IZJAVA DIREKTORJA PEDAGOŠKEGA INŠTITUTA NA SESTAVO NOVEGA STROKOVNEGA SVETA ZA REFORMO IN IZOBRAŽEVANJE

Sestava novega Strokovnega sveta za reformo vzgoje in izobraževanja odpira resna vprašanja o razumevanju strokovnosti, ki naj bi usmerjala pripravo reforme. Ob odsotnosti ključnih institucij in strokovnih področij s področja pedagogike in raziskovanja izobraževanja so v svetu močno zastopani predstavniki politike, gospodarstva, zbornic ter drugih ideološko in institucionalno različnih okolij.

V nadaljevanju objavljamo odziv prof. dr. Igorja Ž. Žagarja, direktorja Pedagoškega inštituta, ki opozarja prav na problem strokovne reprezentativnosti sveta ter na vprašanje, kako naj bi bila reforma pripravljena, če predhodno niso jasno opredeljeni problemi, njihovi vzroki in empirično preverjene možne rešitve.

- uredništvo Kritične fronte

- IGOR Ž. ŽAGAR -

Sestava novega Strokovnega sveta za reformo vzgoje in izobraževanja kaže predvsem na strokovno neprofesionalnost, ideološko pristranost in politično navijaštvo sestavljalca. V njej najdemo kar nekaj učiteljev in nekdanjih učiteljev, ravnateljev in nekdanjih ravnateljev, pa nobenega pedagoškega strokovnjaka, recimo za kurikulum, ali pedagoškega psihologa, ki bi ministru povedal, da pač ni mogoče vse otrok naučiti brati in pisati v prvem letu šole. Predvsem pa, da je povsem nepedagoško in skrajno škodljivo otrokom zato preprečiti prehod v drugi razred.

Iz »strokovnega sveta« so bili namreč namenoma izključene vse pedagoške fakultete, oba oddelka za pedagogiko in vsi zavodi in raziskovalne inštitucije s področja vzgoje in izobraževanja, saj naj bi bili kot »pedagoški esteblišment« odgovorni za, med drugim, padec bralne in drugih pismenosti. Minister je pri tem priročno spregledal, da šolsko politiko oblikuje vsakokratna oblastna politika in ne »pedagoški esteblišment«, katerega analize in opozorila so bila s stališča politike v preteklosti večinoma preslišana.

Zato pa najdemo v »strokovnem svetu« kar dva teologa, ki se z osnovnošolskim izobraževanjem nikoli nista ukvarjala. Ker je v Republiki Sloveniji cerkev ločena od države in v obvezni osnovni šoli nimamo verouka se lahko le vprašamo, ali nadomeščata manjkajočo pedagoško stroko?

Podobno vprašanje velja za Aleša Primca, znanega »borca« za pravice otrok proti »LGBT ideologiji« in Jožeta Možino, neutrudnega borca za rehabilitacijo domobranstva. Je to »ideološka nevtralnost«, o kateri je govoril minister?

Za dobro mero najdemo v »strokovnem svetu« še direktorico Gospodarske zbornice Slovenije, predsednika Obrtno podjetniške zbornice in predsednika Kmetijsko-gozdarske zbornice, kot da bi šlo za zaposlitveni sejem in ne za obvezno izobraževanje. OŠ namreč ne izobražuje za trg, za konkretne poklice, ampak nudi osnovno izobrazbo, na kateri je sploh šele mogoče začeti graditi zaposlitvene zmožnosti. Razen, seveda, če ne bomo presežka javnih uslužbencev – ki ga dejansko ni! – ustavili že v osnovni šoli, učencem in učenkam pa ob njenem zaključku razdelili krampe in lopate.

Sestavo novega Strokovnega sveta za reformo vzgoje in izobraževanja bi torej lahko označili za popoln pedagoški amaterizem, če ne bi bila ideološko tako jasno usmerjena. Prav kakor napovedana ad hoc šolska reforma. Ta namreč zahteva drugačen vrstni red priprave. Najprej opredelitev problemov in presojo njihovih vzrokov. Nato primerjavo več možnih rešitev, vključno z izboljšanjem obstoječe ureditve. Pred uvedbo večjih sprememb pa javno strokovno presojo, kadrovski in finančni načrt ter vnaprej določen način spremljanja učinkov. Kjer je izvedljivo in smiselno, tudi postopno preizkušanje, ki omogoči popravek še pred razširitvijo na celotno generacijo.

Ampak, za ministra je to nepotrebna “akademska razprava”. Dovolj bo očitno nekaj Krjavljev, ki bodo hudiča na pol presekali …