LOSANGELEŠKE TEZE [O KRIZI KAPITALIZMA, RAZKROJU PROLETARIATA IN PROBLEMU SODOBNE REVOLUCIJE]

- Endnotes -

UREDNIŠKI UVOD: Skupina Endnotes je britanska teoretska kolektivna in publikacijska skupina, ustanovljena leta 2005 v Brightonu, predvsem iz nekdanjih članov revije Aufheben, po kritični izmenjavi z francosko revijo Théorie Communiste. Njihova osrednja metodološka usmeritev je bila vzpostavitev odprtega, a rigoroznega in rednega intelektualnega dialoga, ki ima prednost pred publikacijami in drugimi organizacijskimi obveznostmi.

Endnotes raziskuje širok spekter tem, vendar ostaja jedro njihovega dela teoretska elaboracija tako imenovane teorije komunizacije, ki izhaja iz francoskega ultra-levičarskega gibanja po letu 1968. Poleg tega se ukvarjajo z razvijanjem sistemske dialektike in teorije vrednostne forme, s poudarkom na analizi reprodukcije kapitalističnih družbenih odnosov, razvoja proletariata in potencialnih oblik revolucionarne prakse.

V »Losangeleških tezah« (LA theses) izpostavljajo fragmentacijo delavskega razreda, presežek prebivalstva in socialno neenakost kot ključne značilnosti sodobnega kapitalizma ter opozarjajo, da je združevanje različnih proletarskih frakcij danes samostojen revolucionarni problem, ki odpira prostor za teoretsko postavitev komunistične emancipacije.

Losangeleške teze

Endnotes, Los Angeles, december 2015.

...v tej družbi se enotnost pojavlja kot naključna, ločenost pa kot običajno stanje.

Karl Marx, Teorije presežne vrednosti

1. Živimo v obdobju dolgotrajne družbene krize, ki je v osnovi kriza družb, organiziranih na kapitalističen način. Delovna razmerja, ki v kapitalističnih družbah urejajo proizvodnjo in potrošnjo, namreč razpadajo. Posledica tega je ponovna pojavitev strukturnega stanja, ki ga je Marx imenoval presežni kapital ob presežnem prebivalstvu. Tehnološke transformacije se nadaljujejo kljub gospodarski stagnaciji, kar ustvarja položaj, v katerem je na voljo premalo delovnih mest za preveč ljudi. Hkrati ogromni finančni skladi prečesavajo svet v iskanju dobičkov, kar vodi do periodičnih širitev finančnih balonov, ki nato počijo v silovitih zlomih. Naraščajoča neenakost in negotovost zaposlitve sta simptoma vse večje nemogočosti tega sveta kot kapitalističnega sveta.

2. Trenutno so ta protislovja, ki so jih kapitalistične družbe doslej zadrževale, tik pred izbruhom. Kriza leta 2008 je bila le ena njihovih manifestacij. Povzročila je globalni val bojev, ki potekajo še danes. Da bi države prevzele vsaj delni nadzor nad tlečo krizo, so organizirale usklajeno reševanje finančnih in drugih podjetij. Državni dolg je narasel na raven, kakršne nismo imeli od druge svetovne vojne. Reševanje kapitalistov je zato morala spremljati stroga varčevalna politika za delavce, saj so države skušale uravnotežiti svoje proračune in hkrati ponovno vzpostaviti pogoje za akumulacijo. Vendar so bili ti državni ukrepi le delno uspešni. Bogata gospodarstva še naprej rastejo vse počasneje, čeprav se na vseh ravneh zadolžujejo v ogromnih zneskih. Tudi revnejša gospodarstva pešajo. To globalno situacijo imenujemo vzorec zadrževanja* in menimo, da bodo nadaljnje gospodarske turbulence verjetno privedle do kapitalističnega strmoglavljenja.

3. Delavci so se v dvajsetem stoletju borili defenzivno, tako kot se borijo še danes. Toda takrat so bile te obrambne bitke del ofenzivnega boja: delavci so si prizadevali organizirati se v delavsko gibanje, ki je postajalo vse močnejše. To gibanje naj bi prej ali slej razlastilo razlaščevalce in začelo graditi družbo, organizirano po potrebah in željah samih delavcev.

4. Vendar pa je kriza kapitalizma po sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, ki bi po mnenju mnogih morala pomeniti njegov konec, privedla do globoke krize samega delavskega gibanja. Njegov projekt ni več ustrezen razmeram, s katerimi se delavci soočajo danes. Najbolj temeljni razlog za to je upad osrednje vloge industrijskega dela v gospodarstvu. Z nastopom deindustrializacije in z zmanjševanjem deleža zaposlenih v proizvodnji (kar je bil tudi eden izmed ključnih vzrokov za širjenje presežnega prebivalstva) industrijskega delavca ni več mogoče razumeti kot vodilni del razreda. Poleg tega je zaradi naraščajočih ravni toplogrednih plinov postalo očitno, da ogromni industrijski aparat ne le da ne ustvarja pogojev za boljšo prihodnost, temveč jih celo uničuje. Najpomembneje pa je, da delo samo za večino ljudi ni več osrednji element njihove identitete. Večini ljudi (čeprav ne vsem) se ne zdi več, da bi delo lahko postalo izpolnjujoče, četudi bi ga kolektivno upravljali delavci sami namesto njihovih šefov.

5. Hkrati je z upadom identitete delavcev postala vidna množica drugih identitet, ki so se organizirale okoli bojev, ki so bili dotlej bolj ali manj potlačeni. Nastala »sodobna družbena gibanja« so retrospektivno pokazala, v kolikšni meri je bil homogen delavski razred dejansko raznolik. Prav tako so pokazala, da mora revolucija vključevati več kot zgolj reorganizacijo ekonomije: zahtevati mora odpravo spolnih, rasnih in nacionalnih razlik ter podobnih hierarhij. Toda v vrtincu nastajajočih identitet, od katerih ima vsaka lastne parcialne interese, ni jasno, kaj natanko naj bi ta revolucija bila. Po našem mnenju presežno prebivalstvo ni nov revolucionarni subjekt. Pomeni prej strukturno situacijo, v kateri se noben del razreda ne more predstaviti kot revolucionarni subjekt.

6. V takih razmerah poenotenje proletariata ni več možno. To se morda zdi pesimističen sklep, vendar ima tudi optimistično implikacijo: danes je problem poenotenja sam revolucijski problem. Na vrhuncu sodobnih gibanj – na zasedbah mestnih trgov in tovarn,  v stavkah in uporih ter na ljudskih zborovanjih – proletarci ne odkrivajo svoje moči kot dejanski proizvajalci te družbe, temveč svojo razločenost po številnih identitetnih linijah (zaposlitveni status, spol, rasa itd.). Te razlike izrisuje in med seboj prepleta razkrajajoča se integracija držav in trgov dela. Ta problem imenujemo problem sestave (composition): različni deli proletariata se morajo poenotiti, vendar v razmerah razkrajajoče se družbe takšna enotnost ne obstaja kot nekaj danega.

7. Zato menimo, da je pomembno podrobno preučevati razvoj bojev. Šele v teh bojih se izrisuje revolucionarno obzorje sedanjosti. V njih namreč proletarci občasno improvizirajo rešitve problema sestave. Ustvarjajo fiktivno enotnost, ki presega okvire kapitalistične družbe (na primer: black bloc, realna demokracija, 99 %, gibanje Black Lives Matter itd.), kot sredstvo boja proti tej družbi. Čeprav se vsaka od teh improviziranih enotnosti neizogibno razkroji, pa njihovi kumulativni neuspehi začrtajo razcepe, ki bi jih moralo komunistično gibanje v kaotičnem izbruhu revolucije proti kapitalu preseči.

8. To imamo v mislih, ko pravimo, da je danes razredna zavest lahko le zavest o kapitalu. V boju za svoja življenja morajo proletarci uničiti tisto, kar jih ločuje. V kapitalizmu pa je prav to, kar jih ločuje, tudi tisto, kar jih združuje: trg je hkrati njihova atomizacija in njihova medsebojna odvisnost. Prav zavest kapitala kot naše enotnosti-v-ločenosti nam omogoča, da iz obstoječih pogojev in razmer – četudi le kot fotografski negativ – mislimo zmožnost človeštva za komunizem.

(Prevedel Rok Plavčak)

Opombe* 

*Pri Endnotes pomeni »vzorec zadrževanja« (holding pattern) stanje, v katerem kapitalistične države s kombinacijo zadolževanja, monetarnih intervencij in varčevalnih politik začasno stabilizirajo krizo, ne da bi odpravile njene strukturne vzroke; sistem zato vzdržujejo pri življenju, hkrati pa postopoma izgublja stabilnost in razvojni zagon. Endnotes prevzamejo izraz holding pattern iz letalstva, kjer pomeni krožno čakanje, zadrževanje letala v zraku, ko to zaradi razmer (promet, vreme, tehnične omejitve) ne more pristati, zato kroži nad letališčem, dokler se razmere ne spremenijo. Endnotes metaforo »zadrževanja« razširi s postopno izgubo višine, dokler letalo naposled ne strmoglavi (op. prev.).