političnih oznak, relativizira zgodovinsko specifične pojave in otežuje kritično analizo sodobnih avtoritarnih tendenc, čeprav si avtor sam prizadeva opraviti takšno analizo.

Besedilo transformira izraz fašizem v moralno‑politični označevalec, ki deluje kot »alarm« za bralca, pri čemer ta alarm paradoksalno opozarja na nefašistoidne politične pojave ter posledično relativizira realno grožnjo tistega političnega pojava (janšizem), ki ga je nekaterih izpostavljenih kriterijih mogoče upravičeno označiti kot fašistoidnega. 

Ta situacija, ta slepota za dejansko grožnjo nastajajočega fašizma, ima znan in tragičen zgodovinski precedens v času vzpona zgodovinskih fašizmov. Komunistično gibanje konec 20. in v prvi polovici 30. let prejšnjega stoletja je socialdemokracijo interpretiralo kot  »socialni fašizem« oziroma po besedah Stalina kot »objektivno gledano, zmerno krilo fašizma«, kar je po mnenju nekaterih zgodovinarjev prispevalo k sistematičnemu podcenjevanju dejanske grožnje nacizma. Politična strategija Komunistične partije Nemčije, ki je zavračala sodelovanje s Socialdemokratsko stranko Nemčije, je oslabila enotno protifašistično opozicijo, kar je eden izmed dejavnikov, ki je omogočil Hitlerjev vzpon (čeprav so bili za vzpon naci-fašizma odločilni tudi številni drugi družbeni in politični dejavniki). A če je komunistično nerazumevanje fašizma v določenem smislu mogoče pripisati takratni novosti tega političnega pojava – pa tudi socialdemokratski represiji nemških komunistov, rigidnemu okviru stalinistične interpretacije marksizma, centraliziranih strateških usmeritev Kominterne ter podcenjevanju množične podpore fašističnim gibanjem –, pa bi se sodobna politična analiza, zlasti v kontekstu marksistične in radikalno levičarske refleksije, morala zavedati nevarnosti inflacije pojma »fašizem« in ne ponavljati preteklih usodnih napak pri ocenjevanju groženj. 

Politične posledice inflacijske in invektivne rabe izraza fašizem (ki smo jo lahko zasledili tudi pri avtoritarno organizirani stranki Mi, socialisti!, predsednik katere je koalicijske stranke ožigosal za »socialne fašiste«) zamegli razliko med ekstremno avtoritarnimi fašistoidnimi režimi in institucionalno pluralnimi kapitalističnimi demokracijami, ki izvajajo avtoritarne, represivne, neoliberalne in druge problematične ukrepe. Končni rezultat pa je potencialno politično škodljiv, ne glede na avtorjev uvodni disklejmer, da ne trdi, da so vsi isti. Če so namreč »fašistoidne [že] politike liberalnih strank«, potem ni velike razlike med njimi in skrajnodesničarskimi politikami, ki bi jih po nekaterih relevantnih kriterijih lahko označili kot fašistoidne.

Dve vrsti politike

Za zaključek naj podam hevristično vodilo za bistveno in pomembno razlikovanje med obema pojavoma. Gre za dve različni logiki političnega konflikta. Liberalno-demokratične ureditve politično nesoglasje institucionalizirajo kot konflikt, v katerem se nasprotniki priznavajo kot legitimni akterji znotraj skupnega političnega prostora. Fašistoidna politika konflikt radikalizira v skladu s schmittovsko logiko eksistencialnega sovražnika, kjer politični nasprotnik ni več legitimni tekmec, temveč sovražnik, katerega izključitev ali uničenje postane pogoj vzpostavitve politične skupnosti.

Zato nam ne sme biti popolnoma vseeno, ali bomo delavski boj, levo civilno družbo in antikapitalistično gibanje gradili v polju, ki deluje po logiki liberalnega konflikta, ali v hostilnem polju, kjer dominira politična sovražnost. Z udeležbo na volitvah, čeprav ne zmoremo spremeniti kapitalističnega sistema, pa lahko levičarji soodločamo vsaj o tem. Zato volilna apatija ali celo moralno superiorna drža volilne abstinence ni in ne more biti premišljena marksistična ali levičarska pozicija. 

Z levo-marksističnega vidika volitve niso emancipatorni cilj same po sebi, temveč taktični instrument, ki omogoča vzpostavitev minimalnega obrambnega standarda proti institucionalnim vrzelim, ki jih lahko izkoristi skrajna desnica. Kot je poudaril Gramsci, institucionalna arena vedno reproducira hegemonijo, zato je volilna taktika zgolj del širšega političnega boja – zaščita pred neposrednim prebojem najbolj regresivnih, reakcionarnih in fašistoidnih sil. Levo-marksistična analiza opozarja, da je za krepitev antikapitalističnega in antifašističnega potenciala nujno graditi avtonomne, horizontalne in kolektivne organizacijske strukture, ki presežejo institucionalne meje in hkrati omogočajo kritično, emancipatorno delovanje (levičarski sindikati, delavski sveti, kooperative in kolektivne ekonomske iniciative, marksistični, anarhistični, feministični in kvirski kolektivi, avtonomne politične skupine za neposredno akcijo, izobraževalni in kulturni kolektivi, avtonomni socialni centri, mednarodne solidarnostne mreže, digitalni kolektivi za politično akcijo ter širše federacije in konfederacije, ki povezujejo različne politične in družbene subjekte v horizontalno organizirane strukture in omogočajo kolektivno usklajevanje). Takšne strukture ne le zadržujejo rušilne sile skrajne desnice, ampak istočasno ustvarjajo pogoje za postopno destabilizacijo obstoječe hegemonije in spodbujajo emancipatorno transformacijo družbe. 

Volilna udeležba je torej sekundaren, a vseeno nujen instrument zaščite in taktike, ne more pa biti primarna strateška os za gradnjo radikalne politične moči. Boj proti »fašizmu« se tako ne začne šele dan po volitvah, ampak vključuje tudi našo aktivno volilno udeležbo.