UROŠ LIPUŠČEK: ARHIV 2025

STOPNJEVANJE NAPETOSTI PRED ZAMENJAVO OBLASTI V ZDA

Novoizvoljeni ameriški predsednik Donald Trump je obtožil odhajajočega predsednika Joeja Bidna, da dela vse mogoče, da bi mu otežil prihod v Belo hišo. Nekateri neodvisni komentatorji opozarjajo, da obstajajo znaki, da Bidnova administracija ustvarja pogoje celo za morebitno uvedbo izrednega stanja, ki bi preprečila takojšen prenos oblasti. V tej funkciji sta tudi zaostrovanje krize na Bližnjem vzhodu, kot tudi vojna v Ukrajini, kjer je ukrajinska vojska, čeprav ji na glavni fronti pohajajo moči, začela novo ofenzivo na območju Kurska, nekaj deset kilometrov znotraj ruskega ozemlja. V to kategorijo spada tudi prepoved tranzita ruskega plina čez ukrajinsko ozemlje, ki je bila očitno sprejeta v dogovoru z Bidnovo administracijo; ta utegne povzročiti hudo energetsko krizo in velik skok cen plina na Slovaškem, Madžarskem in Moldaviji, delno pa tudi v Avstriji in EU. 

Trumpova osebna varnost naj bi bila ogrožena, kar naj bi potrjevala ne samo dva dosedanja neuspešna poskusa atentata nanj, ampak tudi nedavna teroristična napada v New Orleansu in Las Vegasu, v katere naj bi bili vpleteni islamski skrajneži, ki so na črni listi uradne ameriške politike, CIA pa jih po drugi strani podpira. Nekdanji inšpektor za atomsko oborožitev Scott Ritter, ki nastopa kot neodvisni komentator, trdi, da Trumpa ogrožajo tudi ukrajinski ekstremisti, ki so prisotni v ZDA in hočejo na vsak način preprečiti, da bi Trump prisilil ukrajinske oblasti, da pristanejo na konec vojne, pod za Ukrajino zelo neugodnimi pogoji. Zelenski po eni strani še naprej izvaja politiko nadaljevanja vojne za vsako ceno, ki jo zagovarjajo odhajajoči jastrebi v Bidnovi administraciji, ki so očitno od vse manj lucidnega predsednika prevzeli vodenje oblasti, po drugi strani pa skuša obdržati Trumpovo naklonjenost kljub njegovemu mnenju, da je treba zaustaviti sedanjo morijo na frontah.

Z glavnimi obrisi mirovnega načrta, o katerem razmišlja Trump niso zadovoljni niti v Kijevu niti v Moskvi. Načrt, kolikor je o njem javno znanega, namreč ne predvideva, da bi bile ZDA super garant mirovnega sporazuma, kar zahteva Zelenski, ruska stran pa zavrača predlog, da bi članstvo Ukrajine v Natu prestavili le za dvajset let, saj zahteva dokončen nevtralni status Ukrajine. V Moskvi nasprotujejo tudi predlogu, da bi demilitarizirano območje med obema državama nadzorovale mirovne čete, sestavljene iz vojakov Velike Britanije, Francije, Nemčije in Poljske, saj so omenjene države sestavni del sedanje protiruske Nato koalicije. To so samo glavne pripombe na mirovni načrt, ki ga Trump očitno ne bo mogel uresničiti v 24 urah po prevzemu oblasti, kot je napovedal med predvolilno tekmo. 

Rusija, ki zmaguje na glavni fronti, ne bo privolila v polovični kompromis oziroma zamrznjen konflikt, ampak bo, če bo treba – to je razbrati iz izjav ruskih funkcionarjev – vztrajala do konca, oziroma do zmage na bojišču. Zdesetkana ukrajinska vojska ne bo več mogla dolgo zdržati ruskega pritiska, tudi če bodo ZDA, oziroma Zahod, Ukrajini še naprej pošiljali orožje, saj Ukrajini zmanjkuje predvsem za boj sposobnih mladeničev. Pojavljajo se tudi iracionalni predlogi (slišati jih je mogoče tudi pri nas), da bi morali Ukrajini, zato da bi okrepili njen pogajalski položaj, omogočiti dostop do atomskega rožja, kar bi bil samo še en korak več v smeri atomske vojne. Glede na stanje na bojiščih se očitno obeta ali vojaški poraz Ukrajine in s tem Nata ali pa svetovna vojna oziroma spopad med Rusijo in Zahodom. Tretja, edina razsodna možna pot je kompromis, ki pa ga bo zelo težko doseči. Mogoč bo samo v primeru, če se bo oblikoval nov varnostni sistem v Evropi, kar je za zdaj iluzija, saj so vodilni evropski  politiki še naprej zagovorniki nadaljevanja vojne. Brez konca vojne v Ukrajini in postopne normalizacije odnosov z Rusijo bo EU še naprej izgubljala tla pod nogami. Po eni strani postaja strateško vse manj pomembna, po drugi strani pa tudi zaradi vse večje gospodarske krize drsi v čedalje večji avtoritarizem. 

Nadaljevanje genocida v Gazi in rojevanje Velikega Izraela, čemur vodilne evropske države ne oporekajo, bodo vplivali tudi na potek reševanja vojne v Ukrajini. Rusija namreč pod nobenim pogojem ne bo dopustila, da bi v obeh krizah potegnila krajši konec. Ni izključeno, da bo Izrael v kratkem napadel Iran in potegnil za seboj tudi ZDA, morda tudi pod vodstvom Trumpa, ki je Izraelu še bolj naklonjen kot Biden, kar potrjuje njegova najnovejša izjava, da je daleč najboljši prijatelj Izraela in da bo ukazal ameriški vojski, naj osvobodi izraelske talce v Gazi. Na več kot deset tisoč palestinskih zapornikov v izraelskih zaporih in na genocid Palestincev je seveda pozabil. Do napada na Iran bi mogoče že prišlo, če predsednika izraelske vlade Netanjahuja zaradi raka na prostati ne bi pred dnevi nujno operirali. Ali bo Netanjahu zaradi tega posega postal manj agresiven ali pa še bolj, ni mogoče oceniti. Dvanajst dni, kolikor nas še loči od predaje oblasti v ZDA, bo zato ne samo zelo napetih, ampak lahko za ves svet tudi zelo usodnih.

8. 1. 2025

-------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------

PANDEMIJA COVID-19: PET LET POZNEJE

Od pandemije virusa Covid-19, ki je zahteval približno osem milijonov življenj, po ocenah ameriške kongresne Lancetove preiskovalne komisije pa kar 18 milijonov, je minilo že več kot pet let. Kljub temu še vedno ne poznamo izvora tega virusa, ki je v temelju spremenil naša življenja in svet na splošno, seveda na slabše.

Obstajata dve povsem nasprotni teoriji, prva, da je virus Covid-19 posledica nevarnih laboratorijskih raziskav v okviru razvijanja novih bioloških orožij, in druga, da je to naraven pojav. Podobne pandemije so namreč obstajale že v preteklosti, na primer ob koncu prve svetovne vojne, ko je španska gripa pobrala več deset milijonov življenj. Ko je januarja 2020 v Wuhanu izbruhnil omenjeni virus, sem kot dopisnik spremljal razmah te epidemije, ki se je hitro razširila po svetu.

Na Zahodu so pandemijo, ki naj bi se po prvih teorijah razširila iz Kitajske v svet, s tržnice za divje živali v bližini dveh laboratorijev v Wuhanu, kjer so proučevali viruse, brez dokazov pripisali Kitajski, češ da je virus ušel iz obeh laboratorijev, kar kitajska vlada še danes najodločneje zanika. Tako imenovana Lancetova preiskovalna komisija, ki jo je vodil znani ameriški ekonomist Jeffrey Sachs, ni prišla do dokončne ugotovitve, ali je virus naraven ali umeten, ugotovila pa je nekaj pomembnih dejstev. Prvič, da je to nevarno preiskavo v laboratoriju v Wuhanu financirala ameriška vlada, in drugič, da so v njej poleg kitajskih sodelovali tudi ameriški znanstveniki. Omenjeni projekt je z ameriške strani vodil glavni virolog dr. Antony Fauci, direktor Nacionalnega inštituta za nalezljive bolezni, ki je bil svetovalec več ameriških predsednikov.

V preiskavi je prišlo na dan, da je Fauci potem, ko je predsednik Obama zaradi nevarnosti, da bi virusi lahko ušli iz laboratorijev, prepovedal takšne raziskave v ZDA, na svojo roko prenesel te vrste poskusov v kitajske laboratorije. Na Kitajskem, kjer skušajo za vsako ceno priti do znanja na praktično vseh področjih, so sprejeli omenjeno pobudo. Posebna komisija State Departmenta, ki nadzoruje porabo ameriškega davkoplačevalskega denarja, je v dveh inšpekcijah ugotovila več pomanjkljivosti pri spoštovanju varnostnih protokolov. Nekaj je šlo očitno zelo narobe, saj so kitajske oblasti oktobra zamenjale vodstvo tega laboratorija in ga predale v upravljanje vojski. Še vedno je nepojasnjeno tudi, kaj se je dogajalo oktobra leta 2019 v Wuhanu, ker je ameriška ekipa, ki je sodelovala na svetovnih vojaških igrah, nenadoma zbolela in se pod nujno vrnila v ZDA. Izvor tega virusa torej še vedno ni pojasnjen, znane pa so posledice pandemije, ki je prizadela ves svet.

Prvič po španski gripi, ki je kosila po svetu, zlasti pa po Evropi po prvi svetovni vojni, so bili sprejeti rigorozni ukrepi, ki smo jih v obliki prepovedi svobodnega gibanja zaukazani cepitvi proti temu virusu in obveznemu nošenju mask, občutili tudi v naši državi. Zmagovalci te nenapovedane vojne so bil predvsem svetovne farmacevtske tovarne, ki so v rekordnem roku enega leta izdelale cepiva, za kar bi v normalnih pogojih potrebovale najmanj sedem ali več let. Praktično vse svetovne vlade so s pomočjo Svetovne zdravstvene organizacije silile svoje državljane, da so se cepili s temi nevarnimi cepivi, in nič drugače ni bilo pri nas. Očitno so se farmacevtski giganti zavedali potencialne škodljivosti teh cepiv, saj zanje niso dali prav nobene garancije. Po enem cepljenju s cepivom Moderne sem imel hude zdravstvene probleme tudi jaz.

Teorije zarote, ki so se v tem primeru izkazale za dokaj točne, trdijo, da je Svetovna zdravstvena organizacija delovala v skladu s smernicami Svetovnega gospodarskega foruma v Davosu in nekaj vodilnimi svetovnimi milijarderji, ki menijo tako kot Bill Gates, da je treba število svetovnega prebivalstva drastično zmanjšati. Posledica teh ukrepov so bili tudi vsesplošno zmanjšanje demokracije oziroma naraščanje avtoritarnih tendenc in uvajanje cenzure. V času epidemije javna sredstva obveščanja niso smela (ali hotela) objavljati drugačnih, kritičnih pogledov o tem vprašanju. Cenzura se je do zmage Donalda Trumpa na ameriških predsedniških volitvah nadaljevala tudi glede Ukrajine, ko se niti v Evropski komisiji ni smelo govoriti o koncu vojne oziroma o miru. Temu valu so sledili tudi naši mediji.

Stranska posledica cepilne kampanje je bila tudi korupcija v organih EU. Predsednica evropske komisije Ursula von der Leyen je na primer kar s pomočjo svojega mobilnega telefona kupila za več kot milijardo dolarjev Pfizerjevih cepiv. Dejstvo, da komisija, ki preiskuje to korupcijsko afero, še do danes ni dobila vpogleda v njen službeni telefon, kaže na to, da postaja tudi EU vse manj demokratična institucija, kjer zakoni za politično elito očitno ne veljajo.

Svetovni mediji nas znova strašijo z nevarnostjo nove pandemije. V Veliki Britaniji je neki laboratorij na primer že izdelal cepivo proti novemu virusu, čeprav njegovo poreklo še ni znano. Očitno bo nova pandemija, s katero nam grozijo, predvsem poskus svetovnih političnih oziroma kapitalskih elit, da bi vpeljale neko novo obliko svetovnega avtoritarnega sistema.

15. 1. 2025

-------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------

AVE CAESAR! / POZDRAVLJEN, CEZAR!

47. ameriški predsednik Donald Trump v svojem drugem inavguracijskem nagovoru ni pustil veliko dvoma, da si bo prizadeval razširiti ameriški globalni imperij. Začela se je zlata doba Amerike, od tega trenutka naprej je upadanja ameriške moči konec, je dejal. Kot bi poslušali nekdanjega imperatorja Julija Cezarja na rimskem Kapitolu pred več kot dva tisoč leti.

Trump bo vsaj prvi dve leti svojega novega mandata vladal do delnih kongresnih volitev z absolutno večino tako v predstavniškem domu kot v senatu, ki sta polna njegovih lojalistov, poleg tega pa mu je naklonjena tudi večina članov vrhovnega sodišča, ki je pred nekaj meseci sklenilo, da ima predsednik v času mandata absolutno oblast, saj za svoja dejanja ne more biti obtožen. Takšnega pooblastila in vladajoče večine nimata teoretično niti Putin in Ši Džinping.

"Amerika si bo povrnila mesto največje, najmočnejše in najbolj spoštovane države na planetu, ki bo vzbujala strahospoštovanje in občudovanje celotnega sveta," je napovedal. "Kmalu bo večja, močnejša in veliko bolj izjemna, kot je bila kadarkoli prej," je dodal. Združene države bodo torej povečale bogastvo in širile ozemlja, pri čemer je uporabil izraz manifestna usoda. Ta naj bi bila izraz božje volje oziroma nekakšna skoraj religiozna pravica ZDA, da vladajo svetu. ZDA se ne bodo ustavile le pri prevladi na planetu Zemlja, saj bodo, kot je napovedal, poslali astronavte tudi na Mars.

Trump je v nastopnem govoru znova omenil, da bo Mehiški zaliv preimenoval v Ameriški zaliv in da si bodo ZDA povrnile Panamski prekop, ki ga je nekdanji predsednik Carter vrnil Panami, in pri tem obtožil Kitajsko, da ga nadzoruje. To seveda ni res, saj kitajska podjetja upravljajo samo dve skladišči na območju prekopa. Res pa je, da je Kitajska po številu ladij, ki plujejo po prekopu, na drugem mestu, takoj za ZDA. Zanimivo je, da Trump ni omenil svoje namere, da si ZDA prilastijo tudi Grenlandijo in da Kanado spremenijo v 51. federalno državo. Kljub temu je iz podmene njegovega govora razvidno, da bo zelo verjetno poskušal uresničiti tudi ta dva cilja. Danska vlada je na primer že napovedala pogajanja v tej smeri, kanadska ustava pa daje svojim provincam pravico, da sklepajo mednarodne pogodbe, kar jim vsaj teoretično omogoča, da se pridružijo ZDA.

Trump je poudaril, da bo v zgodovino prišel kot mirovnik in združevalec. Bog me je rešil, je dejal, pri čemer je mislil na ponesrečeni atentat nanj, da bi Ameriko spet naredil veliko. Trump je mednarodnemu dogajanju namenil bolj malo pozornosti, celo začasnemu premirju v Gazi in začetku izpustitve izraelskih talcev in palestinskih zapornikov, kar se je zgodilo predvsem zaradi njegovega ultimativnega pritiska, ni namenil veliko besed. Prav tako je obšel vojno v Ukrajini, ki je ne bo mogoče končati v 24 urah po prevzemu oblasti, kot je napovedal v predvolilni tekmi. Iz njegovih krogov prihajajo napovedi, da se bo v kratkem srečal z ruskim predsednikom Putinom; s tem bo obnovljen diplomatski dialog med obema velesilama, ki je bil prekinjen pred dobrimi štirimi leti.

Končanje vojne v Ukrajini bo očitno ena izmed njegovih prioritet, vprašanje pa je, ali bo pripravljen pristati na vojaški poraz Nata, kar bi zelo verjetno vodilo v njegov razkroj. Tej temi, kot tudi odnosom z evropskimi zavezniki se je v celoti izognil in prav tako tudi napovedani uvedbi zaostritve odnosov s Kitajsko. Svetovnega juga in držav BRICS, ki ogrožajo Zahodni gospodarski primat, ni niti omenil.

Njegov prvi mednarodni izziv bo preprečiti predsedniku izraelske vlade Netanjahuju, da bi ZDA povlekel s seboj v vojno z Iranom, kar bi bil uvod v novo vojno na Bližnjem vzhodu z globalnimi posledicami. Čeprav je Trump po prepričanju še večji podpornik cionizma kot nekdanji predsednik Biden, si glede na svoj vihravi osebni značaj zelo verjetno ne bo pustil ukazovati tako kot Biden. Brez neposredne ameriške podpore pa izraelski skrajneži svojih strateških načrtov ne bodo mogli uresničiti. Pomenljivo ni samo to, kar je povedal, temveč tudi tisto, česar ni. Podnebno krizo in segrevanje ozračja, ki napovedujeta dokončno krizo naše civilizacije, sploh ni omenil, je pa le nekaj ur zatem sprejel sklep o izstopu ZDA iz podnebnega sporazuma.

Za zdaj smo slišali samo Trumpa. Kaj si misli o njegovih načrtih tako imenovana globoka država, ki jo v prvem mandatu ni obvladoval, še ni jasno. Republikanski predsednik Ronald Reagan je pred mnogimi leti začel tako imenovano Reaganovo revolucijo, ki je svetu prinesla danes prevladujoči neoliberalizem, Trump pa je napovedal vrnitev h klasičnemu osvajanju in nadvladi, ki sta značilna za imperializem. Evropska unija, Velika Britanija in Nato niso več med njegovimi prioritetami. Kako bodo na to reagirale vladajoče evropske politične elite, ki so še vedno naklonjene vojni v Ukrajini do zadnjega Ukrajinca, v nasprotnem pa po mnenju generalnega sekretarja Nata Rutteja učenju ruščine, tudi ni jasno.

Smo na pragu obdobja velikih sprememb, tveganj in nestabilnosti, ki jih bo zaznamoval drugi Trumpov predsedniški mandat v prizadevanjih za ohranitev ameriške globalne hegemonije očitno tudi v obliki novega kolonializma. ZDA po njegovem nastopnem govoru bolj kot na republiko spominjajo na imperij, kar bo imelo velike posledice za ves svet. Nič ni bolj nevarno kot to, da zahajajoča velika sila skuša obuditi staro slavo. Če bo Trumpu uspelo uresničiti ozemeljsko razširitev s pritiski na suverene države (tudi zavezniške), bodo ZDA brez dvoma pospešile svoj zaton, saj bodo v očeh večine sveta postale najnevarnejša plenilska država.

21. 1. 2025

-------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------

ZATON EVROPE

Nemški filozof Spengler je pred več kot sto leti napovedal propad Zahoda. Njegova napoved  se je ta ponedeljek na ameriških borzah začela hitro uresničevati. Malo znano kitajsko zagonsko tehnološko podjetje iz Hanzhoua, ki deluje le nekaj let, je namreč prav na dan inavguracije novega ameriškega predsednika Trumpa objavilo prvo kitajsko odprto verzijo umetne inteligence, imenovano Deepseek.

Analitiki ugotavljajo, da je podobno kompleksna in hitra kot najbolj zmogljivi ameriški spletni roboti, čeprav naj ne bi temeljila na najnovejši ameriški generaciji čipov. Če je to res, pomeni, da so Kitajski strokovnjaki v rekordnem času razvili najbolj zmogljive čipe. Ameriška prednost na tem področju naj bi iz treh let padla na manj kot leto dni, če sploh. Najnovejšo kitajsko verzijo umetne inteligence naj bi inženirji razvili v komaj dveh mesecih, stala pa naj bi manj kot 6 milijonov dolarjev, kar je veliko manj od podobnih ameriških tekmecev.  

Ko so analitiki na borzah po nekaj dneh proučevanje spoznali, da gre za doslej enega izmed največjih izzivov ameriški visoko tehnološki industriji, je ameriške delniške trge zajela panika. Delnice najbolj znanega ameriškega podjetja s tega področja, Nvidie iz Silicijeve doline, ki je zaradi razmaha umetne inteligence postalo najbolj vredno podjetje na svetu, so na primer na neki točki izgubile več kot 600 milijard dolarjev. To je bila največja enodnevna izguba vrednosti nekega visokotehnološkega podjetja v zgodovini Wall Streeta, saj so njegove delnice padle kar za 15 odstotkov. Indeksi na ameriški visokotehnološki borzi Nasdaq so v ponedeljek padli za več kot 3 odstotke, pri čemer je padec v nekem trenutku izbrisal več kot tisoč milijard dolarjev kapitala. 

Najnovejši kitajski klepetalni robot strogo sledi politični usmeritvi kitajskih oblasti, saj na primer ne odgovarja na za Peking politično občutljiva vprašanja, od človekovih pravic do Tajvana itd. Analitiki ocenjujejo, da gre za podoben tehnološki preboj, kot so ga na primer v času hladne  vojne uspeli uresničiti sovjetski znanstveniki z izstrelitvijo prvega umetnega satelita Sputnik v vesolje, s čimer se je začela vesoljska tekma med ZDA in Sovjetsko zvezo. 

Do tega najnovejšega zasuka v neuradni vojni za tehnološko dominacijo med ZDA in Kitajsko  je prišlo le nekaj dni potem, ko je predsednik Trump napovedal ustanovitev ameriškega fonda za razvoj umetne inteligence v višini kar 500 milijard dolarjev. Za primerjavo: podoben sklad  EU za razvoj umetne inteligence je težak samo 3 milijarde evrov. Po drugi strani pa naj bi na Kitajskem za razvoj umetne inteligence do leta 2030 porabili kar 1400 milijard dolarjev, kar je skoraj trikrat toliko, kot načrtujejo v ZDA. Sankcije, prepoved izvoza ameriških čipov in druge visokotehnološke opreme na Kitajsko ter zvišanje carin na kitajske izdelke v ZDA več kot očitno niso zaustavili kitajskega prodora na tem verjetno najpomembnejšem področju tehnološke tekme med obema velesilama. Namesto s protiukrepi so v Pekingu odgovorili Trumpu inovativno; z objavo pomembnega tehnološkega dosežka, ki razbija ameriški monopol na tem področju. 

Po drugi strani postaja še bolj jasno, da je EU začela hitro zgubljati bitko na področju umetne inteligence, ki bo odločala o svetovnem gospodarskem primatu. Analitiki menijo, da je skoraj  nemogoče, da bi EU, ki se sooča z vse večjo deindustrializacijo, vzdržala tekmo z ameriškimi  in kitajskimi tekmeci. Namesto, da vodilni evropski politiki še naprej razmišljajo o nadaljevanju vojne v Ukrajini, na zahtevo novega ameriškega predsednika Trumpa, pa se pripravljajo na to, da bodo članice Nata v naslednjih letih namenile za oboroževanje kar 5 odstotkov družbenega proizvoda, bi sredstva za militantno oboroževanje, morali nameniti za tehnološki razvoj. Če bo Evropa nazadovala tudi na tem področju, se bo globalni zaton njenega vpliva še pospešil. Veliko vprašanje je, ali je ta začarani krog padanja Evrope v globalno nepomembnost s političnimi elitami, ki nam vladajo, mogoče prekiniti. Žal se zdi, da se je začela pospešeno uresničevati Spenglerjeva prerokba o zatonu Evrope.

Vsekakor pa so Kitajci na njihovo novo leto, ki se začenja danes, stopili z novim pomembnim tehnološkim dosežkom. Čestitke!

28. 1. 2025

-------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------

TRUMPOV GAMBIT

Novi ameriški predsednik Donald Trump je v dobrih 14 dneh, odkar je prevzel predsedniške dolžnosti, svet skorajda vrgel iz tečajev. Vsak dan vleče nove dramatične poteze. Dejstvo, da je predsednik Izraelske vlade Netanjahu prvi tuji državnik, ki ima čast obiskati Belo hišo v drugem Trumpovem mandatu, tudi na simbolni ravno potrjuje, da bo novi ameriški predsednik nadaljeval s podporo etničnega čiščenja in genocida v Palestini. Še več. Njegov načrt, da bi več kot milijon in pol Palestincev izselili iz Gaze in Zahodnega brega v Egipt in Jordanijo, bo, če bo uresničen, šolski primer etničnega čiščenja. 

Evropski politiki, ki se bodo kmalu znašli na Trumpovem nakovalu, seveda o tem modro molčijo. Novemu absolutnemu Zahodnemu gospodarju očitno ni varno nasprotovati. Tudi prve Trumpove poteze glede konca vojne v Ukrajini so kontradiktorne. Med drugim je napovedal  uvedbo dodatnih sankcij proti Rusiji, če slednja ne bo sprejela njegovega okvirnega mirovnega načrta, ki je za Moskvo nespremenljiv, saj med drugim ne predvideva dolgoročne ukrajinske nevtralnosti, kar je glavni ruski pogoj za končanje vojne. Kljub temu, da ameriško orožje še naprej nemoteno priteka v Ukrajino, pa Trumpova 90-dnevna zamrznitev finančne pomoči tujini, iz česar sta izvzeta samo Izrael in Egipt, pomeni za ukrajinske oblasti finančni zlom. Za Zelenskega pa predstavlja neuradna ameriška zahteva po skorajšnjih volitvah politično smrt. Od maja lanskega leta namreč ni več legalni predsednik, kar evropske politike, ki so polni ust o spoštovanju pravne države, prav nič ne moti. 

Vse več analitikov sodi, da bi lahko ukrajinska vojska, potem ko so Rusi nedavno prebili tudi tretjo obrambno črto, v nekaj tednih pokleknila pod njihovim pritiskom, čeprav se v CII, ki zalaga Trumpa s svojimi ocenami in informacijami, s tem ne strinjajo. V vsakem primeru v Moskvi ne bodo pristali na kakršen koli kompromis, ki ne bo odražal dejanskega stanja na bojišču.  

Predsednik Trump poskuša očitno mehčati stališča obeh strani. V dobrih dneh tednih, odkar se je vselil v Belo hišo, se je sprl skoraj z vsem svetom, tako z nasprotniki kot zavezniki. Uvedba 10% carin na uvoz iz Kitajske in kar 25 odstotnih carin na uvoz iz Kanade in Mehike (Trump je v ponedeljek uvedbo carin za omenjeni državi prestavil za mesec dni), bo zaradi  višjih cen uvoženih izdelkov in inflacije, prizadela tudi ameriške potrošnike. Druga žrtev najnovejše Trumpove carinske vojne bo v naslednjih dneh EU. Ali bodo vodilni evropski politiki, ki so zvesto hlapčevali bivši Bidnovi administraciji, v vseh pogledih, končno sprevideli, da mora Evropa stopiti na svojo avtonomno pot? Za slednjo je zaenkrat malo možnosti. Strateški interesi ZDA in EU so vse bolj narazen. To dokazuje tudi Trumpova napoved, da bo na primer kupil ali zavzel Grenlandijo, območje, ki pripada Danski, ki je članica Nata, da bo Kanada postala 51. ameriška federalna država ali da bo zasedel Panamski prekop. Trump na zahodni polobli uvaja ameriško verzijo tako imenovane doktrine omejene suverenosti, ki jo je v času hladne vojne v vzhodnem socialističnem bloku, patentiral sovjetski voditelj Brežnjev. ZDA poleg tega pod Trumpom ne razlikujejo več med nasprotniki in zavezniki.

V Washingtonu si bodo pod Trumpom, kot kažejo njegove prve poteze, še naprej prizadevali za uresničenje slogana »Najprej Amerika«. Novi ameriški državni sekretar Marko Rubio je po drugi strani na kongresnem zaslišanju napovedal, da si bodo ZDA prizadevale za oblikovanje mednarodnega sistema, ki bo vključeval velike države, katere pa ni navedel. Po njegovem mnenju povojni svetovni sistem ni samo zastarel, ampak je spremenjen v orožje proti ameriškim strateškim interesom. Ali to pomeni, da si bodo ZDA prizadevale za korenito reformo OZN? Omenjena izjava je prvi namig, da se utegnejo ZDA (mogoče?) postopoma  približati multipolarni svetovni ureditvi. Slednje je zaenkrat samo rahel namig, ki pa ga zadnje Trumpove poteze ne potrjujejo. 

Ameriška diplomacija se je za začetek osredotočila na utrditev in razširitev svoje vplivne interesne sfere na zahodni polobli z novo kolonizacijo, oziroma ozemeljsko širitvijo v stilu nekdanjih kolonialnih osvajanj. Stabilni zavezniški odnosi med ZDA in EU niso več ena od prioritet ameriške zunanje politike. Če EU ne želi postati vse manj pomembna svetovna provinca, ki poslušno sledi ukazom iz Washingtona, se mora osamosvojiti. Pogoj zato pa ni samo zamenjava političnih elit na oblasti, ampak tudi oblikovanje evrazijskega varnostnega  sistema, ki bo poleg EU vključeval tudi Rusijo in Kitajsko, kot drugo najpomembnejšo svetovno gospodarsko velesilo. Politična stabilnost in sodelovanje med vsemi državami tega območja so predpogoj tudi za obstoj EU, ki je postala okostenela birokratska institucija, ki kaže zaradi  vse večjih nasprotij med državami članicami znake postopnega razkroja. Nova ameriška globalna strategija ne sloni več na delovanju oziroma obstoju Nata, zato je tudi njegov dolgoročni obstoj vse bolj vprašljiv. To je bil verjetno tudi razlog, da je Trump zahteval od  držav članic Nata, da zvišajo vojaške proračune na 5% družbenega proizvoda. Neizpolnitev tega pogoja bo Trumpu omogočila, da se umakne iz članstva Nata, s čimer bo zapečatena njegova usoda.

Evropska politična elita, ki je do nastopa Trumpa podpirala nadaljevanje vojne v Ukrajini, se bo morala namesto za konfrontacijo opredeliti za dolgoročno sodelovanje tako z Rusijo in Kitajsko ter drugimi državami svetovnega juga. Nedavna predstavitev kitajskega internetnega  robota Deepseek, pa tudi ruski preizkus supersonične rakete Orešnik potrjujeta, da Zahod  hitro izgublja prednost tudi na tehnološkem področju. Časa za spremembo političnega kurza torej ni več veliko. Države, zbrane v skupini BRICS, že danes ustvarjajo večji bruto proizvod kot skupina 7 industrijskih držav. Ta razlika se bo v prihodnjih letih samo še povečevala.

Prvi ukrepi, ki jih je sprožila nova Trumpova administracija niso posebej spodbudni, saj je zaletav in daje nepremišljene izjave, poleg tega pa ni povsem jasno ali misli resno ali pa so  njegove ekstremistične izjave samo del pogajalske taktike. Verjetno drži eno in drugo, kakor kdaj. Posebej drastično je njegovo čiščenje administracije. Z napovedano odpustitvijo velikega dela uslužbencev CIE in začasno prepovedjo delovanja USAID, ki je med drugim financirala tudi številne barvne revolucije po svetu, si bo brez dvoma nakopal srd obveščevalnih služb oziroma globoke države, s katero se je zapletel v spopad že v prvem mandatu. Nobenega dvoma ni, da se v ZDA pa tudi širše, začenja povsem novo zgodovinsko obdobje, ki bo polno presenečenj.

Karikatura: South China Morning Post

4. 2. 2025

-------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------

NOVI ŠERIF V MESTU

Ameriški podpredsednik J. D. Vance je v govoru na konferenci o varnosti v Muenchnu pred  nekaj dnevi evropskim političnim elitam v svojem govoru, polnem hudih obtožb nalil čistega vina z izjavo, »da je v mesto prišel novi šerif«. Živel novi divji zahod!

Iz njegovega govora pa tudi iz nastopov drugih najvišjih ameriških funkcionarjev je bilo razvidno, da Evropa ni več varnostna prioriteta ZDA. Tega dejstva evropski politiki, kot dokazuje tudi razprava na včeraj končanem pariškem sestanku »elitne« skupine držav EU, ki bo očitno mimo vseh obstoječih pravil, poskušala krojiti politiko Unije do vojne v Ukrajini, nočejo sprejeti oziroma ga podzavestno ignorirajo. Podobno kot ob koncu prve svetovne vojne se ZDA tokrat zaradi povsem spremenjenih svetovnih geopolitičnih razmer v vojaškem in političnem smislu umikajo iz Evrope, ki postaja vse bolj na periferiji mednarodnih odnosov. Za to so odgovorne evropske politične elite, ki so povsem nekritično sledile vse bolj agresivni politiki ameriških neokonzervativcev, ki so poskušali za vsako ceno s številnimi vojaškimi intervencijami po svetu in tudi s širjenjem Nata, ohraniti ameriško svetovno hegemonijo.

To politiko bo, seveda na drugačen način, nadaljeval tudi Trump pod sloganom "Naredimo Ameriko spet močno". Cilj te politike je bil najprej s širjenjem Nata na obrobje bivše Sovjetske zveze bistveno oslabiti Rusijo, kar bi kasneje Zahodu omogočilo preprečiti dokončen vzpon Kitajske, ki jo v Washingtonu še naprej vidijo kot glavnega nasprotnika oziroma sovražnika. Trump je očitno sprevidel, da Rusije ne bo mogoče vojaško poraziti, ne da bi tvegali tretjo svetovno vojno. Nerazsodni evropski politiki sicer še naprej sanjajo o zmagi nad Rusijo in so se, kot ukazuje predsednica evropske komisije, Ursula von der Leyen, pripravljeni pogajati samo s pozicije moči. Kako, ve samo ona! 

Trump se za končanje vojne v Ukrajini ni odločil zaradi ljubezni do Ukrajine ampak zato da bi Rusijo ločili od Kitajske, Irana in Severne Koreje, kar je prostodušno priznal njegov odposlanec za Ukrajino, general Keith Kellogg. V ozadju te Trumpove akcije so očitno mnogo širši geopolitični cilji, kot je samo končanje vojne v Ukrajini. To potrjujejo njegove izjave kot na primer, da si bo prizadeval za končanje ali vsaj umiritev tekme v jedrskem oboroževanju ali za to, da bi velike sile za polovico zmanjšale oboroževalne stroške. Po drugi strani zahteva od članic Nata, da povišajo vojaške stroške na 5% družbenega proizvoda, predvsem zato, da bi kupovale še več ameriškega orožja. Da je Trump v svojem bistvu trgovec, potrjuje tudi njegova zahteva, da mora Ukrajina v obliki redkih kovin izplačati ZDA 500 milijard dolarjev za dosedanjo ameriško pomoč Ukrajini. Očitno res nobeno kosilo ni zastonj. 

Trump, če gledamo v celoti, razmišlja o nekem novem detantu oziroma o mirnem sobivanju med tremi jedrskimi supersilami, ZDA, Kitajsko in Rusijo. Analitiki opozarjajo, da je ponovno obujena ideja tako imenovanega trilateralizma, ki so jo pred drugo svetovno vojno poskušali z dobrikanjem nacistični Nemčiji uresničiti Britanci, po drugi svetovni vojni pa sta jo v okviru Rockefellerjeve trilateralne komisije razglašala predvsem dva najbolj znana ameriška geostratega, Henry Kissinger in Zbigniew Brzezinski. 

Novi ameriški državni sekretar Marco Rubio je med kongresnim zaslišanjem priznal, da je sedanji mednarodni politični ustroj zastarel, da ne odgovarja več današnjim izzivom in da ga je potrebno spremeniti. Novi ameriški predsednik Trump naj bi za razliko od svojega predhodnika Bidna ugotovil, da ZDA same ne morejo več obvladovati mednarodnih odnosov. Svetu naj bi namesto ene vladale tri velesile, ki naj bi si 80 let po konferenci na Jalti, ponovno razdelile  interesne sfere. Brez dvoma takšne ideje v času, ko postajajo države svetovnega juga združene v skupini BRICS, po gospodarski moči najmanj enakopravne zahodnim kapitalističnim državam, niso več uresničljive. Rusija in Kitajska sta namreč skovali trdno zavezništvo, ki ga ne bo mogoče končati z obljubami o skupni svetovni prevladi. Vsi podobni triumvirati od Rimske republike naprej so propadli. 

Kakorkoli, vojna v Ukrajini je postala za ZDA ne samo moteča ampak tudi nepotrebna, ker brez njenega konca ne bo mogoča postopna normalizacija odnosov z Rusijo niti osredotočenje na Kitajsko. Trump, ki daje različne, tudi nasprotujoče izjave, je presenetil tudi z izjavo, da bi morali Rusijo znova vključiti v skupino zahodnih držav znano kot G7, kar bi pomenilo njeno popolno politično rehabilitacijo. Za razliko od te nove ameriške strateške pragmatične usmeritve, večina držav EU vztraja pri dogmatični politiki nasprotovanju Rusiji za vsako ceno, oziroma nadaljevanju vojne do njenega morebitnega poraza. Evropski politiki še naprej pozabljajo, da je celo bivši generalni sekretar Nata Stoltenberg ugotovil, da je bil ruski napad posledica širjenja Nata, oziroma da je bil izzvan. 

Dejstvo je, da Ukrajina zaradi bistveno manjših vojaških, gospodarskih in človeških potencialov ne more, kljub izdatni Zahodni vojaški pomoči, premagati Rusije. Vsakemu kolikor toliko resnemu analitiku je bilo jasno, da bodo ZDA Ukrajino v določenem trenutku, če bo obstajala nevarnost neposrednega spopada z Rusijo, pustile na cedilu. Podobno so ravnale  na primer v Vietnamu, Iraku, Afganistanu. Trump držav EU očitno ne bo pripustil k neposrednim uvodnim pogajanjem, ker bi brez dvoma zaradi njihovega trdega stališča pogajanja propadla že na začetku. Ukrajina bo sodelovala na pogajanjih, vendar pa ne bo imela aktivne podpore EU. Posebno vprašanje je, ali bodo države EU do vojne v Ukrajini, če bo še naprej veljalo načelo soglasja, sploh lahko zavzele enotno stališče. 

Na včerajšnjem sestanku v Parizu namreč niti predsedniki vlad tako imenovanih elitnih držav, niso bili enotnega mnenja, ali poslati svoje vojake na morebitno mirovno misijo, brez ameriške udeležbe in ustreznih garancij. Po drugi strani Madžarska in Slovaška menita, da si EU prizadeva za nadaljevanje vojne, ne pa za mir. Razlike so zelo globoke.

Trump je še pred začetkom pogajanj pristal na dve osnovni dejstvi, ki odražata stanje na bojišču: da bo Ukrajina ostala nevtralna država, da ne bo sprejeta v Nato in, da bo Rusija  zadržala 4 pokrajine ki jih je zasedla njena vojska v Ukrajini in Krim. Razprava o tem, da bi države EU v obliki mirovnih sil poslale po koncu vojne v Ukrajino svoje vojake je brezpredmetna, saj Rusija na to ne bo pristala pod nobenim pogojem, po drugi strani pa so v Washingtonu sporočili, da ameriška vojska v morebitni mirovni operaciji ne bo sodelovala in, da ne bo potekala pod okriljem Nata. Rusija prav tako, kot trdijo vojaški analitiki, ne bo pristala na premirje.

Če pogajanja ne bodo uspešna, bo Rusija, kot je razvidno iz izjav njenih najvišjih funkcionarjev, nadaljevala s sedanjo uspešno ofenzivo. Dlje kot bodo potekali spopadi,  manjše bo ozemlje Ukrajine. V končni posledici ni nemogoč niti razpad Ukrajine na dva dela, vzhodni in zahodni del, po vzoru delitve Nemčije po drugi svetovni vojni. Ukrajini v nekaj mesecih grozi popolni vojaški kolaps, oziroma po oceni šefa ukrajinske obveščevalne službe Kirila Budanova celo razpad države. Vse več analitikov meni, da so dnevi Zelenskega šteti, ker je glavni krivec za to, da že mesec dni po ruski intervenciji konec marca 2022 ni prišlo do mirovnega dogovora z Moskvo, na prigovarjanje bivšega predsednika britanske vlade Johnsona v dogovoru z ameriškim predsednikom Bidnom, da bo Zahod podpiral Ukrajino do zmage, oziroma kolikor časa bo to potrebno. 

V Washingtonu zahtevajo čimprejšnji razpis parlamentarnih in predsedniških volitev, na katerih Zelenski, ki vlada s podporo Zahoda kot tipičen avtokrat, nima skoraj nobene možnosti za zmago. Zelenski, ki mu je maja lanskega leta potekel predsedniški mandat, poskuša sedaj prepričati evropske politike, da bo Putin že prihodnje leto, če zmaga v Ukrajini, napadel Poljsko in baltske države, kar je za lase privlečena trditev. 

Če bodo evropske države vztrajale pri svojih stališčih, bo Trump po ocenah ameriških analitikov začel umikati ameriško vojsko iz Evrope, najprej iz Nemčije in baltskih držav. Bodočnost Nata je brez dvoma vse bolj vprašljiva, saj bo z ameriškim umikanjem postal vse manj pomembna organizacija. Brez neposredne ameriške vojaške navzočnosti bo namreč  postal le prazna lupina. Vse bolj negotova je tudi usoda EU, saj se notranja nasprotja med državami članicami vse bolj poglabljajo. Skupna evropska vojska, ki brez federativnega statusa EU ni mogoča. Zelo verjeten postopen zaton Nata bo odprl v EU številna težko rešljiva vprašanja. Eno je gotovo, s sedanjimi vladajočimi evropskimi političnimi elitami, ki so krive za sedanjo najhujšo politično in vse bolj tudi gospodarsko krizo, EU nima prihodnosti.

V celotni zgodbi o Trumpovem orkanu, ki divja, ne samo v ZDA, ampak tudi v mednarodnih odnosih, je nejasno eno zelo pomembno vprašanje. Zakaj se Trump zavzema za mir v Ukrajini, medtem ko še bolj kot njegov predhodnik Biden, podpira izraelsko genocidno politiko v Palestini? Brez dvoma je Trump politik z več obrazi oziroma identitetami. ZDA so pod njegovim vodstvom zelo nepredvidljiva velesila, s tem pa tudi mednarodni odnosi.

18. 2. 2025

-------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------

ODKRIT RAZKOL MED ZDA IN EU V OZN

Pot do miru v Ukrajini bo očitno še dolga. Tako je mogoče sklepati po včerajšnjem srečanju francoskega predsednika Macrona in ameriškega predsednika Trumpa v Beli hiši. Oba predsednika, znana po merjenju mišic, sta se sicer včeraj večkrat trepljala po ramah in se nasmihala drug drugemu, vendar glede Ukrajine nista bila enotnega mnenja. Trump je sicer presenetil z izjavo, da bo Rusija pristala na prisotnost evropskih čet v okviru mirovne akcije v Ukrajini, vendar pa je ni pripravljen podpreti z ameriškimi garancijami. Po besedah predsednika britanske vlade Starmerja, ki bo jutri na obisku v Beli hiši, so pogoj za sodelovanje britanske vojske v takšni operaciji.

Te vsebinske razlike so prišle najbolj na površje pri glasovanju o dveh resolucijah, ki sta bili na tretjo obletnico vojne izglasovani v OZN. Trumpova administracija je namreč prvikrat od začetka vojne v generalni skupščini glasovala skupaj z Rusijo, Belorusijo, Severno Korejo, Izraelom, Madžarsko itd. proti resoluciji, ki jo je pripravila ukrajinska diplomacija v sodelovanju z EU. Omenjena resolucija, zanjo je glasovalo 93 držav, 18 držav je bilo proti, 65 držav pa se je glasovanja vzdržalo, Rusijo obtožuje za agresijo in zahteva popoln umik ruske vojske na položaje pred začetkom napada. Po drugi strani pa kratka resolucija varnostnega sveta, ki jo je pripravila ameriška delegacija, Rusije ni obtožila za agresijo na Ukrajino. Slovenija se je skupaj še s štirimi evropskimi državami, članicami varnostnega sveta, vzdržala glasovanja.

Evropske države, ki so bile doslej poslušne dekle ameriške politike, so se v varnostnem svetu prvikrat odločile nasprotovati ZDA. Kaj to pomeni, še ni povsem jasno. Začenja se nova era! Medtem, ko v Washingtonu razmišljajo o postopni ukinitvi sankcij proti Rusiji, so v Bruslju objavili nov, že 16. sveženj sankcij proti Rusiji. Razkorak med EU in ZDA je vse večji.

Omenjena temeljna razlika med ZDA in evropskimi zaveznicami v opredeljevanju do vojne v Ukrajini je prišla na dan pred nekaj dnevi s Trumpovo izjavo, da je napad začela Ukrajina. Trump, ki je znan po protislovnih stališčih, jo je sicer kasneje korigiral. Do omenjene Trumpove izjave je na Zahodu, tudi pri nas, uradno veljalo, da je Rusija čisti agresor in pika.

Cenzura na to temo je bila ne samo v EU, ampak tudi v ZDA tako huda, da na primer v času Bidnove administracije niso objavili mnenja nekaterih uglednih pravnikov z univerze Harvard, ki so dokazovali, da je bilo rusko vojaško posredovanje v skladu z 51. členom Ustanovne listine OZN o pravici do kolektivne samoobrambe. Samooklicani republiki Donetsk in Lugansk, ki ju je Rusija diplomatsko priznala tri dni pred napadom, sta namreč Rusijo uradno, še pred začetkom tako imenovane posebne ruske vojaške operacije 24. februarja, zaprosili za vojaško pomoč. Ukrajina, ZDA in evropske države omenjenih republik niso diplomatsko priznale. Že od časa, ko je ameriški predsednik Wilson med prvo svetovno vojno objavil pravico narodov do samoodločbe, velja, da imajo narodi oziroma manjšine, ki živijo v demokracijah pravico samo do notranje avtonomije, narodi, ki so žrtve nasilja, pa pravico do samoodločbe, oziroma ustanovitve samostojnih držav. 

Ukrajinske oblasti so po puču na Majdanu leta 2014 uvedle vrsto diskriminacijskih ukrepov proti rusko govorečemu prebivalstvu Ukrajine. V Odesi so na primer ukrajinski skrajneži žive zažgali 43 Rusov, ki so se zatekli v dom sindikatov. V obsežnem topniškem obstreljevanju teh območij pa je izgubilo življenje okoli 14 tisoč prebivalcev. Omenjene napade skrajnih ukrajinskih nacionalističnih oziroma neonacističnih sil, ki so se februarja 2022 stopnjevali, so izdatno dokumentirali opazovalci OVSE na terenu. Mnenje, da so ukrajinske oblasti izvedle »notranjo agresijo« na omenjene province, zagovarja na primer bivši vodja mirovnih sil v OZN, polkovnik švicarske vojske Jacques Baud.

Razlogi za vojno, kot je očitno prostodušno priznal tudi ameriški predsednik, niso enozvočni, kar bo vplivalo tudi na potek političnega reševanja tega zapleta. Prvi, ki je to posredno priznal že pred več kot enim letom, je bil bivši generalni sekretar Nata Stolteberg, ki je v evropskem parlamentu in v intervjuju za Washington post priznal, da je bilo širjenje Nata na območje bivše Sovjetske zveze pomemben razlog za rusko vojaško akcijo. Nordijske in baltiške države s podporo Poljske in Velike Britanije zahtevajo zaplembo okoli 300 milijard dolarjev vrednih ruskih državnih rezerv, ki so deponirane v Zahodnih bankah. V primeru, če bi šlo za čisto rusko agresijo, bi po mednarodnem pravu namreč Rusija, kot povračilo za povzročeno škodo izgubila omenjena sredstva. Očitno bodo o tem po koncu vojne dokončno odločala mednarodna sodišča. 

Ker se ZDA kot največji donator vojaške pomoči Ukrajini umikajo iz te krize, se postavlja vprašanje njenega nadaljnjega financiranja. Evropske države se namreč, kot je mogoče razbrati iz izjav najvišjih politikov držav EU, zavzemajo za nadaljevanje vojne oziroma za pogajanja, tako kot predsednica evropske komisije Ursula von der Leyen s pozicije moči. Slednje je glede na vse večjo premoč ruske vojske na fronti povsem iluzorno. Države EU naj bi finančno breme te krize prevzele na svoja ramena. Kot piše bruseljski časopis Politico, naj bi države EU poleg 3.5 milijard EUR pomoči, ki so jo objavile na tretjo obletnico vojne, zbrale še najmanj 20 milijard evrov v ta namen. 

Glede na izjavo zelo verjetnega novega nemškega kanclerja Merza, da ima Evropa "samo še pet minut časa," da nadomesti v Evropi dosedanjo ameriško vojaško moč, je jasno, da se v državah EU začenja novo obdobje militarizacije. Dve svetovni vojni, ki ju je med drugim zakuhala predvsem Nemčija, nista dovolj veliko opozorilo, da drvi Evropa v novo usodno krizo. Na to je v govoru v Bruslju, na povabilo nekaj evropskih poslancev, pred nekaj dnevi opozoril tudi vplivni ameriški ekonomist Jeffrey Sachs. Evropske politike je pozval, naj prenehajo z moledovanjem ameriškim politikom, naj jih vključijo v pogajanja o koncu vojne v Ukrajini. Namesto podpihovanja vojne naj po njegovem mnenju odpotujejo v Moskvo na pogovore. Samo tako bo lahko EU postala avtonomna sila.

Ko se boste pogovarjali v Moskvi, svetuje Sachs, bodite na pogovorih sami, brez Ukrajine. Omenjen nasvet je zelo pomemben glede na to, da so evropske politične elite ukrajinskemu samodržcu Zelenskemu, prepustile vajeti reševanja krize. Dokler bo vztrajal pri vojni, bo očitno vztrajala tudi EU. Slednja postaja tako vse večji talec neizvoljenega ukrajinskega diktatorja, kot ga je označil ameriški predsednik Trump.

Pred nami je zelo nestabilno obdobje, še posebej, ker so se evropske elite odločile za že tretjo militarizacijo v zadnjih sto letih. Čeprav so države EU na videz privržene miru, vse po vrsti pozabljajo, da prvi člen Ustanovne listine OZN določa, da je treba spore reševati na miroljuben način. Več orožja na obeh straneh bo povzročilo samo več smrti. Namesto da so v evropski komisiji na predlog predsednice ustanovili mesto komisarja za obrambo, ki bo skrbel za militarizacijo, bi morali ustanoviti mesto komisarja za mir. Enako velja tudi za posamezne države.

Slovenci, oziroma Evropejci ne smemo, kot je v odprtem pismu predsedniku vlade Golobu,  opozorila dr. Spomenka Hribar, podleči novemu militarizmu, ki ga oznanja novi generalni sekretar Nata, Rutte. V nasprotnem primeru bo ne samo Slovenija, ampak tudi Evropa postala vse bolj revna in nepomembna. Prihodnost je samo v obnovitvi sožitja na stari celini in razpustitvi Nata. Ker ZDA nasprotujejo temu, da bi Nato kakorkoli sodeloval v reševanju krize v Ukrajini, je povsem jasno, da se je njegov razkroj že začel. Brez ZDA in petega člena njegove ustanovne listine, ki teoretično omogoča kolektivno obrambo, Nato ne more preživeti v sedanji obliki. 

Morebitnega nemškega vojaškega pakta, ki ga bo poskušal uresničiti novi potencialni nemški kancler, ne potrebujemo. Nemčija je v zgodovini 20. stoletja že dvakrat dokazala, da ni zaupanja vreden partner. Militarizacija je, kot potrjuje zgodovina, običajno zadnja stopnja razvoja nekega imperija preden propade. ZDA in EU se soočata z istimi problemi. Podobno je tudi z Izraelom, ki je podaljšek evropske civilizacije, oziroma britanskega imperija, ki se je med prvo svetovno vojno zavzemal za ustanovitev neodvisne judovske države, predvsem zato, da bi ohranil njegovo globalno dominacijo. Zato Zahod brani genocid v Gazi.

Vprašanje je tudi, kako bi (bodo) evropske, predvsem pa sosednje države, sprejele morebitni nov nemški vojaški vzpon. Ni izključeno, da bi Nemčija v tem primeru lahko izdelala celo svojo atomsko bombo. Namesto orožju in militarizaciji moramo Evropejci dati prednost diplomaciji. Diplomati morajo biti diplomati ne pa sekretarji za vojno, pravi Jeffrey Sachs. Na žalost, tako kot dokazuje tudi »nepozabna« izjava slovenske zunanje ministrice Tanje Fajon, »da smo v vojni,« potrjuje, da v Evropi še kako primanjkuje diplomatov oziroma politikov s širokimi in daljnovidnim pogledi.

25. 2. 2025

-------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------

UKRAJINA MED VOJNO IN MIROM

Neposredni rezultat petkovega "prijateljskega" pogovora ameriškega predsednika Trumpa z ukrajinskim predsednikom Zelenskim (maja lani mu je potekel uradni mandat) v Ovalni sobi Bele hiše je za zdaj začasna ustavitev ameriške vojaške pomoči Ukrajini. Takšnega spektakla, kot je bilo prerekanje med ameriškim političnim vrhom in Zelenskim, ki so ga nekatere vodilne ameriške televizijske mreže prenašale v živo, v Ovalni sobi Bele hiše še ni bilo.

V medijih povsod po svetu poteka živahna razprava o tem, kdo je imel prav v tem govorniškem duelu. Trump je nastopal s pozicije moči, Zelenski, ki je prišel prosit za ameriške varnostne garancije, pa je bil tudi zaradi vse slabšega položaja ukrajinske vojske na fronti v povsem podrejenem položaju. Da ukrajinska vojska v soočenju z rusko vojsko ne more zmagati kljub izdatni Zahodni vojaški pomoči Kijevu, je bilo jasno že od začetka tega konflikta. Potenciali Rusije so namreč nekajkrat večji od ukrajinskih. Rusija v nobenem primeru ne bo popustila, tudi če bi Putina zamenjal kak drug politik. Izgubljena vojna bi namreč verjetno pomenila uvod v razpad ruske federacije ali vsaj njeno dokončno oslabitev kot velike sile. Zmaga v tej vojni je zato za Rusijo eksistenčnega pomena.

Novi ameriški predsednik Trump ima v nasprotju s svojim predhodnikom Bidnom povsem drugačno globalno vizijo. Medtem, ko je Biden gledal na mednarodne odnose skozi prizmo spopada med demokracijo in avtokracijo, je Trump, kot napovedujejo njegovi tesni sodelavci, pripravljen pristati na multipolarno svetovno ureditev. Temeljila naj bi na trikotniku treh velikih sil, ZDA, Kitajske in Rusije. Kakšna bo omenjena ureditev, še ni povsem jasno, na primer ali bodo ZDA privolile v to, da bo vodilno globalno mesto čez nekaj let na čelu skupine držav BRICS zasedla Kitajska, ali bodo to skušale preprečiti, če bo treba, tudi s silo. Kakorkoli, Trump se je odločil za radikalno spremembo dosedanjega svetovnega ustroja. To je najbrž tudi edini način, da zadrži relativno hitro upadanje moči ameriškega globalnega imperija, v katerega spada tudi Evropa. Oblikovanje novega sistema na globalni ravni vsebuje tudi nekaj hudih pasti, na primer, ali bodo velike sile skušale svet razdeliti na nove interesne sfere v nasprotju z življenjskimi interesi posameznih držav, zlasti manjših.

Predpogoj za oblikovanje novega sistema je končanje vojne v Ukrajini, kar bi omogočilo postopno normalizacijo odnosov z Rusijo. Trump, ki še zdaleč ni pacifist, ampak pragmatičen politik, se ne sprašuje, kdo je kriv za vojno v Ukrajini ali kdo ima prav. Njegov cilj je čimprejšnje končanje vojne, praktično za vsako ceno, tudi če bo Ukrajina izgubila del ozemlja v korist Rusije. Na tej točki se njegova vizija oziroma politika razhaja z Zelenskim, ki še vedno iluzorno upa, da bo z Zahodno, predvsem ameriško vojaško pomočjo premagal rusko vojsko. Njegov interes zato niso pogajanja in zelo verjeten špartanski mir, ampak nadaljevanje vojne, kar je v nasprotju z mnenjem večine prebivalstva, da je vojno treba ustaviti in se začeti pogajati.

Ozemlja je mogoče povrniti, ko se spremenijo razmere, izgubljenih človeških življenj pa seveda ne. Ukrajina je plačala v tem pogledu ogromen davek in veliko vprašanje je, ali bo po vojni kljub morebitni izdatni mednarodni pomoči zaradi populacijske krize sploh še lahko funkcionirala kot razmeroma uspešna država. Zelenskega očitno ta dejstva ne zanimajo.

Po drugi strani se Trump zaveda, da ukrajinska zmaga ni mogoča oziroma, da nadaljevanje vojne lahko vodi v neposredni spopad med ZDA in Rusijo. Med oštevanjem v Ovalni sobi je Trump Zelenskega kar dvakrat opozoril, da se igra s tretjo svetovno vojno. Zelenski zelo verjetno ni naklonjen miru oziroma premirju tudi zato, ker bi v tem primeru moral razpisati predsedniške in parlamentarne volitve. Kot kažejo ankete javnega mnenja, nima skoraj nobene možnosti, da bi ohranil predsedniški položaj. Še več, ko bodo po vojni ugotavljali krivce za vojaški polom, ogromne človeške izgube, ki gredo v stotisoče ter obsežno izgubo ozemlja, bo Zelenski najbrž glavni krivec. Zato se Zelenski, ki mu je maja lani uradno prenehal predsedniški mandat, kar pomeni, da ni več legitimni predsednik, drži za zadnjo možno slamico, to je za podporo vodilnih evropskih politikov, ki vidijo v Rusiji glavnega sovražnika. 

Ko bodo zgodovinarji proučevali vzroke za vojno v Ukrajini, bodo morali brez dvoma ugotoviti, zakaj so na primer vodilni evropski politiki ocenjevali, da se Rusija pripravlja, da bo po koncu vojne v Ukrajini napadla evropske države. V tem prednjačijo britanski politiki, ki so najmanj od krimske vojne v 19. stoletju videli carsko Rusijo, pozneje Sovjetsko zvezo, danes pa Rusko federacijo, kot največjo grožnjo obstoju britanskega imperija. V to skupino spadajo tudi Poljaki in Balti, ki so imeli z Rusijo v zgodovini težke izkušnje, začuda pa tudi Nemci pozabljajo na svojo agresivno zgodovino do Rusije in Sovjetske zveze. Trditve, da Rusija, ki ima v vseh pogledih nekajkrat manjše potenciale kot evropske države, pripravlja napad na evropske države, so iz trte izvite. Kljub temu evropske politične elite napovedujejo, tako kot na primer predsednica Evropske komisije Ursula von der Leyen, celo vojno z Rusijo. EU je pod njenim vodstvom začela novo obdobje militarizacije. Vemo, kako sta se končali prvi militarizaciji Evrope v 20. stoletju.

Nobenega dvoma ni, da mirovne pogoje postavljajo zmagovalci. Tako bo tudi tokrat. Če ZDA pod vplivom neokonservativcev, ki so skušali za vsako ceno ohraniti ameriško svetovno hegemonijo, ne bi agresivno širile vojaške zveze celo na področje bivše Sovjetske zveze, če ukrajinske oblasti pod vodstvom Zelenskega ne bi najbolj grobo kršile pravice ruskega prebivalstva v Ukrajini in če bi bil Zelenski toliko razsoden, da bi zavrnil zahtevo predsednika britanske vlade Johnsona, naj nadaljuje vojno do zmage nad Rusijo dober mesec po ruskem napadu, in sklenil z Rusijo ponujeni mir, se Ukrajina danes ne bi znašla v tako katastrofalnem položaju.

Evropa in Ukrajina ne potrebujeta novih orožij ampak predvsem mir in novo varnostno arhitekturo, v katero bo vključena tudi Rusija. V tem pogledu je Zelenski pristal na napačni strani zgodovine. Brez dvoma bo vojna v Ukrajini prišla v zgodovino kot pomembna prelomnica. Evropske politične elite bi se morale namesto za vojno in militarizacijo opredeliti za mir in sodelovanje v okviru nove evropske varnostne arhitekture. Ta bi morala upoštevati tako interese Ukrajine kot Rusije. V tem smislu bi morali delovati tudi vodilni slovenski politiki, ki so se žal znova pokazali kot poslušni vazali vodilnih evropskih držav. Iz zgodovine se očitno nismo veliko naučili.

4. 3. 2025

-------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------

RUSI PRIHAJAJO - EVROPA SE PRIPRAVLJA NA VOJNO

"Nikdar več" je pozabljeno geslo. To je edina mogoča ocena pred nekaj dnevi končanega izrednega vrha EU v Bruslju, na katerem so oboroževanje in novo militarizacijo Evrope izbrali za vezno gradivo vse bolj neenotne EU. Vojna histerija je zajela Evropo. Širijo jo vodilne politične elite, ki trdijo, da mir v Evropi ni več samoumeven. Kot da dve svetovni vojni, ki sta se skotili v Evropi, nista bili dovolj. Vodilni mediji tudi pri nas vse bolj propagirajo militarizacijo.

V sobotnem Delu je bila na primer na prvi strani objavljena trditev, »da bo evropsko oboroževanje pod pritiskom Amerike in Rusije tisto najboljše, kar se je lahko zgodilo Uniji. Postala bo sila.« Gola sila, kot potrjujejo zgodovinske izkušnje, doslej še nikoli ni vodila k miru. Niti ZDA niti Rusija nas ne prisiljujeta k ponovnemu oboroževanju. Mir s pozicije sile, za katerega se zavzema omenjeni uvodnik, je tako imenovani vsiljeni oziroma negativni mir, ki prej ali slej degradira v novo vojno. To pot je očitno ubrala evropska elita, ki trdi, da Rusija ogroža mir. Kaj pa Izrael? Na to so v Zahodnih prestolnicah pozabili.

Evropa, ki je po drugi svetovni vojni vsaj na zunaj propagirala sodelovanje in mir, je že tretjič v zadnjih sto letih izbrala militarizacijo in vojno kot metodo za dosego prevlade v najnovejši inačici, miru.  Kritični glasovi v glavnih medijih so utišani tako v EU kot tudi pri nas. Vse bolj nerazsodni evropski državniki nas znova, kot mesečniki vodijo v novo vojno. Prvič se je to po oceni vplivne ameriške zgodovinarke Barbare Tuchman zgodilo pred prvo svetovno vojno. To je očitno, kar zadeva vojno v Ukrajini, ugotovil tudi sicer v vseh pogledih protislovni, nepredvidljivi in večkrat zaletavi ameriški predsednik Trump, ki se je namesto za nadaljevanje vojne, v nasprotju s svojim predhodnikom Bidnom začel zavzemati za mir na stari celini.

Vojaška zveza Nato s tega zornega kota ni več potrebna. Samo vprašanje časa je, kdaj se bodo ZDA umaknile iz Nata, s katerim so vse povojno obdobje obvladovale zahodno Evropo. Pravzaprav je Nato, s tem ko so v Washingtonu sklenili, da 5. člen temeljne listine te organizacije o kolektivni obrambi za morebitne evropske mirovne sila v Ukrajini ne bo veljal, že v procesu razpada. Prve se bodo iz njega očitno umaknile, kot predlaga Trumpov zaupnik Musk, ZDA. Evropa po njegovem razpadu ne potrebuje nove vojaške zveze niti skupne evropske vojske. Ta bo oblikovala skupno evropsko federativno državo. Kdo ji bo poveljeval, v katerem jeziku?

Evropske vojske ne potrebujemo, nujna pa je nova varnostna arhitektura, ki bo na osnovi medsebojnega zaupanja in sožitja zagotavljala mir in varnost prav vsem državam in bo vključevala tudi Rusijo, ki je bila in ostaja tudi evropska država. Če bi nemški politiki nadaljevali zunanjo politiko nemškega železnega kanclerja Bismarcka izpred 150 let, ki je s svojimi številnimi meddržavnimi sporazumi oznanjal in dokazoval, da mir v Evropi ni mogoč brez stabilnih odnosov z Rusijo, bi bila zgodovina 20. stoletja verjetno bistveno manj krvava. Na to pozablja tudi najverjetnejši novi nemški kancler Friderik Merz, ki napoveduje obujanje nemškega militarizma na protiruski osnovi.

Temeljno varnostno vprašanje današnje Evrope je, ali se Rusija po vse bolj verjetni vojaški zmagi v Ukrajini zares pripravlja na vojaški pohod proti Evropi v več fazah, kot trdijo vodilni evropski politiki (razen dveh izjem). Nekateri nemški generali na primer trdijo, da bo Rusija v največ treh letih napadla Evropo. Najprej naj bi Rusi vkorakali v baltiške države, nato pa proti Poljski in Romuniji ter bivšim sovjetskim republikam, ki so postale neodvisne države. Prav nobenega dokaza ni, da bi Putin načrtoval takšno samomorilsko politiko. 

Rusija, ki se sooča z velikim demografskim upadanjem, namreč za kaj takšnega nima ne človeške, ne vojaške, ne gospodarske moči. Nove države, ki so nastale iz bivše Sovjetske zveze, zlasti baltiške države, bi morale po drugi strani poskrbeti za ustrezno zaščito in pravice ruskih manjšin v svojih državah, kar je predpogoj za normalizacijo odnosov z Moskvo. V Latviji državljanom ruskega porekla nočejo izdajati uradnih potnih listin, ampak morajo potovati z mednarodnimi dokumenti. To je brez dvoma nedopustna diskriminacija. Vojna v Ukrajini, kakorkoli jo obračamo, je predvsem posledica širjenja Nata in poskusa strateške oslabitve Rusije od ameriških neokonservativcev, kamor spada tudi večina v demokratski stranki. Trump je ugotovil, da bi nadaljevanje takšne politike vodilo v tretjo svetovno vojno, zato je radikalno spremenil ameriško zunanjo politiko. Na mesto Rusije kot glavne ameriške nasprotnice je stopila Kitajska.

Vse več znakov je, da vodilne evropske države, Nemčija, Francija in Velika Britanija, ki se je skozi stranska vrata pritihotapila v EU, skušajo z udarjanjem na vojaške bobne reševati predvsem svoje gospodarske in politične težave. Namesto volkswagnovih avtomobilov bomo morali kupovati nemške tanke, ker je nemška avtomobilska industrija pokleknila pred kitajsko konkurenco. Na ta način naj bi Nemčija obnovila svojo upadajočo gospodarsko moč. ZDA so na primer iz velike depresije pred drugo svetovno vojno prišle šele, ko so zagnale vojno industrijo. Tak recept namerava uresničiti tudi novi nemški kancler. Velika Britanija skuša po drugi strani z netenjem vojne v Ukrajini, s katero je podpisala kar 100-letni sporazum o partnerstvu, iz Ukrajine izvleči velike dobičke, s čimer naj bi zaustavila svoje gospodarsko in siceršnje nazadovanje. 

Francoski predsednik Macron pa naj bi s trditvami, da Rusija ogroža Evropo in Francijo, kupoval notranji mir. V to skupino spada tudi vse bolj radikalna Poljska, ki skuša ustvariti najmočnejšo vojsko v Evropi, kar bo pripeljalo do neizogibnih trenj z Nemčijo.

Namesto nove militarizacije v okviru novega ali vsaj radikalno spremenjenega Nata brez ameriške udeležbe bi morale evropske države aktivirati OVSE, Organizacijo za varnost in sodelovanje v Evropi, ki je bila ustanovljena v času hladne vojne, da bi preprečevala podobne spore oziroma vojne, kakršna je zdaj v Ukrajini. Omenjena organizacija, ki je imela v Ukrajini opazovalce, je danes skoraj pozabljena oziroma nima večjega vpliva. Diplomacija in mirno reševanje sporov sta pozabljeni zadevi. Med Brusljem in Moskvo pa tudi drugimi Zahodnimi prestolnicami že več kot tri leta ni prav nobenega stika ali dialoga. 

Zunanjepolitična predstavnica EU, bivša predsednica estonske vlade Kaja Kallas, je poleg predsednice Evropske komisije Ursule von der Leyen celo glavna evropska vojna hujskačka. Kdo je na primer določil, da bo EU namesto v razvoj, kot je predlagal italijanski finančnik Dragi, vložila kar 800 milijard eurov v militarizacijo? EU postaja vse boj avtokratska tvorba, ki jo volijo neizvoljeni funkcionarji, kar je skregano s temelji demokracije.

Evropa bo lahko postala avtonomna strateška sila samo z obnovitvijo političnega in diplomatskega dialoga z Rusijo, ne pa z moledovanjem, naj jo ameriški politiki vključijo v pogajanja o koncu vojne v Ukrajini. Diplomacija in geopolitika sta v EU po mnenju znanega ameriškega ekonomista in mirovnika Jeffreyja Sachsa na miselni ravni dojenčkov. Če hoče EU postati avtonomna politična sila, se mora najprej sama odpovedati Natu (preden ga zapustijo ZDA), začeti politični dialog z Rusijo in obnoviti sodelovanje s Kitajsko. Samo tako bo ohranila strateško avtonomijo v novem globalnem sistemu. V nasprotnem primeru bo postala objekt nove delitve interesnih sfer med velikimi silami, kar bi pomenilo konec EU.

Razpad Nata bi bil idealna priložnost, da bi Evropo razglasili za območje brez atomskega orožja, to pa pomeni, da bi se Francija in Velika Britanija morali odpovedati jedrskemu orožju, kar je v tem trenutku iluzorno. V okviru OVSE bi morali v Evropi po končani vojni v Ukrajini najprej vzpostaviti vsaj minimalno zaupanje med državami, nato pa se začeti pogajati o zmanjšanju konvencionalnega orožja (v srednji Evropi so takšna pogajanja pred leti že potekala). Tako Rusija kot ZDA bi morale umakniti rakete srednjega dosega skupaj z atomskimi konicami iz Evrope (ZDA naj bi jih v Nemčiji namestile naslednje leto) in spet vzpostaviti sodelovanje na vojaškem področju.

Brez dvoma tako radikalnega zasuka današnje evropske politične elite v sedanjem položaju niso sposobne. Evropa nujno potrebuje novega Brandta ali Kohla oziroma novo Vzhodno politiko. Naši politiki pa bi morali delovati v skladu z mirovno politiko, ki jo predpisuje slovenska ustava in zavzeti bolj nevtralno stališče, ne pa da slepo sledijo evropskim jastrebom.

11. 3. 2025

-------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------

Objavljam daljši prispevek, ki sem ga 4. marca poslal uredništvu Sobotne priloge, pa očitno ne bo objavljen. 

Delovni naslov: UKRAJINA MED VOJNO IN MIROM

Zadnji sestanek vodilnih politikov 17 držav in EU v Londonu, ki sestavljajo tako imenovano novo »Koalicijo voljnih«, je izpričal skoraj popolno enotnost vodilnih politikov, vendar v negativni smeri. Namesto za mir so se namreč opredelili za nadaljevanje vojne v Ukrajini. Njihov »mirovni načrt« predvideva poleg dodatnega obsežnega financiranja vojne enomesečno premirje. Obe strani naj bi se v tem času vzdržali napadov v zraku in na morju ter napadov na energetske objekte in daljnovode, ne pa tudi vojskovanja na kopnem. Načrt je več kot polovičarski, saj največ vojakov pada v kopenskih spopadih. 

Pretekli teden naj bi ukrajinska vojska po neuradnih ameriških ocenah izgubila kar 10 tisoč vojakov. Brez dvoma Moskva, v trenutku ko ruska vojska uspešno napreduje na celi fronti ne bo pristala na začasno premirje, kar so že nekajkrat sporočili. Po drugi strani omenjen načrt predvideva, da bodo ZDA garant varnosti evropskih čet kar je, kot je pokazal tudi zadnji »pogovor« v Ovalni sobi Bele hiše, račun brez krčmarja. Evropske države naj bi čete poslale v Ukrajino šele v drugi fazi, ko bo premirje obveljalo. V bistvu omenjena skupina držav ščuva Ukrajino naj nadaljuje z vojno do zadnjega ukrajinskega mladeniča.

Da bo na sestanku v Beli hiši »veselo« je pokazala že opazka uslužbenke protokola, ki je pričakala Zelenskega pred Belo hišo, češ kako je oblečen! Mnenje, da bi se spodobilo, da bi prišel na sestanek v civilnih oblačilih, je bilo izraženo tudi na sestanku v Ovalni pisarni. Zelenski bi namreč v civilni obleki tudi na simbolni ravni pokazal, da je pripravljen na konec vojne oziroma, na Trumpovo zahtevo, da je to vojno potrebno čimprej končati. Verjetno obstaja še en, za enkrat še malo jasen vzrok za nezadovoljstvo najvišjih ameriških funkcionarjev. Zelenski naj bi namreč kljub priporočilu Trumpovega odposlanca za Ukrajino generala Kelloga, da ni potrebno, da v Beli hiši osebno prisostvuje podpisu sporazuma o tem, da bodo ZDA dobile pravico do izkoriščanja redkih zemljin do višine 500 milijard dolarjev, vztrajal pri obisku. 

Omenjen projekt, predlagal ga je Zelenski verjetno zato, da bi dobil ameriške varnostne garancije v primeru miru z Rusijo, je protisloven. Podoben sporazum je namreč Zelenski v okviru pogodbe o 100-letnem partnerstvu z Veliko Britanijo, pred dnevi že podpisal z britansko vlado. Na podlagi omenjenega sporazuma naj bi Velika Britanija dobila poleg upravljanja pristanišč, naftovodov in plinovodov, tudi pravico do izkoriščanja naravnih bogastev. Omenjeni sporazum naj bi bil, kot trdijo nekateri analitiki, napisan tako, da ni izključeno, da vse vsebuje dodatne tajne klavzule. Zelenski bi lahko, če je temu tako, pravice do izkoriščanja zemljin, čeprav jih večino leži na območjih, ki jih je zasedla ruska vojska, istočasno »prodal« obema stranema. Ni izključeno, da je bil to pomemben vzrok za slabo voljo, oziroma celo srd najvišjih ameriških funkcionarjev.

Prvikrat po letu 1956, ko je ameriški predsednik Eisenhower od Velike Britanije, Francije (in Izraela) zahteval takojšnjo prekinitev napada na Sueški prekop, sta Velika Britanija in Francija, začeli z obsežno javno diplomatsko akcijo, ki je usmerjena proti ZDA, voditeljici dosedanjega liberalnega svetovnega ustroja.

Eisenhower je 1956 leta obglavil britanski imperij in ga poslal v zgodovino. Novi ameriški predsednik Trump pa je na zadnjem javnem soočenju z Zelenskim, ki ga je pred dnevi označil za diktatorja z obtožbo, da se zavzema za nadaljevanje vojne, vrgel rokavico tako EU, kot tudi članicam Nata. 

Večina evropskih politikov nenadoma ni več v sozvočju z novo globalno (zaenkrat pogojno) mirovno politiko, ki jo je do te vojne zavzela nova Trumpova administracija.

Javno soočenje med ameriškim političnim vrhom in Zelenskim bo v zgodovino brez dvoma prišlo kot pomembna prelomnica. ZDA so zaradi brezglavega širjenja Nata, za katerega so se zavzemali pod vplivom neokonzervativcev vsi ameriški predsedniki brez izjeme, v največji meri krive za vojno v Ukrajini. Omenjena vojna ni bila neizzvana kot so sprva trdili na Zahodu, ampak premišljena poteza ameriških jastrebov, da bi skupaj z Britanci sprovocirali ruski napad na Ukrajino. Po teoriji, ki jo je postavil v svoji knjigi Velika šahovnica, 1997 leta vplivni ameriški geostrateg Zbigniew Brzezinski, bi Sovjetska zveza brez Ukrajine izgubila status velike sile. S tem je obudil teorijo angleškega geostratega McKinderja, ki je bila popularna pred prvo svetovno vojno, da tisti, ki obvladuje svetovni otok (v prenesenem smislu Ukrajino), obvladuje svet. Obe teoriji so posvojili ameriški in drugi neokonzervativci. 

Rusijo naj bi s posredniško vojno v Ukrajini notranje oslabili do te mere, da bi izgubila status velike sile, kar bi v skrajni posledici privedlo do barvne revolucije v Rusiji, (podobne kot v Ukrajini) s čimer bi strmoglavili Putina, po njihovem mnenju novega Hitlerja. Na ta način bi lahko bolj uspešno pritisnili na Kitajsko, ki je s svojo naraščajočo močjo začela ogrožati Zahodno oziroma ameriško svetovno prevlado. Bivši britanski premier Johnson je prostodušno priznal, da gre v vojni v Ukrajini za vprašanje Zahodne svetovne hegemonije. Nemiri v Hong Kongu pred nekaj leti, ki sta jih razpihovali ameriška CIA in britanska tajna služba MI6, so imeli podoben cilj; sprožiti nemire in nezadovoljstvo tudi na Kitajskem in spodbuditi padec vladavine KP Kitajske oziroma zamenjavo oblasti. 

Novi ameriški predsednik Trump, ki bo v Beli hiši ostal največ štiri leta, je očitno uvidel, da je sedanji globalni svetovni ustroj, kar zadeva ZDA kot svetovnega žandarja, postal nevzdržen. Ameriški predsedniki poskušajo v drugem mandatu pustiti kar največji pečat v zgodovini. V tem Trump ni nobena izjema. V svojem inavguralnem govoru je napovedal, da bo postal mirovni predsednik, da bo končal vse vojne in, da ne bo začenjal novih. Kar zadeva Ukrajino je očitno ugotovil, da Zahod oziroma Ukrajina ne moreta zmagati in, da se Zelenski kot mu je v Ovalni sobi kar dvakrat zabrusil, "igra s tretjo svetovno vojno."

Da enopolarni svetovni politični in gospodarski ustroj ni več sprejemljiv je izjavil že med kongresnim zaslišanjem, še pred nastopom funkcije januarja, tudi novi državni sekretar Marco Rubio. Po njegovem je bil enopolarni ustroj po koncu hladne vojne anomalija, celo orožje proti ZDA. Zamenjal naj ga bi multipolarni sistem. Temeljil naj bi na trikotniku ZDA, Kitajska, Rusija (za začetek). Brez dvoma Rubio te ugotovitve ni izrekel na pamet ampak je posledica strateškega razmišljanja analitikov konzervativne Heritage Foundation, ki so med drugim pripravili Project 2025, iz katerega Trump črpa številne strateške zamisli. 

Zato, da bi novi globalni sistem lahko začel delovati je predpogoj končanje vojne v Ukrajini, kar bi omogočilo postopno normalizacijo odnosov z Rusijo. Ameriški evropski zavezniki se s tem ne strinjajo. Rusijo namreč vidijo, vsaj dokler ji vlada Putin, kot dolgoročnega nasprotnika in sovražnika. Po njihovem mnenju bi s tem nagradili agresorja. Pri tem pozabljajo, da se je Rusija v preteklosti, razen v času hladne vojne, po drugi svetovni vojni v Evropi v glavnem branila pred Zahodom; pred Poljaki, Švedi, Napoleonom in Hitlerjem. Zanimivo je da so tokrat v prvi vrsti Britanci, ki očitno bijejo z Rusijo drugo Krimsko vojno. V prvi, leta 1846, so se  skupaj s Turki bojevali proti Rusiji, ker so se bali, da bo carska Rusija ogrozila Indijo, Krono in biser britanskega imperija. V Londonu se očitno še danes niso povsem odrekli imperialnih sanj. Današnje ravnanje in agresivnost predsednika britanske vlade Starmerja, sicer laburista, ki je izgubil stik z delavskimi množicami, spominja na krizna leta pred drugo svetovno vojno. Tudi tedaj so Angleži, kot dokazuje podpis Muenchenskega sporazuma, s katerim je britanski premier Chamberlain prepustil Hitlerju Češkoslovaško, večjo nevarnost kot v nacistični Nemčiji, videli v komunistični Sovjetski zvezi. 

Sovjetski komisar za zunanje zadeve Litvinov se je od Hitlerjevega prihoda na oblast, to je od 1933 do 1938 leta, ko ga je Stalin odstavil, trudil vzpostaviti sistem kolektivne varnosti, s katerim bi se evropske države ubranile pred vedno bolj agresivno Nemčijo. Proti temu sistemu sta bili dve pomembni državi, ki sta tudi danes glavni nasprotnici pomiritve z Rusijo; Velika Britanija in Poljska, ki ni dovolila prehoda Rdeče armade čez svoje ozemlje, v primeru nemškega napada na Češkoslovaško. Če bi bili takrat britanski in poljski politiki bolj razsodni, bi se Evropa uspela ubraniti pred nacisti. Zanimivo je, da je takrat tudi Francija igrala podobno vlogo kot danes.

Vprašanje je, kakšne posledice bo sedanji razdor med ZDA in evropskimi državami imel na mednarodni položaj. Globalni vpliv Evrope je postal bistveno manjši, zato obstaja nevarnost, da se bosta ZDA in Rusija sami sporazumeli o nadaljnjem reševanju vojne v Ukrajini. Poleg tega postaja vse bolj očitno, da se bodo ZDA začele postopoma vojaško umikati iz Evrope, s čimer se bo začel verjetno zelo hitro razkrajati tudi Nato. Njegov obstoj od leta 1989 oziroma od razpada Sovjetske zveze in Varšavskega pakta, ni več upravičen. 

Vsi dosedanji ruski voditelji od Gorbačova, Jelcina do Putina so na uradni Washington naslavljali prošnje oziroma zahteve za sprejem v Nato. Kljub obljubi ameriškega državnega sekretarja Bakerja, da se Nato ne bo niti za eno ped razširil proti vzhodu, se je nato širil do ozemlja bivše SZ. Ko so na zahtevo ameriškega predsednika Georga Busha mlajšega na konferenci v Bukarešti 2008 leta sprejeli sklep o sprejetju Ukrajine in Gruzije v Nato (sicer brez datuma), so v Moskvi potegnili rdečo črto. Po oceni takratnega ameriškega veleposlanika Burnsa, je bila to najbolj možna rdeča črta. Njet pomeni njet! Njegovega opozorila niso upoštevali.

Odstavitev legalnega predsednika Janukoviča leta 2014 in s tem povezan državni prevrat v organizaciji CIE, vztrajanje Zahoda, da lahko Ukrajina sodeluje samo z EU, ter stopnjevanje nasilja skrajnih ukrajinskih nacionalistov in neonacistov nad ruskim prebivalstvom v Ukrajini, so bili poleg širjenja Nata ostali povodi za rusko vojaško intervencijo.

Generalna skupščina OZN je pred dnevi sprejela resolucijo, ki Rusijo obtožuje za agresijo in zahteva popoln umik ruske vojske na položaje pred začetkom napada. Po drugi strani pa kratka resolucija Varnostnega sveta, ki jo je pripravila ameriška delegacija, Rusije ni obtožila za agresijo na Ukrajino. Evropske države, ki so doslej zelo redko glasovale proti ZDA, so tokrat odpovedale poslušnost. Isti dan so objavile že 16. sveženj sankcij proti Rusiji. 

Vse večje razlike v stališčih so prišle na dan tudi s Trumpovo izjavo, da je napad začela Ukrajina. 

Potem, ko je v ZDA po prihodu Trumpa na oblast popustila cenzuri v glavnih medijih, so se pojavila določena stališča, ki niso več v sozvočju s prevladujočo uradno verzijo, češ, da je Rusija izvedla agresijo, ki jo ni mogoče kakorkoli opravičiti. Rusko vojaško posredovanje je bilo po novejših (manjšinskih) mnenjih v skladu z 51. členom Ustanovne listine OZN o pravici do kolektivne samoobrambe. Ukrajinske oblasti namreč niso spoštovale sporazumov Minsk 1 in Minsk 2, ki sta zagotavljala avtonomijo pokrajin v katerih je živelo rusko prebivalstvo. Poleg tega je predsednik Zelenski 20. marca 2021 podpisal ukaz o začetku zasedbe Krima in Vzhodnih provinc. 

Ukrajinske sile so sredi februarja 2022 začele skupaj z neonacističnimi paravojaškimi silami ofenzivo na Krim in samooklicani republiki Donetsk in Lugansk. Na tej točki so se v Moskvi očitno odločili za napad. Obe republiki, ki ju je Rusija diplomatsko priznala tri dni pred napadom, sta Rusijo uradno, še pred začetkom tako imenovane posebne ruske vojaške operacije 24. februarja, zaprosili za vojaško pomoč. Ukrajina, ZDA in evropske države omenjenih republik niso diplomatsko priznale. Že od časa, ko je ameriški predsednik Wilson med prvo svetovno vojno objavil pravico narodov do samoodločbe, velja, da imajo narodi oziroma manjšine, ki živijo v demokracijah pravico (samo) do notranje avtonomije, narodi, ki so žrtve nasilja, pa pravico do samoodločbe, oziroma ustanovitve samostojnih držav.

Ukrajinske oblasti so po prevratu na Majdanu leta 2014 uvedle vrsto diskriminacijskih ukrepov proti rusko govorečemu prebivalstvu Ukrajine in uporabi ruskega jezika. V Odesi so na primer ukrajinski skrajneži žive zažgali 43 Rusov, ki so se zatekli v dom sindikatov. V obsežnem topniškem obstreljevanju teh območij pa je v 8 letih izgubilo življenje okoli 14 tisoč prebivalcev. Omenjene napade skrajnih ukrajinskih nacionalističnih oziroma neonacističnih sil, ki so se februarja 2022 stopnjevali, so zelo podrobno in natančno dokumentirali opazovalci OVSE na terenu. Mnenje, da so v bistvu ukrajinske oblasti izvedle »notranjo agresijo« na omenjene province, zagovarja na primer bivši vodja mirovnih sil v OZN, polkovnik švicarske vojske Jacques Baud, ki pravi, da so države po neuspešni preprečitvi genocida v Ruandi s strani OZN, v takšnih primerih dolžne ukrepati.

Razlogi za vojno, kot je očitno prostodušno priznal tudi ameriški predsednik, niso enozvočni. Trump seveda ni pacifist ampak pragmatični politik. Ne sprašuje se o krivdi, njegov cilj je čimprej končati vojno. Prvi, ki je posredno priznal, da krivda ni samo na ruski strani je bil, kar je nenavadno, bivši generalni sekretar Nata Stolteberg, ki je v evropskem parlamentu in v intervjuju za Washington post priznal, da je bilo širjenje Nata na območje bivše Sovjetske zveze pomemben razlog za rusko vojaško akcijo. 

Drugi cilj, ki bi ga Trumpova administracija s spremenjenim stališčem do vojne v Ukrajini lahko poskušala doseči, je morebitna pridobitev Rusije na svojo stran v soočenju s Kitajsko. S tem bi v nasprotni smeri ponovili diplomatski podvig bivšega predsednika Nixona in državnega sekretarja Kissingerja iz 70. let prejšnjega stoletja, ko sta z odprtjem do LR Kitajske, v bistvu sprožila kasnejši razpad Socialističnega bloka in Sovjetske zveze. Strateška odmaknitev oziroma ločitev Rusije in Kitajske je iluzija. V Moskvi zavezništva s Kitajsko, čeprav igrajo v njem podrejeno vlogo, ne bodo zamenjali za morebitno nestabilno zavezništvo z ZDA, ki lahko že čez 4 leta pod novim predsednikom radikalno spremenijo svojo globalno politiko. Brez dvoma najnovejše zbliževanje z ZDA, postavlja rusko stran glede Kitajske, v delikaten položaj. Preizkusen kamen Trumpove "mirovne" politike bo njegov odnos do Kitajske pa tudi uresničitev predloga, da bi velesile za polovico zmanjšale oboroževalne stroške, prav tako tudi število jedrskih orožij. Takšnega radikalnega predloga s Trumpove strani ni pričakoval skoraj nihče.

Vojna v Ukrajini je, gledano s Trumpovega zornega kota, stransko bojišče, ki ga je potrebno čimprej zapreti. V ozadju potencialnega zbližanja z Rusijo je Trumpov načrt oblikovanja nove svetovne ureditve, ki naj bi temeljila na povezavi med tremi stebri, med Washingtonom, Pekingom in Moskvo. To bo verjetno samo prvi korak, saj bo v multipolarnem sistemu potrebno upoštevati tudi interese uspešnih držav svetovnega Juga, kot so države članice skupine BRICS; Indija, Indonezija, Brazilija, Južna Afrika itd. Ponovno se postavlja tudi vprašanje interesnih sfer, še posebej potem, ko je Trump napovedal na zahodni polobli obnovo Monrojeve doktrine in "rikonkvisto" Kanade, Paname, Grenlandije ter »nakup« Palestine oziroma Gaze. 

Knjiga Interesne sfere, ki jo je 1980 leta izdal akademik Vladimir Dedijer postaja s tezo, da se interesi spreminjajo s spreminjanjem moči posameznih držav, znova zelo aktualna. Veliko vprašanje je, kam sodi Evropa. Zaradi upadanja njene globalne moči izgublja avtonomijo. To na primer potrjuje dejstvo, da kljub temu, da poteka vojna v Ukrajini na njenem terenu, doslej ni bila sposobna oblikovati nobenega mirovnega načrta, za razliko od na primer Kitajske, Indije, Južne Afrike in Brazilije. EU postaja, kar zadeva vojno v Ukrajini, del problema, ne pa rešitve. Sedanji vodilni evropski politiki sodijo, razen Orbana na Madžarskem in Fica na Slovaškem, v skupino vojnih hujskačev, ki se zavzemajo za nadaljevanje vojne, čeprav je jasno, da Ukrajina v nobenem primeru ne more zmagati. Evropa, tudi če bi hotela, nima niti vojaške moči niti denarja, da bi lahko odločilno pomagala Ukrajini. 

Mir bo za Ukrajino brez dvoma težak. Ukrajinski politiki so namreč nasedli Zahodnim obljubam o pomoči dokler bo to potrebno, oziroma do zmage nad Rusijo. Ne gre pozabiti, da je takratni predsednik britanske vlade Johnson marca 2022, v dogovoru z Bidnovo administracijo, preprečil podpis mirovnega sporazuma z Rusijo, po katerem bi rusko govoreče pokrajine ostale v okviru Ukrajine. Zelenski je poslušal Johnsona. Z današnjega zornega kota je bila to najhujša možna izdaja nacionalnih interesov. Dlje kot bo trajala vojna, manj bo Ukrajine, v skrajnem primeru bo prenehala obstajati kot celovita država. Evropski politiki žrtvujejo, skupaj z Zelenskim, življenja na tisoče mladih Ukrajincev. Najbolj tolčejo po vojaških bobnih angleški politiki, čeprav so zapustili EU. Podobno je ravnal Winston Churchill, ki je po koncu druge svetovne vojne poskušal prepričati ameriške politike, da bi z 200 atomskimi bombami napadli 100 največjih mest v Sovjetski zvezi in državah varšavskega Pakta. Za las je manjkalo, da bi mu uspelo. 

Tudi nemški politiki, ki sestavljajo novo koalicijo so pozabili na zločine nemške vojske v Sovjetski zvezi med drugo svetovno vojno. Kje so časi, ko je nemški socialdemokratski kancler Willy Brandt kljub začetnemu nasprotovanju ZDA, vodil tako imenovano Vzhodno politiko, ki je Evropi prinašala mir? Pozabljen je tudi zgodovinski spomin na nemškega železnega kanclerja Bismarcka, ki je ob koncu 19. stoletja menil, da lahko Evropi zagotovijo mir samo stabilni odnosi z Rusijo. Njegovi moderni nasledniki danes pozivajo na ogromno povečevanje oboroževalnih stroškov, kar bo ne samo Nemčijo ampak celotno Evropo pahnilo v vsesplošno nazadovanje.

Rešitev EU ni v še več orožja ampak v zagotavljanju miru. Ideja, da bi Evropa postala območje brez atomskega orožja, oziroma, da bi se ga odpovedali Velika Britanija in Francija, postaja znova aktualna, vendar na žalost ni uresničljiva. Predsednica Evropske komisije Ursula von der Leyen je na primer ukazala ustanoviti mesto Komisarja za obrambo, namesto mesto Komisarja za mir. Sestavni del nove evropske varnostne arhitekture, brez Nata ali z radikalno spremenjenim, ki bi zagotavljal mir in varnost vsem državam, bi morala biti ob ZDA tudi Rusija. V drugi fazi bi morali novo evropsko varnostno strukturo integrirati v evrazijski varnostni sistem, ki bi vključeval tudi Kitajsko in Indijo.

Sklep: kljub temu, da zmedeni evropski politiki kričijo proti, v marsičem nepredvidljivemu Trumpu, istočasno pa brez njega in ZDA ne morejo, je prišel čas za uresničitev njegovega načrta za končanje vojne v Ukrajini. Zanimivo je, da ne kritizirajo tako ostro njegove podpore genocidu v Gazi. Za razliko od Trumpa, ki zahteva konec vojne v Ukrajini je predsednica Evropske komisije po sestanku v Londonu izjavila, »da je prišel čas, da se Evropa pripravi na najhujše,« torej na vojno z Rusijo. Ne pustimo, da v Evropi prevladajo vojni hujskači!

17. 3. 2025

-------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------

EVROPSKI PARLAMENT V VOJNI VIHRI

Ruski predsednik Putin je v zadnjem telefonskem pogovoru z ameriškim predsednikom Trumpom znova pokazal, da obvlada psihološko taktiziranje, saj je na pogovor zamujal kar eno uro. Putin ni privolil v enomesečno premirje, ki so ga predlagali Američani, ampak le na enomesečno prekinitev napadov na energetske objekte v Ukrajini. Enako velja tudi za ukrajinsko stran. V Kremlju poudarjajo, da bodo privolili v popolno enomesečno premirje, samo če bo Zahod Ukrajini prenehal pošiljati orožje, ji dajati obveščevalne podatke in če bodo ukrajinske oblasti ustavile mobilizacijo. 

Tako v Beli hiši, kot v Kremlju sicer izražajo zadovoljstvo nad zadnjim telefonskim pogovorom. Do miru je kljub temu očitno še zelo daleč, kar potrjuje najnovejši poskus ukrajinske vojske, da bi vdrla na rusko ozemlje. Vodilne evropske države, kot je razbrati iz njihovih stališč, ne bodo odstopile od načrtovanega pospešenega oboroževanja Ukrajine, niti od pospešene militarizacije članic EU. Pravi razlog zato ne bo domnevna nevarnost ruskega napada, ki je izmišljen argument, ampak neformalno prepričanje vodilnih političnih elit treh najmočnejših evropskih držav, Nemčije, Francije in Velike Britanije (ta se vede, kot da je spet članica EU), da bodo lahko samo z mobilizacijo težke vojaške industrije zagnale ponovni razvojni gospodarski ciklus.

V tem primeru bo evropska industrija postala podobna ameriški, saj njen vojaško-industrijski kompleks ustvari skoraj 30% družbenega proizvoda. Vojaška moč evropskih držav je gledano v celoti bistveno večja od ruske, saj imajo evropske vojske več kot dvakrat toliko profesionalnih vojakov, trikrat toliko tankov, trikrat toliko topov ter enainpolkrat toliko vojaških letal kot ruska vojska. V te številke ni všteta vojaška moč ZDA. Evropa ima več kot dovolj vojakov in orožja za obrambo, zato je pospešena militarizacija držav EU, ki jo je zaukazala Evropska komisija, ne samo nepotrebna, ampak celo škodljiva za nadaljnji razvoj Unije. Rusija namreč v nobenem primeru, razen z atomskim orožjem, ne more ogroziti evropskih držav. Kljub temu so na zadnji seji parlamenta potrdili resolucijo o prihodnosti evropske obrambe oziroma ponovne militarizacije Evrope.

Omenjena resolucija obtožuje, poleg Rusije tudi Kitajsko, Belorusijo, Iran in Severno Korejo, da ogrožajo mir. ZDA so omenjene samo enkrat in sicer v členu, ki obsoja njene pretenzije do Grenlandije. Gledano v celoti omenjena resolucija ustvarja vtis, da je EU ogrožena s praktično vseh strani, da je napadena in, da je EU, kot je ugotovil bivši italijanski senator Stojan Spetič, sama proti ostalemu svetu. O miru ni v resoluciji niti ene vrstice. 

Za omenjeno resolucijo so, razen enega slovenskega poslanca, ki se je vzdržal, glasovali vsi ostali slovenski poslanci. Poslanec SD, Matjaž Nemec, se je "modro" vzdržal glasovanja, kar je še slabše, kot če bi glasoval za resolucijo, saj bi rad sedel na dveh stolih. To je potrdil njegov nedeljski govor na partizanski komemoraciji na Javorovici, ko je dejal, »da oboroževanje samo po sebi ne bo rešilo težav ali zagotovilo več miru.« Prav tako kot glasovanje o pospešeni militarizaciji je bilo pomembno glasovanje o tem, da bi morali v EU načelo soglasja zamenjati z načelom glasovanja, kar bi v praksi pomenilo, da bi bile male države preglasovane oziroma da bi nekatere velike države v bistvu same odločale o politiki EU. Slovenski poslanci v evropskem parlamentu se brez našega pooblastila odpovedujejo eni najpomembnejših demokratičnih prvin EU, to je načelu soglasja.

Očitna je namera vladajočih evropskih elit, da bi EU prerasla v federacijo, kar pomeni, da ne bo več zveza suverenih držav. Vse bolj opazno je tudi, da si te sile prizadevajo, da bi EU postala avtoritarna združba. To je še zlasti opazno pri predsednici evropske komisije Ursuli von der Leyen, ki bi EU očitno rada oblikovala po pruskem vzoru. Glede na gospodarsko in politično moč je jasno, da bo vlogo ZDA, ki se očitno vse bolj distancira in umika iz Evrope, prevzela Nemčija. Takšna Evropa bo bistveno drugačna in manj demokratična od sedanje. Kakorkoli ocenjujemo, so bile ZDA s svojo navzočnostjo v zahodni Evropi po drugi svetovni vojni porok, da ni prišlo do obnovitve starih sporov in rivalstva med evropskimi državami. Ali bo morebitni novi Na to pakt oz. evropska obrambna unija brez ZDA lahko še naprej imel to vlogo, je veliko vprašanje.

Ni izključeno, da se bodo v Evropi obnovila stara nesoglasja in ozemeljska vprašanja med državami, še zlasti če bi Ukrajina razpadla kot država. V tem primeru bi se v Evropi lahko odprla številna ozemeljska vprašanja. Kar zadeva Slovenijo, je popolnoma jasno, da nas ne ogroža Rusija, ampak potencialno kvečjemu sosednje države, ki so po drugi svetovni vojni le stežka pristale na sedanje državne meje. Male in srednje evropske države bi morale začeti skupno akcijo, da bi ohranile svoj vpliv in suverenost. 

Žal slovenska diplomacija sledi predvsem navodilom velikih držav, kar potrjuje tudi napoved vlade, da bo brez ustrezne razprave, tako v javnosti kot v parlamentu, začela uresničevati zahtevo evropskih jastrebov za bistveno povečanje vojaškega proračuna, kar bo kljub nasprotnim zagotovilom vlade brez dvoma vodilo v postopno ukinjanje socialne države. Tako evropski kot naši odločevalci pozabljajo na aksiom, da več orožja ne pomeni več miru, ampak predvsem večjo potencialno nevarnost za mir, ki je najvišja dobrina.

20. 3. 2025

-------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------

VOJAŠKI BOBNI

Naši in evropski mediji nas vse bolj nagovarjajo oziroma ščuvajo k ponovnemu oboroževanju Evrope, že tretjemu v zadnjih sto letih. Glasov proti ne slišijo oziroma jih nočejo slišati niti politiki niti uredniki vodilnih medijev, ki podlegajo cenzuri. Kolikokrat v zadnjih 500 letih je povečanje izdatkov za obrambo pomagalo Evropejcem, da se niso med seboj spopadli oziroma da militarizacija ni vodila v vojne na celini? Dr. Pascal Lottaz, ki vodi projekt Neutrality studies, pravi, da militarizacija (v mirovnem smislu) ni delovala v 1780-ih letih, ni delovala v 1900-ih, ni delovala v 1930-ih. Kdo mi lahko razloži, se sprašuje avtor, da Evropejci pričakujejo, da bo to delovalo v 2020-ih? Več kot očitno se evropske elite iz zgodovine niso prav nič naučile. 

Ruski car Nikolaj II. je leta 1889 v svojem predlogu za konferenco o splošni razorožitvi, ki se je leto pozneje sestala v Haagu, zapisal, »da bo nadaljevanje kopičenja orožja zato, da bi preprečili konflikte, vodilo v skrajni posledici samo do neizogibne vojne.« Te preroške napovedi se sicer ni držal niti on sam, ko je avgusta 1914 ukazal mobilizacijo, ki je nemškega cesarja spodbudila, da je začel prvo svetovno vojno. Tudi naši slovenski soldati so takrat, ko so odhajali na bojišča z nageljni v suknjičih, mislili, da bodo do božiča že doma. Kako so se ušteli, zgodovina pa se kaj hitro lahko ponovi.

Če bi evropske države med obema vojnama sprejele številne predloge Sovjetske zveze o razorožitvi in kolektivni obrambi pred nacizmom, o čemer je sovjetski komisar za zunanje zadeve Litvinov (med letoma 1932 in 1938, ko ga je Stalin odstavil) neuspešno prepričeval vodilne evropske državnike, bi se verjetno izognili svetovni vojni, saj ne bi dopustili ponovnega oboroževanja Nemčije. Tudi takrat sta bili največji nasprotnici te pobude Velika Britanija, ki je v Sovjetski zvezi oziroma komunizmu videla večjo nevarnost kot v nemškem nacizmu, ter Poljska. Tudi v sedanjem primeru se zgodovina žal ponavlja. Tako Velika Britanija kot Poljska sta vsaka z drugimi zgodovinskimi razlogi glavni pobudnici nadaljevanja vojne v Ukrajini do … očitno neizbežnega poraza Ukrajine.

Tudi po koncu druge svetovne vojne se je s hladno vojno globalna militarizacija nadaljevala. Iz uradnih ameriških dokumentov, ki so bili objavljeni že 1975 leta, je razvidno, da so ZDA na predlog britanskega premierja Winstona Churchilla po smrti predsednika Roosevelta izdelale načrt za napad na Sovjetsko zvezo z atomskim orožjem. Roosevelt se o tem načrtu na konferenci na Jalti ni bil pripravljen pogovarjati s Churchillom, predsednik Truman, ki ga je nasledil, pa je pristal na Churchillov predlog. 15. septembra leta 1945, le nekaj mesecev po koncu vojne, je Pentagon izdelal načrt napada z atomskim orožjem na Sovjetsko zvezo. V tem času so bili ZDA, Velika Britanija in Sovjetska zveza še zavezniki, vendar očitno s figo v žepu. Churchill je sicer načrtoval, da bi ameriška, britanska in poljska vojska 1. julija 1945 leta skupaj z ostanki poražene nemške vojske napadle Rdečo armado in jo poskusile vreči iz srednje in vzhodne Evrope. Zaradi ameriških pomislekov ta načrt ni bil uresničen.

Ko so ZDA avgusta 1945 v Hirošimi in Nagasakiju uspešno preizkusile svoj jedrski arzenal, je Churchill skupaj z nekaterimi skrajnimi protikomunističnimi desničarskimi ameriškimi politiki začeli prepričevati Belo hišo, naj izvede jedrski napad na Sovjetsko zvezo. Po Churchillovem mnenju bi morali atomsko bombo najprej vreči na Kremelj. Načrt Pentagona s 15. septembra leta 1945, le dva tedna po kapitulaciji Japonske, je predvideval, da bi s koordiniranim atomskim napadom uničili vsa glavna sovjetska mesta. Za uresničitev te akcije bi po ocenah ameriških strategov potrebovali 204 atomske bombe. Na srečo jih niso imeli. Pentagon je pozneje izdelal še najmanj devet podobnih načrtov. Načrt iz leta 1949 je na primer predvideval, da bodo ZDA napadle Sovjetsko Rusijo in odvrgle najmanj 300 jedrskih bomb in 20.000 ton konvencionalnih bomb na 200 tarč v 100 urbanih območjih, vključno z Moskvo in Leningradom (St. Petersburgom).

Poleg tega so načrtovali, da bi januarja 1957 začeli obsežno kopensko ofenzivo proti Sovjetski zvezi. Od teh načrtov so odstopili zaradi Stalinove smrti, ker je Sovjetska zveza 1949 leta izdelala atomsko orožje, pa tudi zato ker v tako kratkem času preprosto niso mogli izdelati dovolj atomskih bomb. Poznejši načrti so vključevali tudi napad z jedrskim orožjem na Kitajsko in vzhodnoevropske države članice Varšavskega pakta.

Obstoj jedrskega orožja je narekoval nujno vzpostavo globalnega sistema razorožitve, ki bi zagotavljal trajni mir. Prvi, ki se je na ameriški strani zavedal nevarnosti splošne atomske vojne, v kateri bi »zoglenela« naša civilizacija, je bil predsednik John Kennedy, ki je nameraval, če ga ne bi ubili leta 1963, začeti kampanjo za odpravo jedrskega orožja. Zaradi tega je verjetno tudi postal žrtev atentata.

Vojaška doktrina Severnoatlantske vojaške zveze (NATO), ki so jo leta 1949 ustanovile ZDA, je sicer že od samega začetka predvidevala prvo uporabo jedrskega orožja, kar je bistveno povečalo nevarnost svetovne vojne, še zlasti ker danes z atomskim orožjem razpolaga že devet držav. Vsesplošna jedrska razorožitev je zato edino upanje človeštva, če hoče preživeti, saj politikom, kot potrjuje tudi sedanja militaristična mrzlica v Evropi, ni mogoče zaupati.

Umik Busheve administracije iz temeljne pogodbe proti balističnim izstrelkom (ABM) leta 2002 ter sklep Trumpove administracije o odpovedi pogodbe o raketah srednjega dosega (INF) leta 2019 sta sprožila novo oboroževalno tekmo. Zadnji še veljavni sporazum o nadzoru jedrskega orožja je pogodba o zmanjšanju strateškega orožja (START). Pogodba, ki je bila podpisana leta 2010, bo prenehala veljati leta 2026.

Nadaljevanje posredniške vojne v Ukrajini, priprave na podobno vojno s Kitajsko in rožljanje z uporabo jedrskega orožja terjajo od (žal premalo aktivnih) mirovnih gibanj krepitev zahteve za začetek pogajanj, ne samo o strateških orožjih, temveč tudi o zmanjšanju konvencionalnih sil. Vključevati bi morali tudi obvezo o odpovedi prve uporabe jedrskega orožja. Nova pogajanja o omejitvi atomskega orožja morajo vključevati vse države, ki razpolagajo z jedrskim orožjem, doslej so bila namreč omejena samo na ZDA in Rusijo. Bodoča pogajanja morajo poleg tega vključiti prepoved jedrskega orožja nasploh, ki je nastala v okviru Organizacije združenih narodov, predvideva pa prepoved razvoja, namestitve in uporabe jedrskega orožja; veljati je začela leta 2021. Države, ki razpolagajo z atomskim orožjem je žal niso podpisale. Mednje spadajo tudi članice zveze Nato, ker njihovi vodilni politiki menijo, da je v določenih delih preveč radikalna.

Od evropskih držav so k sporazumu o prepovedi jedrskega orožja pristopile Avstrija, Irska, Vatikan, Lihtenštajn in Malta. Slovenija, ki bi morala v skladu s 124. členom ustave slediti politiki miru, je kot članica Nata glasovala proti prepovedi jedrskega orožja oziroma za potencialni množični samomor. Takratni predsednik vlade Miro Cerar je ocenil, da je pogodba preveč radikalna in nerealna, saj ji nasprotujejo vse jedrske sile.

Nad nami visi Damoklejev meč v obliki 15.000 strateških jedrskih konic (vsaka je 1000-krat močnejša od hirošimske bombe), ki grozijo obstoju naše civilizacije. Kljub temu so se evropske politične elite opredelile za novo militarizacijo z izgovorom, da bodo s tem preprečile domnevni ruski vojaški napad na Evropo. To so povsem izmišljene trditve. Tudi vodilni slovenski mediji in politiki, pa tudi vsi poslanci v Evropskem parlamentu, so začeli prisegati na novo militarizacijo Evrope. Zanjo jim nismo dali mandata. In da bo mera polna, o atomskem orožju kot o terminalni zaščiti sanjajo celo poljski, ukrajinski in nemški politiki. 

Quo vadis, Evropa?

25. 3. 2025

-------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------

TRUMPOVA CARINSKA VOJNA

Ameriški predsednik Trump je z uvedbo rekordnih visokih carin, najvišjih po letu 1800, vrgel rokavico praktično vsemu svetu. S to potezo ZDA nadaljujejo tradicijo izolacionistične politike. Nobenega dvoma namreč ni, da bodo prizadete države sprejele protiukrepe, kar pomeni, da je svet na robu obsežne trgovinske vojne. Kitajska je na primer v skladu s politiko zob za zob že uvedla 34-odstotne carine na uvoz ameriških izdelkov. Na ZDA, kjer živi nekaj več 4% svetovnega prebivalstva, odpade, kljub temu da so gospodarsko najmočnejša država na svetu, nekaj manj kot 17% vse svetovne trgovine. Zadnji Trumpovi ukrepi bodo sicer zelo prizadeli svetovno gospodarstvo, kar kažejo rekordni padci delnic na svetovnih trgih, ki so od 20. januarja, ko je v Belo hišo prišel Donald Trump, izgubile približno 11 tisoč milijard dolarjev vrednosti.

Posebej hudo bodo prizadete nekatere manj razvite države, kot so na primer Vietnam ali Kampučija, saj bodo njihovi izdelki na ameriškem tržišču dražji za skoraj polovico. Kitajska, ki je glavni cilj ameriških ukrepov, se je nanje pripravljala več let. Tri najmočnejše azijske gospodarske velesile, Kitajska, Japonska in Južna Koreja, so na primer pred dnevi v pričakovanju Trumpovega napada, kljub temu da so hude tekmice in v nekaterih pogledih celo nasprotnice, sprejele vrsto ukrepov za okrepitev medsebojnega gospodarskega sodelovanja. Posledice bo čutila tudi EU, saj bo Kitajska del izvoza, ki je bil namenjen v ZDA, najbrž preusmerila na druga tržišča.

Po eni strani se bodo ZDA z zadnjimi ukrepi izolirale od drugega sveta, po drugi strani pa bodo spodbudile gospodarsko sodelovanje in integracijo prizadetih držav. Ta proces je precej pospešila nekdanja Bidnova administracija, ki je z zaplembo ruskega državnega premoženja v višini skoraj 300 milijard dolarjev začela ameriško valuto uporabljati kot orožje. Imetja tistih držav in posameznikov, ki niso po volji ZDA, namreč na Zahodu niso več varna pred zaplembo. Za zdaj še ni jasno, koliko časa bodo v veljavi nove ameriške carine, ki bodo letos po napovedi analitikov oklestile svetovno gospodarsko rast za najmanj 2 do 3 odstotke.

Če bo Trump sledil logiki razmišljanja iz svoje knjige Art of the deal, v kateri je razčlenil svojo podjetniško strategijo, je uvedba visokih uvoznih carin šele prvi korak. Po njegovem mnenju so gospodarski dogovori namreč igra ničelne vsote, po kateri je na boljšem samo ena stran. Trumpova strategija z maksimalističnimi zahtevami je partnerja najprej stisniti v kot, ko se ta zaradi šoka omehča, pa je mogoč dogovor, ki bo za Trumpa kar se da ugoden. Očitno ta teorija oziroma praksa velja tudi v tem primeru. Vietnam je zato, da bi obdržal ameriško tržišče, kljub temu da so ZDA uvedle kar 46% carine na uvoz iz Vietnama, že enostransko ukinil vse carine na uvoz iz ZDA.

Eden od ciljev najnovejših Trumpovih ukrepov je tudi spodbuditi priliv kapitala oziroma različnih industrijskih panog v ZDA. Na Zahodu, predvsem v Nemčiji je proces selitve kapitala, znanja in dela v ZDA, že v polnem teku. Trump bo zato verjetno kljub strmemu padanju vrednosti delnic še nekaj časa vztrajal pri visokih carinah, vendar to ne more trajati v nedogled. Padanje vrednosti delnic bo namreč prizadelo najmanj 60%  Američanov, ki posedujejo delnice, predvsem pa upokojence, saj so pokojninski skladi oziroma pokojnine  odvisne od razmer na borzah.

Tudi Trumpovi največji podporniki in pristaši iz sloja najbogatejših Američanov so po objavi teh ukrepov izgubili ogromne vsote denarja, samo Elon Musk več kot 200 milijard dolarjev. Trump brez dvoma ščiti predvsem interese najbogatejših slojev. Če se ne bo spametoval, nekateri komentatorji ne izključujejo njegove zamenjave oziroma celo odstranitve. Ima namreč močne sovražnike, kar potrjuje tudi to, da je bil med predsedniško kampanjo tarča dveh poskusov atentata.

Znani ameriški ekonomist Jeffrey Sachs ocenjuje, da Trump nima prav nobene možnosti za zmago v globalni trgovinski vojni, ki jo je sprožil. Ameriški trgovinski deficit namreč zaradi protiukrepov, ki jih bodo sprožile prizadete države, med katerimi je tudi EU, zaradi manjšega ameriškega izvoza ne bo bistveno ali pa sploh nič manjši, kot je bil doslej. Vzrok visokega ameriškega trgovinskega deficita namreč niso države, ki proizvajajo boljše in cenejše izdelke kot Američani, ampak predvsem prekomerno trošenje ameriške države, saj je dolar podlaga svetovnega monetarnega sistema, zato lahko s tiskanjem dolarjev maši vse višji državni dolg. Plačilo obresti na ta dolg že presega letni proračun Pentagona.

Ekonomisti se čudijo, da je Trump skupaj s sodelavci sprožil, z uvedbo visokih carin, najhujši kaos, še zlasti ker so podobni ameriški protekcionistični ukrepi v dvajsetih letih prejšnjega stoletja povzročili globalno depresijo. Rešitev za vse slabši ameriški gospodarski položaj in vse večji državni dolg, ki presega 37 tisoč milijard dolarjev, je radikalno znižanje državnih stroškov. Ta cilj je mogoče doseči samo z radikalnim zmanjšanjem stroškov za vojsko. 

Trump je na začetku mandata obljubil, da ne bo začel novih vojn in da bo v zgodovino prišel kot mirovni predsednik. Napovedal je, da bo za polovico znižal stroške za obrambo. Njegove prve mednarodne poteze, predvsem podpora izraelskemu genocidu v Gazi, priprave na morebitni napad (skupaj z Izraelom) na Iran in nadaljevanje vojaške pomoči Ukrajini, kažejo, da vodi politiko v čisto drugačni smeri, kot je napovedal v svojem inavguralnem govoru. To, da Rusiji kot edini državi, kljub temu da je Putin zavrnil njegov načrt za delno enomesečno prekinitev spopadov na območju Črnega morja, ni pribil nobenih novih carin, pa kaže, da še naprej razmišlja o končanju te vojne.

Trump tvega z uvedbo visokih uvoznih carin, ne samo hudo recesijo, ki se lahko sprevrže tudi v novo depresijo, ampak tudi začetek pospešenega zatona ameriškega imperija. Doslej še noben imperij ni bi bil večen. Vsi razen britanskega, ki se je po drugi svetovni vojni brez odpora vdal ZDA, so v zadnji fazi svojega obstoja skušali z uvedbo agresivnih ukrepov zaustaviti svoj padec. Tej usodi očitno ne bo ušel niti nepredvidljivi Trump, ki skuša zaustaviti zaton ZDA na rovaš vsega sveta, tudi zavezniških držav. 

Ameriški imperij bo sicer obstajal še veliko let, vendar njegova moč relativno upada. Na prizorišče prihajajo države svetovnega Juga. Države skupine BRICS, ki jo evropske politične elite bolj ali manj ignorirajo, postajajo vse močnejše, saj ustvarjajo večji bruto proizvod kot na primer skupina industrijsko najbolj razvitih držav G7. Kljub temu so jo v zadnji Beli knjigi, ki jo je nedavno sprejel Evropski parlament, skoraj v celoti prezrli, Kitajsko pa celo razglasili za varnostno tveganje in gospodarske interese EU.

Trump skuša na rovaš vsega sveta, tudi zavezniških držav, ustaviti gospodarski zaton. Ameriški in vse bolj agresivni evropski politiki zgodovinsko pomembnega premika svetovnega težišča s Severa proti Jugu ne bodo mogli zaustaviti. Zgodovinski razvoj gre svojo pot.

5. 4. 2025

-------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------

TRUMP PROTI VSEMU SVETU

Predsednik Trump ima hrbtenico iz jekla in ne bo popustil, je ob uvedbi 104-odstotne carinske stopnje na uvoz iz Kitajske izjavila tiskovna predstavnica Bele hiše. Omenjena izjava je veljala le nekaj ur; Trump je namreč včeraj sporočil, da bodo za večino držav višje carine začele veljati čez tri mesece, izjema je Kitajska. Od sinoči velja za uvoz iz Kitajske kar 125-odstotna carinska stopnja. Vsi indeksi na borzah so zaradi najnovejše Trumpove poteze prvič v zadnjih dneh poskočili navzgor. Analitiki, ki trdijo, da Trump dviguje carine prekomerno predvsem zato, da bi imel boljše pogajalske pozicije na začetku pogajanj z najpomembnejšimi partnerji, imajo očitno prav. Vprašanje pa je, kako bo potekala trgovinska vojna med ZDA in Kitajsko.

Nekateri analitiki ocenjujejo, da je Trump morda le spregledal, da je uvedba astronomsko visokih carin vse bolj podobna Smoot-Hawleyjevemu zakonu iz leta 1930, ki je bil uvod v veliko gospodarsko depresijo v 30. letih prejšnjega stoletja. Zakon, ki sta ga predlagala dva senatorja, je uvedel v povprečju 16-odstotne uvozne carine, kar je veliko manj od stopnje, ki jih je uvedel predsednik Trump. Posledica omenjenega zakona je bila, da se je svetovna trgovina od leta 1929 do 1934 zmanjšala za 66%, čeprav je takrat ameriški delež v svetovni trgovini znašal samo 5%, danes pa znaša enkrat več. Nekaj podobnega bi se lahko zgodilo tudi zdaj, če bi Trump vztrajal pri teh carinah. Kljub temu da od danes veljajo za uvoz iz Kitajske v ZDA kar 125-odstotne carinske stopnje, v Pekingu poudarjajo, da se ne bodo pustili izsiljevati in ne bodo prvi popustili, zato so z današnjim dnem uvedli 84% carine na uvoz iz ZDA.

Obdobje stoletnega ponižanja, ki so ga Kitajcem v preteklem stoletju vsilile evropske kolonialne sile in ZDA, se je, kot poudarjajo kitajski komentatorji, nepreklicno končalo. Kitajska je upala, da bo predsednik Trump v drugem mandatu bolj kooperativen, zato so kot gesto dobre volje na njegovo inavguracijo poslali celo podpredsednika Kitajske. Trgovina med obema gospodarsko najmočnejšima državama bo očitno povsem zamrla, saj tako visokih carin ne more prenesti nobena ekonomija. Posledice ne bodo občutila samo kitajska podjetja, ampak tudi ameriška, velik del izvoza na ameriško tržišče namreč odpade na podjetja, ki so v ameriški lasti. Kitajska bo na kratki rok hudo prizadeta, na dolgi rok pa bo verjetno večje posledice utrpela ameriška stran. Kitajska je namreč zato, da bi se izognila morebitni ameriški prepovedi uporabe sistema mednarodnih plačil SWIFT, svoj plačni sistem razširila tudi na države Aseana, kar bo pospešilo proces dedolarizacije oziroma upadanja ameriške globalne finančne hegemonije.

Trump bo očitno skušal zlomiti posamezne države in jim vsiliti svoje pogoje trgovanja. Nekaj držav, na primer Indija, Vietnam in Izrael, naj bi že izrazile pripravljenost na sprejetje ameriških zahtev. V to kategorijo naj bi spadale tudi Japonska, Južna Koreja, Argentina in nekatere druge južnoameriške države. Ali bo preizkušena kolonialna taktika divide et impera, (deli in vladaj) uspela, je za zdaj težko napovedati.

Tudi v Bruslju izražajo pripravljenost na dialog, v skrajnem primeru pa so pripravljeni tudi na zaostrovanje z doslej najtesnejšim zaveznikom. 

Predsednica Evropske komisije Ursula von der Leyen je predlagala odpravo vseh carin na prodajo avtomobilov in industrijskih izdelkov med EU in ZDA, vendar je Trump ponudbo zavrnil, češ da bi morala v tem primeru EU kupiti letno za 350 milijard evrov ameriških proizvodov s področja energije. Približno toliko namreč znaša ameriški trgovinski deficit z EU. Predsednici komisije EU Ursuli von der Leyen še do danes ni uspelo osebno govoriti s Trumpom, ki prezira ne samo njo, ampak tudi EU kot ustanovo. Se je pa Von der Leynova pred dvema dnevoma po telefonu prvič pogovarjala s predsednikom kitajske vlade, kar je velik napredek. Evropska komisija ter parlament sta namreč Kitajsko še nedavno označila za hudo varnostno tveganja, kar v prenesenem smislu pomeni sovražno državo. 

V zadnji resoluciji Evropskega parlamenta, za katero so razen enega glasovali tudi vsi slovenski poslanci, so Kitajsko kar na treh mestih obtožili, da spodkopava mednarodni red, ki temelji na pravilih, seveda ameriških, da pomeni regionalno in globalno tveganje za varnost in gospodarske interese EU, in jo skupaj z Rusijo, Iranom in Severno Korejo uvrstili med države, ki spodkopavajo svetovni mir.

EU se bo lahko gospodarsko pobrala samo, če bo uredila odnose tako s Kitajsko kot tudi z Rusijo. Predpogoj za zadnjo je končanje vojne v Ukrajini, odprava gospodarskih sankcij ter obnovitev uvoza energentov. Ali bodo evropski politični voditelji tega sposobni pa je drugo vprašanje. Kriza bo morala biti očitno še globlja. Evropske države potrebujejo politike, ki bodo gledali naprej, ne pa nazaj.

Kitajska je bila že doslej pripravljena na poglobitev sodelovanja. EU je bila na primer tista, ki je po sedemletnih pogajanjih pod ameriškim pritiskom odstopila od sporazuma o investicijah, kar bi bila spodbuda za vsestranski razvoj sodelovanja na gospodarskem področju. Mogoče bodo zdaj evropski politiki, ko jih je Trump dal na čevelj, bolj pripravljeni na sodelovanje. V trgovini s Kitajsko ima EU visok deficit, ki ga bo na kratki rok težko odpraviti. Kitajska namreč bistveno več vlaga v razvoj. Po številu patentov je na prvem mestu na svetu, Nemčija kot najmočnejša evropska država pa je šele na petem mestu.

Trump je znova dokazal, da je popolnoma nepredvidljiv politik. Z zviševanjem carin ZDA ne bodo postale bolj konkurenčne niti ne bodo s tem pritegnile novih naložb, saj v ZDA, dokler bo na oblasti Trump, očitno ne bo stabilnega okolja, ki je potrebno za dolgoročne investicije. Tudi morebiten načrt, da bi z dohodki od carin ponovno znižal davke (predvsem za bogate) se ne bo izšel zaradi bistvenega povečanja življenjskih stroškov v ZDA. Trump bi moral, namesto da je napovedal carinsko vojno praktično vsem državam na svetu, zmanjšati predvsem prekomerno trošenje ameriške države zlasti v vojaške namene. Namesto tega so v Pentagonu napovedali, da bo novi vojaški proračun znašal kar tisoč milijard dolarjev. S tem očitno misli Trump izpolniti obljubo, da bo postal mirovni predsednik, ki ne bo začel novih vojn.

Njegova glavna tarča ostaja Kitajska. Tudi te bitke Trump ne more dobiti. Kitajska namreč lahko računa na države BRICS, ki postajajo zlasti v gospodarskem pogledu vse močnejše.

Odgovor na Trumpove vrtoglavo visoke carine, ki so lahko uvod v globoko gospodarsko recesijo, je lahko samo vsestransko mednarodno sodelovanje z državami BRICS, zlasti s Kitajsko, Indijo, Brazilijo in Rusijo. V tem pogledu bo morala spremeniti svojo politiko tudi EU, ki na primer še v zadnji Beli knjigi tej skupini držav ni namenila niti stavka.

Po ameriški zakonodaji lahko carine potrdi samo kongres. Do skrajnosti nepredvidljivi Trump je nove carine uvedel kot samodržec, ki povzroča veliko svetovno nestabilnost.

10. 4. 2025

-------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------

VEST ČLOVEŠTVA

V soboto, ko bodo pokopavali papeža Frančiška, bomo priče največjemu sejmu ničevosti v moderni zgodovini. Na njegovem pogrebu se bodo namreč zbrali praktično vsi najpomembnejši svetovni državniki in za njim točili svetohlinske solze, čeprav so do zadnjega delovali proti njegovim mirovnim prizadevanjem. Papež Frančišek je bil tako rekoč edini svetovni državnik in najvišja moralna avtoriteta, ki se je zavzemala za mir, mir brez zmagovalcev in poražencev. Njegove besede, da ni sramotno dvigniti bele zastave, če bi to pripomoglo k miru, bodo ostale za vedno zapisane v svetovni zgodovini. Že vidno bolan je opozarjal, da oboroževanje ne more prinesti miru, lahko ga samo razorožitev. 

Ameriški predsednik Trump bi lahko že z enim telefonskim klicem predsedniku izraelske vlade Netanjahuju ustavil najbolj strašen povojni genocid, ki smo mu priča v Gazi. Vendar ne. Denar židovskega lobija, s pomočjo katerega je zmagal na volitvah, je očitno močnejši kot njegova vest. Tudi besede palestinskega dečka, ki je zaradi divjanja izraelske vojske ostal brez obeh rok in je svoji mami rekel, da mu je najhuje, ker je ne bo mogel več objeti, ne Trumpu ne navidezno strumnim evropskim politikom najvišjega ranga ne sežejo do srca. Papež Frančišek se je po drugi strani vsak teden po telefonu pogovarjal z ubogimi Palestinci in zahteval prekinitev genocida. Nihče od politikov, ki krojijo naša življenja, ga ni slišal oz. ga ni hotel slišati. 

Zakaj moramo slovenski državljani te dni zbirati podpise za peticijo vladi, naj se pridruži južnoafriški tožbi proti Izraelu pred mednarodnim sodiščem? To bi morala vlada oz. zunanje ministrstvo storiti sama, ne da to zahtevamo državljani. Naša ustava zavezuje slovenske oblastnike, da dosledno sledijo politiki miru. Slovenija bo do konca letošnjega leta članica varnostnega sveta OZN, s čimer se naši politiki radi pohvalijo. Kaj smo v tem organu, ki je po ustanovni listini odgovoren za varovanje miru, storili, da bi se končal genocid v Gazi? Tako rekoč nič. Zakaj slovenska diplomacija ni začela mednarodne akcije, da bi tako kot proti Rusiji zaradi vojne v Ukrajini tudi proti Izraelu uvedli ustrezne sankcije? Najbrž zato, ker temu nasprotujejo naši »pravi« gospodarji v Washingtonu in Bruslju. Tudi EU, ki se hvali z domnevnim spoštovanjem človekovih pravic, je odpovedala na celi črti. Nihče izmed najvišjih evropskih politikov ni obsodil izraelskega genocida v Gazi. 

Verjetni novi nemški kancler Merz je celo izjavil, da predsednik izraelske vlade Netanjahu, za katerim je razpisana mednarodna tiralica, lahko brez nevarnosti, da bi ga zaprli in poslali v Haag, pride na obisk v Nemčijo. Najvišji funkcionarji EU nas skupaj z evropskimi politiki strašijo, da bo Rusija najpozneje v treh ali petih letih napadla Evropo, zato se moramo oborožiti do zob. Dejstvo je, da bo Nemčija, samo če bo izdelovala tanke in drugo orožje, izplavala iz gospodarske stagnacije, v katero so jo pahnili neodgovorni politiki. Ti so brez pomisleka sledili politiki nekdanjega ameriškega predsednika Bidna, da je treba razbiti Rusijo, da bodo pozornost lahko namenili Kitajski, ki – tako trdi Evropski parlament v zadnji resoluciji – pomeni varnostno tveganje za mir na svetu. Celo verjetno najvplivnejši ameriški časopis The New York Times, ki je trdno podpiral posredno ameriško vojno proti Rusiji, je nedavno priznal, da je bila ameriška vojska neposredno vpletena v vojno v Ukrajini. Predsednik Trump je napovedal konec vojne oz. neposredne ameriške vpletenosti vanjo. Sodeč po najnovejših poročilih bi v naslednjih dneh lahko prišlo do nekaterih pozitivnih premikov, v nasprotnem primeru pa se lahko ZDA tudi umaknejo iz reševanja ukrajinske krize. Medtem ko se ameriški politiki vsaj z besedami zavzemajo za konec vojne, pa vojni hujskači v Bruslju napovedujejo nadaljevanje vojne. Kaja Kallas, zunanjepolitična predstavnica EU, ki bi se morala ukvarjati z diplomacijo, poziva države članice, naj prispevajo denar v sklad za nabavo streliva, da bi do konca leta Ukrajino oskrbeli z dvema milijonoma raznih min in topovskih granat. Žal je tudi slovenska zunanja ministrica napovedala, da bo Slovenija znova prispevala denar v češki sklad, ki je temu namenjen; doslej smo že prispevali milijon evrov. Več orožja ne pomeni več miru, ampak predvsem več smrti, je rotil pokojni papež Frančišek. Kdo bo odslej trkal na vest človeštva?

24. 4. 2025

-------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------

WELCOME BACK TO CHINA

Po petih letih sem ponovno na Kitajskem. Prvo presenečenje: policistka na letališču me je po listanju mojega potnega lista prijazno, z nasmehom pozdravila z »Welcome back to China«. Policisti, ki pregledujejo potne listine, so namreč običajno zelo brezosebni. Par dni pred uradno razglasitvijo epidemije Covid-19 sem februarja 2020 z enim zadnjih poletov zapustil Peking, domnevno za tri tedne. Obrnilo se je povsem drugače.

Moji prvi vtisi so zelo pozitivni. Nikjer ni opaziti kakšne nervoze zaradi, denimo, trgovinske vojne, ki jo je ameriški predsednik Trump napovedal, ne samo Kitajski, ampak praktično vsemu svetu. V letih, ko me ni bilo tu, se je veliko spremenilo, in to na bolje. V Haidianu, delu mesta, kjer sem, je zraslo več novih stolpnic, lansko leto so odprli celo novo progo podzemne železnice, dolgo kar 28 kilometrov. Da so jo gradili, smo prebivalci tega dela Pekinga vedeli samo po veliki modri kocki, vhodu na gradbišče. Gradili so samo ponoči. 

Tudi Pekinška univerza za tuje študije (kitajsko 北京外国语大学 – Beijing waiguoyu daxue, angleško Beijing Foreign Studies University, BFSU), kjer že vrsto let poučuje slovenščino moja partnerica Metka Lokar, je dobila več novih zgradb. Velika novost so številne kamere, ki na vhodih v kampus preverjajo identiteto obiskovalcev – tako kot dejstvo, da v Pekingu praktično nihče več ne plačuje z gotovino ampak samo še prek aplikacij na pametnih telefonih.

Na univerzi so te dni poleg mene, Metke, študentov slovenskega jezika in mnogih drugih tudi Wang Yuchen - Nejc, bodoči predavatelj slovenskega jezika na tej univerzi (prav zdaj končuje dva magisterija, enega tu, na svoji matični ustanovi, in enega v Ljubljani), Vesna Eyoum, študentka s francoske Sorbone, ki je na BFSU na enoletni študijski izmenjavi in Killian Miramende, ki je na BFSU na podiplomskem študiju. Nejc slovenščino obvlada do potankosti, Vesna tudi, Killian pa se zlagoma uči njenih osnov. Vesnina mama je Slovenka, oče Kamerunec, živijo pa v Parizu, iz Francije je tudi Killian, Nejc pa je Kitajec. Zanimiva druščina in seveda tudi debata.

Kitajski mediji te dni največ pozornosti namenjajo novi grozeči vojni oziroma potencialnemu spopadu med Indijo in Pakistanom, ki utegne zasenčiti celo vojno v Ukrajini, ter obisku kitajskega predsednika Ši Džinpinga v Moskvi. Tam se bo udeležil parade ob 80. obletnici zmage nad nacizmom in fašizmom. Če je res, kar poročajo zahodni mediji, da je ruska protizračna obramba med pristajanjem predsednikovega letala sestrelila ukrajinski dron, ki naj bi letel proti Moskvi, ukrajinske oblasti ne morejo računati na kakšno posebno podporo s kitajske strani. Tukajšnji mediji poudarjajo, da se je druga svetovna vojna, kar zadeva Kitajsko, začela z japonskim napadom že julija 1937. V boju z japonskimi zavojevalci je izgubilo življenje okoli 35 milijonov Kitajcev, zmaga v drugi svetovni vojni pa na Kitajskem, tako kot v Rusiji, ostaja ključni dogodek, ki je zaznamoval 20. stoletje. 

Komentatorji težko razumejo, da evropske države, razen Srbije in Slovaške, v celoti ignorirajo parado v Moskvi, na kateri se bodo poklonili spominu na 27 milijonov državljanov Sovjetske zveze, ki so izgubili življenje v drugi svetovni vojni. 

Če Rdeča armada nacistični soldateski ne bi zlomila hrbtenice, bi danes v Evropi, če ne tudi drugje, vladali nacisti. To so na žalost pozabili tudi slovenski politiki, ki podlegajo neizvoljenim bruseljskim militaristom. Zanimivo je, da vodilni kitajski mediji te dni objavljajo daljše zapise o tem, kako se kitajsko vodstvo zavzema za vsestransko sodelovanje z EU, čeprav je na primer Evropski parlament tudi z glasovi slovenskih poslancev pred dvema mesecema sprejel resolucijo, v kateri je Kitajsko razglasil za hudo varnostno grožnjo – v prenesenem pomenu za sovražnika. Peking kljub temu Evropi ponuja roko. Do Trumpovega prihoda v Belo hišo so bili v Bruslju gluhi za podobne kitajske geste. Vprašanje, ali so oholi evropski politiki sposobni strateškega zasuka v odnosu do Kitajske, pa tudi držav BRICS, ostaja še naprej odprto.

8. 5. 2025

-------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------

PISMO IZ PEKINGA

1. del

Tako kot so nekdaj vse poti vodile v Rim, danes vse bolj vodijo v Peking. To je moral priznati celo ameriški predsednik Trump, ki je pred dvema dnevoma v bistvu pokleknil pred Kitajsko, ko je privolil, da so carine na izdelke iz obeh držav vsaj za tri mesece znižali na raven z začetka aprila. To je bil predpogoj kitajskega vodstva, da se bodo z ameriškimi predstavniki sploh pogovarjali o Trumpovi carinski vojni, ki je prizadela ves svet. 

Kako močno se je povečal kitajski vpliv, potrjuje tudi dejstvo, da poteka te dni v Pekingu ministrska konferenca Kitajske z državami Latinske Amerike in Karibov, območja, ki ga ZDA štejejo za svojo ekskluzivno vplivno območje. Kitajska je te dni pokazala mišice tudi s tem, ko je kitajsko vojaško transportno letalo odvrglo nad Gazo padala s hrano in zdravili za sestradano palestinsko prebivalstvo. Zanimivo je, da o tem kitajski mediji poročajo skopo oziroma kot del sodelovanja med kitajskim in egiptovskim vojaškim letalstvom. 

Medtem, ko se slovenska diplomacija oziroma vlada več kot strahopetno obnaša glede genocida v Gazi, je Kitajska očitno ena od držav, ki se ne boji ali ni pod vplivom židovskega lobija, kot je na primer EU. Kljub temu da je Evropski parlament še pred dvema mesecema, tudi s podporo slovenskih poslancev, Kitajsko uvrstil med države, ki pomenijo hudo varnostno tveganje za EU, v Pekingu izražajo pripravljenost za sodelovanje z evropskimi državami.

Nedavno je poteklo 50 let od vzpostavitve diplomatskih odnosov med obema stranema. Mogoče bodo vodilni evropski politiki in birokrati, ki vodijo EU, zdaj, ko je dal Trump evropske zaveznice na čevelj, uvideli, da lahko Evropo pred splošno gospodarsko stagnacijo reši le vsestransko sodelovanje s Kitajsko in drugimi državami skupine BRICS. Kdo ve? Koncem junija naj bi predsednik evropskega sveta Antonio Costa in predsednica Evropske komisije Ursula von der Leyen odpotovala v Kanoso, kar v prenesenem smislu pomeni, da se bosta med obiskom v Pekingu v imenu EU morala odreči sovražnega stališča do Kitajske. To je predpogoj za razvoj vsestranskega sodelovanja zlasti na gospodarskem in tehnološkem področju.

Medtem, ko s kokainom zadrogirani vodilni evropski politiki načrtujejo nadaljevanje vojne v Ukrajini in novo, za vse države članice EU obvezno militarizacijo, Kitajska v tehnološkem smislu hitro dohiteva oziroma že prehiteva zahodne države. 

To je nedavno potrdil tudi obisk kitajskega predsednika Ši Džinpinga v podjetju Agibots v Šanghaju, ki proizvaja humanoidne robote. Kitajska podjetja bodo v naslednjih letih izdelala najmanj milijon humanoidnih robotov, ki bodo začeli nadomeščati delavce v proizvodnji.

Medtem, ko poskuša ameriški predsednik Trump z astronomskimi carinami na tuje izdelke vrniti v ZDA nizko ovrednotena delovna mesta, ki so jih ZDA izgubile v zadnjih letih, jih nameravajo na Kitajskem z uvajanjem robotov drastično znižati oziroma celo ukiniti. 

S to novo tehnologijo, ki so jo kitajski inženirji uspešno javno demonstrirali aprila med maratonskim tekom v Pekingu, snujejo novo etapo postindustrijske revolucije. Država bo v ta namen v naslednjih letih investirala 130 milijard dolarjev. Zanimivo je, da v nasprotju z ZDA, kjer se z razvojem te vrste tehnologije ukvarjajo tehnološki giganti, na Kitajskem prednjačijo predvsem mala podjetja. DeepSeek, ki se ukvarja z umetno inteligenco, že pospešeno razvija možganske funkcije teh robotov, da bodo znali opraviti čim več del. Več podjetij je že zagnalo serijsko proizvodnjo te vrste robotov, ki so za polovico cenejši kot njihovi zahodni vrstniki.

Pojav človeku podobnih robotov odpira mnoga vprašanja. Med drugim bo njihova množična uporaba, kljub temu, da število prebivalstva na Kitajskem upada, povečala nezaposlenost. To vprašanje nameravajo rešiti z obdavčitvijo robotov. Njihova hitra vpeljava – do leta 2030 naj bi prevzeli večino najbolj preprostih del v industrijski proizvodnji –  dokazuje, da Kitajska postaja vodilna svetovna tehnološka sila. 

Avstralski inštitut za tehnološke raziskave trdi, da Kitajska od 64 najpomembnejših tehnologij obvladuje kar 57 tehnologij, ZDA pa samo pet. Evropa je na tem področju skoraj povsem zastala. Čas je, da se evropske politične elite zbudijo in da namesto o militarizaciji in s tem povezanimi vojnami začnejo razmišljati predvsem o razvoju, ki bo podlaga za mir in blagostanje.

14. 5. 2025

-------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------

PISMO IZ PEKINGA

2. del

Na ulicah kitajskih mest je opazno manj osebnih avtomobilov evropskih znamk. To je že na prvi pogled znak, da je Evropa začela izgubljati kitajsko tržišče. Med obiskom enega izmed s kupci natrpanega nakupovalnega središča v Pekingu, ki je veliko kot večje mesto, je bilo že na prvi pogled videti, da Trumpova carinska vojna kitajskih kupcev ni prizadela, čeprav Trump trdi, da na Kitajskem zaradi njega že zapirajo tovarne. Če se bo zaradi njegovih ukrepov po preteku 90-dnevnega premirja to res zgodilo, bodo povsem prazne tudi police ameriških trgovin. Vprašanje je kdo bo dlje zdržal, vsega hudega navajeni Kitajci ali razvajeni ameriški potrošniki?

Trditve zahodnih medijev, da se kitajsko gospodarstvo zaradi Trumpovih visokih carin potaplja ne držijo, saj jih že bistveno znižal. Res pa je, da so sankcije, ki jih je uvedel proti Kitajski Trump že v svojem prvem mandatu, kitajsko gospodarsko rast vsako leto znižale za najmanj en odstotek. Kitajska ima poleg Indije še naprej največjo gospodarsko rast, kar je videti tudi na zunaj. Kljub temu pa ameriški in britanski mediji še naprej napovedujejo zlom kitajskega gospodarstva.

Ohranitev dostopa do kitajskega tržišča, je za Evropo ključnega pomena, saj je Kitajska drugi največji trgovinski partner EU. Zanimivo je, da evropski pogajalci, ki sodelujejo na uvodnih pogajanjih o povečanju gospodarskega sodelovanja med obema stranema, ne kažejo skoraj nikakršnega zanimanja za oživitev doslej najbolj obsežnega dvostranskega investicijskega sporazuma med obema stranema. Od podpisa tega sporazuma je EU odstopila ob koncu kar 7-letnih pogajanj na izrecno zahtevo Bidnove administracije. 

Evropski pogajalci poskušajo prepričati kitajske diplomate, da Kitajska preveč proizvaja oziroma, da se sooča s tako imenovano presežno proizvodnjo (ang. overcapacity), kar je seveda hud nesmisel. Če bi se to zgodilo, bi cene kitajski proizvodov zrasle, s čimer bi evropski in ostali zahodni proizvajalci postali bolj konkurenčni. V tem grmu torej tiči zajec! Na omenjene zahteve Kitajska brez dvoma ne bo pristala, zato je veliko vprašanje, ali bosta obe strani uskladili stališča, ki bodo omogočala večji obseg sodelovanja. Za EU je dogovor o tem ključnega pomena, saj je povsem jasno, da Trump poskuša reševati ameriške gospodarske in finančne težave, tako na račun nasprotnikov, kot tudi dosedanjih najtesnejših zaveznikov. 

Tukajšnji evropski gospodarstveniki, ki očitno na bruseljsko birokracijo nimajo posebnega vpliva, menijo, da bi morala EU na tem najbolj zahtevnem tržiču nastopiti s skupnimi projekti oziroma kompleksnimi proizvodi. Vprašanje je, ali je slednje zaradi večletnega premajhnega investiranja v državah EU, sploh še mogoče. Paradni evropski izvozni konji na Kitajsko v preteklosti so bili na primer Airbusova potniška letala, visoko zmogljivi čipi ali Siemensovi potniški vlaki na osnovi katerih so kitajski inženirji (po nakupu licence) razvili hitre vlake, ki so postali simbol kitajskega tehnološkega napredka. Kitajska je postala inovativna sila, kar potrjuje tudi dejstvo, da kitajski inovatorji prijavijo na leto daleč največ patentov na svetu.

Če je doslej veljajo, da Kitajci skopirajo vse, kar je mogoče, se je položaj v zadnjih letih bistveno spremenil. To bo povzročilo v Evropi pravi kulturni šok. Kitajska podjetja, ki v Evropi odpirajo nove obrate, namreč v vse večjem številu prinašajo s seboj tudi svojo izvirno tehnologijo. Na nekaterih področjih so daleč naprej, na primer v robotiki. S to novo tehnologijo poskušajo na Kitajskem v proizvodnih procesih nadomestiti zmanjševanje števila zaposlenih, ki je tudi posledica hitrega upadanja natalitete. Robotika je po drugi strani sprožila proces ukinjanja številnih delovnih mest, kar povzroča nezaposlenost posebej med mladimi. 

Ker je evropska industrija na področju avtomatike in robotike v zaostanku za Kitajsko, bodo potencialni kitajski investitorji na tem področju prispevali k večji gospodarski rasti v EU. Več kot 60% novo ustvarjene vrednosti na Kitajskem ustvarjajo majhna podjetja. To je niša, ki bi jo lahko izkoristila tudi naša sorodna podjetja pod pogojem, da izdelujejo visokotehnološke proizvode. Večji tehnološki preboj bodo lahko evropska podjetja dosegla samo pod pogojem večjega investiranja. Bivši guverner Evropske centralne banke Mario Draghi, je v zadnjem poročilu Evropski komisiji zapisal, da bi morala EU, če hoče ostati konkurenčna, investirati v raziskave, oziroma v industrijo vsako leto okoli 800 milijard evrov. 

Ker si vladajoča evropska politična elita vključno z Evropsko komisijo, pod vodstvom njene predsednice Ursule von der Leyen prizadeva v prvi vrsti za novo militarizacijo Evrope, bo omenjen cilj zelo težko oziroma nemogoče doseči, saj kitajska vlaga v razvoj nekajkrat toliko sredstev kot EU. Evropske članice Nato pakta, na primer, namenjajo za oboroževanje več kot dvakrat toliko finančnih sredstev kot Kitajska in Rusija skupaj. Zato bi morali evropski politiki (seveda tudi naši) odločno zavrniti zahtevo ameriškega predsednika Trumpa, da morajo evropske države za oboroževanje izdvajati na leto 5% svojega bruto proizvoda. Namen te zahteve je predvsem povečati dobičke ameriških podjetij, ki proizvajajo orožje. 

Drug cilj te politike pa je vzdrževati dolgoročno napetost na mejah z Rusijo in jo tako nevtralizirati v morebitnem vojaškem soočenju ZDA s Kitajsko. Napovedi nekaterih evropskih politikov in prenapetih generalov, da bo Rusija, če zmaga v Ukrajini, napadla tudi druge evropske države, so izmišljene oziroma namenjene predvsem strašenju prebivalstva, da se ne bi uprlo drastičnemu padcu življenjske ravni, ki se nam obeta v prihodnosti. Normalizacija odnosov z Rusijo je drugi nujen pogoj za izhod iz gospodarske krize, s katero se sooča EU, saj brez ruskih energentov in surovin, evropska industrija ne more (p)ostati konkurenčna na svetovnem tržišču. EU je bila od vsega začetka zamišljena kot mirovni projekt. Če bomo podlegli sedanji militaristični sli, ki jo zagovarja evropska politična elita, bo EU zaostala v razvoju, poleg tega pa se bo soočila z nevarnostjo razkroja in vojno z Rusijo.

Povečano gospodarsko sodelovanje s Kitajsko, pa tudi z drugimi državami skupine BRICS, ki bodo tudi v prihodnjih letih beležile hiter gospodarski vzpon, je edini izhod za EU, če hoče ostati v krogu vodilnih svetovnih sil. Kitajska je temu naklonjena, saj v njej vidi potencialnega zaveznika proti hegemonizmu Trumpove Amerike. Odnosi med EU in Kitajsko bodo postali normalni šele, ko bosta Evropska komisija in Evropski parlament odstopila od politike, ki Kitajsko razglaša za največjo varnostno grožnjo, s čimer so se v zadnji resoluciji strinjali tudi slovenski poslanci v tem organu.

Ali bodo vodilni evropski politiki, zlasti pa vodilni birokrati v Bruslju, ki si prigrabljajo vse več oblasti, sposobni vzpostaviti strateško avtonomijo EU, je temeljno vprašanje današnje Evrope. Po junijskem obisku najvišjih funkcionarjev EU v Pekingu bo bolj vidno, v kolikšni meri bo EU sposobna in pripravljena s sedanjim vodstvom stopiti na avtonomno pot. Pričakovanja v tej smeri niso posebej velika.

20. 5. 2025

-------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------

SLOVENIJA V NINGBU

V 5-milijonskem Ningbu se je danes (25. maja) končal tradicionalni gospodarski sejem China-CEEC Expo, ki velja za najboljšega pokazatelja sodelovanja Kitajske z državami Srednje in Vzhodne Evrope. Na letošnjem sejmu je bila častna gostja Slovenija. Kar je takoj padlo v oči, je bilo to, da je samo nekaj držav s tega območja, med njimi Slovenija, razstavilo tehnične izdelke, sicer pa so bila večinoma razstavljena vina in obrtniški izdelki držav iz tega dela Evrope. To odpira vprašanje, kakšne izdelke evropski proizvajalci sploh lahko ponudijo kitajskim kupcem.

Obenem je v Ningbu potekala tudi konferenca o sodelovanju med Kitajsko ter državami Srednje in Vzhodne Evrope, ki jo je priredila Pekinška univerza za tuje študije v sodelovanju z Univerzo za tehnologijo iz Ningba in drugimi partnerji. Eden od slavnostnih govornikov na njej je bil rektor Univerze v Ljubljani prof. dr. Gregor Majdič. Na konferenci je potekalo več panelov na različne teme. Sam sem, na primer, govoril o prizadevanjih velikih sil za razdelitev novih vplivnih območij v tem delu Evrope in o nujnosti, da EU spremeni dosedanji izrazito negativen odnos do Kitajske. Samo s povečanim sodelovanjem na gospodarskem področju bo mogoče zmanjšati posledice astronomskih carin, ki jih ameriški predsednik Trump namerava uvesti tako za kitajske kot evropske izdelke na ameriškem tržišču.

Posebej zanimiva sta bila dva prispevka s področja književnosti. Profesorica Wang Chunyan s Šanghajske univerze za mednarodno poslovanje in ekonomijo ter profesorica slovenskega jezika na Univerzi za tuje študije v Pekingu, Metka Lokar, sta vzporejali dela dveh pisateljskih velikanov iz obeh držav, kitajskega literata Lu Xuna in našega Ivana Cankarja. Oba sta živela in delovala v približno istem času. Čeprav so med obema državama in kulturama takrat obstajali le bežni stiki, njuna dela opisujejo skoraj ista vprašanja - od problema nacionalne identitete, socialne neenakosti, vprašanja tradicije itd. Sporočilo njunih del je univerzalno in velja tako za eno kot drugo kulturo. He Minsong, slovenist in primerjalni jezikoslovec, sicer pa doktorski študent na Univerzi v Münchnu, pa je govoril o posebnostih in težavah pri prevajanju slovenske kratke proze v kitajščino.

Slovenija je zadnje dni v Ningbu kar dobro opozorila nase.

25. 5. 2025

-------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------

PISMO IZ PEKINGA

3. del

Moj enomesečni obisk Kitajske se je končal z obiskom sejma v mestu Ningbo in mednarodne konference o sodelovanju Kitajske z državami Srednje in Vzhodne Evrope. Minil je kot blisk. Spet sem ugotovil, da slogan, da tukaj vse poteka v skladu s kitajskimi značilnostmi, zares drži. Tudi drugi izrek, da je Kitajska stopila v novo ero, še kako velja.

Ljudje so postali bolj odprti in samozavestni, kar je značilno za države v vzponu. Za države, ki izgubljajo vpliv pa je tako kot na primer za Trumpovo Ameriko značilna popadljivost. Tudi Evropa ni daleč od tega. Po vsej verjetnosti je na Kitajskem na oblasti zadnja generacija, ki se je rodila v času Mao Cetunga. Proces globokih sprememb, ki jih bo zaznamovala zamenjava generacij, se je začel, v katero smer se bo razvijal, pa za zdaj še ni mogoče reči.

Nervoze, ki jo je čutiti v Evropi, tu ni, kot da Kitajska ne bi bila predmet Trumpove namere, da bi ji z različnimi sankcijami in rekordno visokimi carinami, ki jih je za tri mesece zamrznil, za vsako ceno preprečil skok med razvite države. Najnovejši statistični podatki potrjujejo, da je Kitajski kljub ameriški blokadi uspelo ohraniti pozitivne gospodarske trende, celo vse bolj grozeča nezaposlenost je padla na 5,1 %, kar je zgornja meja sprejemljivosti. Zadnji podatek je še zelo pomemben, saj nezaposlenost narašča posebej med mladimi. Vprašanje zaposlenosti je povezano tudi z avtomatizacijo in robotizacijo kitajskih tovarn, ki je v polnem zamahu. 

Kitajska je med najpomembnejšimi središči svetovne inovacijske revolucije, kar je vidno skoraj na vsakem koraku. Kot vsaka država se tudi Kitajska sooča s hudimi izzivi, na primer, s podobnim padanjem natalitete kot Evropa, z dejstvom, da razlike v bogastvu naraščajo tako zelo, da bi Kitajsko v teoretičnem smislu še lahko označili za socialistično državo. To dilemo je arhitekt kitajskih reform Deng Xiaoping pragmatično opredelil kot, nekateri ljudje bodo prej obogateli drugi kasneje. Zanimivo, je da ekstremna revščina, ki jo je Kitajska odpravila kot prva država na svetu ni več osrednje vprašanje razvoja, ampak kako preprečiti, da se bogastvo ne bo skoncentriralo predvsem v rokah najbolj bogatih slojev. To je verjetno ključno vprašanje današnje Kitajske.

Srečanje z najnovejšo tehnologijo, na katero naletiš praktično na vsakem koraku, ni vedno prijetno. Jaz sem se med dolgoletnim bivanjem v Pekingu na primer izogibal potovanj prek futurističnega pekinškega letališča Daxing, ki so ga odprli pred nekaj leti. Zakaj? Zato ker na njem skoraj ne vidiš več uslužbencev, saj vse funkcije opravljajo roboti. Prehajamo v nov, popolnoma brezoseben svet! Podobno je tudi z avtonomnimi avtomobili. V večjem številu kitajskih mest so namreč že začeli poskusno uporabljati popolnoma avtomatizirane taksije brez voznikov. Pred nekaj leti sem bil v skupini novinarjev, ki smo se na povabilo najuspešnejšega kitajskega avtomobilskega proizvajalca BYD udeležili poskusnih voženj avtonomnih osebnih avtomobilov. Kadar je vozilo zaviralo ali spreminjalo smer, smo imeli vsi slab občutek, kot da bomo zdaj zdaj doživeli karambol. Strah pred samovozečimi stroji bomo morali očitno še premagati. Nas bo moderna tehnologija osrečila ali še bolj odtujila? Tudi na ta vprašanja za zdaj ni odgovora. Razvoj gre očitno v svojo smer.

Kitajska je zaradi izjemnega tehnološkega razvoja postala za ZDA sovražnik, ki ga je treba po mnenju predsednika Trumpa ustaviti. Ameriško ministrstvo za trgovino je nedavno izdalo smernice, v katerih navaja, da uporaba čipov umetne inteligence Huawei Ascend »kjerkoli na svetu« krši ameriški nadzor nad izvozom te tehnologije. Ameriška "dolga roka" si torej jemlje celo pravico prepovedi uporabe teh čipov znotraj Kitajske, kar je nezaslišano. Kakšna aroganca! Ni slučajno, da je nekdanji zelo vplivni in daljnovidni senator William Fulbright govoril o (ameriški) aroganci moči.

Cilj teh najnovejših ukrepov je zadušiti kitajski tehnološki napredek, jo odrezati od svetovnih dobavnih verig in prisiliti mednarodna podjetja, da se še naprej skoraj izključno kupujejo čipe, izdelane v ZDA. Prav v dneh, ko so v Washingtonu objavili te ukrepe, je Huawei predstavil svoj novi, zelo zmogljivi računalnik s HarmonyOS, ki deluje na osnovi čipov, ki so jih razvili v tem podjetju, Xiaomi pa je napovedal začetek množične proizvodnje 3-nanometrskih čipov, kar je nov pomemben tehnološki dosežek. Upajmo samo, da vojna na tehnološkem področju ne bo prerasla v vojaški spopad.

Kitajska, ki je bila ob kocu druge svetovne vojne med najmanj razvitimi državami na svetu, je pod vodstvom komunistične partije storila tak razvojni korak naprej kot doslej še nobena država v zgodovini. Na Zahodu sicer velja prepričanje, da je Kitajska daleč najbolj avtoritarna država, da množično krši človekove pravice oziroma da je diktatura. Slednjega Kitajci pravzaprav ne skrivajo. Prvi člen kitajske ustave namreč določa, da je Kitajska socialistična država pod ljudsko demokratično diktaturo … ki jo vodi komunistična partija. Kitajski politični sistem je brez dvoma svojski in prilagojen kitajskim zgodovinskim izkušnjam, ki so bistveno različne od evropskih ali ameriških. Zahodni politični sistemi na Kitajskem po mojem mnenju ne bi delovali. Kitajska je, kot uradno označujejo, socialistična država s kitajskimi značilnostmi, nekakšna mešanica socializma in kapitalizma, zato jo zavračajo tako desničarji kot levičarji. Priče smo zanimivemu paradoksu; drugo najmočnejšo (kapitalistično) državo na svetu vodi komunistična partija. Kitajska svojega modela ne vsiljuje drugim, kot na primer Američani, ki hočejo svet ustvariti po svoji podobi.

Pred nekaj dnevi je bila objavljena študija oziroma anketa o indeksu svetovne demokracije 2025, v kateri so anketiranci iz 96 držav (med njimi ni bilo Slovenije) Kitajski prvič dali bistveno več pozitivnih glasov kot ZDA. Organizacijo, ki je izvedla anketo, vodi sicer nekdanji generalni sekretar Nata Anders Rasmunssen. Ugled ZDA je hudo padel predvsem zaradi Trumpovega izsiljevanja s carinami in drugimi grožnjami, ne samo proti Kitajski, ampak proti vsem državam, podpori genocidu v Gazi itd.

Kitajska je imela doslej velik primanjkljaj na področju tako imenovane mehke moči oziroma privlačnosti, s katero lahko neka država posredno brez uporabe sile vpliva na določene procese ali države. Avtorju tega pojma, ameriškemu sociologu Josephu S. Nyu, ki je nedavno umrl, so v glavnem kitajskem dnevniku China daily namenili dolg komentar, kar je dokaz, da ne dajejo več prednosti samo klasičnim dejavnikom, ki opredeljujejo moč držav. V zadnjih letih je Kitajska s številnimi projekti, od pobude »En pas ena cesta,« nevmešavanjem v notranje zadeve drugih držav, pomirljivo držo v različnih kriznih žariščih, do neformalnega vodenja skupine držav svetovnega juga BRICS, začela hitro pridobivati mednarodni ugled in s tem vpliv. Temu trendu sledi po omenjeni anketi presenetljivo tudi Rusija kljub vojni v Ukrajini.

V nasprotju s pozitivnim mnenjem mednarodne javnosti je Evropski parlament Kitajsko marca letos na predlog komisije razglasil za hudo varnostno grožnjo, oziroma za skoraj sovražno državo in sistemskega tekmeca. Več kot očitno je, da večina v komisiji in v Evropskem parlamentu vključno z našimi poslanci živi v nekem vzporednem iracionalnem svetu, ki daje prednost novi militarizaciji sveta pred vsestranskim sodelovanjem.

Končno spoznanje ob zaključku mojega obiska: Kitajska se po več stoletjih s polnim zamahom vrača na svetovno prizorišče, na mesto najrazvitejših držav, ki ga je zavzemala nekaj tisočletij. Prišel je čas, da se Zahod sprijazni s tem, da se je obdobje njegove enostranske svetovne nadvlade končalo in, da pristane na več polarne bolj demokratične mednarodne odnose. Če se to ne bo zgodilo bomo priče nastanku dveh sistemov, ki se med seboj izključujeta kar lahko privede celo do nove svetovne vojne. Moji kitajski kolegi neprestano ponavljajo, da bo Kitajska sledila nauku njihovega velikega filozofa Konfucija, ki je v središče svojega nauka postavil harmonijo. Ta mora postati glavna prvina novega svetovnega sistema, ki se rojeva pred našimi očmi, na žalost, z velikimi težavami. Kitajska bo imela v tem sistemu, hočemo ali ne, eno od vodilnih vlog. S tem spoznanjem danes končujem najnovejši obisk Kitajske.

27. 5. 2025

-------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------

BOLJE POZNO KOT NIKOLI

Vojna v Ukrajini ter genocid v Gazi se nadaljujeta s polno paro. Vojna v Ukrajini se, kot potrjujejo zadnji napadi, z droni na obeh straneh fronte celo zaostruje. Prva uvodna pogajanja med obema stranema so očitno prinesla le dogovor o izmenjavi 1000 ujetnikov z vsake strani, saj se Moskva in Kijev ne moreta sporazumeti niti o tem, kje in kdaj naj se pogajanja nadaljujejo. Da je ameriški predsednik Trump zaradi zadnjih množičnih napadov z droni na Kijev in druga mesta v Ukrajini Putina označil malodane za neprištevnega, potrjuje, da uradna ameriška politika niha, saj daje prednost včasih Zelenskemu, drugič Putinu.

ZDA še naprej pošiljajo vojaško pomoč Ukrajini, razlika je samo v tem, da jo zdaj financira EU. Trump je sicer napovedal, da bo proti Rusiji uvedel nove sankcije, če Putin ne bo takoj privolil v pogajanja oziroma enomesečno premirje, kar pa se brez dvoma ne bo zgodilo. Obstaja vse več znakov, da je Putin izgubil upanje na dosego dogovora, zato se ruska vojska, kot trdijo analitiki, pripravlja na (dokončno) ofenzivo. Očitno je prišlo tudi do ohladitve odnosov med Trumpom in Putinom. Vojaški analitiki namreč ocenjujejo, da do nedavnega poskusa sestrelitve helikopterja, v katerem je bil predsednik Putin med ogledom Kurska, ni moglo priti brez neposredne uporabe obveščevalnih podatkov z ameriških vojaških satelitov. 

Poskusa napada ukrajinskih dronov na helikopter, v katerem je bil Putin, v Moskvi niso niti potrdili niti zanikali najbrž zato, da ne bi dramatično poslabšali odnosov med obema supersilama. Ostaja pa odprto vprašanje, ali je predsednik Trump dal ukaz za to akcijo oziroma ali so jo ameriški vojaki na terenu izvedli na svojo roko, kar bi pomenilo, da predsednik nima popolnega nadzora nad vojsko. Vsekakor bo to vprašanje še zmanjšalo minimalno zaupanje med Trumpom in Putinom, če je sploh obstajalo.

Zapleta se tudi glede tako imenovane koalicije voljnih, ki v okviru EU zagovarja nadaljevanje oziroma celo stopnjevanje vojne. Vse bolj militaristično navdahnjeni nemški kancler Merz je namreč izjavil, da Nemčija nima več zadržkov, da bi ukrajinska vojska lahko uporabila nemške rakete Taurus, ki imajo doseg približno 500 kilometrov, za napade na cilje globoko v Rusiji. Podobno stališče naj bi imeli tudi v Londonu, Parizu in Washingtonu. Uporaba te vrste raket bi lahko pomenila začetek neposrednega spopada med Natom in Rusijo. Vojaški analitiki namreč ocenjujejo, da bi ruska vojska v tem primeru utegnila izvesti z raketni napad na tovarno Rheinmetall v Nemčiji, ki izdeluje te rakete. V Berlinu so izjave nemškega kanclerja na to temo skušali v zadnjih dneh malo omiliti, vendar ostajajo vse poti za zaostrovanje ukrajinske krize še naprej odprte. 

Tega se nenazadnje zaveda tudi slovenska predsednica Nataša Pirc Musar, ki je za bruseljski časopis Politico izjavila, da bi Evropa morala vzpostaviti neke vrste dialog z Rusijo s pomočjo tihe diplomacije, ki bi jo vodila skupina uglednih modrecev. Po njenem mnenju je bila napaka, da je EU po napadu na Ukrajino leta 2022, z Rusijo prenehala komunicirati. To smo mirovniki trdili že od vsega začetka, vendar smo bili zasmehovani in napadani od vodilnih medijev, prav tako pa so ji takrat odločno nasprotovali tudi vodilni slovenski politiki. Spomnimo se samo, kako negativno so tudi naši politiki ocenjevali poskus predsednika madžarske vlade Orbana, ki je z obiskom Moskve skušal spodbuditi mirovni proces. 

Višek politike, podrejene interesom takratne Bidnove administracije in birokratske elite pod vodstvom predsednice komisije Ursule von der Leyen, je bil, kar zadeva Slovenijo, naša vojaška pomoč Ukrajini v težkem orožju in strelivu. S tem smo tudi mi prevzeli krivdo za vojno, v kateri se žal za tuje interese množično pobijajo pripadniki dveh nam prijateljskih slovanskih narodov. Če bi predsednica takrat zahtevala pogajanja namesto nadaljevanja vojne, bi mogoče že prišli do nekakšne kompromisne rešitve. Sicer pa pregovor pravi, da je bolje pozno kot nikoli. 

To velja tudi za govor predsednice v Evropskem parlamentu, v katerem je kot prva visoka državnica EU omenila genocid, ki poteka v Gazi. Za to ji gre priznanje, vendar samo omenjanje tega še zdaleč ni več dovolj. Potrebna je akcija. Predsednica bi morala zahtevati oziroma predlagati konkretne ukrepe proti Izraelu, torej zamrznitev vsakršnega sodelovanja s sedanjo ekstremistično vlado, prekinitev diplomatskih stikov itd. S tem bi se zapisala v zgodovino, vendar je to priložnost zamudila. 

Glede na najhujše zločine, ki jih uprizarja izraelska vojska bi morali začeti postopek za zamrznitev članstva Izraela v OZN oziroma celo za njegovo izključitev. Leta 1947 je Izrael ustanovila generalna skupščina OZN, ki ima pravico, da mu suverenost zaradi »epskih« zločinov tudi odvzame in ga postavi pod mednarodno kontrolo. To se seveda ne bo zgodilo, saj tega niti ZDA niti vodilne evropske države ne bodo dovolile. Običajni državljani, ki še občutimo neznansko tragedijo v Palestini, čakamo na državnika, ki bo to storil. Takega junaka do zdaj še ni bilo.

29. 5. 2025

-------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------

STOPNJEVANJE VOJNE V UKRAJINI

Ruski predsednik Putin je v včerajšnjem telefonskem pogovoru z ameriškim predsednikom Trumpom dejal, da bo Rusija odločno odgovorila na zadnji napad ukrajinskih dronov na ruske strateške bombnike, ki so bili parkirani na letališčih globoko v Rusiji. Vprašanje je samo, kdaj se bo to zgodilo in katere cilje bodo napadli. Ruski predsednik Putin se je doslej izogibal zaostrovanju spopada oziroma neposrednega konflikta z Natom, kar so zahodni strategi ocenjevali kot šibkost. Ukrajinski politiki in generali so v skladu s to oceno, s pomočjo zahodnih obveščevalnih služb, izvedli najnevarnejšo teroristično akcijo v zgodovini, saj bi lahko prišlo do eksplozije atomskih bomb na letalih ali v skladiščih napadenih oporišč.

Ukrajinski napad je postavil pod vprašaj tudi nadaljevanje veljavnosti najpomembnejšega sporazuma o nadzorstvu nad strateškimi jedrskimi orožji, ki mu poteče veljavnost februarja prihodnje leto. Po zadnjih ukrajinskih napadih – včeraj so spet napadli tudi krimski most – so se v Moskvi najbrž odločili, da bodo vojno v Ukrajini končali ne za zeleno mizo, ampak z orožjem. Zaradi najnovejših ukrajinskih napadov Rusija gotovo ne bo sklenila premirja, prej obratno. Ruska vojska je začela novo ofenzivo, v kateri naj bi na več mestih prebila ukrajinsko obrambo. Zadnji ukrajinski diverzantski napadi so bili sicer spektakularni, vendar so v resnici Pirova zmaga, ki utegne zapečatiti usodo Ukrajine kot države. Rusija namreč pod nobenim pogojem ne bo privolila v zamrznitev konflikta po vzoru korejske krize, ker bi to pomenilo nadaljevanje vojne in nestabilnosti v nedogled. 

Analitiki ocenjujejo, da sta bili v več kot leto in pol trajajoče priprave na zadnje napade vpleteni najmanj ameriška CIA in britanska obveščevalna služba MI6, ki je, kar zadeva Rusijo, še posebej agresivna. Ukrajinci so razpolagali tudi s podatki ameriških vojaških satelitov za nadzorovanje ruskih strateških jedrskih orožij. V skladu s sporazumom START morajo biti namreč letala, ki lahko nosijo jedrsko orožje, parkirana na prostem, zato so bila lahka tarča ukrajinskih dronov. Vprašanje je tudi, ali je Trump vedel za omenjeni napad oziroma ali ploh nadzoruje ameriške tajne službe.

V ozadju ukrajinske vojne, ki se stopnjuje kljub začetim uvodnim pogajanjem med obema stranema, poteka bolj ali manj v ozadju še en proces, s katerim javnost ni dovolj seznanjena. To je spreminjanje EU iz mirovnega v vojni projekt. Ta proces pooseblja novi nemški kancler Merz, ki je napovedal, da bo imela Nemčija najmočnejšo vojsko v Evropi in da se bo znova oborožila. Podobno je zahteval tudi od drugih držav zaradi domnevne ruske nevarnosti. Neodvisni ameriški komentatorji označujejo Merza, zaradi izpričanega militarizma in sovraštva do Rusije, za najnevarnejšega nemškega kanclerja po Hitlerju. S svojo nedavno izjavo oziroma namero, da bo ukrajinska vojska lahko uporabljala nemške rakete Taurus, ki imajo doseg do 500 km, za napade na cilje globoko v Rusiji, tvega, da bo Nemčijo zapletel v neposreden vojaški spopad z Rusijo. To bi v smislu 5. člena ustanovne listine Nata pomenilo neposredni spopad Rusije z Natom.

Očitno bo Merz med sedanjim obiskom v Beli hiši skušal pridobiti za to, morda »usodno pustolovščino« na svojo stran predsednika Trumpa. Ta, kar zadeva vojno v Ukrajini, nima jasnega stališča, saj niha med eno in drugo stranjo. Gosenice nemških tankov z značilnimi križi so med nedavno ukrajinsko invazijo na Kursk (prvič po porazu, ki ga je Wermacht doživel leta 1943 v najhujšem tankovskem spopadu v zgodovini) znova odmevale po cestah te ruske pokrajine. Uporaba raket Taurus, ki jih zaradi zapletenosti in dostopa do najbolj tajnih podatkov z ameriških satelitov lahko upravljajo samo nemški vojaki, bi tudi po formalni plati Nemčijo vpletla v neposredni vojaški spopad z Rusijo. Temu, kot kažejo javnomnenjske ankete, Nemci odločno nasprotujejo.

Vprašanje je, ali bo Trump Merzu dal soglasje za takšno akcijo. Logični odgovor bi bil, da ne, ker bi bile ZDA, če bi mu popustil, zaradi članstva v Natu vpletene v vojno z Rusijo, kar bi bil lahko uvod v svetovno vojno. Trump lahko Merzu prepreči uporabo teh raket, ker je v njih vgrajena tudi ameriška tehnologija. Nemčija zato sama ne more sprejeti sklepa o neposredni vpletenosti v ukrajinsko vojno. Rusija bi po oceni vojaških analitikov v primeru napada, najbrž z raketami Orešnik, napadla tovarno Rheinmetall v Dusseldorfu, kjer jih sestavljajo. Tudi če se črni scenarij ne bo zgodil, se EU brez dvoma postopoma spreminja v Četrti rajh, ki ga vodi militaristično nastrojeni nemški kancler Merz.

Sedanji položaj vse bolj spominja na razmere pred prvo in drugo svetovno vojno, ko je bila Francija prešibka in zmedena, tako kot je pod sedanjim predsednikom Macronom, da bi zaustavila nemški militarizem, Velika Britanija je imela v obeh primerih svojo računico, ZDA pa so bile v prvih fazah vojne nezainteresirane nad usodo Evrope, tako kot so danes. Zgodovina se očitno ponavlja. Prvi usodni korak, ki je pripeljal do obeh svetovnih vojn, se je zgodil leta 1890, ko je novi nemški cesar Viljem II. odstavil železnega kanclerja Bismarcka, ki je trdil, da je mir v Evropi odvisen predvsem od dobrih in stabilnih odnosov z Rusijo. Tako imenovana weltpolitik, ki jo je napovedal Viljem II., je bila uvod v hitro militarizacijo Nemčije. To je bil prvi korak, ki je omogočil vzpon nacizma. Ali se bo vzorec ponovil?

80 let po koncu druge svetovne vojne prihajajo na oblast generacije, ki je niso doživele, hkrati s tem pa slabi spomin na njene strahote. Številni novi oblastniki iz Nemčije in baltskih držav izhajajo iz družin, ki so bile naklonjene nacizmu in fašizmu, tako kot na primer kancler Merz, predsednica komisije Ursula von der Leyen, nekdanja zunanja ministrica Annabel Baerbock, nekdanja predsednica estonske vlade Kaja Kallas itd. Zanje je Rusija očitno še vedno smrtni sovražnik. Če tega vala, ki mu podlega skoraj v celoti tudi Evropski parlament, skupaj z našimi poslanci ne bomo zaustavili, bo EU postala izrazito avtoritarna združba. Te nevarnosti se tudi naše vladajoče politične elite ne zavedajo, saj se iz zgodovine niso očitno prav nič naučile.

5. 6. 2025

-------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------

KAJ SI MELANIA MISLI O GENOCIDU V GAZI?

Vojna v Ukrajini, ki postaja vse bolj nevarna, je znova zasenčila genocid oziroma množično iztrebljanje in pokole Palestincev v Gazi. Slovenska diplomacija je pred nekaj dnevi končno premagala strah pred ameriškimi Nato gospodarji, saj je v imenu nestalnih članic Varnostnega sveta predlagala resolucijo, ki je zahtevala od Izraela takojšnjo ustavitev napadov in obnovitev humanitarne pomoči. ZDA so nanjo dale pričakovani veto. S tem je ameriški predsednik Trump znova dokazal, da je postal sostorilec največjega množičnega povojnega svetovnega zločina proti civilnemu prebivalstvu po drugi svetovni vojni.

Zanimivo bi bilo vedeti, kakšno stališče ima do tega vprašanja prva ameriška dama Melanija. Prve ameriške dame se tradicionalno ne vpletajo v politiko, obstajajo pa nekatere izjeme. Druga žena ameriškega predsednika Wilsona Edith je na primer z zlomljenim parazolom na njegovem hrbtu dosegla, da je predsednik leta 1920 privolil v splošno žensko volilno pravico, Rooseveltova žena Eleonora pa je imela po drugi svetovni vojni eno od ključnih vlog pri sprejemanju deklaracije OZN o univerzalnih človekovih pravicah. S tem sta se z zlatimi črkami zapisali v zgodovino. Se kaj takega lahko ponovi? Trump je kot kaže njegova vladavina v drugem mandatu tako radikalno trmast, neprišteven in brezsrčen, da verjetno noben nasvet ne bi bil učinkovit. Kljub temu se je dobro vprašati, ali ga je vendarle skušala pregovoriti, naj ustavi to morijo epskih razsežnosti.

Mislim, da bi morali prav vsi dobronamerni ljudje po svojih močeh, še posebej pa tisti z velikim vplivom, odločno zahtevati od svetovnih oblastnikov, da ustavijo genocid v Gazi. Iz te občečloveške dolžnosti niso izvzeti niti najvišji politiki najpomembnejših evropskih držav in funkcionarji EU, ki še danes niso zmožni izgovoriti besede genocid. Mednje brez dvoma spada tudi Borut Pahor in še kdo iz naših logov. Ali jih fotografije umirajočih in sestradanih otrok in dojenčkov prav nič ne prizadenejo? Predsednik izraelske vlade Netanjahu je postal čisto poosebljenje zla.

Ko sem bil RTV-jev poročevalec iz OZN v New Yorku, me je prijatelj in mentor Rudi Štajduhar, nekdanji tiskovni predstavnik OZN, ki je sodeloval tudi v mirovni misiji na Sinaju, večkrat povabil na zgodnja jutranja neformalna srečanja nekaterih pomembnih veleposlanikov, ki so bila v kavarni (delegat loungu) palače svetovne organizacije. To je prostor neformalnih srečanj delegatov, novinarjev in seveda raznih vohunov pred ogromnim gobelinom kitajskega Velikega zidu. Netanjahu je bil takrat izraelski veleposlanik v OZN. To so bili časi, ko je bilo videti, da se bodo laburisti v Izraelu pod vodstvom predsednika Šimona Pereza pomirili s Palestinci. Netanjahu je bil že takrat v središču pozornosti, kar mu je očitno ugajalo. Takrat vsaj na videz še ni bil tako agresiven kot danes. Spominjam se, da se je znal tudi nasmejati in povedati kakšno anekdoto. Očitno je bila to žal le krinka.

Skoraj nepojmljivo je, da so štiri sodnice Mednarodnega kazenskega sodišča, med njimi je tudi slovenska sodnica Beti Hohler, pristale na listi za ameriške sankcije, ker so podpisale nalog za aretacijo Netanjahuja zaradi domnevne odgovornosti za vojne zločine na zasedenih palestinskih ozemljih. Za omenjene zločine nista kriva samo predsednik vlade Netanjahu in obrambni minister Galant, ampak tudi njihovi izvajalci. Doslej še nihče ni javno načel vprašanja neposredne krivde pilotov vojaških letal, ki stresajo na civiliste v Gazi 900 kg težke bombe (darilo predsednika Trumpa), tankistov in topničarjev, ki rušijo stavbe skupaj z ljudmi v njih, ali mobiliziranih rezervistov, ki izvajajo množične zločine. Od sojenja v Nurnbergu, kjer so sodili nacističnim vojnim zločincem, velja, da je slepo izpolnjevanje ukazov zločin, če je to v nasprotju z osnovnimi moralnimi normami.

Glede na to, da več kot 80 % vprašanih Izraelcev podpira vojaške operacije v Gazi in na drugih zasedenih ozemljih, bo seznam vojnih zločincev zelo dolg. Dokler Trumpova administracija ne bo spremenila odnosa do Izraela in prenehala na ameriških univerzah in v javnosti preganjati ljudi, ki si drznejo izraziti naklonjenost do Palestincev, izraelski skrajni cionisti ne bodo odstopili od namere, da ustanovijo, na ukradeni palestinski zemlji rasno in versko čisti Veliki Izrael. Zahteva za takojšnjo zaustavitev spopadov in obnovitev humanitarne pomoči, ki jo je Slovenija pred nekaj dnevi predlagala v Varnostnem svetu v imenu skupine nestalnih članic – ZDA so dale nanjo veto – še zdaleč ni več dovolj.

Proti Izraelu je potrebno uvesti obsežne sankcije, vključno s prepovedjo prodaje in nakupov orožja in trgovine nasploh ter ga diplomatsko popolnoma osamiti. V ta sklop sodi seveda tudi takojšnja prepoved poletov izraelske letalske družbe Israir v Ljubljano. Ve se kdo je za to odgovoren. Izraelu bi morali zamrzniti tudi članstvo v OZN. Državo Izrael je ustanovila OZN, zato mu lahko suverenost tudi odvzame. To se seveda zaradi veta zahodnih držav ne bo zgodilo, vendar bi bila takšna zahteva jasen signal Izraelu, da s takim zločinskim ravnanjem tvega svoj obstoj. To je ugotovil že pokojni ameriški državni sekretar Henry Kissinger, ki je napovedal, da bo Izrael, če bo vodil agresivno politiko, v desetih letih prenehal obstajati. 

Če bo v mednarodnih odnosih prevladala ideologija etničnega čiščenja, bo ogrožena tudi usoda drugih malih narodov. Če bi zmagal Hitler, Slovenci kot narod ne bi več obstajali. Že zato je naša oblastna elita moralno dolžna, da odločno nastopi proti najbolj izkrivljeni novodobni ideologiji množičnega umora in etničnega čiščenja, ne glede na proizraelsko politiko ZDA, Nata in EU.

11. 6. 2025

-------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------

NAPAD NA IRAN - UVOD V NOVO GLOBALNO KRIZO

Ironija je, da je bil Iran v času vladavine šaha Mohameda Reze Pahlavija najtesnejši zaveznik Izraela in da so iranski znanstveniki sodelovali pri razvoju izraelskega jedrskega orožja. Izrael je postal najtesnejši ameriški zaveznik na Bližnjem vzhodu šele po zmagi islamske revolucije v Iranu leta 1979. Zbigniew Brzezinski, svetovalec za nacionalno varnost v Carterjevi administraciji, s katerim sem se kot dopisnik med razpadanjem Jugoslavije večkrat srečal v Washingtonu, mi je v enem od pogovorov dejal, »da je bila največja geopolitična napaka ZDA, da ji ni uspelo preprečiti islamske revolucije v Iranu.« To izrazito protikolonialno revolucijo sem spremljal tudi osebno in jo opisal v knjigi Iran proti Iranu in dokumentarnem filmu z naslovom Alijeva revolucija.

Izgube Irana, ki je postal eden od največjih ameriških in izraelskih nasprotnikov, v Washingtonu niso pozabili do današnjih dni. Dolga leta je bilo vodilno iransko geslo ne samo smrt Ameriki, ampak predvsem Izraelu. Ta je napadel Iran z vsestransko podporo Trumpove administracije, čeprav je Trump ves čas poudarjal, da si prizadeva za mirno rešitev izraelsko-iranskega zapleta oziroma za dosego sporazuma, s katerim se bo Iran odpovedal atomskemu orožju. Sporazum, s katerim se je Iran odrekel jedrskemu orožju, je bil tik pred podpisom že v času prve Trumpove administracije, vendar so se ZDA iz njega umaknile na pritisk Netanjahuja. Ameriška pogajanja z Iranom so bila očitno samo krinka. 

V primeru izraelskega napada ne gre samo za poskus, da bi ne glede na posledice Iranu preprečili, da bi izdelal atomsko orožje, ampak tudi za poskus tako imenovane barvne revolucije, ki naj bi odnesla sedanji avtokratski iranski režim. Izraelska tajna služba Mossad ima v Iranu očitno dobro razvejano mrežo agentov, ki so locirali nekatere najpomembnejše iranske funkcionarje, ki so jih Izraelci ubili z droni. Očitno so bili že nekaj časa dobro skriti nekje v Iranu. Omenjena operacija je na las podobna napadu, ki ga je ukrajinska vojska izvedla nedavno s pomočjo Zahodnih obveščevalnih služb v bombardiranju ruskih strateških bombnikov globoko v notranjosti Rusije. Brez dvoma gre v tem primeru tudi za namerno oslabitev strateškega položaja Rusije v trenutku, ko njena vojska zmaguje na fronti v Ukrajini. Rusija, ki ima z Iranom podpisan obrambni sporazum, si namreč ne more dovoliti vojskovanja na dveh frontah.

V času, ko so oči svetovne javnosti uprte v ta najnovejši konflikt, bo izraelska vojska dokončala genocid v Gazi. Izraelski napad na Iran je zabil zadnji žebelj tudi v krsto mednarodnega prava. Zahod si namreč lasti pravico, da razglaša vsak napad proti državam, ki ne spadajo v njegov krog, za legitimno pravico do obrambe. Napad na Iran je tudi napad na države BRICS in nov mednarodni sistem, v katerem Zahod ne bo imel več dominantnega mesta. Vračamo se v čase klasičnega imperializma. Proti Rusiji je EU vpeljala zaradi intervencije v Ukrajini že 18 krogov sankcij, proti Izraelu doslej še noben evropski vodilni politik ni zahteval podobnih ukrepov. Tudi slovenski politiki kot ponižni vazali znova samo moledujejo, naj Izrael čim prej konča napad. Nimamo niti toliko poguma, da bi se v Varnostnem svetu pridružili državam, ki so zaradi izraelskega napada zahtevale izredno sejo tega organa, kaj šele da bi Izrael obsodili zaradi agresije na Iran.

Tako ZDA kot tudi Izrael, ki ga vodijo ekstremni cionistični fašisti, sta civilizacijski podaljšek Evrope, ki je povzročila doslej ogromno gorja in vojn. Na tako imenovanem Zahodu, kjer politične elite podpirajo najagresivnejše divjanje izraelske vojske, živi samo dobrih 11 % svetovnega prebivalstva, v državah svetovnega juga pa več kot 88 %. Izrael, v katerem živi približno devet milijonov Judov, dolgoročno kljub podpori Zahoda ne bo mogel obvladati skoraj 480 milijonov drugih prebivalcev Bližnjega vzhoda. To je ugotovil že pokojni Henry Kissinger. Kršitev človekovih pravic v teokratskem Iranu ni mogoče primerjati z novim apartheidom, ki nastaja v Izraelu in je celo mnogo hujši, kot je bil nekdaj v južni Afriki. 

Teza liberalnega izraelskega zgodovinarja in sociologa Hararija, da je homo sapiens v toku zgodovinskega razvoja asimiliral ali iztrebil vse druge vrste ljudi, brez dvoma drži. Ne samo to; izraelski skrajni cionisti skušajo iztrebiti tudi ljudi, ki so jim v biološkem pogledu blizu, saj tako Judi kot Palestinci spadajo k semitom. V živalskem svetu obstajajo namreč številne vrste sorodnih živali. Očitno je nasilje del naše biti, ki ga lahko odpravi samo kultura v najširšem smislu.

Postavlja se tudi vprašanje, ali bi lahko Netanjahu v slepem sovraštvu uporabil celo atomsko orožje. Brez dvoma imajo Iranci v rokah bistveno slabše karte, čeprav jih je desetkrat več kot Izraelcev. Po najbolj črnih scenarijih Izrael razpolaga z najmanj 90 atomskimi bombami, Iran pa po ocenah Mednarodne agencije za atomsko energijo, pa tudi ameriške CIE nima jedrskega orožja, sicer ga Izrael ne bi napadel. Postavlja se tudi vprašanje, zakaj ima lahko Izrael atomsko orožje, Iran pa ne. Sporazum o neširjenju jedrskega orožja bi moral veljati za vse države. To je seveda velika iluzija. 

Prof. Mearsheimer, najbolj znani ameriški teoretik realistične teorije v mednarodnih odnosih, ocenjuje, da bodo poslej varne samo države, ki razpolagajo z jedrskim orožjem, ki je zadnji najmočnejši dejavnik odvračanja. Če bi Sadam Hussein, Moamer Gadafi ali Bashar Al Assad razpolagali s tem orožjem, jih Američani, oziroma njihovi sateliti, ne bi napadli. To najbolje potrjuje primer Severne Koreje. Iran bo zaradi izraelskega napada brez dvoma skušal priti do jedrskega orožja. Po tej poti bodo šle najbrž tudi Japonska, južna Koreja, Turčija, Savdska Arabija, Egipt in tudi Nemčija, kjer nekateri skrajni politiki na to javno pozivajo. Nemčija, novi evropski hegemon z jedrskim orožjem, kakšna prihodnost EU! Vprašanje je, ali bosta Rusija in Kitajska dopustili padec Irana. Po mojem se v to krizo ne bosta neposredno vpletli, kar bi vodilo v neposredno vojaško soočenje z ZDA. V tem primeru bi bil svet na robu tretje svetovne vojne. Trump bo Netanjahuja ustavil, ko bodo ocenili, da so resno poškodovali objekte, v katerih naj bi Iran razvijal jedrsko orožje.

Najnovejši izraelski napad na Iran ima vse potenciale, da preraste v najhujšo svetovno politično, pa tudi gospodarsko krizo, če bi Iran na primer zaprl Hormuški preliv, napadel naftna polja v arabskih državah ali ameriška oporišča na tem območju. Doslej so Iranci pokazali veliko mero strpnosti in previdnosti. Najnovejši izraelski napad na Iran postavlja tudi vprašanje, v kolikšni meri je še mogoče zaupati ZDA oziroma Trumpu, saj je vodil pogajanja z Iranom, obenem pa dal Netanjuhu zeleno luč za napad. Podobno »trdno« je tudi njegovo zagotovilo Putinu, da ni vedel za načrt nedavnega napada na ruske strateške bombnike. 

Napad na Iran je pomembna svetovna prelomnica. Iran je namreč zadnja oziroma sedma država, ki so jo ameriški neokonservativci v Pentagonu že leta 1996 dali na seznam držav, ki jih je treba napasti.

V mednarodnih odnosih je zavladal zakon džungle. EU pa je znova zablestela v svoji dvoličnosti. Postaja vse bolj militaristični projekt. Edina država, ki bi teoretično lahko pomirila sedanji položaj je Kitajska, ki se vsaj navidezno drži zelo po strani, čeprav je ostro obsodila izraelski napad. Če bi Kitajska na primer ustavila ali vsaj zelo omejila izvoz redkih rudnin v ZDA, bi bila ameriška vojaška industrija v nekaj mesecih paralizirana, saj ima Kitajska monopol v svetovni proizvodnji na tem področju. V tem primeru bi tudi Izrael ostal brez ameriškega orožja, s katerim pobija prebivalce Bližnjega vzhoda, vprašanje pa je, kako divje bi se na to odzval vse bolj nepredvidljivi ameriški predsednik. Kitajska zaradi sedanje krize brez dvoma ne bo tvegala vojaškega spopada z ZDA.

Najnovejši izraelski napad je nov znak zatona dosedanje svetovne ureditve. Imperiji, ki so v zatonu, postajajo, kot potrjuje zgodovina, vse bolj agresivni. To vlogo ima tudi Izrael, ki ima vlogo pretorijanske garde ameriškega imperija. Obljuba predsednika Trumpa v nastopnem govoru, da bo mirovni predsednik, ki ne bo začenjal novih vojn, pa se je spremenila v prah in pepel.

16. 6. 2025

-------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------

IZRAEL PROTI IRANU - TRUMP MEČE KOCKO

Ali se bodo ZDA neposredno vključile v izraelsko vojno proti Iranu? Vrhovni iranski voditelj Ali Hamenej je namreč zavrnil zahtevo ameriškega predsednika Trumpa, da Iran brezpogojno kapitulira in se odreče kakršnemukoli jedrskemu programu. Trump je dejal, da se bo zgodilo nekaj hudega, če Iran teh pogojev ne bo sprejel. Do sinoči še ni sprejel sklepa o tem, da se bodo ZDA pridružile izraelskim letalskim in raketnim napadom na Iran. Če se bo odločil za napad, bomo priče najhujši mednarodni krizi. Kdo bo zmagal, razsodnost ali vse bolj agresivni cionistični lobi, ki tlakuje pot v svetovno vojno? Iran se bo branil z vsemi sredstvi. Skoraj nobenega dvoma ni, da so se člani ameriškega Sveta za nacionalno varnost, v katerem so v veliki večini pristaši tako imenovanih neokonservativcev, ki zagovarjajo ameriške vojaške intervencije, odločili za to možnost.

Po zadnjih anketah več kot 60 % Američanov nasprotuje vojaškemu posredovanju ZDA v Iranu, več članov kongresa pa v skladu z ameriško ustavo zahteva, da mora Trump za takšno akcijo dobiti izrecno dovoljenje kongresa. Trump je v zadnjih dneh namignil, da imajo na muhi tudi vrhovnega iranskega verskega voditelja ajatolo Hameneja. Dejal je, da vedo, kje je, in da ga za zdaj ne nameravajo ubiti. Omenjena Trumpova izjava spada med najbolj škandalozne in agresivne izjave kateregakoli ameriškega predsednika doslej. Šiitska verzija islama, ki mu pripadajo Iranci, ima v središču njihovega verovanja kult mučeništva. Njihov duhovni vodja imam Ali je namreč umrl mučeniške smrti. Sedanji vrhovni verski in državni voditelj ajatola Hamenej bi postal nov mučenik. Za njegovo smrt bi se morali šiitski verniki maščevati.

V tem primeru bi padli v vodo tudi načrti Izraela in njegovih zahodnih zaveznikov za spremembo režima v Iranu. To je brez dvoma eden od ciljev izraelskega napada. 

Omenjena Trumpova izjava pomeni najbolj grobo kršenje mednarodnega prava, saj ZDA uradno niso v vojni z Iranom. Cilj predsednika Izraelske vlade Netanjahuja je bil že od samega začetka, da bi v napadu sodelovalo tudi ameriško letalstvo. Samo ZDA namreč razpolagajo s 15 ton težkimi bombami za uničevanje podzemeljski bunkerjev do globine 80 metrov, kjer naj bi imel Iran uskladiščen predelan uran. V primeru napada na te bunkerje, kjer hranijo večino do 60 % očiščenega urana, ni izključeno, da bi lahko prišlo celo do verižne reakcije oziroma atomske eksplozije.

Če Iran ne bo popustil, je na dnevnem redu popolno uničenje iranskega jedrskega programa, česar Izrael ne more doseči sam, meni nemški kancler Merz, ki se odkrito zavzema za spremembo sedanjega iranskega režima. Zaradi kaosa in nestabilnosti, ki sta jo povzročili nasilna odstranitev Sadama Huseina v Iraku in Moamerja Gadafija v Libiji, francoski predsednik Macron temu (začuda) nasprotuje. Nemški kancler Merz je zastavonoša novega evropskega militarizma, ki bo Evropo, če bo šlo tako naprej, potisnil v vojno z Rusijo tudi v primeru Irana.

Najvišji evropski politiki še naprej poudarjajo, da ima Izrael pravico do samoobrambe, po drugi strani pa Iran nagovarjajo, naj privoli v Trumpove pogoje. Kakšno licemerje! Pozabili so in to namerno, da je Izrael nenapovedano napadel Iran v trenutku, ko so še potekala pogajanja med ZDA in Iranom o tem vprašanju. Iran se je uradno odpovedal jedrskemu orožju. Izraelski politiki že od leta 1991 trdijo, da je tik pred tem, da izdela atomsko bombo. Po najnovejši oceni ameriških obveščevalnih služb potrebuje Iran še najmanj tri leta za izdelavo atomske bombe in njene namestitve na ustrezne rakete, s katerimi bi lahko napadel Izrael. Trump, ki je postal Netanjahujeva desna roka, je zavrnil celo tozadevne trditve lastnih obveščevalnih služb.

Iranski zunanji minister Abbas Araghchi je predlagal premirje in dejal, da je Iran odprt za nadaljevanje pogovorov z ZDA. Tako Trump kot Netanjahu sta to zavrnila. Predsednik izraelske vlade je kot pogoj za končanje agresije postavil tri pogoje; dokončno odpravo jedrskega programa, odpravo zmožnosti Irana za proizvodnje balističnih raket in odpravo osi terorja. Zadnji pogoj pomeni poziv k spremembi iranskega režima. V zvezi s tem se je v ameriških medijih začel pojavljati princ Reza Pahlavi, sin bivšega strmoglavljenega šaha Mohameda Reza Pahlavija, ki se ponuja za novega iranskega voditelja. Iranci prav gotovo ne bodo privolili v morebitno obnovo monarhije in dovolili, da bi jim tujci že drugič v novejši zgodovini zapovedovali, kdo naj jim vlada.

Medtem ko so oči javnosti uprte v Trumpa, izraelska soldateska nadaljuje s pokoli v Gazi. Samo včeraj so pri razdeljevanju hrane ubili 140 Palestincev. Agresija proti Iranu se mora končati, prav tako tudi genocid v Gazi. To lahko dosežemo samo z zahtevami oblastnikom, tudi našim, naj storijo vse, da preprečijo ekstazo smrti, ki jo je pred mnogimi leti napovedal naš veliki pesnik Srečko Kosovel.

Zato vas vabim na protivojno zborovanje, ki ga bo 24. junija v Ljubljani organiziralo društvo Iskra. Če bo obveljal sklep Nata, da bomo morali namenjati za oboževanje 5 % bruto nacionalnega dohodka, bo to predstavljalo skoraj tretjino našega državnega proračuna. Slovaška vlada je tej zahtevi ameriških in evropskih militaristov že rekla NE. Zahtevajmo to tudi od naših oblastnikov!

19. 6. 2025

-------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------

AMERIŠKI NAPAD NA IRAN - SRAMOTNI DAN ZA "MIROVNIKA" TRUMPA

Današnji dan bo ostal zapisan v sramoti. Ta misel, ki jo je izrekel ameriški predsednik Roosevelt 8. decembra 1941, potem, ko je Japonska nepričakovano bombardirala Pearl Harbor, velja tudi za današnji dan. Na ukaz predsednika Trumpa so ameriški bombniki, kot trdi New York Times, stresli 13 tonske bombe, namenjene uničevanju najbolj globokih bunkerjev, na tri iranske jedrske centre, kjer imajo Iranci uskladiščen prečiščen uran. Trump trdi, da je bilo bombardiranje zelo uspešno, da so uničili vse tri jedrske centre, iranski viri pa zatrjujejo, da so bombe povzročile le površinsko razdejanje. Sateliti niso zaznali niti eksplozij bomb v notranjosti okoli 80 metrov globokih bunkerjev niti požarov. Prav tako na območju napadov niso zaznali povečane radioaktivnosti. Nekateri mediji zato trdijo, da je šlo za navidezni oziroma »fake« napad, ki naj bi Trumpu omogočil izhod iz te vojne, kar pa je malo verjetno. Ni izključeno, da so Iranci v pričakovanju napada uran pravočasno umaknili na druge tajne lokacije.

Trump je s to akcijo grobo prekršil tudi ameriško ustavo, po kateri lahko samo kongres odobri takšno akcijo, oziroma odloča o vojni in miru. ZDA so se z zadnjim napadom tudi uradno  priključile nenapovedani izraelski vojni proti Iranu. Kakšna bo reakcija Irana na ta zahrbtni  napad, v tem trenutku ni jasno, gotovo je samo to, da bo Iran na napad odgovoril. Trump je  sicer v govoru, v katerem je javnost obvestil o napadu, dejal, da je zdaj čas za mir! Kdo mu še verjame! Doslej so Iranci ravnali premišljeno. Glede na to, da utegnejo ZDA nadaljevati z bombardiranjem, če bi Iranci napadli ameriška oporišča ali vojne ladje na tem območju, bo iranski odgovor verjetno usmerjen predvsem proti Izraelu. Brez dvoma se bodo v Teheranu o odgovoru posvetovali z Moskvo in Pekingom. 

Če bi zaprli Hormuški preliv in s tem izvoz nafte, se utegneta vmešati tudi Rusija in Kitajska. Slednja je na območje perzijskega zaliva napotila dve vojaški ladji za spremljanje elektronskega vojskovanja. Pentagon je, kot opozorilo, vodstvu v Pekingu, poslal na otok Guam bombnike, ki lahko dosežejo kitajsko celino. Kitajska, ki se je doslej obnašala zelo konstruktivno, brez dvoma ne bo nasedla na najnovejše ameriško izzivanje, oziroma posredno napoved Pentagona, da je pripravljen tudi na spopad s Kitajsko. 

Dosedanje merjenje moči med Izraelom in Iranom je pokazalo, da Izrael, ki kot majhna država nima strateške globine, nima prav nobene možnosti, da bi zdržal vojno izčrpavanja z Iranom. Izraelska vojska je namreč usposobljena samo za kratkotrajne ofenzivne operacije. Wall street journal na primer trdi, da je Izraelu začelo primanjkovati raket za prestrezanje iranskih raket in dronov, in da brez neposredne ameriške podpore ne bo mogel več dolgo odgovarjati na iranske raketne napade. Iluzorno je pričakovati, da bo Trump zlomil Iran, saj ameriško letalstvo kljub večtedenskemu silovitemu bombardiranju, ni moglo premagati niti Hutijev v Jemnu. 

Izrael se sooča ne samo s paniko, ampak tudi z vse hujšo gospodarsko in finančno krizo, določene predele Tel Aviva pa so iranske rakete zelo poškodovale, kar poskuša uradna izraelska cenzura prikriti. Zaradi vse slabšega položaja so se začeli tudi spori med vladajočimi ekstremnimi politiki, kdo je kriv za sedanje stanje. Prvič od ustanovitve Izraela se je namreč zgodilo, da je Izrael postal tarča napadov. Če se bo vojna nadaljevala in Iranci, ki so znani po nepopustljivosti ne bodo popustili, se bo začel majati tudi Netanjahujev stolček. On je tisti, ki je Izrael pahnil v sedanji brezizhodni položaj. Brez neposredne ameriške podpore bo Izrael izgubil soočenje, ki ga je vsilil Iranu. Glede na to, da okoli 60% Američanov nasprotuje vključitvi v to vojno, Trump kljub popolni podpori Netanjahuju, verjetno ne more poslati ameriške vojske na pomoč Izraelu. 

Doslej se še ni zgodilo, da bi odstranili oblasti neke države samo z letalskimi spopadi. Zato bi bili potrebni tudi ameriški vojaški škornji na tleh Irana. Cilj Izraela, pa tudi ZDA, da bi  strmoglavili sedanjo iransko oblast, bo ostal brez dvoma samo neizpolnjen cilj. Še več, tako imenovani perzijski nacionalizem, ki je odnesel tudi bivšega šaha Mohameda Reza Pahlavija, se je ponovno prebudil in sedanji iranski režim je bolj trden kot je bil pred izraelskim napadom.

Ameriško bombardiranje Irana bo imelo tudi globalne posledice. Posedovanje atomskega orožja kot garancije za odvračanje napadov bo postalo očitno nova norma. 

Z najnovejšim napadom so ZDA še enkrat najbolj grobo poteptale tudi temeljne norme mednarodnega prava. Skrajni čas je, kot je nedavno ugotovil celo eden od generalov italijanske vojske, da Nato, ki ga vodijo ZDA, razpade.

Nobenega izgleda zaenkrat ni, da se kriza ne bo stopnjevala. Hutiji so na primer sporočili, da bodo začeli ponovno napadati ameriške vojne ladje in trgovske ladje, namenjene v Izraelska pristanišča, ki ostajajo zaprta. Peking in Moskva se vsaj na tej stopnji krize zelo verjetno ne bosta neposredno vpletli v spopad, bosta pa brez dvoma povečali pomoč Iranu. 

Jutrišnji dan, ko bodo borze znova odprte, bo zelo dramatičen, saj utegnejo cene nafte  poleteti v nebo, in to utegne biti uvod v novo globalno gospodarsko krizo. K sreči tudi ZDA niso pripravljene na globalni spopad, saj je tudi ameriški vojski, zaradi izdatnih pošiljk orožja Ukrajini in Izraelu, začelo primanjkovati vseh vrst orožja, predvsem raket in streliva. 

Politiki grobe sile in nove militarizacije, ki na Zahodu ni zajela le Izrael, ZDA ampak tudi EU, moramo odločno reči NE. Zato vas v torek vabim na protivojni zborovanji, ki bosta v Kopru in Ljubljani.

22. 6. 2025

-------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------

TRUMPOV TEATER

Izraelsko-iranska vojna se je kot na ukaz ameriškega predsednika Trumpa končala s premirjem. Ni se mogoče izogniti vtisu, da je šlo v zadnjem dejanju te drame za politični teater, v katerem je bil Trump glavni igralec. Režiser te predstave je bil predsednik izraelske vlade Netanjahu, ki je ukazal napad na Iran, nato pa je zahteval Trumpovo posredovanje, ker je ugotovil, da Izrael prvič po njegovi ustanovitvi ne more zmagati. Iran je namreč bolj vzdržljiv in žilast kot Izrael in je v skladu s šiitskim kultom žrtvovanja pripravljen na dolgotrajno vojno, ki je Izrael ne more zdržati. 

Vse tri strani, vpletene v vojno, ZDA, Izrael in Iran, so razglasile zmago. Zadnja vojna bo prišla v zgodovino kot doslej najkrajša ameriška vojna. Trump se je znova pokazal za popolnoma nepredvidljivega politika. Najprej je dal Izraelu v času, ko so še potekala pogajanja z Iranom, zeleno luč za napad, potem ko je Iran napovedal zaporo Hormuške ožine na jugu Perzijskega zaliva, prek katere odteka v sveta približno četrtina vse svetovne trgovine z nafto, pa je obema ukazal ustavitev napadov. 

Kaj se je dogajalo v ozadju te vojne, še nekaj časa ne bomo vedeli. Analitiki namreč trdijo, da sta bila Bela hiša in iransko vodstvo verjetno v posrednem stiku, oziroma da so Iranci nekaj dni pred ameriškim bombardiranjem treh največjih iranskih jedrskih središč, iz njih umaknili večino obogatenega urana in naprav za njegovo prečiščevanje. Po drugi strani so Iranci sporočili Američanom, da bodo raketirali največje oporišče ameriške vojske na Bližnjem vzhodu v Katarju, tako da na ameriški strani ni bilo žrtev. Prav tako ni jasno, ali so ameriški bombniki B2 zares stresli tri iranske jedrske centre 12,14 ton težkih bomb za prebijanje bunkerjev do globine 60 metrov, kot trdi Trump. Nekateri analitiki sicer trdijo, da so glavni prostori omenjenih iranskih bunkerjev v globini okoli 100 metrov, kar je približno največja globina rovov v nekdanjem idrijskem rudniku živega srebra.

Sodeč po satelitskih posnetkih, bombardiranje ni bilo posebej učinkovito, kar je v zadnji oceni, ki jo je sinoči spremenil, priznal tudi Pentagon. Iranski jedrski program naj bi zastal samo za nekaj mesecev. Vprašanje je tudi, kdaj se bodo ameriško-iranska pogajanja nadaljevala. Iran namreč zavrača ameriško ultimativno zahtevo, da mora končati kakršnokoli prečiščevanje urana, čeprav pravila mednarodne agencije za jedrsko energijo dovoljujejo prečiščevanje urana do 3,75 odstotka. Za izdelavo atomske bombe je potrebna najmanj 90-odstotna čistost te radioaktivne kovine. Napetosti med obema stranema se bodo nadaljevale, še zlasti ker je predsednik izraelske vlade Netanjahu, z očitno Trumpovo podporo, napovedal nadaljevanje poskusov za zamenjavo sedanjega iranskega režima. 

Vojaški analitiki ocenjujejo, da sta obe strani med spopadom utrpeli hude izgube, zato sta privolili v krhko premirje. Izkazalo se je, da iranska protiletalska zaščita ni bila posebej učinkovita, saj so izraelska letala porušila več pomembnih iranskih vojaških objektov in tovarn za izdelavo orožja, pri čemer je bilo ubitih več kot 600 Irancev. Zaradi stroge cenzure so poškodbe vojaških objektov in infrastrukture na izraelski strani manj jasne, so pa gotovo prav tako velike. Življenje naj bi izgubilo več kot desetkrat manj Izraelcev kot Irancev, ker so izraelska letala bombardirala tudi civilna območja.

Iran je prva država s tega območja, ki je pokazala Izraelu, da kljub ameriški podpori ni več nepremagljiv. Posedovanje jedrskega orožja je najmočnejši dejavnik odvračanja od morebitnih sovražnih napadov, zato se bo Iran kljub verskim zadržkom po vsej verjetnosti odločil za vključitev jedrskega orožja v svoje oborožene sile. V nekaj mesecih ga lahko izdela sam, ni pa izključeno, da ga bosta z njim oskrbeli Severna Koreja ali Pakistan. To vprašanje bo očitno še dolgo vzrok največjih napetosti. 

Etnično čiščenje, oziroma genocid v Gazi s pokoli palestinskega prebivalstva, se medtem nadaljuje, razlika je samo v tem, da je zaradi izraelsko-iranske vojne izginil s prvih strani svetovnih časopisov in medijev. 

Voditelji 32 držav Nata pa so na najnovejšem vrhu sprejeli resolucijo o tem, da bomo morali v roku desetih let za oboroževanje namenjati 5 % bruto nacionalnega proizvoda, kar v praksi pomeni ukinjanje socialne države, pa naj se najvišji politiki še tako zaklinjajo, da se to ne bo zgodilo. Resolucije v mednarodni praksi sicer niso pravno zavezujoči dokumenti. 

Proti povišanju oboroževalnih stroškov je bila (žal) samo Španija (čeprav je podpisala predložen dokument) in bo za oboroževanje namenila največ 2,1 % bruto nacionalnega dohodka. Slovaški premier Fico je napovedal, da njegova država tega sklepa ne bo spoštovala, naša vlada pa je tako kot druge članice Nata pričakovano pokleknila pod pritiski ameriškega predsednika Trumpa in evropskega militarističnega bloka, ki ga vodi novi nemški kancler Merz. Slednji očitno pospešeno obnavlja »svetle tradicije« svojih pruskih prednikov.

V torek smo na zborovanjih v Ljubljani in Kopru od naših politikov zahtevali, da ne popustijo pred militarističnimi lobiji, vendar nas nočejo slišati. Počasi postajamo Nato topovska hrana. Se bomo s tem sprijaznili? Predsednik vlade Golob je izgubil edinstveno priložnost, da bi si s pridružitvijo Španiji že včeraj zagotovil zmago na parlamentarnih volitvah.

26. 6. 2025

-------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------

EU – NA POTI V DIKTATURO

Kar boste brali v vrsticah spodaj, se ni zgodilo v Rusiji ali na Kitajskem, ki ju zahodni mediji uvrščajo med najbolj avtoritarne države na svetu, ampak v »najbolj demokratični« tvorbi na svetu – Evropski uniji. Evropski svet je namreč 21. maja na predlog komisije v okviru 17. svežnja sankcij proti Rusiji mednje uvrstil tudi tri novinarje; dva sta tudi državljana EU, s čimer je najbolj grobo prekršil vsa pravila EU in njenih pristojnosti. Dvema nemškima novinarjema, ki poročata iz Rusije, Alini Lipp in Thomasu Röperju, ter turškemu državljanu Hüseyinu Doğruju, ki živi v Nemčiji, je komisija v omenjenem sklepu, ki ga je predlagala visoka predstavnica za varnostno in zunanjo politiko Kaja Kallas, zamrznila vse premoženje, bančne račune, prepovedala vstop v EU in prepovedala vsem institucijam in posameznikom, ki delujejo na območju EU, da sodelujejo z njimi. Obtožujejo jih »širjenja proruske propagande«, »spodkopavanja ali ogrožanja ozemeljske celovitosti, suverenosti in neodvisnosti Ukrajine« ter »destabilizacije« držav EU. V izvensodnem postopku so kaznovani izključno zaradi poročanja iz Rusije, ki ni v skladu z uradnimi stališči EU o Rusiji, vojni v Ukrajini, Izraelu ter genocidu v Gazi.

Etične in pravne posledice so osupljive: dvema državljanoma EU so bile odvzete temeljne državljanske pravice, izgnana sta praktično iz ozemlja celotne EU in podvržena finančni blokadi s preprostim birokratskim ukazom brez sojenja ali sodne odločbe. To je kazen v slogu »kadija tuži, kadija sudi« brez sodnega postopka, ki ga je izvedla neodgovorna, neobvladljiva in od ljudi povsem odtujena evropska politična elita v nasprotju z najosnovnejšimi načeli pravne države. Še v Kafkovem romanu absurda Proces so obtoženca postavili pred sodišče, čeprav ni vedel, zakaj je obtožen. V najnovejši različici tega romana pa uradniki EU in politiki, ki nas zastopajo v Bruslju, sprejemajo izvensodne odločitve, ki naj bi bile pravno zavezujoče za vse države članice. S tem sklepom so politiki, ki vodijo evropske institucije, z enim zamahom odpravili stoletja staro pravno prakso in delitev oblasti, na osnovi katere je kaznovanje na osnovi dokazov in ustreznih zakonov izključno v domeni sodišč in pravnih oblasti. 

Gre za precedenčni primer, ki bo imel velike posledice, saj je nadnacionalni organ, v tem primeru Svet EU, sprejel sklep, ki velja za vse članice, čeprav za to nima nobenih pristojnosti. V preteklosti so namreč lahko posamezniki, ki so se soočali s političnim preganjanjem v eni od evropskih držav, poiskali zatočišče ali politični azil v drugi. To poslej očitno ne bo več mogoče.

V primeru omenjenih treh novinarjev sploh ni pomembno, ali so bila njihova poročila proruska ali ne. Po splošni deklaraciji o človekovih pravicah ima vsakdo, torej tudi novinarji, pravico do osebnega mnenja.

Evropska komisija je svoj sklep ovila v tančico boja proti dezinformacijam, ki je drug izraz za cenzuro vseh, ki mislijo drugače kot vodilne politične elite. Samo vprašanje časa je, kdaj bodo bruseljski birokrati v spregi v političnimi elitami posameznih držav podobne kazni izrekali tudi drugim državljanom zaradi objav na družbenih omrežjih (kjer za zdaj še ni najstrožje cenzure), če na primer dvomijo o uradni resnici glede vojne v Ukrajini, genocida v Gazi ali izraelskega in ameriškega napada na Iran ali nasprotujejo novi militarizaciji Evrope. Podobni avtoritarni trendi so prisotni tudi v ZDA, Veliki Britaniji, Kanadi in Avstraliji. V Nemčiji pod plaščem boja proti antisemitizmu že preganjajo ljudi, ki nasprotujejo Netanjahujevi agresivni politiki in podpirajo Palestince.

Omenjeni sklep o uvrstitvi treh novinarjev v zadnji sveženj sankcij Evropske komisije proti Rusiji, ki ga je predlagala Kaja Kallas, je v imenu Slovenije na seji Evropskega sveta podprla zunanja ministrica Tanja Fajon. Žal gre za nekdanjo novinarko, ki podpira represivne ukrepe proti novinarjem. V Bruslju nas zastopajo politiki, ki očitno pristajajo na demontažo demokratične usmeritve EU. Ta sklep v naši javnosti tudi med novinarji ni povzročil posebnega vznemirjenja. Očitno se večina največjih medijev, ki pihajo v rog uradne resnice, ne čuti ogrožena. Švica je po drugi strani sporočila, da omenjenih sankcij proti novinarjem ne bo izvajala. Vsaj ena evropska država je spoznala nevarnost tega ukrepa. Žalostno je, da politiki ostalih držav tiščijo glavo v pesek.

Naj končam z mislijo Thomasa Jeffersona, enega od tvorcev ameriške ustave, »da če bi se moral odločiti, ali naj imamo vlado brez časopisov ali časopise brez vlade, ne bi niti za trenutek okleval in bi dal prednost časopisom.« Brez svobodnih medijev in različnih mnenj demokracija ni mogoča. Žal gre EU v čisto drugo smer.

29. 6. 2025

-------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------

NATO JA, NATO NE

Ker nimam možnosti objavljanja v medijih, prilagam daljši tekst na zgornjo temo.

Ne bom se spuščal v razpredanje, ali bo predsednik vlade Golob skušal prelisičiti vodjo največje opozicijske stranke Janšo ali obratno oziroma ali bosta oba skupaj poskušala to vprašanje izkoristiti predvsem za zmago na prihodnjih parlamentarnih volitvah. Glavno vprašanje mojega današnjega razmišljanja je, kaj bi skrajna militarizacija Slovenije (5 % BDP za oboroževanje do leta 2035) in njen morebitni izstop iz Nata pomenila za našo prihodnost.

Moja hipoteza je, da Slovenija nima dobre strateške izbire, dokler ne bomo radikalno spremenili zunanje politike iz popolne pasivnosti in podrejenosti Natu v aktivno zunanjo politiko v smeri miru in sodelovanja. Aktivna diplomacija je nujna, saj Slovenija nima skoraj nikakršne strateške globine. Ta ni opredeljena samo z ozemljem, vojaško, gospodarsko in finančno močjo, ampak tudi z mehko močjo oziroma z mirovniško komponento. Postati bi morala nadomestek za odsotnost močne države. V trenutnem razmerju sil v mednarodnih odnosih tako majhna država, kot je Slovenija, nima niti teoretičnih možnosti, da bi dobila močnega strateškega partnerja oziroma zaveznika. 

ZDA so doslej trikrat usodno vplivale na naš razvoj – se bo to zgodilo še četrtič? Prvič je na pariški mirovni konferenci leta 1919 predsednik Woodrow Wilson po omahovanju Italijanom vendarle dovolil, da so zasedli tretjino našega ozemlja, ki so ga od antante dobili v tajnem londonskem paktu 1915. Takrat smo izgubili Primorsko, po plebiscitu leta 1920, ki nam ga je vsilil, pa smo izgubili še Koroško. Drugič so nam bili v Washingtonu bolj naklonjeni, saj so po drugi svetovni vojni vsestransko podpirali neodvisen razvoj Jugoslavije posebej v odnosu do Sovjetske zveze, v tej zvezi so tolerirali tudi jugoslovansko politiko neuvrščenosti. Tretjič so odločilno posegli v našo zgodovino, ko je predsednik George Bush starejši aprila leta 1992 po ponovnem ameriškem oklevanju priznal neodvisnost naše države. Američani v načelu niso naklonjeni majhnim šibkim državam. Izrael je v tem izjema zaradi geostrateške lege in vpliva židovskega lobija. 

V ameriških arhivih sem našel dokument, v katerem so člani Inquiry, to je komisije, ki je za predsednika Wilsona pripravljala predloge za rešitev mejnih vprašanj po vojni, že leta 1917 predlagali ustanovitev neodvisne Slovenije. Tej zamisli so se odpovedali, ker so ocenjevali, da bi Slovenija lahko obdržala neodvisnost v razmerju do Nemčije, samo če bila v Sloveniji dolgoročno nastanjena ameriška vojska. Tej možnosti so se zato odpovedali. Tudi za velike evropske države nismo posebej zanimivi, razen za Italijo, kjer občasno še vedno razmišljajo o rapalskih mejah.

Po drugi svetovni vojni smo imeli zaslombo v skupni državi Jugoslaviji, danes pa naj bi jo zamenjala EU, ki pa se razvija v vse bolj avtoritarno smer, ki ni naklonjena manjšim državam in narodom. Naši politiki se tako, kot na primer politiki baltskih držav, glede varnosti zanašajo predvsem na članstvo v Natu. Računanje na možnost kolektivne obrambe v okviru Nata je varljivo in vse manj zanesljivo glede na Trumpova vse manj jasna varnostna zagotovila. ZDA se zaradi morebitne vojne med baltskimi državami in Rusijo brez dvoma ne bi spustile v atomski spopad z Rusijo, ki bi pomenil konec naše civilizacije. Nato je predvsem organizacija, s pomočjo katere ZDA uresničujejo svoje globalne strateške interese. Izzvana vojna v Ukrajini je del te agende, prav tako tudi agresivne vojne, ki jih izvaja Izrael. Novi tako imenovani globalni Nato bo usmerjen predvsem v Azijo oziroma v poskus vsestranskega omejevanja Kitajske, ki je glavni cilj ameriške globalne politike. Trump poskuša zato pridobiti na svojo stran Putina, vendar mu to ne uspeva.

Brez dvoma so ZDA, ki se spreminjajo v Trumpov vse bolj avtokratski imperij, on pa v imperatorja Cezarjevega kova, zadale uničujoč udarec mednarodnemu pravu, na katerem naj bi slonel svetovni politični in gospodarski ustroj. To dokazujejo Trumpove grožnje dvema članicama Nata, to je Danski (Grenlandija) in Kanadi, vsestranska podpora genocidu, ki ga Izrael izvaja v Gazi, ter napad na Iran.

V teh razmerah bi morala Slovenija voditi bolj nevtralno politiko, čemur naši politiki in obramboslovci, ki prisegajo na pokorščino vse bolj agresivni Nato eliti, odločno nasprotujejo. Ni izključeno, da bo EU, ki je nastala kot mirovni projekt, ki naj bi preprečil novo vojno v Evropi, propadla.

Tudi vojaška zveza Nato, ki je bila po mnenju francoskega predsednika Macrona do vojne v Ukrajini »možgansko mrtva,« je v krizi. Trump sicer ni uresničil svoje grožnje, da bodo ZDA izstopile iz tega pakta, ker je ugotovil, da je priročno pokritje za ameriške intervencije po svetu in da prinaša velik del dobička ameriškemu vojaško industrijskemu kompleksu, na katerem sloni ameriška globalna hegemonija.

Nato ni več garant kolektivne varnosti, kar potrjuje Trumpova izjava, da je 5. člen pogodbe o Natu stvar različnih interpretacij. Omenjeni člen namreč predvideva, da je napad na eno članico napad na vse. Zato so začele varnost vse bolj zagotavljati s sklepanjem dvostranskih vojaških dogovorov, na primer:

– Nemčija in Velika Britanija bosta sredi tega meseca podpisali vojaški sporazum, v katerem se bosta obvezali, da bi napad na eno državo pomenil napad na obe. Ta sporazum je naperjen predvsem proti Moskvi, ki je zagrozila, da se bo maščevala oziroma napadla eno ali drugo državo, če bo ukrajinska vojska z raketami velikega dosega britanske ali nemške izdelave napadla cilje globoko v notranjosti Rusije.

– Maja letos sta Francija in Poljska sklenili tako imenovani Sporazum iz Nancyja, v katerem sta se zavezali za vzajemno podporo, vključno z vojaško, v primeru napada na eno ali drugo državo. Francija se je celo obvezala, da bo v primeru napada na Poljsko v 30 dneh poslala Poljski na pomoč svojo vojsko. Tudi omenjeni sporazum je naperjen proti Rusiji. Pogovarjata se tudi o tem, da bi Francija razširila svoj strateški jedrski dežnik še na Poljsko.

– Vojna mrzlica je zajela tudi balkanske države. Velika Britanija, ki je s pomočjo svoje obveščevalne službe MI6 vse bolj prisotna v tem delu bivše Jugoslavije, je pred nekaj meseci podpisala sporazum o vojaškem sodelovanju z Bosno in Hercegovino. To nakazuje, da v rusofobnem Londonu očitno ocenjujejo, da je to območje potencialno spet hudo vnetljivo krizno žarišče. (Morda ga tudi aktivno pripravljajo.)

– Hrvaška vlada je iz za zdaj še ne povsem pojasnjenih razlogov marca podpisala sporazum o vojaškem sodelovanju s Kosovom in Albanijo. Po prvotni verziji naj bi se temu sporazumu priključila tudi Bolgarija, vendar je ponudbo odklonila.

– Srbija, ki je omenjeni sporazum ocenila kot vojaško obkoljevanje Srbije, je aprila podpisala sporazum z Madžarsko o strateškem sodelovanju na vojaškem področju. Glede na to, da v Srbiji že osem mesecev potekajo obsežne študentske demonstracije proti predsedniku Vučiću in njegovi vladi zaradi korupcije, nadzorstva nad mediji, nasilju policije nad demonstranti itd., je povsem jasno, da je Srbija v centru novega kriznega žarišča. 

Vodilni časopis Politika je na primer poročal celo o načrtih za vojaški državni udar. Prvič naj bi ga izvedli, nato pa odpovedali 15. marca, drugič pa na Vidov dan. Demonstracije potekajo po znanih vzorcih iz Hong Konga, Gruzije, in Majdana, kar kaže tudi na vpletenost tujih prstov. Oblasti trdijo, da gre za poskus nove Zahodu naklonjene barvne revolucije. Po drugi strani je cilj Bruslja, da bi Srbijo na poti v EU discipliniral (tako kot je druge nove članice) in odvrnil od sodelovanja z Rusijo.

Več kot očitno je, da na tem območju poteka intenzivni boj velikih sil za prerazporeditev novih interesnih sfer, zato ni izključeno, da bo po koncu vojne v Ukrajini Balkan postal novi sod smodnika. Naši mediji tem problemom namenjajo le malo pozornosti in prav tako diplomacija. Namesto da se zunanja ministrica sprehaja po svetu, bi se morala posvetiti zahodnemu Balkanu. Če bo na tem območju znova zavrelo, bo ogrožena tudi naša varnost. 

Namesto orožju, za kar se zavzemajo evropske elite, bi morali dati prednost diplomaciji. Države tega območja so po koncu prve svetovne vojne poskusile z ustanovitvijo tako imenovane Male antante preprečiti izbruh vojne v tem delu sveta. Prišel je čas, da bi to pobudo aktualizirali z vrsto sporazumov med državami zahodnega Balkana (bivše jugoslovanske republike in Albanija) o sodelovanju in nenapadanju, namesto da sklepajo nove vojaške sporazume. Ker očitno tudi velike evropske države ne računajo več na stoodstotno podporo Nata, kar potrjujejo njihovi sporazumi o vojaškem sodelovanju, bi bila takšna diplomatska dejavnost več kot nujna. Potrebna bi bila široka diplomatska dejavnost vseh tistih držav, ki so v podobnem položaju kot mi. Predvsem bi morali sprožiti energično akcijo za končanje vojne v Ukrajini, kar bi omogočilo postopno normalizacijo odnosov z Rusijo. Mirovni sporazum, seveda če bo do njega sploh prišlo, bo zdaj mnogo manj naklonjen Ukrajini, kot bi bil ob začetku vojne, če ga ameriški in britanski politiki takrat ne bi preprečili. Samo če bo Rusija del nove evropske varnostne strukture, bo mogoča tudi gospodarska obnova Evrope, ki jo bo draga energija dokončno pokopala.

V našo ustavo bi morali, po mojem mnenju, vnesti določilo o najvišji višini stroškov za obrambo, s čimer bi se vsaj deloma zavarovali pred pritiski za bistveno povečanje oboroževalnih stroškov. V ta sklop spada tudi okrepitev gospodarskega in siceršnjega sodelovanja z državami skupine BRICS, kar je glede na to, da ZDA uvrščajo to skupino držav svetovnega juga s Kitajsko na čelu med sovražne države, vse težje izvedljivo. Trump namreč napoveduje ostro kaznovanje oziroma radikalno povečanje carin na uvoz izdelkov iz držav, ki bodo sodelovale v projektih skupine BRICS. Podobno odklonilno stališče imajo do sodelovanja s Kitajsko tudi v Bruslju, kjer vodijo politiko pogojnega sodelovanja na področjih, kjer EU to ustreza. Tako imenovana politika zmanjšanega tveganja v sodelovanju s Kitajsko je znana po pojmu (de risk). Strateška osamosvojitev Evrope od ZDA in njenih imperialnih ambicij, ki postajajo vse bolj agresivne, in prehod EU v bolj nevtralno držo, je predpogoj za to, da Evropa ne bo postala vse manj pomemben, pa tudi ne vse manj razvit subjekt v mednarodnih odnosih.

Slovenije ne bo napadla ruska vojska, kar je jasno vsakemu treznemu človeku. Rusija bi z napadom na evropske države storila samomor, saj evropske članice Nata že zdaj namenjajo za oboroževanje več sredstev kot Rusija in Kitajska skupaj, poleg tega pa Rusija, tudi kar zadeva gospodarsko moč in število prebivalstva, zelo zaostaja za Evropo. Mi smo kvečjemu lahko potencialne žrtve obujenih silnic in zgodovinskih interesov sosednjih držav. Slovenija in Hrvaška sta v tem pogledu v istem čolnu. Vprašanje pa je, ali obujeni skrajni nacionalizem in ustaštvo, ki sta prišla do izraza na zadnjem koncertu Thomsona v Zagrebu, nista skoraj nepremagljiva ovira za normalizacijo odnosov posebej med Hrvaško in Srbijo.

Nato, kot potrjujejo novi diplomatski dokumenti, ki so bili objavljeni v zadnjih letih o njegovem delovanju v času hladne vojne, nikoli ni bil transparentna mirovna vojaška zveza, ki bi delovala v skladu z njegovo temeljno listino, ki temelji na ustanovni listini OZN. V času hladne vojne je obstajala v njegovem okviru celo tajna vojska, ki je delovala brez vednosti evropskih vlad držav članic te vojaške zveze. V Italiji je delovala na primer pod šifro Gladio (ime je dobila po gladiatorskem kratkem meču). Izvajala je številne atentate in teroristične akcije, ki so jih pripisovali levičarskim organizacijam. Nizozemska vlada je julija lani priznala, da obstajajo v okviru Nata še vedno nekatere tajne naloge, ne samo glede namestitve ameriškega atomskega orožja, ampak tudi na drugih področjih. O teh tajnih nalogah javnost ne ve ničesar.

Večina politikov je verjetno podpisala resolucijo o enormnem dvigu vojaških stroškov s figo v žepu v upanju, da se bodo razmere z odhodom Trumpa spremenile. Ne bodo pa se spremenili visoki apetiti ameriške, pa tudi nemške, francoske, britanske itd. vojaške industrije po vrtoglavo visokih dobičkih. Nemčija se bo iz sedanje gospodarske krize in deindustrializacije skušala izviti predvsem s forsiranjem vojaške industrije, kar bo za sabo potegnilo tudi industrije drugih držav. Vojna ekonomija, ki nastaja, je garant, da se bo erozija gospodarske moči EU nadaljevala, saj bo namesto v razvoj vlagala v orožarsko industrijo. Nadaljnja militarizacija Evrope je znanilec njenega dokončnega zatona. Vsi imperiji v zadnji terminalni fazi obstoja skušajo svoj padec zaustaviti z vojaško močjo, a še nobenemu ni doslej to uspelo.

Po sredini Slovenije poteka tako imenovani srednji Nato koridor, ki vodi iz pristanišča Koper in Trst preko Madžarske do Ukrajine. V primeru vojne z Rusijo, ki si jo očitno nekateri ekstremistični evropski politiki želijo, bi bil to glavni kanal, po katerem bi vozili vojaški konvoji proti vzhodnemu bojišču. V tem primeru bi bilo slovensko ozemlje tarča ruskih raketnih napadov že od vsega začetka. Ozemlju Slovenije se je v prvi svetovni vojni, zahvaljujoč feldmaršalu Borojeviču, uspelo izogniti popolnemu uničenju, saj so avstro-ogrski generali načrtovali, da bodo Italijane skušali ustaviti v Sloveniji. V bodoči vojni nam to, če bomo ostali v Natu oziroma če bodo v njem prevladale militaristične sile, ki se pripravljajo na vojno z Rusijo, ne bo uspelo predvsem zaradi izredno pomembne strateške lege. 

Zbigniew Brzezinski, nekdanji svetovalec za nacionalno varnost v Carterjevi administraciji, je predsedniku Kučanu dejal, da če bo treba, bo Nato v nekaj dneh zasedel Slovenijo. To je v nekaj pogovorih potrdil tudi meni, ko sem ga kot dopisnik spraševal o širjenju Nata na območje srednje Evrope. Slovenija, kot sem poudaril na začetku tega eseja, žal nima dobrih geostrateških alternativ. Nato, ki je postal izrazito ofenzivna in agresivna organizacija, se namreč ne bo oziral na interese majhne države, tako kot se ne ozira na življenjske interese Ukrajincev ali Palestincev.

Takšen primer je tudi neuspešno reševanje ciprskega vprašanja. Turčija, ki je članica Nata, je leta 1974 vojaško posredovala na Cipru in ustanovila republiko Severni Ciper. NATO še danes uradno nima jasnega in enotnega stališča, ki bi obsodilo Turčijo zaradi okupacije severnega Cipra, češ da bi bilo vsako posredovanje vmešavanje v notranji spor dveh zavezniških držav. Nato se po izjavah njegovih funkcionarjev osredotoča na kolektivno obrambo in vojaško sodelovanje, ne pa na reševanje teritorialnih ali političnih sporov med članicam. Ne pozabimo tega, da je Turčija za ZDA druga največja vojaška sila te vojaške zveze, s čimer ima pomemben strateški vpliv. Nato se je postavil na stran močnejše države, v tem primeru Turčije. Nauk, ki izhaja iz te intervencije, je, da Slovenija ne more računati ali pa vsaj težko računa na podporo Nata, če bi nas napadla vojaško močnejša država.

Naši politiki bi se morali v okviru Nata in EU bolj aktivno zavzemati za mir, ne pa da podlegajo ukazom evropskih elit, ki delujejo vse manj v interesu državljanov. V borbi za mir bomo uspeli samo, če bomo enotni. Na žalost smo to zadnjikrat izpričali, ko smo se osamosvajali.

Slovenija bi morala z ustavnim določilom opredeliti najvišjo višino sredstev za obrambo. S tem bi preprečili popolno militarizacijo naše države, kar bi vodilo tudi v radikalno znižanje naše življenjske ravni oziroma v odpravo tako imenovane socialne države, pa naj se najvišji politiki še tako zaklinjajo, da se to ne bo zgodilo.

Vsi slovenski poslanci v Evropskem parlamentu so doslej glasovali za militarizacijo in povečevanje vojaških izdatkov ter vojaško pomoč Ukrajini, samo v zadnji resoluciji o tem vprašanju, ki so jo sprejeli marca, se je poslanec Nemec vzdržal glasovanja, kar pa še zdaleč ni dovolj. Pojmi, kot so mir in diplomacija, so v resolucijah Evropskega parlamenta zelo redki. Nadaljnjemu oboroževanju je treba odločno reči NE. Evropi bo mir omogočila samo nova varnostna struktura v okviru OVSE (Organizacije za varnost in sodelovanje v Evropi), katere del bo tudi Rusija. Ta organizacija je bila ustanovljena za preprečevanje spopadov in vojn med evropskimi državami, vendar je bila doslej tako kot OZN povsem odrinjena na stran.

10. 7. 2025

-------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------

Moj žalni govor za prijateljem in kolegom, televizijskem snemalcem, Jocom Žnidaršičem. Pokopali smo ga v petek v Gornjem Logatcu. 

Dragi Joco,

ko sem te pred približno tremi meseci zadnjič obiskal, si mi s ponosom pokazal svoj izredno bogati osebni arhiv, ki je prava zakladnica oziroma muzej slovenskega televizijskega žurnalizma pa tudi zgodovine slovenske televizijske produkcije.

Bil si velik človek, pa tudi pravi filmski ustvarjalec in video umetnik.

Tako kot pesniki uporabljajo za izražanje svojih misli in čustev besede, si ti za upodabljanje življenja, ne samo pri nas, ampak povsod po svetu, kamor si potoval, uporabljal filmski trak in pozneje video. Začel si v mariborskem dopisništvu, svojo poklicno pot pa si nadaljeval v Ljubljani, kjer si hitro postal med najbolj iskanimi snemalci. Vsi, Tone Hočevar, Boris Bergant, Luka Škoberne, Blanka Doberšek, Vojko Plevelj, Jure Pengov, Angelca Dečman, jaz in drugi kolegi, ki smo bili takrat še mladi in ambiciozni novinarji, smo hoteli sodelovati s teboj.

Najino dolgoletno prijateljstvo in skupna poklicna pot se je začela februarja daljnega leta 1979, ko sva se prek Bagdada nekako pritihotapila v Iran, ki je bil takrat prizorišče islamske revolucije. Nekaj dni po prihodu ajatole Homeinija, vrhovnega verskega in političnega voditelja, v Teheran sva bila med prvimi tujimi novinarji na svetu, ki sva posnela intervju z njim, a se žal ni ohranil, ker so njegovi sodelavci ukazali ugasniti reflektorje, ker Homeini ni prenesel njihovega bleščanja. Spominjam se, kako sva bila skupaj s kolegoma s francoske televizije neko noč, zato ker se nam je pokvaril avtomobil, v času policijske ure več ur obkrožena z mladoletnimi mudžahidi, oboroženimi s kalašnikovkami. Na njihov ukaz smo morali več ur držati roke gor, češ da smo tuji agenti. K sreči nas je rešil neki častnik muslimanske garde, ki je znal prebrati našo novinarsko izkaznico. 

Za omenjeno oddajo z naslovom Alijeva revolucija sva dobila več nagrad, na primer Zlati ključ mednarodnega filmskega festivala v Leipzigu, nagrado za najboljši dokumentarni film Jugoslovanske radiotelevizije leta 1980 in nagrado slovenskega novinarskega združenja. Ker je oddaja, ki pojasnjuje vzroke za islamsko revolucijo v Iranu, še danes aktualna, bi bilo več kot primerno, da bi jo na TV SLO vsaj v tvoj spomin znova predvajali. To se verjetno ne bo zgodilo, ker so jo v pohlevnosti do domačih in novih globalnih gospodarjev umaknili celo iz televizijskega arhiva, dostopnega gledalcem.

Potovanja s tabo so bila vedno nekaj posebnega. Na poti v Teheran sva skoraj zamudila prvi polet po padcu šahovega režima, ker si pred vrati vhoda v letalo do zadnjega igral na avtomat za srečo. Tik preden so zaprli vrata, ti je avtomat nasul v torbo do vrha in še čez kovance za eno nemško marko. Komaj sva jih pretihotapila v Teheran in nazaj v Slovenijo. V Kurdistanu sva se za las izognila spopadu med sovražnimi kurdskimi skupinami. V Etiopiji smo skupaj s tonskim tehnikom Francoisom, kot smo mu po domače rekli, v nekem motelu spali skupaj s številnimi mišmi in podganami. Nič bolje ni bilo v Bagdadu, kjer sva spala v poplavljeni hotelski sobi, kjer je voda segala do žimnic. V Iran sva običajno potovala z letali Adrie Airways, skupaj s piščanci perutnine Ptuj, zato da je bilo ceneje. Takšnih zgodb je še veliko, tudi iz tvojih drugih potovanj.

Dragi Joco,

vse življenje si bil nekaj posebnega, trdoživ in trmoglav Štajerec, ki so te med našimi potovanji velikokrat zamenjali za Irca zaradi tvojih značilnih pik na obrazu in rdečkastih las. Imel si neizmeren posluh za sliko in kompozicijo posnetkov. To potrjuje tudi zadnji film Primorski eksodus, ki smo ga posneli skupaj in govori o naselitvi Primorcev v Prekmurju. Po koncu filma je v dvorani kulturnega doma v Lendavi zavladala dolga, globoka tišina, nato pa vzneseno ploskanje.

Tako se od tebe poslavljam tudi jaz. Zelo bomo pogrešali tvojo ustvarjalnost, pogum, optimizem in prijateljstvo. 

Dragi prijatelj, počivaj v miru!

27. 7. 2025

-------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------

RAZMIŠLJANJE OB RUSKI KAPELICI

Sobotnega vsakoletnega pietetnega srečanja s pravoslavno mašo pred Rusko kapelico se je kljub dežju udeležila zavidljiva množica ljudi. Zdi se, da njihovo število kljub uradni protiruski propagandi celo narašča. Ruska kapelica, ki so jo zgradili zajeti ruski vojaki, je postala simbol rusko-slovenskega sodelovanja in prijateljstva ne glede na sedanje zapletene politične razmere, v katerih sta se obe državi znašli na nasprotnih straneh vojne v Ukrajini, pa tudi drugih odprtih mednarodnih vprašanj.

Ni večje zmote, kot je prepričanje, ki ga je veliki ruski pisatelj Tolstoj izrazil že pred več kot sto leti, da je mogoče z vojnami oziroma z orožjem doseči mir. To ne velja samo za ruske, ampak tudi za ameriške in evropske državnike, posebej pa za vse bolj agresivno vodstvo vojaške zveze Nato. Ta nam ukazuje oboroževanje do zob in še čez, čeprav že danes samo evropske članice Nata namenijo za orožje več sredstev kot Rusija in Kitajska skupaj. V tem prednjačijo trije »možgansko mrtvi« evropski politiki (nemški kancler Merz, francoski predsednik Macron in predsednik britanske vlade Starmer), kot jih je označil Ray Mcgovern, nekdanji vplivni analitik ameriške CIE. 

Po Evropi danes straši novi militarizem oziroma koalicija, ki nas več kot očitno pripravlja na vojno z Rusijo. Ameriška korporacija RAND, ki pripravlja analize in načrte za ameriške vlade, je že leta 2019, tri leta pred ruskim napadom na Ukrajino, pripravila akcijski načrt za dolgoletno oslabitev Rusije na vseh področjih, kar naj bi pripeljalo do Putinovega padca. Ker ta načrt ni uspel, se evropski del Nata pripravlja na vojno z Rusijo, češ da nas bo ta napadla v nekaj letih. Te blodnje so zelo nevarne, kar potrjujejo izjave nekaterih najbolj zagrizenih nemških militaristov, da Nemčija potrebuje celo atomsko orožje. Podobne namere izražajo tudi nekateri poljski politiki. General Donahue, poveljnik ameriških sil v Evropi, pa je presenetil z izjavo, da je Nato sposoben zelo hitro zasesti rusko enklavo Kaliningrad. V tem primeru bi se brez dvoma začela tretja svetovna vojna, v kateri bi zelo verjetno uporabili atomsko orožje.

Na srečo je opazna fragmentacija Nata. Severne države z Nemčijo pozivajo na vojno z Rusijo, južne države pa so vse bolj proti nadaljevanju vojne v Ukrajini. Naši politiki so se očitno pridružili (kakšno naključje!) trdi nemški liniji, zato bomo brez besed plačali naš delež pri najnovejših dobavah ameriškega orožja Ukrajini, ki jih bo v celoti kril Nato. Štiri države, Italija, Francija, Madžarska in Češka, so to zavrnile. Tudi sicer se naši politiki vedejo dvolično tako v politiki toleriranja izraelskega genocida v Gazi kot do vojne v Ukrajini, kjer se navidezno zavzemajo za mir, podpirajo pa nadaljevanje vojne.

Takšne misli so se mi porajale, ko sem poslušal pravoslavne verske psalme pri Ruski kapelici. Naši politiki so pozabili, da bomo morda kdaj potrebovali rusko pomoč, še posebej ker EU pod pritiskom novih militaristov po hitrem postopku opušča svoje mirovniške korenine. 

Foto: Marko Klinc

28. 7. 2025

-------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------

EU POD REŽIMOM KAPITULACIJE

Predsednica Evropske komisije Ursula von der Leyen je pred nekaj dnevi na sestanku z ameriškim predsednikom Trumpom na Škotskem doživela svoj Waterloo; ta je prispodoba za popoln in dokončen poraz. Napoleon Bonaparte se namreč po izgubljeni bitki pri Waterlooju leta 1815 ni nikoli več pobral, njegova usoda je bila zapečatena. Enaka usoda, če hoče EU preživeti, čaka tudi Ursulo von der Leyen in celotno komisijo. 

Ameriškemu predsedniku Trumpu je namreč dovolila, da je povsem brezobzirno diktiral pogoje gospodarskega sodelovanja med obema največjimi političnima in gospodarskima partnerjema. Sodeč po televizijskih posnetkih tega srečanja, je do skrajnosti nebogljena predsednica Evropske komisije, ki je sicer znana po zelo oholem in avtoritarnem vedenju, brez kakršnegakoli pomisleka kot nebogljena šolarka privolila, da bo za evropske izdelke na ameriškem tržišču veljala 15-odstotna carina, Američani pa bodo svoje izdelke na območju EU prodajali brez carin. 

Poleg tega je privolila, da bo EU do konca njegovega mandata kupila za 750 milijard dolarjev naftnih derivatov in plina in da bo v ameriško gospodarstvo vložila 600 milijard dolarjev. Evropska komisija je z drugimi besedami privolila v tako imenovani režim kapitulacije, ki so ga bivše kolonialne sile v 19. stoletju vsiljevale svojim kolonijam in odvisnim državam. Najbolj znana tovrstna režima sta bila vsiljena Iranu in Kitajski. Režim kapitulacije s Kitajsko je v zgodovini znan kot stoletje ponižanja, ki se je končalo šele z razglasitvijo LR Kitajske leta 1949. 

EU je v najnovejšem sporazumu, ki ga je diktiral prav tako ošabni ameriški predsednik Trump, na lastni koži izkusila imperialistične metode, ki jih je v 19. stoletju predpisovala kolonijam in drugim podrejenim državam. EU po tem, kar se je zgodilo na zadnjem srečanju s Trumpom, ni več suverena partnerica ZDA, ampak klasična vazalna tvorba. To potrjuje tudi to, da imajo na primer ameriška vojaška oporišča v Evropi eksteritorialni status.

Trump je EU v zadnjem mesecu že dvakrat ponižal. Prvič, ko je ta brez besed privolila, da bo stroške za vojsko in oboroževanje dvignila na 5 % družbenega produkta, drugič pa, ko je privolila v diktat glede carin, ki favorizirajo izključno ameriško stran. Vprašanje je, ali ni von der Leynova v tem sporazumu grobo presegla pristojnosti, ki jih ima komisija. Kdo bo na primer izpolnil obljubo, da bo EU vložila v ameriško gospodarstvo 600 milijard dolarjev? EU, ki ima za več kot 1000 milijard evrov zunanjega dolga, tega ne more storiti, pristojnosti, da prisili posamezne države ali zasebni kapital v to, pa nima. 

Vsekakor se je z najnovejšim diktatom Trumpa, čigar cilj je do konca izmozgati ne samo sovražne, ampak tudi zavezniške države, začel postopen razkroj EU. V podoben diktat je privolila tudi Japonska. Velika Britanija, Ameriki najbolj vdana država, ima malo boljše pogoje. Glede na to, da se je EU sama odpovedala petkrat cenejšim energentom iz Rusije, evropska podjetja na ameriškem tržišču s svojimi izdelki ne bodo več konkurenčna, zlasti ker izkušnje kažejo, da prodajalci v takšnih primerih prevzamejo na svoja pleča polovico carinskih dajatev.

Ursula von der Leyen je s pristankom na Trumpov diktat sprožila proces drastične deindustrializacije evropskih gospodarstev. Posebej bosta prizadeti Nemčija in Francija, posredno pa tudi druge države, tudi Slovenija, saj smo zelo povezani z nemškim gospodarstvom. Nemčija je namreč naš najpomembnejši zunanjetrgovinski partner. Lani je na nemški trg odpadla skoraj četrtina našega izvoza. Evropska podjetja bodo, če bodo hotela preživeti, začela množično seliti svojo proizvodnjo v ZDA, nato pa bodo te izdelke brez carin prodajala na evropskem tržišču. Edini izhod iz te zagate bi bila takojšnja strateška osamosvojitev EU od ameriškega tutorstva in povečano gospodarsko sodelovanje z drugimi zahodnimi državami in državami skupine BRICS, v prvi vrsti z Indijo in Kitajsko ter Brazilijo in Rusijo. Predpogoj za gospodarsko okrevanje je končanje vojne v Ukrajini ter normalizacija odnosov z Rusijo. Novi evropski militaristi, posebej v Nemčiji, na to zaenkrat ne bodo pristali. Zato bo EU gospodarsko še naprej tonila. 

Zadnji obisk von der Leyenove v Pekingu je bil žal podobna katastrofa kot pogovori s Trumpom. Predsednica EU komisije je namreč sredi Pekinga kitajskemu vodstvu arogantno zagrozila s hudimi posledicami, če ne bo prekinilo sodelovanja z Rusijo oziroma Putina prepričalo, da konča vojno v Ukrajini v skladu z ameriškimi in evropskimi zahtevami. Izpolnitev teh zahtev bi seveda pomenila popolno kapitulacijo Rusije, ki zmaguje v tej vojni. Gostitelji so bili očitno tako nejevoljni, da so bili pogovori predčasno končani. Kitajski zunanji minister Wang Ji je na zadnjem srečanju z zunanjepolitično predstavnico EU Kajo Kallas dejal, da Kitajska ne bo dopustila, da bi Rusija izgubila vojno v Ukrajini. Elita, ki vodi EU, je skupaj z vodilnimi evropskimi politiki zavrnila rešilno bilko, ki jo je Peking ponudil EU. 

Posledica zadnjih dogodkov bo začetek hude gospodarske krize EU, kar bo imelo brez dvoma hude politične posledice. Veliko vprašanje je, ali bo EU preživela v sedanji obliki, čeprav nas vsakovrstni politiki skušajo prepričati o nasprotnem. Postali smo klasična ameriška kolonija, kar je vidno tudi na zunaj. Von der Leyenova je morala na zadnje srečanje s Trumpom

na Škotskem čakati več ur, dokler se Trump ni naveličal igranja golfa, v Pekingu pa so njo in predsednika Sveta EU Costa po prihodu na letališče vozili z običajnim letališkim avtobusom. Vazalom, kot potrjujejo zgodovinske izkušnje, ni treba izkazovati posebne pozornosti.

30. 7. 2025

-------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------

DOKONČNI ZATON EVROPE

(omenjen esej je bil včeraj objavljen v ameriški spletni reviji Consortium News)

Nedavno romanje pet vodilnih evropskih politikov v novodobno Canosso (Washington) je potrdilo dokončni upad Evrope kot avtonomne mednarodne politične sile. Najvišji evropski politiki, člani t. i. koalicije voljnih, ki bodo očitno podprli vojno v Ukrajini “do zadnjega Ukrajinca”, so prišli v Washington brez uradnega povabila, kot neformalni spremljevalci ukrajinskega avtokratskega predsednika Zelenskega, ki mu je uradni predsedniški mandat potekel že lani maja. V Beli hiši so jih zato sprejeli kot navadne vazale. Njihovo srečanje s predsednikom Trumpom v Ovalni pisarni Bele hiše je še najbolj spominjalo na ceremonialna srečanja nekdanjih osmanskih sultanov z njihovimi vazali. Sultan je sedel na visokem prestolu (Trump za masivno mizo), vazali so lahko le odgovarjali na vprašanja sultana (Trump je ravnal podobno), morali so biti oblečeni v najboljša oblačila (Trump je npr. zahteval, da Zelenski nosi civilna oblačila) itd. 

S takšnim vedenjem so se evropski politiki do skrajnosti ponižali pred gospodarjem ameriškega imperija. To je potrdilo tudi prerivanje pred fotografiranjem za spominsko družinsko fotografijo, ko se je predsednica Evropske komisije Ursula von der Leyen skušala vriniti med Trumpa in francoskega predsednika Macrona, a jo je ta odločno odrinil in je na tej, brez dvoma zgodovinski idilični družinski fotografiji, končala zadnja na skrajnem levem robu.

Zadnji obisk evropske politične elite v Beli hiši bo imel za Evropo gotovo velike politične posledice. Z njim se je končalo obdobje vsaj navidezne enotnosti zahodne kolektivne zveze.

ZDA kot prevladujoča sila bodo odslej tudi javno dajale prednost svojim strateškim interesom. Evropskim politikom, ki so sodelovali na tej učni uri oziroma lekciji geopolitične realnosti v Ovalni pisarni, očitno še vedno ni jasno, da se strateški interesi ZDA in evropskih držav vse bolj razlikujejo. ZDA ni v interesu močna, temveč predvsem podrejena Evropa. Zadnji sporazum med Trumpom in predsednico Evropske komisije Von der Leyenovo to potrjuje. EU je brez kakršnegakoli odpora privolila v 15-odstotne carinske dajatve na evropske izdelke v ZDA, medtem ko bodo ameriški izdelki v Evropi oproščeni vseh dajatev. Poleg tega se je predsednica komisije zavezala, da bo EU v prihodnjih letih kupila za 750 milijard dolarjev ameriških energetskih proizvodov, ki so večkrat dražji od ruskih, in da bo vložila vsaj 600 milijard dolarjev v ameriško industrijo. 

Če se to ne bo zgodilo, Trump grozi z uvedbo bistveno višjih carin na evropske izdelke. Kljub temu se je Von der Leyenova med svojim zadnjim obiskom v Pekingu obnašala izjemno arogantno, namesto da bi se dogovorila o povečanem sodelovanju, ki bi vsaj malo omililo gospodarske težave Evrope. Poleg tega je privolila tudi v to, da bodo ZDA lahko izvažale gensko spremenjene pridelke in hrano v Evropo, kar je EU doslej kar se da omejevala. Sedanje evropske politične elite, ki so vse povojno obdobje živele pod zaščito ZDA in pod njihovim vodstvom, se nikakor niso sposobne osamosvojiti in postati neodvisne. T. i. strateška avtonomija EU je prazna beseda. Gre za novo obliko t. i. stockholmskega sindroma, ki je znan po tem, da se talci po določenem času popolnoma identificirajo s svojimi ugrabitelji.

Trumpova mirovna prizadevanja so povezana tudi z zanj značilnim častihlepjem. Pričakuje namreč, da bo, če mu bo uspelo doseči mir v Ukrajini, kljub aktivni podpori genocidu v Gazi dobil Nobelovo nagrado za mir. Spogleduje se s primerom ameriškega predsednika Theodora Roosevelta, ki je bil prvi ameriški predsednik, ki jo je prejel leta 1906 za uspešno mediacijo v vojni med Rusijo in Japonsko. Takrat sta obe strani vojskujoči strani po njegovem posredovanju nekoliko popustili. Rusija malo več, ker je kot poraženka priznala japonski nadzor nad Korejo, priznala ji je tudi južno Mandžurijo in pristanišče Port Arthur, Japonska pa Rusiji priznala nadzorstvo nad severno Mandžurijo. Obe strani sta bili pripravljeni na kompromis. Takšen dogovor glede na to, da je ruska vojska vse bližje zmagi, danes niti teoretično ni mogoč.

Kljub močni opoziciji t. i. globoke države oziroma vojne stranke v ZDA skuša Trump končati vojno v Ukrajini zato, da bi se lahko osredotočil na svoj glavni cilj – Kitajsko, ki po njegovem mnenju vse bolj ogroža ameriško globalno hegemonijo. Trump pričakuje, da se bo Putin, če bo skupaj z drugimi evropskimi državami priznal rusko aneksijo štirih ukrajinskih pokrajin, ki so formalno že vključene v Rusko federacijo – Donetsk, Lugansk, Herson in Zaporožje ter polotok Krim, začel postopoma odmikati od Kitajske. S tem bi ponovil primer uspešne politike nekdanjega predsednika Nixona, ki mu je med hladno vojno uspelo Kitajsko vsaj začasno pripeljati na svojo stran. Danes je skoraj nemogoče, da bi bil takšen strateška dosežek še mogoč. Kitajska in Rusija namreč skupaj z drugimi državami skupine BRICS gradita nov svetovni gospodarski sistem, ki bo neodvisen od ZDA in drugih zahodnih držav. 

Putin se zato v nobenem primeru ne bo popolnoma spravil z nepredvidljivim Trumpom. Samo en primer: z dodatnimi 25-odstotnimi carinami na uvoz iz Indije, ker ta ne namerava nehati uvažati nafte iz Rusije, je Trump posredno bistveno olajšal politično zbliževanje Kitajske in Indije, dveh hudih rivalov, kar je znatno oslabilo delovanje in vpliv skupine BRICS. V očeh kolektivnega globalnega juga ZDA niso več zanesljiv partner, ampak vse bolj agresivna sila.

V svoji pesmi Mimo naju teče čas naš primorski pesnik Alojz Gradnik ugotavlja, da čas neizprosno teče in da je vse minljivo. Vodilni evropski politiki še vedno niso dojeli osnovnega zakona dialektike glede stare celine: da je čas, ko je bila Evropa globalna strateška sila, dokončno minil. 

Nemški filozof Spengler je npr. v svojem delu Zaton Zahoda že pred več kot sto leti opozarjal, da Zahod prihaja v obdobje dokončnega upada, ki ga bo skušal ustaviti s silo, oziroma da postaja civilizacija brez duhovne energije. To tezo danes potrjuje vsestranski upad Evrope, ki doslej, kljub temu da na njenem obrobju že več kot tri leta divja huda vojna s svetovnimi posledicami, ni zmogla ustvariti niti ene mirovne oziroma intelektualne pobude za njen konec. Še več, dogmatsko zavrača vsak stik ali diplomatski dialog z Rusijo. Vplivni ameriški ekonomist Jeffrey Sachs pravi, da težko razume, da je Evropa na intelektualnem področju popolnoma propadla. Polkovnik Jacques Bauld, nekdanji pripadnik Švicarske strateške obveščevalne službe, ocenjuje, da sedanjega vedenja evropskih političnih elit ni mogoče ocenjevati z racionalnimi razlogi, ampak le s pomočjo psihoanalize ali psihiatrije, saj evropske elite delujejo proti osnovnim interesom svojih držav. 

Kako je mogoče na primer, da nemški kancler Friedrich Merz nasprotuje odprtju druge cevi naftovoda Nord Stream, ki ni bila uničena, kar bi vsaj delno omililo trenutne hude gospodarske probleme Nemčije, saj je ruska energija nekajkrat cenejša od ameriške? Deindustralizacija Nemčije je eden glavnih virov njene vse večje militarizacije. Vladajoče nemške elite – kar nekaj njenih vodilnih članov ima nacistične prednike – skušajo obnoviti gospodarsko rast oziroma moč na podlagi ponovne militarizacije Nemčije. Ta vzorec je deloval med obema vojnama, ko se je Nemčija hitro oboroževala. Ni naključje, da kancler Merz znova govori o tem, da bo imela Nemčija najmočnejšo vojsko v Evropi. Obeta se nam torej Četrti rajh, ki bo temeljil na t. i. vojnem keynesianizmu. Nemški volivci lahko (upajmo) preprečijo te načrte. Rezultati anket kažejo, da nemška javnost ne podpira niti nadaljevanja vojne v Ukrajini niti vse večje nemške vpletenosti vanjo. Trenutno je edina stranka, ki lahko ogrozi Merza, stranka AfD (Alternative für Deutschland), ki je odločno proti nadaljevanju vojne v Ukrajini in nemški vpletenosti vanjo. Po uradni vladni interpretaciji je omenjena stranka povezana z neonacisti, zato ni izključeno, da bi jo lahko prepovedali, še zlasti če bo še naprej hitro pridobivala glasove.

Nemčija je bila vedno resen problem za Evropo, če je bila premočna ali prešibka. Ta problem traja že od časov železnega kanclerja Bismarcka. V povezavi z militarizacijo, ki jo zagovarja nemška politična elita, so nekateri analitiki postavili vprašanje, ali je bila združitev Nemčije zgodovinska napaka. Spominjam se, da mi je pokojni zgodovinar akademik Vladimir Dedijer večkrat omenil, da je maršal Tito po koncu druge svetovne vojne, ko so Nemčijo razdelili na dve državi, pripomnil, “da ne bi imel nič proti, če bi bila razdeljena še na več držav.” Winston Churchill je na Teheranski konferenci leta 1943 razmišljal podobno, da bi morali Nemčijo razdeliti na več enot, da ne bi več ogrožala svojih sosedov; francoski premier Clemenceau je na pariški mirovni konferenci leta 1919 razmišljal zelo podobno, po napoleonskih vojnah pa je tudi vplivni francoski diplomat Talleyrand zagovarjal delitev Nemčije itd. 

Skratka, Nemčija je bila in bo očitno še naprej evropski problem. Kljub temu pa vladajoči nemški konservativni politiki v celoti ignorirajo kardinalni zaključek svojega vzornika železnega kanclerja Bismarcka, da so dobri odnosi med Nemčijo in Rusijo pogoj, ne samo za stabilnost v Nemčiji, ampak tudi za mir v Evropi. Poleg Velike Britanije, ki spet izraža svojo nekdanjo imperialno sovražnost do Rusije, je Nemčija drugi glavni nasprotnik Rusije, čeprav je bila in je gospodarsko zelo odvisna od nje. Brez obnovitve sodelovanja z Rusijo si nemška industrija in s tem tudi družba ne bosta opomogli. Francija pa ima v tem zapletu vlogo galskega petelina, ki lahko le glasno kikirika.

Dejstvo je, da tudi če bi Trump in Putin dosegla skupno formulo za konec vojne v Ukrajini, sama ne bosta mogla razvozlati ukrajinskega gordijskega vozla. Evropa, čeprav uradno ni del pogajalskega procesa, namreč lahko povzroči podaljšanje vojne ali zamrznitev konflikta po korejskem modelu. To bi bila najslabša možnost. V tem primeru bo Evropa soočena z dolgotrajnim konfliktom na svoji periferiji. Reševanje ukrajinske krize bo imelo zato velik vpliv ne samo na Nato, ampak tudi na sam obstoj Evropske unije, ki ni več samoumeven. Kot ugotavlja prof. Pascal Lottaz iz projekta Študije nevtralnosti, EU niti ne stremi več k temu, da bi ostala neodvisna sila. 

Razlike med interesi posameznih držav ali skupin držav postajajo vse bolj očitne. Na primer, EU ne more postati ujetnik rusofobije baltskih držav; Madžarska in Slovaška močno nasprotujeta nadaljevanju vojne, ki jo zagovarjajo vodilni člani EU itd. Strateške razlike v pogledih držav članic EU so vse večje. To skušajo v Bruslju in v drugih vodilnih prestolicah prikriti oziroma zatreti z uvajanjem vse bolj avtoritarnega vodenja.

Rusija bo skušala brez dvoma doseči vojaško zmago, če prizadevanja za mir dokončno propadejo, kar bi lahko vodilo k razpadu Ukrajine kot celovite države. V tem primeru bi se lahko znova odprlo vprašanje vseh povojnih meja v Evropi. Bo Poljska v tem primeru integrirala del zahodne Ukrajine, ki je bil pred drugo svetovno vojno v njenem okviru? Ali bodo meje med Nemčijo in Poljsko, ki so bile postavljene po drugi svetovni vojni, v primeru razpada Ukrajine prestale preizkus časa? To so ključna vprašanje, o katerih vodilni politiki EU ne želijo niti razmišljati.

Moskva je večkrat izjavila, da pod nobenimi pogoji ne bo dovolila članicam Nata pošiljanja mirovnih sil v Ukrajino. Glede na to, da sta stališči obeh strani popolnoma različni, praktično ni možnosti za kompromis. Po mnenju ameriškega ekonomista Jeffreyja Sachsa bi bila najboljša garancija za varnost in nedotakljivost Ukrajine podobna garanciji, kot jo je Avstrija prejela, ko je leta 1955 z državnim sporazumom, ki so ga garantirale velike sile, razglasila nevtralnost. To je bil pogoj za umik sovjetske vojske. Omenjena formula se je doslej pokazala kot najučinkovitejša varnostna garancija. Ukrajina je lahko naslednji primer. Predpogoj za to rešitev pa je, da Ukrajina postane uradno nevtralna država, podobno kot je Mehika na južni meji ZDA.

Za Evropo in svet je zelo pomembna vzpostavitev nove varnostne strukture v Evropi, katere sestavni del bodo poleg Ukrajine tudi Rusija in druge evropske države. Nedavna namera Washingtona, da ustanovi 99-letni ameriški koridor v južnem Kavkazu med Armenijo in Azerbajdžanom, ni spodbuden znak tega, da namerava Washington opustiti dosedanjo politiko vojaškega obkroževanja Rusije. Nekateri analitiki predlagajo, da bi morali glede na to, da je Evropa sestavni del evrazijske celine, tudi Kitajsko vključiti v to varnostno strukturo kot garanta.

Če bi Zahod ali vodilni ameriški politiki privolili v zahteve Gorbačova, Jelcina in Putina, da bi Rusijo po razpadu Sovjetske zveze vključili v Nato ali če vsaj ne bi širili tega vojaškega zavezništva na ozemlje nekdanje SZ (in če ukrajinske oblasti po puču leta 2014 ne bi začele zatirati ruske manjšine), danes ne bi bili priča najhujši vojni na evropski celini po letu 1945. Omenjena vojna ni posledica domnevnega ruskega imperializma ali širitve njene interesne sfere, temveč zavestne politike ameriških skrajnih konservativcev (neokonov) za oslabitev ali celo razbitje Rusije kot države, zato da bi preprečili nadaljnji vzpon Kitajske, edine sile, ki lahko ogrozi ameriško svetovno hegemonijo. V bistvu gre za poskus Zahoda, da bi še naprej vladal svetu, tako kot mu je vse povojno obdobje.

Podobno nestabilna obdobja so v zgodovini poznana pod latinskim izrazom antebellum (čas pred vojno). So stalnica v zgodovini. Edina razlika med takrat in zdaj je, da atomsko orožje takrat še ni bilo znano. Smo pred izbiro: mir ali popolno uničenje sveta.

Uroš Lipušček, Ph.D., slovenski novinar in zgodovinar, je dolgoletni dopisnik RTV Slovenija iz OZN, ZDA in Kitajske, kandidat za Evropski parlament itd. Trenutno je profesor na univerzi EMUNI (Evro-mediterranska univerza) s sedežem v Piranu, Slovenija. Je avtor več knjig in analiz o nedavni zgodovini, kot so Ave Wilson, Sacro Egoismo itd.

28. 8. 2025

-------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------

PRELOM SVETOVNEGA JUGA S SVETOVNIM SEVEROM

V Aziji so te dni z velikimi črkami pisali oziroma ustvarjali svetovno zgodovino. Na sestanku tako imenovane Šanghajske organizacije za sodelovanje, ki je bila ustanovljena pred 24 leti  kot nekakšen azijski sopotnik Organizacije za varnost in sodelovanje v Evropi OVSE, se je namreč zbralo 26 voditeljev azijskih držav, v katerih živi skoraj polovica svetovnega prebivalstva. Omenjen sestanek bo zelo verjetno prišel v zgodovino kot začetek konkretnega uveljavljanja novega svetovnega sistema, ki ga kljub nasprotovanju ZDA in Zahoda, vzpostavljajo države svetovnega Juga. Na vojaški paradi v Pekingu ob 80. obletnici zmage nad japonskimi agresorji pa je Kitajska svetu pokazala, da je postala svetovna velesila, ki je v veliki meri že zasenčila globalni monopol ZDA in ostalih zahodnih držav tudi na vojaškem področju. 

Mnogi komentatorji ocenjujejo, da je bil na sestanku v Tianjinu ustanovljen globalni triumvirat, (Kitajska, Indija in Rusija) s čimer se je končalo obdobje več stoletne zahodne globalne dominacije. Kitajski predsednik Ši Džinping v zvezi s tem meni, da svet izbira med mirom in vojno. Sodeč po prvih odzivih vodilni zahodni državniki še niso pripravljeni na enakopraven dialog z državami svetovnega Juga.

Pristaniško mesto Tanjin, ki je od Pekinga oddaljeno s hitrim vlakom samo pol ure vožnje, je bilo že drugič v zgodovini prizorišče pomembnih svetovnih dogodkov. Prvič se je to zgodilo v začetku prejšnjega stoletja, ko je osem kolonialnih sil, med katerimi je bila tudi Avstro-Ogrska, prisililo dinastijo Čing, ki je bila v zadnjih vzdihljajih, da jim je v tem mestu podelila koncesije oziroma eksteritorialni status. Med njimi je bila tudi ozemeljska koncesija Avstro-Ogrske, od katere je danes ostal samo še spomin. Avstro-ogrsko ladjevje, na katerem je bilo 260 madžarskih huzarjev, je vodil admiral Josef Ritter, rojen v Tolminu, ki je poveljeval bojni ladji Marija Tereza. V tem privlačnem zgodovinskem mestu so še danes vidne veličastne zgradbe v kolonialnem slogu, ki so jih zgradile takratne kolonialne sile, zato da bi Kitajcem pokazale svojo moč.

Danes je položaj povsem drugačen. Kitajska je na tem vrhu pokazala, da je postala vodilna svetovna sila praktično v vseh pogledih. Tega sicer v zahodnih pa tudi v naših medijih ni bilo mogoče zaslediti, ker Zahod državam svetovnega juga očitno še vedno noče priznati enakopravnega statusa. Politične zvezde tega srečanja so bili kitajski predsednik Ši Džinping, ruski predsednik Putin, ki je prispel kar na štiridnevni obisk, in indijski premier Modi, ki je prvič po sedmih letih pripotoval na obisk na Kitajsko. Putina so tako kot Trumpa na Aljaski tudi na Kitajskem sprejeli z rdečo preprogo, indijski premer Modi pa je s svojo prisotnostjo in pripravljenostjo na skupno akcijo in konstruktivni dialog s Kitajsko dal zaušnico ameriškemu predsedniku Trumpu. Indijska vlada je namreč sporočila, da pod nobenim pogojem ne bo pristala na ameriški ultimat, da mora prekiniti uvoz nafte in energentov iz Rusije. Zato je Trump uvedel na uvoz iz Indije kar 50-odstitne carine. 

Fotografija, na kateri se Ši Džinping, Puitin in Modi v Tianjinu prijateljsko pogovarjajo in trepljajo, je bila zunanji dokaz, da je Trumpov načrt, da bi preprečil njihovo politično zbližanje, padel v vodo. Na sestanku v Tianjinu je kitajski predsednik predlagal Pobudo za globalno upravljanje (GGI) in pozval države k skupnemu delu za bolj pravičen in enakopraven sistem globalnega upravljanja. To je bila po Pobudi za globalni razvoj (GDI), Pobudi za globalno varnost (GSI) in Pobudi za globalno civilizacijo (GCI) že četrta globalna pobuda, ki jo je Ši predlagal v zadnjih nekaj letih.

Sestanek te skupine držav je pokazal, da je unipolarna doba, v kateri so imele ZDA popolno dominacijo, stvar preteklosti. Današnja slika sveta je bistveno drugačna. ZDA nimajo več tehnološkega monopola. Kitajska je postala globalna tehnološka sila v mnogih pogledih. Tudi vojaška moč ZDA ni več odločujoči dejavnik, ki naj bi preprečil upadanje moči ameriškega imperija, kar potrjuje na primer vojna v Ukrajini. Finančna moč ZDA vse bolj usiha, dolar pa tudi zaradi vse večjega ameriškega deficita in vse bolj agresivne uporabe dolarja zoper države, ki jih imajo ZDA za nasprotnike, izgublja status edine rezervne valute. Dolar je bil namreč doslej poleg vojaške moči najmočnejši adut ameriške globalne moči. V tem kontekstu imajo organizacije, kot so Šanghajska organizacija za sodelovanje, BRICS in banke svetovnega juga, vse večji pomen. V ta sklop spada tudi pobuda, da bodo ustanovili razvojno banko te organizacije. Čeprav med članicami teh organizacij obstajajo razlike in regionalna rivalstva, njihovo združevanje odraža skupno željo, da se oblikuje bolj uravnoteženi mednarodni sistem.

V tem trenutku je verjetno preuranjeno govoriti o oblikovanju varnostnega azijskega sistema, ki bi nevtraliziral širjenje Nata v Azijo. Kljub temu je omenjeni sestanek na vrhu pokazal, da postaja multilateralna ureditev stvarnost. Kitajski nastop proti hegemoniji, kar je oznaka za ameriško globalno politiko in novi blokovski politiki, je dobil polno podporo. Ši Džinping dobiva podobno vplivno mesto v politiki globalnega juga, kot so ga nekdaj imeli v gibanju neuvrščenih jugoslovanski predsednik Tito, indijski premier Nehru ali egiptovski predsednik Naser. Zahodni opazovalci so bili po drugi strani prisiljeni priznati, da dobiva Putin, ki ga evropske države skušajo še naprej osamiti, vse večjo podporo na svetovni sceni. Edina neznanka srečanja je,  v kolikšni meri bo indijska vlada postala znova ena od gonilnih sil svetovnega juga, kar je bila praktično od ustanovitve gibanja neuvrščenih držav 1961 leta. K temu dramatičnemu zasuku je brez dvoma pomembno prispeval ameriški predsednik Trump, ko je nastopil do Indije, države z največjim številom prebivalstva na svetu, kot do zadnje vazalne države oziroma banane republike.

Najnovejši vrh se je včeraj končal z veličastno vojaško parado v Pekingu, v spomin na 80. obletnico zmage Kitajske v boju proti japonski agresiji. Iz Evrope sta se jo udeležila samo dva najvišja politika, srbski predsednik Vučič in predsednik Slovaške vlade Fico. Očitno so najvišji politiki evropske unije upoštevali poziv japonske vlade, ki relativizira japonsko divjanje med drugo svetovno vojno na Kitajskem, naj ne sodelujejo na tej slovesnosti. Brez dvoma je omenjen bojkot evropskih držav, v katerem so uslužno sodelovali tudi slovenski politiki, eklatanten primer revizionističnega obnašanja novodobnih politikov. Kitajska je bila prva država na svetu, ki je bila žrtev fašističnega terorja, pa tudi prva država, ki se je uprla fašizmu. Skoraj 35 milijonov kitajskih žrtev druge svetovne vojne bi si brez dvoma zaslužilo, da bi se jim poklonili tudi evropski politiki. 

Na včerajšnji paradi v Pekingu je Kitajska pokazala, da se lahko kosa z vojaško močjo ZDA in Zahoda. To dejstvo bi morali izkoristiti za začetek novega procesa globalne razorožitve, kar pa je glede na stanje duha v svetovni politiki na žalost malo verjetno. Šanghajska organizacija za sodelovanje, ki je postala pomemben globalni dejavnik, bi morala tudi s konkretnimi ukrepi prispevati k pomirjanju svetovnih kriz, na primer z uvedbo embarga na izvoz nafte iz Turčije in Azerbajdžana v Izrael. Omenjeni državi sta namreč glavni izvoznici nafte v Izrael. Na žalost se to ni zgodilo in je vse ostalo le pri verbalnih obsodbah Izraelskega divjanja v Gazi.

4. 9. 2025

-------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------

                                                                                                                                                 

TRUMPOV ŠAH (MAT) EVROPSKI UNIJI IN NATU

Ameriški predsednik Donald Trump je pred nekaj dnevi v pismu vsem voditeljem zveze Nato zahteval, naj države članice prenehajo kupovati rusko nafto ter uvedejo 50- do 100-odstotne carine na vse uvožene kitajske izdelke. V zameno za to bi ZDA proti Rusiji uvedle nov sveženj obsežnih sankcij.

V Bruslju že nekaj časa pripravljajo 19. paket sankcij proti Rusiji, toda Trumpova zahteva je evropske politike postavila v nemogoč položaj. Jasno je, da je ne morejo izpolniti, ne da bi pri tem povzročili popoln gospodarski zastoj in najhujšo krizo v zgodovini EU. Unija namreč še naprej posredno uvaža rusko nafto prek Indije, Turčije in Savdske Arabije, hkrati pa je Kitajska njen drugi največji trgovinski partner. Popolna prekinitev uvoza ruske nafte in uvedba visokih carin proti Kitajski bi uničila že tako krhko evropsko gospodarstvo.

Ker Evropa tega ne more storiti, bo Trump verjetno nadaljeval politiko vojaške podpore Ukrajini, hkrati pa prepustil Rusiji, da vojno konča pod lastnimi pogoji – kar bi pomenilo poraz Ukrajine. Za EU, ki do danes ni uspela oblikovati nobene mirovne pobude in pod vplivom Velike Britanije, Nemčije in Francije podpira nadaljevanje vojne, sta obe navedeni možnosti katastrofalni. Trumpu je vsaj začasno uspelo izstopiti iz tega geostrateškega močvirja. Neokonservativcem v ameriškem kongresu je s to zahtevo pokazal, da ne popušča Putinu, odločitev pa je zdaj preložil na EU.

V ameriškem kongresu obstaja precejšnje soglasje obeh strank o uvedbi novih sankcij proti Rusiji. Predsednik predstavniškega doma Mike Johnson poudarja, da bi morale biti sprejete že zdavnaj. Najbolj radikalni republikanski senator Lindsey Graham, sicer zaveznik Trumpa, skuša nove sankcije vključiti v zakon o financiranju zvezne vlade. Zahteva celo uvedbo 500-odstotnih carin na kitajski izvoz v ZDA, kar bi pomenilo popolno prekinitev trgovinskih odnosov med državama in skoraj zagotovo sprožilo hudo globalno gospodarsko recesijo.

Ta vprašanja so bila, brez dvoma, tudi na dnevnem redu pogovorov s kitajskim zunanjim ministrom Wang Jiem, ki je konec preteklega tedna obiskal Ljubljano. V okviru štiridnevne evropske turneje, med katero je obiskal tudi Avstrijo in Poljsko, je kar dva dni preživel v Sloveniji. To potrjuje njegovo oceno, da je Slovenija med evropskimi državami dober prijatelj in partner. 

V Bruslju in Washingtonu, kjer pripravljajo nove sankcije proti Kitajski, nad takšno formulacijo seveda ne bodo posebej navdušeni. EU komisija je namreč doslej vztrajno poudarjala, da je Kitajska sistemski tekmec in rival. V Ljubljani je Wang Ji poudaril, da Kitajska ne želi nikogar spodriniti, pri čemer je mislil na ZDA, temveč bi rada ostala dober prijatelj. Posebej je izpostavil, da si Kitajska prizadeva za sodelovanje, ni vpletena v vojne in si želi reševati odprta vprašanja z dialogom v okviru multilateralne diplomacije. Posredno je s tem priznal, da Kitajski nadaljevanje vojne v Ukrajini ne ustreza, hkrati pa je povsem jasno, da ne bi dopustila morebitnega ruskega poraza, saj bi bila v tem primeru sama naslednja tarča.

Ključno vprašanje je, kako se bodo na njegov obisk odzvali v Bruslju in Washingtonu. Slovenija namreč od vstopa v EU ne vodi več povsem suverene zunanje politike, temveč mora upoštevati skupne evropske usmeritve. Predsednica Evropske komisije Ursula von der Leyen je v nedavnem govoru o stanju v Uniji Kitajsko omenila le bežno, brez dosedanjih ostrih kritik, kar kaže, da se v Bruslju vendarle krepi pripravljenost za večje sodelovanje s Pekingom, seveda če bodo zdržali ameriški pritisk. To bi bila edina možnost, da se gospodarska kriza v EU ne bo prekomerno poglobila.

Wangov obisk bo slovenski industriji odprl vrata do tesnejšega sodelovanja in verjetno tudi do večjih kitajskih naložb, čemur v Bruslju doslej niso bili nenaklonjeni. Wang Ji je bil kot eden najtesnejših sodelavcev predsednika Ši Džinpinga v Ljubljani sprejet na najvišji ravni. To potrjuje, da bodo mogoče naši politiki, ki so doslej v Bruslju večinoma samo poslušali in kimali, vendarle začeli razmišljati s svojo glavo oziroma delovati v strateškem interesu Slovenije, ki ni vedno enak, kot so interesi velikih evropskih držav in bruseljske birokracije.

Pustimo se presenetiti.

18. 9. 2025

-------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------

Kitajsko mesto Nanjing je Vrtu spominov in tovarištva v Petanjcih darovalo drevo ginko, ki simbolizira prijateljstvo in mir. 

Moj nagovor na odprtju razstave fotografij iz časa upora proti japonskim zavojevalcem.

Letos obeležujemo 80. obletnico zmage kitajske osvobodilne armade v boju proti japonski agresiji, pa tudi njeno pomembno vlogo v svetovni protifašistični vojni. V spomin na zmago so v Vrtu spominov in tovarištva v Petanjcih, v navzočnosti kitajskih diplomatov, svečano zasadili drevo ginko, ki simbolizira odpornost, mir in upanje. To starodavno drevo je Sloveniji podarilo Društvo prijateljstva mesta Nanjing s tujimi državami.

Popoldne pa so v gledališču v Murski Soboti odprli razstavo fotografij o poteku osvobodilnega boja. V svojem prispevku sem med drugim poudaril, da spomin na drugo svetovno vojno hitro bledi. To potrjuje tudi izjava visoke predstavnice EU za zunanje zadeve Kaje Kallas, ki je izrazila presenečenje, da sta se Rusija in Kitajska skupaj borili v drugi svetovni vojni. Ta izjava razkriva škandalozno nevednost političarke, odgovorne za zunanjo in varnostno politiko EU, o osnovnih zgodovinskih dejstvih, ki bi jih moral poznati vsak šolar.

Na mirovni konferenci v Versaillesu leta 1919, po koncu prve svetovne vojne, so velike sile Nemčiji odvzele koncesijo v provinci Šandong in jo dodelile Japonski. Kitajska, ki je bila uradno med zmagovalkami, je temu odločno nasprotovala – zlasti študenti. To je bil pomemben zagon za ustanovitev Komunistične partije Kitajske leta 1921. Po navedbah kitajskih zgodovinarjev je v tej vojni umrlo približno 35 milijonov ljudi, medtem ko je Sovjetska zveza izgubila okoli 27 milijonov prebivalcev. Kitajska je bila prva država, ki se je z orožjem uprla fašistični agresiji. V Nanjingu je japonska vojska decembra 1937 v samo treh tednih pobila več kot 300.000 civilistov in posilila več deset tisoč žensk. Zloglasna enota 731 je izvajala poskuse z biološkim orožjem na civilistih in vojnih ujetnikih, ti zločini so bili primerljivi z nacističnimi v evropskih taboriščih smrti.

Posebnost kitajskega odpora je bila, da so kljub globokim ideološkim razlikam komunisti pod vodstvom Mao Zedonga in nacionalisti pod vodstvom Čang Kaj-šeka oblikovali enotno fronto proti agresorjem. Po japonskem porazu se je na Kitajskem državljanska vojna nadaljevala, končala pa se je z zmago komunistov in umikom Kuomintanga na Tajvan. Leta 1949 je Komunistična partija razglasila ustanovitev Ljudske republike Kitajske in tako končala stoletje ponižanja. Po vojni sta javnost in zgodovinopisje pozornost posvečala pomorskim bitkam med ZDA in Japonsko ter zlasti atomski bombi, odvrženi na Hirošimo in Nagasaki. Takšna predstavitev je Japonsko prikazovala hkrati kot agresorja in žrtev, pri tem pa zabrisala njeno resnično odgovornost.

Obsežni kitajski odpor proti Japonski je prispeval tudi k obrambi Sovjetske zveze, saj je zadrževal večino – do 70 % – japonskih rednih vojaških sil. S tem je Kitajska posredno podprla tudi ameriško mornarico v Tihem oceanu. Če bi se Kitajska vdala kot Francija leta 1940, bi Japonska lahko napadla Sovjetsko zvezo. V tem primeru Stalin decembra 1941 ne bi mogel preusmeriti 30 divizij Rdeče armade za obrambo Moskve. Potek druge svetovne vojne bi bil v tem primeru lahko bistveno drugačen.

Zmaga v drugi svetovni vojni je bila dosežena s skupnimi močmi in bi jo morali praznovati skupaj. Zato je težko razumeti, zakaj so visoki predstavniki zahodnih zavezniških držav bojkotirali nedavne spominske slovesnosti v Pekingu. Priznanje odgovornosti za vojno in spomin na njene žrtve ostajata bistvena pogoja za spravo, sodelovanje in trajni mir.

19. 9. 2025

-------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------

SVETOVNI DAN MIRU

Danes smo pred mestno hišo v Ljubljani počastili svetovni dan miru. Na njem so se zbrali člani veteranskih organizacij, razen politikov, tako levih kot desnih, ki se bodo na mir očitno spomnili šele pred volitvami. Na zborovanju sem imel naslednji govor:

Spoštovani,

današnji dan je namenjen premisleku o pomenu miru v našem življenju, pa tudi spodbudi, da vsak posameznik in vsaka skupnost prispeva k svetu brez vojn, nasilja in sovraštva.

Mir ni le odsotnost oboroženih spopadov, temveč tudi prisotnost pravičnosti, spoštovanja človekovih pravic, enakosti in solidarnosti. Brez teh temeljev nobena družba ne more dolgoročno živeti v miru, saj se nasilje in krivice slej ko prej ponovijo. Zato je svetovni dan miru tudi opomin, da mir ni nekaj samoumevnega, ampak rezultat stalnega truda in odgovornosti.

»Mir med ljudmi ni naravno stanje,« je v znamenitem eseju O večnem miru leta 1795 zapisal slavni nemški filozof Immanuel Kant. »Bliže naravnemu je vojno stanje.« Kant je pisal o »zlobnosti človeške narave, ki se očitno kaže v odnosih med ljudstvi«, a je svojo neusmiljeno analizo vendarle končal z upajočim sporočilom: »Za vzpostavitev miru si je treba prizadevati.«

V zgodovini smo poznali več obdobij miru, ki so jih poimenovali z latinsko besedo Pax: Pax Romana je trajal približno 200 let, Pax Mongolica okoli 100 let, Pax Britannica tudi približno 100 let, sedanji Pax Americana pa je star približno 80 let in je v zatonu. Vsa dosedanja obdobja miru so temeljila na prevladi oziroma hegemoniji ene velike sile.

Nov univerzalni mir pa bo moral biti prvič v zgodovini utemeljen na večpolarnosti. Imenujmo ga Pax Multipolaris, v katerem bodo morale imeti enakopravno mesto tudi države svetovnega juga, ki postajajo gospodarsko, finančno, tehnološko in vojaško najmanj enako močne kot razvite države zahodnega kapitalističnega sveta. V tem sistemu, ki šele nastaja bo imela vodilno mesto LR Kitajska, sledila pa ji bo Indija.

Paradoks današnjega časa je, da so bili mednarodni odnosi v času hladne vojne bolj stabilni kot danes. Po njenem koncu so kronisti našteli kar 251 vojaških intervencij in vojn. V večino vojaških posegov so bile vpletene ZDA, vodilna sila današnjega sveta. Svetovni mir je zato v največji meri odvisen od tega, ali se bodo ameriške politične elite sprijaznile z multipolarnostjo.

Vojna v Ukrajini in še posebej genocid v Gazi, ki ga Trumpova administracija odkrito podpira, potrjujeta, da se ZDA ne želijo odpovedati svetovni prevladi oziroma svetu, v katerem so imele s pomočjo zaveznikov – med katerimi je tudi EU skupaj z našo malo Slovenijo – prevladujoč vpliv. 

Vojna v Ukrajini je v končni posledici vojna za naravna bogastva. Kdor jih bo nadzoroval, bo – kot je ugotovil že slavni britanski geostrateg Halford Mackinder v začetku 20. stoletja – imel vodilno svetovno vlogo. Podobno je tudi z genocidom v Gazi: Veliki Izrael, utemeljen na prevladi ekstremnega cionizma, naj bi ZDA zagotovil nadzor nad najpomembnejšimi naftnimi viri na svetu. To bi jim omogočilo, da se posvetijo Kitajski, edini državi, ki lahko ogrozi ameriški globalni monopol.

Kitajski voditelji poudarjajo – to je med drugim večkrat ponovil tudi kitajski zunanji minister Wang Ji, med nedavnim obiskom v Ljubljani, da Kitajska nima namena rušiti sedanjega mednarodnega sistema, ki ji je med drugim omogočil nesluten razvoj. Prizadeva pa si za bolj enakopravne mednarodne odnose. Ne pozabimo: Kitajska je bila več tisočletij, vse do vzpona kolonializma, vodilna svetovna gospodarska sila. Danes se s svojo močjo vrača na mesto, ki ga je zasedala skozi zgodovino. Zahod bo moral pristati na novo, bolj demokratično svetovno ureditev.

Imperiji so doslej propadali predvsem v vojnah. Tokrat pa se zaradi obstoja jedrskega orožja prvič soočamo z nevarnostjo, da bi atomski spopad ogrozil obstoj naše civilizacije in človeštva kot takega. To nevarnost moramo preprečiti s skupnimi močmi. Sedanji globalni politični in gospodarski ustroj poka po vseh šivih. Najbolj dramatično to dokazuje dejstvo, da Organizacija združenih narodov, kot najpomembnejša univerzalna organizacija na svetu, hodi po poti Društva narodov. Vemo, kako se je končala ta pot – z drugo svetovno vojno.

Evropska unija, v kateri živimo, je bila ustanovljena kot mirovni projekt. Danes pa postajajo evropski politiki tako na Zahodu kot na Vzhodu, vse bolj militantni. To potrjujejo na primer sklepi Evropske komisije, ki si jemlje pristojnosti, ki jih po Lizbonski pogodbi nima. Novi evropski mir naj bi po njeni zamisli temeljil predvsem na vojaški sili. V EU se žal vrača duh militarizma, ki je že povzročil dve svetovni vojni. Namesto da bi 850 milijard evrov, namenjenih za vojaške izdatke, uporabili za civilne projekte, nas bodo prisilili, da kupujemo orožje. Če bomo v ta namen res porabili kar 5 % novo ustvarjene vrednosti, bo Evropa postala celina revnih ljudi. Sedanji evropski politiki nas vodijo v slepo ulico in v propad.

Mir v Evropi ne more temeljiti na novem militarizmu niti zvezi Nato ampak na novi mednarodni varnostni strukturi, ki bo zagotavljala varnost vsem državam, tudi najmanjšim. Te so danes, tudi zaradi genocida v Gazi, ki je precedenčnega pomena, najbolj ogrožene.

Ustanovna listina Nata temelji na ustanovni listini OZN, vendar jo v praksi nenehno krši. Nato je postal agresivna organizacija z globalnimi cilji, ki je bila doslej vpletena v vrsto napadalnih vojn, na kar naši vodilni politiki pozabljajo. Vojne so zlo, na žalost pa tudi med nami živijo politiki, ki menijo, da so vojne koristne.

Slovenija je kot majhna država življenjsko zainteresirana za obstoj in napredek Evropske unije, kot demokratične tvorbe. A žal se ta vse bolj spreminja v avtoritarno, napol vojaško organizacijo. Predsednica Evropske komisije Ursula von der Leyen v nedavnem govoru o stanju Unije ni govorila o miru ampak je poudarjala predvsem militarizacijo Evrope. Posredno je napovedala tudi zaostritev cenzure medijev. Tega mi, državljani Evrope, ki na politične elite na žalost nimamo posebnega vpliva, še posebej mirovniki, nikakor ne smemo dopustiti. V zvezi s tem naj poudarim, da naši osrednji mediji ne samo zapostavljajo mirovnike ampak jih sistematično ignorirajo.

Svetovni dan miru je priložnost, da premislimo, ali bo mir ostal le krhko premirje, ki se konča ob prvem močnejšem vetru, ali pa bo postal trajna sestavina mednarodnega življenja.

Vse ljudi, predvsem pa vodilne državnike, pozivam, da zatremo demone, ki jih nosimo v svojih genih že od prazgodovine, in se odločimo za sodelovanje, prijateljstvo in mir. K temu nas zavezuje tudi slovenska ustava. Mir je danes najbolj dragocena dobrina, ki je nad vsemi ideologijami. Gre za vprašanje, ali bomo tudi glede na vse večjo podnebno krizo, kot človeštvo preživeli ali ne. Doslej še nobena civilizacija ni prestala te preizkušnje. Bodimo prvi!

21. 9. 2025

-------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------

TRUMP A LA CARTE 

V 80-letni zgodovini svetovne organizacije še ni bilo bolj destruktivnega in protislovnega govora, kot je bil nastop ameriškega predsednika Trumpa pred Generalno skupščino OZN. Nekateri ga primerjajo z govorom predsednika Ronalda Reagana leta 1980 o »imperiju zla«, pod čemer je mislil Sovjetsko zvezo, vendar je bil njegov govor bolj eleganten in manj agresiven do svetovne organizacije, pa tudi do držav članic kot Trumpov govor. Ta je s popolnim obratom glede vojne v Ukrajini, negiranjem izzivov okolja, ostro kritiko migracij in poveličevanjem svoje veličine postavil rekord v pretiravanju.

Trump se je znova izkazal kot daleč najbolj protisloven ameriški predsednik. Kar zadeva vojno v Ukrajini, je izvedel pravi salto mortale. Po njegovem zadnjem mnenju lahko Ukrajina s pomočjo Evrope v vojni z Rusijo ne samo zmaga, ampak zasede vso okupirano ozemlje in še več s pomočjo orožja, ki ga bodo ZDA prodale Natu, račune zanj pa bodo poravnale države EU. Pogoj za to, da bi tudi ZDA uvedle najostrejše gospodarske sankcije proti Rusiji, pa je, da evropske države od prve do zadnje nehajo kupovati rusko nafto in plin tudi od posredniških držav, kot je Indija. Iz te moke seveda ne bo kruha, ker bi bil za EU to gospodarski samomor.

Trump je izvedel mojstrski retorični preobrat, vendar pa v ničemer ni dal na znanje, da je pripravljen na Rusijo pritisniti tudi s silo, če bo potrebno, kar zahtevajo najbolj bojevito razpoložena evropska trojka in baltske države. Trump je nadaljevanje vojne dal s tem na jedilnik evropskih držav, izbira je vaša, mene ni zraven. V svojem govoru je po eni strani podprl najhujše ameriške jastrebe, po drugi strani pa se je distanciral od nadaljevanja vojne.

Evropa po drugi svetovni vojni še nikoli ni bila bližje vojaškemu spopadu z rusko vojsko, ki je po Trumpovem mnenju le papirnati tiger. Najnovejši vdori domnevnih ruskih dronov na Poljsko in v baltske države ter domnevno kršenje estonskega zračnega prostora s strani ruskega letalstva so del tako imenovanega hibridnega vojskovanja med Rusijo in Natom. O tem ni prav nobenega dvoma več.

Za zdaj ni nobenih dokazov, da bi Rusi zares izvedli te provokativne akcije, in to Moskva tudi kategorično zanika. Morda so jih, morda ne, dejstvo pa je, da so zahodne države preprečile, da bi v Varnostnem svetu izvedli ustrezno preiskavo. Še najbolj bi takšne provokacije ustrezale Zelenskemu, ker skuša v vojno, ki jo ukrajinska vojska vse bolj izgublja, za vsako ceno vplesti ZDA in Nato. Drug kandidat za takšne operacije pa je britanska tajna služba MI6, ki je globoko vpletena v ta konflikt.

Trije najbolj radikalni vodilni evropski politiki, člani tako imenovanega »kluba voljnih« – to so Starmer, Merz in Macron –, ki se soočajo z vse hujšimi notranjimi problemi, skušajo vojno v Ukrajini brez dvoma izkoristiti tudi za preusmeritev pozornosti javnosti z domačih na tuje probleme. Tudi Trumpov govor je bil v veliki meri namenjen domači javnosti, zlasti kar zadeva preprečevanje migracij. Od evropskih držav je zahteval ustavitev migracij, ni pa povedal, da so v veliki meri posledica ameriških vojaških intervencij.

Trump ni niti z besedo omenil genocida v Gazi, presenetljivo malo časa pa je namenil tudi svoji glavni nasprotnici – Kitajski. Ponovil je laž, da je Iran glavni vir mednarodnega terorizma in da pod nobenim pogojem ne sme razpolagati z jedrskim orožjem. 

Vojaški analitiki ocenjujejo, da bo Izrael zelo verjetno kmalu spet napadel Iran in da bo v tem napadu znova sodelovalo tudi ameriško letalstvo. Trump, ki je v nastopnem govoru napovedal, da je »samooklicani mirovni predsednik«, prelamlja praktično vse svoje mirovniške obljube.

Slovenska predsednica Nataša Pirc Musar, ki je v Evropskem parlamentu kot prva od visokih evropskih politikov uporabila besedo genocid, je tudi v svojem govoru v Generalni skupščini zahtevala zaustavitev genocida in predlagala, da Generalna skupščina zaprosi Meddržavno sodišče za svetovalno mnenje, ali sme stalni član Varnostnega sveta uporabljati veto tudi v primerih genocida in zločinov proti človečnosti. Te zahteve v Washingtonu brez dvoma ne bodo pozdravili.

Predsednica je izpostavila tudi velik razkorak pri zastopanosti žensk v vodilnih strukturah mednarodnih organizacij. Te so slabo zastopane, vendar pa to ne sme biti glavni kriterij. Letošnja predsednica Generalne skupščine je npr. nekdanja nemška zunanja ministrica Annalena Baerbock, ki je, kar zadeva vojno v Ukrajini, ena najhujših evropskih vojnih hujskačk.

25. 9. 2025

-------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------

TRUMPOV "MIR"

Zaostrovanje vojne v Ukrajini, ki bi lahko privedel do spopada z Rusijo, na katerega se pripravljajo države tako imenovane "koalicije voljnih" pod vodstvom Velike Britanije, Francije in Nemčije, je na začetku tega tedna vsaj za trenutek preglasil mirovni načrt za končanje vojne v Gazi, ki sta ga v Washingtonu objavila ameriški predsednik Trump in predsednik izraelske vlade Netanjahu.

Načrt poziva k takojšnjemu premirju v Gazi, izmenjavi talcev v največ 72 urah po morebitnem podpisu tega sporazuma, postopnemu umiku Izraela iz Gaze, popolni razorožitvi Hamasa in odpovedi upravljanja v Gazi ter prehodni vladi pod vodstvom mednarodnega organa oz. Odbora za mir, ki ga bo osebno vodil ameriški predsednik Trump. Načrt, ki obsega 20 točk, je zavit v meglo. 

Glede na to, da palestinsko odporniško gibanje Hamas, ki ga na Zahodu in tudi v naših diplomatskih krogih uvrščajo med teroristična gibanja, čeprav ga podpira velika večina Palestincev, ni sodeloval pri izdelavi tega dokumenta, so možnosti za uspeh tega mirovnega načrta tako rekoč enake ničli. Hamas bi namreč moral privoliti v popolno kapitulacijo, česar gotovo ne bo storil. Tako Trump kot Netanjahu sta jasno povedala, da Hamasu ne ponujata nikakršne izbire. Trump je dejal, da bi imel Izrael njegovo polno podporo pri dokončnem uničenju Hamasa, če bi ga Hamas zavrnil. O obstoju dveh držav na območju Palestine niti besede, še več, Netanjahu je med obiskom ponovil, da palestinske države ne bo. 

Ena izmed zelo protislovnih potez je tudi Trumpovo povabilo nekdanjemu britanskemu premierju Tonyju Blairu, da bi postal guverner Gaze oz. začasnih oblasti. Ta ima v arabskem svetu pa tudi nasploh sloves vojnega hujskača. Bil je na primer eden od glavnih pobudnikov ameriškega napada na Irak leta 2003, ki ga je spodbudil Izrael v okviru načrta ustanovitve Velikega Izraela. Prisotnost bivšega britanskega premierja Blaira v začasni upravi Gaze bo pomenila nadaljevanje britanskega kolonializma na tem območju. Ustanovitev Židovskega doma oziroma Izraela v Palestini je namreč na pariški Mirovni konferenci leta 1919 predlagal britanski zunanji minister Balfour. Izrael je nastal kot neokolonialna tvorba britanskega imperija, in to je v bistvu še danes. Prek tako imenovanega Velikega Izraela, ki ga skušajo ustanoviti ekstremni cionisti, ZDA danes nadzorujejo najbogatejša nahajališča nafte na svetu. V tem trenutku sicer ni povsem jasno, kdo nadzoruje koga, Trump Netanjahuja ali Netanjahu Trumpa, saj predsednik izraelske vlade s pomočjo vsemogočnega židovskega lobija vodi praktično vso ameriško zunanjo politiko. Vse bolj se na primer krepijo tudi domneve, da je bil v nedavni uboj desničarskega ameriškega politika Čarlija Kirka vpleten Izrael, ker je bil čedalje bolj kritičen do genocida v Gazi.

Nekateri komentatorji menijo, da je Netanjahu med sedanjim, že četrtim obiskom v ZDA v tem letu, nagovarjal Trumpa, naj Izrael in ZDA spet napadeta Iran. Vse več znamenj je, da utegne do tega napada priti v kratkem. Pokritje zanj naj bi bila akcija treh evropskih držav, Velike Britanije, Francije in Nemčije, ki se trudijo na vsak način prikupiti Trumpu, da se mora Iran ne samo odpovedati atomskemu orožju, ampak dovoliti mednarodno inšpekcijo svojih jedrskih zaklonišč, kjer hranijo obogateni uran. S tem bi ugotovili, kako uspešno je bilo nedavno bombardiranje teh iranskih središč. V Teheranu so znova izjavili, da ne razvijajo atomskega rožja in da ga tudi ne nameravajo. Temu zahodne države ne verjamejo. Nedavno se je v Varnostnem svetu tudi slovenska diplomacija po nepotrebnem pridružila tem kritikam.

Če bo prišlo do novega napada, bo iranska vojska, kot je razbrati iz izjav iranskih politikov, uporabila vsa sredstva, ki jih ima na voljo za protinapad na Izrael, med drugim naj bi zaprli tudi Hormuški preliv in s tem prekinili dobro tretjino svetovnega izvoza nafte. To bi povzročilo novo globalno naftno krizo, drastično povečanje cen nafte in globalno gospodarsko recesijo. V tem primeru se bosta v to krizo brez dvoma vpletli tudi Rusija in Kitajska, ki uvaža od tam dobro tretjino nafte, zato ne bo mogla ostati ravnodušna. Iran naj bi od obeh dobil nedavno pomembno vojaško pomoč. 

Očitno smo na pragu še ene usodne krize. To naj bi potrjevalo tudi zbiranje ameriške mornarice pred Venezuelo. Ni izključeno, da bodo ZDA napadle Venezuelo in poskušale tam ponovno vzpostaviti proameriški vazalni režim. V tem primeru bi s povečanim izvozom venezuelske nafte lahko deloma ublažili morebitno iransko prekinitev izvoza nafte s področja Perzijskega zaliva. ZDA se očitno vračajo k klasični imperialni politiki iz konca 19. stoletja.

1. 10. 2025

-------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------

ZAHVALA

Iskreno se zahvaljujem za pravo goro čestitk, ki sem jo sprejel ob svojem rojstnem dnevu. To je dokaz, da sem jaz oziroma da smo mirovniki, ki smo proti vsem vojnam, na pravi poti. Javnost, ne samo naša, nasprotuje pripravam na vojno in vsesplošni militarizaciji Evrope. Še nikoli po drugi svetovni vojni v Evropi nismo bili tako blizu vojnemu spopadu, kot smo danes.

Kljub temu da sem osebno predmet organiziranega bojkota s strani urednikov osrednjih  medijev, ker podlegajo vodilnim političnim silam, ki sledijo ukazom iz Bruslja, mojo FB stran prebere presenetljivo veliko ljudi. Prejšnji mesec, čeprav sem bil avgusta manj dejaven kot sicer, je bilo na primer 450.000 ogledov, v zadnjih treh mesecih pa več kot 640.000, kar je za dvomilijonsko državo kar lepa številka. Ljudje očitno hočejo dobiti informacije tudi z druge, neuradne strani, zato tako imenovani sekundarni mediji postajajo čedalje pomembnejši.

Podobno je tudi v drugih državah, zlasti v ZDA, kjer vodilni mediji prav tako ignorirajo nekatere najbolj znane intelektualce, ki nasprotujejo vojnam in se zavzemajo za dialog in pogovore med civilizacijami. Cenzura ima torej na srečo nasprotni učinek od pričakovanega.

Predsednica Evropske komisije Ursula von der Leyen je v zadnjem govoru o stanju Unije napovedala trajno militarizacijo Evrope. Najbolj zlovešč del njenega govora je bila napoved »novih orodij« za uveljavljanje pravne države in boja proti »manipulacijam z informacijami in dezinformacijam«. Proti temu naj bi se EU borila z Evropskim demokratičnim ščitom in Evropskim centrom za demokratično odpornost. 

S tem je posredno napovedala nadaljnje posege v svobodo izražanja in kriminalizacijo drugačnega mnenja pod krinko oziroma geslom podpore neodvisnemu novinarstvu in medijski pismenosti. Prostor svobodnega izražanja se vse bolj oži tudi v EU, kar pomeni, da ni izključeno, da bodo vsa mnenja, ki niso v skladu z uradno resnico o vojni v Ukrajini, genocidu v Gazi in kitajski "nevarnosti", prepovedana oziroma označena za sovražno propagando. Tega nikakor ne smemo dopustiti. Svoboda javnega izražanja je temelj demokracije.

Vsem prijateljem s Facebooka se še enkrat zahvaljujem za pozornost. Borimo se naprej!

6. 10. 2025

-------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------

EVROPA NA ROBU ODKRITE VOJNE Z RUSIJO

Evropa je v vse hujši politični, gospodarski in moralni krizi. To potrjujeta dva dogodka, ki sta v zadnjem tednu zaznamovala politično dogajanje v EU; že šesti padec francoske oziroma Macronove vlade v njegovem dosedanjem mandatu ter vrh EU v Kopenhagnu, ki je potrdil čedalje večja nesoglasja oziroma fragmentacijo EU. Politična nestabilnost ni omejena le na Francijo, ki je tretja najbolj zadolžena država EU, ampak tudi na Nemčijo, ki se pospešeno deindustrializira. To potrjuje tudi dejstvo, da bo npr. znana nemška avtomobilska tovarna Opel začela prenašati svojo proizvodnjo v ZDA. Tretji politični in finančni evropski bolnik je Velika Britanija, ki se vse bolj vede, kot da je članica EU, in s svojo agresivno postimperialno politiko zelo negativno vpliva na dogajanje v Evropi, zlasti kar zadeva vojno v Ukrajini in genocid v Gazi. Politične elite, ki vodijo najmočnejše evropske države in Evropsko komisijo, slednja se obnaša vse bolj avtoritativno, so se opredelile za nadaljevanje vojne v Ukrajini, iz katere se ZDA vsaj navidezno umikajo.

Čeprav je ukrajinska vojska vse bolj izčrpana in nemočna, vodilni ukrajinski in evropski politiki še vedno niso pripravljeni na pogajanja, ampak gojijo iluzijo o zmagi. Ukrajinskega samodržca Zelenskega očitno ne zanimajo ogromne človeške žrtve, prav tako vodilnih evropskih politikov, ki vztrajajo pri nadaljevanju vojne tudi zato, ker bodo morali svojim volivcem odgovarjati za  politiko, ki je Evropo pripeljala v splošno krizo. Politična nestabilnost se obeta tudi v Rusiji, čeprav ima Putin še vedno rekordno podporo javnosti. 

Ukrajinsko zmago naj bi omogočilo »čudežno« orožje, oziroma ameriške rakete dolgega dosega Tomahawk, ki naj bi jih Trumpova administracija preko Nata dobavila ukrajinski vojski. Z njimi je mogoče zadeti ne samo Kremelj, ampak tudi vsa najpomembnejša vojaška in industrijska središča v evropskem delu Rusije. Zahod in Ukrajinci so v tej vojni doslej prestopili več Putinovih rdečih črt. Uporaba raket Tomahawk, ki lahko nosijo tudi atomsko orožje, je najbolj rdeča od vseh dosedanjih ruskih rdečih črt. Njihova uporaba je namreč mogoča samo z aktivnim sodelovanjem ameriške vojske, kar pomeni avtomatsko vojaško soočenja med Rusijo in ZDA. Ker so za izstrelitev teh raket potrebne posebne rampe, ki jih Ukrajina nima, uporaba teh orožij za napade na Rusijo, tudi če bi Trump to dovolil, še nekaj časa ne bo mogoča. V primeru njihove uporabe ni prav nobenega dvoma, da bi Rusija odgovorila z vso močjo, tarče protinapada bi bila lahko celo ameriška oporišča v evropskih članicah Nata. Ker poskuša nelegitimni ukrajinski predsednik Zelenski ZDA na vsak način zvleči v vojno, zato da bi preprečil zlom ukrajinske vojske, smo na robu vojne, ki se lahko konča z uporabo atomskega orožja. 

Da znajo tudi v Moskvi dobro igrati šah dokazuje najnovejši sporazum o sodelovanju s Kubo, ki so ga sklenili pred dnevi. Med vrsticami so dali Trumpu s tem vedeti, da utegnejo v skrajnem primeru namestiti rakete na Kubi. Kar velja v geopolitiki za ZDA mora veljati tudi za Rusijo!  Bomo priče novi kubanski krizi? Ali je remi z Washingtonom mogoč?

Vojna histerija v Evropi se sicer vse bolj stopnjuje, kar potrjujejo številni incidenti z brezpilotnimi letalniki širom po Evropi. Doslej niti v enem primeru ni bilo dokazano, da so jih izvedli Rusi. Vojna z Rusijo postaja vse bolj odkrita, vprašanje je samo kdaj bo prišlo do neposrednih spopadov med Natom in Rusijo.

Do te nepotrebne vojne, ki bo za veliko let oslabila dve najmočnejši slovanski državi, zelo verjetno ne bi prišlo, če leta 2021 Poljska in tri baltske države, kot je pred nekaj dnevi pojasnila bivša nemška kanclerka Angela Merkel, ne bi preprečile neposrednih pogajanj z Rusijo. Predsednica estonske vlade je bila tedaj Kaja Kallas, ki je trenutno komisarka za varnostno in zunanjo politiko EU in spada poleg predsednice komisije Ursule von der Leyen med najhujše evropske vojne hujskačke, ki širijo po Evropi skrajno rusofobijo.

Brez normalizacije odnosov z Rusijo in s tem posledično odpovedjo od splošne militarizacije se Evropa ne more izvleči iz sedanje gospodarske stagnacije. Konec tako imenovane estonizacije evropske zunanje politike je predpogoj za mir v Evropi. V nasprotju s tem je predsednica Evropske komisije na nedavnem vrhu v Kopenhagnu napovedala štiri vodilne evropske obrambne projekte: evropski zid brezpilotnih letalnikov, mrežo za fizični nadzor vzhodnega boka, ščit protizračne obrambe in vesoljski ščit po vzoru na podoben Trumpov projekt. Komisija bo po njenih besedah spremljala napredek pri doseganju ciljev za povečanje obrambne pripravljenosti držav članic EU do leta 2030. Če bo njen načrt uresničen, bomo očitno postali brezpravna kolonija bruseljske birokracije, ki si jemlje nadpravice, ki jih po lizbonski pogodbi nima. 

Na tem vrhu se je pokazalo, da vodilni evropski politiki do teh vprašanj, pa tudi do vojne v Ukrajini, nimajo enotnega stališča. Vse bolj so vidne razlike med severnim in južnim blokom EU, med skupino srednjeevropskih držav, ki se ji v prizadevanjih za končanje vonje v Ukrajini utegne pridružiti tudi Češka, in dosedanjo najmočnejšo skupino, ki jo sestavljajo Nemčija, Francija in Nizozemska. Trditev madžarskega premiera Orbana, da se je razkroj EU že začel, zato ni daleč od resnice. 

Sedanje politične elite v vodilnih državah EU so z zgrešeno politiko vazalno politiko do neoliberalnih konservativnih ameriških elit glavni krivec za vsestransko marginalizacijo EU. Mir in sožitje bosta mogoča šele, ko bodo politiki te vrste odšli s političnega prizorišča. To se zna v Franciji, Nemčiji in Veliki Britaniji zgoditi kmalu. Francija in Velika Britanija sta namreč praktično pred bankrotom, saj sta kandidatki za najem stabilizacijskih kreditov Mednarodnega denarnega sklada, ki so bili doslej v domeni držav, ki so se soočale z najhujšimi gospodarskimi problemi. Ni izključeno, da bo to v Evropi sprožilo domino efekt, zato je skrajni čas za politiko novega evropskega mirovnega kurza. Tak obrat s sedanjimi političnimi elitami očitno ni možen.

9. 10. 2025

-------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------

MIR KOT NUJNA VREDNOTA PREŽIVETJA ČLOVEŠTVA

V Palestini oziroma v Gazi je v okviru Trumpovega mirovnega načrta nastopilo krhko premirje. Upajmo, da se bo s tem končal genocid nad Palestinci, vendar ni prav nobene garancije, da bo Netanjahu spoštoval doseženi sporazum in da bo zavladal mir.

Vsa bistvena vprašanja, ki so pripeljala do tega najbolj strašnega množičnega pokola na svetu po drugi svetovni vojni, ostajajo namreč odprta, saj v mirovnem načrtu niti z besedo ni omenjena ustanovitev dveh držav na tem območju, čemur izraelski cionisti še naprej kategorično nasprotujejo.

Trump bi lahko – oziroma bi moral kot voditelj najmočnejše države na svetu – ustaviti genocid v Gazi takoj po prevzemu predsedniških dolžnosti, vendar je več kot očitno podlegel vplivu ameriškega judovskega lobija. Brez ameriškega orožja in podpore genocid v Gazi ne bi bil mogoč. Veliko vprašanje je, ali se bo Netanjahu odrekel nameri, da ponovno napade Iran – seveda z ameriško pomočjo. Analitiki trdijo, da je samo vprašanje časa, kdaj se bo to zgodilo. V tem primeru bomo verjetno priče doslej najhujši krizi na Bližnjem vzhodu, v katero se bosta zelo verjetno vpletli tudi Rusija in Kitajska, ki iz Irana uvažata znatne količine nafte.

Tudi vojna v Ukrajini ima podoben eksplozivni naboj. Če bo Trumpova administracija dovolila ukrajinski vojski, da z ameriškimi raketami Tomahawk napada cilje globoko v Rusiji, bo ruska vojska zelo verjetno z raketami napadla vojaška oporišča Nata v evropskih državah.

Zdi se, da se Trump – ki je reševanje te krize predal evropskim jastrebom – tega zaveda, zato bo verjetno pritisnil na zavoro. Po drugi strani se tako imenovana »koalicija voljnih« pripravlja na zaostrovanje vojne, kar pa brez ameriške udeležbe ne bo mogoče.

V zvezi s tem bodo zanimivi sklepi parlamentarne skupščine Nata, ki zaseda v Ljubljani. Sodeč po izjavah vodilnih funkcionarjev Nata se bodo še naprej pripravljali na vojno z Rusijo.

Pozabili so, da 1. člen ustanovne listine Nata določa, da bodo vsa mednarodna sporna vprašanja reševali po mirni poti in da se bodo odrekli vsaki uporabi sile, ki bi bila v nasprotju z načeli OZN. Predpogoj za to je obnovitev političnega dialoga z Rusijo, ki ga v vseh vodilnih evropskih prestolnicah še naprej zavračajo, ter večja fleksibilnost z ruske strani. Od razpleta vojne v Ukrajini bo odvisna dolgoročna stabilnost Evrope in njen razvoj.

Evropa bo, če bo sprejela Trumpov diktat, da bo za oboroževanje izdajala kar 5 % svojega bruto domačega proizvoda, storila gospodarski samomor. Orožje mora zato zamenjati diplomacija.

Da je naša javnost vse bolj kritična do novega militarizma, ki ga pooseblja Nato, dokazuje tudi dejstvo, da moje prispevke, napisane v mirovniškem duhu, bere vse več ljudi, kar potrjujeta spodnja grafa.

11. 10. 2025

-------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------

SLOVENSKI "PATRIOTI"

Predsednik vlade Robert Golob nas je na skupščini držav članic Nata, ki je zasedala v Ljubljani, »razveselil« z napovedjo, da bo Slovenija za ukrajinsko vojsko kupovala ameriške rakete zemlja–zrak. Podrobnosti tega »nakupa stoletja« so seveda državna skrivnost. Ukrajinska vojska uporablja štiri vrste ameriških raket. Zelo verjetno bo Slovenija kupovala prestrezne rakete za sisteme protizračne obrambe Patriot, ki branijo najpomembnejše energetske objekte. Vsaka od teh raket stane od 3,5 do 6 milijonov dolarjev, odvisno od tipa. Ameriška podjetja izdelajo na leto samo okoli 500 takšnih raket.

Zaradi velike porabe teh raket (okoli 1.000), ki jih je doslej izstrelila ukrajinska vojska, in velikega števila raket, ki so jih nedavno uporabili v Izraelu, so zaloge teh raket na doslej najnižji ravni. Za sestrelitev vsake ruske rakete porabijo povprečno dve raketi. Učinkovitost sistemov Patriot naj bi bila po uradnih podatkih med 80 in 90 %. V zalivski vojni so bile učinkovite le v približno 25 %. Po neuradnih ocenah, ki se pojavljajo celo v ukrajinskih medijih, naj bi njihova učinkovitost zaradi izboljšav na ruskih raketah padla na zgolj 6 %.

Kakorkoli, z nakupom raket za ukrajinsko vojsko se bo Slovenija neposredno vpletla v vojno v Ukrajini. Za takšen sklep ne bi bil dovolj le sklep vlade in odobritev parlamenta, ampak tudi nacionalni referendum. Prepričan sem, da večina javnosti ne bi podprla nakupovanja orožja za ukrajinsko vojsko, pa tudi brezpogojno pristajanje naših političnih elit na Trumpovo ultimativno zahtevo, da morajo članice Nata poslej za oboroževanje namenjati kar 5 % družbenega produkta — kar v našem primeru pomeni okoli 20 % državnega proračuna.

Uresničitev teh zahtev pomeni na evropski ravni odpoved socialni državi, pa naj politiki vseh vrst še tako zagotavljajo, da se to ne bo zgodilo. Evropske države so namreč v vse večji gospodarski krizi. Na skupščini Nata ni bilo, kolikor je mogoče razbrati iz poročanja naših medijev, niti besede o miru, ampak samo o orožju. Predsednik vlade nas je očitno včlanil v tako imenovano skupino »voljnih« držav, v kateri je bilo doslej sedem držav. Nekatere države, na primer Madžarska, ostro nasprotujejo militarizaciji EU oziroma pripravam na vojno z Rusijo.

Ukrajinski predsednik Zelenski, ki mu je maja lanskega leta potekel mandat, naj bi po trditvah ameriške kongresnice Anne Paulin vsak mesec prenakazal na nek svoj račun v eni od saudskih bank 50 milijonov dolarjev. Poleg tega zahteva od EU vsak mesec vsaj 1,5 milijarde evrov samo za delovanje države. Do septembra so države članice EU Ukrajini obljubile 63 milijard evrov vojaške pomoči; trenutno pa poteka razprava o tem, da bi konfiscirali približno 210 milijard dolarjev ruskih državnih rezerv, ki so deponirane predvsem v belgijskih bankah.

Države članice EU naj bi garantirale ta posel, Ukrajina pa naj bi denar vrnila šele, ko ji bo Rusija plačala vojno odškodnino — kar je seveda le teoretična možnost. Ukrajinsko vojno bomo plačevali očitno še veliko let.

Namesto da bi EU vlagala denar v raziskave, šolstvo, zdravstvo, socialno državo in ustrezne pokojnine, ga vse bolj usmerja — skupaj z našo državo — v orožje. Mir je v EU očitno pozabljena beseda. Samo s zaostrovanjem mednarodne napetosti se bodo namreč vladajoče elite v največjih evropskih državah obdržale na oblasti. Sklep o nakupu orožja za Ukrajino je brez dvoma »najboljša« možna popotnica predsedniku vlade Golobu za volitve v prihodnjem letu.

14. 10. 2025

-------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------

EU V VOJNI SAMA S SEBOJ

Zgodovina nas uči, da so se skoraj vse vojne začele s podtaknjenimi diverzijami in sabotažami – od druge svetovne vojne do vietnamskega konflikta. Vprašanje, ki se danes znova postavlja, je, ali se zgodovina ponavlja.

Včeraj sta v dveh naftnih rafinerijah – na Madžarskem in v Romuniji – izbruhnili skoraj sočasni eksploziji in požari, ki naj bi bili posledica sabotaž. V obeh obratih predelujejo rusko nafto. Do eksplozij naj bi prišlo tudi v rafineriji v Bratislavi. Do omenjenih eksplozij je prišlo le nekaj ur po tem, ko je Evropski svet potrdil prepoved uvoza ruskega plina od leta 2026, in ko je administracija Donalda Trumpa napovedala nove sankcije proti Rusiji, predvsem zoper največji energetski podjetji Rosneft in Lukoil.

Nedavno so ukrajinski brezpilotni letalniki napadli naftovod Družba, kar je močno znižalo madžarske naftne rezerve. Vse to kaže na širšo koordinirano akcijo, v katero so verjetno  vpletene različne Zahodne obveščevalne službe – med drugim ukrajinska SBU in britanska MI6. To domnevo krepi tudi dejstvo, da poljske in italijanske oblasti Nemčiji še vedno ne želijo izročiti dveh ukrajinskih državljanov, osumljenih sodelovanja pri razstrelitvi plinovodov Severni tok 1 in 2. Poljski zunanji minister Radosław Sikorski je njihovo neizročitev celo označil za »patriotsko dejanje«.

Tudi poljski premier Donald Tusk je pred dnevi na omrežju X zapisal, da so vse »ruske tarče« v EU legitimne. Takšne izjave kažejo na nevarno radikalizacijo retorike in razmišljanja v delu evropskih političnih elit. Države t. i. skupine voljnih – ki jo vodijo Velika Britanija, Nemčija, Francija in Poljska – poskušajo za vsako ceno nadaljevati vojno v Ukrajini do popolnega poraza Rusije. Po neuspelem poskusu srečanja med Trumpom in Putinom v Budimpešti je ta skupina pridobila novo samozavest. Trump, ki je na zadnjem srečanju v Beli hiši od Zelenskega zahteval, naj sprejme glavne Putinove pogoje, se je pod pritiskom tako imenovane »globoke države« očitno (znova) premislil. Vojna v Ukrajini se zato brez dvoma približuje novemu zaostrovanju.

Pritisk znotraj EU se medtem povečuje na Madžarsko in Slovaško, ki napovedujeta tožbo pred Sodiščem EU zaradi embarga na uvoz ruske nafte, saj bo ta močno prizadel njuni gospodarstvi. V podobno težkem položaju je tudi Srbija, ki jo poskušajo disciplinirati in oslabiti na podoben način.

V ozadju teh procesov poteka tiha, a odločilna akcija, ki jo vodi predsednica Evropske komisije Ursula von der Leyen, z namenom, da se v zunanji in varnostni politiki ukine načelo soglasja. To bi pomenilo, da bi manjše države – kot sta v tem najnovejšem primeru Madžarska in Slovaška – izgubile možnost soodločanja o ključnih vprašanjih.

Pobudi za odpravo veta, ki jo je začel nekdanji nemški kancler Olaf Scholz, se je v okviru skupine »Prijatelji večinskega odločanja« (Group of Friends on Qualified Majority) pridružila tudi Slovenija. Skupina šteje deset držav, med njimi so vse največje članice EU. Proti spremembi dosedanjega sistema odločanja so Madžarska, Slovaška, Hrvaška, verjetno tudi Bolgarija in – presenetljivo – Poljska, medtem ko večina drugih držav ostaja vsaj na videz zadržana.

Slovenska zunanja ministrica Tanja Fajon je septembra 2023 v državnem zboru dejala, da »ne zagovarja spreminjanja pogodb EU, temveč argumentirano razpravo o širši uporabi instrumentov, ki jih že imamo, za učinkovitejše odločanje in varovanje nacionalnih interesov«. Podobno stališče je izrazila tudi predsednica republike.

Da so slovenske politične elite naklonjene institucionalnim spremembam na tem področju, potrjuje dejstvo, da sta Nemčija in Slovenija januarja 2024 pripravili t. i. non-paper, v katerem sta predlagali uvedbo kvalificirane večine v določenih fazah postopkov širitve EU. Šlo naj bi predvsem za sprejem Bosne in Hercegovine ter Ukrajine v EU.

Predsednica Evropske komisije je v zadnjem govoru o stanju Unije v zvezi z sistemom odločanja dejala, da je »čas, da se znebimo okov enotnosti«. Če bo načelo soglasja padlo na področju zunanje politike, bo verjetno sledilo tudi na drugih področjih – najprej pri fiskalni in davčni politiki in tako naprej …

Velike države in bruseljska birokracija si prizadevajo na vsak način pod pretvezo bolj učinkovitega delovanja, centralizirati odločanje. Če se bo ta trend nadaljeval, se lahko zgodi, da bo nek nov kaplar naše vojake pošiljal na novo vzhodno bojišče. 

Predsednik vlade dr. Robert Golob je s tem, ko je pooblastil francoskega predsednika Macrona, da zastopa našo državo na sestanku Sveta EU, v bistvu že pristal na našo podrejeno vlogo. Gre za nedopusten in škandalozen sklep, še posebej, ker je Macron eden od najhujših evropskih vojnih hujskačev.

Po povedanem je več kot očitno, da se EU spreminja v napol vojaško organizacijo in da potekajo podtalne akcije proti neposlušnim državam, kar moramo za vsako ceno preprečiti.

To je proces, ki bi ga morali – v imenu miru, naše suverenosti in zdrave pameti – za vsako ceno zagovarjati tudi naši politiki.

23. 10. 2025

-------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------

TRUMPOV POMEŽIK KITAJSKI: KONEC AMERIŠKE HEGEMONIJE?

Veni, vidi, vici – prišel sem, videl sem, zmagal sem. Zdi se, da je ameriški predsednik Donald Trump pričakoval, da bo njegovo prvo srečanje s kitajskim predsednikom Ši Džinpingom po šestih letih, ki je potekalo pred dnevi v Južni Koreji, potrdilo sloves tega slavnega Cezarjevega izreka. Uporabil ga je po pomembni zmagi v bitki pri Zeli leta 47 pr. n. št. Toda Trumpovo srečanje s kitajskim voditeljem se je končalo precej drugače.

V zgodovino bo vpisano kot prvo srečanje med voditeljema ZDA in Kitajske, na katerem je ameriški predsednik brez besed pristal na kitajske pogoje. Trump je namreč bistveno znižal carine na uvoz kitajskih izdelkov – uradno na 47 %, neuradno pa celo na približno 16 % – v zameno za (samo) enoletno dobavo redkih zemljin, ključnih za ameriško industrijo. Nadaljnje dobave bodo, kot kaže, odvisne od Trumpovega odnosa do Kitajske, kar pomeni, da drži Ši Trumpa v šahu.

Kitajska ima namreč že desetletja skoraj popoln monopol v prodaji in predelavi redkih kovin, ki so nepogrešljive v vojaški, elektronski in avtomobilski industriji. Trump je na srečanje prišel kot samozavestni hegemon oziroma ošabni lev, odšel pa je po mnenju enega od ameriških komentatorjev bistveno manj samozavesten. Srečanje v Južni Koreji bo brez dvoma pomembna zgodovinska prelomnica, saj je Kitajska ZDA prvič pokazala, da stoji na povsem enakovrednih temeljih. S tem se je tudi na zunaj končalo obdobje nepreklicne ameriške in Zahodne globalne hegemonije.

To je potrdilo tudi dejstvo, da Trump med pogovorom ni odprl vprašanja, ali bo Kitajska spoštovala ameriško prepoved uvoza ruske nafte – s čimer naj bi Trump prisilil Putina, da bi pristal na njegove pogoje za končanje vojne v Ukrajini. Indija je na primer pragmatično  pristala na omenjeno Trumpovo zahtevo, vendar bo rusko nafto še naprej uvažala prek tretjih držav.

Ameriški prestiž ni omajal samo Pekinga. Rusija je namreč prav v teh dneh uspešno preizkusila dve novi orožji, ki bistveno spreminjata razmerja moči na področju jedrske oborožitve in spodkopavata ameriško oziroma Nato doktrino t. i. »prvega jedrskega udarca«.

Raketa Burevestnik, ki jo poganja mini jedrski reaktor, lahko obleti zemeljsko oblo in leti več mesecev na različnih višinah, in jo je z obstoječo tehnologijo praktično nemogoče sestreliti. Drugi sistem, to je podvodni dron imenovan Posejdon, prav tako na jedrski pogon in brez človeške posadke, ki ga bo vodila umetna inteligenca, pa naj bi dolgoročno nadomestil atomske podmornice. Slednje so za enkrat najbolj učinkovito orožje, ki ga je zelo težko odkriti. Tretja novost pa je balistična raketa Orešnik, ki lahko nosi do 16 jedrskih konic, ki je bila že preizkušena v vojni v Ukrajini.

Podobna orožje razvija tudi Kitajska. Nedavno so tam preizkusili lovsko letalo, sposobno doseči hitrost več kot 8.000 kilometrov na uro, končujejo pa tudi izgradnjo podvodnega kitajskega zidu, ki bo podmornicam preprečil neopaženo vplutje v južno kitajsko morje. Zahod in ZDA za zdaj nimajo učinkovitega odgovora na ta novodobna orožja. Trump je, očitno iz jeze, ukazal obnovitev podzemeljskih jedrskih poskusov, ki so po mnenju številnih strokovnjakov tehnološko zastareli in vojaško nesmiselni. Najnovejša oboroževalna tekma je posledica sklepa predsednika Georga Busha mlajšega, ki je leta 2002 izstopil iz sporazuma o omejitvi strateških jedrskih orožij, in sklepa predsednika Trumpa v njegovem prvem mandatu, da ne  podaljša sporazuma o prepovedi uporabe raket srednjega dosega. Skrajni čas je za razum, oziroma za konec sedanjega militarističnega vala.

Namesto strateškega premika k miru in sožitju bo Trump usihanje ameriške prednosti na vojaškem področju poskušal očitno pokazati z demonstracijo vojaške moči oziroma z novimi vojaškimi akcijami – verjetno proti Iranu ali Venezueli. ZDA so že zbrale pred venezuelsko obalo obsežno vojaško ladjevje, pod pretvezo boja proti trgovini z drogami – čeprav slednja ni pomemben izvoznik drog v ZDA.

Podoben pritisk je namenjen tudi Mehiki in Kolumbiji. V ozadju teh potez, ki jih vodi ameriški državni sekretar Marco Rubio, potomec kubanskih emigrantov, je predvsem poskus  zamenjave venezuelskega predsednika Nicolása Madura. Ta je z Rusijo nedavno podpisal sporazum o strateškem sodelovanju, ki vključuje dobavo protiletalskih sistemov in raket – kar bi lahko privedlo celo do nove kubanske krize.

Maduro je napovedal oborožen odpor proti morebitni ameriški invaziji. Napad bi ga sicer lahko stal oblasti, obstaja pa tudi možnost, da bi se ZDA v Južni Ameriki znašle v vojni vietnamskega tipa.

Oba morebitna spopada – z Iranom in z Venezuelo – bi bila posredno povezana s Kitajsko, saj slednja iz obeh držav uvaža večje količine nafte. Tako kot je Kitajska ZDA udarila z redkimi kovinami, bi ZDA lahko odgovorile z blokado uvoza nafte iz obeh držav.

Odnose med veliki silami dodatno obremenjuje tudi vojna v Ukrajini, oziroma padec strateško pomembnega mesta Pokrovsk v ruske roke. Vse bolj je očitno, da ukrajinska vojska ne bo več dolgo zdržala ruskega pritiska, kljub vztrajnim obljubam podpore iz evropskih prestolnic – med drugim tudi iz Ljubljane.

Svet je vse bolj na nevarnemu robu. Novi krog globalnega zaostrovanja se zdi neizbežen. Nerazsodni evropski politiki se še naprej pripravljajo na vojno z Rusijo, ki je Evropa ne more dobiti. Vanjo tiščijo tudi slovenski politiki. Zakaj?

4. 11. 2025

-------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------

VOJNA MRZLICA V EU SE STOPNJUJE

Vse več je znakov, da se evropske države vse bolj resno pripravljajo na vojno z Rusijo pod pretvezo, da jih bo v nasprotnem primeru Rusija čez nekaj let napadla. V tovrstnih napovedih najbolj prednjačijo britanski, nemški in francoski politiki ter generali. Načelnik generalštaba francoske vojske, general Fabijen Mandion, je na primer izjavil, da se francoska vojska pripravlja na morebiten spopad z Rusijo. Na Poljskem naj bi se v ta namen že urilo okoli 2 tisoč pripadnikov francoske tujske legije. Očitno je Macron pozabil na nekdanji katastrofalni poraz Napoleonove vojske v Rusiji.

Vojna mrzlica je zajela tudi nemško industrijo, ki se vse bolj militarizira. Vodilni nemški politiki poskušajo na ta način zaustaviti vse hitrejšo deindustrializacijo nemškega gospodarstva, ki je posledica povsem zgrešene politike zadnjih vlad. Nemška gospodarska moč je doslej temeljila na poceni energentih iz Rusije ter izvozu, posebej na Kitajsko in v Rusijo. Obsežne gospodarske sankcije proti Rusiji — v pripravi naj bi bil že 20. sveženj sankcij — so se za gospodarstva držav EU izkazale za strel v koleno. Kljub temu vodilni evropski politiki vztrajajo pri sedanji samomorilski politiki.

Vsa evropska gospodarstva, posebej nemško, se namreč vse bolj usmerjajo v izdelavo orožja in drugih vojaških potrebščin. Struktura evropske industrije se bo radikalno spremenila, če bo obveljal sklep, da moramo za vojaške namene v okviru Nata namenjati kar 5 % bruto družbenega proizvoda. Namesto v civilne namene bomo sredstva za razvoj usmerjali v vojaške raziskave. Takšne naložbe so lahko učinkovite le na kratek rok; dolgoročno pa napovedujejo splošno zaostajanje in začetek konca tako imenovane socialne države, ki je bila vsa povojna leta evropski zaščitni znak.

Ameriški vojaško-industrijski kompleks naj bi, kot trdi internetni medij Neutrality Studies, najbolj nevarne raziskave, ki so v ZDA prepovedane, prenašal v države EU. V teh raziskavah naj bi doslej prednjačile Ukrajina, Romunija in Bolgarija, vse več takšnih projektov pa naj bi potekalo tudi v Nemčiji, posebej na Bavarskem. Šlo naj bi za raziskave s področja biološkega in kemičnega orožja. Nemške oblasti naj bi se, kot pravi nemški odvetnik dr. Stephen Ebner, teh programov zavedale, vendar jih servilni nemški politiki dopuščajo, da ne bi razjezili nepredvidljivega ameriškega predsednika Trumpa.

Zanimivo je, da v teh poslih prednjačijo mala in srednja podjetja, medtem ko so veliki koncerni previdnejši. Ameriškim vojaškim podjetjem naj bi prodajali tudi izdelke za dvojno, torej civilno in vojaško rabo — od avtomobilskih gum do jedilnega pribora. Dosežene cene so do štirikrat višje kot na evropskem trgu. V okviru nabav orožja in druge vojaške opreme te izdelke v veliki meri uvažajo tudi evropske članice Nata. Očitno gre za prefinjeno shemo izčrpavanja evropskih članic Nata, ki so se povsem podredile Trumpovemu diktatu.

V zvezi s tem se postavlja vprašanje, v kolikšni meri bodo v tej shemi sodelovala tudi slovenska podjetja v okviru novega državnega holdinga. Namesto pristajanja na militarizacijo našega gospodarstva, bi morali naši politiki vplivati na vodilne evropske politike, naj končno začnejo razmišljati o miru in ne o vojni. Dobički v proizvodnji orožja, posebej v povezavi z ameriškim vojaško-industrijskim kompleksom, bodo brez dvoma veliki, cena za to pa bo zelo visoka. Orožje, ki ga bodo pomagala izdelovati tudi naša podjetja, bo brez dvoma nekje uporabljeno. Ne živimo v utvari, da se bomo izognili vojni na katero se pripravljajo vodilne evropske države.

Prizadevati bi si morali predvsem za vzpostavitev povsem nove varnostne strukture v Evropi, v katero bi bile zajete vse države. Namesto tega se naši vodilni politiki, denimo predsednik vlade dr. Robert Golob, nekritično povezujejo z nekaterimi največjimi evropskimi jastrebi, kot je francoski predsednik Macron, ki ga doma podpira komaj še slaba desetina Francozov. Čas je za skrajni premislek o naši zunanji politiki, dokler ne bo prepozno.

Kolega Jure Pogačnik mi je v zvezi s to problematiko poslal naslednje obvestilo:

Obveščam vas, da je od 30. 10. 2025 dalje možno podpreti dve zakonski noveli, s katerima bi prepovedali vpletanje Slovenije v vojne izven EU in Nata, tudi pod krinko razvojne, finančne ali druge pomoči. Hkrati bi zapravljanje denarja za vojsko omejili na 2% BDP. Razlog za naši noveli so načrti EU in slovenske vlade, da bi s prehodom na vojno ekonomijo globoko posegli v državni proračun v korist ameriškega vojno-industrijskega kompleksa, medtem ko za državljane že predvidevajo naslednje povišanje delovne dobe. 

Ker verjamem, da tudi vam ni vseeno, podporo podpišite na Upravni enoti oz. krajevnem uradu. V tem primeru si zapišite gesli: “NE VPLETANJU V VOJNE” ter “NAJVEČ 2% ZA VOJSKO.”

Predlagam, da v skupno dobro podpremo Pogačnikove mirovne predloge.

12. 11. 2025

-------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------

KOCKA JE (BO) PADLA

Ko je leta 49 pr. n. št. takrat še rimski vojskovodja Cezar brez dovoljenja senata z vojsko prečkal mejno reko Rubikon, je vzkliknil »Kocka je padla!«, oziroma da poti nazaj ni več. Pred podobno dilemo je danes tudi EU. Predsednica Komisije Ursula von der Leyen namreč brez ustreznih pooblastil, s tihim soglasjem vodilnih evropskih političnih elit, spreminja EU iz nekdaj mirovnega v vse bolj avtoritaren oziroma vojaški projekt.

Nedavno je na primer, poskušala udejanjiti več napovedi iz njenega zadnjega poročila Parlamentu o stanju Unije, na primer o vzpostavitvi tako imenovanega »demokratičnega ščita« in obveščevalne agencije EU. Gre za dva organa, ki ju EU doslej ni poznala. V primeru tako imenovanega demokratičnega ščita gre v bistvu za vzpostavitev cenzure oziroma telesa, ki bo skrbelo za to, da se državljani EU ne bomo okužili z ruskimi dezinformacijami. Doslej »najbolj demokratična mednarodna organizacija«, s čimer se radi hvalijo birokrati v Bruslju, uvaja metode, ki so bile v času hladne vojne znane na vzhodu Evrope kot Brežnjeva doktrina omejene suverenosti.

Če bo predlog o demokratičnem ščitu sprejet, bomo državljani EU glede mednarodnega dogajanja lahko slišali, gledali in brali le tisto, kar ustreza evropski politični eliti, ki vodi EU v propad. Za »resnico« bodo, kot je mogoče razbrati iz evropskih medijev, skrbeli ustrezni organi v posameznih državah članicah, ki nas bodo branili pred rusko propagando. V neformalni obliki že delujejo. V Sloveniji je na primer takšna organizacija Oštro, v podobnem smislu pa delujejo tudi nekateri profesorji. Če bodo omenjeni predlogi sprejeti, potem takšni zapisi – na primer na Facebooku, kamor imamo »politično nekorektni« avtorji še dostop – ne bodo več mogoči.

Druga bomba, ki jo je vrgla von der Leyen, pa je njen predlog o ustanovitvi posebnega obveščevalnega telesa oziroma agencije za obveščevalno dejavnost. EU za zdaj nima svoje obveščevalne službe. V okviru službe za zunanje zadeve sicer deluje center INTCEN (International Centre), ki analizira informacije, ki jih dobi od posameznih držav. Nova obveščevalna agencija naj bi bila podrejena neposredno predsednici Komisije. Za zdaj ni znano, ali bo omenjena služba imela svojo (tajno) mrežo oziroma ali bo prerasla v neke vrste evropsko CIO. Za vzpostavitev takšne službe bi bila potrebna sprememba temeljne pogodbe, saj bi to predstavljalo pomemben korak k federalizaciji EU oziroma omejevanja suverenosti držav članic na tem področju. Brez dvoma bi takšna služba bistveno presegala pooblastila, ki jih ima Evropska komisija.

Njena predsednica se sicer vse bolj obnaša kot izvoljena predsednica Združenih držav Evrope. To na primer potrjuje njeno delovanje posebej na področju mednarodnih odnosov, kjer zagovarja nadaljevanje vojne v Ukrajini, dokler bo to potrebno oziroma do ukrajinske zmage (beri poraza). Pred nekaj dnevi je predlagala, da naj bi države članice Ukrajini v naslednjih dveh letih namenile 45 milijard evrov, v obliki neposredne finančne pomoči, bodisi v obliki kredita, ki bi jo EU z garancijo držav članic dobila s protipravno zaplembo premoženja Ruske narodne banke v EU. Druga možnost, ki so jo poslanci Evropskega parlamenta, med njimi tudi vsi slovenski poslanci, doslej že dvakrat podprli pa je, da bi države članice za vojaško pomoč Ukrajini odvajale 0,25 % vsakoletnega družbenega produkta. 

Slovenski finančni minister je pred dnevi že pohitel z izjavo, da bo Slovenija dala ustrezno garancijo za takšno posojilo, če to ne bo všteto v naš nacionalni dolg. Vsakemu treznemu človeku je jasno, da Ukrajina dolgov ne bo mogla poravnati. Omenjena sredstva naj bi Ukrajini omogočala, da bi kupovala nova orožja in se lahko borila, če ji ne bo prej zmanjkalo vojakov, še najmanj dve leti.

Predsednik vlade dr. Robert Golob nas je skozi stranska vrata pripeljal v koalicijo voljnih držav, ki zagovarjajo nadaljevanje vojne in zavračajo kakršenkoli dialog z Rusijo – v trenutku, ko celo ameriški predsednik Trump razmišlja v tej smeri. Našo privrženost sedanjemu režimu v Ukrajini potrjuje tudi dejstvo, da bomo Ukrajini dali več kot 40 milijonov EUR za nabavo raket Patriot ter, da je zunanja ministrica skoraj večkrat na obisku v Ukrajini kot v Ljubljani. Očitno naših politikov ne strezni niti to, da je režim, ki ga vodi Zelenski, po vseh merilih eden najbolj skorumpiranih na svetu. Mogoče si bodo skorumpirani politiki te države za naš denar kupili še kakšno dodatno zlato straniščno školjko.

Po vsem naštetem ne preseneča, da se vse več ljudi sprašuje, ali EU še ravna v interesu svojih državljanov ali pa smo že prestopili svoj lastni Rubikon.

18. 11. 2025

-------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------

DRVENJE V VOJNO

V trenutku, ko poskuša ameriški predsednik Trump končati vojno v Ukrajini, v Bruslju in v prestolnicah tako imenovane »koalicije voljnih« postavljajo pogoje, ki lahko pomenijo samo nadaljevanje vojne do zadnjega Ukrajinca. Da o tem resno razmišljajo, dokazuje tudi pobuda Evropske komisije o ustanovitvi tako imenovanega vojaškega schengenskega prostora, ki bi omogočal hitre premike oboroženih sil Nata z enega dela celine na drugega, oziroma do bližine mej z Rusijo. Za izboljšanje cestne in železniške infrastrukture, mostov in predorov za prevoz težkega orožja naj bi za začetek namenili 17 milijard evrov. Glede na to, da poteka preko Slovenije srednji transportni koridor Nata med zahodno in vzhodno Evropo, bi nas omenjen ukrep lahko mimo naše volje potegnil v morebiten konflikt z Rusijo. 

Uvedba teh ukrepov bi bistveno omejila suverenost držav članic EU, kar je v nasprotju z njenimi temeljnimi ustavnimi dokumenti. Takšni premiki vojsk brez ustrezne vnaprejšnje odobritve držav članic preko njihovega ozemlja bi bili mogoči le v federalni ustavni ureditvi EU. Omenjen predlog bo, če bo sprejet, še eden v vrsti napovedanih sprememb, kot bi bila na primer odprava soglasja pri sprejemanju najpomembnejših sklepov na področju zunanje politike, na poti k vse bolj avtoritarni EU pod vodstvom neizvoljene komisije. V ta sklop sodi tudi predlog komisije o okrepitvi demokratične odgovornosti, kar je drug izraz za uvedbo cenzure. Nevarnost je, da bomo z zavezanimi očmi pristali v novem evropskem Reichu.

Kot je mogoče razbrati iz evropskih medijev, bi morali s projektom vzpostavitve vojaškega schengna pohiteti. Boris Pistorius, obrambni minister Nemčije, države, ki naj bi v nekaj letih ponovno imela najmočnejšo armado v Evropi, je namreč napovedal, da bi se Rusija lahko že prihodnje leto odločila za napad na nekatere najbolj izpostavljene države Nata, zagotovo pa do leta 2028. Komisar EU za obrambo Andrius Kubilius, ki kot zvesti rusofobni litovski politik deli to mnenje, bi Ukrajino spremenil v novo vojaško krajino, ki naj bi Evropo branila pred ruskim vojaškim vpadom. To je eden od uradnih razlogov za militarizacijo EU in dolgoročno oboroževanje Ukrajine.

Vsak trezen človek se ob teh zloveščih napovedih vpraša, v kolikšni meri so takšne trditve realne oziroma komu so napovedi o novi, že tretji splošni vojni v Evropi v zadnjih nekaj več kot sto letih v interesu. Odgovor je jasen: politikom, ki so Evropo pripeljali v sedanji skorajda brezizhodni položaj. Rusija oziroma Putin že zaradi demografske krize ter bistveno manjših gospodarskih in človeških potencialov Rusije ne more izvesti uspešnega napada na države članice Nata, ki za oboroževanje že zdaj namenjajo skoraj trikrat več finančnih sredstev kot Rusija, čeprav je slednja v vojni. Brez dvoma pa bilo v interesu vseh, tudi Rusije, če bi ruski politiki po koncu vojne v Ukrajini, obnovili pobudo carja Nikolaja II. Iz leta 1898, ki je predlagal splošno zamrznitev stroškov oboroževanja. S tem bi pokazali, da Rusija nima napadalnih namenov.

Zagnanost sedanjih vodilnih evropskih političnih elit za nadaljevanje vojne v Ukrajini je med drugim tudi posledica sistemskega razkrajanja EU kot demokratične ustanove. EU doslej ni bila sposobna oblikovati niti ene mirovne pobude za končanje vojne v Ukrajini; še več, zaradi povsem enostranske politike, ki jo pooseblja zgrešena politika gospodarskih sankcij proti Rusiji, se sooča z vse večjo deindustrializacijo. Industrijska proizvodnja v Nemčiji je na primer padla na raven izpred 20 let. Številna tehnološko najbolj propulzivna evropska podjetja, predvsem nemška, selijo svojo proizvodnjo v ZDA, kjer so pogoji poslovanja bistveno ugodnejši. Evropska industrija s kar do petkrat dražjimi energenti iz ZDA ne more biti več konkurenčna na svetovnem trgu, kjer vse bolj dominirajo kitajska in druga uspešna podjetja iz držav globalnega juga, ki hitro napredujejo.

Vodilni evropski politiki niso več sposobni zagnati novega razvojnega ciklusa. Zato so se zatekli k tako imenovanemu vojnemu keynesianizmu, ki je poimenovan po znamenitem britanskem ekonomistu Johnu Maynardu Keynesu. Temelji na njegovi ideji, da lahko države z javno porabo oziroma deficitarnim financiranjem spodbujajo gospodarsko rast – v našem primeru z bistvenim povečanjem vojaških izdatkov. Ameriški predsednik Trump zato ni povsem naključno zapovedal vsem državam članicam Nata, da morajo stroške za oboroževanje povečati na kar 5 % svojega bruto družbenega proizvoda. Temu ukazu so brez besed sledile tudi evropske politične elite, zato da bi se obdržale na oblasti.

Glede na to, da proizvodnja orožja ni odvisna od tržnih pogojev, ampak cene določajo proizvajalci orožja, ne pa trg oziroma potrošniki, bomo kupovali vse dražje orožje. To bo največjim proizvajalcem, na primer v ZDA, Nemčiji in drugim velikim evropskim proizvajalkam orožja, omogočilo povečati gospodarsko rast in za kratek čas zaustaviti gospodarsko upadanje. V Nemčiji bo ta letos na primer že tretje leto zapored manjša kot en odstotek. Zaradi tega ni naključje, da Nemčiji in drugim vodilnim evropskim državam ni v interesu končanje vojne v Ukrajini, ampak njeno nadaljevanje, saj lahko samo z netenjem napetosti vzdržujejo večjo gospodarsko rast, ki bo temeljila predvsem na orožarski industriji. V večini drugih industrijskih panog, na primer v nekdaj paradni evropski avtomobilski industriji, je EU že izgubila bitko s kitajskimi proizvajalci.

Edini izhod za Evropo oziroma EU je odhod sedanjih političnih elit, ki so nas pripeljale v sedanji položaj in vidijo rešitev samo v nadaljevanju vojne psihoze. Najbolj drastični primer vojnega hujskaštva je predsednica Evropske komisije Ursula von der Leyen, ki od držav članic EU zahteva, da v naslednjih dveh letih zapolnijo kar 157 milijard dolarjev ukrajinskega proračunskega primanjkljaja. Ugoditev njeni zahtevi bi pomenila drastične reze v socialne izdatke v vseh državah Unije ali pa zaplembo premoženja Ruske narodne banke v evropskih bankah, kar bi predstavljalo grobo kršenje mednarodnega prava in načel pravne države. Takšnega ukrepa zavezniške države niso izvedle niti med drugo svetovno vojno proti nacistični Nemčiji.

Zato moramo reči ne vojaškemu schengnu, kar bi bilo v interesu obrambe naše suverenosti in v interesu vseh političnih strank, ne vojni retoriki in hujskaštvu ter ne enormnim vojaškim stroškom.

26. 11. 2025

-------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------

Moje najnovejše razmišljanje o EU, ki je bilo včeraj objavljeno v ameriški spletni reviji Consortium news. Dodajam slovensko verzijo.

V čigavem interesu so napovedi tretje splošne evropske vojne v nekaj več kot stoletju? Odgovor je jasen: politikom, ki so Evropo pripeljali v to skoraj brezizhodno situacijo, pravi Uroš Lipušček.

Posebej  za Consortium News:

EUROPA ANTE NOVUM BELLUM

(EVROPA PRED NOVO VOJNO)

Evropski politiki ponovno — že tretjič v nekaj več kot stotih letih — slepo, z zavezanimi očmi vodijo Evropo v novo vojno. Neverjetno, pa vendar resnično, podobno kot pred prvo svetovno vojno. Zgodovina je v evropskem primeru slab učitelj. Najnovejša potrditev tega drvenja v vojno je nedavni predlog Evropske komisije za tako imenovani vojni schengen, ki bi omogočil  premikanje evropskih vojsk preko meja proti Vzhodu brez soglasja posameznih držav članic EU. To je v nasprotju z načelom suverenosti držav članic in temeljnimi akti Evropske unije.

Po besedah Kaje Kallas, visoke predstavnice EU za zunanje zadeve in varnostno politiko:

»Hitro premikanje evropskih vojsk je bistveno za obrambo Evrope. Obrambna pripravljenost temelji na tem, da lahko tanke in vojake pripeljete tja, kjer jih potrebujete, ko jih potrebujete. Evropa se sooča z varnostnimi grožnjami brez primere. Potreba po boljši vojaški mobilnosti ne bi mogla biti bolj jasna.«

Diplomacija — domnevno njena temeljna dejavnost — je pri nekdanji estonski premierki popolnoma pozabljena vrlina. »Vojna, vojna in priprave na vojno« je danes slogan vodilnih političnih elit Evrope. V epicentru tega razvoja sta ponovno dve najmočnejši evropski državi: Nemčija in Rusija.

Otto von Bismarck, »železni kancler« Nemčije in arhitekt evropskega ravnotežja moči ob koncu 19. stoletja — v letih pred prvo svetovno vojno — je opozarjal, da mir v Evropi temelji na stabilnih odnosih med Nemčijo in Rusijo. To opozorilo je pozabljeno.

Nemški minister za obrambo Boris Pistorius (mož z ruskim imenom), katerega država naj bi imela v nekaj letih ponovno najmočnejšo vojsko v Evropi, je napovedal, da bi se Rusija lahko že naslednje leto odločila za napad na nekatere najbolj izpostavljene države Nata, najkasneje do leta 2028.

The Wall Street Journal je 26. novembra poročal, da je Nemčija pred dvema letoma in pol izdelala tajni načrt za vojno z Rusijo. Uspeh te obsežne vojaške operacije, s kodnim imenom OPLAN Deu, z do 800.000 nemškimi, ameriškimi in drugimi Nato vojaki, bi bil— po 1.200-stranskem dokumentu — odvisen od infrastrukture, ki se zdaj intenzivno modernizira. Tudi vojaki se pospešeno pripravljajo na vojno.

Francoski načelnik generalštaba Fabien Mandon je nedavno, ob splošnem zgražanju javnosti, izjavil, da mora biti Francija »pripravljena sprejeti izgubo svojih otrok«, če želi učinkovito odvračati rusko »grožnjo«. Podobnega mnenja je tudi evropski komisar za obrambo Andrius Kubilius, rusofobni litovski politik. Ta bi Ukrajino spremenil v novo Vojno krajino, vojaško obmejno območje, za zaščito Evrope pred domnevnim ruskim napadom — tako kot nekoč  pred turškimi vpadi. To je eden od uradnih razlogov za trenutno militarizacijo EU in dolgoročno oboroževanje Ukrajine.

________________________________________

Evropa mora zmagati za vsako ceno

Uradna Zahodna doktrina pravi, da je Rusija izvedla agresijo proti Ukrajini in s tem grobo kršila mednarodno pravo in ustanovno listino ZN, popolnoma ignorira pa dejstvo, da je vojna posledica širjenja Nata v prostor nekdanje Sovjetske zveze in grobe kršitve temeljnih pravic rusko govorečega prebivalstva Ukrajine.

Po dokumentu za evropsko obrambo (White paper)  – Pripravljenost EU do leta 2030, objavljenem marca letos, je prihodnost Ukrajine temeljna za prihodnost Evrope kot celote. Izid vojne bo faktor, ki bo določal prihodnost EU. Evropa mora po mnenju Kallasove in njene nadrejene Ursule von der Leyen, predsednice Evropske komisije, zmagati za vsako ceno.

Zato je koalicija tako imenovanih »voljnih evropskih držav«, ki jo vodijo Velika Britanija, Nemčija in Francija, zavrnila 28-točkovni mirovni načrt ameriškega predsednika Donalda Trumpa, ki je — kljub omahovanju in pogostim spremembam stališč — končno sklenil, da vojne v Ukrajini ni mogoče dobiti in bi lahko vodila do jedrskega spopada med Združenimi državami in Rusijo.

Nasprotno pa vodilne evropske države, čeprav so v preteklosti že izgubljale vojne proti Rusiji, vztrajajo pri nadaljevanju ukrajinske vojne do zmage, ki naj bi preprečila ruski napad na Evropo. Trezen človek se vpraša, kolikšen del teh trditev je realen in čigavim interesom služijo napovedi nove, tretje splošne evropske vojne v malo več kot stoletju? Odgovor je jasen: interesom politikov, ki so Evropo pripeljali v trenutno skoraj brezupno stanje.

________________________________________

Tudi če bi Rusija hotela napasti zahodno Evropo, za to nima sredstev

Rusija se v demografskem pogledu stara: ima manj otrok, več starejših in vse manj delovne sile. Skupna stopnja rodnosti 1,41 otroka na žensko (2024) je ena najnižjih v zadnjih desetletjih. Srednja starost je 42 let.

Ruski gospodarski in demografski potencial — 145 milijonov prebivalcev v primerjavi s približno 450 milijoni Evrope; ruski nominalni BDP okoli 2 tisoč milijard dolarjev v primerjavi s skupnim BDP EU, ki znaša približno 16–17 tisoč milijard dolarjev — jasno kaže, da Rusija ne more uspešno napasti držav članic Nata, tudi če bi to želela.

Drugi razlog je, da evropske članice Nata same namenjajo približno 380–420 milijard USD (2024) za oboroževanje, medtem ko vse članice Nata skupaj z ZDA porabijo v ta namen 1,34–1,45 tisoč milijarde USD. Rusija je kljub vojni leta 2024 namenila za vojaške izdatke le okoli 149 milijard USD.

Ruski predsednik Vladimir Putin je prejšnji teden napovedi o ruskem napadu na Nato zavrnil kot »smešne« ter ponudil, da jih formalizira v paktu o nenapadanju. »Rusija ne namerava napasti Evrope. To se nam zdi smešno, mar ne?« je dejal na tiskovni konferenci v Biškeku v Kirgiziji. »Nikoli nismo imeli takšnih namer. Če pa želijo, da se to formalizira, pa dajmo, brez problema.«

________________________________________

Gospodarske posledice

Pripravljenost vodilnih evropskih političnih elit, da nadaljujejo vojno v Ukrajini, je deloma posledica sistemskega razkroja Evropske unije kot demokratične institucije. EU do zdaj ni bila sposobna oblikovati niti ene same mirovne pobude za končanje vojne v Ukrajini; poleg tega se zaradi povsem enostranske politike, udejanjene v zgrešeni strategiji 19. paketov sankcij proti Rusiji, sooča z naraščajočo deindustrializacijo. Industrijska proizvodnja v Nemčiji je na primer padla na ravni, nazadnje zabeležene pred 20 leti. Številna tehnološka podjetja, predvsem nemška, selijo svojo proizvodnjo v Združene države, kjer so poslovni pogoji bistveno ugodnejši.

Ob cenah energije iz ZDA, ki so tudi do petkrat višje od ruskih evropsko gospodarstvo ne more več konkurirati na svetovnem trgu, ki ga vse bolj obvladujejo kitajska in druga uspešna podjetja z globalnega juga. Vodilni evropski politiki, ki se zanašajo na zastareli izvozno usmerjeni model — kar potrjuje drastičen upad nemškega izvoza avtomobilov na Kitajsko — ne morejo več sprožiti novega razvojnega cikla. Zato so se obrnili k tako imenovanemu vojnemu keynesianizmu, ki temelji na ideji, da lahko vlade spodbudijo gospodarsko rast s povečanjem javne porabe, v kar je vključena tudi oborožitev.

________________________________________

Odvisnost od vojne ekonomije

Adolf Hitler je sledil temu vzorcu pred drugo svetovno vojno; v ZDA pa so bile posledice velike depresije odpravljene šele s hitrim razvojem vojne ekonomije med drugo svetovno vojno. Trump v prizadevanju, da bi dosegel cilje gibanja MAGA, zato ni naključno odredil vsem članicam Nata, naj povečajo obrambne izdatke na 5 odstotkov svojega BDP. Evropske politične elite so temu ukazu sledile brez odpora, saj se z ustvarjanjem vojnega vzdušja in velikimi dobički obrambne industrije lažje ohranjajo na oblasti.

Ker proizvodnja orožja ni odvisna od tržnih pogojev — cene določajo proizvajalci, ne trg ali potrošniki — postaja orožje vse dražje. To največjim proizvajalcem, na primer v Združenih državah, Nemčiji in drugih večjih evropskih državah, omogoča spodbujanje gospodarske rasti in začasno ustavitev gospodarskega upada.

V Nemčiji bo gospodarska rast letos manj kot eno odstotna že tretje leto zapored. Zato ni naključje, da Nemčija in druge vodilne evropske države niso zainteresirane za končanje vojne v Ukrajini, temveč za njeno nadaljevanje, saj lahko samo z vzdrževanjem napetosti ohranjajo višjo gospodarsko rast, ki temelji predvsem na obrambni industriji. V večini drugih industrijskih sektorjev, na primer v nekoč ikonični evropski avtomobilski industriji, je EU že izgubila boj proti kitajskim proizvajalcem. Namesto vlaganja finančnih sredstev v raziskave in razvoj na civilnem področju bodo evropske države v glavnem financirale vojaške raziskave.

Vojni keynesianizem deluje le kratkoročno. To potrjuje tudi dejstvo, da je gospodarska rast v Rusiji začela upadati. Isti scenarij bo v nekaj letih doletel tudi Evropo.

________________________________________

Drugačno vodstvo

Edina pot iz te krize je novo vodstvo na čelu najmočnejših evropskih držav in EU, ki zaradi svojega militarizma hitro izgublja legitimnost. Po najnovejših evropskih javnomnenjskih raziskavah francoskega predsednika Emmanuela Macrona podpira manj kot 15 odstotkov francoskih volivcev; britanskega premierja Keira Starmerja manj kot 20 odstotkov Britancev (skoraj tri četrtine ga ocenjuje negativno), nemškega kanclerja Frederica Merza pa — kljub temu, da je na položaju šele nekaj mesecev — podpira le približno 25 odstotkov Nemcev.

V teh treh vodilnih evropskih državah, ki so v resnih gospodarskih težavah, bo verjetno prišlo do menjave oblasti v naslednjem letu ali dveh. To bo močno vplivalo na politično situacijo v Evropi. Naraščajoče militaristične politične elite izgubljajo zaupanje javnosti. Nobena evropska anketa ne kaže, da javnost podpira vojno ali skrajno militarizacijo. Vodilna nemška opozicijska stranka AfD na primer zagovarja konec vojne v Ukrajini, reformo sistema OZN, ki bi odražal spremenjeno ravnotežje moči v svetu, ter demokratično reformo EU — ali izstop Nemčije, če to ne bo doseženo.

________________________________________

Prva evropska diktatorka

Podobno odmaknjeni od politične realnosti so (neizvoljeni — kar je treba poudariti) vodilni  funkcionarji EU. Najbolj drastična primera sta von der Leyen in Kallas, najtrdnejši zagovornici militarizacije. Predsednica komisije je v govoru o stanju Unije letos septembra napovedala vrsto pomembnih sprememb v tej smeri. Če bodo izvedene, bo EU postala avtoritarna, centralizirana in militaristična organizacija.

Med drugim je von der Leyen napovedala postopno odpravo načela soglasja pri ključnih odločitvah EU (najprej na področju zunanje politike). Opustitev tega načela bi bil prvi pomemben korak k oblikovanju federalne strukture EU, tj. odpravi suverenosti posameznih držav. Majhne države bi bile v izrazito podrejenem položaju, saj bi večje države z večjim prebivalstvom lahko same določale politiko EU. Madžarski premier Viktor Orbán bi bil v tem primeru le »glas vpijočega v puščavi«.

Von der Leyen odločno zagovarja tudi uvedbo vojnega schengna. V tem primeru bi bile lahko  države članice EU vpletene v vojne proti svoji volji (Madžarska je že izjavila, da ne bo dovolila prehoda vojske preko svojega ozemlja za morebitno konfrontacijo z Rusijo). Zavzema se za povečano integracijo evropske vojaške industrije in — zaradi naraščajočih napetosti med ZDA in EU — pa tudi postopno oblikovanje skupne evropske vojske. EU se spreminja iz politično-gospodarske unije v vojaško zavezništvo.

Pod krinko »zaveze k demokratični odpornosti«, ki jo je predsednica komisije napovedala v svojem septembrskem govoru, se skriva ambicija uvedbe splošne medijske cenzure. Ukrepi naj bi preprečevali sovražni govor pod krinko boja proti otroški pornografiji, vključujejo pa tudi obvezni nadzor e-pošte in drugih digitalnih komunikacij na internetu. Vrhunec orwellskega modela popolnoma nadzorovane družbe je njen predlog za ustanovitev centralne obveščevalne službe EU — neke vrste »evropske CIE« — ki bi bila osebno podrejena njej. Očitno si von der Leyen prizadeva postati prva evropska diktatorka. Ona in njeni sodelavci, s podporo in servilnostjo vodilnih evropskih politikov, se očitno pripravljajo na uvedbo sodobne evropske diktature sui generis. O teh alarmantnih vprašanjih se v evropskih medijih za zdaj le malo razpravlja.

________________________________________

EU v razkroju

Razlike v stališčih znotraj EU glede vojne v Ukrajini kljub vsemu vendarle vse bolj prihajajo na površje. Južni sredozemski blok držav denimo ne podpira Poljske in baltskih držav pri stopnjevanju napetosti z Rusijo; skupina srednjeevropskih držav — Madžarska, Slovaška in verjetno kmalu, po nedavnih volitvah tudi Češka — zavrača brezpogojne diktate iz Bruslja; medtem ko osrednja skupina držav, ki jo predstavljata Nemčija in Francija, kaže mišice v konfrontaciji z Rusijo, deloma zaradi notranjih političnih razlogov.

Namera »koalicije voljnih«, da zaseže premoženje ruske centralne banke v Evropi, te razlike še poglablja, saj bi lahko bili prizadeti vsi člani EU kot poroki. Namesto diplomacije se evropske države oklepajo vzorcev, ki so jih nekoč opustile v času hladne vojne. To potrjuje dejstvo, da sta bili dve pomembni evropski organizaciji potisnjeni na rob: Organizacija za varnost in sodelovanje v Evropi (OVSE) in Evropsko združenje za prosto trgovino (EFTA).

OVSE bi morala postati ključni akter pri oblikovanju nove varnostne strukture miru v Evropi, EFTA pa je vzorna organizacija, ki spodbuja celovito gospodarsko sodelovanje in nima ambicij postati nova nadnacionalna struktura — za razliko od EU pod njenim trenutnim vodstvom. EFTA bo gotovo potencialna alternativa za članice EU, ki se ne strinjajo s trenutnim centralističnim in avtoritarnim usmerjanjem EU.

Protislovja znotraj EU se bodo zaostrila, ko bodo sprejete nove članice, saj se bodo subvencije za obstoječe članice — zlasti na področju kmetijstva in kohezijskih skladov — znatno zmanjšale. Obstaja nevarnost, da bo EU sledila poti razpada, podobno kot nekdanja Jugoslavija. Evropa, ki je skoraj pet stoletij predstavljala dominantno svetovno silo, je zdrsnila na obrobje, čeprav elita, ki jo vodi, tega noče priznati.

________________________________________

Izid vojne v Ukrajini bo nedvomno vplival na EU 

Mir je v interesu Evrope, Ukrajine in Rusije. Popolna zmaga ne bo mogoča; vojni keynesianizem bo prizadel tako Evropo kot Rusijo, kar potrjuje tudi postopni upad gospodarske rasti v Rusiji, ki lahko povzroči notranje napetosti. Vojna se bo nekega dne končala, vendar to ne pomeni, da bo zavladal mir. Glede na povsem nasprotna stališča obeh sprtih strani obstaja velika verjetnost, da se bo v Vzhodni Evropi dolgoročno oblikoval zamrznjen konflikt. Razrešiti ga bo mogoče le z dialogom. Mir v Evropi ni mogoč brez sodelovanja vseh sil. Izključitev Rusije in Nemčije s Pariške mirovne konference leta 1919 je imela tragične posledice za ves svet. Ponovitev te napake bi lahko bila usodna.

Uroš Lipušček, dr., je slovenski novinar in zgodovinar, dolgoletni dopisnik RTV Slovenija iz OZN, ZDA in Kitajske. Leta 2024 je kandidiral za poslanca v EU. Trenutno je profesor na Univerzi Emuni (Evro-sredozemska univerza) v Piranu v Sloveniji. Je avtor več knjig in analiz o zgodovini, med njimi Ave Wilson: ZDA in preoblikovanje Slovenije v Versaillesu 1919–1920 (2003) in Sacro Egoismo: Slovenci v krempljih tajnega londonskega pakta iz leta 1915 (2012).

2. 12. 2025

-------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------

Ladja norcev

Z včerajšnjim sklepom 25 od 27 držav članic Evropske unije (proti sta glasovali le Madžarska in Slovaška) o trajni zamrznitvi premoženja ruske narodne banke v bruseljskem klirinškem sistemu, kjer so deponirana njena sredstva, so se evropski – in z njimi tudi slovenski – vodilni politiki simbolno vkrcali na ladjo norcev. Ta ladja, kot jo je v 15. stoletju v znameniti alegoriji opisal Sebastian Brant, ne pluje proti razumu, temveč proti otoku norcev, kraju samoprevare, ošabnosti in kolektivne izgube presoje.

Če bo sredi prihodnjega tedna, kot se napoveduje, potrjena dokončna zaplemba približno 210 milijard evrov ruskih sredstev, bomo priča ukrepu brez precedensa v novejši politični in pravni zgodovini. Gre za radikalen odmik od temeljnih načel mednarodnega prava, zlasti od načela nedotakljivosti državnega premoženja in spoštovanja suverenosti. S tem EU ne ruši le zaupanja v lastni pravni red, temveč tudi temelje mednarodnega finančnega sistema, ki temelji na predpostavki pravne varnosti in predvidljivosti. Finančne posledice tega dejanja bodo nepredvidljive.

Rusija je že napovedala povračilne ukrepe. Ti lahko vključujejo zaplembo premoženja evropskih držav in podjetij v Rusiji, pa tudi sodne postopke v tretjih državah, kjer bi se evropsko premoženje lahko znašlo v primežu tujih jurisdikcij. Analitiki ob tem opozarjajo, da države EU ne bodo poravnale le glavnice (v slovenskem primeru približno 700 milijonov evrov), temveč tudi zamudne obresti, ki lahko dosežejo ali celo presežejo vrednost glavnice. Ta dolg bo – brez demokratičnega mandata – prevaljen na prihodnje generacije.

Evropske politične elite obenem stopnjujejo vojno retoriko. Vodilni predstavniki Nata in EU, vključno z generalnim sekretarjem Nata, javnost pripravljajo na domnevno neizbežen vojaški spopad z Rusijo, primerljiv z vojnami, ki so jih doživeli naši starši in stari starši. Takšne izjave niso zgolj neodgovorne, temveč nevarne. Namesto racionalne analize realnih razmerij moči in interesov se vse bolj zatekajo k apokaliptičnim scenarijem, ki sodijo bolj v polje kolektivne psihoze kot v resno strateško razpravo.

Vladne elite v ključnih evropskih državah, katerih demokratična legitimnost vidno upada, očitno računajo, da je vojna ali vsaj permanentno izredno stanje edino sredstvo za ohranitev oblasti. Posebej v Nemčiji, pa tudi v vrhovih bruseljske birokracije, ponovno prihaja na plan stari, nikoli zares preboleni militarizem. Ta je Evropo v prejšnjem stoletju že dvakrat pahnil v katastrofo. Vtis je, da se zgodovina tokrat ne ponavlja kot farsa, temveč kot nevarna regresija politične zavesti.

Dogajanje v Evropi bo v veliki meri odvisno od ZDA in politike Trumpove administracije. Paradoksalno evropski politiki, ki so bili desetletja brezpogojno lojalni ameriški politiki, zdaj nenadoma razkazujejo samozavest – v trenutku, ko se ZDA iz ukrajinske vojne umikajo brez resnih posledic, celo z enormnimi dobički svoje vojaške industrije. Medtem ko Washington hladno preračunava interese, evropske prestolnice, zajete v rusofobni mrzlici, vztrajajo pri nadaljevanju vojne ne glede na človeške in gospodarske žrtve.

Najnovejša ameriška nacionalna varnostna strategija, objavljena pred nekaj dnevi, EU odkrito postavlja na stranski tir. V njej je Evropa predstavljena kot prostor demografskega, kulturnega in političnega razkroja, ki zaradi notranjih protislovij in migracijskih pritiskov vse manj izpolnjuje kriterije zanesljivega partnerja. Dokument posredno priznava konec enopolarnega sveta in prelom z ameriško doktrino globalne ekskluzivnosti, ki se je začela s Teddyjem Rooseveltom in vrhunec dosegla po koncu hladne vojne.

Čeprav strategija Kitajske in Rusije formalno ne opredeljuje več kot sovražnic, to dejstvo ostro zanika z drugim dokumentom, s katerim administracija utemeljuje rekordne vojaške izdatke. To neskladje razkriva notranje protislovje ameriške politike in odpira vprašanje, v kolikšni meri bodo deklarativne usmeritve dejansko uresničene. Jasno pa je, da nova strategija daje prednost nacionalnim državam pred nadnacionalnimi strukturami, kot sta EU in celo OZN.

V tem kontekstu se pojavljajo tudi govorice o ameriških prizadevanjih za razgradnjo EU, vključno z domnevnimi pobudami Italiji, Madžarski, Poljski in Avstriji za izstop iz Unije. Te navedbe so bile uradno zanikane, vendar je dvom zasejan. Duh razkroja je ušel iz steklenice. To potrjuje tudi ideja o ukinitvi skupine G7 in njeni zamenjavi z G5 (ZDA, Kitajska, Rusija, Indija in Japonska), v kateri ni niti ene evropske države. Za Nemčijo in EU kot celoto je to simboličen, a zelo konkreten ponižujoč poraz in znak geopolitičnega zdrsa.

Zmanjševanje ameriškega interesa za Nato pomeni, da bo Evropa ostala sama z vojno, ki je ni sposobna ne vojaško ne politično, ne finančno izpeljati do konca. V Washingtonu so se očitno zato, da ne bi tvegali spopada z Rusijo, pomirili z rusko zmago, evropske prestolnice pa vztrajajo v iluziji. Daljše kot bo to vztrajanje, težji bo poraz – in višjo ceno bosta plačali tako Ukrajina kot Evropa. Dejstvo je, da ima Rusija zaradi naravnih bogastev, velikosti in vojaške moči bistveno večjo uporabno vrednost kot Evropa.

Na kocki ni le prihodnost Nata, temveč tudi prihodnost EU. Če bodo velike države, zlasti Nemčija in Francija, skušale vsiliti federalizacijo in načelo preglasovanja pri ključnih vprašanjih, bo Unija izgubila legitimnost. Takšna tvorba ne bi bila več prostovoljna skupnost suverenih držav, temveč centralizirana struktura, ki bo zaradi vse večjih nasprotij postopoma razpadla.

Zato je nujno jasno in brezpogojno zavrniti konfiskacijo premoženja ruske narodne banke ter z njo povezano avtoritarno centralizacijo EU. Slovenski politiki pri tem žal ne kažejo ne samostojnosti ne poguma. Nekaj mesecev pred volitvami vlada brez mandata parlamenta in brez neposredne volje ljudstva ne sme zadolževati prihodnjih generacij za financiranje te nepotrebne, nevarne in tragične vojne. Če je to ladja, na kateri plujejo evropske elite, potem je naloga odgovornih državljanov, da z nje pravočasno izstopijo.

13. 12. 2025

-------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------

EVROPSKA UNIJA V VRTINCU MILITARIZMA

Zadnji, uradno soglasni sklep Sveta EU o najemu dolgoročnega posojila v višini 90 milijard evrov, ki naj bi Ukrajini omogočil nadaljevanje vojne vsaj še dve leti, pomeni prvi resen institucionalni korak k razgrajevanju Evropske unije kot demokratične politične skupnosti.

Nemški kancler Merz in predsednica Evropske komisije Ursula von der Leyen sta sicer doživela neuspeh s predlogom, da bi nadaljevanje vojne financirali z zaplembo ruskega državnega premoženja, vendar pa je 25 od 27 držav članic privolilo, da se EU v ta namen zadolži na mednarodnih kapitalskih trgih. Tako imenovana »evropska vojna stranka« je s tem dosegla vsaj začasno zmago.

Lizbonska pogodba jasno določa, da je za skupno zadolževanje EU potrebno soglasje Sveta EU. Ker pa so se države članice dogovorile zgolj o zamrznitvi ruskega državnega premoženja, ne pa tudi o njegovi zaplembi v korist Ukrajine, je Evropska komisija na zasedanju Evropskega sveta – organa, ki ga sestavljajo predsedniki držav ali vlad in naj bi s soglasjem sprejemal strateške usmeritve – vsilila dogovor o skupnem zadolževanju EU za financiranje pomoči Ukrajini v prihodnjih dveh letih.

Odločitev zaradi nasprotovanja Madžarske in Slovaške ni bila sprejeta s popolnim soglasjem, saj sta zavrnili udeležbo v tem posojilu. Določilo o nujnosti soglasja so pobudniki tega posojila  obšli s sklicevanjem na mehanizem t. i. okrepljenega sodelovanja (enhanced cooperation), ki omogoča obvode. Sklep je bil tako sprejet kljub temu, da sta Madžarska in Slovaška izrecno glasovali proti in nista pristali na kakršnekoli obveznosti iz tega naslova, Češka pa je sicer glasovala za, a se je hkrati odpovedala kakršnim koli obveznostim.

Formalno soglasje v tem primeru torej ni  bilo enako popolnemu soglasju, kar vodstvu EU omogoča »legalno« kršenje ustanovnih aktov EU. 

Predsednik slovenske vlade bi lahko podprl madžarsko-slovaško oziroma češko stališče, vendar je ostal zvest navodilom trojke oziroma bruseljske birokracije. S tem je, če bo takšen sklep potrdil tudi parlament, zavezal bodoče generacije za poplačilo našega dela posojila v višini najmanj 800 milijonov eur. V bistvu gre za donacijo. Da bi Rusija po koncu vojne plačala Ukrajini reparacije so seveda samo pobožne želje oziroma pretveza pobudnikov tega posojila. Predsednik vlade je zamudil priložnost, da bi se pridružil trem srednjeevropskim državam, ki nasprotujejo vojni. Miru ne bo mogoče doseči z orožjem ampak s pogovori! Demokracije ne branimo v Ukrajini, ki je prestreljena s korupcijo, ampak v vsaki članici posebej!

Evropska komisija in nekatere vodilne države članice si vse bolj odkrito prizadevajo za odpravo načela soglasja in uvedbo večinskega glasovanja v EU, s čimer bi bila stališča manjših držav sistematično povožena. Slovenija deluje v skupini držav, ki reformo sistema glasovanja podpirajo. Najbolj zagreti zagovornici preoblikovanja EU v federativno tvorbo sta Nemčija in Francija. Politično vse bolj oslabljen francoski predsednik Macron podpira kanclerja Merza, ki ne skriva ambicije, da bi z novo militarizacijo – ob podpori predsednice Komisije – prevzel vodilno vlogo v EU. Militarizacija naj bi predvsem Nemčiji omogočila gospodarsko obnovo. Pogoj za to, pa je obstoj zunanjega sovražnika, v tem primeru Rusije.

Vplivni ameriški ekonomist Jeffrey Sachs je v odprtem pismu kanclerju Merzu opozoril, da Nemčija nosi pomemben del odgovornosti za vojno v Ukrajini: od tega, da se po drugi svetovni vojni ni odločila za nevtralnost, do sodelovanja pri širitvi Nata proti Vzhodu, dopuščanja kršitev sporazumov Minsk 1 in 2, ter nepripravljenosti na pogovore z Moskvo. Pred nekaj dnevi je ena izmed visokih funkcionark bivše Bidnove administracije priznala, da do vojne v Ukrajini ne bi prišlo brez širjenja Nata.

Po napovedanem umiku ZDA iz aktivnega reševanja ukrajinske krize bo ključno vlogo pri oblikovanju bruseljske politike prevzela Nemčija. Predsednik slovenske vlade je med  nedavnim obiskom v Berlinu podprl politiko kanclerja Merza, zlasti glede vprašanja zamrznitve ruskih državnih sredstev v EU. 

Enačenje z nemškimi vse bolj militarističnimi cilji, ni v dolgoročnem interesu Slovenije.

Slovenija mora ohranjati korektne odnose z vsemi velikimi silami. Zaradi zapletenega geopolitičnega položaja bi lahko v prihodnosti morda potrebovali rusko podporo. Rusofobne politike slovenskih oblasti v Moskvi ne bodo pozabili, posebej dobav orožja Ukrajini. Slovenije ne ogroža Rusija ampak potencialno kvečjemu sosednje države članice Nata, ki so imele do nas v preteklosti ozemeljske pretenzije.

Pred prvo svetovno vojno so ameriški strokovnjaki, ki so pripravljali predloge za mirovno konferenco, razmišljali o možnosti samostojne slovenske države. Od te ideje so odstopili, ker so menili, da bi Slovenija brez ameriške vojaške navzočnosti v nekaj letih postala nemški vazal. Ta opozorila se danes, več kot sto let pozneje, zdijo presenetljivo aktualna.

Naša diplomacija bi morala voditi aktivno politiko sodelovanja z srednjeevropskimi državami. Zaradi poglabljajoče se gospodarske krize v EU bi morala Slovenija iskati nova tržišča in partnerje, zlasti med državami skupine BRICS, ne glede na pomisleke bruseljske birokracije.

EU se je – kot potrjuje tudi najnovejša ameriška strategija nacionalne varnosti – znašla na geopolitičnem stranskem tiru. Izpadla je celo iz skupine C5 (ZDA, Kitajska, Rusija, Indija, Japonska), ki naj bi po mnenju Washingtona nadomestila nekdanjo skupino najbolj razvitih držav G7. V prihodnosti se bo EU soočala s številnimi odprtimi vprašanji: s težko uresničljivo obnovo politike sožitja v Evropi, vzpostavitvijo nove varnostne arhitekture, normalizacijo odnosov z Rusijo, migracijami, pospešitvijo tehnološkega razvoja itd.

Financiranje vojne v Ukrajini in njene obnove – ki gotovo ne bo omejeno na dve leti – bo povzročilo nova nasprotja in nadaljnjo fragmentacijo med državami članicami, podobno kot kmetijska politika, širitev EU in z njo povezano zmanjševanje kohezijskih sredstev.

Sedanje vodstvo EU nima ne vizije ne načrta za reševanje teh strukturnih problemov, ki resno ogrožajo njen obstoj. EU nosi v sebi številne usedline kolonialne preteklosti in še zdaleč ni tako demokratična ustanova kot se je zdelo pred našim vstopom vanjo. Odgovor vodilnih struktur EU in velikih držav na sedanjo krizo, ki jo preživlja, je predvsem zaostrovanje centralizacije in avtoritarnosti. To potrjujejo na primer vse strožja medijska cenzura in uvajanje številnih sankcij, ne samo proti Rusiji.

Na zadnji seji Sveta EU so – tudi s soglasjem slovenskih predstavnikov – uvedli sankcije proti 17 »neposlušnim« državljanom EU (prepoved potovanj, ukinitev bančnih računov itd.). Skupno jih je na tem seznamu že 59. Obtoženi so širjenja proruske propagande.

Med njimi je tudi polkovnik Jacques Baud, švicarski državljan, nekdanji vodja švicarske strateške obveščevalne službe, član vodstva mirovnih sil OZN, analitik Nato obveščevalnih služb v Bruslju in avtor številnih strokovnih del. Kriv je zato ker opozarja na dvolično ravnanje evropskih politikov v vojni v Ukrajini. Obtožujejo ga teorij zarote, med drugim trditve, da je Ukrajina sama izzvala določene vojaške napade zato, da bi se pridružila Natu – kar je javno omenil na primer tudi nekdanji vodja kabineta ukrajinskega predsednika.

Na seznam obtoženih oseb, ga je uvrstila Kaja Kallas, visoka predstavnica EU za zunanje zadeve in varnostno politiko, oseba od katere je estonsko sodišče nedavno zahtevalo, da na družbenem omrežju umakne neko svojo neresnično trditev in se opraviči. Če bo šlo tako naprej je samo vprašanje časa, kdaj bodo birokrati v Bruslju podobne kazni izrekali tudi za stališča izrečena na javnih omrežjih. Absurd je, da je ameriški predsednik Trump, ki trdi, da v  EU zatirajo svobodo medijev, postal njihov zaščitnik.

EU danes upravljajo politiki, ki Unijo vodijo v vojno, v njen razkroj in v diktaturo. Tega bi se morali zavedati tudi slovenski politiki. Mandata niso dobili za to, da nekritično sledijo ukazom iz tujih centrov moči.

22. 12. 2025