O ORANJU VPRAŠAJ ORAČA, O TKANJU TKALKO

Kaj nam rezultati šolskih testov v resnici povedo o znanju mladih – in česa ne? Rastko Močnik v besedilu razmisli o povezavi med testiranjem, digitalizacijo, tekmovanjem in širšimi družbenimi procesi ter se vpraša, kakšna je vloga šole v sodobni družbi. Objavljamo v razmislek.

- uredništvo Kritične fronte

Besedilo je bilo prvotno objavljeno v Sobotni prilogi Dela, 19. 9. 2026.

- Rastko Močnik -

Ob slabih rezultatih slovenskih dijakinj in dijakov v mednarodni raziskavi PISA, in ob apokaliptični paniki, ki jo je zagnalo šolsko ministrstvo, se je sprožil nekoliko kaotičen vrtinec razprav. Vseeno ne bo odveč dodati še eno razsežnost: razmislek o šoli v širših in dolgoročnejših procesih. 

Že na prvi pogled preseneti, da se ob sedanjem preplahu niso ne ministrstvo za šolstvo ne občila ravnala po kitajskem pregovoru v naslovu: za razlago rezultatov raziskave se niso obrnila na njenega izvajalca – na Pedagoški inštitut. Inštitut sodeluje v raziskavi že od leta 2004. Kolegice in kolegi z inštituta bi lahko o dognanjih, o procesih v izobraževanju pri nas in v tujini, o zdrsih in uspehih povedali marsikaj več od jadikovanja nad slabo uvrstitvijo na mednarodnih lestvicah. Saj so trenutni rezultati posledica številnih vzrokov in dolgoročnih procesov, ki jih prav Pedagoški inštitut analizira že šestdeset let. 

Testi in telefončki

Začnimo z anekdoto. Pred dobrim desetletjem so na gimnaziji pisali preskus znanja zgodovine. Pod enim izmed slovitih odlomkov iz Machiavellijevega Vladarja je test spraševal: Kdo je to napisal in kje? Dijakinja je odgovorila: Machiavelli, v Vladarju. Odgovor je napačen, je ocenil učitelj. Glasiti bi se moral: Machiavelli, Politika in morala. V delovnem zvezku je namreč ob navedku pisalo, da je vzet iz zbornika Machiavellijevih spisov, ki je s tem naslovom izšel pri Slovenski matici. Iz razlogov, ki jih tu ne utegnemo navajati, sloviti pisec v 16. stoletju ni mogel napisati dela s takim naslovom. A za nas je pomembno tole: test je preskušal prepoznavanje, ne znanje; ugotavljal je zmožnost pomnjenja, ne razumevanja. Dolgo pred telefončki, zasloni in digitalnimi čudesi. Digitalna tehnologija se je s svojimi razdiralnimi učinki umestila v procese, ki so v šolstvu potekali že dolgo pred njo. 

Srečala sta se torej dva procesa. Na eni strani se je učna vsebina počasi vse bolj prilagajala testnemu preskušanju. Na drugi strani se je nedavno, a hitro in množično razširila vsestranska uporaba digitalnih naprav v vsem bitju in žitju mladih ljudi. Operacije pri rokovanju z digitalnimi napravami so umsko in telesno podobne ali enake kakor operacije pri reševanju utečenih preskusov znanja. Z malo vztrajnosti in nekaj vaje se je mogoče priučiti obema rutinama. A z njunim prakticiranjem se tudi umski procesi samodejno in zlahka omejijo na prepoznavanje namesto znanja, na povezovanje posameznih členov namesto razumevanja struktur. 

Že med epidemijo leta 2021 je strokovnjak za izobraževanje Igor Ž. Žagar (sicer tudi direktor Pedagoškega inštituta) večkrat opozoril, da zaslon ni preprosta zamenjava za tablo in papir, da slika na ekranu in beseda iz zvočnika nista nevtralen nadomestek za učiteljico in učitelja v razredu. Ko sedemo k računalniku ali pogledamo na zaslon telefona, pride v glavi do kognitivnega prevrata, je že pred leti opozoril Žagar. 

Merila in cilji 

Mladina, ki se napaja ob digitalnih tehnologijah, zdaj najbolje rešuje preskuse, kjer se odgovore obkrožuje, podčrtuje, povezuje, izpolnjuje z besedo ali dvema. Kjer torej preskus rešujejo z operacijami, ki so značilne za rokovanje z digitalnimi napravami. Tako so že leta 2023 opozorili na posvetu o pasteh digitalizacije, ki ga je pripravil Pedagoški inštitut. 

Vendar so taki preskusi v šolah priljubljeni že iz preddigitalnih časov. Zdaj učinki učenja za reševanje testov skupaj z učinki rokovanja z digitalnimi napravami v mladih glavah siromašijo umske navade in miselne postopke. Mladi ljudje pred zahtevnejšimi nalogami obnemorejo. 

Ocenjevanje in rangiranje 

Preskušanje znanja s »testi« je priljubljeno, ker je neosebno, »objektivno«. Testni avtomatizem ocenjevalko in ocenjevalca razbremeni odgovornosti. Odgovornosti se želita znebiti, ker ima ocenjevanje preveliko težo v šoli in zlasti ker lahko usodno deluje zunaj šole. Če ocene in točke lahko odločijo o usodi že pri štirinajstih letih – kdo bi si želel prevzeti odgovornost za polom otroka, ki ga je na nacionalnem preverjanju znanja mučila vročina ali nesrečna ljubezen? Če starši verjamejo, da ocene odločajo o življenjskih možnostih otroka, seveda pritiskajo na učiteljice in menda hodijo z odvetniki nad šolo.

Minister pravi, da vsi ne morejo biti odličnjaki. Mnenje izhaja iz sumljivih predpostavk. Ali iz prepričanja, da narava deli zmožnosti in sposobnosti po zvonasti Gaussovi krivulji normalne porazdelitve, kar je biološki rasizem. Ali pa verjame, da družbene razmere razvrščajo otroke na nekaj podpovprečnih, veliko povprečnih in malo nadpovprečnih. A potem so problem družbene razmere, neenaka šolska zmogljivost pri mladini je le njihova posledica. Že več kakor dvesto let velja, da naj »republikanska« šola odpravlja družbene krivice. Ne pa, da jih normalizira z domnevno »objektivnimi« preverjanji in tako ohranja in obnavlja družbene neenakosti. 

Če naj izobraževalni sistem na prihajajoče generacije prenaša splošni paket znanj, sposobnosti, veščin (itn.), ki naj jim omogoči ustvarjalno in kolikor mogoče dobro življenje, potem si vsakdo lahko usvoji tak standard. Če bi bilo tako, potem bi bilo tem manj slabih ocen na enem koncu in tem več dobrih ocen na drugem, čim bolj bi bil izobraževalni sistem uspešen. 

A žal ni tako. Izobraževanje je predvsem rangiranje oseb za prihodnji start v življenjskem boju – znanje, sposobnosti itn. pa so tako rekoč kolateralna in malone naključna dobit. Če sistem spodbuja osamljene tekmovalke in tekmovalce v tihi spopad, kjer tovarišev neuspeh povečuje moje možnosti za uspešnost – kako preprečiti, da dolgoročni mlin šolskega sistema in kapitalistične konkurence ne bo dokončno razkrojil družbe v bojišče vseh proti vsem? 

Protislovja vzgoje 

Mladina se temu uspešno upira. A prav sedanja vlada nas prepričuje, da vrednota ni upor, temveč kolaboracija. Tu se začne kvadratura kroga sodobne pedagogike: kako v nesolidarnem svetu vzgajati k solidarnosti, kako v netolerantni družbi privzgojiti tolerantnost? Snovalci nove šolske reforme bi se o teh protislovjih in načinih njihovega reševanja lahko poučili v Pedagoškem leksikonu, ki ga izdaja Pedagoški inštitut, npr. pri geslu »državljanska vzgoja«. 

Minister za rešitev ponuja podjetništvo. Mladi ljudje naj bi se zgledovali po uspešnih podjetjih in njihovih menedžerjih. A uspešnost kapitalističnega podjetja izhaja iz izkoriščanja lastnih delavk in delavcev ter iz sposobnosti, da si prisvaja vrednost, ki so jo ustvarili delavci in delavke v drugih podjetjih. Temu se reče »dodana vrednost«: izraz zamolči, da si jo je lahko dodal le tisti, ki jo je odvzel drugim. Kdor bi se v svojem ravnanju ravnal po podjetniški logiki, bi deloval asocialno ali pa bi sam sebe izkoriščal – to je, proizvajal »dodano vrednost« za lastnike kapitala.

Permisivnost in avtoriteta 

Minister meni, da je za neuspehe šolark in šolarjev kriva šola, ker je preveč permisivna. Rešitev naj bi po njegovem bila v utrditvi učiteljske avtoritete. Tudi k rešitvi te dileme pomaga Pedagoški leksikon, ki nam pove, da je dilema lažna. Nasprotje permisivnosti je avtoritarnost, avtoriteta pa lahko deluje tudi ob permisivnem izobraževalnem slogu, saj jo v dialogu z učiteljico vzpostavljajo sami učenci in učenke, učitelj jo le vzdržuje. 

Vendar ministru ne gre za nianse in razločke med pedagoškimi doktrinami. Napovedal je »celovito reformo slovenskega sistema vzgoje in izobraževanja«. Vlada torej pripravlja radikalno politično preusmeritev v izobraževanju. S tem smo pri temeljnem vprašanju: kaj je šola v sodobni družbi? 

Šola je ideološki aparat države 

To je naslov intervjuja z Igorjem Ž. Žagarjem v Večeru leta 2021. Velja ga ponovno prebrati, saj so razmere še zmerom enake, v petih letih so se kvečjemu zaostrile, Žagarjeva analiza pa je prodirna in natančna. Francoski marksist Louis Althusser je koncept ideološkega aparata predložil v članku, ki ga po svetu izmed vseh njegovih besedil najbolj citirajo, pri nas pa najbolj berejo. Ker je šola ideološki aparat, se v njej nenehno spopadajo politike in ideologije – zato jo tudi v vsakem trenutku institucionalno obvladuje neka določena politika s svojo ideologijo. Izraza »depolitizirana šola« in »ideološko nevtralna šola« sta protislovna in iluzorna. »Depolitizirana, ideološko nevtralna« je videti tista šola, ki jo obvladuje vladajoča ideologija – ta namreč »vlada«, ker na splošno velja za samoumevno in je zato nevidna.

A zdaj sta v krizi tako država kakor ideologija – zato je v krizi tudi izobraževalni aparat. Obnovo kapitalizma pri nas, kakor tudi sploh neoliberalno globalizacijo je podpirala liberalna ideologija. Liberalizem razbije družbo na osamljene posameznice in posameznike, potem pa jih poskuša ponovno sestaviti s svobodno in nepotvorjeno konkurenco na trgu, ki ga uravnava pravna država. To je seveda utopična iluzija, že gospa Thatcher, ki ni verjela, da družba obstaja, je menila, da morajo poleg posameznic in posameznikov obstajati tudi družine. Se pravi, sorodstveni sistemi, ki jih ne drži skupaj ne blagovni fetišizem trga ne pravni fetišizem države, pač pa veliko starejše in globlje vezi, večinoma žal patriarhalne. Liberalizem in njegova globalizacija sta pripeljala do podnebne krize, suženjstvu podobnih oblik izkoriščanja, največjih neenakosti v zgodovini, vladavine strank v domači politiki, zaostritve imperializma v mednarodnih odnosih, do terorizma, piratstva in vojn. Odgovor prihaja s skrajne desnice. K temu je pripomogel neoliberalizem, ki je po letu 1968 vpeljal novo razredno strategijo kapitala in med drugim temeljito predelal politično sfero. 

Napovedana reforma je del širših poskusov reševanja kapitalizma 

Ob koncu šestdesetih let dvajsetega stoletja se je povezalo več kriz, ki so ogrozile kapitalizem. Začela se je padajoča faza dolgega cikla, ki se je začel s koncem državljanske vojne v ZDA in v katerem so ZDA prevzele svetovno hegemonijo. Iztrošil je se »fordistični« režim akumulacije kapitala, ki je prevladal po prvi svetovni vojni in omogočil kapitalistično državo blaginje v središču kapitalizma. Hkrati se je v središču močno okrepilo delavsko gibanje, na obrobju pa so zmagovala protiimperialistična narodnoosvobodilna gibanja, večinoma s socialističnim programom.

V teh okoliščinah sta kapital in buržoazija odstopila od razrednega kompromisa države blaginje in zaostrila svoj razredni boj na vseh frontah: v gospodarstvu z vpeljavo prekarnih delovnih razmerij in s krčenjem pravic iz dela; v politiki z odpravo predstavniškega buržoaznega parlamentarizma; v kulturi in ideologiji z neokonservativnimi nauki, s postmodernizmom in z izgonom teorije iz izobraževalnega sistema. Buržoazni parlamentarizem poslej ni več sistem »predstavništva«, v okviru katerega krpajo protislovja kapitalizma in rešujejo sistem – temveč je aparat legitimacije vladavine kapitala in

izvrševalec izidov spopadov med frakcijami kapitala, ki se soočajo v nadnacionalnih institucijah, kakršne so Svetovna banka, Mednarodni denarni sklad, razna mednarodna sodišča ali navsezadnje tudi Evropska unija. Strankarski sistem se je ločil od prebivalstva, ki ga po pravni fikciji in ideološki predstavi menda »zastopa«, zdaj se v njem prelamljajo spopadi med frakcijami kapitala in konflikti med frakcijami buržoazije. Uradna politična sfera se je zaprla v nasprotje med liberalci in konservativci, v evropskem buržoaznem parlamentarizmu ni več slišati glasu delovnih množic. Realne probleme izkoriščanih in zatiranih zdaj politično in ideološko izkoriščajo vse bolj radikalne konservativne in fašistoidne stranke. Volijo jih tistih, ki najbolj trpijo zaradi njihove politike. 

Že v času, ko je vladala liberalna ideologija, je evropska buržoazija vpeljala politični sistem, ki ga je Nicos Poulantzas imenoval avtoritarni etatizem. Ta je zdaj splošna forma sodobnih buržoaznih parlamentarizmov. V tej politični obliki vladajo »državne stranke«, te lahko nominalno nastopajo kot dvojica, ki se izmenjuje na oblasti (kakor konservativci in laburisti v Združenem kraljestvu, republikanci in demokrati v ZDA), – lahko pa so tudi ena sama enotna stranka, kakršna je npr. HDZ na Hrvaškem ali kakršna je bil Fidesz na Madžarskem. 

V Sloveniji je državna stranka nominalno podvojena, le da realno obstaja samo SDS, drugi del državne stranke pa je »virtualen«, obstaja med volivci in volivkami, ne pa v političnem aparatu – utelesijo ga vsakokratni »novi obrazi«, ki se v enem mandatu postarajo in zgubijo volilno podporo, nadomestijo jih novi »novi obrazi« in tako naprej – do zadnjih volitev. Slovenija se je očitno pridružila splošnemu toku v evropski politiki: liberalizem je v zatonu, uradni politični prostor zavzemajo skrajno desne sile. Zato lahko razumemo, zakaj se nosilci izobraževalne politike niso ravnali po pregovoru v naslovu: niso iskali nasveta pri strokovnjakih, niso se posvetovali ne z učiteljicami in učitelji ne z ravnatelji in ravnateljicami, še sindikate so ignorirali. Saj ne potrebujejo nasvetov ne strokovne pomoči: imajo vendar program in vedo, kaj hočejo. Imajo tudi moč, da to uveljavijo. Za zdaj.