Preskoči na glavno vsebino

ZAKAJ JE OZNAČEVANJE LEVO-SREDINSKIH STRANK Z IZRAZOM »SOCIALNI FAŠIZEM« NEVARNO?

- Lucija Plavčak -




»S to oblastjo, ki gazi revni, delavski razred pravite, naj se Mi, socialisti! povezujemo? S socialnimi fašisti? Ki se sedaj niti s pepelom ne posipajo, ampak ta rop ljudi v slogu 19. stoletja še branijo? Da ene ne slišim več, naj se socialisti zližemo s sredino, da ne pride desnica. So isti janšisti, le z drugimi imeni in strankarskimi barvami. Ja, vse tri stranke v koaliciji.«

- Miha Kordiš, predsednik in edini javni predstavnik stranke Mi, socialisti! 

(FB, 23.1.2026)

Teorija »socialnega fašizma«, ki jo je v 20. letih prejšnjega stoletja razvila Kominterna in po Leninovi smrti leta 1924 prevzela stalinistična Sovjetska zveza prejšnjega stoletja, je razumela socialno demokracijo kot »zmerno krilo fašizma«.  Logika v ozadju tega je bila, da sta tako fašizem kot socialna demokracija orodji kapitala; prvi v skrajnejši, drugi v zmernejši obliki. Socialdemokracija je bila razglašena za » socialni fašizem«, ne kot zgrešena politika, ampak kot »objektivni« sovražnik delavskega razreda in vsako sodelovanje z njo je bilo razumljeno kot izdaja oziroma natančneje kot razredna kolaboracija.


Kakšne so posledice tega pojmovanja?

Ker so bili socialni demokrati proglašeni za socialne fašiste ni moglo priti do povezovanja s socialističnimi in komunističnimi delavci. Kot je ugotavljal ameriški zgodovinar Theodore Draper, je »tako imenovana teorija socialnega fašizma in praksa, ki je na njej temeljila, predstavljala enega glavnih dejavnikov, ki so prispevali k zmagi nemškega fašizma«.

Ko so stranke levosredinske koalicije razglašene za »socialne fašiste« ali za »iste janšiste z drugimi imeni«, izgubimo možnost analitične presoje in sposobnost razlikovanja med različnimi vrstami oblasti, nevarnosti in nasprotnikov. Natanko to se je zgodilo v Nemčiji pred letom 1933, ko so komunisti kot glavnega sovražnika obravnavali socialdemokrate in podcenjujoče zanemarili nevarnost fašizma. Rezultat ni bila revolucija, ampak zgodovinski vzpon nacizma.


Moralna militarizacija politike

Tovrstne izjave, ki levoliberalne, liberalne ali zmerne stranke in njihovo delovanje, delegitimirajo kot fašistične, ne dopuščajo možnosti, da bi njihovo delovanje razumeli kot napačne politične odločitve ali posledice slabih kompromisov, ampak aktivno onemogočajo sklepanja začasnih zavezništev. S tem manevrom se politika spremeni iz deliberativne politike sodelovanja in konfliktov med legitimnimi političnimi nasprotniki v schmittovsko politiko boja med sovražniki. Nasprotnik postane sovražnik (fašist!) v moralno absolutnem smislu. V skrajni stopnji, ki jo odpira takšna moralna absolutizacija, pa politični nasprotnik ni več nekdo, ki ga je treba premagati z glasovanjem ljudstva ali mu z razredno revolucijo odvzeti oblast, ampak nekdo, ki ga je potrebno – v končni fazi, ko ni več drugih sredstev – nujno uničiti. 

Kadar je moralno absolutističen diskurz pospremljen z izjavami tipa »Da ene ne slišim več, naj se socialisti zližemo s sredino«, le te ne delujejo kot argumenti, ki bi prepričevali z logosom, ampak s palico. To je ukaz, ki zapira razpravo, preprečuje dvom in notranjo kritiko ter utrjuje kolektivno identiteto »nas, socialistov« v razmerju do eksistencialne grožnje »njih, fašistov«. Povedano drugače, tak diskurz reproducira natanko isto logiko moralne absolutizacije in demonizacije sovražnika, kot je bistvena za politični diskurz tistih, proti katerim se je levičarska tradicija zgodovinsko najsiloviteje borila – proti fašizmu. 

Ne glede na namene izjavljalca, pa je politična raba izraza »socialni fašizem« – ki je s sodobne levičarske perspektive upravičeno zastarel, presežen in ovržen – nevarna, saj zgodovinsko evidentirano slabi antifašistično delovanje v skupnem boju proti fašizmu in njemu podobnim sodobnim manifestacijam.

Teoriji »socialnega fašizma« je leta 1932 nasprotoval Trocki, ki je še dandanes aktualno zapisal: »Če fašizem pride na oblast, bo povozil vaše lobanje in hrbtenice kot strašanski tank. [...] Le borbena enotnost s socialdemokratskimi delavci lahko prinese zmago.« Šele na tem stališču so se lahko zgradila učinkovita antifašistična gibanja, sestavljena iz borcev in bork različnih političnih prepričanj, ki so v skupnem boju naposled porazili fašizem.


Komentarji

  1. "Da ene ne slišim več ...", ta mi je pa znana iz kratkega sodelovanja s Kordišem. Če operiraš na način "da ene ne slišim več", potem res ne potrebuješ statuta.

    OdgovoriIzbriši
  2. "Da ene ne slišim več...!" - manjka samo še klofuta :) Kordiš s takimi svojimi izpadi (od z bajoneti sterat v morje pa do odstranjevanja idiotov, ki sejejo smrt) sodi bolj med staliniste kot pa socialiste. Upam, da bo to prebral kdo iz njegovega tabora in mu prišepnil, da skrajna retorika ni enako radikalna levica.

    OdgovoriIzbriši
  3. Poglejmo to izjavo skozi pedagoško oko. »Da ene ne slišim več« reproducira hierarhijo, izprazni idejo kolektiva in normalizira utišanje v imenu cilja. »Da ene ne slišim več« prekine dialog namesto da bi ga vodilo, nadomesti pravila z osebno avtoriteto in uči samocenzuro. V pedagogiki (in politiki) je to rdeča zastava. Učečega se, se ne uči z avtoritarnostjo ampak s participacijo, spoznavanjem osnov političnega opismenjevanja in emancipacije. Miha, sedi 1.

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

RAZKRITJE VSEBINE STATUTA STRANKE MI, SOCIALISTI!  - Lucija Plavčak - EKSTREMNA KONCENTRACIJA MOČI V PREDSEDNIKU Videti je, da se kverulanti in zdraharji, ki so namigovali na avtokratsko funkcijo predsednika stranke, niso dosti motili. Branje statuta namreč razkriva sistemske težave, ki kažejo, da je notranja struktura stranke daleč od demokratične , kljub radikalno levičarski politični idejnosti, s katero se ta javno predstavlja. Kot radikalna levičarka, ki verjamem v demokratično in horizontalno ter participativno politično delovanje, razumem statut kot izredno problematičen . Zakaj? Najbolj očitna težava je ekstremna koncentracija moči v predsedniku . Ta vodi delovanje stranke, jo zastopa v pravnem prometu, odgovarja za materialno in finančno poslovanje, sklicuje seje sveta, predlaga evidentacijski postopek za izbor kandidatk in kandidatov, ima ključno vlogo pri oblikovanju kandidatnih list in imenuje kadrovski odbor (14., 15., 16., 17., 19., 27., 28. člen). Posvetovanje s...
DRAGI MIHA [Pismo predsedniku stranke Mi, socialisti!]  - Igor Ž. Žagar, filozof, sociolog in jezikoslovec - Dragi Miha, tole je ena od včerajšnjih objav stranke MI, SOCIALISTI, ki mi jih redno servira FB. Kar me malce bega je, da se na vseh teh objavah pojavljaš le ti (in morda Ozna), kakor pred ustanovitvijo stranke MI SOCIALISTI. Kaj stranka res nima še koga, ki bi lahko predstavil ideje stranke in pokazal, da članstvo raste, in da MI SOCIALISTI ni le Miha Kordiš (bučk, da vas je bilo na ustanovnem kongresu več kot 200 ne kupim; sem si vzel čas in udeležence preštel: 100+, nič več)? Malce me tudi preseneča, da stranka na svoji spletni strani ponuja le manifest: kratek, fragmentaren, udaren, glasen, ki pa o stranki ne pove dosti, pravzaprav nič. Marx in Engels sta pred skoraj 200 leti s Komunističnim manifestom postavila visoke standarde, vaš pa bolj spominja na manifest futurizma ... Več kot presenetljivo je tudi, da dva meseca pred volitvami na spletni strani stranke ne najdem...
STRANKA MI, SOCIALISTI!: BREZ STATUTA, BREZ ODGOVORA - Lucija Plavčak - Pri politični stranki ne govorimo o zasebnem društvu, interesni skupini ali aktivističnem kolektivu, temveč o organizaciji, ki neposredno posega v javno oblast. Prav zato statut ni obrobni administrativni dokument, temveč temeljni, ustavni akt stranke. Statut je obvezna priloga pri registraciji politične stranke pri Ministrstvu za notranje zadeve, z vpisom v register političnih strank pa postane javni dokument. Javnost ima legitimno in neodtujljivo pravico vedeti, kako je stranka organizirana, kako se v njej sprejemajo odločitve, kdo ima pooblastila in kako so ta omejena, kakšne so pravice in dolžnosti članov ter kakšni so mehanizmi nadzora, odgovornosti in razreševanja sporov. To ni formalizem ali birokratska kaprica, temveč samo jedro demokratične legitimnosti politične organizacije. Pravna in demokratična logika, ki stoji za tem, je jasna in neizprosna. Politična stranka kandidira na volitvah, sooblikuje zakonod...