SKRAJNA DESNICA V SLOVENIJI - RAZVOJ EKSTREMISTIČNIH GIBANJ PO LETU 2020

Vzpon skrajne desnice ni pojav, ki bi nastal čez noč. Je rezultat dolgotrajnih političnih, družbenih in medijskih procesov, ki radikalne ideje postopoma prestavljajo z obrobja v središče javnega prostora. Knjiga Borisa Vezjaka zato ni zgolj kronika dogodkov, temveč opozorilo, da demokracija ni samoumevna in da normalizacija ekstremizma poteka pogosto tiho, neopazno in brez ustreznega odziva institucij. Ne glede na to, ali se z vsemi avtorjevimi tezami strinjamo, besedilo odpira pomembna vprašanja o odnosu med politiko, mediji in demokratično kulturo ter vabi k argumentirani razpravi o pojavih, ki jih slovenska javnost prepogosto spregleda ali podcenjuje. 

- uredništvo Kritične fronte

Še več prispevkov in še več kontekstov na temo skrajne desnice je mogoče najti na strani In media res (www.vezjak.com).

Knjiga Skrajna desnica v Sloveniji - Razvoj ekstremističnih gibanj po letu 2020 je v celoti dosegljiva tukaj: https://vezjak.com/knjige/skrajna-desnica-v-sloveniji-razvoj-ekstremisticnih-gibanj-po-letu-2020/

- Boris Vezjak - 

Uvod v knjigo: kdo je skrajna desnica v Sloveniji

Knjiga pred vami beleži dogajanja, povezana z delovanjem skrajne desnice v Sloveniji predvsem po letu 2020. Kdor bo razumel njeno dinamiko in ideološko podstat razmaha skrajnih idej, bo zanesljivo tudi lažje dojel, zakaj se slovenska politika v pomembnem delu radikalizira – seveda ni edina v Evropi in procesi tečejo v sozvočju s političnimi spremembami drugod po svetu. Tako kot skrajna desnica maršira in postaja mainstreamovska, se podobno odvija tudi vsebinska radikalizacija dela etablirane politike v Sloveniji, in sicer v neposredni odvisnosti od nje. 

Moji zbrani komentarji na tem mestu so nastajali sproti in bili objavljeni na strani In media res; večkrat so utemeljeni na analizi in tudi graji medijskih poročil, vendar želijo biti tudi mimo tega zgolj v pomoč nekomu, ki se bo šele lotil sistematične analize in raziskave vzpona desničarskih idej v slovenskem prostoru. Na začetek sem dodal nekaj zapisov, ki segajo pred leto 2020, le zaradi konteksta, in čeprav so bili čisto vsi med njimi sproti pošiljani novinarjem, niso bili uspešno sprejeti. Precej nenavadno je tudi, da skrajni desnici v Sloveniji pri nas ni bilo namenjenega veliko novinarskega zanimanja, izstopata morda Anuška Delić Zavrl in Erik Valenčič. Tudi ni mogoče najti veliko študij ali raziskav, zato ostaja eno redkih del s tega področja magisterij The Far Right in Slovenia, ki ga je napisala Lucie Chládková že oddaljenega leta 2014 in obranila na Masarykovi univerzi na Češkem. Zakaj se bolj poglobljene študije doslej niso spisale, je intrigantno vprašanje, ki po mojem mnenju prej zadeva specifiko nerazvitega stanja družboslovnih raziskav in znanosti v državi, namenjenih domačim fenomenom. 

Na drugi strani je krivec pasivnost medijev, pa tudi neznosno nezanimanje javnosti in navsezadnje politike za vzpon ekstremističnih idej. Slednje bi nas moralo še posebej skrbeti, saj kaže na popolno pomanjkanje (avto)refleksije, kaj se dogaja v domači politiki; končno bi to moralo politike zanimati, da razumejo, s kom in čim konkurirajo na volitvah. Skratka: področje desnega ekstremizma v Sloveniji ostaja slabo obdelano in celovita obravnava gibanj v državi, katerih cilj je širjenje ideoloških ekstremističnih idej, povezanih s skrajno desnim političnim aktivizmom, še čaka na poglobljen premislek in analizo. 

Podobno velja za njegov vpliv in součinkovanje, ko gre za politično dogajanje. Skrajni desničarji pri nas so znotraj svojih skupin v preteklosti nasprotovali predvsem liberalnim družbenim vrednotam ter manjšinam, kot so Romi, priseljenci, zlasti s področja bivše Jugoslavije, in LGBTIQ+ skupnosti. Njihova prepričanja so bila največkrat izrazito nacionalistična, ultrakonservativna in reakcionarna, po letu 2015 pa je opazen porast novih skrajno desnih skupin, ki so se okrepile z agendo antimigranstva, kar je očitna posledica evropskih migracijskih tokov v tistem času, pa tudi neonacističnega antisemitizma in odkritega rasizma, še zlasti belega supremacizma. 

Skupine in subkulture, ki jih uvrščamo med skrajno desne, praviloma delujejo v zaprtih krogih, nedostopnih širši javnosti, vendar lahko v zadnjih letih zaznamo spremembo agende v smeri bolj eksplicitnega javnega delovanja in iskanja širše podpore v obliki organiziranja ekscesnih dogodkov. V ta namen se vse pogosteje promovirajo ne le kot radikalne, temveč kot družbeno sprejemljive za širše množice, zaradi česar so močno spremenile svojo komunikacijo in jo naredile prijaznejšo ter sprejemljivejšo. Več kot očitno so pri tem opogumljene tudi z delovanjem etabliranih strank ali celo, kot se občasno dogaja v Sloveniji, z oblastjo, s katero obstajajo ideološke in celo personalne povezave.

Zgodovina slovenskih skrajnežev 

Morda je nemški primer eden jasnejših zgledov prepleta med političnimi strankami in radikalnimi gibanji. Ko govorimo o Alternativi za Nemčijo (Alternative für Deutschland), smo jo kot stranko spremljali od leta 2013 kot desnosredinsko evroskeptično platformo, ki je nastala predvsem kot protest proti evru in evropski finančni politiki. Sprva je bila usmerjena v kritiko reševanja dolžniške krize v Grčiji in je bila nekakšen upor zoper bruseljski centralizem, nato pa je stopila na pot desničarskega populističnega gibanja. Po begunski krizi leta 2015 je stranka težišče premaknila iz evroskepticizma v protimigrantsko in protiislamsko politiko; vodstvo so prevzeli bolj radikalni politiki (Frauke Petry, kasneje Alice Weidel in Alexander Gauland). Stranka se je začela povezovati s skrajno desnimi gibanji, zlasti na vzhodu Nemčije (na primer Pegida), leta 2017 pa je prvič prišla v Bundestag z 12,6 odstotka glasov, kar predstavlja največji preboj skrajne desnice v zvezni parlament po drugi svetovni vojni. Ni dvoma, da je preobrazila politični diskurz in da so teme, kot so migracije, nacionalna identiteta, varnost in kritika EU, nenadoma postale bolj osrednje v nemški politiki. Drastično se je okrepila polarizacija in odprl se je prostor za skrajno desnico v Nemčiji. 

Članstvo v ekstremističnih skupinah je običajno utemeljeno na osebnih povezavah, saj novi posamezniki vstopajo predvsem po priporočilu že aktivnih članov. Bolj iskreni pogovori, v katerih pristaši izražajo svoje radikalne poglede in resnične nazore ali načrtujejo skupne aktivnosti, se večinoma odvijajo na spletnih platformah; številne med njimi pa občasno premaga nečimrnost in svojo, na primer neonacistično ikonografijo, razkazujejo na družbenih omrežjih. Pomembno je vedeti, da so se desničarska gibanja v Sloveniji razvijala v različne in dovolj heterogene smeri, hkrati pa tudi zaradi tega ostala relativno šibka, razdrobljena in nemnožična. 

V Mariboru in na Štajerskem je pomembno vlogo desetletja igralo društvo Hervardi, kasneje Štajerska varda, ki ju je vodil Andrej Šiško in ki sta zastopala ultranacionalistična oziroma tradicionalistična stališča. Njuna prisotnost in aktivnost sta v regiji nekako posrkali vase nastanek in širjenje drugih skrajnih desničarskih skupin, predvsem tistih z značilnostmi skinheadov ali neonacističnih gibanj. Če po letu 2000 uradne policijske statistike kažejo na porast kaznivih dejanj, ki so vključevala pozivanje k sovraštvu, nasilju ali nestrpnosti, iz česar še ne moremo ničesar neposredno sklepati, pa takšno stanje vendarle daje slutiti, da je v kognitivnem bazenu prepričanj pri ljudeh ekstremizem postajal bolj sprejemljiv – tudi zato, ker je začel pihati na domoljubna čustva. Več kot opazno je premajhno zanimanje množičnih medijev za tovrstne pojave; kot vedno znova ponavljam, je to predvsem posledica domačega nekakovostnega novinarstva, njegove samozadostnosti in avtokastriranosti. Informacije o posamičnih ekscesih desničarskih gibanj so največkrat tabloidnega značaja in povezane z iskanjem senzacije; v temelju so zastavljene neanalitično in neproblemsko. 

Naj spomnim na nekaj ključnih informacij, ki so se v zadnjih desetletjih prebile v javnost. Septembra 2011 je direktor Slovenske obveščevalno-varnostne agencije (Sova) obvestil takratnega predsednika vlade Boruta Pahorja o dejavnostih skrajno desničarskih skupin, predvsem organizacije Blood & Honour. Njeni predstavniki so v tistem času po ocenah agencije postali resna in neposredna grožnja nacionalni varnosti. Na Sovo se je nato obrnil tudi Urad varuha človekovih pravic, ki ga je zaskrbelo poročanje o tem, da neonacistične skupine novačijo mladoletnike. Leto 2012 je zaznamovalo tudi poročilo SOVE o delovanju ekstremističnih skupin, ki pa je zaradi notranjepolitičnih napetosti naletelo na odpor takratne Janševe vlade, saj je ta pogosto kazala simpatije do ekstremnih idej in gibanj. Sledil je klasičen »uravnoteževalni« manever, ko je bil prenos dokumentov parlamentarni komisiji za nadzor obveščevalnih služb preložen za šest mesecev; Janševa vlada je ocenila, da bi poročilo lahko bilo pristransko, ker preveč poudarja desni ekstremizem, namesto da bi se najmanj toliko prostora namenjalo tudi levemu. 

Začetke neonacističnih gibanj pri nas najdemo že v osemdesetih letih prejšnjega stoletja, ko so vzniknila in iskala svojo legitimnost v okviru subkultur. V Sloveniji so se njihove akcije večinoma omejevale na posamične skrunitve judovskih spomenikov, nestrpnost do pripadnikov držav nekdanje skupne države Jugoslavije ali nasilje nad temnopoltimi. Del idej o izgonu »tujcev« in obravnavi »čefurjev« po osamosvojitvi je plod tovrstnih stališč. Šele dvajset let kasneje pa so se temu pridružile še rasistične ideje, predvsem supremacistične: poudarjanje večvrednosti evropskega porekla in pripadnost ideji bele rase. 

V tej knjigi ne obravnavam zgodovinske kronologije nastanka ekstremističnih skupin. Za osnovno orientacijo bo zadostovalo nekaj gesel na Wikipediji, ki so pogosto zgledno spisana in urejena, zato jih prilagam na koncu in se lahko zgolj poklonim neznanim avtorjem. Omenim naj nastanek neonacističnih skupin Blood & Honour (B & H), Headhunters Domžale (slovenska različica Combat 18), Slovenski radikali in Avtonomni nacionalisti Slovenije okoli leta 2010 in kasneje, ki so sledili skinheadom in neonacistom. Takoj zatem so omembe vredni Tukaj je Slovenija in Radikalna Ljubljana, ki so jima sledili slovenski identitarci pod imenom Generacija identitete, še zlasti okoli volitev 2018 in kasneje. V tem času se je pojavilo tudi gibanje Narodni blok. Nekateri posamezniki naštetih gibanj so stkali vezi s stranko SDS, ki je leta 2016 ustanovila »Inštitut za domoljubne vrednote« s povezavami do gibanja B & H, kar smo še močneje zaznali z nastopom Rumenih jopičev, ki so stopili na sceno junija 2020 v času Janševe vlade, da bi nevtralizirali množične ulične proteste zoper njegovo oblast. Povezani so bili z Društvom za promocijo tradicionalnih vrednot, ki ga je kasneje formalno promoviralo Simonitijevo ministrstvo za kulturo. V zadnjih treh letih je javnost opazila še dve grupaciji: prva je Slovenska obrambna straža (SOS), druga pa Slovenski red; obe sta večkrat nastopili dovolj agresivno in zelo odkrito – prva v središču Ljubljane z antimigrantsko retoriko in s kamuflažo zaščite »slovenskih žensk«, druga predvsem v Mariboru, predvsem v kontekstu Parade ponosa, in s svojo izrazito proti-LGBTIQ+ agendo. 

V širšem smislu moramo v skrajna gibanja šteti tudi strankarske formacije, kot sta Domovinska liga Bernarda Brščiča in Katoliška narodna stranka Alena Komana. 

Radikalizacija slovenske politike 

Radikalizacija politike je v zadnjih dveh desetletjih postala osrednji predmet raziskav v politični znanosti, sociologiji in študijah ekstremizma, zlasti v povezavi z vzponom populističnih in skrajno desnih gibanj v Evropi in ZDA. O tem pišejo teoretiki ekstremizma Cas Mudde, Roger Eatwell in Matthew Goodwin v kontekstu nacionalnega populizma, pa tudi Pippa Norris in Ronald Inglehart, ki pišeta o populizmu. V tem kontekstu Slovenija ni izjema, temveč predstavlja specifičen primer postsocialistične družbe, v kateri se procesi politične radikalizacije prepletajo z nereflektirano tranzicijsko dediščino, nepredelano zgodovinsko travmo in dolgotrajno polarizacijo političnega prostora.

O tem pišem na več mestih v tej knjigi, morda najbolj zgoščeno v besedilu Slovenska politika se radikalno radikalizira. Ena osrednjih tez mojih zapisov je, da se del slovenske politike, zlasti na desnem političnem polu, ne le postopno radikalizira, temveč v določenih segmentih prehaja v fazo ultimativne radikalizacije, za katero je značilno preseganje običajnih meja politične tekmovalnosti in prehod v diskurz eksistencialnega konflikta. Takšen proces ni zgolj ideološki, temveč ima neposredne institucionalne in družbene posledice. V veliki meri poteka ob navdihu ekstremnih desničarskih idej in gibanj. Posebno težo ima zaznavna dimenzija tega pojava. Kot opozarjajo številni avtorji, je ena ključnih nevarnosti sodobnega ekstremizma prav njegova postopna normalizacija. Ko radikalni diskurzi postanejo del vsakdanjega političnega govora, jih javnost preneha dojemati kot odklonske, kar bistveno zmanjša sposobnost družbe, da nanje reagira pravočasno. 

V tej knjigi radikalne politike ne opredeljujem zgolj skozi klasični totalitarni model, temveč sledim širšemu konceptualnemu okviru, ki vključuje avtoritarne, populistične in ekstremistične prakse znotraj formalno demokratičnih sistemov, kot na primer ugotavljata Levitsky in Ziblatt v svoji kultni knjigi Kako demokracije umirajo. Radikalna politika se v tem smislu kaže kot skupek ideoloških in institucionalnih tendenc, ki so v strukturnem nasprotju z liberalnodemokratičnimi normami. Med ključne značilnosti sodijo koncentracija politične moči in razkroj sistema zavor in ravnotežij, sistematično spodkopavanje neodvisnih institucij, zlasti medijev in sodstva, populistična konstrukcija »ljudstva« kot homogene in moralno superiorne entitete, delegitimizacija političnih nasprotnikov kot sovražnikov ali izdajalcev, normalizacija diskriminacije ter implicitna ali eksplicitna legitimizacija političnega nasilja. Takšna opredelitev omogoča analizo radikalizacije kot procesa, ki se lahko odvija postopoma in legalistično, brez formalnega razpada demokratičnih institucij, a z njihovim vsebinskim izpraznjenjem.

Na tej konceptualni podlagi je mogoče trditi, da je pomemben del slovenske desnice idejno in programsko radikalen že daljše časovno obdobje, vendar tega ni bil deležen ustrezne konceptualne obravnave. Ta analitična zadržanost je deloma posledica specifične zgodovinske občutljivosti, deloma pa tudi medijske samocenzure in strahu pred očitki politične pristranskosti. Posebej ilustrativen je primer delovanja Janeza Janše in stranke SDS. Medtem ko so številni tuji mediji in raziskovalni inštituti Janšo že več kot desetletje uvrščali med populistične in radikalno desne politike, ideološko sorodne iliberalnim voditeljem v Srednji Evropi, je domači diskurz te oznake pogosto relativiziral. Toda, kot poudarja Pierre Bourdieu, simbolna moč poimenovanja ni zgolj deskriptivna, temveč konstitutivna: kar ni poimenovano, tudi ne obstaja kot predmet javne presoje. 

Obdobje vladanja med letoma 2020 in 2022 je pomenilo kvalitativni prelom. Avtoritarne tendence so se manifestirale v odnosu do medijev, civilne družbe, policije in tožilstva, pa tudi v izrazito polarizirajočem diskurzu, ki je politične nasprotnike sistematično predstavljal kot grožnjo državi. Za analizo sodobne radikalizacije je posebej uporaben koncept fašizacije, razumljen ne kot historična replika, temveč kot proces prevzemanja strukturnih elementov fašističnih ideologij v spremenjenih zgodovinskih okoliščinah. Gre za proces, ki se kaže v krepitvi avtoritarnega vodenja, militarizaciji političnega imaginarija, nacionalistični mobilizaciji in konstrukciji notranjih sovražnikov. Fašizacija v sodobnih demokracijah pogosto poteka pod krinko formalne zakonitosti ali celo »iliberalne demokracije« (Fareed Zakaria). Ključno vlogo pri tem igra sodobna psihopropaganda, zlasti prek družbenih omrežij, ki omogoča hitro širjenje poenostavljenih, čustveno nabitih in pogosto lažnih narativov. Pozivi k oboroževanju prebivalstva, ki jih zadnja leta promovira Janez Janša, v tem kontekstu niso naključni ekscesi, temveč del širše ideološke matrice, ki temelji na konstrukciji permanentne ogroženosti in normalizaciji nasilja kot legitimnega političnega sredstva. 

Diskurz o nedokončani osamosvojitvi, notranjih izdajalcih in latentni državljanski ali kulturni vojni deluje kot klasičen primer Mertonove samouresničujoče se prerokbe. Z nenehnim ponavljanjem narativa o neizogibnem konfliktu se ustvarjajo pogoji, v katerih se nasilje začne dojemati kot racionalen in nujen odziv. Takšen diskurz ima daljnosežne politične posledice: delegitimira demokratične procese, spodkopava zaupanje v volitve in pripravlja teren za izredne ukrepe, ki se predstavljajo kot edina možna rešitev. V tem smislu ne gre več zgolj za radikalno retoriko, temveč za destabilizacijo samega demokratičnega reda in države kot take.

Radikalizacija se ne ustavlja na ravni diskurza, temveč se postopoma institucionalizira. Številni nastopi neonacistov ostajajo nekaznovani, zakonodaja šepa, tožilstvo in sodstvo je neučinkovito – pri tem sodelujejo desne in leve vlade. Kadrovske odločitve, politična zavezništva in vse večja toleranca do skrajno desnih in neonacističnih skupin kažejo na premik ekstremizma z obrobja v središče političnega prostora. Ta proces pomeni kvalitativni prelom: meje politične spodobnosti se premikajo, simpatije do ekstremističnih idej pa počasi, a vztrajno postajajo del legitimne politične identitete. Kot nenehno opozarja Ruth Wodak, prav ta faza predstavlja največjo nevarnost za demokracijo, saj ekstremizem izgubi oznako skrajnosti in se tako rekoč prikrade v naše politično in družbeno življenje kot nekaj vsakodnevnega in normalnega. 

Osrednje narativno jedro ultimativne radikalizacije temelji na logiki eksistencialnega konflikta, ki jo je klasično opisal že Carl Schmitt; politični nasprotnik ni več razumljen kot legitimen tekmec, temveč kot sovražnik, katerega obstoj ogroža samo skupnost. V takšnem okviru nasilje ni več moralna ali pravna težava, temveč se počasi družbeno racionalizira kot nujna samoobramba. Ta prehod od politike k logiki vojne predstavlja skrajno točko in pomeni razpad demokratičnega diskurza. Ključni mehanizem legitimizacije radikalizacije je velikokrat zrcalni pripis, pri katerem se lastne avtoritarne in nasilne težnje projicirajo v političnega Drugega, kar je del propagandnih tehnik stranke SDS že desetletja. Tovrstna projekcija omogoča ohranjanje samopodobe žrtve, hkrati pa legitimira represivne ukrepe. Nič novega, kajti avtoritarni režimi s pomočjo imaginarnega sovražnika upravičujejo omejevanje človekovih pravic, nadzor nad prebivalstvom in represijo, vse pod krinko domoljubja in zaščite »poštenih državljanov« in zaščite narodnih korenin ali rase, ki mora biti prave barve. 

Radikalizacija dela slovenske politike tako ni zgolj vprašanje političnih preferenc, temveč predstavlja strukturno grožnjo demokratičnemu redu. Če teh procesov ne znamo konceptualno prepoznati in poimenovati, problem ni zgolj političen in se zajeda v obstoj demokracije, temveč tudi epistemološki. Odgovornost zato ne leži zgolj na političnih akterjih, temveč tudi na medijih, akademski skupnosti in širši javnosti. Nezmožnost zaznave radikalnosti ali celo odsotna problematizacija aktivno prispevata k njenemu utrjevanju ali celo širjenje. V Sloveniji zato že sama omejena neodzivnost na fenomen pokaže zaskrbljujočo sliko. 

Opravičilo in caveat 

Pričujoča zbirka sprotnih zapisov se posredno osredotoča na leto 2020, ki ga jemljem za prelomno: ko je marca tega leta že tretjič in dovolj nepričakovano zavladal Janša, je izrazito opogumil radikalna gibanja, hkrati pa je tudi sam postal skrajnejši. Njegova dolgotrajna in odkrita podpora Gibanju identitete, in podobno velja seveda za njegovo stranko, zagotovo šteje za ključen simptom povedanega, kasneje pa se je etablirala v podpori rumenim jopičem. 

Žal moji sprotni zapisi niso pritegnili posebne pozornosti medijev v času nastanka in objav, čeprav so morda takrat odigrali določeno analitično vlogo pri mojem sicer ne preveč številnem bralstvu. Tudi za to knjigo si na podlagi številnih izkušenj ne obetam, da bi pritegnila četrto vejo oblasti, podobno kot velja za nekatere sorodne projekte, kot sta moji knjigi Desant na RTV Slovenija: politična ugrabitev javne radiotelevizije v letih 2020–2023 o Janševem prevzemu javnega servisa in Pahorjev medijski flirt o tehnikah komunikacijskega populizma bivšega predsednika države in servilnosti medijev. Obe sta minili brez slehernega zanimanja novinarjev, morda v skladu z mojo tezo o domačem avtokastriranem medijskem sistemu. Je pa zato knjiga namenjena vsem drugim zainteresiranim. 

Posebno opravičilo na koncu tega uvoda velja bralki in bralcu: ker je pričujoče besedilo, ki je vsem na voljo brezplačno, nastajalo v gverilskih pogojih in brez finančnih sredstev, prosim za potrpežljivo presojo ob vseh pomanjkljivostih, na katere boste naleteli in so povezane z lektoriranjem, grafičnim in tehničnim urejanjem ali številnimi drugimi spodrsljaji, ki jih morda nisem niti opazil niti znal popraviti, čeprav so vsi po vrsti moje delo. Prosim za prizanesljivost, ko sem se preizkušal v vseh teh vlogah in ne za odpustek glede odgovornosti, pri čemer računam na presojo, da vsebina zapisanega ob pomanjkljivi formi ni bila bistveno okrnjena. 

Ker sem se včasih posredno ali neposredno soočal s tovrstnimi očitki, bi rad ponovil: moji zapisi so nastajali na osebnem blogu, na katerem izražam zgolj svoja prepričanja in ugotovitve, in so nekomercialne ter neprofitne narave. Zanje ali za urejanje strani nisem prejemal nobenega denarja, name ni vplival nihče, uporabljeni tekstovni ali slikovni material, povzet iz medijev, pa je bil namenjen zgolj analizi medijev ali družbeni kritiki, podan v ilustracijo ali kontekstualno dopolnitev lastnega besedila z namenom citiranja (51. člen Zakona o avtorskih in sorodnih pravicah). 

Še tehnično napotilo. Zavzeti bralec se bo lažje premikal po besedilih, ki so razvrščena po datumu nastanka, če bo kliknil na ustrezen naslov v kazalu. Če se tako odloči, seveda, saj knjiga ni namenjena klasičnemu branju od prve do zadnje strani. Imenskega ali stvarnega kazala je na koncu knjige zgolj za vzorec in morebitno idejo, kaj iskati; temu namenu naj služi vaš iskalnik. Nekatere povezave, čeprav zelo redke, v besedilu morda ne delujejo več in so postale relikt časa, v natančno takšni meri, kot se to dogaja na spletu.