- Rok Plavčak -
Hegemonija, jezik in boj za pomen
Hegemonija pri Gramsciju označuje poseben način izvrševanja oblasti, v katerem določena družbena skupina (ali razred) vzpostavi vodstvo nad drugimi skupinami tako, da vzpostavi in utrdi njihovo privolitev, ne da bi se opirala zgolj na prisilo represivnih aparatov države. Ta proizvodnja in ohranjanje soglasja poteka skozi civilnodružbene aparate, ki vključujejo medije, šolo, tisk, vsakdanje komunikacijske prakse in javni diskurz. Hegemonija določa okvirje zaznavnosti in izrekljivosti prek institucionaliziranih režimov soglasja. Jezik pa je eno ključnih prizorišč, na katerem se hegemonija diskurzivno vzpostavlja, reproducira ali spodkopava[1].
Protihegemonijsko delovanje se zato začne kot poseg v družbeno in institucionalizirano rabo jezika, ki utirja, kako razumevamo družbeno realnost, ta poseg pa bomo označili kot »boj za pomen«. Ker hegemonija določene ideološke interpretacije družbene realnosti naturalizira in jih predstavi kot samoumevne – ob tem pa ohranja alternativne interpretacije zunaj družbeno-političnega imaginarija človeške skupnosti – je primarna strateška naloga protihegemonijskega delovanja prav destabilizacija teh samorazvidnosti in odpiranje družbenega polja politično možnega. Radikalnejše (levičarske) ideje, od podružbljanja produkcijskih sredstev in brezrazredne družbe do odprave države in ločitve med politiko in ekonomijo, se v zdravorazumskem družbenem smislu ne kažejo kot politično možne, ampak kot utopične, nerealistične, neizvedljive ali celo nevarne.
Zato je boj za pomen smiselno razumeti po eni strani kot odpiranje političnega horizonta, po drugi pa kot reartikulacijo družbenih protislovij, na katera te levičarske ideje pravzaprav odgovarjajo in ki jih hegemonija skuša zakriti in/ali depolitizirati: na primer boja med vladajočim in vladanim razredom, patriarhalne, rasizirane ali heteronormativne dominacije, demokratičnega deficita v parlamentarizmu itd. Zato se protihegemonijsko delovanje začne s pogojem diskurzivne operacije »razkritja«, se pravi s tem, da obstoječe pojmovne in interpretativne okvire razgradi kot zgodovinsko pogojene in interesno strukturirane; da na primer pokaže, da kapitalizem ni vpisan v človeško naravo, da parlamentarna demokracija ni (edina) resnična demokracija in da je človeški svet mogoče misliti onkraj družbenega horizonta, ki ga je Mark Fisher vplivno poimenoval kot »kapitalistični realizem«.[2] Podobno je menil situacionist, Mustapha Khayati, ki je zapisal, da je »nemogoče […] odstraniti svet, ne da bi hkrati odstranili jezik, ki ga prikriva in varuje, ne da bi razkrili njegovo resnično naravo. Ker je "družbena resnica" oblasti stalna ponarejenost, je jezik njeno trajno jamstvo, Slovar pa njen univerzalni referenčni okvir. Vsaka revolucionarna praksa je čutila potrebo po novem semantičnem polju in po izražanju nove resnice; od enciklopedistov do poljskih intelektualcev, ki so leta 1956 kritizirali stalinistično "leseno govorico", se je ta zahteva neprekinjeno potrjevala. Jezik je namreč dom oblasti, zatočišče njene policijske nasilnosti.«[3] A če je jezik domovanje oblasti in zavetišče njene prisile, je tudi področje nasprotovanja oblasti in njeni hegemoniji, ki je, kot pravi Gramsci, »oklopljena z nasiljem«.
Vendar pa ne gre vseh in vsakršnih mistifikacij razumeti kot izhajajočih iz jezika. Kot opominja Michael Heinrich, sledeč novemu branju Marxa, so »fetišizem in mistifikacija … sprevrnitve, ki ne nastanejo zaradi manipulacije vladajočih, temveč izvirajo iz strukture meščanske [tj. kapitalistične] družbe in ravnanj, ki to strukturo nenehno reproducirajo«.[4] Kot nadaljuje, »ljudje v meščanski družbi zato živijo v "začaranem" svetu, v katerem prihaja do "poosebljenja stvari" [tj. fetišizma]; subjekti družbenega procesa niso ljudje, temveč blago, denar in kapital. Pri tem ne gre le za "napačno zavest".«[5] Zato sama kritika politične ekonomije in ideološka demistifikacija ne zadostujeta za odpravo kapitalizma, temveč moramo »odpraviti celoto kapitalističnih struktur«,[6] ki povzročajo »"objektivne miselne forme", ki strukturirajo zaznavanje vseh članov družbe«,[7] se pravi blago, denar in kapital oziroma samo »vrednostno formo« in kapitalizmu inherenten smoter »uvrednotenja« [kar angleški avtorji prevajajo kot valorisation].[8] Vseeno pa je te kapitalistične procese, ki tvorijo »strukturirajoče ozadje, ki je nenehno prisotno« in ki se manifestira tudi v ustaljenih rabah jezika, mogoče – znotraj specifične jezikovne rabe – reflektirati[9], ozavestiti ter jih s tem izpostaviti možnosti subverzije.
Francoski enciklopedisti kot protihegemonijski projekt
Enciklopedisti, ki jih omenjajo situacionisti, so seveda francoski enciklopedisti, ki so v drugi polovici 18. stoletja pod uredniško taktirko radikalnega razsvetljenca Denisa Diderota in nekoliko zmernejšega Jeana le Ronda d'Alemberta ustvarili vplivno Enciklopedijo ali razumni slovar znanosti, umetnosti in obrtnih poklicev.[10] Nastajala je med leti 1751 in 1772, obsegala je kar 28 obsežnih knjig z več kot 70.000 gesli, pri njenem pisanju pa je sodelovalo 140 piscev, vključno z Voltairom, Rousseaujem, d'Holbachom in Montesquiejem, če naštejemo le danes najvidnejše. Encyclopædia Britannica iz leta 1911 je zapisala, da »nemara nobena enciklopedija ni bila tako politično pomembna ali zavzela tako izrazitega mesta v civilni in literarni zgodovini svojega stoletja. Njen namen ni bil le posredovanje informacij, temveč tudi usmerjanje mnenja.« Mi pa jo, če tvegamo anahronizem, lahko razumemo kot enega najuspešnejših protihegemonijskih projektov v zgodovini. Pri tem je potrebno poudariti, da gre za zavestno anahronistično rabo pojma hegemonije in njegovih izpeljank, saj Gramscijevo pojmovanje hegemonije predpostavlja, da hegemonija obstaja le v kapitalistično-liberalnih družbah, v katerih je civilna družba že razvita kot relativno avtonomna sfera, kjer poteka organizacija soglasja, in ločena od sfere, imenovane »politična družba« (tj. država in državni aparati), kjer poteka organizacija prisile. V navezavi na organizacijo »prostovoljne sužnosti«, o čemer je v 16. stoletju pisal Étienne de La Boétie in ki smo jo poimenovali »proto-hegemonija«,[11] bomo s priznanjem tega zadržka pojmovanje hegemonije analitično razširili na obdobje fevdalizma in francoske enciklopediste.
Demistifikacija religiozne in politične avtoritete
Monumentalna Francoska enciklopedija ni bila zgolj znanstvena kompilacija vsega dotedanjega človeškega znanja, kot bi to nemara domnevali. To je bil prej sistematičen diskurzivni poseg v hegemonijo ancien régima, ki je temeljila na teološki avtoriteti, fevdalni hierarhiji in monopolih nad produkcijo vednosti. Konkretno so enciklopedisti to počeli z redefinicijo tedaj temeljnih, zdravorazumskih in splošno sprejetih pojmov, med katerimi je paradigmatičen primer religija. V predmodernem evropskem okviru je religija namreč nastopala kot objektivni, transcendentalno utemeljen red resnice. V preopredelitvi francoskih enciklopedistov pa se ta pojem prevede v družbeni pojav, ki ima svojo človeško zgodovino, ki vključuje raznolike oblike verovanj, razlikujočih se glede na različna ljudstva in zgodovinska obdobja. Nastanka religije ne pojasnjujejo s sklicevanjem na božje razodetje, marveč z naturaliziranimi antropološkimi in psihosocialnimi dejavniki, kot sta strah in nevednost, pri tem pa poudarjajo njeno funkcionalno vlogo v legitimaciji družbene oblasti. Predstavitev religioznih in političnih institucij, od Cerkve do monarhije, kot zgodovinskih in družbeno pogojenih je bilo v najostrejšem nasprotju s tedanjimi častitljivimi predstavami o njihovi naravni danosti, nespremenljivosti in božanski utemeljenosti – z idejami, s katerimi sta vladajoča razreda, prvi in drugi stan, neposredno upravičevala svojo nepravično vladavino ter od izkoriščanih in zatiranih podložnikov izvabljala konsenz. Ta vrsta diskurzivne operacije enciklopedistov, ki je delovala kot demistifikacija ideoloških pojmovanj, ki prikrivajo in varujejo obstoječi družbeni red, je bila ključna za delegitimacijo fevdalno-teokratske hegemonije, temelječe na transcendentalni avtoriteti.
Enciklopedija pa je delovala protihegemonijsko tudi širše, in sicer na ravni same organizacije znanja. Tradicionalni intelektualni red starega režima je namreč znanje razporejal teološko in strogo hierarhično: teologija je bila scientia suprema, »vrhovna znanost«, medtem ko sta bili filozofija – ancilla theologiae, »služabnica teologije« – in naravoslovje povsem podrejeni religioznemu pojmovanju sveta. Enciklopedisti razrušijo staro hierarhijo vednosti, ko namesto teološke vertikale uvedejo sekularno klasifikacijo znanja, v kateri so bile naravoslovne, tehnične in praktične vednosti postavljene ob bok filozofiji, strmoglavljena teologija pa vključena v filozofijo, natančneje kot del filozofske discipline – metafizike.[12] Enciklopedisti so s to reorganizacijo klasifikacije vednosti spodkopali simbolni monopol teološkega diskurza nad resnico in preusmerili spoznavno legitimnost k filozofiji, znanosti in praktični vednosti. Enciklopedičen projekt je tako učinkoval kot intelektualni aparat razsvetljenskega meščanstva, ki je s prerazporeditvijo človeškega znanja pripravljal pogoje za razpad starega teološko-aristokratskega režima interpretacije sveta.
Enciklopedija je prvič v zgodovini evropske erudicije podrobno dokumentirala obrti, proizvodne postopke in tehnologije, odmev česar najdemo tudi pri slovenskih neradikalnih razsvetljenskih piscih pratik, Kuharske bukve in priročniških člankov o kmetovanju. (Ne najdemo pa tudi odjeka radikalnega prestrukturiranja hierarhije vednosti, kar se da pojasniti z razliko med francoskimi Lumières, ki so videli izvor družbenega zla v monarhiji in nepravičnih hierarhijah ter zahtevali suverenost ljudstva, in nemškim Aufklärung, po katerem so se zgledovali slovenski razsvetljenci, ki je bilo do teh idej odklonilno in pripravljeno na kompromis s prižnico in prestolom – o čemer je nadrobno pisal Drago Braco Rotar v svojem ikonoklastičnem delu Odbiranje iz preteklosti.[13]) Ta epistemološki premik je imel pomembno družbeno posledico, saj je bilo znanje obrtnikov (pripadnikov tretjega stanu), ki je bilo v fevdalni hierarhiji marginalizirano, družbeno pripoznano kot legitimna oblika vednosti – dasiravno povezano zlasti z novim razumevanjem gospodarskega bogastva. Razsvetljenska politična ekonomija – od fiziokratov do Turgota – je namreč poudarjala produktivno vrednost kmetijstva, rudarstva, trgovine in industrije kot temelja družbene blaginje. Podoben imaginarij produkcije kot vira skupnega bogastva najdemo tudi v razsvetljenski literaturi na Slovenskem, na primer pri Valentinu Vodniku, ki v pesmi Dramilo (1808) našteva naravne in gospodarske vire kot osnovo družbenega napredka: »polje, vinograd, gora, morje, ruda, kupčija tebe rede«.[14] S to preureditvijo razmerja med znanjem, delom in družbenim statusom je Enciklopedija implicitno delegitimirala staro elitistično predstavo, po kateri je intelektualna in politična avtoriteta rezervirana za duhovščino (prvi stan) in plemstvo (drugi stan).
Enciklopedisti so skozi številne članke izvajali sistematično kritiko religioznega dogmatizma, cenzure in absolutistične oblasti. Ta kritika pa ni bila vselej frontalna, pogosto je potekala posredno, skozi ironične definicije, navzkrižne, intertekstualne reference, kritične pripombe in poudarjanje racionalistične argumentacije, kar je prav tako pripomoglo k demistifikaciji religiozne in politične avtoritete. Na ta način je Enciklopedija proizvajala nov kritični diskurz, ki je, kot smo omenili, razgrajeval ideološke mehanizme starega režima. Khayati ga je poimenoval »jezik razdiranja«, ki so ga situacionisti želeli razširiti v »prakso, ki svet raztrga, pri čemer se začne z raztrganjem zaves, ki ga skrivajo«. Obenem pa je Enciklopedija delovala kot prostor boja za pomen, ki ni potekal samo s preopredelitvami ideološko zatrdelih pojmov, ampak tudi z novim načinom razvrščanja znanja. Z zamenjavo tega, kdo (duhovščina, plemstvo) ali kaj (vera, razodetje) velja za avtoriteto vednosti, ter z načinom, kako so bile družbene in proizvodne prakse opisane in predstavljene. Sorodno prizadevanje, z neoavantgardno artistično-politično noto, najdemo tudi pri situacionistih. Kot zapiše Raoul Vaneigem v Revoluciji vsakdanjega življenja, sodobni boj za pomen zahteva, da se »informacijo […] popravi v smeri poezije, novice dekodira, uradne termine pa prevede (tako da 'družba', gledano iz perspektive, nasprotni oblasti, postane 'goljufija' ali 'območje hierarhične moči') – kar vodi v končni fazi k slovarju ali enciklopediji (Diderot se je dobro zavedal pomena takega projekta, prav tako tudi situacionisti)«.[16]
Enciklopedija in formiranje razsvetljenske javnosti
Ker Enciklopedija ni bila namenjena le akademskemu krogu, pač pa tudi širši izobraženi javnosti meščanstva (tretjemu stanu), je prispevala k nastanku novega prostora javne razprave, v katerem so se ideje razsvetljenstva širile zunaj tradicionalnih institucij oblasti. A kot je v svoji študiji Evropa v času razsvetljenstva opomnil Ulrich Im Hof, »razsvetljenstvo, novi duh svobode, gibanja in radovednosti glede vsega niso bili samo misleci, filozofi, pisatelji in drugi posamezniki, ki so hoteli delovati v duhu svojega časa, marveč zlasti organizirane in neorganizirane družbe«. V obdobju razsvetljenstva, katerega intelektualni vrhunec bržkone predstavlja prav Francoska enciklopedija, pospešeno nastajajo »družbe prijateljev«, akademije, saloni, ki so jih gostile madame in obiskovali soustvarjalci enciklopedije, in kjer »politika, religija, filozofija, zgodbe novice – nič ni bilo izključeno iz pogovora«. Prav tako se množijo »bralna društva«, dobrodelne, gospodarske in kmetijske družbe, prostozidarske lože in sorodna združenja razsvetljensko mislečih, ki so praviloma izdajala lastne časopise in včasih celo knjige.[17] Ta pisana protihegemonijska dinamika je ustvarjala nov družbeni sloj, meščansko inteligenco, ki je zmogla oblikovati politične in intelektualne alternative staremu redu. Z reorganizacijo znanja, rehabilitacijo materialne produkcije, kritiko religiozne avtoritete, porajanjem »civilne družbe« in formiranjem nove javnosti so enciklopedisti in širše razsvetljenci soustvarjali intelektualne pogoje, v katerih je postala radikalna politična transformacija šele misljiva.
Od protihegemonije k novi hegemoniji
Toda projekt Enciklopedije ne legitimira zgolj znanosti kot take, marveč celoten niz praks in načinov, kako se družbeno življenje začne organizirati skozi merjenje, preračunavanje, administrativno upravljanje, statistično evidentiranje in vse bolj sistematične oblike, kar postane ključno za nastanek in oblikovanje moderne kapitalistično organizirane družbe. To seveda ne pomeni, da so enciklopedisti in razsvetljenci vzročno vmislili v obstoj kapitalistično organizirano družbo, kakor to razume pogled, ki bi ga lahko poimenovali »historični idealizem«. Pogoji za formacijo kapitalizma so že dalj časa nastajali skozi procese vzpostavljanja vrednostne forme, denarne mediacije in abstraktnega dela. (Tu izhajamo iz t. i. ultralevičarskega razumevanja kapitalizma, kot ga razvijajo A. Bordiga, J. Camatte, G. Dauvé in teoretiki vrednostne forme, ki kapitalizma ne razumejo zgolj kot produkcijskega načina, utemeljenega na lastništvu produkcijskih sredstev.) Komercializacija produkcije v poznosrednjeveških mestih severne Italije in Flandrije v času renesanse, razvoj bančništva in kreditnih instrumentov v zgodnjem novem veku ter visoka stopnja monetizacije v nizozemski republiki že nakazujejo premik k družbeni mediaciji prek trga in denarja. Ta proces doseže kvalitativni prelom v Angliji, kjer razlastitev kmečkega prebivalstva z zagrajevanjem (enclosure) skupnih zemljišč (17. stoletje) in razmah najemnega mezdnega dela (18. stoletje) vzpostavita delovno silo kot blago, industrijska produkcija (pozno 18. in 19. stoletje) pa uvede sistematično merjenje, discipliniranje in abstrakcijo dela v kvantitativne enote časa. Šele v tej razporeditvi postane mogoče, da se družbeni odnosi, ki so v fevdalizmu temeljili na osebnih vezeh, začnejo reproducirati kot kapitalistični odnosi med stvarmi, posredovani prek denarja in vrednosti. A razsvetljenske sistematizacije znanja ne smemo zamenjevati za zunanji vzrok teh procesov. Gre prej za njihov diskurzivni izraz, v katerem se družbene materialne spremembe, ki so že potekale, hkrati odražajo in racionalizirajo ter zadobijo obliko intelektualnega reda, brez katerega bi bila utrditev kapitalističnih družbenih razmerij bistveno otežena, če ne že onemogočena. Enciklopedija in razsvetljenstvo vsebujeta torej tako negativni (kritika, demistifikacija, delegitimacija starega reda) kot pozitivni vidik (utrjevanje, artikulacija, legitimacija novega reda). Enciklopedija ni bila zgolj orožje proti staremu redu; bila je tudi slovar nastajajočega kapitalističnega sveta.
Situacionisti in sodobni boj za pomen
Zatorej so bili situacionisti, ki so zase sklenili, da je »[n]aš projekt osvobajanja besed […] zgodovinsko primerljiv s projektom enciklopedistov«, osredotočeni na negativni vidik Enciklopedije, na njeno ideološko-kritično in demistifikacijsko naravnanost, pri tem pa spregledali njeno nič manj učinkovito vlogo v samem procesu konstitucije nove –hegemonije, in sicer kapitalo-liberalistične. Francosko enciklopedijo je zato ustrezno razumeti kot protihegemonijsko prakso, vendar le v razmerju do ideološke vednosti in vladavine ancien régima, hkrati pa – retrospektivno gledano – kot del širšega procesa vzpostavljanja hegemonije nastajajoče buržoazne oblasti. Če primerjamo enciklopediste in situacioniste, lahko torej sklenemo, da so situacionisti artikulirali idejo »boja za pomen«, izpostavili vsakdanje življenje kot materialno prakso, ki jo kapitalizem instrumentalizira, analizirali urbanistično in medijsko infrastrukturo (»družba spektakla«) kot prostor reprodukcije družbenih odnosov v obliki spektakelske posredovanosti, ter poleg teoretske kritike predlagati praktično subverzivno preusmeritev (détournement) družbenih praks. Ko Khayati zapiše, da je »od besed do idej … samo korak – korak, ki ga oblast in njeni teoretiki vselej naredijo« in da »vse teorije jezika, od naivne mistike Biti do vrhovne (zatiralske) racionalnosti kibernetskega stroja, pripadajo istemu svetu: diskurzu oblasti, razumljenemu kot edini mogoči referenčni okvir, kot univerzalna mediacija«,[18] opozarja na dejstvo, da hegemonijski diskurz določa meje družbeno misljivega.
Vendar pa njihovo delovanje ne predstavlja nove hegemonijske formacije, primerljive z enciklopedističnim, do česar pride šele z retroaktivno politično presojo in kar ni nujno slabost situacionistov.
Ali je emancipacija mogoča brez hegemonije?
Zadnji tak protihegemonijski (protikapitalističen) projekt, ki je v določenem zgodovinskem obdobju (20. st.) vzpostavil novo hegemonijo, je bil socializem, izhajajoč iz marksizma-leninizma. Toda na tem mestu, upoštevaje zgodovinsko izkušnjo realsocializmov, si velja postaviti vprašanje: ali ni tudi protihegemonija (socializem) že sama ponovitev kapitalistične družbene meta-forme, njen rezultat pa ni skupnost emancipiranih (se pravi tudi že idejno emancipiranih) posameznikov, temveč družba, kjer vladajoči razred (partija, birokratski »novi razred«) – tako kot v kapitalizmu – vlada z novo, alternativno hegemonijo? A kot poudarja Im Hof za razsvetljenstvo, je to »novo gibanje … upalo, da bodo sčasoma vsi ljudje sami od sebe zaradi globljega uvida stopili iz prisile ortodoksije na svobodni zrak razsvetljenstva«. Če kot dediči razsvetljenstva sledimo tej logiki do konca, potem razsvetljena družba ne more biti taka, kjer obstaja potreba vladajočih po proizvajanju privoljenja vladanih. To je torej lahko le družba, kjer hegemonija kot mehanizem oblasti ne obstaja, se pravi le skupnost sovladajočih in soupravljajočih posameznikov in posameznic, ki ne pozna politične mediacije (zastopništva), ekonomskih razredov in neenakosti. Glede na to, da se je razsvetljensko protihegemonijsko delovanje izteklo v kapitalistično hegemonijo, socialistično protihegemonijsko delovanje pa v hegemonijo etatističnega socializma, si je po mojem mnenju treba zastaviti to vprašanje: ali je emancipacijo človeštva, ki jo je Marx v Kritiki gothskega programa postavil v »višjo fazo komunizma«, sploh mogoče doseči kot nov hegemonijski projekt – se pravi s civilnodružbeno organizacijo soglasja in državno-politično organizacijo prisile?
Literatura:
[1] Za dober klasičen pregled Gramscijevega pojmovanja hegemonije glej Marko Hočevar in Igor Lukšič, »Razmerje med hegemonijo in ideologijo v Gramscijevi politični teoriji«, v Teorija in praksa, let. 55, št. 1, 2018.
[2] Mark Fisher, Capitalist Realism: Is There No Alternative?, Zero Books, 2009
[3] Mustapha Khayati, "Preface to a Situationist Dictionary", v Internationale Situationniste št. 10, marec, 1966.
[4] Michael Heinrich, Kritika politične ekonomije, str. 197.
[5] Prav tam, str. 202.
[6] Prav tam, str. 203.
[7] Prav tam, str. 202.
[8] Prav tam str. 135.
[9] Prav tam, str. 202.
[10] Encyclopédie, ou dictionnaire raisonné des sciences, des arts et des métiers, (ur.) Denis Diderot in Jean le Rond d'Alembert, 1751.
[11] Glej Rok Plavčak, »Prostovoljna sužnost« in hegemonija: La Boétie in Gramsci”, Kritična fronta, april, 2026.
[12] Glej D’Alembert in Diderot, Uvod v Enciklopedijo; Tzvetan Todorov, Duh razsvetljenstva, Studia humanitatis, 2009.
[13] Glej Rok Plavčak »Nikoli nismo bili razsvetljeni (Drago Braco Rotar: Odbiranje iz preteklosti)«, v: Literatura št. 353-354, let. 32, 2020.
[14] https://sl.wikipedia.org/wiki/Dramilo.
[15] Mustapha Khayati, "Preface to a Situationist Dictionary", v Internationale Situationniste št. 10, marec, 1966.
[16] Raoul Vaneigem, The Revolution of Everyday Life, Rebel Press, 2001, str. 103.
[17] Ulrich Im Hof, Evropa v času razsvetljenstva, *cf, Ljubljana, 2005, str. 105-152.
[18] Khayati, prav tam.
Komentarji
Objavite komentar