TROJANSKI KONJI NA LEVICI. OD FOUCALTA DO ŽIŽKA - INTERVJU Z ZDRAVKOM KOBETOM

Kaj se zgodi, ko se »kritična« teorija znajde na strani sistema, ki naj bi ga kritizirala? V pogovoru z Zdravkom Kobetom se odpre ostro vprašanje o Foucaultu, poststrukturalizmu, maju '68 in preobrazbi levice – od revolucionarne teorije do akademskega in kulturnega establišmenta.

- uredništvo Kritične fronte

Intervju, ki ga je pripravil Mirt Bezlaj, je bil prvotno objavljen v Sobotni prilogi Dela, 19. 9. 2026: https://trgovina.delo.si

- Zdravko Kobe -   

𝐊𝐝𝐨 𝐣𝐞 𝐙𝐝𝐫𝐚𝐯𝐤𝐨 𝐊𝐨𝐛𝐞?

Letnik 1966. Profesor nemške klasične filozofije in kritične teorije družbe na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. Napisal je štiri knjige o Immanuelu Kantu, letos pa se je kritično lotil Michela Foucaulta in poststrukturalizma. Med drugim tudi njegovih učinkov in akterjev (Slavoj Žižek, Mladen Dolar ...) pri tranziciji od socializma k neoliberalizmu na Slovenskem.

Je tudi avtor kopice odmevnih znanstvenih člankov. V slovenščino je med drugim prevedel Heglovi Znanost logike in Oris filozofije pravice ter Kantovo Kritiko čistega uma.

𝐈𝐍𝐓𝐄𝐑𝐕𝐉𝐔

𝐕𝐞𝐫𝐣𝐞𝐭𝐧𝐨 𝐣𝐞 𝐧𝐚 𝐦𝐞𝐬𝐭𝐮 𝐯𝐩𝐫𝐚𝐬̌𝐚𝐧𝐣𝐞, 𝐤𝐚𝐤𝐨 𝐬𝐭𝐞 𝐬𝐞 𝐤𝐨𝐭 𝐬𝐭𝐫𝐨𝐤𝐨𝐯𝐧𝐣𝐚𝐤 𝐳𝐚 𝐊𝐚𝐧𝐭𝐚 𝐢𝐧 𝐇𝐞𝐠𝐥𝐚 𝐬𝐩𝐥𝐨𝐡 𝐳𝐚𝐜̌𝐞𝐥𝐢 𝐮𝐤𝐯𝐚𝐫𝐣𝐚𝐭𝐢 𝐬 𝐅𝐨𝐮𝐜𝐚𝐮𝐥𝐭𝐨𝐦.

Moja primarna področja so seveda Kant in Hegel ter širše nemška klasična filozofija. Toda ker sem se filozofsko formiral v Ljubljani v osemdesetih letih, sem se sprva ukvarjal s strukturalizmom in psihoanalizo: s Freudom in Lacanom, z Althusserjem in Foucaultom. Pozneje me je pot zanesla drugam, ker se mi je Hegel zdel neprimerno bolj razumljiv in zanimiv od kakega Lacana. Moja knjiga o Foucaultu je tako vrnitev k starim temam, k avtorjem moje mladosti.

Glavni povod za ponovno soočenje z njimi je bila finančna kriza leta 2008, natančneje dejstvo, da je bila kritična teorija ob tem brez besed. Ni je pričakovala, kot da bi ravno ona verjela v večnost kapitalizma, in ko je kriza izbruhnila, ni imela strategije.

Dejstvo, da je bilo treba za minimalno razumevanje teh dogodkov poseči nazaj k staremu, domnevno že zdavnaj preseženemu marksizmu, je bilo zame indikator tega, kako prazna, jalova, konformistična je bila prevladujoča kritična teorija zadnjega pol stoletja. Ne smemo pozabiti, da sta se ta teoretska izgubljenost in politična brezidejnost levice razkrili v pogojih, ko je bila kritična teorija dobro umeščena na univerzah in nasploh v prostoru kulturne produkcije. Moje vprašanje je bilo preprosto: kako je to mogoče? Kako se je lahko zgodilo, da se je splošni revolucionarni naboj iz šestdesetih iztekel v takšno prevlado neoliberalne ideologije?

𝐙𝐚𝐤𝐚𝐣 𝐫𝐚𝐯𝐧𝐨 𝐅𝐨𝐮𝐜𝐚𝐮𝐥𝐭?

Ker so vsa protislovja in obrati, tako teoretski kot politični, v njegovem primeru zelo dobro vidni. Ni treba kopati globoko, da jih najdeš, pokažejo se že na površini. Ali veste, da je po Googlovi analizi ravno on najbolj citirani raziskovalec v zgodovini? Pazite, ne Charles Darwin, Noam Chomsky, Albert Einstein, Karl Marx ali Martin Heidegger – temveč Michel Foucault!

Kaj to pomeni? Pomeni, da Foucault ne predstavlja subverzivnega obrobja današnjega sveta, temveč njegovo središče, da svet ni takšen, kakršen je, kljub Foucaultu, temveč natanko zaradi njega! Da Foucault ni avtor, ki se ga oblast boji, ampak avtor, skozi katerega se oblast izvaja! Ob tem se nam mora zastaviti vprašanje o sistemski vrednosti kritike, kot jo uteleša Foucault.

Foucaulta sem obravnaval kot simptom razvoja kritične misli zadnjih petdeset let. Njegovo delo sem poskušal predstaviti na teoretsko dosleden način, z vsemi referencami, kakor sem obravnaval Kanta in Hegla. Obenem se mi je zdelo nujno, pri Foucaultu pač ne gre drugače, da njegovo misel navežem na konkretne materialne pogoje, v katerih se je oblikovala in širila, na politične učinke, ki so jih imele njegove intervencije, na primer v odnosu do maja '68 in socializma. Mislim, da bomo le tako lahko najprej razumeli in potem premagali slepo ulico, v kateri je danes levica. V nekem smislu sem hotel preprosto opraviti svojo državljansko dolžnost.

𝐊𝐚𝐤𝐬̌𝐧𝐨 𝐳𝐯𝐞𝐳𝐨 𝐢𝐦𝐚𝐣𝐨 𝐩𝐫𝐨𝐭𝐞𝐬𝐭𝐢 𝐦𝐚𝐣𝐚 𝐥𝐞𝐭𝐚 𝟏𝟗𝟔𝟖 𝐬 𝐅𝐨𝐮𝐜𝐚𝐮𝐥𝐭𝐨𝐯𝐢𝐦 𝐝𝐞𝐥𝐨𝐦?

Za odgovor na to vprašanje je treba Foucaulta najprej umestiti v odnosu do strukturalizma. V slovenskem prostoru se je zasidrala predstava, da so bili študentski protesti nekakšno utelešenje revolucionarne narave strukturalizma. Vendar je po mojem težko bolj udariti mimo. Za strukturalizem je namreč značilen miselni model, ki poudarja rigidnost sistema in vztraja pri nemožnosti in torej nesmiselnosti prizadevanj za njihovo preoblikovanje. V tem smislu je strukturalizem prej teorija nemožnosti revolucije. Temu ustrezno so francoski strukturalisti nastopali proti Sartru in njegovi podobi angažiranega intelektualca, ki hoče spremeniti svet. Strukturalisti ravno niso hoteli spreminjati sveta, hoteli so ga takšnega, kakršen je – kakor so izrecno poudarjali v reviji Tel Quel, ki so jo zavzeto brali tudi v Ljubljani. Ne sme nas presenetiti, da nihče od vodilnih strukturalistov ni aktivno sodeloval pri majskih dogodkih. Ne pozabimo, da je bil ravno Sartre edini javni intelektualec, ki je lahko nagovoril študente na zasedeni Sorboni.

Maj '68 je bil za strukturalizem skratka katastrofa in vodilni predstavniki, na primer Lévi-Strauss, so ga dejansko razumeli v tem smislu. Vendar je temu sledil nenavaden preobrat in prav strukturalisti so na koncu postali največji vojni dobičkarji majskih dogodkov. Delno je to bila posledica birokratske logike, saj so prav oni zasedli številne akademske pozicije, ki jih je oblast odprla za umiritev razmer. Delno pa so se za to morali potruditi strukturalisti sami, ki so na hitro izpeljali vrsto teoretskih prilagoditev, da so lahko jezdili na novem protestniškem valu. V boju za dediščino maja '68 so spremenili odnos do marksizma, se distancirali od strukturalizma in tudi sami postali misleci upora. Teoretiki sistema so nenadoma postali teoretiki revolucije.

Pot Michela Foucaulta je bila tudi v tem pogledu paradigmatska. Pred majem '68 je veljal za strukturalista, vendar tudi za tipičnega akademskega mandarina, ki je politično blizu oblasti. Ironija usode je hotela, da je sodeloval pri snovanju Fouchetove reforme univerze, torej natanko tiste reforme, ki je bila pozneje eden od sprožilcev študentskih nemirov. V knjigi Besede in reči je ostro napadel Marxa, pa tudi Althusserja in Sartra: marksizem je stvar preteklosti in nima več kaj iskati v 20. stoletju, je trdil leta 1966.

Kakorkoli, Foucault, ki je leta 1968 predaval v Tuniziji in ga tedaj ni bilo v Parizu, je po majskih dogodkih postal predstojnik oddelka za filozofijo na novi univerzi Vincennes, ki je bila žarišče radikalnih levičarjev. Kako se je to zgodilo, kdo je predlagal Foucaulta in kako so ga lahko sprejeli, je še vedno misterij. Pomenljivo je, da je to imenovanje sovpadlo z njegovim družbenim in teoretskim obratom na levo, ki je bil tako radikalen, da ga je po mnenju njegovega biografa Didiera Eribona mogoče opisati samo z besednjakom religiozne spreobrnitve. V vsakem primeru je Foucault postal angažirani intelektualec, celo revolucionar in je s Sartrom nastopal na protestih ter si prizadeval za sesutje buržoazne države.

To je Foucault, ki ga imajo naši kritični misleci tako radi. Ampak dodal bi, da je kmalu po tistem doživel novo spreobrnjenje: potem ko je revolucionarni zanos v francoskih medijih popustil in so oder zasedli tako imenovani novi filozofi, je Foucault še enkrat začutil odpor do marksizma, se zgrozil nad revolucijo in socializmom ter odkril liberalizem. Tako ga je njegova dvojna preroditev vrgla nazaj na stališče pred majem '68.

𝐊𝐥𝐣𝐮𝐛 𝐭𝐞𝐦𝐮 𝐣𝐞 𝐞𝐝𝐞𝐧 𝐨𝐝 𝐧𝐚𝐣𝐛𝐨𝐥𝐣 𝐛𝐫𝐚𝐧𝐢𝐡 𝐢𝐧 𝐜𝐞𝐧𝐣𝐞𝐧𝐢𝐡 𝐭𝐞𝐨𝐫𝐞𝐭𝐢𝐤𝐨𝐯 𝐦𝐢𝐧𝐮𝐥𝐞𝐠𝐚 𝐬𝐭𝐨𝐥𝐞𝐭𝐣𝐚. 𝐊𝐚𝐤𝐨 𝐭𝐨, 𝐝𝐚 𝐣𝐞 𝐩𝐨𝐬𝐭𝐚𝐥 𝐭𝐚𝐤𝐨 𝐩𝐫𝐢𝐥𝐣𝐮𝐛𝐥𝐣𝐞𝐧?

Razlogi so različni. Foucault je nedvomno znal dobro pisati, njegove analize so se gibale na področjih, ki jih je težko umestiti glede na običajne razmejitve med disciplinami. Njegove teze so bile vedno drzne in udarne. Deloval je v času, ko se je zaradi širitve univerz pojavilo veliko povpraševanje po novih akademskih produktih. Vse to drži. Toda če poenostavim, bi izpostavil predvsem dve okoliščini. Najprej, Foucault svojih tez ni utemeljeval na tradicionalen način, s tehtanjem razlogov za in proti, temveč jih je rad podkrepil z opisovanjem primerov. Namesto navajanja argumentov je rad pripovedoval zgodbe, na katere je domnevno naletel v arhivih. Mislim, da mu je prav ta »literarizacija teorije«, dejstvo, da je teorijo približal literaturi, olajšala dostop do bralcev, ki so hitro dobili občutek, da razumejo in so v središču najbolj radikalne teorije. Romana pač ne presojaš po istih kriterijih kot znanstveno delo, v njem ne iščeš logične doslednosti, pa tudi vprašanje resnice v njem deluje bistveno drugače.

Drugi razlog za Foucaultovo popularnost je po mojem v njegovem antikomunizmu oziroma antisocializmu. Če boste pogledali njegovo intelektualno biografijo, boste videli, da je lahko bil strukturalist ali maoist, sopotnik neoliberalizma ali islamske revolucije – ampak vedno je bilo njegovo trenutno navdušenje povezano z zavračanjem realno obstoječega socializma. Mislim, da je Foucault ustrezal potrebam svojega časa. Akademski in kulturni skupnosti, ki se je hotela imeti za kritično in antiavtoritarno, je ponudil možnost, da se je predajala kritičnosti na sistemsko neškodljiv način.

𝐊𝐣𝐞 𝐯𝐢𝐝𝐢𝐭𝐞 𝐧𝐚𝐣𝐯𝐞𝐜̌𝐣𝐞 𝐭𝐞𝐳̌𝐚𝐯𝐞 𝐧𝐣𝐞𝐠𝐨𝐯𝐢𝐡 𝐭𝐞𝐨𝐫𝐢𝐣?

Težave? Kje naj začnem? Če pustimo ob strani, da je Foucault brez prave potrebe prirejal dejstva iz lastne intelektualne biografije in se je rad predstavljal kot žrtev sistema, se prvi resen problem skriva v njegovi zelo sproščeni rabi virov. Čeprav velja za vestnega bralca arhivov, je zelo slabo poznal denimo nemški ordoliberalizem. Zame je posebno sporen primer Charlesa Jouyja iz prvega zvezka Zgodovine seksualnosti. Foucault opiše zgodbo kot nedolžen primer spolnih igric – govori o »drobnih nasladah v grmovju« – med razmeroma zrelo deklico in neškodljivim vaškim dninarjem. Natančneje, po Foucaultovem opisu mu je deklica pomagala pri masturbaciji, kar naj bi bilo v tistem času nekaj običajnega, tokrat pa je to sprožilo celoten policijski in medicinski aparat, ki je ubogega dninarja brez pravega razloga za vse življenje zaprl v azil.

Dejansko je zgodba precej drugačna. Iz uradnega poročila je namreč razvidno, da je bila Sophie Adam – tako je bilo deklici ime – ob dogodku stara enajst let, da ni šlo za božanje, temveč za spolni odnos, in naj je šlo za posilstvo, kot izhaja iz opisa Sophie Adam, ali prej za otroško prostitucijo, kot se je zagovarjal Charles Jouy, je bil spolni odnos z mlajšimi od trinajst let po tedanji zakonodaji kazniv, tako da je bilo ukrepanje oblasti v vsakem primeru nujno.

Ta dogodek ni nekaj postranskega: Foucault ga je uporabil kot enega od dveh kronskih dokazov za glavno tezo knjige, da je bila v drugi polovici 19. stoletja seksualnost predmet prisilnega govorjenja, prek katerega se je izvajala oblast. Prirejanje opisa primera najprej poraja resen dvom o Foucaultovi intelektualni integriteti. Toda še pomembneje je, da postavlja pod vprašaj Foucaultovo metodo narativne argumentacije kot take. Ne nazadnje, kakšna je sploh povezava med tezo in opisanim primerom? Kako lahko preverimo utemeljenost njegove izpeljave? Ali sploh obstaja način, na katerega jo je mogoče verificirati? Ali pa je ključno nazadnje to, da tako pravi Foucault?

Najbolj nenavadno je, da je Foucault tako hitro in s takšno lahkoto spreminjal teze, da je enkrat lahko trdil eno in že čez nekaj let nekaj povsem nasprotnega. Seveda si je mogoče predstavljati, da novi dokazi znanstvenika pripravijo do tega, da opusti nekdanjo teorijo, to je pravzaprav dokaz njegove doslednosti. Toda na znanstvenem področju se to praviloma zgodi javno, z navajanjem razlogov, ki so privedli do obrata. Čudno – in rekel bom šarlatansko – pri Foucaultu je, da je to običajno naredil brez prave utemeljitve, s sprenevedanjem in prirejanjem.

𝐊𝐚𝐤𝐨 𝐭𝐨, 𝐝𝐚 𝐚𝐤𝐚𝐝𝐞𝐦𝐬𝐤𝐚 𝐬𝐟𝐞𝐫𝐚 𝐭𝐞𝐠𝐚 𝐧𝐢 𝐳𝐚𝐫𝐞𝐬 𝐳𝐚𝐳𝐧𝐚𝐥𝐚 𝐢𝐧 𝐨𝐩𝐫𝐞𝐝𝐞𝐥𝐢𝐥𝐚?

To je zame ključno vprašanje. Foucault kot posameznik ima vso pravico do spreminjanja svojih stališč, da se izumlja na novo, da gre iz ene spreobrnitve v drugo. Nasprotno bi od znanosti oziroma univerze kot njene institucije pričakovali, da bo preverila utemeljenost njegovih argumentacij in konsistentnost njegovih stališč. To se ni zgodilo. To je samo po sebi izjemno slabo znamenje znanstvene kakovosti današnje univerze in vsaj delno pojasni, zakaj je izgubila sposobnost ustvarjanja družbeno priznane vednosti.

Ampak še zmeraj ostaja vprašanje, kako pojasniti nekritično sprejemanje Foucaulta v akademsko-kulturnem kompleksu. Odgovor se lahko skriva samo v tem, da se Foucaultove teorije očitno ujemajo s sistemskimi zahtevami oblastnih struktur v poznem kapitalizmu. Rekli smo že, da je rdeča nit, ki se vleče skozi vse njegove obrate, nasprotovanje socializmu. Toda sistem za kritiko socializma ni zares potreboval Foucaulta. Njegova prednost je v nečem, kar bi sam imenoval konformistična radikalnost ali radikalni konformizem: v tem, da je Foucault ponudil kritiko socialističnih in širše levičarskih stališč, ki je vsaj na videz izhajala iz levičarskega okolja. Foucault je deloval kot trojanski konj, kot peta kolona kapitalističnega sistema. Tako je številnim akademikom – po večini nekdanjim aktivistom, marksistom, maoistom – omogočil, da so se še naprej lahko imeli za radikalne in kritične, obenem so uživali vse prednosti sistema, vključno s to, da so veljali za radikalne in kritične.

In seveda, ko se je Foucault enkrat prijel, ko se je razširil prek neke kritične mase, je mehanizem njegovega samooplajanja v akademsko-kulturnem kompleksu začel delovati sam od sebe. Na svetovnih univerzah je danes preprosto preveč ljudi, ki so si ustvarili kariero s Foucaultom, da bi ga zares lahko preizpraševali. Kot mojstri za Foucaulta imajo zelo konkreten interes, da ta še naprej ostane teoretska zvezda. Ampak tudi to se bo sčasoma spremenilo.

𝐉𝐞 𝐯𝐬𝐞𝐞𝐧𝐨 𝐤𝐚𝐣, 𝐤𝐚𝐫 𝐛𝐢 𝐛𝐢𝐥𝐨 𝐯 𝐅𝐨𝐮𝐜𝐚𝐮𝐥𝐭𝐨𝐯𝐢 𝐭𝐞𝐨𝐫𝐞𝐭𝐬𝐤𝐢 𝐳𝐚𝐩𝐮𝐬̌𝐜̌𝐢𝐧𝐢 𝐯𝐫𝐞𝐝𝐧𝐨 𝐚𝐥𝐢 𝐦𝐨𝐠𝐨𝐜̌𝐞 𝐫𝐞𝐬̌𝐢𝐭𝐢?

Gotovo. Izpostavil bi vprašanje vednosti in oblasti, se pravi tega, da ima vsaka vednost oblastne učinke in se tudi sama lahko oblikuje le pod določenimi institucionalnimi pogoji. Vendar bi rekel, da je za reševanje Foucaulta še prezgodaj. Najprej je treba odpraviti samoumevnost, s katero ga še vedno sprejemajo v okviru tako imenovane kritične teorije, pokazati, da so njegove teze pogosto nekonsistentne in neutemeljene, opozoriti, da imajo sumljive politične implikacije. V akademsko-kulturnem kompleksu se mora prej oblikovati zavest, da je Foucault mislec, ki vas lahko hitro zapelje v kolaboracijo.

𝐕 𝐤𝐧𝐣𝐢𝐠𝐢 𝐬𝐞 𝐧𝐞 𝐮𝐤𝐯𝐚𝐫𝐣𝐚𝐭𝐞 𝐥𝐞 𝐬 𝐅𝐨𝐮𝐜𝐚𝐮𝐥𝐭𝐨𝐦, 𝐭𝐞𝐦𝐯𝐞𝐜̌ 𝐭𝐮𝐝𝐢 𝐳 𝐚𝐤𝐭𝐞𝐫𝐣𝐢 𝐢𝐧 𝐩𝐨𝐥𝐢𝐭𝐢𝐜̌𝐧𝐢𝐦𝐢 𝐮𝐜̌𝐢𝐧𝐤𝐢 𝐩𝐨𝐬𝐭𝐬𝐭𝐫𝐮𝐤𝐭𝐮𝐫𝐚𝐥𝐢𝐳𝐦𝐚 𝐯 𝐧𝐚𝐬̌𝐞𝐦 𝐩𝐫𝐨𝐬𝐭𝐨𝐫𝐮. 𝐊𝐚𝐣 𝐢𝐦𝐚 𝐅𝐨𝐮𝐜𝐚𝐮𝐥𝐭 𝐬𝐤𝐮𝐩𝐧𝐞𝐠𝐚 𝐳 𝐉𝐮𝐠𝐨𝐬𝐥𝐚𝐯𝐢𝐣𝐨 𝐯 𝐨𝐬𝐞𝐦𝐝𝐞𝐬𝐞𝐭𝐢𝐡 𝐥𝐞𝐭𝐢𝐡?

Ko sem pripravljal knjigo, sem izhajal iz ocene, da so bile razmere v kapitalistični Franciji in socialistični Jugoslaviji povsem neprimerljive. Pokazalo se je, da sem se motil. V resnici je prav nenavadno, da je bil idejni in politični prehod od socializma do neoliberalizma v obeh primerih tako podoben – še največja razlika je v tem, da so dogodki v Sloveniji za kakih pet do deset let zamujali za francoskimi. Za primer: ameriški ekonomist Stiglitz poraza socializma ne postavlja v leto 1989, ko je padel berlinski zid, temveč nekako v leto 1983, ko je francoski predsednik Mitterrand opustil socialistični program, na podlagi katerega je bil izvoljen. In zanimivo, šele po tem obratu je Foucault, ki je dotlej tako rekoč sovražil Mitterranda, začel podpirati  njegovo socialistična stranko.

Kakorkoli, ko govorimo o francoskih poststrukturalistih, se moramo zavedati, da so se zavzemali za politiko tretje poti in so v kritiki vseh oblik oblasti zavračali tako ameriški kapitalizem kot sovjetski socializem. Vendar je v praksi to pomenilo, da so kritično ost naperili predvsem proti realno obstoječemu socializmu – v Franciji torej proti komunistični partiji in tradicionalnim oblikam delavskega organiziranja, kot so sindikati. Ko so francoski komunisti in socialisti sklenili predvolilno zavezništvo okoli skupnega programa, so bili največji nasprotniki tega povezovanja na levici ravno domnevno radikalni levičarji. To spet v posebni meri velja za Foucaulta. Njegov fundamentalni antisocializem nam pomaga razumeti, kako je lahko podprl nove filozofe, ki so bili sicer brez filozofske vrednosti, a so bili deklarirano nasprotniki sovjetskega socializma in francoskih komunistov, zakaj nikoli ni omenil čilske poti v socializem ali jugoslovanskega samoupravljanja, a je lahko vehementno trdil, da ni avtonomne socialistične vladnosti, kako je lahko podpiral islamsko revolucijo v Iranu in jo celo primerjal z dogodki maja '68 in sočasno »flirtal« z neoliberalizmom. Na splošno so poststrukturalisti poskrbeli, da se je kritična teorija odlepila od vprašanj materialne, nazadnje ekonomske pogojenosti družbenih bojev in tako priskrbela ideologijo, ki je bila primerna za nove, neoliberalne čase. Cia je to vedela in je izrekla posebno priznanje prav Foucaultu.

Mislim, da je teorija, ki se je naslanjala na poststrukturalizem, v slovenskem prostoru odigrala podobno vlogo kot v Franciji. Tako rekoč vsi, naj gre za materialistično šolo ali za lacanovsko psihoanalizo, za Močnika ali Žižka, so se seveda deklarirali za levičarje, tako rekoč vsi so šli skozi maoistično fazo, v kateri so prisegali na kulturno revolucijo, nekateri so nedvomno pokazali tudi osebni pogum v političnem delovanju, toda nazadnje se jih je v svoji teoriji večina odcepila od ekonomskih vprašanj in v osnovi sprejela liberalna stališča.

Posebno vlogo je pri tem imel Slavoj Žižek, ki je konec osemdesetih napadel socializem kot dokončno propadli projekt in se je izrecno zavzemal za neoliberalni kapitalizem. Po njegovem so bili tedaj najbolj žalostne figure ravno delavci, ki so stavkali s Titovimi slikami v naročju, češ da bi bil ravno zanje kapitalizem boljši od socializma. Če ukrepi, ki jih je uvedla Margaret Thatcher, delujejo, je tedaj govoril Žižek, ni razloga, da ne bi z njimi poskusili tudi pri nas. Tudi v Sloveniji so skratka prav ti »levičarski« teoretiki, strukturalisti in poststrukturalisti, po svojih močeh pripomogli k prevladi ideologije, ki je bila nujna za nov družbeni režim zasebne lastnine in svobodne izbire.

Nov družbeni red jim je to zaslugo priznal: Slavoj Žižek je s Tinetom Hribarjem postal član SAZU, najprestižnejše akademsko-kulturne institucije pri nas. Razlika med Francijo in Slovenijo je morda bolj v tem, da se je Žižek – povsem janšistično – imel za žrtev socialističnega sistema, tako rekoč za disidenta. Iz njegove predstavitve na domači strani SAZU izhaja, da je bil »zaradi politične neprimernosti« nezaposlen natanko v trenutku, ko je bil po dostopnih podatkih zaposlen na marksističnem centru pri centralnem komiteju Zveze komunistov Slovenije. Ko to pravim, se zavedam, da se podajam na občutljivo področje. Toda ker je Žižek javna oseba, ki je odigrala pomembno vlogo v intelektualnem in političnem življenju polpretekle zgodovine, so ta dejstva pomembna. Sprenevedanje nikomur ne koristi.

𝐎 𝐭𝐞𝐦 𝐛𝐢 𝐥𝐚𝐡𝐤𝐨 𝐩𝐨𝐯𝐩𝐫𝐚𝐬̌𝐚𝐥𝐢 𝐙̌𝐢𝐳̌𝐤𝐚.

Saj sem ga, pa mi ni odgovoril. Vendar je bil on izjema. Med pripravo knjige sem se pogovarjal z ljudmi, ki so bili neposredno vpleteni v idejne in politične spore v osemdesetih. Tako rekoč vsi so se odzvali izjemno korektno in mi pomagali razumeti tedanje dogajanje.

𝐊𝐚𝐤𝐨 𝐧𝐚𝐣 𝐬𝐞 𝐭𝐨𝐫𝐞𝐣 𝐥𝐞𝐯𝐢𝐜𝐚 𝐝𝐚𝐧𝐞𝐬 𝐬𝐨𝐨𝐜̌𝐢 𝐬 𝐭𝐚𝐤𝐬̌𝐧𝐢𝐦𝐢 »𝐥𝐞𝐯𝐢𝐦𝐢« 𝐭𝐞𝐨𝐫𝐢𝐣𝐚𝐦𝐢?

Naloga ni lahka. Dokler ne najdemo pravega odgovora na vaše vprašanje, bi levica – to, kar je ostalo od nje – lahko začela s tem, da se odkrito in pošteno, brez običajne prevzetnosti, sooči sama s seboj. Da pogleda, kakšna stališča in interese zares zastopa, kakšna je njena volilna baza, kaj hoče doseči. Najbolj žalostno spoznanje ob krizi leta 2008 ni v tem, da levica na to ni bila pripravljena, temveč da se je iz tega tako malo naučila. Dejstvo, da se marsikaj še vedno odvija po starem, je znamenje, da tudi na teoretski in politični levici obstajajo močni interesi, ki jim trenutno stanje ustreza.

Toda če poskušam odgovoriti, bi rekel troje. 

Prvič, da bi lahko naredila korak naprej, bi levica najprej morala narediti korak nazaj in se brez olepševanja soočiti z vlogo, ki jo je odigrala pri preoblikovanju političnega prostora v zadnjih petdesetih letih. Socializem se na primer ni sesul sam od sebe, njegov propad je bil končni rezultat dolgega političnega, ekonomskega in nazadnje ideološkega spopada, v katerem je dejavno sodelovala domnevno leva teorija.

Drugič, na podlagi analize konkretnih razmer v sodobni družbi in materialnih interesov različnih družbenih skupin, z dovzetnostjo za sistemske krivice vseh vrst in jasno zastavljenimi emancipacijskimi cilji bi levica morala oblikovati vsebinsko zaokrožen program, ki bi lahko nastopal kot platforma za politično delovanje. Generično antijanševstvo ne zadošča. S cenenimi vici in bombastičnimi gesli lahko navdušiš abonirane levičarje, za katere se revolucija konča na ljubljanski obvoznici, ne moreš pa oblikovati konsistentne politične strategije in pridobiti širše družbene podpore. Za to so nujni pozitivna vsebina, organizacija in delo.

In tretjič, levica bi morala prenehati uporabljati dvojna merila in na povsem vsakdanji ravni pokazati, da je sposobna samokritike. To je prva, najbolj neposredna zahteva. Ko so se pojavili dokazi, da se neki podjetnik ukvarja s preprodajo tujih delavcev, je levi resorni minister tožil, da zaradi tega slabo spi, vendar žal ne more narediti ničesar, ker so zakoni pač takšni, kakršni so; ko pa se je javnost spravila na romsko skupnost, se je nasprotno pokazalo, da lahko ista leva vlada čez noč spremeni vrsto zakonov, ki globoko zarežejo v socialne pravice in v nasprotju z načeli pravne države delujejo po asociaciji in retroaktivno. Civilna družba je po večini molčala.

Tudi ko je izbruhnila afera Uranjek-Smodej, je bila leva scena le na videz zgrožena. Kajti naj so očitki o prikrivanju spolnega nasilja v Katoliški cerkvi še tako utemeljeni, je treba ugotoviti, da je ta ob primeru Rupnik dejansko pokazala večjo stopnjo samokritike, kot smo jo lahko videli v akademsko-kulturnem kompleksu. Tu se pravzaprav nihče ni vprašal, kdo je Uranjeku in Smodeju ponudil sistemsko kritje, ki je omogočalo takšno nasilje, in na kakšen način. V Katoliški cerkvi je vsaj bila javna razprava, kaj storiti z Rupnikovimi umetniškimi stvaritvami, in ob papeževem obisku Lurda so bili njegovi mozaiki zakriti. Nasprotno se pri nas nihče ne sprašuje, kakšne posledice imajo javno izrečene obtožbe o spolnem nasilju za to, kako bomo odslej gledali Uranjekove črne križe. Kot rečeno, naša levica bi lahko začela z malimi stvarmi.