ZIMZELEN: INTERVJU Z RASTKOM MOČNIKOM

Ta intervju je star skoraj štirinajst let, vendar je njegova aktualnost prav v tem, kako malo so se nekatera vprašanja, ki jih odpira Močnik, postarala. Prekarizacija dela, krčenje javnih sistemov, položaj univerze, podrejanje države kapitalu, vloga sindikatov in vprašanje politične levice ostajajo tudi danes odprta vprašanja. Še več: nekateri procesi, ki jih je Močnik leta 2012 prepoznal kot nevarne trende, so se vmes le še poglobili. Zato ta pogovor danes ni zanimiv kot dokument nekega kriznega obdobja, temveč kot presenetljivo aktualna diagnoza družbenih razmer.

- uredništvo Kritične fronte

Besedilo je bilo prvotno objavljeno v Sobotni prilogi Dela, 24. 11. 2012.

- Rastko Močnik -

Kakšen pomen pripisujete sobotnim delavskim demonstracijam?

Te demonstracije so branile javno šolstvo, javno zdravstvo in javni pokojninski sistem, socialno državo nasploh. S tem smo demonstrirali za nekaj temeljnega in bistvenega: za družbo, ki bo vredna človeka. Za to, da bi zaton evro-atlantskega kapitalizma izkoristili za razcvet in sožitje, ki bo prijazno ljudem in okolju. Evropski vladajoči razredi strežejo globalnemu kapitalu in s tem potiskajo Evropo na svetovno pol-periferijo: tukajšnji oblastniki pa iz nas delajo periferijo pol-periferije. Tako nas spravljajo v položaj, v katerem smo bili, kakor je ugotovil zgodovinar Lev Centrih, pred socialistično revolucijo.

Ali kot velik zagovornik sindikatov še vedno menite, da so  v Sloveniji edini resni politični dejavnik, ki je sposoben mobilizirati množico?

Slovenski sindikati v Evropi slovijo po strokovnosti in odločnosti. Zdaj so ponovno dokazali, da lahko mobilizirajo množice. Množice jih podpirajo, saj se edini zavzemajo za ljudi, ki proizvajajo snovno in duhovno bogastvo. Brez njih bi nas tukajšnja buržoazija s svojimi ekonomskimi ideologi že v prvem Janševem mandatu pognala v liberalni pekel.

Sindikate pogosto kritizirajo, da so fordistični, preživeli in da s svojim načinom delovanja lahko zastopajo le industrijske delavce, ne pa tudi kognitivnih. Se s takšno oceno strinjate?

Henry Ford, po katerem je kapitalizem množične proizvodnje in množične potrošnje dobil ime »fordizem«, je leta 1904 prepovedal sindikate v svojih tovarnah; ponovno so jih pod pritiskom države dovolili šele leta 1941. Fordistični delovni postopki sami na sebi so poskus, da bi disciplinirali delavke in delavce in jim onemogočili samoorganiziranje. Zdaj resda s fordističnim kapitalizmom povezujemo socialno državo: a to je zasluga delavskih bojev, tudi sindikatov. Sociolog Branko Bembič v pravkar izšli knjigi opozarja, da sta uničevanje socialne države in likvidacija pridobitev delavskih bojev odgovor svetovnega kapitala na uspehe delavskega gibanja po drugi svetovni vojni. Socialistične revolucije na svetovnem obrobju in socialdemokratski reformizem v središču sistema so grozili, da bodo odpravili kapitalizem. Sedanje neo-liberalno divjanje je, kakor kaže, zadnja bitka evro-atlantskega kapitalizma. V njej se odloča, ali bo to brutalni labodji spev kapitalizma nasploh – ali pa Evropejci in Američani samo utirajo pot za nov kapitalski ciklus, središče katerega bo v vzhodni Aziji.

Sindikati so torej ves čas v središču bojev: v novi svetovni delitvi dela se množična proizvodnja seli na Kitajsko in ob tamkajšnjem izkoriščanju bi bila sindikalna akcija lahko odločilnega pomena.

V Sloveniji so se, denimo, sindikati prvi uprli Bolkesteinovi direktivi, ki bi, če bi bila sprejeta, spodbujala socialni dumping. Povzeli so pobude Nevidnih delavcev sveta proti presežnemu izkoriščanju migrantskih delavk in delavcev. Sindikati so v položaju, da pobude, ki nastajajo zunaj sistema, v anarhističnih organizacijah, v socialnih centrih, prenašajo v sistem. Zato bi si želeli, da se zavzamejo proti presežnemu izkoriščanju, ki ga zdaj omogočajo prekarna delovna razmerja. Da bi zahtevali tudi ukinitev agencij za zagotavljanje dela in posredovanje delavcev. Te agencije so značilen primer komercializacije dejavnosti, ki jih je liberalna država opustila. – V teh razmerah se sindikati že zdavnaj ne borijo več samo za »sindikalistične« zadeve. Sama situacija jih je postavila v središče spopada, ki odloča o prihodnosti civilizacije. Prizadevati si moramo, da se bodo te svoje vloge zavedeli in da jo bodo odločno uveljavljali.

Zaton kapitalizma v evroatlantskem območju ni konec industrije. Preselila se je bolj na Vzhod, ta se začne že z Romunijo. Res je sicer, da so sindikati industrijska organizacija in da so nastali s to vrsto kapitalizma, ki v surovi obliki zdaj obstaja na obrobju. Sicer pa menim, da tudi v Sloveniji industrija z nizko kvalificirano delovno silo ne bo izginila, saj je to še edini sektor, ki zaposluje.

Sindikati se zavedajo, da morajo preseči industrijski način organizacije in poseči zlasti na področje prekarnih zaposlitev. Res pa je, da je za to treba iznajti nove oblike organiziranja in da se mora pri prekarnih delavkah in delavcih razviti razredna zavest.

Tega v sedanji situaciji ni, saj ti ljudje večinoma delajo v izrazito individualističnih  poklicih, kjer s sodelavci pretežno sodelujejo v virtualnem prostoru in jih le redko ali celo nikoli ne srečajo.

A nedavna raziskava, ki jo je naredila Maja Breznik, kaže, da prekarni delavci na področju kognitivnih dejavnosti delajo bistveno več kakor delavke in delavci v rednih delovnih razmerjih. Celo ob sobotah in nedeljah delajo v povprečju po šest ur; vrh tega imajo bistveno več trajnih zdravstvenih težav. Takšne razmere bodo prekarne delavke in delavce prisilile, da se bodo organizirali v neko obliko sindikalne organizacije.

Ima ta prekariat subverzivni potencial za revolucionarni  premik?

Skupina delavk in delavcev, ki je sposobna doseči družbene spremembe, mora doseči dva pogoja. Najprej se mora zavedati svojega položaja in se organizirati v razred, saj ta ne obstaja sam od sebe in se mora šele vzpostaviti. Če pa naj ima tudi moč, mora biti še v sektorju, kjer mobilizacija lahko vpliva na splošne družbene odnose. Prekarni odnosi se hitro uveljavljajo zlasti na obeh koncih izobrazbene lestvice. Hkrati najmočneje prizadevajo mlade. Rezultat je, da se mladi izobraženi tako rekoč ne morejo več stalno zaposliti.

Če to povežemo z vladajočo politiko, je slika že kar dramatična. Vladajoča politika že dolgo podira sistem javnega izobraževanja in s tem zmanjšuje splošne izobrazbene standarde med prebivalstvom. Sistem, v katerem postaja premožnost vedno pomembnejši pogoj za študij, potiska na rob večino tistih, ki bi lahko študirali.

Ob teh kazalcih se zdi, da vladajoča politika usmerja Slovenijo v periferno gospodarstvo. Če bo to še trajalo, bo transnacionalni kapital odločal, kaj bomo delali, in potem se bo to doseglo s kratkimi kurzi usposabljanja delavstva, morda celo kar z izobraževanjem na delovnem mestu. Skratka, kaže, da splošna intelektualna raven prebivalstva v Sloveniji ne bo dovolj visoka, da bi se lahko uspešno umestili v novo svetovno delitev dela.

Ali lahko izstopimo iz te dinamike?

Ne, ta dinamika deluje sama od sebe. Vzpostavlja se nova svetovna delitev dela. Glede tega sem skeptičen tudi za EU v odnosu do nekaterih azijskih držav, kot so Indija, Kitajska, Južna Koreja. Transnacionalke tja prenašajo razvojne oddelke, ker je ceneje in bolj preprosto plačevati intelektualno delovno silo po lokalnih mezdah na kraju samem, kot pa jo pripeljati v ZDA ali Nemčijo, kjer jo je treba plačati bistveno več in so življenjski stroški bistveno višji. Eden od direktorjev neke ameriške firme je ob tem dejal, da je relativna gostota intelekta na Vzhodu višja kot v ZDA (smeh).

Ste oster kritik bolonjske reforme visokega šolstva, za univerzo, na kateri ste preživeli vse svoje delovno obdobje pa ste celo izjavili, da je propadla institucija. Lahko to pojasnite?

EU z bolonjsko reformo dela intelektualni samomor. Nižanje kakovosti univerze je tako hitro, da v pedagoškem procesu ne morem več uporabljati besedil, ki sem jih napisal v didaktične namene v devetdesetih letih. V manj kot dveh desetletjih so ta besedila postala pretežka za sedanje študente in študentke. To je seveda problem, ki se vleče od osnovnega šolstva prek srednjega šolstva vse do univerze. Šolski sistem organizira tekmovanje med mladimi ljudmi, deluje kot stroj za discipliniranje in za selekcijo – vse manj je izobraževalni sistem. Zdi pa se mi, da je najhujši problem vendarle univerza.

Univerza je propadla institucija v tem smislu, da se sama brez zunanjih spodbud  ne more več popraviti. Zunanje spodbude pa so, vsaj kar zadeva državo, ravno nasprotne. Simptomatična je bila študentska zasedba FF. Za dva meseca se je intelektualna raven razprav dvignila na raven, ki je bila zares univerzitetna raven. A univerza se je potrudila, da je pridobitve zasedbe čim hitreje uničila.

Najbolj kvalitetne analize propadanja univerze je mogoče prebrati na spletni strani gibanja Mi smo univerza (MSU). Primož Krašovec, denimo, ta propad analizira v okviru svetovnega kapitalističnega sistema, v širšem horizontu, kot ga zmorejo doseči uradne debate na univerzi in v državi.

Bo kriza kapitalizma, ki smo ji priča, rodila neki nov družbeni sistem, ali bo povzročila le njegovo novo obliko, morda celo nekaj, kar smo v zgodovini že videli? Se da že slutiti  obrise morebitnega novega družbenega reda?

To je bolj vprašanje za vedeževalko. Res pa je, da se zdaj odloča o tem, v katero smer bo šel razvoj. Ekonomist Samir Amin je že zdavnaj postavil teorijo, da se družbeni sistem lahko konča bodisi z revolucijo bodisi z razkrojem. Z revolucijo so se končali fevdalni sistemi, z razkrojem pa rimsko cesarstvo, kar Amin napoveduje tudi za kapitalizem.

Ameriški sociolog Immanuel Wallerstein pravi, da lahko v krizi človeška dejavnost bistveno močneje vpliva na zgodovinske procese kakor takrat, ko so procesi stabilni. Kaj se bo v resnici zgodilo, je zato odvisno tudi od naše dejavnosti. Sociolog Giovanni Arrighi je še pred nekaj leti menil, da bo vzpon Kitajske pripeljal do konca kapitalizma in do obnove tega, kar v teoriji imenujejo malo blagovno gospodarstvo. To bi bilo gospodarstvo, ki ne akumulira, kjer so profiti od 5 do 7 odstotni in zadostujejo le za enostavno reprodukcijo. Amin je opozoril, da je fizično preživetje tako velikih množic prebivalstva odvisno od kolektivne lastnine zemlje. Privatna lastnina zemlje bi povzročila množično lakoto in procese, kakršni potekajo v Afriki, kjer se podeželsko prebivalstvo množično izseljuje v mesta in tam živi od sive in črne ekonomije. Ta linija razmišljanja se ujema z Braudelovo predstavo o kapitalizmu, po kateri je kapitalizem parazitska tvorba na blagovnem gospodarstvu, kakršnega je poznala Evropa v srednjem veku s cehi, ki so določali kakovost, nadzorovali cene ter omejevali produkcijo. Glede na ekološko ogroženost planeta bi bila takšna usmeritev smiselna. Pred časom je francoski ekonomist in sociolog Serge Latouche napisal knjigo Kako preživeti razvoj, v kateri  zagovarja tezo, da je človeštvo že prekoračilo točko, ko bi še lahko ustavili razvoj in se sprijaznili z dosedanjimi dosežki. Po njegovem moramo razvoj ne le zaustaviti, ampak ga »potisniti nazaj«. Žal pa se mi ta scenarij ne zdi verjeten, saj se je Kitajska usmerila v zelo surov kapitalizem, kjer obstajajo celo suženjski odnosi. Doslej je bila akumulacija, ki je potrebna za zagon novega kapitalističnega cikla, vedno povezana z neko vrsto predkapitalističnega izkoriščanja. Tako je bilo, denimo, suženjstvo v južnem delu ZDA eden izmed vzvodov za vzpon britanske tekstilne industrije. Kitajska trenutno dopušča presežno izkoriščanje delovne sile na predkapitalistične načine in bo nemara sprožila nov kapitalistični ciklus, ki bo bistveno bolj krut, kot je bil evropski kapitalizem po 2. svetovni vojni.

Obstaja pa še slabša možnost: EU in ZDA izgubljajo gospodarsko moč, ostajajo pa  najmočnejša vojaška sila. To pomeni, da lahko doživimo dolgo obdobje, ko bodo te države branile svoje svetovno gospostvo z vojsko. To, da se Evropa zdaj vse bolj vtika na Bližnji Vzhod, kaže, da obstajajo močni interesi v tej smeri. V tem primeru bomo doživeli razvoj, kakršnega je poznala Španija v 16. in 17. stoletju, ko je bila še vedno vojaška, ne pa tudi gospodarska sila in ko je tako rekoč uničila samo sebe.

Ali to pomeni, da nimamo alternative? Je možnost nove oblike socializma popolnoma izključena?

Analizirati bomo morali dosedanjo izkušnjo zgodovinskih socializmov.

Nove oblike tega sistema ne bi bilo več mogoče vzpostaviti v okviru nacionalne države, saj ta nima več vloge, kakršno je imela v preteklosti. To, čemur mi pravimo zgodovinski socializmi, je bila socialna država na periferiji, ki je bila del kapitalističnega sistema in je propadla skupaj s tisto vrsto kapitalizma, ki je deset let prej propadla na zahodu z Reaganom in Thatcherjevo. Mislim, da je to najbolj preprost način, kako pojasniti konec realnih socializmov. V njihovem okviru pa je še zlasti zanimiv jugoslovanski socializem, saj se je do neke mere izvlekel iz pasti etatizma in etatistične redistribucije bogastva, ki je bila sicer značilna tudi za nekatere bogate države v središču kapitalističnega sistema.

Jugoslovanska izkušnja je zanimiva zaradi samoupravljanja in zato, ker je bil to socializem, ki je bil sposoben uveljaviti človekove pravice. V osemdesetih letih smo v Jugoslaviji dosegli svobodo izražanja. To je enkratna izkušnja, ki bi jo veljalo analizirati in prenesti v prihodnje programe, pri čemer bi moral biti ta program vsaj vseevropski. EU je že zdaj zadosti močna, da bi lahko vsilila mednarodne standarde, kot so dopusti, bolniške, porodniške, prepoved suženjskih odnosov, prepoved nečloveškega izkoriščanja delovne sile.

Če bi hoteli uresničiti nekapitalistični program, bi ga morali mednarodno uveljaviti na način, kot so to naredili neoliberalci s svojo doktrino. Njim je uspelo, da so Mednarodni denarni sklad, ki je bil sprva namenjen pomoči deželam v razvoju, in v Svetovno banko, ki je bila prav tako namenjena izenačevanju razvoja držav v svetu, preobrnili v agenta neoliberalnih politik. Socialistični program bi moral narediti isto – bojevati se na svetovni ravni za delavske pravice, ki bi bile vsaj takšne, kakršne so izbojevali  delavci v kontinentalni Evropi. To pa ne gre brez mednarodnih organizacij. Edini mednarodni dejavnik, ki je trenutno sposoben tega, je EU. ZDA so dovolj močne, vendar jim to ne pade na pamet, Rusija je potisnjena v kot, kitajski kapitalizem pa ni na tej razvojni liniji.

Kaj pa kapitalizem s človeškim obrazom, kot ga poznajo Nordijci?

Skandinavski kapitalizem je socialdemokratski kapitalizem, ki je spretno adaptiral sistem države blaginje na nove okoliščine. A povezan je z nacionalno državo in nima širših, niti evropskih ambicij.

V predgovoru k Manifestu zgroženih ekonomistov in k zborniku 20 let slepote, ki se ukvarja z zmotami evropske gospodarske politike ter analizira irsko in islandsko krizo, pišete o lumpen buržoaziji oziroma o kompradorski buržoaziji. Koga označujete s tem pojmom in zakaj?

Pojem lumpen buržoazije je vpeljal nemški ekonomist in sociolog André Gunder Frank in danes ni več politično korekten, je pa vseeno zelo nazoren. Označuje vladajoče razrede v perifernih deželah. To so razredi, ki sami niso sposobni organizirati produkcijskega procesa v teh deželah.

Ne glede na to, kaj si mislimo o kapitalistih, vendarle organizirajo produkcijski proces in celotno reprodukcijo družbe. Kompradorski razredi pa tega ne zmorejo; odvisni so od mednarodnega kapitala in opravljajo nekakšno vratarsko vlogo - tujemu kapitalu omogočajo, da pride v deželo, zato pa morajo zagotoviti ustrezne pogoje. To pomeni, da morajo zagotoviti zlasti socialni mir, pa infrastrukturo, ki omogoča kapitalistično gospodarstvo: prometne povezave, telekomunikacije ipd. Ko je tuji kapital v državi, potegne iz nje proizvedeno presežno vrednost, kompradorska buržoazija pa od nje jemlje rento. V Sloveniji pravkar poteka proces formiranja tega kompradorskega družbenega razreda.

Kakšno vlogo pa pripisujete slovenskim menedžerjem, za katere pravite, da se okrog njih bije politični boj za prihodnost države - lahko to pojasnite?

Profesor Miroslav Stanojević je ugotovil, da se je z generacijsko menjavo v slovenskih podjetjih zgodila tudi sprememba v slogu vodenja podjetij.

Stari direktorji so skrbeli za to, da podjetje preživi in so bili zavezniki delavk in delavcev, medtem ko so novodobni menedžerji despotski. Organizirajo le eksploatacijo, delavci jih kaj dosti ne zanimajo. Tudi uspeh samega podjetja zanje ni nujna zahteva.

V zadnjih dvajsetih letih smo šli skoz tri faze: sprva smo imeli paternalistična vodstva podjetij, ki bi bila sposobna v Sloveniji vpeljati socialdemokratski tip kapitalizma, vendar so bili ti vodje že starejši in zato v odhajanju, hkrati pa je bila proti njim huda politična gonja.

Za njimi so vpadle plenilske horde, ki so uničile številna podjetja, jih izčrpale in njihovo vrednost izvozile v davčne oaze. Zdaj prihaja kompradorska buržoazija, ki hoče vzpostaviti pogoje za kapitalistično gospodarstvo perifernega tipa. Mislim, da sedanja vlada dela natančno to in da so prejšnje vlade verjetno delale isto, s to razliko, da ta vlada to tudi razglaša.

Ta trend sicer ni značilen samo za Slovenijo. Tudi to je del prehoda iz fordizma v postfordizem. V fordizmu so bili menedžerji in delavci v zavezništvu. Že v tridesetih letih prejšnjega stoletja so se začeli lastniki podjetij pritoževati, da jih uprave varajo. Uprave res niso hotele vsega profita predati lastnikom, saj so vedele, da se mora podjetje razvijati in da morajo vanj vlagati. Te uprave so zagotavljale stalno zaposlitev zaposlenih, kar je med njimi ustvarjalo objektivno zavezništvo. Z neoliberalnim udarom so uprave prisilili ali podkupili, da so prestopile na stran lastnikov. Zdaj vlada doktrina »vrednosti za delničarje«, kar pomeni izčrpavanje podjetij. Izčrpavanje se konkretno kaže, denimo, z zmanjševanjem produkcijskih zmogljivosti, s prenosom delovnih procesov na podizvajalce; ti so pogosto družinska in etnična podjetja, prisiljena v presežno izkoriščanje. Intenzivirajo tudi delovne procese. Ali pa delavce prisilijo, da postanejo samostojni podjetniki in sklenejo s podjetjem civilne namesto delovnopravne pogodbe: delajo sicer isto kakor prej, a nimajo več pravic, ki jih zagotavlja delovna pogodba.

Ena od kritik zgroženih ekonomistov leti na bonitetne agencije, ki naj bi bile tudi odgovorne za krizo državnih dolgov v Evropi. Očitajo jim, da so s pretiranim nižanjem ocen izzvale paniko in špekulacije na trgih ter ogrozile stabilnost celotnega evro območja. Bi ustanovitev evropske bonitetne agencije odpravila možnost tovrstnih manipulacij?

Bonitetne ocene delujejo po načelu »samouresničujoče se napovedi«: agencije znižajo oceno državi – in obresti za posojila, ki bi jih država rada najela, poskočijo navzgor. Agencije uveljavljajo koristi tistih, ki hočejo pobirati rento na kapital. Evropska agencija bi bila zagotovo bolj korektna. Vendar to ni rešitev. Moramo spremeniti način, kako deluje meddržavni sistem. Sistem ne sme več siliti države, da druga z drugo tekmujejo, katera bo ustvarila prijaznejše okolje za kapitalsko izkoriščanje. Tudi EU organizira konkurenco med državami, da bi pritegnile kapital. To je pot navzdol brez dna. Države morajo skrbeti za blaginjo prebivalstva in ohranjati okolje – ne pa da služijo koristim kapitala. Ocenjevati jih moramo z indeksom človekovega razvoja, ne s profitabilnostjo za kapital. Zato bi morali v temeljih spremeniti konstrukcijo EU. Krize evra niso povzročile bonitetne agencije, temveč ureditev območja evra: kakor ugotavljajo zgroženi ekonomisti, se EU ob sedanji ureditvi lahko prilagaja na negativne svetovne procese samo tako, da povečuje izkoriščanje delavk in delavcev.

Ali ima levica odgovore na aktualna ekonomska vprašanja? Zdi se namreč, da se je zadnjih dvajset let namesto s ključnimi problemi bolj ukvarjala z obrobnimi, manj pomembnimi problemi, oziroma sama s seboj?

Debata na levici se ni nikoli pretrgala. Socialdemokratska levica je reformistična, obstajajo pa tudi bolj radikalna antikapitalistična stališča. A teh razprav in teh politik strankarski establišment in množična občila ne spustijo v javni prostor. V Evropi obstajajo številne leve stranke, ki so marsikje kar uspešne. Na ravni EU se združujejo v Evropsko levico.

Res pa je, da v Sloveniji ni leve stranke. Imamo le različice liberalnih strank. Pri nas se politični spekter začne s centrom in gre proti desnici, ne pa tudi na levo. Zato pri nas v strankarskem parlamentarnem sistemu nihče ne zastopa delavk in delavcev. Kljub temu levica v Sloveniji  obstaja. Če greste na Delavsko punkersko univerzo, boste slišali, kaj pravi levica  – slišali pa boste tudi bistveno kvalitetnejša predavanja kot na uradni univerzi.

To so znanstveniki in znanstvenice, ki jih univerza odganja in se tudi občila zanje le občasno odprejo. Množična občila sistematično bojkotirajo teoretsko in levo produkcijo. To lahko pojasnimo z ideološkim bojem vladajočih razredov, ki po institucionalni logiki, ne glede na dobre namene posameznikov, cenzurirajo misli, ki prinašajo spremembe.

Vsa ta neoliberalna groza, ki jo doživljamo, je v resnici le odgovor na uspehe delavskega gibanja. Ko se je začela kriza evroatlantskega kapitalističnega sistema, so morali vladajoči razredi ustaviti delavsko gibanje, drugače bi se sistem zrušil. V tej zgodovinski situaciji je celo reformistična politika preveč radikalna. Birokratske organizacije, kakršne so parlamentarne stranke, pa nočejo biti radikalne, ker so v resnici del sistema. Zato so se, denimo, številne po imenu »socialdemokratske« stranke pomaknile zelo na desno.

Prvi krog predsedniških volitev je pokazal popolno dezorientiranost slovenskega političnega prostora. Kandidat SD - najbolj leve parlamentarne stranke si v drugem krogu obeta podporo desnice. Kaj se dogaja s politično levico pri nas, da ne zna nagovarjati levega volilnega telesa?

Guy Debord je stanje, ko niso pomembna politična stališča, ampak »umetniški vtis«, že zdavnaj analiziral s pojmom »družbe spektakla«. Kdor bolje obvlada obrt nastopanja oziroma politični marketing, je v tej družbi uspešnejši. Debord je tudi povedal, da je v družbi spektakla politiko uničil kapital. Predsedniška kampanja samo kaže, da si je pri nas strankarsko politiko vsaj za zdaj prisvojil neproduktivni razred.