SEGREVANJE SVETA, RAZSLOJEVANJE ŽIVLJENJA

Vročinski val ni zgolj meteorološki pojav, temveč tudi družbeni in razredni pojav. Njegove posledice niso enakomerno porazdeljene, saj so možnosti zaščite vse bolj odvisne od dohodka, stanovanjskih razmer in vrste dela.

Lucija Plavčak zato podnebno krizo postavlja v kontekst kapitalističnih odnosov: kdo ima možnost zaščite in kdo nosi največje stroške. Vročina tako postane simptom širšega vprašanja – vprašanja družbene moči, lastnine in distribucije posledic podnebne krize.

- uredništvo Kritične fronte

- Lucija Plavčak - 

Vročinski valovi, ki vse pogosteje zajemajo Evropo, niso zgolj naravni vremenski pojav. So posledica družbenega in ekonomskega sistema, ki že stoletja podreja naravo logiki dobička.

Segrevanje ozračja je tesno povezano z industrijsko proizvodnjo, fosilnimi gorivi, globalnimi transportnimi verigami in imperativom nenehne gospodarske rasti. Kapitalizem temelji na neskončni akumulaciji kapitala, čeprav živimo na planetu z omejenimi viri. Posledice tega protislovja danes občutimo kot podnebno krizo.

Toda vročina ne prizadene vseh enako. Tako kot bogastvo tudi podnebna tveganja niso enakomerno porazdeljena. Premožnejši imajo dostop do klimatiziranih stanovanj, bolje izoliranih bivalnih prostorov, zasebnih bazenov, počitniških hiš v hladnejših krajih in klimatiziranih delovnih prostorov. Ko temperature presežejo 30 stopinj, lahko vročino pogosto preprosto kupijo stran.

Delavski razred in revnejši sloji te možnosti nimajo. Najbolj so izpostavljeni ljudje v slabo izoliranih stanovanjih, podstrešnih garsonjerah, socialnih stanovanjih brez hlajenja ter prebivalci gosto pozidanih mestnih sosesk, kjer beton in asfalt ustvarjata tako imenovane mestne toplotne otoke. Razlike med bogatejšimi in revnejšimi četrtmi lahko v poletnih mesecih dosežejo tudi več stopinj celzija.

Posebej ranljivi so delavci, ki delajo na prostem: gradbinci, komunalni delavci, kmetijski delavci, dostavljavci, vzdrževalci cest in številni drugi. Medtem ko finančni trgi, borze in upravni odbori delujejo v klimatiziranih pisarnah, mnogi ljudje ustvarjajo družbeno bogastvo pod žgočim soncem in pri temperaturah, ki so nevarne za zdravje.

Evropska agencija za okolje opozarja, da vročina povzroči več smrti kot katerakoli druga vremenska katastrofa v Evropi. Po raziskavi, objavljeni v reviji Nature Medicine, je med poletjem 2022 zaradi ekstremne vročine v Evropi umrlo več kot 60.000 ljudi. Največ žrtev so imele države južne Evrope, zlasti Italija, Španija, Grčija in Portugalska, kjer se prepletajo visoke temperature, staranje prebivalstva in socialne neenakosti.

Prav v južni Evropi so razmere za delavstvo pogosto najtežje. Kmetijski delavci v Andaluziji, Apuliji ali Grčiji so pogosto primorani opravljati delo pri temperaturah nad 40 stopinj. Mnogi med njimi so migrantski delavci z negotovimi zaposlitvami, slabim dostopom do zdravstvene oskrbe in omejeno možnostjo zavrnitve nevarnega dela. Njihova telesa nosijo stroške sistema, od katerega največ koristi poberejo korporacije in veliki lastniki kapitala. Podnebna kriza zato ni zgolj okoljsko vprašanje. Je vprašanje razrednih odnosov.

Najbogatejši sloji svetovnega prebivalstva ustvarijo nesorazmerno velik delež emisij toplogrednih plinov, medtem ko posledice podnebnih sprememb najbolj občutijo tisti, ki so k problemu prispevali najmanj. To ni naključje, to je logična posledica sistema, ki privatizira dobičke in socializira stroške – tudi podnebne.

Kapitalizem tako ne ustvarja le podnebne krize, iz nje ustvarja tudi nove trge. Klimatske naprave, zasebni zdravstveni paketi, energetsko učinkovita stanovanja, zavarovanja pred podnebnimi tveganji in celo trgovanje z emisijami oziroma njihovo prenašanje v druge jurisdikcije (carbon leakage) postajajo donosne poslovne priložnosti. Sistem najprej ustvari problem, nato pa rešitev prodaja kot blago.

Toda problem je še globlji. Podnebna kriza ni stranski učinek kapitalizma, temveč posledica njegove notranje logike. Kapitalistična logika akumulacije se ne more ustaviti. Podjetja morajo širiti proizvodnjo, povečevati potrošnjo, osvajati nove trge in ustvarjati nove potrebe. Tudi takrat, ko so osnovne človekove potrebe – zlasti, ko gre za nerevne populacije razvitih kapitalističnih držav – že zdavnaj zadovoljene. Sistem, ki je odvisen od nenehne rasti, ne more obstajati brez nenehnega povečevanja porabe energije, surovin in prostora.

Zato se danes soočamo z nenavadnim paradoksom: tehnološko smo sposobni proizvajati učinkoviteje kot kadarkoli prej, a skupne emisije še vedno rastejo. Dobički od večje produktivnosti se ne uporabljajo za zmanjšanje proizvodnje in skrajševanje delovnega časa, temveč za nadaljnjo širitev proizvodnje in akumulacijo kapitala. Vročinski valovi zato niso zgolj naravna katastrofa. So oblika družbene katastrofe.

Ko temperature v evropskih mestih presežejo 40 stopinj, ne vidimo le posledic segretega ozračja. Vidimo posledice desetletij privatizacije javnih storitev, špekulacij z nepremičninami, zanemarjanja javnega stanovanjskega fonda in urbanističnega razvoja, ki daje prednost avtomobilom, betonu in investicijskim donosom pred kakovostjo življenja.

V številnih evropskih mestih imajo bogatejše soseske več dreves, več parkov, več zelenih površin in nižje temperature. Revnejše četrti pa imajo več asfalta, več prometa, manj zelenja in posledično tudi višje temperature. Celo senca postaja razredno vprašanje. Raziskave za Pariz, Madrid, Atene, Rim in Barcelono kažejo, da prebivalci socialno prikrajšanih območij pogosteje obolevajo zaradi vročine, imajo višjo smrtnost med vročinskimi valovi in manj možnosti za prilagajanje podnebnim spremembam. Tam, kjer je najmanj kapitala, so posledice podnebne krize največje.

Podnebna kriza razkriva tudi globalno neenakost dela. Evropski potrošniki kupujemo poceni sadje, zelenjavo, oblačila in druge izdelke, za katerimi stojijo milijoni delavcev, ki delajo v vse bolj ekstremnih podnebnih razmerah. Medtem ko govorimo o zelenem prehodu, številni delavci v logistiki, kmetijstvu in gradbeništvu še vedno nimajo niti osnovne zaščite pred vročino. Stroški podnebne krize se tako prenašajo navzdol po družbeni lestvici – od lastnikov kapitala k delavcem, od centra k periferiji, od bogatih k revnim.

Še več. Kapitalizem je iznašel celo način, kako služiti na račun podnebne katastrofe. Zavarovalniški sektor odpira nove trge, investicijski skladi kupujejo vodne vire, nepremičninski kapital pa ustvarja luksuzna »podnebno odporna« naselja za bogate. Industrija hlajenja beleži rekordne dobičke. Kar za večino predstavlja nevarnost, za manjšino predstavlja poslovno priložnost.

Zato vprašanje podnebja ni predvsem tehnično vprašanje. To ni vprašanje, ali bomo kupili dovolj električnih avtomobilov ali koliko klimatskih naprav bomo namestili. Prav tako ne gre za vprašanje individualnih navad posameznikov. To je vprašanje razmerij moči, lastnine produkcijskih sredstev in nadzora nad produkcijo, energijo, prometom, urbanizmom in uporabo naravnih virov.

Dokler bo gospodarska rast pomembnejša od človekovega zdravja, dokler bo dobiček pomembnejši od ekološkega ravnovesja in dokler bodo stroške podnebne krize plačevali predvsem delavci, upokojenci, revni in prihodnje generacije, bodo vročinski valovi – in širše podnebna kriza – ostajali tudi politični in razredni problem.

Vročina zato ni zgolj meteorološki pojav. Je družbeno ogledalo, ki pokaže, kdo ima moč in kdo je nima; kdo ima dostop do hladu in kdo ne; kdo je zaščiten in kdo je izpostavljen; ter kdo pobira dobičke in kdo nosi posledice. Vročina je materializirano družbeno razmerje in morda je prav zato najbolj radikalna ugotovitev naslednja: planeta ne segreva »človeštvo« na splošno. Planet segreva zelo konkreten, kapitalističen način organizacije proizvodnje, potrošnje in moči. Način, ki zasebno kopiči bogastvo, medtem ko skupno prihodnost spreminja v vse bolj neznosno vročino.

Zato je še posebej pomembna naša solidarnost z delavci, ki v pekočini dneva ustvarjajo svet, v katerem drugi iščejo senco.