ZAKAJ JE OZNAČEVANJE LEVO-SREDINSKIH STRANK Z IZRAZOM »SOCIALNI FAŠIZEM« NEVARNO?

- Lucija Plavčak -

»S to oblastjo, ki gazi revni, delavski razred pravite, naj se Mi, socialisti! povezujemo? S socialnimi fašisti? Ki se sedaj niti s pepelom ne posipajo, ampak ta rop ljudi v slogu 19. stoletja še branijo? Da ene ne slišim več, naj se socialisti zližemo s sredino, da ne pride desnica. So isti janšisti, le z drugimi imeni in strankarskimi barvami. Ja, vse tri stranke v koaliciji.«

- Miha Kordiš, predsednik in edini javni predstavnik stranke Mi, socialisti! 

(FB, 23.1.2026)

Teorija »socialnega fašizma«, ki jo je v 20. letih prejšnjega stoletja razvila Kominterna in po Leninovi smrti leta 1924 prevzela stalinistična Sovjetska zveza prejšnjega stoletja, je razumela socialno demokracijo kot »zmerno krilo fašizma«.  Logika v ozadju tega je bila, da sta tako fašizem kot socialna demokracija orodji kapitala; prvi v skrajnejši, drugi v zmernejši obliki. Socialdemokracija je bila razglašena za » socialni fašizem«, ne kot zgrešena politika, ampak kot »objektivni« sovražnik delavskega razreda in vsako sodelovanje z njo je bilo razumljeno kot izdaja oziroma natančneje kot razredna kolaboracija.

Kakšne so posledice tega pojmovanja?

Ker so bili socialni demokrati proglašeni za socialne fašiste ni moglo priti do povezovanja s socialističnimi in komunističnimi delavci. Kot je ugotavljal ameriški zgodovinar Theodore Draper, je »tako imenovana teorija socialnega fašizma in praksa, ki je na njej temeljila, predstavljala enega glavnih dejavnikov, ki so prispevali k zmagi nemškega fašizma«.

Ko so stranke levosredinske koalicije razglašene za »socialne fašiste« ali za »iste janšiste z drugimi imeni«, izgubimo možnost analitične presoje in sposobnost razlikovanja med različnimi vrstami oblasti, nevarnosti in nasprotnikov. Natanko to se je zgodilo v Nemčiji pred letom 1933, ko so komunisti kot glavnega sovražnika obravnavali socialdemokrate in podcenjujoče zanemarili nevarnost fašizma. Rezultat ni bila revolucija, ampak zgodovinski vzpon nacizma.

Moralna militarizacija politike

Tovrstne izjave, ki levoliberalne, liberalne ali zmerne stranke in njihovo delovanje, delegitimirajo kot fašistične, ne dopuščajo možnosti, da bi njihovo delovanje razumeli kot napačne politične odločitve ali posledice slabih kompromisov, ampak aktivno onemogočajo sklepanja začasnih zavezništev. S tem manevrom se politika spremeni iz deliberativne politike sodelovanja in konfliktov med legitimnimi političnimi nasprotniki v schmittovsko politiko boja med sovražniki. Nasprotnik postane sovražnik (fašist!) v moralno absolutnem smislu. V skrajni stopnji, ki jo odpira takšna moralna absolutizacija, pa politični nasprotnik ni več nekdo, ki ga je treba premagati z glasovanjem ljudstva ali mu z razredno revolucijo odvzeti oblast, ampak nekdo, ki ga je potrebno – v končni fazi, ko ni več drugih sredstev – nujno uničiti. 

Kadar je moralno absolutističen diskurz pospremljen z izjavami tipa »Da ene ne slišim več, naj se socialisti zližemo s sredino«, le te ne delujejo kot argumenti, ki bi prepričevali z logosom, ampak s palico. To je ukaz, ki zapira razpravo, preprečuje dvom in notranjo kritiko ter utrjuje kolektivno identiteto »nas, socialistov« v razmerju do eksistencialne grožnje »njih, fašistov«. Povedano drugače, tak diskurz reproducira natanko isto logiko moralne absolutizacije in demonizacije sovražnika, kot je bistvena za politični diskurz tistih, proti katerim se je levičarska tradicija zgodovinsko najsiloviteje borila – proti fašizmu. 

Ne glede na namene izjavljalca, pa je politična raba izraza »socialni fašizem« – ki je s sodobne levičarske perspektive upravičeno zastarel, presežen in ovržen – nevarna, saj zgodovinsko evidentirano slabi antifašistično delovanje v skupnem boju proti fašizmu in njemu podobnim sodobnim manifestacijam.

Teoriji »socialnega fašizma« je leta 1932 nasprotoval Trocki, ki je še dandanes aktualno zapisal: »Če fašizem pride na oblast, bo povozil vaše lobanje in hrbtenice kot strašanski tank. [...] Le borbena enotnost s socialdemokratskimi delavci lahko prinese zmago.« Šele na tem stališču so se lahko zgradila učinkovita antifašistična gibanja, sestavljena iz borcev in bork različnih političnih prepričanj, ki so v skupnem boju naposled porazili fašizem.