PORAŽENA LEVICA: O VPLIVU KOGNITIVNE DISONANCE NA POLOM VLADE ROBERTA GOLOBA NA VOLITVAH LETA 2026

V novi knjigi Borisa Vezjaka Poražena levica: O vplivu kognitivne disonance na polom vlade Roberta Goloba na volitvah leta 2026 avtor odpira vprašanje vzrokov za zaton Golobove politične prevlade ter ga postavlja v širši kontekst delovanja slovenske levice. Pri tem se med drugim osredotoča na vlogo medijev, intelektualcev in volivcev ter na mehanizme politične lojalnosti in racionaliziranja oblasti.  

- uredništvo Kritične fronte

Povezava do knjige: https://vezjak.com/wp-content/uploads/2026/09/Porazena-levica.pdf

- Boris Vezjak - 

Le kaj je šlo narobe z levosredinsko politiko po državnozborskih volitvah 2022, da je zmagovit pohod Roberta Goloba tako hitro odšel v franže? Zakaj se je pred našimi očmi vsak dan sproti raztapljal kot ostanki spomladanskega snega na vedno močnejšem soncu, čeprav je prvak Gibanja Svoboda zmagal na marčevskih volitvah 2026, a ne preveč prepričljivo in ga je nato pri sestavi koalicije prehitel Janez Janša? Smemo vendarle govoriti o nepovratnem polomu levice, saj je desnica v slovenskem parlamentu prvič v njeni zgodovini dosegla večino, nato pa dominacijo četverčka Janša-Logar-Vrtovec-Stevanović, ki so s svojimi lažmi in prelomljenimi predvolilnimi obljubami prevzeli oblast in se pri tem še sladko smejali?

/…/ Pričujoča knjiga ni le politična kritika nekega predsednika vlade, ampak želi biti predvsem razprava o delovanju politične levice, o vlogi množičnih medijev, javnih intelektualcev, sumljivi praksi politične lojalnosti volilnega telesa, mehanizmih opravičevanja oblasti in moralni odgovornosti civilne družbe. Zato v njej sledim političnemu in kognitivnemu mehanizmu, ki ga opisujem kot kognitivno disonanco volivcev levosredinskega prostora

/…/ Zato bom zagovarjal stališče, da k neuspehu slovenske levice na državnozborskih volitvah 2026 ni prispevala le učinkovita desna propaganda, afera Black Cube ali Janševa politična zvitost, pač pa tudi zapletanje v lastne napake, nekritičnost, samoprevare in nezmožnost, da bi pravočasno in v pravi meri popravila svoje lapsuse in ravnala samokorekcijsko. Obenem bom trdil, da so številni volivci, intelektualci, novinarji in drugi podporniki Goloba naštete napake sistematično racionalizirali, opravičevali ali preprosto gledali proč. Zaradi strahu pred Janševo vrnitvijo so v pomembnem obsegu razvili enake obrambne mehanizme, kot jih je mogoče opaziti pri Janševih privržencih. Antijanšizem je zato začel delovati po isti psihološki logiki kot janšizem, s tem pa vplival na samozadostno ravnanje vlade.

/…/ Neverjeten angažma v podporo Golobu po načelu »Še vedno je boljši od slabših možnosti, čeprav je najslabši«, če parafraziramo znamenitega britanskega politika, je postal stalnica, a težavo vidim v tem, da so si morali, državljani, intelektualci in novinarji pri tem zatiskati oči ob vsaki Golobovi »najslabšosti«. Povedano drugače: ko gre za naštevanje njegovih napak, je postal tako rekoč zapovedan molk, in ta niz napak se je lahko nadaljeval v neskončnost – vedno znova je obveljal začetni aksiom o Golobovi »najboljšosti sredi najslabšosti«. Da je že od začetka perverzen, je ostalo prikrito, saj smo tovrstno kvaliteto pač po tihem predpostavili.