RAZMIŠLJANJA MLADENIČA OB IZBIRI POKLICA

V maturitetnem spisu Razmišljanja mladeniča ob izbiri poklica iz leta 1835 Karl Marx razmišlja o izbiri življenjske poti, osebni izpolnitvi in odgovornosti do družbe. Njegovo osrednje sporočilo ostaja aktualno: človekova sreča in veličina nista zgolj v osebnih dosežkih, temveč tudi v delovanju za skupno dobro.

— uredništvo Kritične fronte

- Karl Marx -

Spis »Razmišljanja mladeniča ob izbiri poklica« je maturitetna naloga, ki jo je Marx napisal v prvi polovici avgusta 1835 pri zrelostnem izpitu na gimnaziji v Trieru.

Učitelj ji je dodal tole oceno:

»Precej dobro. – Spis se odlikuje po miselnem bogastvu in dobrem, načrtnem razporedu. Sicer pa se pisec tudi tokrat vdaja napaki, ki je zanj značilna, namreč pretiranemu iskanju redkega, slikovitega izraza; zato manjka prikazu na mnogih podčrtanih mestih potrebna jasnost in določenost, pogosto tudi pravilnost, tako pri posameznih izrazih kakor v stavčnih zvezah.«

Naloga je bila prvič objavljena leta 1925.

-------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------

Živali je narava samo določila območje, v katerem naj se giblje, in žival ga mirno spolnjuje, ne da bi silila čez njegove meje, ne da bi sploh zaslutila še kako drugo območje. Tudi človeku je dalo božanstvo neki obči cilj, da plemeniti človeštvo in sebe, njemu samemu pa prepustilo izbiro sredstev, s katerimi si more ta cilj priboriti, pustilo mu je, da si v družbi izbere stališče, ki mu je najprimernejše, s katerega lahko najbolje dviga sebe in družbo.

Ta izbira je velika prednost pred drugimi bitji stvarstva, hkrati pa dejanje, ki lahko uniči vse njegovo življenje, skazi vse njegove načrte, ga onesreči. Resno pretehtati to izbiro je torej zatrdno prva dolžnost mladeniča, ki se odpravlja na življenjsko pot, ki noče svojih najvažnejših zadev prepustiti naključju.

Vsakdo ima pred očmi neki cilj, ki se mu vsaj zdi velik in tudi jè velik, če ga tako imenuje najglobje prepričanje, najintimnejši glas srca, zakaj božanstvo nikdar ne pusti zemljana povsem brez vodje; božanstvo govori potihoma, a zanesljivo.

Toda ta glas se zlahka pregluši; kar smo imeli za navdušenje, je lahko porodil trenutek, in to bo trenutek morda spet uničil. Naša fantazija se je morda razvnela, vzburilo se je čustvo, slepijo nas prikazni, in željno planemo k cilju, o katerem si domišljamo, da nam ga je pokazalo božanstvo samo; toda kar smo goreče pritiskali na svoje prsi, nas kmalu pahne od sebe, in tako vidimo, da je vse naše bivanje ugonobljeno.

Zato moramo resno pretehtati, če smo za kak poklic zares navdušeni, če mu pritrjuje notranji glas, ali pa je bilo navdušenje le slepilo, kar smo imeli za klic božanstva, pa samoprevara. Toda kako lahko to spoznamo, če ne sledimo navdušenju prav do njegovega vira?

Kar je veliko, se blešči, blesk zbuja častihlepje in častihlepje zlahka prikliče navdušenje ali tisto, kar imamo za navdušenje; kogar pa vabi furija častihlepja, tega razum ne more več brzdati, ta plane tja, kamor ga kliče vihravi gon: svojega stanu si več ne izbira, določata mu ga naključje in videz.

In nismo poklicani za tak stan, v katerem se lahko najbolj odlikujemo; to ni tisti stan, ki nikoli ne dà, da bi v dolgi vrsti let, ko ga morda opravljamo, kdaj opešali, da bi naša vnema kdaj popustila, da bi se naše navdušenje kdaj ohladilo; ne, kmalu bomo videli, da naše želje niso potešene, naše ideje ne zadovoljene, mrzili bomo boga, preklinjali človeštvo.

Toda nenadnega navdušenja za kak stan ne more zbuditi le častihlepje, morda smo si ga samí ozaljšali v naši domišljiji, in domišljija mu je pričarala lepoto najvišjega, kar more dati življenje. Nismo ga razčlenili, nismo preudarili vse teže, velike odgovornosti, ki jo vali na nas; gledali smo ga le od daleč, in daljava slepi.

Pri tem naš lastni razum ne more biti svetovalec; zakaj ne izkušnja ne globlje opazovanje mu ne pomagata, medtem ko ga goljufa čustvo, slepi fantazija. Toda h komu naj obrnemo svoj pogled, kdo naj nam pomaga, kjer nas razum zapusti?

Starši, ki so že prehodili življenjsko pot, ki so že skusili strogost usode, kliče srce.

In če navdušenje potlej še traja, če potlej še ljubimo stan in mislimo, da smo zanj poklicani, potem ko smo ga hladno pretehtali, potem ko smo uzrli njegovo breme, spoznali njegove težave, tedaj se mu smemo posvetiti, tedaj nas ne slepi navdušenje in ne vleče za seboj prenaglica.

Toda zmeraj se ne moremo posvetiti stanu, ki o njem mislimo, da smo zanj poklicani; naša razmerja v družbi so se do neke mere že začela, še preden smo jih zmožni določati.

Že naša fizična narava se pogosto postavlja po robu, in nihče naj si ne drzne posmehovati se njenim pravicam!

Moremo se sicer dvigniti nadnjo; a potem strmoglavimo tem hitreje, potem si drznemo zidati stavbo na trhlih podrtinah, potem je vse naše življenje nesrečen boj med duhovnim in telesnim načelom. Kdor pa ne more v samem sebi pomiriti bojujočih se prvin – kako neki naj se ustavlja viharnemu navalu življenja, kako naj mirno deluje; le iz miru pa lahko izvirajo velika in lepa dejanja; mir, to so tla, na katerih edinih lahko uspevajo zreli sadovi.

Čeprav lahko s fizično naravo, ki ni primerna našemu stanu, delujemo le kratek čas in redkokdaj veselo, nas dviga vsaj misel, da moramo svoj blagor žrtvovati zaradi dolžnosti, tako da vendar lahko krepko delujemo, čeprav smo šibki; toda če smo si izbrali stan, za katerega nimamo talentov, bomo kmalu osramočeni spoznali svojo nezmožnost in si dejali, da smo nekoristno bitje v stvarstvu, da smo člen v družbi, ki ne more izpolnjevati svojega poklica. Tedaj je najnaravnejša posledica zaničevanje samega sebe, in katero čustvo je bolj boleče, katero čustvo je težje nadomestiti z vsem, kar daje vnanji svet? Prezir do samega sebe je kača, ki večno rijoč zgloje prsi, posrka življenjsko kri iz srca in jo pomeša s strupom sovraštva do ljudi in obupa.

Slepiti se o svoji nadarjenosti za stan, ki smo ga podrobneje opazovali, je pogrešek, ki maščevalno pade na nas in vzbuja v naših prsih strahotnejšo muko, kot jo more roditi graja, pa čeprav ga vnanji svet ne graja.

Če smo vse to preudarili in če nam življenjske razmere dovoljujejo, da si lahko izberemo kateri koli stan, tedaj se lahko posvetimo tistemu, ki nam zagotavlja največjo čast, ki temelji na idejah, o katerih resničnosti smo prepričani do dna duše, ki nam odpira najširše polje za to, da bi delovali za človeštvo in se bližali občemu cilju, za katerega je vsak stan le sredstvo – popolnosti.

Čast je tisto, kar moža najbolj povzdiguje, kar daje njegovemu ravnanju, vsem njegovim prizadevanjem višjo plemenitost, kar mu omogoča, da je nedotaknjen in občudovan od množice in vzvišen nadnjo.

Čast pa lahko zagotavlja samo tisti stan, v katerem ne nastopamo kot hlapčevsko orodje, ampak samostojno ustvarjamo v svojem krogu; lahko jo zagotavlja samo tisti stan, ki ne zahteva nevrednega, tudi ne na videz nevrednega dejanja, ki se mu lahko najboljši posveti s plemenitim ponosom. Stan, ki ti to najbolj zagotavlja, ni zmeraj najvišji, je pa vselej najboljši.

Toda kakor nas stan brez časti ponižuje, tako gotovo obnemoremo pod bremenom stanu, ki temelji na idejah, o katerih pozneje sprevidimo, da so napačne.

Tedaj ne vidimo druge pomoči kot samoprevaro, in kako obupna je rešitev, ki jo zagotavlja samoprevara!

Tisti stanovi, ki ne posegajo tako močno v življenje, ampak se ubadajo z abstraktnimi resnicami, so najnevarnejši za mladeniča, čigar načela še niso dognana, čigar prepričanje še ni trdno in neomajno, dasi se zde najbolj vzvišeni, če so se zakoreninili globoko v prsih, če smo zmožni za ideje, ki vladajo v njih, žrtvovati življenje in vsa stremljenja.

Osrečijo lahko tistega, ki je zanje poklican, toda uničijo tistega, ki se jih oprime prenaglo, nepremišljeno, trenutku pokoren.

Visoko mnenje, ki ga imamo o idejah, na katerih sloni naš stan, nam daje višji položaj v družbi, veča našo čast, daje našim dejanjem neomajnost.

Kdor si izbere stan, ki ga zelo ceni, se bo tresoč umaknil pred tem, da bi se naredil nevrednega, ravnal bo plemenito že zato, ker je njegov položaj v družbi plemenit.

Poglavitno vodilo, ki nas mora voditi pri izbiri stanu, je blagor človeštva, naša lastna popolnost. Nihče naj ne misli, da se morata ta dva interesa sovražno bojevati drug z drugim, da more eden uničiti drugega; človekova narava je urejena tako, da lahko človek doseže svojo popolnost, samo če deluje za spopolnitev, za blagor sveta, v katerem živi.

Če kdo dela le zase, lahko pač postane znamenit učenjak, velik modrec, odličen pesnik, toda nikoli popoln, resnično velik človek.

Zgodovina imenuje največje može tiste ljudi, ki so plemenitili sebe, ko so delovali za skupni blagor, izkušnja slavi kot najsrečnejšega tistega, ki jih je največ osrečil; vera sama nas uči, da se je ideal, h kateremu teže vsi, žrtvoval za človeštvo – in kdo bi si drznil dajati v nič take izreke?

Če smo si izvolili stan, v katerem bomo lahko najbolj delovali za človeštvo, tedaj nas ne morejo upogniti bremena, ker je to le žrtev za vse; tedaj ne uživamo revnega, omejenega, sebičnega veselja, temveč pripada naša sreča milijonom, naša dela žive tiho, a večno učinkujoč, in naš pepel oškrope žareče solze plemenitih ljudi.

Prevedeno po izdaji Karl Marx: Frühe Schriften, I. zv., Cotta Verlag, Stuttgart. 

Marx, Karl, in Friedrich Engels. Izbrana dela v petih zvezkih. 1. zvezek. 3. izd. Ljubljana: Cankarjeva založba, 1979, str. 10 – 15.