Kaj se zgodi s civilno družbo, ko jo prenehamo razumeti kot nevtralno in avtonomno sfero med državo in trgom? V pričujočem teoretskem spisu Rok Plavčak izhaja iz Gramscijevega koncepta integralne države ter civilno družbo obravnava kot eno ključnih prizorišč boja za hegemonijo. Analizira preplet liberalne in iliberalne civilne družbe, njuno vpetost v reprodukcijo kapitalističnega reda ter vprašanje, kaj v takšni konjunkturi sploh pomeni protihegemonijsko delovanje radikalne levice.
- uredništvo Kritične fronte
- Rok Plavčak -
Teoretski koncept »civilne družbe« je, kakor je videti, zdaj potonil v zgodovino teorije. Nekdaj eksplozivni ideološki naboj tega pojma, ki je povzročal protislovne in celo antagonistične zgodovinske učinke, pa se je naposled izpraznil v žargonsko mašilo besedičenja kompradorskih političnih kast postsocialističnega kapitalizma.[1]
Rastko Močnik
Kriza civilne družbe kot politični simptom
V sodobnih evropskih demokracijah je civilna družba postala hkrati predmet normativnega poveličevanja in vse izrazitejše politične delegitimacije. Medtem ko liberalni politični diskurzi civilno družbo praviloma predstavljajo kot temelj demokratične participacije in neodvisnega nadzora nad državno oblastjo, jo konservativne in desničarske politične sile vse pogosteje opisujejo kot ideološki podaljšek progresivne »levice«, ki naj bi bil neupravičeno privilegiran z javnim financiranjem. V slovenskem političnem prostoru se to kaže v ponavljajočih se zahtevah po »zapiranju pipic nevladnikom«, obtožbah o politični instrumentalizaciji nevladnih organizacij ter pozivih k odpravi njihovega javnega financiranja.
Na prvi pogled je videti, da gre za spor med zagovorniki in nasprotniki civilne družbe. Toda takšna interpretacija zgreši bistvo problema. Obe strani namreč praviloma deklarativno izhajata iz iste liberalistične predpostavke, da civilna družba predstavlja ločeno sfero med državo in trgom, razlikujeta pa se predvsem glede vprašanja, kateri družbeni akterji naj v tem prostoru pridobijo institucionalno podporo in politično legitimnost.
V tem spisu zagovarjam drugačno izhodišče. Krize civilne družbe ni mogoče pojasniti zgolj kot posledice desničarskih napadov nanjo niti zgolj kot posledice upadanja participacije, profesionalizacije nevladnega sektorja ali krčenja demokratičnega prostora. Ti pojavi so simptomi globlje zgodovinske transformacije, zlasti intenzivnega vključevanja civilne družbe v reprodukcijo liberalnokapitalistične hegemonije. Obramba civilne družbe pred avtoritarnimi posegi, politično instrumentalizacijo in poskusi omejevanja njene relativne avtonomije s strani desnice predstavlja legitimno in pogosto nujno nalogo defenzivne levice. Toda če obramba obstoječih demokratičnih pridobitev postane njen celotni strateški horizont, ostaja ujeta v liberalni politični topologiji civilne družbe. Emancipatorna levica mora zato obrambi obstoječih svoboščin dodati še vprašanje njihovega preseganja in si prizadevati za preoblikovanje civilne družbe iz prostora posredovanja med državo, trgom in družbo v prostor demokratizacije celotne družbene reprodukcije.
Od liberalne avtonomije k gramscijevski integralni državi
Od osemdesetih let 20. stoletja dalje, ko so pojem civilne družbe »ponovno iznašli v Vzhodni Evropi … kot sfero, ki se razlikuje oziroma razločuje od države, je neodvisna od nje in ji nasprotuje,«[2] je ta postal eno osrednjih pojmovnih vozlišč sodobne politične teorije in prakse. A medtem ko je v obdobju demokratizacije postsocialističnih družb in z njo povezane restavracije kapitalizma civilna družba praviloma nastopala kot sinonim za družbeno avtonomijo, demokratizacijo in omejevanje državne oblasti, se v sodobnih kapitalističnih družbah vse pogosteje kaže, da razmerja med civilno družbo, državo in politično oblastjo bistveno odstopajo od klasične liberalne predstave o njihovi medsebojni ločenosti. Številni segmenti civilne družbe aktivno sodelujejo pri oblikovanju, legitimiranju in reproduciranju prevladujočih oblik politične hegemonije, zato jih ni mogoče obravnavati kot neodvisen, demokratičen korektiv ali kritiko oblasti.[3] Hkrati se z vzponom iliberalnih oblik vladanja spreminjajo tudi razmerja med državo in različnimi segmenti civilne družbe, kar odpira vprašanje, ali je liberalni pojem civilne družbe sploh še zadosten za razumevanje sodobnih političnih procesov.
Posebej izrazito se ta problem pokaže pri analizi politične diferenciacije sodobne civilne družbe. Liberalistični koncept civilne družbe namreč praviloma predpostavlja njeno normativno enotnost ter jo razume kot homogeno sfero demokratičnega delovanja, pri čemer politične razlike med posameznimi organizacijami in gibanji redukcionistično obravnava predvsem kot pluralnost interesov znotraj istega institucionalnega prostora. Takšna perspektiva pa resno otežuje razumevanje dejstva, da različni segmenti civilne družbe niso v enakem razmerju do države, politične oblasti in kapitalističnega družbenega reda. Medtem ko nekateri sodelujejo pri reprodukciji obstoječe hegemonije, drugi prispevajo k oblikovanju alternativnih hegemonijskih projektov, tretji pa se do samega kapitalističnega reda vzpostavljajo antagonistični odnos. Gramscijevsko pojmovno orodje nam omogoča, da vprašanje, kaj je civilna družba, poglobimo z vprašanjem, na kakšen način različne oblike civilnodružbenega delovanja sodelujejo pri reprodukciji ali spodkopavanju konkretnih zgodovinskih oblik oblasti.
Moj razmislek izhaja iz teze, da je za razumevanje teh procesov primernejši gramscijevski koncept integralne države kakor pa liberalna predstava o civilni družbi kot avtonomni sferi med državo in trgom. Šele na tej podlagi je namreč mogoče teoretsko dosledno razlikovati med liberalno, iliberalno-konservativno in radikalno levo civilno družbo ter pokazati, da med njimi ne obstajajo zgolj ideološke razlike, pač pa tudi kvalitativno različna razmerja do države, politične oblasti in kapitalistične hegemonije. Iz te perspektive je tudi sodobne konflikte med liberalnimi in iliberalnimi oblastmi mogoče razumeti drugače kakor liberalistična paradigma, ki jih razlaga kot spor med državo in civilno družbo. In sicer kot preoblikovanje razmerij znotraj same »integralne države« ter kot boj za reorganizacijo hegemonije v okviru istega kapitalističnega družbenega reda. Namesto normativne obrambe ali kritike civilne družbe kot take bom poskušal podati konceptualni okvir, ki omogoča analizo njenih notranjih diferenciacij, različnih načinov vpetosti v razmerja oblasti ter njihovega pomena za reprodukcijo in subverzijo sodobne kapitalistične hegemonije.
Civilna družba med Gramscijem in Althusserjem: hegemonija in ideološki aparati
Teoretsko izhodišče tukaj uporabljenega pojma civilne družbe predstavlja Gramsci, pri katerem civilna družba (societá civile), ne obstaja »zunaj« države, temveč skupaj s »politično družbo« (societá politica) tvori dva momenta oziroma dva pola t. i. integralne države (Stato integrale).[4] Gramsci prestavi civilno družbo, ki je pri Marxu razumljena predvsem kot materialna sfera produkcijskih odnosov, na raven nadzidave (cerkev, sindikati, šole, tisk, založništvo, knjižnice),[5] kamor prišteva tudi »politično družbo«; se pravi institucije, ki neposredno izvajajo ali monopolizirajo legitimno prisilo (vlada, državna uprava, sodstvo, policija, vojska, zaporski sistem, represivni aparat države). S tem Gramsci preoblikuje vprašanje civilne družbe iz analize materialnih, t.j. ekonomskih odnosov, v analizo organizacijskih oblik, prek katerih družbeni razredi proizvajajo soglasje in politično vodstvo.
Natančneje, civilna družba predstavlja tisti aspekt integralne države, v katerem se organizira in reproducira soglasje vladanih, medtem ko drugi aspekt predstavlja »politična družba«, ki po potrebi s prisilo zagotavlja prevlado. Dasiravno med obema konceptualnima aparatoma ni popolnega prekrivanja, je mogoče Gramscijevo politično družbo v Althusserjevem besedišču približno primerjati z državo v ožjem pomenu oziroma z represivnimi aparati države, medtem ko civilna družba v veliki meri ustreza polju ideoloških aparatov države. Na to je konec osemdesetih opozoril tudi Žižek, ki je zapisal, da je »nemara treba prav na podlagi problematike "civilne družbe" reaktualizirati Althusserjevo teorijo IAD [ideoloških aparatov države]: kako spregledati dejstvo, da se polje "civilne družbe" skoraj do potankosti prekriva s seznamom IAD, ki ga navaja Althusser? Naša teza bi torej bila: "civilna družba" je IAD, IAD so "materialna baza" civilne družbe; daleč od tega, da bi s problematiko civilne družbe "presegli" Althusserjevo teorijo IAD, so IAD nemara prav tisto "potlačeno" v samorazumevanju civilne družbe.«[6]
Toda vsaka reaktualizacija Althusserjevega konceptualnega aparata, ki bi Gramscijevo razlikovanje med civilno in politično družbo reducirala na razlikovanje med ideološkimi in represivnimi aparati države, bi spregledala eno izmed osrednjih razsežnosti Gramscijeve teorije. Medtem ko Althusser z ideološkimi in represivnimi aparati države predvsem pojasnjuje reprodukcijo produkcijskih odnosov, Gramscija zanima vprašanje, kako se zgodovinsko konkretna hegemonija sploh vzpostavi, organizira, vzdržuje in preoblikuje. Civilna družba zato pri njem ni zgolj funkcionalni mehanizem reprodukcije obstoječega reda (kakor Althusserjevi IAD), ampak protislovno politično polje, v katerem se organizira privolitev v vladajočo ureditev, hkrati pa nastajajo tudi protihegemonijski projekti, ki lahko obstoječo hegemonijo spodkopavajo in skušajo vzpostaviti novo.
Če civilno družbo razumemo zgolj kot skupek ideoloških aparatov države, se izgubi prav ta odprta možnost političnega boja v civilni družbi. Ta razlika pa ni zgolj interpretativnega pomena, saj ima neposredne strateške implikacije. Če je namreč politična oblast razumljena predvsem kot učinek hegemonije, ki se organizira v civilni družbi, potem emancipatorne politike ne moremo zvesti na osvojitev državnega aparata, saj vključuje tudi dolgotrajni boj za rekonfiguracijo hegemonije v institucijah civilne družbe. V obstoječi konjunkturi, v kateri se strategija neposrednega prevzema državne oblasti zdi politično neverjetna in hkrati teoretsko problematična zaradi slabih zgodovinskih izkušenj etatističnih realsocializmov,[7] postane prav Gramscijeva konceptualizacija civilne družbe eno izmed ključnih izhodišč za razmislek o možnostih sodobne emancipatorne politike.
Na tem mestu pa je treba opozoriti, da je znotraj neogramscijevskih interpretacij mogoče razlikovati med dvema prevladujočima poudarkoma pri razumevanju hegemonije. Prvi, ki ga lahko označimo kot kulturni poudarek, razume hegemonijo predvsem kot proizvodnjo soglasja v civilni družbi ter svojo analitično pozornost usmerja zlasti v kulturne, ideološke in diskurzivne procese. Drugi, ki ga lahko označimo kot dialektični poudarek, pa hegemonijo razume kot dialektično enotnost civilnodružbenega soglasja in državne prisile, pri čemer nobenega od obeh momentov ni mogoče razumeti izolirano od drugega. V tem, kar lahko označimo kot dialektično interpretacijo hegemonije, katere pomemben predstavnik je Peter Thomas, je hegemonija razumljena kot politično razmerje, v katerem si različne družbene skupine prizadevajo pridobiti podporo in privolitev, uporabljajo prisilo proti svojim nasprotnikom ter spreminjajo razmerja družbenih sil.[8]
Liberalna civilna družba kot moment liberalne hegemonije
Če rezultat analize sodobne civilne družbe – po kateri je v zadnjem desetletju institucionalizirani segment liberalne civilne družbe v veliki meri prevzel funkcijo neformalnega regulativnega aparata liberalne države[9] (proizvajanje norm, oblikovanje javne politike, nadzorovanje izvajanja pravil, določanje legitimnih oblik družbenega vedenja, neenakomerna kritika, mobilizacija proti desnici itd.) – interpretiramo skozi prvi poudarek, se takšno prepletanje civilne družbe in države kaže kot politično patološka anomalija oziroma kot odstopanje od domnevno normalnega razmerja med njima, ki ga je mogoče pojasnjevati predvsem voluntaristično ali kontingenčno. Po tej razlagi se pojav razume kot naključna deformacija sistema, ne kot posledica njegove notranje logike, kar pomeni, da lahko sicer opozarja na resnične pojave (birokratizacijo nevladnih organizacij, odvisnost od državnega in naddržavnega EU financiranja, profesionalizacijo aktivizma, izgubo avtonomije), ne pojasni pa razloga, zakaj se je ta pojav sploh pojavil.
Če pa isti pojav interpretiramo skozi drugi, dialektični poudarek, potem ne gre za anomalijo, ampak za potrditev Gramscijeve teze o notranji povezanosti civilne družbe in politične družbe (t.j. države) znotraj integralne države. V tem primeru sodobna liberalna civilna družba ne nastopa kot zunanja korektivna instanca liberalne države, temveč kot eden od osrednjih mehanizmov reprodukcije liberalno-kapitalistične hegemonije. Liberalna civilna družba, ki je v socializmu z odrekanjem soglasja nastopala protisocialistično in protietatistično, v pogojih liberalnega kapitalizma deluje v veliki meri soglasno z liberalno državo in njenimi institucijami ter tako tvorno sodeluje pri reprodukciji liberalno-kapitalističnega zgodovinskega bloka.
Čeprav je bila že v Gramscijevem času meja med politično družbo in civilno družbo bistveno bolj prepustna, kot je predpostavljala liberalna politična teorija, je bila institucionalna diferenciacija med obema sferama vendarle izrazitejša, kot je danes. V sodobnih razmerah je ta diferenciacija dodatno zabrisana zaradi procesov institucionalizacije, profesionalizacije in tako imenovane nvoizacije, skozi katere je pomemben segment liberalne civilne družbe vse tesneje vpet v delovanje liberalne države prek javnega financiranja, projektnih razpisov, različnih oblik partnerstev, zakonskih okvirov ter institucionalnih mehanizmov sodelovanja pri oblikovanju in izvajanju javnih politik. Takšna vpetost, integracija civilnodružbenih segmentov v integralno državo, nujno strukturno omejuje njihovo avtonomijo. Zato se v takšnih razmerah zdi dialektična interpretacija hegemonije kot enotnosti civilnodružbenega soglasja in državne prisile analitično ustreznejša od interpretacij, ki civilno družbo še vedno obravnavajo kot zunanje področje države. Prav v tem smislu je treba razumeti Gramscijevo znamenito formulacijo, da je integralna država »hegemonija, oklopljena s prisilo«.
Implikacije takšnega razumevanja so pomembne za analizo notranje diferenciacije sodobne civilne družbe. Če imata liberalna civilna družba svojo institucionalno zaslombo v liberalni oblasti in konservativna civilna družba svojo zaslombo v iliberalni oblasti – pri čemer obe, ne glede na medsebojne politične in ideološke razlike, ostajata znotraj reprodukcije kapitalističnih produkcijskih odnosov in kapitalistične države –, potem radikalno leva oziroma protikapitalistična civilna družba predstavlja edini segment civilne družbe, ki se do kapitalistične države vzpostavlja v strukturno antagonističnem razmerju. Zato ne gre zgolj za politično ali ideološko drugačno usmeritev, pač pa za kvalitativno drugačen modus existendi civilne družbe. Kapitalistična država namreč protikapitalističnega delovanja ne reproducira kot lastnega momenta hegemonije, temveč ga – dokler ostaja znotraj meja legalnosti, v okviru simbolnega nestrinjanja in karnevalske logike[10] ter dokler sama deluje v okviru liberalno-demokratične modalnosti, zavezane političnemu pluralizmu – kvečjemu le tolerira. Toleranca tako ni izraz nevtralnosti države, kot se to praviloma interpretira, je specifičen način njenega upravljanja političnega antagonizma.
Iliberalna reorganizacija civilne družbe: boj za nov zgodovinski blok
Iliberalizem v tem spisu ne označuje preprosto zavračanja liberalizma niti vsake oblike konservativne politike. Izraz uporabljam za politično-hegemonijski projekt reorganizacije kapitalističnega družbenega reda, ki ohranja zasebno lastnino, tržne odnose in razredno strukturo kapitalizma, vendar opušča oziroma omejuje nekatere univerzalistične, pluralistične in institucionalne mehanizme liberalne hegemonije ter legitimnost političnega reda vse izraziteje utemeljuje na nacionalni pripadnosti, kolektivni identiteti, tradicionalnih družbenih normah, suverenosti in antagonistični diferenciaciji med »našo« skupnostjo in njenimi domnevnimi notranjimi ali zunanjimi sovražniki. Iliberalizem zato v tukajšnjem pomenu ni zunanja alternativa kapitalizmu, temveč ena od možnih oblik njegove hegemonijske reorganizacije.[11] Konservativizem je ena izmed osrednjih pozitivnih vsebin iliberalnega projekta, saj zagotavlja iliberalizmu ideološki repertoar, prek katerega lahko negativno kritiko liberalizma prevede v pozitivno predstavo o organski skupnosti, utemeljeni na narodu, družini, tradiciji, religiji in avtoriteti.
Atributivna premena kapitalistične hegemonije, do katere v aktualni zgodovinski konjunkturi prihaja s prehodom od liberalno-hegemonijske k iliberalno-hegemonijski konfiguraciji oblasti (globalni in lokalni premik na desno), zatorej ne pomeni spremembe razrednega značaja države in še manj odprave kapitalističnega gospostva. Integralna država ostaja kapitalistična, gre pa za spremembo načina organiziranja kapitalistične hegemonije in z njo povezano spremembo režima tolerance do različnih segmentov civilne družbe. Liberalistična »osredotočenost na individualno svobodo navsezadnje vodi v atomizacijo družbe, ker zanemarja ključne oblike kolektivne identitete, ki imajo znotraj liberalnega okvira malo ali nič prostora: družino, »pleme« in narod. Čeprav so bila ta [tj. liberalistična] načela dobronamerna in so bila sprva uspešna, … so postopoma spodkopala razlike med državami, odstranila zaščite za "nacionalne kulture" ter izpraznila naše družbe njihovega smisla. Medtem je liberalizem postal tako hegemonijski, da si je bilo skoraj nemogoče zamisliti resnične politične alternative zunaj liberalnega okvira.«[12] A ta resna politična alternativa kapitalo-liberalizmu je kljub temu prišla v obliki iliberalnega kapitalizma.
Kako to pojasniti brez sklicevanja na kontingenco in anomalijo? Predvsem tako, da iliberalnega preobrata ne razumemo kot zunanje negacije liberalnega kapitalizma, ampak kot notranjo reorganizacijo njegove hegemonije pod pogoji njene krize. Ko liberalni način proizvodnje soglasja izgubi sposobnost povezovanja univerzalistične legitimnosti z materialno izkušnjo družbene varnosti, se namreč razpre prostor za alternativno hegemonijsko formacijo, ki kapitalistične odnose ohranja in jih celo zaostruje, vendar njihovo legitimnost organizira drugače. Ne več prek univerzalističnega jezika človekovih pravic, ekspertize in proceduralnosti, ampak prek identitete, pripadnosti in antagonizma med »organsko skupnostjo« ter njenimi domnevnimi sovražniki.
Četudi je sodobna desnica politično in ideološko izraziteje antagonistična do radikalne levice kot do liberalnega centra, je neposredne učinke te preobrazbe danes mogoče zaznati predvsem v odnosu iliberalne oblasti do liberalne civilne družbe. Prav liberalna civilna družba namreč predstavlja glavno organizirano nosilko alternativne hegemonije znotraj kapitalističnega političnega prostora in s tem najpomembnejšo oviro pri vzpostavljanju novega iliberalnega zgodovinskega bloka. Nasprotno pa radikalno leva civilna družba zaradi svoje organizacijske šibkosti, fragmentiranosti, odsotnosti učinkovite politične reprezentacije ter nezmožnosti oblikovanja lastnega zgodovinskega bloka za zdaj ne predstavlja neposredne protihegemonijske grožnje kapitalistični državi, zato ostaja predvsem objekt tolerance, spregledanosti, občasnega nadzora ali selektivne represije, ne pa osrednji predmet hegemonijskega prestrukturiranja.
K temu v slovenskem prostoru dodatno prispeva specifična strategija desničarske artikulacije političnega konflikta, v kateri se liberalna civilna družba in nekdanja liberalna oblast pogosto prikazujeta kot »radikalno leva« oziroma celo kot nadaljevanje »komunistične oblasti«. Ta retorična premestitev seveda ne odraža dejanske pozicije teh akterjev znotraj političnega polja, opravlja pa pomembno hegemonijsko funkcijo, saj zabrisuje razliko med liberalno kvazilevico in emancipatorno levico ter omogoča ideološko konstrukcijo liberalnega centra kot skrajnega političnega nasprotnika oziroma, rečeno v kontekstu C. Schmittovega pojmovanja političnega antagonizma, nelegitimnega »sovražnika«. Na ta način se liberalni segmenti civilne družbe simbolno premaknejo iz položaja zmerne institucionalne opozicije uveljavljajočemu se iliberalnemu kapitalističnemu redu v položaj domnevne revolucionarno-destruktivne grožnje, kar upravičuje njihovo delegitimizacijo in poskus iliberalne reorganizacije civilnodružbenega prostora.
Če izhajamo iz gramscijevskega pojma integralne države, iliberalnega vzpona zatorej ni mogoče razumeti kot preprostega napada države na civilno družbo oziroma kot poskusa njene odprave. Takšna interpretacija bi še vedno ostajala ujeta v liberalistični predstavi o civilni družbi kot avtonomnem prostoru družbene samoorganizacije, ki ga zunanja državna oblast lahko bodisi zaščiti bodisi ogrozi. V resnici iliberalni projekti ne zavračajo civilne družbe kot take, temveč izpodbijajo specifično hegemonijsko konfiguracijo, v kateri je določen segment civilne družbe (t.j. liberalni segment) postal eden izmed ključnih nosilcev liberalnega zgodovinskega bloka. Iliberalni poseg je usmerjen proti določeni obliki njene politične organizacije in njenemu mestu znotraj obstoječe konfiguracije integralne države, ne pa proti izničenju civilne družbe kot take. Tarča uničenja, ki si ga zadaja iliberalna desnica, ni civilna družba kot celota, le liberalni segment civilne družbe.
Ne glede na liberalistično deklarativno razumevanje civilne družbe kot avtonomne sfere, pa liberalna hegemonija civilne družbe de facto ne obravnava kot povsem zunanjega ali neodvisnega prostora, saj jo vključuje v lastno reprodukcijo oblasti na specifičen način. Njena značilnost ni toliko neposredna podreditev civilnodružbenih institucij državi, kolikor njihova posredna integracija prek mehanizmov pravne regulacije, javnega financiranja, projektnega upravljanja, ekspertnih mrež in sodelovanja pri oblikovanju javnih politik. Liberalna civilna družba je v tem okviru »formalno« avtonomna, vendar hkrati opravlja pomembno funkcijo pri proizvodnji legitimnosti liberalnega reda.
Njena politična vloga se sicer resda pogosto prikazuje kot »nepolitična« oziroma postpolitična (kot domnevno apolitična zaščita človekovih pravic, strokovno zagovorništvo, promocija demokratičnih vrednot, zagotavljanje družbenih storitev itd.), a prav ta navidezna ločenost od politične oblasti je omogočala njeno učinkovito delovanje kot mehanizem hegemonijske reprodukcije. Ker so v liberalistični paradigmi civilnodružbeni akterji razumljeni kot legitimni predstavniki različnih interesov, identitet in družbenih skupin, njihova medsebojna nasprotja pa kot konflikti, ki jih je mogoče upravljati znotraj institucionalnega okvira liberalne demokracije, je mogoče ugotoviti, da liberalni način integracije civilne družbe temelji predvsem na logiki pluralistične integracije.
To je neposredno povezano s tem, kako liberalizem razume temeljne politične subjekte civilne družbe. Osnova liberalistične družbene ontologije je namreč domnevno avtonomni in svobodni posameznik, ki se združuje v različne asociacije in organizacije, zato liberalna hegemonija svojo legitimnost praviloma gradi na proceduralnih mehanizmih, ki omogočajo in varujejo »racionalno« in svobodno povezovanje na podlagi posameznikovih »zasebnih interesov«: na proceduralnih pravilih, institucijah, strokovnosti in formalnem pluralizmu. Nasprotno pa iliberalna reorganizacija civilne družbe izhaja iz drugačne predstave o političnem subjektu in družbeni legitimnosti. Če poskusimo rekonstruirati njeno udejanjano in redko teoretsko eksplicirano »kritiko« liberalne civilne družbe, lahko zapišemo, da temelji na tezi, da civilna družba ni nevtralni prostor pluralizma, temveč materialna infrastruktura liberalne hegemonije (kritika gre v smeri, da »civilna družba sega na področje državnih inštitucij in taka civilna družba ni več civilna družba, ampak je paradržavna ustanova«)[13], ki naj bi bila odtujena od resničnih vrednot in interesov večinskega prebivalstva. Zato iliberalizem ne poskuša odstraniti civilne družbe kot take, ampak zgolj onemogočiti in/ali uničiti njene liberalne in proti-desničarske segmente ter jo tako preoblikovati v skladu z drugačnim pojmovanjem družbenega subjekta kot izraz organskih kolektivnih identitet, kot so narod, družina, tradicija ali religiozna skupnost. Pri tem se politični konflikt perfidno preoblikuje v (schmittovski) antagonizem med avtentičnim »mi« in odtujenim »oni«, med resnično skupnostjo in institucijami, ki bi naj izražale tuje ali delegitimirane (domnevno protislovenske ali celo proticivilizacijske) interese.
Konservativna civilna družba, ki je liberalistična normativna koncepcija civilne družbe ne prepoznava kot segmenta civilne družbe kot celote, zajema širok spekter institucij, organizacij in komunikacijskih omrežij, prek katerih se proizvajajo, prenašajo in organizirajo konservativne vrednote, identitete in politične interpretacije družbe. Vanjo sodijo predvsem verske institucije in organizacije, zlasti cerkve, župnije in laiška verska združenja; organizacije, ki zagovarjajo tradicionalno družino, starševstvo in pronatalitetne politike; domoljubna, nacionalna, veteranska in zgodovinska društva; kulturna društva, ki reproducirajo nacionalne tradicije in kolektivni spomin; konservativni think-tanki, raziskovalni centri, fundacije in ekspertna omrežja; konservativni časopisi, revije, spletni portali, radijske in televizijske mreže ter podcasti in druga digitalna komunikacijska omrežja; zasebne in neformalne izobraževalne ustanove ter mladinske organizacije; različna poklicna, podjetniška, kmetijska in interesna združenja.
Iliberalna oblast zato ne »napada« civilne družbe kot take, ampak jo reorganizira: medtem ko po eni strani liberalni segment civilne družbe delegitimira, omejuje, finančno in institucionalno slabi ter ga izriva iz privilegiranih položajev znotraj obstoječe hegemonijske konfiguracije, pa po drugi krepi in institucionalizira konservativne ter druge iliberalno usmerjene segmente civilne družbe ter jih vključuje v lastni hegemonijski projekt. Konservativne civilnodružbene organizacije tako ne nastopajo zgolj kot zunanji podporniki iliberalne oblasti, temveč lahko postanejo materialna infrastruktura iliberalnega zgodovinskega bloka. Iliberalna transformacija civilne družbe zato ni proces njenega krčenja, ampak proces selektivne reorganizacije: določeni segmenti so marginalizirani in izrinjeni, drugi pa politično legitimirani, materialno podprti in institucionalno integrirani v novo konfiguracijo integralne države.
Konservativizem je za iliberalni projekt pomemben ne zgolj kot eden izmed njegovih političnih zaveznikov, pač pa kot ena izmed njegovih osrednjih ideoloških matric. Če je iliberalizem opredeljen predvsem negativno – kot zavračanje liberalističnega režima legitimnosti, pluralistične institucionalizacije konflikta in univerzalistične politične subjektivacije –, potrebuje za svojo hegemonijsko artikulacijo tudi pozitivno določitev družbenega reda, ki ga želi vzpostaviti. Prav tu konservativizem zagotavlja pomemben repertoar kolektivnih identitet, norm in vrednot, kot so narod, družina, tradicija, religija, avtoriteta in kulturna kontinuiteta. Iliberalizem je v tem smislu predvsem politična forma hegemonijske reorganizacije, konservativizem pa eden izmed glavnih ideoloških virov njene pozitivne vsebine.
Iliberalna reorganizacija civilne družbe zato ne pomeni njenega odpravljanja, temveč njeno selektivno prestrukturiranje. To je jasno razvidno tudi iz aktualne desničarske zahteve po »zapiranju pipic« nevladnim organizacijam: Janez Janša je organizacije, kot sta Inštitut 8. marec in Glas ljudstva, označil za »politično paravojsko levice«, hkrati pa od tega razlikoval gasilska, kulturna, verska in druga društva, ki jih razume kot legitimno civilno družbo. V tem primeru ne gre preprosto za zahtevo po zmanjšanju javnega financiranja nevladnega sektorja, temveč za politično diferenciacijo civilne družbe, po kateri so določene organizacije konstruirane kot legitimni nosilci družbenih interesov, druge pa kot politični akterji, katerih materialne vire in institucionalni dostop je treba omejiti. Iliberalna hegemonija tako ne ukinja civilne družbe, ampak si prizadeva prerazporediti njene materialne vire, režime legitimnosti in politično reprezentativnost ter s tem vzpostaviti takšno konfiguracijo civilnodružbenega prostora, v kateri bodo določeni interesi, identitete in oblike kolektivnega delovanja postali bolj politično vidni in legitimni od drugih. »Zapiranje pipic« je zato mogoče razumeti kot materialni mehanizem iliberalno-hegemonijske reorganizacije civilne družbe.
Politična inteligibilnost in epistemski konflikt
Iliberalistični projekti pogosto izpodbijajo tudi zunanje epistemske avtoritete – strokovne institucije, medije, univerze ali druge posrednike vednosti –, saj njihova kritika ni usmerjena zgolj proti posameznim politikam, ampak proti samemu liberalističnemu režimu legitimacije, na katerem temelji liberalna hegemonija. Razlika med liberalnim in iliberalnim blokom tako ni samo razlika med dvema nezdružljivima političnima programoma, pač pa razlika med dvema nezdružljivima načinoma organiziranja soglasja in proizvodnje politične inteligibilnosti.
Zakaj iliberalizem ne odpravlja civilne družbe in je ne nadomešča z neposredno državno oblastjo, temveč si prizadeva za njeno reorganizacijo v skladu z novo hegemonijsko konfiguracijo? Tako kot liberalna hegemonija potrebuje svoje civilnodružbene aparate za proizvodnjo soglasja, tudi iliberalna hegemonija potrebuje lastne organizacije, medije, kulturne institucije, fundacije in družbena omrežja, prek katerih lahko vzpostavi nov zgodovinski blok. Čeprav obstaja pomembna razlika med odnosoma liberalne in iliberalne oblasti do civilne družbe, pa je primarno razlikovanje med dvema različnima prokapitalističnima projektoma, ki si vsak zase prizadevata organizirati hegemonijsko funkcijo civilne družbe, pri čemer je za iliberalni projekt značilna intenzivnejša in bolj neposredna povezanost civilne družbe s politično družbo in strankarsko politiko. To je tesno povezano s tem, da iliberalizem strukturira politični konflikt drugače kakor liberalizem.
Liberalna hegemonija konflikte namreč praviloma depolitizira oziroma jih prevaja v institucionalizirane oblike pogajanja, strokovne razprave in upravljanja razlik. Nasprotno pa iliberalna hegemonija konflikte pogosto ponovno »politizira« tako, da spreminja samo polje politične inteligibilnosti: vprašanja, ki so bila znotraj liberalnega režima legitimnosti depolitizirana tako, da so bila institucionalizirana in prevedena v jezik ekspertnega upravljanja, konstituira kot neposredne politične antagonizme. Če se v liberalni politični inteligibilnosti migracije pojavljajo predvsem kot institucionalno-upravljavsko vprašanje upravljanja migracijskih tokov, azilnega prava, integracije, demografije, trga dela in mednarodnih obveznosti, pa z iliberalno premestitvijo postanejo vprašanje suverenosti, varnosti, nacionalne pripadnosti in ogroženosti »naše« skupnosti. Ta premestitev se nato artikulira v specifičnem političnem imaginariju, ki konflikte organizira okoli identitete, pripadnosti in moralnega nasprotja med »nami« in »njimi«.
Medtem ko liberalna hegemonija svoje delovanje praviloma zastavlja in legitimira prek univerzalističnega jezika racionalnosti, strokovnosti in proceduralne nepristranskosti, iliberalni projekti pogosto izpodbijajo same epistemološke temelje tega režima legitimnosti. V tem oziru lahko sodobne iliberalne projekte razumemo kot poskuse vzpostavitve alternativne konfiguracije politične inteligibilnosti, ki zajema tako boj za drugačno interpretacijo skupnega sveta kot tudi boj za drugačno določitev tega, kaj sploh šteje kot skupni svet.
Z epistemološkega vidika, kot ga je razvijal Francisco Varela v spisu Reflections On The Chilean Civil War, bi lahko v zvezi s hegemonijskem dvo-bojem med liberalizmom in iliberalizmom govorili o epistemski državljanski (civil) vojni, katere temeljna karakteristika je »polarnost«, ki »je ustvarila nenehno preseganje občutka za meje in teritorialnost«.[14] Če prenesemo premislek Varele o čilenski državljanski vojni na obstoječo konjunkturo, lahko zapišemo, da polarizacija državljanov/civilistov na podpornike liberalne »levice« in podpornike iliberalne desnice ni toliko posledica delovanja politične družbe, kolikor je posledica delovanja civilne družbe. »Polarnost ni bila več preprosto razmerje med eno in drugo stranjo, temveč nekaj, kar smo kolektivno skonstruirali. Dobesedno je šlo za kolektivno dejanje, pri katerem smo sodelovali vsi.« Sorodno pa bi lahko z vidika politične inteligibilnosti v zvezi z nastalo polarnostjo govorili tudi o oblikovanju »vzporednega sveta desnice«.[15] Prostor formacije obeh prevladujočih paralelnih svetov, liberalističnega in iliberalističnega, pa je prav civilna družba kot celota, ostro razdeljena na liberalni in iliberalni pol.
Na drugem mestu Varela zapiše, da, »[č]e bi se vsi strinjali, da je njihova trenutna realnost [skupna] realnost in da si v temelju delimo zmožnost konstruiranja realnosti, potem bi se morda lahko dogovorili o metadogovoru za konstruiranje takšne realnosti, ki bi pomenila preživetje in dostojanstvo za vse ljudi na planetu, namesto da bi bila vsaka skupina zavezana svojemu posebnemu načinu delovanja«.[16] Ta ideja je nedvomno privlačna, vendar v temelju predpostavlja liberalistično-konsenzualistično pojmovanje politike kot možnosti transcendence političnega antagonizma z racionalnim metadogovorom. Iz gramscijevske perspektive pa takšna metapozicija ne more obstajati. Tisto, kar Varela imenuje metadogovor, lahko z gramscijevske perspektive prej razumemo kot (liberalno) hegemonijo, se pravi kot zgodovinsko vzpostavljeno obliko organizacije soglasja, ki je vselej rezultat političnega boja, razmerij družbenih sil in sposobnosti določenega zgodovinskega bloka, da svoje partikularne interese univerzalizira kot skupni interes.
A epistemski konflikti niso le konflikti med različnimi interpretacijami istega sveta, so predvsem konflikti med različnimi materialnimi pogoji proizvodnje vednosti in legitimnosti. Če sledimo Althusserjevi analizi ideoloških aparatov države (IAD), lahko tisto, kar se na površini kaže kot spor o »resnici« – denimo o podnebnih spremembah, znanstveni avtoriteti, pravni državi ali družbenih normah – razumemo kot boj med različnimi institucionalnimi aparati, prek katerih se proizvaja in reproducira družbena inteligibilnost. Liberalni zgodovinski blok svojo epistemsko legitimnost v veliki meri črpa iz tradicionalnih aparatov vednosti, kot so univerze, raziskovalne institucije, ekspertne mreže, javni mediji in druge institucije, ki določajo postopke preverjanja, kriterije strokovnosti in meje legitimnega diskurza. Znotraj liberalnega režima legitimnosti je »resnica« praviloma predstavljena kot učinek znanstvene metode, institucionalne ekspertize in proceduralne nepristranskosti.
Iliberalni projekti, ki v okviru obstoječega liberalnega zgodovinskega bloka nimajo prevladujočega vpliva nad temi aparati, pa ne odgovarjajo zgolj z zavračanjem posameznih političnih vsebin, pač pa z gradnjo alternativne infrastrukture proizvodnje vednosti in legitimnosti: z ustanavljanjem in razširjanjem alternativnih medijev in institucij, kulturnih organizacij, verskih mrež, politično povezanih raziskovalnih centrov in digitalnih skupnosti. Njihov cilj ni samo prepričevanje o drugačnih odgovorih na posamezna vprašanja, ampak vzpostavitev drugačnih pogojev, pod katerimi določene trditve sploh lahko nastopijo kot verodostojne. To upoštevaje iliberalnega spodkopavanja znanstvene ekspertize ni mogoče razumeti zgolj kot posledice nevednosti, iracionalnosti ali zavračanja dejstev.
Gre za materialno-politično strategijo boja proti institucionalnim nosilcem liberalne hegemonije in za poskus vzpostavitve alternativnih aparatov, ki bi omogočili reprodukcijo drugačnega zgodovinskega bloka. Vendar pri tem althusserjevski okvir zahteva gramscijevsko dopolnitev: IAD sami po sebi ne pojasnijo političnega boja, pojasnjujejo pa materialne pogoje, v katerih se ta boj odvija. Zato je treba althusserjevsko analizo IAD dopolniti z Gramscijevim pojmom hegemonije in premestiti fokus iz vloge aparatov pri proizvodnji določenih režimov vednosti k procesu, v katerem različni družbeni projekti določenim režimom vednosti podelijo status splošno sprejete interpretacije sveta.
Če smo rekli, da liberalno-ekspertni režim legitimnosti privilegira znanstvene institucije, raziskovalne rezultate in postopke strokovne verifikacije, pa iliberalni diskurz pogosto preusmeri vprašanje od preverljivosti trditev k vprašanju politične pripadnosti njihovih nosilcev. Strokovnjaki, institucije ali mediji so zavrnjeni glede na njihovo neskladnost s političnim svetom iliberalnega zgodovinskega bloka in interpretirani kot del odtujenega institucionalnega sistema, ki naj bi zastopal interese »elite« proti »narodu«. A medtem ko liberalna oblast praviloma dopušča širok spekter konfliktov znotraj meja liberalne legitimnosti, pa iliberalna oblast selektivno razlikuje med legitimnimi in nelegitimnimi oblikami civilnodružbenega delovanja. Posledično so določeni civilnodružbeni akterji obravnavani kot nosilci tuje ali škodljive ideologije, ki naj bi ogrožala organsko skupnost, in ne le kot preprosti politični nasprotniki. Zato se s spremembo modusa kapitalistične hegemonije spremeni tudi režim tolerance.
Radikalna levica in vprašanje protihegemonijskega delovanja
Cilj iliberalizma torej ni preprosto odprava civilne družbe, ampak sprememba razmerij moči znotraj nje. Če je liberalni zgodovinski blok svojo hegemonijo organiziral prek liberalnih in progresivnih segmentov civilne družbe, si iliberalni projekt prizadeva vzpostaviti nov zgodovinski blok, v katerem bi pomemben del civilnodružbenih institucij postal nosilec iliberalnega hegemonijskega projekta, katerega osrednjo pozitivno ideološko vsebino zagotavlja zlasti nacionalni konservativizem. V obeh primerih gre za različna načina organizacije istega gramscijevskega problema, in sicer, kako določena družbena skupina oziroma zgodovinski blok materializira svojo hegemonijo v institucijah civilne družbe. Ker tako liberalna kot iliberalna oblast »obravnavata« civilno družbo kot prostor proizvodnje soglasja, je ključna razlika v njunem načinu hegemonijske integracije. Liberalna oblast civilno družbo integrira skozi njeno formalno avtonomijo, ekspertizacijo in institucionalno posredovanje, medtem ko jo iliberalna oblast vključuje skozi njeno eksplicitno politično mobilizacijo in podreditev širšemu kolektivnemu projektu. Obe torej predstavljata različni konfiguraciji integralne države, vendar z različnima načinoma organiziranja razmerja med državo, civilno družbo in družbenimi silami. A čeprav sta liberalni in iliberalni blok konkurenčna načina organizacije kapitalistične hegemonije, to ne pomeni, da sta liberalna in iliberalna hegemonija samo dve enakovredni tehniki oblasti. Obe sta konfiguraciji kapitalistične hegemonije, vendar nista politično ali normativno identični, saj se razlikujeta tako programsko kot v načinu legitimacije, subjektivacije in tolerance ter posledično v stopnji politične nevarnosti.
Tako liberalna kot tudi iliberalna hegemonija ostajata znotraj kapitalističnega družbenega reda. Njun antagonizem zato ni antagonizem med kapitalizmom in njegovo odpravo – je boj za to, kdo, na kakšen način in s katerimi družbenimi silami bo organiziral reprodukcijo kapitalističnega reda. Radikalna levica pa se od obeh razlikuje prav v tem, da njen cilj ni osvojitev ene od oblik kapitalistične hegemonije, marveč odprava družbenih razmerij, ki omogočajo njuno reprodukcijo.
Ker tako liberalna kot iliberalna hegemonija predstavljata različni konfiguraciji iste kapitalistične države, se radikalna levica ne more preprosto uvrstiti na eno od njunih strani, prav tako pa civilne družbe ne more obravnavati kot nevtralnega političnega terena. Njena naloga je organizacija protihegemonijskega delovanja, ki ne meri zgolj na spremembo razmerja sil znotraj obstoječega režima, pač pa na spodkopavanje materialnih pogojev njegove reprodukcije. To pomeni, da politika radikalne levice terja redefinicijo civilne družbe, tj. gradnjo novih oblik politične inteligibilnosti in delavske subjektivacije, ki se morajo materializirati v trajnih oblikah kolektivne organiziranosti (v delavskih in stanovanjskih kolektivih, lokalnih skupščinah, samoorganiziranih sindikalnih strukturah, vzajemnostnih in solidarnostnih mrežah, zvezah in federacijah različnih družbenih bojev ter neodvisnih medijskih, izobraževalnih in kulturnih institucijah itn.).
Njihov namen je povezovanje parcialnih konfliktov v skupno politično inteligibilnost, zato mora razviti materialno-semiotično sposobnost prepoznati strukturne povezave med različnimi oblikami izkoriščanja, jih artikulirati kot skupen družbeni konflikt ter iz njih razvijati trajne oblike kolektivne moči. Čeprav se radikalna levica razlikuje od liberalizma in iliberalizma tako po političnem programu kot po deklariranih vrednotah, pa je temeljno razliko zatorej potrebno iskati drugje, in sicer v samem horizontu političnega delovanja. Radikalni horizont namreč presega obstoječa prizadevanja za boljšo ali progresivnejšo organizacijo hegemonije in se osredotoča na izgradnjo družbenih in političnih struktur, ki lahko postopoma spodkopljejo materialne pogoje kapitalistične reprodukcije ter odprejo možnost njenega preseganja.
Opombe
[2] Mastnak, str. 58
[3] Kako liberalna civilna družba onemogoča…
[4] Gramsci v zvezi z integralno državo oziroma Državo zapiše, da »splošni pojem Države vključuje elemente, ki se nanašajo na pojem civilne družbe (v smislu, da lahko rečemo da je Država = politična družba + civilna družba, z drugimi besedami hegemonija oklopljena z nasiljem)«. Po Marko Hočevar in Igor Lukšič, »Razmerje med hegemonijo in ideologijo v Gramscijevi politični teoriji«, Teorija in praksa, let. 55, št. 1, 2018, str. 10.
[6] Po Mastnak, nav. delo, str. 148
[7] Za kritiko realsocialističnih sistemov kot »reorganizacij« kapitalističnega družbenega reda glej moj tekst »Kaj je bordigizem«, Kritična fronta, 9. 7. 2026.
[9] Glej moj prispevek »O liberalni hegemoniji v civilni družbi«, Kritična fronta, 3. 4. 2026; in analizo Kolektiva Kritične fronte »Kako liberalna civilna družba onemogoča nastanek levice?«, Kritična fronta, 27. 4. 2026. Pri tem velja poudariti, da ne gre za zavestno koordinacijo ali za državno poveljevanje, ampak za strukturno konvergenco interesov, norm in institucij.
[10] Spomnimo na Bahtinovo teorijo srednjeveškega karnevala, ki zajema: obrat hierarhije (oblast kot predmet posmeha; parole, lutke, satire), kolektivni smeh (humor, ironični transparenti, kreativne akcije), performativnost (kolesarjenje kot simbol, kroženje, vztrajanje, maskiranje, ritual ponavljajočih se protestov) in pa telesno prisotnost (množica kot živo telo, ki zapolni javni prostor); po Bahtinu je to trenutek relativizacije oblasti – oblast preneha biti nedotakljiva, ker postane zasmehovana. Toda v zvezi s karnevalom je relevantna tudi ugotovitev Abnerja Cohena, in sicer, da ta deluje kot sprostitev impulzov, ki ogrožajo družbeni red, a ga na koncu dejansko utrjuje. Karneval poskrbi, da se nakopičena opozicionalna energija množice varno razprši. Čeprav lahko protesti opozarjajo na nekatere kontradikcije (avtoritarizem znotraj liberalnega okvira, demontaža državnih institucij, kršitve pravnega reda itd.) in na fragmentacijo liberalnih sil ter mobilizirajo moralni konsenz proti obstoječi oblasti, pa ne nujno proizvedejo takšne organizacijske in politične artikulacije, ki bi strmoglavila iliberalno oblast in še manj imela kapaciteto resneje destabilizirati kapitalistične strukture ali liberalno hegemonijo, ki omogočajo družbeno reprodukcijo teh struktur. Karneval pokaže, da je kralj nag, prevrat pa zahteva, da se mu, milo rečeno, odvzame krono (buržoazna francoska revolucija, v veliki meri utemeljena na načelih liberalizma, pa mu je odsekala glavo). Simbolni protesti so sicer lahko učinkovito sredstvo za pridobitev javne podpore in medijsko vidnost, a sami po sebi, četudi vsakotedensko rutinizirani, iz množice udeležencev, ki je izrazito družbeno razslojena (prekarci, delavci, študentje, upokojenci, nekvalificirani delavci, kvalificirani delavci, kulturniki, aktivisti itn.), ne ustvarjajo (politične) skupnosti, malodane nič bolj kot bi jo ustvarilo te množice vsakotedensko obiskovanje istih gledaliških predstav. Zato namesto tega množično civilnodružbeno protestniško gibanje, v času, ko liberalizem začasno izgubi oblast nad državo, ne pa hegemonije kot take – poleg sicer nezadostnega kopičenja določene mere političnih stroškov koalicijskim strankam, to je potrebno priznati – utrjuje postpolitično logiko liberalne dominacije.
[11] Pri tem je treba razlikovati med iliberalizmom kot politično-teoretskim projektom in avtoritarizmom kot načinom izvajanja oblasti. Iliberalizem lahko vključuje avtoritarne tendence in omejevanje liberalnih institucij, vendar pojma nista sinonimna. Njegova specifičnost ni v preprosti odpravi demokratične politike, temveč v njeni rekonfiguraciji: v redefiniciji političnega subjekta, legitimnega konflikta, institucionalne avtonomije in pogojev politične legitimnosti.
[14] Francisco Varela, Reflections On The Chilean Civil, str. 16.
[16] Francisco Varela in Donna Johnson, »On observing natural systems«, v CoEvolution Quarterly, 3(2), 1976, 4.
Komentarji
Objavite komentar