O LIBERALNI HEGEMONIJI V CIVILNI DRUŽBI

- Rok Plavčak - 

Pri razmišljanju o tako imenovani civilni družbi je nujno izpostaviti problematičnost pojma, ki je danes skorajda samoumevno sprejet, a pogosto teoretsko neprepoznan. V sodobnem slovenskem javnem diskurzu se namreč izraz »civilna družba« večinoma nanaša na pravno registrirane nevladne organizacije, društva, zavode, fundacije in druge iniciative, ki formalno ne sodijo v državni aparat, a z njim vzpostavljajo intenzivne partnerske in izvajalske povezave. Gre torej za sektor, ki deluje v okviru razpisne, projektne in partnerske infrastrukture ter pogosto prevzema izvajalske ali zagovorniške funkcije na področjih sociale, kulture, okolja, človekovih pravic in javnih politik.

Hkrati izraz v javnem diskurzu nosi močno normativno konotacijo, saj civilna družba pogosto nastopa kot prostor idealiziranega aktivnega državljanstva, pluralizma in demokratičnega nadzora nad oblastjo, kar je, kot so pokazali analitiki zgodovinskega razvoja civilne družbe (kot sta Tomaž Mastnak in Tonči Kuzmanić), tipična značilnost postsocialističnih družb. V tej perspektivi označuje »civilna družba« torej posebno sfero, ki naj bi varovala javni interes, opozarjala na zlorabe moči ter branila ustavne in človekove pravice. Še posebej v kontekstih političnih kriz ali protestnih množičnih mobilizacij dobi pojem status privilegiranega moralnega subjekta, saj tedaj »civilna družba« nastopa in se (samo)pojmuje kot nosilka univerzalnosti in legitimnosti, ki presega partikularne interese posameznih družbenih skupin in »umazane« politične interese parlamentarnih strank. Vendar takšno samopojmovanje nosilca univerzalne legitimnosti pogosto skriva notranje razlike in konflikte znotraj same civilne sfere, saj nekatere iniciative ali skupine ostajajo marginalizirane ali nevidne, njihovi interesi pa se v diskurzu univerzalnosti ne reflektirajo. To ustvarja iluzijo enotnosti, ki pa je v resnici problematična in ideološko selektivna.

V tem okviru je nujno opozoriti tudi na vpliv zgodovinskih in geopolitičnih transformacij na oblikovanje civilne sfere. Slovenska civilna družba je skozi postsocialistično tranzicijo doživela intenzivno institucionalizacijo, kjer je prevzemala funkcije države, obenem pa se je morala prilagajati standardom mednarodnih organizacij ter državnih in evropskounijskih projektnih razpisov. Takšna institucionalizacija je prinesla profesionalizacijo in administrativno kompleksnost, kar je sicer omogočilo rast nekaterih (proliberalnih) segmentov civilne družbe, a je hkrati marginaliziralo iniciative, ki ne sledijo formalnim proceduram. Iz tega procesa finančne podpore so izpadli zlasti (radikalno) levičarski aktivi in iniciative, ki razvijajo sistemske kritike kapitalizma in obstoječih struktur moči ter delujejo protisistemsko.

Liberalno –napačno – (samo)razumevanje civilne družbe se pokaže kot izrazito pristransko in teoretsko omejeno, še posebej ob primerjavi z Marxovo definicijo, po kateri civilna družba – oziroma v starejšem prevodu – »občanska družba zajema vse materialno občevanje individuov znotraj določene razvojne stopnje produktivnih sil« in je pravzaprav »družbena organizacija, ki se je razvila neposredno iz produkcije in iz občevanja, ki v vseh dobah tvori bazo države in siceršnje idealistične superstrukture«. Enostavno pojasnjeno, civilna družba nikakor ni avtonomen, nadrazredni, onkrajinteresni ali moralno privilegiran prostor »med državo in posameznikom«, temveč konkretna celota dejanskih ekonomskih in družbenih odnosov, ki izhajajo iz načina produkcije in menjave ter prav zato določajo obliko države, prava in prevladujočih ideologij, namesto da bi te bile njihov izvor.

Civilna družba kot celota, ki je danes samodejno dojeta kot inherentno normativna, progresivna ali celo emancipatorna sfera, je zatorej v resnici heterogeno polje notranjih konfliktov, tudi razrednega, saj v njej trčijo nasprotujoči si materialni interesi, ki izhajajo iz konkretnih produkcijskih in lastninskih razmerij. Zaradi tega civilna družba ni nikdar zunaj oblasti in dominacije, temveč je njuno primarno prizorišče, v katerem se šele sekundarno oblikujejo politične in ideološke forme njune reprodukcije in upora. Boj za oblast in hegemonijo* se tako primarno odvija v širši civilni družbi.

To, kar hic et nunc imenujemo »civilna družba«, potemtakem predstavlja zgolj en relativno organiziran in homogen segment širše sfere, ki ga je glede na njegove ideološke in institucionalne značilnosti smiselno opredeliti kot »liberalni segment civilne družbe«. Čeprav se v javnem medijskem in političnem diskurzu liberalna civilna družba pogosto predstavlja kot civilna družba kot taka – torej kot njen univerzalni in samoumevni izraz –, gre dejansko le za en specifičen ideološko-institucionalni segment znotraj širšega polja. Sodoben razvoj civilne družbe in njenega dominantnega liberalnega segmenta pa je tesno povezan z ekonomskimi in produkcijskimi transformacijami (neo)liberalnega kapitalizma, digitalizacijo javnega prostora in porastom platformne ekonomije. Dostop do medijskih kanalov, finančnih sredstev in kulturnega kapitala je namreč izrazito neenakomeren, kar pomeni, da civilna družba kot celota ni enakomerno razvito homogeno polje, temveč mreža neenako močnih segmentov, ki lahko – tako kot liberalni segment – reproducirajo dominantne ideologije in utrjujejo hegemonijo ali pa  - kot radikalno levičarski akterji in aktivi – razvijajo idejni in praktični protiideološki in protihegemonijski odpor. Pri tem je potrebno poudariti, da ta, radikalno levičarski segment civilne družbe ni podprt z materialnimi, finančnimi in infrastrukturnimi sredstvi, kar dodatno zmanjšuje njegovo vidnost in posledično efektivnost – v čemer ne more tekmovati z državno in nadržavno podprtim liberalnim segmentom civilne družbe.

Status liberalne civilne družbe kot enotnega in univerzalnega moralnega subjekta je namreč bistveno pogojen s selektivno reprezentacijo določenih interesov. To je ključni razlog, da medijski diskurz pogosto izpostavlja le tiste organizacije, ki so skladne z dominantnimi liberalno-progresivnimi narativi, medtem ko marginalizirane, lokalne in zlasti radikalnejše leve iniciative ostajajo nevidne ali celo delegitimirane. Primer tega so množični protesti 2020-2022, kjer so bili liberalni akterji obravnavani kot legitimni nosilci javnega interesa, radikalnejše skupine – ter posredno njihove radikalne protisistemske kritike in zahteve  - pa označene za konfliktne in ekstremistične ali pa preprosto spregledane kot nepomembne. Takšna selektivna legitimizacija ustvarja iluzijo enotne civilne sfere, ki pa je v resnici heterogena in notranje politično konfliktna.

To, da se je liberalni segment civilne družbe skozi postsocialistično tranzicijo konsolidiral kot mreža nevladnih organizacij, kulturnih fundacij, aktivističnih skupin in medijskih platform, ki integrirajo projektifikacijo, profesionalizacijo in normativne diskurze liberalne države, ima dolgoročne posledice. Ker so njegove prakse pogosto usmerjene v formalne institucije in pravne okvire, ostajajo namreč omejeni pri razvijanju radikalnejše kritične refleksije o strukturah kapitala in družbenega zatiranja. Odvisnost liberalnega segmenta civilne družbe od državnega in/ali evropskega projektnega financiranja in medijske vidnosti, pa pomeni, da se njegova avtonomija pojavlja zgolj kot nominalna, medtem ko realno deluje znotraj začrtanih koordinat liberalnega reda.

V postsocialistični konjunkturi poteka znotraj polja civilne družbe kot celote razmeroma jasno razpoznaven boj za hegemonijo (razumljeno postgramscijevsko kot proces kontingentne artikulacije družbenega polja, v katerem določen politični projekt vzpostavi parcialno stabilizacijo pomenov in kolektivnih identitet ter svoje partikularne zahteve predstavi kot nosilce univerzalnosti) med levo-liberalno in desno civilno družbo. Slednjo je mogoče opredeliti kot mrežo organizacij, medijev, fundacij, verskih struktur in drugih akterjev, ki reproducirajo konservativne, nacionalistične, neoliberalne, katoliške ali širše tradicionalistične vrednotne orientacije ter jih prevajajo v politično artikulacijo in mobilizacijo, ne da bila v enaki meri kakor liberalna civilna družba integrirana v liberalno državo, profesionalizirana, projektificirana in depolitizirana.

V takšni konfiguraciji liberalno-progresivna sfera obstaja kot solidna politična sila, vendar deluje pretežno znotraj normativnih in institucionalnih koordinat liberalnega reda ter je omejena na vprašanja liberalne pravne države, formalnih človekovih pravic in proceduralne demokracije. Iz tega sledi implicitni vprašanji, ki terjata nujno zastavitev, in sicer:

1.) Kdo lahko potem razvija sistematično kritično analizo kapitalističnih produkcijskih razmerij ter z njimi prepletenih struktur zatiranja in dominacije?  

2. Kje (lahko) poteka protikapitalistično in protisistemsko delovanje?

To se odvija na tistem družbenem in intelektualnem obrobju, ki bi ga lahko označili kot leva civilna družba. Žal pa v politično-teoretskem smislu še ni mogoče govoriti o levi civilni družbi kot konsolidirani formaciji, ki bi delovala kot dejansko avtonomna, sistemsko kritična in organizacijsko koherentna protihegemonijska politična sila. Šele to bi njeni večstranski kritiki in njenemu upornemu delovanju zagotovilo realpolitično moč in učinek.

Opomba:

*Hegemonija v kontekstu civilne družbe pomeni proces vzpostavljanja dominantnega položaja določenega segmenta družbe, ki s svojo normativno, ideološko in institucionalno močjo artikulira svoje partikularne interese kot univerzalne, legitimne in samoumevne. Gre za sposobnost oblikovanja diskurza, kulturnih praks, političnih norm in institucionalnih okvirjev tako, da se reproduciira prevladujoči način razumevanja družbe in oblasti, hkrati pa marginalizirajo ali depolitizirajo alternativne, protisistemske in kritične prakse. V postsocialističnem slovenskem kontekstu hegemonija liberalnega segmenta civilne družbe pomeni, da nevladne organizacije, mediji in kulturne platforme znotraj projektne, profesionalizirane in normativno integrirane infrastrukture države in EU reproducirajo liberalno ideologijo kot dominantni okvir, medtem ko radikalno levi segment ostaja marginaliziran, neviden in materialno omejen.