"VARNOST V EVROPI IN SVETOVNI MIR": POMEN IN NAMEN MEDNARODNEGA ZNANSTVENEGA SREČANJA

Prispevek ob mednarodnem znanstvenem srečanju Varnost v Evropi in svetovni mir odpira vprašanja imperializma, odvisnosti, neenakomernega razvoja, razmerij med svetovnim središčem in obrobjem ter preoblikovanja sodobnih političnih in gospodarskih struktur. Ob tem zastavlja temeljno vprašanje: ali je mogoče mir in varnost zagotoviti znotraj obstoječega kapitalističnega reda – ali pa zahtevata njegovo temeljito družbeno preobrazbo? 

- uredništvo Kritične fronte

POMEN IN NAMEN MEDNARODNEGA ZNANSTVENEGA SREČANJA 

"VARNOST V EVROPI IN SVETOVNI MIR"

Filozofska fakulteta v Ljubljani, 16. – 18. septembra 2026

Rastko Močnik in Igor Ž. Žagar

https://www.pei.si/2026-09-02/

Živimo v negotovih in nevarnih časih. Vse bolj je nujno, da zaustavimo procese, ki ogrožajo človeštvo in planet, da se upremo izkoriščevalskim in zatiralskim praksam, ki nas mučijo doma in tlačijo ljudstva po svetu. Toda zgodovinskih tokov ni mogoče preusmerjati, družbenih razmer ne moremo spreminjati, če ne poznamo njihove logike in njihovih vzrokov. Temu je namenjena konferenca, ki jo prirejajo Pedagoški inštitut, Filozofska fakulteta in Inštitut za delavske študije iz Ljubljane ter Fakulteta za varnostne študije in Inštitut družbenih znanosti iz Beograda.

V tem spisu bova predstavila glavna vprašanja, ki jih bo konferenca obravnavala, in temeljne koncepte, s katerimi se bodo udeleženke in udeleženci lotevali teh vprašanj.

Misliti na dolgi rok in v svetovnih razsežnostih

Za družbene procese je značilno, da se njihovi vzroki in učinki razlikujejo, včasih drug drugega podpirajo, pogosteje drug drugega spodnašajo. Rezultat prepletanja zgodovinskih procesov ne ustreza »programu« nobenega izmed njih posebej. Zato mora analiza zajeti celoto svetovnih procesov, če naj ponudi ugotovitve, ki bodo lahko podlaga za praktične posege v družbeno dogajanje. Tudi politike v okviru posamezne države morajo izhajati iz analiz svetovnozgodovinskih procesov.

Nujnost, da prakso teoretsko umestimo v svetovno obzorje, ni kakšna novejša potreba, ki bi jo bila povzročila nedavna neoliberalna globalizacija. Pomislimo samo, kako dramatično so se spremenile naloge socialističnega gibanja, ko po oktobrski revoluciji v Rusiji ni prišlo do revolucije v zahodni Evropi in so sovjetski komunisti začeli graditi »socializem v eni deželi«. Takratne analize sovjetskih teoretikov (npr. Buharina, Preobraženskega, Kondratjeva) so se lotile problema, kako dolgoročno zagotoviti razvoj nacionalnega socialističnega gospodarstva v okviru svetovnega kapitalizma. 

Tudi sedanji vzpon Kitajske temelji na praksah, ki izhajajo iz globalnih analiz in temeljijo na dolgoročni strategiji. V začetnem obdobju po ustanovitvi ljudske republike leta 1949 se je Kitajska ukvarjala s seboj samo in se je zaprla pred zunanjim svetom. Z agrarno reformo so vrnili »zemljo tistim, ki jo obdelujejo«, razvili so industrijo in zaostalo, revno kmetijsko deželo preobrazili v moderno razvojno državo. Leta 1949 je bila pričakovana življenjska doba okoli 35 let, leta 1976 pa okoli 67 let. Pred revolucijo je bilo pismenih okoli 20 odstotkov odraslih, leta 1976 je bila nepismena samo še tretjina. Dosežki Maojevega obdobja so omogočili, da je Kitajska leta 1978 lansirala politiko »reform in odpiranja«, vpeljala »socialistično tržno gospodarstvo« in začela uveljavljati »socializem s kitajskimi značilnostmi«. Deng Xiaoping je takrat dejal: »Modernizacija znanosti in tehnologije je bistvena. Brez nje ne moremo zgraditi sodobne industrije, sodobnega kmetijstva in sodobne obrambe.« Danes je Kitajska vodilna tehnološka sila – dosežek politike, ki jo je dolgoročno zasnovala pred malone pol stoletja.

Po letu 1980 se je Kitajska previdno in postopno vključevala v svetovno gospodarstvo in izkoristila priložnosti, ki jih je nudila takratna neoliberalna deregulacija mednarodnih gospodarskih odnosov. Dopustila je tuje kapitalske naložbe, a pod državnim nadzorom in s pogojem, da prinašajo najnovejše tehnologije. Kolektivni imperializem Zahoda je hotel z neoliberalno globalizacijo rešiti kapitalizem in svoje svetovno gospostvo. Kitajska pa je znala globalizacijo ustvarjalno izkoristiti in obrniti njeno logiko.

Srečanje dveh sprva nepovezanih procesov, neoliberalne globalizacije in kitajske razvojne politike, je povzdignilo Kitajsko v drugo najmočnejše gospodarstvo na svetu, omejilo vpliv imperialističnega Zahoda in napeljalo ZDA, da so se umaknile na položaj nacionalnega imperializma, ki ga branijo z gospodarskim nasiljem (sankcije, carine ipd.) in vojnami.

Srečanje neoliberalne globalizacije in kitajskega domačega razvoja, raznorodnih procesov z nasprotnima logikama, je bilo treba organizirati – in to je zmogla kitajska politika, ker je načrtovala dolgoročno in v svetovnih razsežnostih. Konferenca Varnost v Evropi in svetovni mir bo nekaj takega naredila v teoriji: udeleženke in udeleženci bodo analizirali tedanji zgodovinski trenutek v dolgoročni perspektivi in v svetovnih razsežnostih.

Analiza svetovnih sistemov: imperialistično središče in odvisno obrobje

Takšen prijem omogoča »analiza svetovnih sistemov«, ki jo tukajšnja javnost že pozna iz prevodov del Immanuela Wallersteina in Giovannija Arrighija. Glavna ideja te teorije je, da kapitalizem področje, kjer vlada, nujno razdeli na središče in obrobje (center in periferijo), tako da središče izkorišča obrobje.

Samir Amin je nadalje opozoril, da je kapitalizem nujno in od vsega začetka imperialističen. Aminova teorija je v slovenščini dosegljiva v zborniku Sodobni imperializem, v prevodu in s spremno besedo Marka Kržana. Po Aminu središče črpa z obrobja imperialistično rento – hkrati pa onemogoča obrobnim državam, da bi razvile organsko narodno gospodarstvo. Posamezne panoge v obrobnih deželah se ne povezujejo med seboj v zaokrožena narodna gospodarstva, temveč se vsaka panoga posebej povezuje z nadrejenimi gospodarskimi dejavnostmi v središču, od katerega so odvisne. Tako gospodarska dejavnost v obrobnih deželah ohranja in obnavlja njihovo gospodarsko, politično in kulturno odvisnost od središča. S tem pa ohranja in obnavlja imperialistično izkoriščanje. Dohodki delavstva v odvisnih deželah so nizki – a ne zato, ker bi bila dežela »nerazvita«, temveč zato, ker jim središče odvzema večji del bogastva, ki ga proizvajajo. Odvisne dežele se »razvijajo v nerazvitost«, kakor je napisal André Gunder Frank.

Neokolonializem in kompradorska buržoazija

V preteklosti je podrejenost obrobja zagotavljal klasični kolonializem, po zmagovitih antikolonialnih bojih dvajsetega stoletja pa so imperialistične države zadržale prevlado s pomočjo lokalnih upravljavskih razredov. Za domače razrede, ki upravljajo svojo deželo v interesu vladajočih razredov v imperialističnem središču, je že Kominterna vpeljala koncept »kompradorske buržoazije«. Afriški borci za neodvisnost so po drugi svetovni vojni za ta sistem obvladovanja formalno neodvisnih držav vpeljali pojem »neokolonializem«. Arabski socialist Mehdi Ben Barka je izdelal politično platformo za boj proti neokolonializmu, prvo teorijo neokolonializma pa je predložil panafrikanist Kwame Nkrumah.

Teorija odvisnosti

Sredi dvajsetega stoletja so v Latinski Ameriki razvili teorijo odvisnosti. Podpirala je latinskoameriške države, ki so si že od tridesetih let prejšnjega stoletja prizadevale, da bi se otresle imperializma ZDA in zagnale samostojen kapitalistični razvoj. Iz teh razprav je izšla revolucionarna marksistična teorija, katere imeniten dosežek je Dialektika odvisnosti Ruya Maura Marinija (prevod s spremno besedo Maje Breznik je objavljen v reviji Borec št. 817- 819, 2023). Marini je izdelal koncept presežnega izkoriščanja, ko mezda ne pokrije eksistenčnega minimuma. Ta koncept je aktualen, saj kapital zdaj prakticira presežno izkoriščanje tudi pri nas, kakor nasploh na svetovnem Jugu, na notranjem in zunanjem obrobju EU in celo v središču EU.

Marini je predlagal tudi koncept subimperializma. Ob primeru Brazilije je ugotovil, da lahko sicer podrejena dežela v omejenem obsegu imperialistično izkorišča obrobne dežele v okolici. Lokalna buržoazija pomaga središčnemu kapitalu, da se širi po okoliški regiji in v transnacionalne produkcijske verige vlaga tudi svoj kapital. To politiko domače kompradorske buržoazije je Marini zajel s konceptom »antagonistične kooperacije«.

Antagonistična kooperacija med kompradorji in središčem

Politiko antagonistične kooperacije je na primer uveljavljal nekdanji madžarski premier Viktor Orbán: doma je z državnim nasiljem ustvaril lokalni kapitalistični razred in ga podredil transnacionalnemu (pretežno nemškemu) kapitalu, hkrati pa je prevzel energetsko industrijo na Hrvaškem in bančni sistem v Sloveniji. Kdaj pa kdaj se je sprl z birokracijo EU, saj ta zastopa neokolonialne interese zahodnoevropskega kapitala in ne trpi lokalnih prisklednikov. A v osnovi je Orbán ostajal v okviru politike EU, ki se tradicionalno giblje v razponu med liberalizmom in konservativizmom. Orbán je bil avantgarda vse močnejšega radikalnega konservativizma.

Če pa sodimo po razpravah na zadnjem Blejskem strateškem forumu The power to shape the future (31. avgusta in 1. septembra 2026), se kar vsi lokalni kompradorji »Srednje Evrope« zavzemajo za antagonistično kooperacijo ne glede na svojo siceršnjo konservativno ali liberalno retoriko. Z besedami ljubljanskega Dela: »Srednja Evropa pošilja sporočilo Bruslju«.

Geopolitična ekonomija: neenakomerni in kombinirani razvoj

Primer postsocialističnih držav odpira nadaljnja vprašanja. Madžarska, hrvaška, slovenska družba, denimo, se umeščajo na križišče, kjer se kombinirajo raznorodni in neenakomerni zgodovinski procesi in konfliktne razredne prakse. Vse tri družbe so pod udarom neokolonialne politike EU; hkrati skupaj z EU drsijo na svetovno (pol)periferijo, pritiskata jih militaristični imperializem ZDA in konkurenca vzhodne Azije; birokracija EU jih je potisnila v posredniško vojno z Rusko federacijo in od njih zahteva še nadaljnjo militarizacijo – hkrati domače množice nočejo vojne, hočejo nazaj socialno državo in se organizirajo v boju za delavske pravice.

To kombinacijo raznorodnih lokalnih in globalnih procesov analizira geopolitična ekonomija s konceptom neenakomernega in kombiniranega razvoja. Koncept je vpeljal Lev Trocki, ko je v Zgodovini ruske revolucije analiziral »amalgam arhaičnih in najbolj sodobnih oblik« v carski Rusiji. Za uvod v konferenco bo predavala Radhika Desai, imenitna predstavnica geopolitične ekonomije.

Frakcije v vladajočem razredu

Položaj se še nadalje zapleta zaradi frakcijskih bojev znotraj vladajočih razredov v EU in kompradorskih upravljavskih razredov v obrobnih državah. Sedanja politika birokracije EU na prvi pogled ni razumna – a razumna ni s stališča prebivalstva, pa tudi ne s stališča nekaterih frakcij evropskega kapitala. Poskušajmo dognati, v čem je smisel politike EU.

Ko se je EU pridružila vojni ZDA proti Ruski federaciji, se je odrekla svoji dotedanji politiki, s katero si je neokolonialno podredila Rusijo. Iz Rusije je pridobivala poceni energijo in surovine, tja pa izvažala tehnološko zahtevno blago in blago za široko porabo. Ko je EU pretrgala dobičkonosne odnose z Rusijo, so se evropski proizvodi podražili. Države EU od ZDA kupujejo dragi in ekološko katastrofalni utekočinjeni plin ter tako uničujejo konkurenčnost evropske industrije. Podražitev proizvodov in evropska tehnološka zaostalost sta povzročili, da EU ne more več tekmovati s Kitajsko na svetovnih trgih, zlasti tudi ne na velikanskem kitajskem trgu. ZDA so prehitele EU v gospodarskem osvajanju in podrejanju Ukrajine. ZDA niso več zainteresirane za vojno v Ukrajini, saj so si že zagotovile, kar hočejo (redke in dragocene surovine, nadzor nad naložbami in povojno obnovo ipd.). Zato zdaj EU podaljšuje vojno in poskuša nadomestiti, kar je zgubila v tekmi z ZDA. Kreditira ukrajinsko državo in s posojili peha Ukrajino v kreditno odvisnost.

Vendar podaljševanje vojne spet bolj koristi ZDA kakor EU. EU kupuje orožje od ZDA za Ukrajino in se hkrati pospešeno oborožuje za spopad z Rusko federacijo. »Do leta 2029 ali 2030 bi se Putin lahko oborožil do te mere, da bi bila Rusija sposobna napasti NATO,« je dejal nemški obrambni minister Boris Pistorius v intervjuju 22. decembra 2024 in dodal: »Pričakovati moramo tudi, da bi Putin v naslednjih nekaj letih lahko preizkusil, kako enoten je NATO v resnici, tako da bi napredoval na enem ali drugem mestu na ozemlju zavezništva.« 

V zahodni Evropi je zdaj že folklora, da obveščevalne službe, vojaški funkcionarji in politiki napovedujejo, kdaj bo prišlo do spopada z Rusko federacijo. Napovedi nihajo okoli leta 2030. Domnevamo lahko, da zahodnoevropska vojaško-politična birokracija pričakuje, da bo takrat sposobna napasti Rusijo; in da pripravlja prebivalstvo na vojno.

Militarizem EU se nam lahko zdi nerazumen samo, če ne upoštevamo sestave kapitala v Evropi. Vsaj polovica, če ne celo večina kapitala v EU je v lasti ameriških pokojninskih in investicijskih skladov. S tem se je v EU izoblikovala »evro-ameriška« ali »atlanticistična« frakcija buržoazije. Ta zdaj obvladuje institucije EU in vodi politiko unije. Bolj ko bodo oslabili EU in Rusko federacijo, menijo, tem bolje bo za imperialistični ameriški kapital. Če se bo EU neposredno spopadla z Rusko federacijo, bo to za ameriški kapital samo dobrodošla razširitev sedanje vojne v Ukrajini.

Od zavezništva med menedžerji in delavstvom k zavezništvu med menedžerji in delničarji

Sedanja sestava kapitala v EU je nastala s spremembo strategije kapitala zaradi krize kapitalske donosnosti v sedemdesetih letih dvajsetega stoletja. Prejšnje zavezništvo med menedžmentom in delavstvom so zamenjali z zavezništvom med delničarji in menedžmentom. Nekdanje zavezništvo je skrbelo za razvoj podjetja in je bilo temelj kapitalistični državi blaginje – cilj novega zavezništva so čim višje dividende in čim boljše kotiranje na borzi. Vodilno vlogo v novem zavezništvu so prevzeli posredniki med vlagatelji (med njimi so bili tudi delavci in delavke, ki so vlagali v pokojninske sklade) in menedžmentom, tj. pokojninski skladi, investicijski skladi, upravljavci naložb. Posredniki so podkupovali menedžerje (z ekstravagantno visokimi dohodki, z možnostjo ugodnega nakupa delnic), še bolj pa so jih izsiljevali, oboje, da bi zagotovili čim višja izplačila dividend in čim boljše kotiranje na borzi. Za dobro upravljanje je veljalo samo, če so podjetja dosegla nadpovprečni profit. To je številne menedžerje »prisililo« k prevaram, saj vsa podjetja ne morejo hkrati doseči nadpovprečnega profita. Na drugi strani je sistem samodejno spodbujal finančne špekulacije in ustvarjal fiktivni kapital. Sistem se je zlomil s stečajem ameriškega energetskega podjetja Enron leta 2001 (goljufije pri prikazovanju poslovnih rezultatov) in v letih 2006 in 2007 s krahom špekulativnega trgovanja z nepremičninskimi hipotekami, ki jih ni bilo mogoče vnovčiti. Zahodni kapitalizem je poslej v dolgotrajni depresiji.

Zahodnoevropski kapital je moral spremeniti tudi neokolonialno politiko do obrobne Evrope: s krizo evropske industrije obrobna cenena delovna sila ne proizvaja več zadosti presežne vrednosti – zdaj zahtevajo od odvisnih držav, da imperialistično rento plačujejo še s kupovanjem orožja.

Avtoritarni etatizem

S prehodom od zavezništva med menedžerji in delavstvom v okviru kapitalističnega podjetja k zavezništvu med menedžerji in delničarji v celotnem sistemu, ki ga ureja tekmovanje med podjetji na borzi, je prišlo tudi do spremembe v buržoazni državi. V prejšnji kapitalistični državi blaginje so stranke zastopale razne družbene skupine in razrede, se v njihovem imenu povezovale ali spopadale – ter s spletkami v buržoaznem parlamentu ohranjale in obnavljale kapitalistični družbeni sistem. Z novim zavezništvom med menedžerji in delničarji buržoazni parlamentarizem ni več sistem »predstavništva«, v okviru katerega krpajo protislovja kapitalizma in rešujejo sistem – temveč je aparat legitimacije vladavine kapitala in izvrševalec izidov spopadov med frakcijami kapitala, ki se soočajo v nadnacionalnih institucijah, kakršne so Svetovna banka, Mednarodni denarni sklad, razna mednarodna sodišča ali navsezadnje tudi EU. Strankarski sistem se je ločil od prebivalstva, ki ga po pravni fikciji in ideološki predstavi menda »zastopa«, zdaj se v njem prelamljajo spopadi med frakcijami kapitala in konflikti med frakcijami vladajočih skupin. Zato v parlamentih držav EU in v parlamentu EU ni več levih strank, zato se je uradna politična sfera zaprla v nasprotje med liberalci in konservativci, zato v evropskem buržoaznem parlamentarizmu ni več slišati glasu delovnih množic. Ker je liberalizem elitističen, malomeščanski in se ne meni za težave in trpljenje večine, realne probleme izkoriščanih in zatiranih politično in ideološko izkoriščajo vse bolj radikalne konservativne in fašistoidne stranke. Volijo jih tistih, ki najbolj trpijo zaradi njihove politike.

Nicos Poulantzas je že ob koncu sedemdesetih let dvajsetega stoletja analiziral to novo politično obliko in novo delovanje političnih aparatov v kapitalističnih državah: zajel ju je s konceptom avtoritarnega etatizma.

Avtoritarni etatizem na obrobju

V nasprotju s splošno navado EU-jevskih politikov in žurnalistov, da za avtoritarce razglašajo tiste, »ki jih ne marajo« (kakor je napisal Branko Milanović), analize, ki se navdihujejo pri Poulantzasu, ugotavljajo, da je avtoritarni etatizem splošna forma sodobnih buržoaznih parlamentarizmov. V tej politični obliki vladajo »državne stranke«, te lahko nominalno nastopajo kot dvojica, ki se izmenjuje na oblasti (kakor konservativci in laburisti v Združenem kraljestvu, republikanci in demokrati v ZDA, krščanski demokrati in socialni demokrati v Nemčiji), – lahko pa so tudi ena sama enotna stranka, kakršna je npr. HDZ na Hrvaškem ali kakršna je bil Fidesz na Madžarskem (zdaj pa isti strukturni kraj zaseda Tisza).

V Sloveniji je državna stranka nominalno podvojena, le da realno obstaja samo SDS, drugi del državne stranke pa je »virtualen«, obstaja med volivci in volivkami, ne pa v političnem aparatu – utelesijo ga vsakokratni »novi obrazi«, ki se v enem mandatu postarajo in zgubijo volilno podporo, nadomestijo jih novi »novi obrazi« in tako naprej v mrtvem teku lokalne slovenske politike.

Na postsocialističnem obrobju EU se je izoblikovala domača kompradorska buržoazija, sestavljena iz lokalnih kapitalistov, politične birokracije in ideološke (šolske, kulturniške in medijske) birokracije. Organizirati mora odvisni kapitalizem v svoji državi, zagotavljati pristanek množic na izkoriščanje in zatiranje – hkrati pa jo središčna birokracija ves čas disciplinira z očitki, da so lokalci koruptivni, da ne dopuščajo svobode občilom, da jim pravna država ne deluje … Kakor da bi bilo mogoče razlastiti ljudstvo, izpeljati prvotno akumulacijo kapitala in vpeljati partitokracijo brez korupcije, množičnega nasilja in pranja možganov.

Ob tem vsakokratne vlade zastopajo samo nekatere frakcije kompradorske buržoazije v boju za plen, ki ga je prinesla obnova kapitalizma. Front je več in vseh ni mogoče hkrati umiriti: osnovno protislovje je razredni boj med delom in kapitalom, drugotna protislovja so med transnacionalnim kapitalom in lokalnim kapitalom, lokalni kapital je razcepljen na mednarodno konkurenčni in nekonkurenčni, mednarodno konkurenčni se na različnih stopnjah tehnološke zahtevnosti vključuje v svetovne proizvodne verige, transnacionalni kapital je ameriški, kitajski ali EU-jevski, EU-jevski je nemški ali francoski ali italijanski ali madžarski itn.

Stranke to protislovno kompleksnost predstavljajo (in nemara tudi mislijo) skoz liberalne ali konservativne klišeje, ki so lahko učinkovito retorično sredstvo za pridobivanje množične podpore – a so hkrati neučinkoviti v spopadanju z realnimi problemi odvisnih družb. Zaradi sistemske neustreznosti političnih aparatov buržoaznega parlamentarizma in načelne nesposobnosti kompradorske buržoazije, da bi se spopadla z dejanskimi protislovji odvisnih družb, strankarsko gledališče senc navsezadnje samo v lokalno okolje prevaja diktate birokracije EU in zahteve zahodnega imperializma.

Zato je na obrobju, kjer živimo, nemara jasneje razvidno, da se lahko zanesljivo »zavarujemo« pred nevarnimi procesi in uničujočimi praksami, če se organiziramo za izhod iz kapitalizma. Teoretske analize pa nam kažejo, da z odpravo sedanjega sistema lahko zagotovimo tudi svetovni mir, preživetje človeštva in rešitev planeta.

K temu želi prispevati konferenca Varnost v Evropi in svetovni mir na Filozofski fakulteti v Ljubljani od 16. do 18. septembra 2026.