"PROSTOVOLJNA SUŽNOST" IN HEGEMONIJA: La Boétie in Gramsci
- Rok Plavčak -
V Razpravi o prostovoljni sužnosti se La Boétie pomenljivo vpraša: »Ko ne sto, ne tisoč ljudi, temveč sto pokrajin, tisoč mest, milijon ljudi noče stopiti zoper enega samega človeka, od katerega je najmilejše ravnanje prav vsiljevanje tlačanstva in sužnosti – kako naj temu rečemo? Ali je to strahopetnost? … Ko se tisoč, milijon ljudi, tisoč mest ne zmore zaščititi pred oblastjo enega samega človeka, tega ni mogoče imenovati strahopetnost, kajti strahopetnost ne pade tako globoko … Kakšna pošastna pregreha je torej to, ki si niti imena strahopetnost ne zasluži, pregreha, za katero ni mogoče najti izraza, dovolj nizkotnega …?«[1] To »pregreho« La Boétie poimenuje »prostovoljna sužnost« in predstavlja, po mojem mnenju, prvo pra-pojmovanje hegemonije oziroma pojmovanje proto-hegemonije.
La Boétie prepozna poglavitni razlog prostovoljne sužnosti v »navadah« (in običajih), saj se »bodo ljudje navadili na misel, da so bili vedno v podrejenosti, da so njihovi očetje živeli na enak način; mislili bodo, da so dolžni trpeti to zlo, ter se bodo s pomočjo zgleda in posnemanja drugih nazadnje sami prepričali o tem, in tistim, ki jim ukazujejo, pripisali skoraj lastninske pravice, utemeljene na predstavi, da je bilo tako od nekdaj.«[2] Zato, nadaljuje, »so ljudje, rojeni pod jarmom ter nato hranjeni in vzgajani v sužnosti, zadovoljni, da brez nadaljnjega napora živijo v okoliščinah, v katere so se rodili, ne da bi se zavedali kakšnega drugega stanja ali pravice, in imajo razmere, v katerih so rojeni, za povsem naravne … Močan vpliv navade ni nikjer bolj zavezujoč kakor prav tu, namreč v navajanju na podrejenost.«[3]
To pojmovanje je blizu – ne pa identično – Gramscijevemu pojmovanju »zdravorazumskosti«, ki pravi, da ima »vsak družbeni sloj … svoj "zdravorazumski nazor" in svoj "dobri smisel", ki v osnovi predstavljata najbolj razširjeno pojmovanje življenja in človeka. Vsaka filozofska smer za seboj pušča usedlino "zdravorazumskosti": to je dokument njene zgodovinske učinkovitosti.
Zdravorazumskost ni nekaj togega in nespremenljivega, temveč se nenehno preoblikuje ter bogati z znanstvenimi idejami in filozofskimi stališči, ki so prodrla v vsakdanje življenje. "Zdravorazumskost" je folklora filozofije in se vedno nahaja na pol poti med folkloro v ožjem smislu ter filozofijo, znanostjo in ekonomijo specialistov. Zdravorazumskost ustvarja folkloro prihodnosti, torej kot relativno togo fazo ljudskega védenja v določenem prostoru in času.«[4] (moja poudarka). Če je za La Boétieja prostovoljna sužnost utemeljena na afektivno-praktični habituaciji podložnosti, pa se pri Gramsciju hegemonija vzpostavlja in reproducira skozi zdravorazumskost in folklorne elemente vsakdanjega mišljenja, pri čemer se težišče prenese na kognitivno-ideološko strukturiranje vsakdanjega mišljenja.
Vsekakor pa že La Boétie prepozna jasno distinkcijo med vladanjem s silo in vladanjem s konsenzom. Konsenz vladanih pa ni avtomatsko zagotovljen, temveč kulturno proizveden z »igrami, farsami, predstavami, gladiatorskimi boji, […] medaljami, slikami in drugimi takšnimi opojnimi rečmi – to je bilo za starodavna ljudstva vaba za sužnost, cena njihove svobode, orodje tiranije. S takšnimi praksami in vabami so antični diktatorji tako uspešno uspavali svoje podložnike pod jarmom, da so omamljena ljudstva, očarana nad razvedrili in praznimi užitki, ki so jim jih kazali pred očmi, podložnost osvojila prav tako naivno, […] kakor se majhni otroci učijo brati, ko gledajo pisane slikanice.«[5] V tem zapisu, ki v določeni meri anticipira logiko spektakla, kot jo kasneje razvije Guy Debord, pa je mogoče razpoznati to, kar je Gramsci poimenoval »kulturna hegemonija« vladajočih razredov.[6] La Boétie razširi proizvodnjo konsenza vladanih na ideološko razsežnost, dasiravno je moralo preteči še več kot dve stoletji do nastanka (marksističnega) teoretskega pojma ideologija kot procesa, ki legitimira in mistificira obstoječi družbeni red. Vladarji, pravi avtor, se »nikoli [...] ne lotijo nobene krivične politike, niti takšne, ki bi bila le nekoliko pomembna, ne da bi jo prej pospremili s kakšnim lepim govorom o javni blaginji in skupnem dobrem«.[7] Prav tako, nadaljuje, so se vladarji »v javnosti kazali čim redkeje, da bi v mislih množice vzbudili dvom, ali morda niso v nekem pogledu več kot ljudje«, ter so s triki in zvijačami »svoje podložnike napolnili s spoštovanjem in občudovanjem« pri tem pa »vztrajno ... uporabljali religijo za svojo zaščito in, kjer je bilo mogoče, si izposodili kak delček božanskosti, da bi podprli svoje zlobne načine«. V prizadevanja za krepitev »svoje oblasti so vložili vse napore, da bi svoje ljudi usposobili ne le za uboganje in servilnost do njih samih, temveč tudi za čaščenje«.[8] Vladarji so za ohranjanje in utrjevanje svoje oblasti, ugotavlja La Boétie, tudi »podkupovali« svoje podanike, ne da bi se ti zavedali, da pravzaprav prejemajo le majhen delež bogastva, ki so jim ga njihovi vladarji že odtujili, podobno temu, kar Gramsci v Zapiskih iz ječe prepozna kot materialne »koncesije«, ki jih morajo »višji razredi« podeliti vladanim razredom.[9] La Boétie opisuje, kako tiranske vladavine vzpostavijo hierarhije podrejenih zaveznikov, »lojalnih svetovalcev, pretorijancev in birokratov«, se pravi strukturne, trajne sisteme odvisnosti in koristi, ki z nagrajevanjem z velikimi in majhnimi koristmi pridobijo skoraj toliko privržencev, kolikor bi jih lahko privabila svoboda, saj mnogi posamezniki vidijo v tiraniji osebno korist.[10]
La Boétie se ukvarja tudi s konkretnim vprašanjem rušenja tiranije, ki je utrjena v družbi preko navad, privilegijev in, anahronistično rečeno, ideološkega delovanja. Ključno vprašanje je, kako ljudi pripeljati do tega, da prekinejo svoje soglasje. V svoji analizi opozarja, da ni vsa množica popolnoma zavedena ali povsem podrejena in da »vedno obstajajo nekateri, bolje opremljeni od drugih, ki čutijo težo jarma in se ne morejo upreti, da ga ne bi poskušali stresti s sebe«.[11] Ker ta relativno avtonomna manjšina izobraženih posameznikov – ali, natančneje, tistih, ki so razvili kritično zavedanje o družbenih razmerah – predstavlja sistemsko grožnjo stabilnosti njihove vladavine, tirani pogosto zavestno omejujejo dostop do izobraževanja, da preprečijo, da bi taki posamezniki oblikovali kolektivne povezave, artikulirali kritične perspektive ali izvajali protihegemonijske prakse. A La Boétie ostaja optimističen, kajti »tudi če bi svoboda povsem izginila z zemlje, bi jo taki ljudje znova izumili«.[12] La Boétie sklene svojo razpravo z idejo, da se lahko pojavijo izjemni voditelji, ki bodo sposobni »osvoboditi svojo domovino izpod zlih rok, če se lotijo naloge s trdno namero, z vsem srcem in z iskreno voljo«.[13] Takšne figure je mogoče – z določeno mero anahronizma – primerjati z Gramscijevimi »organskimi intelektualci«.[14] Njihova ključna naloga je, da delujejo kot vodilna sila revolucionarnega odpora proti tiraniji, pogoj za to pa je, da omogočijo razumevanje razmerij oblasti, vzpostavijo kritično distanco do obstoječih razmer ter razkrijejo iluzije in mite, ki jih reproducira država.
Primerjava med La Boétiejem in Gramscijem tako ne implicira preproste genealogije pojma hegemonije, temveč razkrije dve različni, a komplementarni ravni analize reprodukcije oblasti. Če La Boétie razume podložnost kot učinek afektivno-praktične habituacije, ki se skozi navado naturalizira in postane samoumevna, Gramsci ta proces konceptualno razširi in sistematizira kot hegemonijo, se pravi kot zgodovinsko specifično organizacijo konsenza, ki deluje skozi zdravorazumskost, ideologijo in institucije civilne družbe.
V tem smislu lahko La Boétiejevo teorijo beremo kot proto-analizo tistega momenta oblasti, ki pri Gramsciju dobi svojo polno teoretsko artikulacijo. Ne kot zgolj dominacijo ali prisilo (ki je primarna metoda vladanja Gramscijeve »politične družbe« ali Althusserjevih »represivnih aparatov države«), temveč kot proces, v katerem podrejeni aktivno sodelujejo pri reprodukciji lastne podrejenosti. Prav v tem prehodu od spontane habituacije k strukturirani hegemoniji se razkrije ključni uvid, da se oblast ne ohranja zgolj z zunanjimi mehanizmi prisile, temveč z notranjo organizacijo soglasja, ki prežema vsakdanje mišljenje in prakso.
Takšna perspektiva pa ima tudi neposredne implikacije za vprašanje transformacije družbenega reda. Če je podložnost namreč reproducirana skozi navado in zdravorazumskost, potem njena prekinitev ne more biti zgolj politični ali institucionalni akt, temveč zahteva aktivno intervencijo v same pogoje produkcije vsakdanjega mišljenja, percepcije in družbenega smisla. Ravno tu se odpre prostor za protihegemonijsko delovanje, ki ga je Gramsci mislil kot dolgotrajen proces reorganizacije zdravorazumskosti – proces, ki presega tako spontani upor kot zgolj ideološko kritiko in meri na transformacijo samega horizonta družbenega možnega. Razumevanje reproducirane podložnosti kot kulturno, kognitivno in afektivno utemeljene pa napotuje na oblikovanje protihegemonijskih praks, ki neposredno posegajo v pogoje vsakdanjega mišljenja in ustaljene (ideologizirane) percepcije družbene realnosti.
[1] Étienne de La Boétie, The Politics of Obedience: The Discourse of voluntary Servitude, The Mises Institude, Canada: 1975, str. 48
[2] Prav tam, str. 60.
[3] Prav tam, str. 61.
[4] Gramsci, Prison Notebooks, str. 630.
[5] La Boétie str. 69.
[6] Gramsci, Prison Notebooks, str. 443.
[7] La Boétie str. 75.
[8] Prav tam, str. 71-75.
[9] Gramsci, Prison Notebooks, str. 460.
[10] La Boétie, str. 77, 78.
[11] Prav tam, str, 65.
[12] Prav tam, str. 65.
[13] La Boétie, str. 66.
[14] Glej Lukšič, Igor (1997). »Gramscijevo pojmovanje intelektualcev« Anthropos, Ljubljana, letnik 29, številka 1/3, str. 88-92.
Komentarji
Objavite komentar