Kritična teorija se začne tam, kjer se končajo samoumevnosti. Kako misliti družbo onkraj kapitala, ne da bi pri tem ponavljali njegove lastne kategorije?
V tem kontekstu objavljamo prvi sistematični prikaz Bordigove politične teorije in bordigizma v slovenskem jeziku. Njegova kritika kapitalizma, realsocializma, blagovne proizvodnje in mezdnega dela odpira pomembna vprašanja o naravi socializma, hkrati pa zahteva kritičen premislek njegovih lastnih političnih predpostavk.
Besedilo razumemo kot prispevek k odprtemu teoretskemu soočenju – brez dogem in brez iluzij.
- Uredništvo Kritične fronte
- Rok Plavčak -
Bordigizem predstavlja eno najdoslednejših, hkrati pa najmanj poznanih tradicij revolucionarnega marksizma, katere vpliv sega od italijanske komunistične levice do sodobnih teorij komunizacije.
V izogib nesporazumom je treba uvodoma pojasniti, da besedilo predstavlja interpretativno rekonstrukcijo teorije, ki jo je razvijal Amadeo Bordiga, in – v manjši meri – njeno kritiko v razmerju do sorodnih tokov, ki bi jih lahko označili za »levi komunizem«. Bordigova teorija ni nastala v enotni obliki, temveč se je razvijala skozi več zgodovinskih obdobij. V zgodnjih razpravah iz časa ustanavljanja Komunistične partije Italije in Komunistične internacionale je poudarek predvsem na vprašanjih revolucionarne taktike, parlamentarizma, sindikalnega gibanja in organizacije partije. Po porazu revolucionarnega vala in dokončni prevladi stalinizma pa se njegovo delo vse bolj usmeri v sistematično rekonstrukcijo Marxove kritike politične ekonomije ter v razvoj pojmov, kot so invariantnost komunističnega programa, zgodovinska in formalna partija ter organski centralizem. Čeprav Bordiga svoje poznejše teorije ni razumel kot preloma z zgodnejšimi stališči, ampak kot njihovo dosledno razvijanje, je pri interpretaciji njegovega dela pomembno upoštevati razliko med zgodnjim politično-strateškim in poznejšim izrazito teoretskim obdobjem.
Bordigizma ni mogoče natančno izenačiti z marksizmom-leninizmom, če s tem izrazom mislimo uradno doktrino, ki se je po Leninovi smrti oblikovala v Sovjetski zvezi pod Stalinovim vodstvom. Bordiga je namreč odločno zavračal ključne elemente te doktrine, kot so teorija socializma v eni državi, obravnava Sovjetske zveze kot socialistične družbe, politika ljudskih front in postopna integracija komunističnih partij v nacionalne državne interese. Nasprotno je trdil, da se je Komunistična internacionala po sredini dvajsetih let oportunistično izrodila, Sovjetska zveza pa je po njegovem predstavljala obliko državnega kapitalizma, ne socializma.
Hkrati pa bi bilo zmotno sklepati, da je Bordiga zavračal Leninovo politično dediščino. Sam ni nikoli govoril o »bordigizmu«, marveč o invariantnem komunističnem programu oziroma integralnem marksizmu, katerega vsebina naj bi ostala nespremenjena od Komunističnega manifesta dalje. Ohranil je temeljne leninistične koncepte, kot so nujnost revolucionarne avantgardne partije, diktatura proletariata, internacionalizem, nasilna revolucija ter zaostril zavračanje parlamentarizma[1] in liberalne demokracije. Vendar je nekatere od teh elementov razvil v izrazito specifično smer, saj je še močneje poudaril zgodovinsko invariantnost komunističnega programa, razvil teorijo organskega centralizma in dosledno zavračal vsakršno demokratično legitimacijo znotraj partije.
Zato sodobna politična teorija bordigizma praviloma ne uvršča med marksizem-leninizem v pomenu uradne sovjetske doktrine, ki se je oblikovala po Leninovi smrti, temveč med tokove levega komunizma, natančneje italijanske komunistične levice. Takšna klasifikacija pa ne pomeni, da bordigizem ni leninističen. Nasprotno, Bordiga je svojo teorijo razumel kot dosledno nadaljevanje Marxove, Engelsove in predvsem Leninove revolucionarne teorije ter politične prakse zgodnje Komunistične internacionale. Bordigizem je zato najnatančneje opredeliti kot tok italijanske komunistične levice oziroma levega komunizma, ki predstavlja radikalno antioportunistično in antistalinistično interpretacijo klasičnega leninizma, hkrati pa ga na posameznih teoretskih mestih pomembno reinterpretira in nadgradi.
Invariantnost komunističnega programa
Teoretsko jedro bordigizma se najjasneje izraža v pojmu invariantnosti (t.j. nespremenljivosti) komunističnega programa. Če poskusimo rekonstruirati, ne pa še ovrednotiti teoretsko pozicijo Bordige, lahko zapišemo, da po njegovem temeljni cilji komunizma – odprava mezdnega dela, blagovne proizvodnje, države, razredov in kapitalistične menjave – niso odvisni od zgodovinskih okoliščin, temveč izhajajo iz same kritike kapitalističnega načina produkcije. Invariantnost ne zanika spreminjanja zgodovinskih okoliščin ali konkretnih oblik boja, vztraja pa, da revolucionarna teorija ohranja kontinuiteto svojih temeljnih ciljev kljub spreminjajočim se družbenim razmeram.
Bordiga, sledeč Marxu, razlikuje med zgodovinsko partijo in formalno partijo. Prva je »partija v njenem zgodovinskem pomenu, v zgodovinskem smislu«, medtem ko je druga »formalna oziroma efemerna partija«. Prav iz ideje zgodovinske partije, ki ne glede na spreminjanje materialnih in subjektivnih okoliščin ostaja zvesta revolucionarnemu programu iz Komunističnega manifesta in ohranja kontinuiteto, izhaja ideja o »invariantnosti doktrine od trenutka, ko jo je formuliral Marx; ne kot izum genija, temveč kot odkritje rezultata zgodovinskega razvoja človeštva«.[2] Vendar pa si pojma formalne in zgodovinske partije nista nasprotujoča v smislu, da »obrnem hrbet formalni partiji, da bi stopil k zgodovinski partiji,« ampak sta v dialektičnem razmerju. Bordiga je prepričan, »da je revolucionarno zmago delavskega razreda mogoče doseči le z razredno partijo in njeno diktaturo« in da »je brez revolucionarne komunistične partije proletariat morda razred za meščansko znanost, ni pa razred za nas in za samega Marxa«, zato sklene, »da bo za zmago nujno imeti partijo, ki bo hkrati nosila obe značilnosti – značilnost zgodovinske in formalne partije. To pomeni, da bo moralo biti v dejanski zgodovinski praksi razrešeno navidezno protislovje, ki je zaznamovalo dolgo in težavno preteklost, med zgodovinsko partijo kot nosilko vsebine (zgodovinskega, invariantnega programa) in kontingentno partijo kot organizacijsko obliko, ki deluje kot politična sila in materialna praksa odločilnega dela bojujočega se proletariata.«[3]
Zgodovinska partija pomeni torej kontinuiteto invariantnega komunističnega programa skozi celotno zgodovino razrednega boja, formalna partija pa konkretno organizacijo, ki v nekem določenem zgodovinskem trenutku ta program uteleša – oziroma se, bolj ali manj, od njega odmika. Dialektično razumevanje njune povezave pa pomeni, da je cilj revolucionarnega gibanja ustvariti organizacijo, ki združuje obe razsežnosti kot sovpadajoči; torej, ki hkrati ohranja zgodovinsko kontinuiteto programa in predstavlja dejansko politično silo proletariata.
Odprava kapitalizma
Bordiga je izpostavljal, da sta Marx in Engels – kljub nekaterim zanj problematičnim stališčem, kot je podpora nesocialističnim narodnoosvobodilnim gibanjem ter ideja iz Komunističnega manifesta o začasni državno-kapitalistični fazi po prevzemu oblasti s strani delavskega razreda – zagovarjala strogo razumevanje socialistične družbe kot odprave ključnih oblik blagovne in monetarne posredovanosti. To vključuje odpravo denarja, menjave, mezdnega dela, trga in vseh drugih oblik ekonomske izmenjave, saj je »vsak sistem blagovne proizvodnje … nesocialistični sistem«.[4] V polemiki s sovjetskim sistemom v času stalinizma je Bordiga utemeljeval, da »tam, kjer konvencionalna ekonomija vidi popolno ekvivalenco v menjavi, mi ne vidimo več zamenljivih stvari, temveč ljudi v družbenem gibanju; ne vidimo več ekvivalence, temveč prevaro. Karl Marx govori o prikazni, ki daje blagu ta nenavaden in na prvi pogled nerazumljiv značaj,«[5] zaradi česar se »fetišizem blaga neustavljivo giblje po dvoranah Kremlja«.[6]
Bordiga nadaljuje – pasus je vreden, da ga navedemo v celoti – takole:
Buržoazni ekonomist trdi, da je sistem blagovne proizvodnje edini možni mehanizem za povezovanje proizvodnje in potrošnje – dobro ve, da dokler ta mehanizem obstaja, kapital vlada svetu. Marx odgovarja: poglejmo, kam se zgodovinski trend usmerja; najprej vas prisilim, da priznate neizpodbitna dejstva preteklosti: ni vedno blagovna proizvodnja zagotavljala, da je potrošnik dobil produkt dela. Kot primere navaja primitivne družbe, ki temeljijo na nabiralništvu in neposredni potrošnji, starodavne oblike družine in plemena ter fevdalni sistem neposredne potrošnje v samozadostnih krogih, v katerih proizvodi niso morali dobiti blagovne oblike. Z razvojem in kompleksnostjo tehnologije in potreb se pojavijo sektorji, ki so najprej oskrbovani z menjalno trgovino in nato z dejansko trgovino. To dokazuje, da blagovna proizvodnja, vključno z zasebno lastnino, ni »naravna« niti, kot trdi buržoazija, trajna in večna. Pozni pojav blagovne proizvodnje (sistem blagovne proizvodnje, kot pravi Stalin) in njen obstoj na obrobju drugih načinov proizvodnje služita Marxu, da pokaže, da mora blagovna proizvodnja, potem, ko po širjenju kapitalističnega proizvodnega sistema postane univerzalna, skupaj z njim tudi propasti.
Nasprotno pa je Stalin razumel kapitalizem omejeno kot ekonomski sistem, določen predvsem z lastništvom produkcijskih sredstev, zato Bordiga rekonstruira njegovo napačno tezo, da »blagovna proizvodnja vodi v kapitalizem le, če obstaja zasebna lastnina nad sredstvi proizvodnje, če se delovna sila pojavlja na trgu kot blago, ki ga kapitalist lahko kupi in izkorišča v proizvodnem procesu, in če posledično v državi obstaja sistem izkoriščanja najemnih delavcev s strani kapitalistov«.[7] Kot protiugovor pa ponovi Marxovo formulacijo, da se »bogastvo tistih družb, v katerih prevladuje kapitalistični način proizvodnje, … kaže kot "ogromna akumulacija blaga"«.[8] Blagovna proizvodnja, pravi Bordiga, »preživi le toliko, kolikor se nahajamo znotraj povsem kapitalističnega sistema«.[9]
Bordiga razvija tezo, da prisotnost blagovne proizvodnje v Sovjetski zvezi ni prehodni ali delni element socializma, temveč indikator nadaljevanja kapitalističnega produkcijskega načina. Zato zavrača stalinistično stališče, po katerem lahko blagovna proizvodnja obstaja v socializmu kot omejen ali reguliran mehanizem, in vztraja, da je blagovna forma sama po sebi nezdružljiva z odpravo kapitalizma. Gospodarstvo Sovjetske zveze je analizirano kot dualna struktura: industrijski državni sektor in agrarni kolhozni sektor. Zapiše takole:
V Rusiji sta tako konstituirana dva sektorja blagovne proizvodnje: na eni strani javno, »nacionalizirano« industrijsko produkcijsko jedro. V državnih podjetjih so produkcijska sredstva, produkcijski procesi in produkti formalno državna lastnina. Ta ugotovitev pa ostaja trivialna: analogno so v Italiji npr. tovarne tobaka in njihovi produkti v državni lasti, kar samo po sebi ne implicira odprave mezdnega dela ali odprave prisile prodaje delovne sile. Državna lastnina produkcijskih sredstev še ne pomeni odprave kapitalističnih produkcijskih odnosov.
Drugi sektor je agrarni sektor. V kolhozih … so zemlja in mehanizacija formalno državna lastnina, medtem ko produkt dela pripada kooperativi (kolhozu) kot samostojni enoti. Ti produkti vstopajo v cirkulacijo kot blago, tj. kot menjalne vrednosti, realizirane na trgu. Relacija med agrarnim in urbanim sektorjem je torej posredovana izključno prek blagovne menjave. Zato blagovna proizvodnja in blagovna menjava ostajata nujni, kar je primerljivo s stanjem pred desetletji.[10]
Čeprav je industrija formalno nacionalizirana, to ne pomeni odprave mezdnega dela, saj delavec še vedno prejema denarno plačo in sredstva za reprodukcijo delovne sile pridobiva na trgu. Kolhozi pa delujejo kot samostojne enote blagovne proizvodnje, katerih produkti vstopajo v menjavo, kar ohranja splošnost blagovne menjave. Ključna točka argumenta je, da blagovna proizvodnja ni omejen prehodni mehanizem, temveč totaliziran sistem, ki strukturira celotno gospodarstvo. S tem se zavrača ideja »socialistične blagovne proizvodnje« kot konceptualno protislovna: če blago in tržna menjava obstajata na splošni ravni, ostaja prisoten kapitalistični produkcijski način.[11] »Socialistična blagovna proizvodnja« je, izpostavlja Bordiga, teoretsko protislovna z Marxovo analizo, kjer blagovna forma implicira družbene odnose med ljudmi, posredovane skozi stvari, in s tem nujno tendenco h kapitalu. Zato ohranjanje blagovne menjave pomeni ohranjanje kapitalistične logike, ne glede na državno lastništvo. Odnos med industrijo in kmetijstvom (državna industrija vs. kolhozi) v Sovjetski zvezi je ostajal urejen prek tržnih mehanizmov in denarja, kar pomeni, da delovna sila in sredstva za preživetje ostajajo blago. Država nastopa kot kolektivni kapitalist, ki organizira redistribucijo, ne pa kot nosilec odprave blagovne forme. Bordiga pa nadalje utemeljuje tudi, da je za »za izhod iz kapitalizma, skupaj s sistemom blagovne proizvodnje, treba uničiti družbeno delitev dela …, pa tudi tehnično oziroma upravljavsko delitev dela, ki vodi v poživinjenje delavca in je izvor tovarniškega despotizma«.[12] Po njegovem je torej vsak sistem, v katerem obstajajo zakon vrednosti, blagovna proizvodnja, denarna menjava in cirkulacija delovne sile kot blaga, nujno kapitalističen, ne glede na formalno lastninsko obliko.[13]
Zato je Bordiga predlagal naslednjo shemo, ki jo je razumel kot povzetek poglavitnega problema:
Prehodna stopnja: proletariat je osvojil oblast in mora neproletarskim razredom odvzeti pravno zaščito, saj jih ne more odpraviti naenkrat. To pomeni, da proletarska država nadzoruje gospodarstvo, v katerem še vedno obstaja – čeprav vse manjši – del komercialne distribucije ter celo oblike zasebnega razpolaganja s proizvodi in produkcijskimi sredstvi (bodisi koncentriranimi bodisi razpršenimi). To še ni socialistično gospodarstvo, temveč prehodno gospodarstvo.
Nižja stopnja komunizma oziroma, če hočemo, socializem: družba že razpolaga s proizvodi kot celoto in jih svojim članom razdeljuje na podlagi načrta racionalne distribucije. Menjava in denar pri tem ne opravljata več nobene funkcije. Stalinu ni mogoče priznati, da bi bila preprosta menjava brez denarja, ki bi še vedno sledila zakonu vrednosti, pot proti komunizmu; to bi pomenilo zgolj vrnitev k blagovni menjavi. Razdeljevanje proizvodov izhaja iz družbenega središča in poteka brez ekvivalenta v menjavi. Če na primer izbruhne epidemija malarije, se kinin na prizadetem območju razdeli brezplačno, vendar v količini ene doze na prebivalca.
Na tej stopnji še vedno obstaja delovna obveznost, zato sta potrebna evidentiranje opravljenega delovnega časa in potrdilo o njem – znameniti delovni bon, o katerem se razpravlja že stoletje. Delovnega bona ni mogoče kopičiti; vsak poskus kopičenja pomeni izgubo določenega obsega dela brez kakršnegakoli povračila. Zakon vrednosti je tedaj že pokopan. Kot pravi Engels, družba proizvodom ne pripisuje več »vrednosti«.
Višja stopnja komunizma, ki jo lahko brez zadržkov imenujemo tudi polni socializem: produktivnost dela je dosegla raven, na kateri niti prisila niti racionalizacija porabe nista več potrebni (razen v izjemnih primerih), da bi preprečevali zapravljanje proizvodov in človeške energije. Vsakomur je omogočen prost dostop do dobrin za potrošnjo. Če uporabimo isti primer: lekarne razdeljujejo kinin brezplačno in brez omejitev.[14]
Bordigova shema treh stopenj je v kritični perspektivi tega članka problematična v več ozirih. Je preveč linearna in zgodovinsko urejena (Marx sam v Kritiki gothskega programa tega ne razvije kot strogega zaporedja z jasno ločenimi fazami); »odprava zakona vrednosti« je predstavljena preveč neposredno, kot da gre za preprosto administrativno ukinitev, ne pa za kompleksno transformacijo družbenih razmerij; model predpostavlja zelo centraliziran in racionalen planerski center, ki deluje brez notranjih konfliktov ali problemov oblasti, kar je teoretsko problematično; višja stopnja komunizma pa je predstavljena skoraj kot posledica tehničnega obilja in ne kot sprememba družbenih odnosov in oblik moči. Vseeno pa je shema teoretsko pomembna v nekem drugem smislu. Pokaže namreč, da tako imenovani realsocializmi niso predstavljali dejanskega prehoda v socializem, temveč »prehodno gospodarstvo«, ki je ohranilo kapitalistična družbena razmerja v spremenjeni, državno posredovani obliki. Ključne kategorije kapitala (mezdno delo, denar, akumulacija in zakon vrednosti) niso bile odpravljene, ampak reorganizirane skozi centralizirano državno upravljanje produkcije, zato lahko realsocializem v tej analitični shemi razumemo kot – termin ni Bordigov, temveč interpretativni konstrukt analize – »reorganizirani kapitalizem«.[15]
Bordiga torej razume obe fazi socialistične oziroma komunistične družbe kot neblagovni in nemonetarni, se pravi brez denarja in trga. Razlika med njima je zgolj v načinu razdeljevanja: v prvi (nižji) fazi bi se uporabljali delovni boni kot sredstvo alokacije dobrin, medtem ko bi v drugi (višji) fazi to nadomestil popolnoma prost dostop do dobrin. S tem se Bordiga razlikuje od drugih leninističnih tokov, zlasti trockističnih, ki običajno združujejo prvi dve fazi in dopuščajo obstoj denarja in blagovne menjave tudi v socializmu. Bordiga temu odločno nasprotuje, saj po njegovem nobena družba, v kateri še obstajajo denar, kupovanje in prodaja, ne more biti socialistična ali komunistična, te menjalne oblike morajo izginiti že pred nastopom socializma. Zato državno lastništvo produkcijskih sredstev samo po sebi še nikakor ne pomeni odprave kapitalističnih družbenih odnosov. Za italijansko komunistično (bordigistično) levico je bilo torej odločilno vprašanje, ali so odpravljeni zakon vrednosti, mezdno delo in produkcija za menjavo. Ker v Sovjetski zvezi to ni bilo doseženo, je ni bilo mogoče razumeti kot socialistične družbe.
Protislovnost »državne lastnine«
Bordiga je bil, kot smo videli, izrazit programatik, njegova pozitivna vizija socializma pa je nujno vključevala »negacijo vseh oblik lastnine, oziroma vsakega subjekta lastnine (posameznika, združenih posameznikov, države, nacije in celo družbe) kot tudi vsakega objekta lastnine (zemlje, splošnih produkcijskih sredstev in produktov dela)«.[16]
Pri Bordigovi kritiki stalinizma je njegovo pojmovanje lastnine še posebej pertinentno. Ključna ideja je, da lastnina ni nevtralna pravna oblika, temveč vedno deluje preko mehanizma izključevanja, saj je nekaj dostopno samo tistim, ki so v položaju lastnika, vsi drugi pa so od tega nujno izločeni. Lastnina je tu definirana strogo relacijsko, ne pravno-formalno. A prav ta struktura relacijske izključitve je tisto, kar socialistični projekt načelno problematizira in želi preseči. Zato je po njegovem lastnino, če jo analiziramo strogo pojmovno, vselej nujno misliti le kot »zasebno« obliko. Pri zemlji se to kaže skoraj neposredno, saj fizična razmejitev prostora z ograjo ali podobnim pregradnim sistemom vzpostavlja mejo med »notranjostjo« in »zunanjostjo«, ki jo je mogoče prečkati samo na podlagi dovoljenja lastnika oziroma nadzorovalca pregradnega sistema. Bistveno je torej, da dostop ni splošen, temveč selektiven, iz česar pa sledi, da lastnina ne more obstajati brez strukture neenakega dostopa. Ne glede na to, kdo ima pravico odločanja o uporabi – ali gre za posameznika ali kolektivnega nosilca –, ta struktura izključevanja učinkuje na vse, ki niso vključeni v ta krog odločanja. Zato Bordiga pravi, da je »opredeliti komunizem kot "državno lastnino" … nesmiselno, saj je že sama ideja "družbene lastnine" protislovna: ko družba kot celota postane gospodar svojih pogojev obstoja, ker ni več razklana z notranjimi antagonizmi, tedaj ne nastane nikakršna "družbena lastnina", temveč odprava lastnine kot dejstva in hkrati kot pojma. Lastnina se namreč lahko opredeli le skozi izključitev drugega iz uporabe in uživanja predmeta lastnine. Ko pa ni več nikogar, ki bi bil izključen, ni več niti lastnine niti možnih lastnikov – niti "družba" kot taka v tem pogledu ne predstavlja izjeme.«[17]
Cilj socializma ni torej sprememba oblike lastnine, temveč njena dokončna odprava. Zato v tej perspektivi socializma ne gre definirati z lastništvom nad produkcijskimi sredstvi, ampak z družbenimi načini njihove uporabe in upravljanja. Namesto pojma lastnine Bordiga uporablja pojem »posesti« oziroma nadzora nad produkcijo, pri čemer ta nadzor pripisuje »družbi« kot celoti, kar socializem opredeljuje kot sistem družbenega upravljanja produkcijskih sredstev.[18]
Zato ne preseneča, da Bordiga zavrača vsako decentralizacijo tega nadzora na delavce posameznih obratov ali na lokalne skupnosti, saj socializem po njegovem izključuje razdrobljeno razpolaganje s produkcijskimi sredstvi po delnih družbenih skupinah. »Socialistični program vztraja, da nobena veja proizvodnje ne sme ostati v rokah samo enega razreda, tudi če gre za razred proizvajalcev. Tako zemlja ne bo pripadla kmečkim združenjem ali kmečkemu razredu, temveč celotni družbi.«[19] Zahteve tipa »tovarne delavcem« ali »rudniki rudarjem« Bordiga dosledno zavrača kot nesocialistične, ker bi tudi v takem modelu produkcija ostala razdeljena na ločene lastniške oziroma kvazi-lastniške enote, kjer bi posamezne skupine delavcev nadzorovale »svoje« dele proizvodnje in s tem implicitno izključevale druge.
Za socializem je torej nujno značilno ravno nasprotno; odprava vsakršne delitve produkcijskega aparata na partikularne upravljavce in njegova integracija v enoten, družbeno organiziran sistem nadzora, kjer ni prostora za nobeno obliko lastnine produkcijskih sredstev – ne za individualno, ne skupinsko, ne teritorialno ali nacionalno. Produkcijska sredstva ne smejo biti objekt lastništva, temveč skupna materialna osnova, ki se uporablja kot celota za reprodukcijo družbenega življenja.
S tem se Bordiga močno oddalji od drugega pomembnega toka levega komunizma – nemško-nizozemske levice, ki načeloma zavrača centralizacijo nadzora nad produkcijo in namesto tega poudarja samoupravljanje delovnih kolektivov ter razgradnjo državne instance v korist neposrednih, horizontalnih oblik organizacije produkcije, kakršnih so delavski sveti. Zato je bordigizem mogoče razumeti kot implicitno kritično razmejitev do nemško-nizozemske levice, medtem ko obratni odnos ni simetričen, saj slednja ne razvije sistematične polemike z bordigizmom.
Partija in demokratično načelo
Odprava lastnine pri Bordigi ne pomeni torej zgolj zamenjave lastniških oblik, ampak hkratno odpravo razredne strukture in politične države kot posebnega aparata prisile. Ko izginejo družbene skupine, ki bi na podlagi lastništva zemlje ali produkcijskih sredstev lahko privilegirano nadzorovale družbeno reprodukcijo, izgubi svoj smisel tudi ločen mehanizem prisile (t.j. država), ki je takšno ureditev vzdrževal. Zato prehod v socializem ni razumljen kot vzpostavitev novega sistema politične oblasti – to je prehodno obdobje, diktatura proletariata –, ampak kot postopna preobrazba družbene organizacije iz sistema prisile nad ljudmi v enotno, racionalno in znanstveno organizirano upravljanje stvari in naravnih procesov.
Po njegovem je »[o]d vseh organov proletarske diktature … politična partija tista, katere značilnosti se najbolj približujejo značilnostim homogene, enotne kolektivnosti, ki je poenotena v delovanju. V resnici zajema le manjšino množice, vendar lastnosti, po katerih se razlikuje od vseh drugih široko zasnovanih oblik reprezentativne organizacije, dokazujejo, da partija [če ostaja zvesta invariantnemu komunističnemu programu] bolje kot katerikoli drug organ zastopa kolektivne interese in gibanje.«[20] Znotraj te sheme Bordiga razvije predstavo, da odnos med partijo in delavskim razredom v kapitalizmu anticipira strukturo socialistične organizacije. Partija deluje kot centralni koordinacijski organ, ki v sebi zgoščuje teorijo in zgodovinsko usmeritev razrednega gibanja. »Partija je lahko ali pa tudi ne primerna za svojo nalogo vodenja revolucionarne dejavnosti razreda; te naloge ne more prevzeti katerakoli politična partija, temveč specifična, namreč komunistična partija, pa še ta ni imuna na številne nevarnosti degeneracije in razkroja. Kar partijo naredi enakovredno njeni nalogi, niso njeni statuti ali zgolj notranji organizacijski ukrepi. To so pozitivne značilnosti, ki se razvijejo v partiji, ker sodeluje v boju kot organizacija z enotno usmeritvijo, ki izhaja iz njenega pojmovanja zgodovinskega procesa, iz temeljnega programa, ki je bil preveden v kolektivno zavest, in hkrati iz trdne organizacijske discipline.«[21]
V prihodnji družbi brez razredov in držav naj bi ta funkcija prešla v trajen, vendar preoblikovan organ družbenega upravljanja, ki bi deloval kot nekakšen možganski center družbe. Ta centralni administrativni aparat pa naj bi bil razumljen kot organski del družbene celote: ne kot politično izvoljen organ, temveč kot funkcionalno specializiran sistem, ki upravlja celoto družbenih razmerij na podlagi strokovnih kompetenc in znanstvenega poznavanja družbenih procesov. Odločanje se zato ne utemeljuje na načelu večinskega glasovanja, temveč na ekspertni oceni optimalnih rešitev. Iz tega sledi, da Bordiga ne definira socializma kot demokratičnega upravljanja produkcije, temveč kot družbeno upravljanje, ki ni nujno demokratično v proceduralnem smislu, vendar naj bi bilo usmerjeno k interesu družbene celote kot take.
V nasprotju z nemško-nizozemsko levico bordigizem ni postavljal delavske demokracije in delavskih svetov v središče svoje teorije. Bordiga je namreč menil, da demokracija ni nevtralna politična forma in da večinska odločitev sama po sebi ne zagotavlja revolucionarne usmeritve ali pravilne odločitve. Tako je v eseju Demokratično načelo (1922) razvil sistematično marksistično kritiko demokracije kot univerzalnega političnega načela in jo razumel kot ideološko formo, ki zakriva razredne odnose v kapitalistični družbi. Osrednja teza je, da demokracija ni načelo resnice ali pravičnosti, marveč le tehnični mehanizem odločanja (večina/manjšina), katerega veljavnost je odvisna od materialnih družbenih pogojev, ne pa od njegove formalne univerzalnosti. Zato zapiše, da »demokratično načelo nima nobene intrinzične vrline. Ne gre za "načelo", temveč za preprost organizacijski mehanizem, ki odgovarja na enostavno in grobo aritmetično predpostavko, da ima večina prav in manjšina ne.«[22] A čeprav je zavračal demokracijo kot načelo, ji je priznaval omejeno funkcijo. »Politična svoboda in enakost, kakor ju liberalizem artikulira skozi volilno pravico, nimata realne vsebine, razen če temeljita na odpravi oziroma suspendiranju neenakosti temeljnih ekonomskih pogojev. Zato komunisti dopuščamo njuno uporabo znotraj razrednih organizacij proletariata in zagovarjamo, da morajo te delovati demokratično.«
Pri Bordigi demokratičnost ni torej normativni ideal, ampak organizacijska funkcija znotraj homogenega razrednega telesa. »Tudi v organizaciji, kakršna je partija, kjer je široka sestava rezultat selekcije prek spontanega prostovoljnega članstva in nadzora nad sprejemanjem, odločitev večine sama po sebi ni nujno najboljša. Če prispeva k boljšemu delovanju izvršilnih organov partije, je to le zaradi sovpadanja individualnih prizadevanj v enotnem in dobro usmerjenem delu.«[23] Četudi, kot zapiše v spisu, »trenutno ne predlagamo zamenjave tega demokratičnega mehanizma z drugim«, si Bordiga zamišlja »obliko organizacije, ki bo vse bolj osvobojena konvencij demokratičnega načela,« za katero se bo morda »nekoč izkazalo, da so druge metode odločanja, izbire in reševanja problemov bolj skladne z dejanskimi zahtevami razvoja partije in njenega delovanja v okviru zgodovine«. Zato sklene, da je »demokratično merilo ... bilo doslej za nas materialni in priložnostni dejavnik pri gradnji naše notranje organizacije in pri oblikovanju statutov partije; ni pa njena nepogrešljiva osnova.«[24] Tu se razide celo z Leninom, ko poudari, da niti »organizacijske formule, znane kot "demokratični centralizem", ne bomo povzdignili na raven načela« in da »demokracija za nas ne more biti načelo«.[25]
Nasprotno pa »centralizem nedvomno je« takšno načelo, »saj morajo bistvene značilnosti partijske organizacije biti enotnost strukture in delovanja«. Zato zaključi s preseganjem leninističnega demokratičnega centralizma z idejo »organskega centralizma«, ki združuje prostorsko enotnost (kontinuiteta in koherenca organizacije kot celote v danem trenutku: enotna struktura, enotno delovanje, centralizirana koordinacija, usklajenost vseh delov partije v istem političnem in organizacijskem okviru) in časovno enotnost (kontinuiteta partije skozi zgodovinski proces: ohranjanje istega programskega in strateškega jedra skozi čas, ne glede na spremembe okoliščin, ter razumevanje boja kot zaporedja faz, ki so notranje povezane z isto teleologijo).
Organski centralizem pomeni, da partija razvija različne funkcije – teoretsko delo, propagando, organiziranje proletariata, sindikalno dejavnost in v revolucionarnem obdobju tudi oboroženo organizacijo –, vendar noben član načeloma ni omejen zgolj na eno od njih. Teorija in praksa tvorita organsko enotnost, njuno ločevanje pa bi pomenilo razpad revolucionarne organizacije.[26] Nazadnje Bordiga zavrže sam pojem demokratičnosti, ko v zaključku spisa zapiše, da bodo »ob tem, da ohranimo toliko priložnostnega demokratičnega mehanizma, kolikor ga je mogoče uporabiti, … opustili rabo izraza "demokracija", ki je drag najslabšim demagogom, za izkoriščane, zatirane in ogoljufane pa obremenjen z ironijo, in ga prepustili izključni rabi buržoazije ter zagovornikov liberalizma v njihovih različnih oblikah in včasih tudi ekstremističnih držah.«[27]
Bordigova koncepcija komunizma ni brez notranjih protislovij, v oči pa bode predvsem to, ki zadeva razmerje med odpravo lastnine in organizacijo družbenega odločanja. Čeprav lastnine ne razume kot pravnega naslova, temveč kot dejanski monopol nad odločanjem o uporabi produkcijskih sredstev, vlogo usmerjanja celotne proizvodnje pripisuje centraliziranemu organu. To pomeni, da bi bila pristojnost za sprejemanje ključnih gospodarskih odločitev skoncentrirana v rokah omejenega števila upravljavcev, zaradi česar se zastavlja vprašanje, ali takšna ureditev res presega razmerja izključnega nadzora, ki jih želi odpraviti.
Kritika realsocializmov
Čeprav libertarni komunizem upravičeno zavrača avtoritarne in proti–neposredno-demokratične implikacije bordigističnega modela, pri čemer nemško-nizozemska levica že ponuja notranje konsistentne kritike teh elementov, bordigizem ostaja teoretsko produktiven predvsem kot radikalna anti-realsocialistična perspektiva, ki kritiko kapitalistične države razširi v kritiko njenih »realsocialističnih« (etatističnih) variacij.
Bordiga pomenljivo zapiše, da »socialistična zahteva ne predvideva zgolj odprave zasebnolastninskih pravnih razmerij in ekonomije, temveč hkrati tudi odpravo tržnega gospodarstva ter gospodarstva, organiziranega v obliki podjetij. Šele tedaj, ko se družba giblje onkraj teh treh značilnosti sodobnega gospodarstva – zasebne lastnine produktov, denarnega trga in organizacije proizvodnje v obliki podjetij –, je mogoče reči, da se giblje v smeri socializma.«[28] In nadalje: »Sodobna komercialna ekonomija pomeni denarno ekonomijo; zato socialistična protikomercialna zahteva enako vključuje odpravo denarja kot sredstva menjave kakor tudi kot sredstva praktičnega oblikovanja kapitala.«
V bordigistični viziji »polnega socializma« oziroma komunizma bi družba, ki bi v celoti prevzela nadzor nad proizvodnjo, hkrati razgradila vse temeljne kapitalistične forme, preko katerih se danes organizira gospodarstvo. »Kapitalistični način produkcije bo izginil v trenutku, ko ne bo več menjalnih vrednosti niti blaga, tj. ko ne bo več komercialne menjave potrošnih dobrin, in prav tako ne več denarja.«[29] Izginiti morajo ločena podjetja kot samostojne enote, skupaj z menjavo na trgu, denarjem, plačami in vsemi formami, ki temeljijo na kupovanju in prodajanju. Namesto sistema, v katerem se družbeni odnosi posredujejo skozi ekonomske izmenjave, je treba razpustiti sam okvir, ki te izmenjave sploh omogoča. Po njegovem je torej socializem »ekonomija, ki ne pozna več trgov, cirkulacije in denarja; ... je ekonomija brez menjalnih vrednosti (v nižji in višji fazi)«, zato imamo opraviti z »odpravo vseh menjalnih vrednosti in vse produkcije vrednosti s strani dela«.[30]
Bordigizem predstavlja eno najbolj sistematičnih in notranje koherentnih različic revolucionarnega marksizma dvajsetega stoletja, zlasti negativno jedro marksistične kritike kapitalizma, ki se osredinja na odpravo blagovne forme, denarja, trga, mezdnega dela in produkcije vrednosti. V tej perspektivi je bordigistična vizija »polnega socializma« ena najdoslednejših artikulacij klasičnega marksističnega stališča, po katerem emancipacija pomeni totalno razgradnjo ekonomskih form, ki strukturirajo kapitalistični način produkcije. Trajna teoretska vrednost bordigizma po naši interpretaciji ne izhaja toliko iz organizacijskega modela partije ali pozitivne vizije prihodnje komunistične družbe, kolikor iz radikalne kritike kapitalističnih družbenih form. Z doslednim vztrajanjem pri odpravi blagovne proizvodnje, denarja, mezdnega dela, zakona vrednosti in države je Bordiga ohranil jedro Marxove kritike politične ekonomije tudi v času, ko je večina komunističnega gibanja socializem preprosto identificirala z nacionalizacijo gospodarstva in planskim upravljanjem. Prav zato njegova kritika realsocializmov ostaja ena najbolj konsistentnih notranjih marksističnih kritik sovjetskega in sorodnih modelov.
Hkrati bordigizem odpira pomembna teoretska vprašanja. Njegovo razumevanje invariantnosti komunističnega programa lahko vodi v podcenjevanje zgodovinske specifičnosti posameznih oblik kapitalizma, izrazit centralizem pa odpira vprašanja demokratične legitimnosti, politične reprezentacije in razmerja med revolucionarno organizacijo ter samodejavnostjo delavskega razreda. Prav na teh točkah so se razvile najpomembnejše polemike, povezane z nemško-nizozemsko komunistično levico in pozneje s teorijami komunizacije.
Bordigizem je eden redkih marksističnih tokov 20. stoletja, ki je dosledno zavračal poistovetenje socializma z državno lastnino in planskim gospodarstvom ter vztrajal, da komunizem pomeni odpravo vseh družbenih form kapitala. Prav zaradi te doslednosti ostaja danes pomemben referenčni okvir tako za razumevanje zgodovine komunističnega gibanja kot za sodobne razprave o komunizaciji in kritiki politične ekonomije.
Opombe
[1] Bordiga je parlament razumel kot institucijo buržoazne države, ki delavski razred vključuje v reprodukcijo kapitalističnega reda. To ni zgolj politična drža. To je ontologija organizacije razreda, kjer se reprezentacija pojavi kot strukturalna napaka. Zato je zavračal tako reformistični parlamentarizem kot tudi idejo, da bi lahko revolucionarna politika uspešno delovala skozi parlamentarno areno, kar je bilo v nasprotju z idejo »revolucionarnega parlamentarizma«, kar je zagovarjal Lenin v delu »Levičarstvo, otroška bolezen komunizma« (1920), v primerih, ko bi sodelovanje revolucionarnih socialističnih partij v parlamentu lahko omogočalo večjo politično organiziranje proletariata, širjenje socialističnih idej in krepitev razredne organiziranosti. Pri tem Lenin parlamenta ni razumel kot sredstva postopnega prehoda v socializem (kot so to zagovarjali reformistični socialisti), marveč kot eno izmed taktičnih oblik razrednega boja. Tu se jasno vzpostavi razlika med leninistično taktiko in bordigistično invariantnostjo. Glej: Vladimir I. Lenin, Izbrana dela, IV. zvezek, Cankarjeva založba, Ljubljana, 1950. str. 351-374. Glej tudi razpravo o »revolucionarnem parlamentarizmu«, ki je 2. avgusta zvečer, leta 1920, potekala na 2. kongresu Kominterne. Dostopno na: https://www.marxists.org/history/international/comintern/2nd-congress/ch08a.htm
[3] Prav tam.
[4] Bordiga, Dialogue with Stalin, pogl. Commodities and Socialism. Dostopno na: https://www.marxists.org/archive/bordiga/works/1952/stalin.htm
[5] Prav tam.
[6] Prav tam.
[7] Prav tam.
[8] Prav tam.
[9] Prav tam, pogl. The Russian Economy.
[10] Prav tam.
[11] Prav tam.
[12] Prav tam.
[13] Prav tam, pogl. Law and Theory.
[14] Po Adam Buick, »Bordigism«, v Rubel, M., Crump, J. (ur.)
Non-Market Socialism in the Nineteenth and Twentieth Centuries. Palgrave
Macmillan, London. 2009, str. 132.
[15] Kar pa ne pomeni, da med kapitalizmom in realsocialistično reorganiziranimi kapitalizmi ni nekaterih bistvenih razlik, ki pa vendarle niso tako bistvene, da bi spremenile bistvo kapitalizma, kot ga razumemo z Bordigo.
[16] Po Adam Buick, str. 133.
[17] Prav tam, str. 134.
[18] Prav tam.
[19] Prav tam, str. 135.
[22] Prav tam.
[23] Prav tam.
[24] Prav tam.
[25] Prav tam.
[26] Bordiga, Considerations on the party’s organic activity when the general situation is historically unfavourable, 1965.
[27] Bordiga, The Democratic Principle.
[28] Po Adam Buick, str. 138.
[29] Prav tam.
[30] Prav tam.
Komentarji
Objavite komentar