UROŠ LIPUŠČEK: ARHIV 2024
Dragi prijatelji,
z današnjim dnem začenjam objavljati svoje misli in komentarje o najpomembnejših dogodkih tako doma kot v tujini. Razlog za to je moja odločitev, da bom kandidiral na volitvah v evropski parlament. Za kandidaturo sem sem se odločil iz dveh razlogov; prvič, ker nisem zadovoljen s pasivno vlogo naših poslancev v evropskem parlamentu, in drugič, ker so na obzorju temeljite reforme EU. Gre za usodno vprašanje, ali bo EU ostala zveza suverenih držav, ki jih združujejo skupni cilji, predvsem demokracija, zavzemanje za človekove pravice, trajnostni razvoj in prizadevanja za mir v svetu. EU se žal spreminja v vse bolj avtoritarno tvorbo, v kateri dobiva ob podpori najmočnejših držav članic vse bolj odločilno vlogo evropska birokracija, ki jo uteleša neizvoljena evropska komisija, ki si prilašča pristojnosti suverenih držav članic. Tega državljani EU ne smemo dopustiti. Zato sem na podlagi dolgoletnih izkušenj, ki sem si jih nabral med bivanjem v tujini, odločil kandidirati na evropskih volitvah. Pozivam vas, da me pri tem podprete.
10. 2. 2024
-------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------
Prekmurska televizija As je v petek na gradu v Beltincih organizirala prvo razpravo o delovanju EU pred junijskimi volitvami v evropski parlament. Na njej sta sodelovala dva slovenska evroposlanca, Franc Bogovič in dr. Klemen Grošelj, ter ekonomist dr. Bogomir Kovač z ekonomske fakultete v Ljubljani in moja malenkost. Oba poslanca sta poudarjala predvsem pozitivne vidike delovanja evropskih inštitucij, s profesorjem Kovačem pa sva opozarjala tudi na številne probleme s katerimi se sooča EU in na nevarno krepitev avtoritarnih teženj v EU. Oddaja bo na sporedu v torek.
18. 2. 2024
-------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------
V četrtek bomo na prireditvi, ki jo organizira Ustanova dr. Šiftarjeva fundacija, govorili tudi o priključitvi Prekmurja k Jugoslaviji. O tem sem pisal tudi v knjigi Prekmurje v vrtincu pariške mirovne konference 1919.
19. 2. 2024
-------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------
Včeraj sem bil povabljen na občni zbor Nove stranke upokojencev Slovenije v Celju. Predstavil sem jim razloge za mojo kandidaturo za EU poslanca ter predstavil moj pogled na nujno potrebne reforme EU, če hoče ostati demokratična združba, ki ne bo postala plen novih militaristov in bo pomemben dejavnik miru in napredka. Prisotni so se strinjali z mojimi pogledi in me bodo podprli.
21. 2. 2024
-------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------
Na gradu v Murski Soboti je bila včeraj v navzočnosti predsednika Slovenske akademije znanosti in umetnosti dr. Petra Štiha predstavljena monografija »Mi vsi živeti ščemo«. Prekmurje 1919: okoliščine, dogajanje, posledice, ki jo je leta 2020 izdala Slovenska akademija znanosti in umetnosti. Prireditev je potekala v organizaciji Šiftarjeve fundacije in Pomurskega muzeja. Na okrogli mizi, ki jo je vodila dr. Metka Fujs, smo dr. László Göncz, dr. Attila Kovács in jaz pojasnili nekatere glavne značilnosti priključitve Prekmurja k Sloveniji leta 1919. Poznavanje dogajanja v tem času je pomembno za razumevanje geopolitičnih silnic, ki so prisotne še danes.
23. 2. 2024
-------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------
Danes sem skupaj s poslancem državnega zbora iz stranke Svoboda mag. Miroslavom Gregoričem sodeloval v intervjuju, ki ga je vodil urednik TV As Simon Balažic. Govorili smo o vojni v Ukrajini in genocidu v Gazi. Oba z mag. Gregoričem sva se zavzela za takojšnjo razglasitev premirja v vojni v Ukrajini in za začetek političnega reševanja te krize. Obsodila sva tudi etnično čiščenje in pobijanje Palestincev v Gazi ter od vlade zahtevala, da končno prizna palestinsko državo. Intervju bo na sporedu TV As prihodnji torek.
1. 3. 2024
-------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------
Tako kot vsako leto kadar sem doma, sem se včeraj odpravil na prireditev na Muljavi - rojstnem kraju našega pisatelja in novinarskega vzornika Josipa Juriča. Letošnja prireditev, ki se je začela s tradicionalnim pohodom "Po Jurčičevi poti", je potekala v znamenju več jubilejev; 30. obletnice množičnega pohoda, 100. obletnice predstav na prostem na Muljavi, 180. obletnice rojstva Josipa Jurčiča in 160. obletnice prve izdaje povesti o Juriju Kozjaku. Predsednik turističnega društva Muljava, Gašper Erjavec, me je povabil na uprizoritev gledališke predstave Jurij Kozjak, ki bo koncem junija. Na prizorišču smo lahko videli več igralcev, ki so bili oblečeni v tradicionalna srednjeveška oblačila. Vse priznanje organizatorjem za prirejanje te tradicionalne in dobro obiskane kulturne prireditve. V času grozečih vojn so takšne prireditve balzam za dušo.
3. 3. 2024
-------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------
Danes sem se s prijatelji povzel na hrib Jeterbenk nad Žlebemi pri Medvodah. Po slabi uri hoje navkreber se na vrhu Jeterbenka odpira lep razgled na dolino tja do Kranja. Škoda, da zelo lepo obnovljena Marjetina cerkev, kjer naj bi v davnih časih po pripovedki prebival strašen zmaj, ki so ga domačini premagali tako, da so mu dali jesti tele, ki je bilo napolnjeno z živim apnom, ni odprta za ogled. Jeterbenk, kjer sta ob vznožju hriba v 12. ali 13. stoletju stali dve trdnjavi, ni kraj, ki bi ga ljudje množično obiskovali. Splača se ga videti.
3. 3. 2024
-------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------
Obisk Bele krajine, kjer so me zelo prijazno sprejeli. Na občnem zboru Zveze slovenskih častnikov iz Metlike sem govoril o Evropi ukleščeni med vojno v Ukrajini in genocidom Palestincev v Gazi. V gostilni na belokranjski meji so mi najprej postregli s »pasošem« za vstop v Unijo vinorodnih dežel svobodnega belokranjskega ozemlja, ki si ga je zamislil pokojni humorist Toni Gašperič, nato pa sem bil postrežen s tradicionalno belokranjsko pogačo. Zbrani častniki so pozorno poslušali poročilo predsednika belokranjske podružnice Antona Kraševca pa tudi moje predavanje o vse bolj napetem mednarodnem položaju in pripravah evropskih držav na vojno z Rusijo. Na žalost to niso več le za moreče sanje.
7. 3. 2024
-------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------
Na tiskovni konferenci ob koncu zasedanja kitajskega narodnega kongresa.
11. 3. 2024
-------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------
V petek sem predaval članom Zveze slovenskih častnikov Novo mesto o mednarodnem položaju. Tako kot prejšnji teden v Metliki, so zbrani pozorno poslušali mojo razlago vzrokov in posledic nadaljevanja vojne v Ukrajini in genocida v Gazi. Obe oceni nista povsem v sozvočju z »uradnimi resnicami,« ki nam jih servirajo tako uradne institucije kot tudi vodilni mediji tako v tujini kot tudi pri nas.
16. 3. 2024
-------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------
Javorovica nad Šentjernejem, sobota dopoldne. V tej vasi so nemški nacisti in slovenski domobranci 16. marca 1944 na grozovit način pomorili 113 izdanih borcev IV. bataljona Cankarjeve brigade. Ob tej obletnici je bilo dobro obiskano zborovanje, na katerem je govorila predsednica republike Nataša Pirc Musar. Pričakoval sem, da bo rekla kakšno tehtno besedo o nujnosti končanja vojne v Ukrajini in genocida v Gazi.
16. 3. 2024
-------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------
Sinoči sem predaval članom krajevne organizacije Združenja borcev za vrednote NOB v Sneberjih pri Zadobrovi. Naslov mojega predavanja, ki ga je moderiral upokojeni polkovnik Miha Butara, je bil »Od Ukrajine do Palestine«. Tako kot na predhodnih predavanjih se je pokazalo, da je javnost o tem dogajanju obveščena enostransko, saj vodilni mediji tako v tujini kot pri nas prinašajo večinoma samo uradne resnice. Navzoči so me podprli v zahtevi, da bi politiki namesto o nadaljevanju vojne začeli z diplomatsko dejavnostjo za končanje vojne v Ukrajini in da je skrajni čas za končanje genocida nad Palestinci. Samo sramežljivi pozivi Izraelu, naj preneha z množičnimi zločini, brez dvoma ne bodo zalegli, kajne gospa zunanja ministrica.
20. 3. 2024
-------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------
Ob današnji 270. obletnici rojstva slovenskega matematika, inženirja, topniškega častnika in predvsem očeta logaritmičnih tablic, Jurija Vege, sem se udeležil pohoda po Vegovi poti in slovesnosti v njegovi rojstni vasi Zagorici pri Dolskem. Med eno in pol urno hojo iz Dolskega strmo v hrib do njegove rojstne hiše sem se kot nekdanji dijak gimnazije Jurija Vege v Idriji spomnil, da nam je profesor matematike zatrjeval, da si moramo nujno zapomniti vrednost logaritma 2, ki je zelo uporaben. Če sem se prav zapomnil, je njegova vrednost 0.30. 103. Slovesnosti, ki se jo je udeležil tudi minister za obrambo Marjan Šarec, so dali poseben ton vojaški orkester, častna vojaka ob Vegovi bistri in domači tamburaški orkester, ki je pričaral domače vzdušje. Poleg generala Maistra je bil Vega eden izmed najbolj zaslužnih slovenskih vojščakov pretekle dobe.
23. 3. 2024
-------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------
V sredo je televizija AS iz Murske Sobote priredila prvo soočenje kandidatov za poslance v evropskem parlamentu. Na soočenju, kjer za enkrat med navzočimi kandidati ni prišlo do polemike, smo obravnavali vprašanja miru in (ne)varnosti v Evropi, napovedane reorganizacije EU in emigrantske problematike. V svojih nastopih se zavzemam za mir in nasprotujem politiki tretje militarizacije Evrope v zadnjih sto letih, ki jo napovedujejo tako vodilni evropski politiki ter vodstvo evropske komisije, kar lahko vodi samo v nove vojne.
27. 3. 2024
-------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------
Danes je svetovni dan zdravja. Poteka pod sloganom »Moje zdravje, moja pravica.« Ali res? Polovica svetovnega prebivalstva nima niti osnovnega zdravstvenega varstva. Upam, da bodo tudi v zdravniškem sindikatu Fides končno spoznali, da zdravje ni (samo) pridobitniška dobrina. Če se bo amerikanizacija našega zdravstvenega sistema nadaljevala, se nam vsem, ne samo starim, slabo piše. Še moja osebna izkušnja. Med mojim dolgoletnim bivanjem v New Yorku me je zdravnik urgentno pregledal šele, ko so na banki po nekaj urah potrdili, da ima ček kritje! Današnji dan poteka tudi v znamenju usodne dileme, ali bo svetovna zdravstvena organizacija WHO dobila posebna pooblastila, s katerimi bo lahko razglašala izredna stanja in nas bo, če ne bomo upoštevali njenih zahtev, na primer o obveznem cepljenju ali izražanju kritičnih stališč, lahko doletela tudi zaporna kazen. Ne pozabimo, da je zdravje naše največje bogastvo, ali kot so rekli stari Rimljani: "Valetudo bonum optimum."
7. 4. 2024
-------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------
Na ploščadi pred parlamentom je popoldne več sto ljudi na zborovanju v podporo Palestincem zahtevalo od vlade, da zavzame bolj jasno in odločno stališče do genocida, ki ga izraelska vojska počne v Gazi. Prekinite ali vsaj bistveno omejite diplomatske stike z ekstremistično izraelsko vlado so poudarjali govorniki, uvedite prepoved trgovanja z orožjem z Izraelom in z izdelki iz zasedenih palestinskih ozemelj! Kdo ve, ali jih je kdo od vodilnih politikov slišal … zelo verjetno ne.
7. 4. 2024
-------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------
Danes sem bil gost katoliške televizije Exodus, ki ima sedež v Mariboru. Odgovorni urednik Zoran Kodela se je v oddaji, ki bo imela dva dela, z mano pogovarjal ne samo o genocidu v Gazi in vojni v Ukrajini, ampak tudi o ustroju mednarodnega političnega in gospodarskega sistema, ki je v hudi krizi. Moje mnenje je, da se svet sooča z vse hujšimi krizami in vojnami predvsem zaradi sprevržene morale in hlepenja vseh vrst elit za ekstremno visokimi dobički in to za vsako ceno. Prva oddaja bo na sporedu naslednji torek.
8. 4. 2024
-------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------
Sinoči sem bil gost na tematskem večeru o mednarodnem položaju, ki ga je v Cankarjevem domu na Vrhniki, organizirala področna organizacija Zveze borcev NOB iz tega kraja. Pogovor je moderiral moj nekdanji televizijski kolega, sicer Vrhničan, Drago Bulc. Tudi sinočnja razprava v napolnjeni mali dvorani tega doma, v kateri sva razpravljala o vojni v Ukrajini, pokolih v Gazi in odnosu naših politikov do teh vprašanj, je pokazala, da je javnost pomanjkljivo obveščena o tem dogajanju, po drugi strani pa narašča zaskrbljenost zaradi stopnjevanja mednarodne napetosti. Skupna misel tematskega večera je bila, da moramo za vsako ceno ohraniti mir in preprečiti napovedano novo militarizacijo Evrope, ki bo, če ne drugega, uničila socialno državo in drastično znižala naš življenjski standard.
10. 10. 2024
-------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------
Sinoči sem bil gost na večeru, ki so ga v Ormožu organizirale Območno združenje Veteranov vojne za Slovenijo, Zveza slovenskih častnikov iz tega kraja in Zveza templarskih društev. Pogovor o tem, ali nova svetovna ureditev ogroža svetovni mir, je vodil prof. Miran Fišer. Moje stališče je, da stari svetovni sistem, ki je nastal po drugi svetovni vojni, razpada, kar potrjujejo tako vojna v Ukrajini kot genocid v Gazi in vse bolj agresivni Izrael. Ali bo novi red bolj demokratičen in stabilen, je težko reči. ZDA namreč poskušajo za vsako ceno zadržati svetovno hegemonijo, na kar države svetovnega Juga vse težje pristajajo. Po drugi strani delujejo v ozadju sile, ki si prizadevajo za nadaljevanje imperialne dominacije. V to kategorijo sodijo na primer poskusi, da bi preko Svetovne zdravstvene organizacije vpeljali neke vrste svetovno diktaturo, ki jo bo obvladoval mednarodni kapital.
19. 4. 2024
-------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------
Sinoči sem v okviru turneje po slovenskih krajih, pred uradnim začetkom predvolilne kampanje za volitve v evropski parlament, govoril skupini občanov iz vasi Markovci na Dravskem polju. Poskušal sem pojasniti del političnega ozadja sedanje najhujše mednarodne krize po uradnem koncu hladne vojne, ki se na žalost nadaljuje, kar potrjujeta tako vojna v Ukrajini kot tudi strašen genocid v Gazi nad nesrečnimi Palestinci. Kako dolgo še? Tudi evropski ne samo ameriški politiki so povsem pozabili na človečnost in moralo.
25. 4. 2024
-------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------
Sinoči sem bil gost domžalskega društva Pod staro češnjo, ki ga vodi zagnani naravovarstvenik Anton Komat, avtor številnih del s področja varovanja narave, ki je imel prav včeraj rojstni dan. Moja glavna misel je bila, da bi se morali evropski politiki zavzeti za takojšnje končanje tako vojne v Ukrajini kot tudi genocida v Gazi. Navzoči so pozdravili osrednjo misel mojega predvolilnega programa, da je treba doseči mir, mir in še enkrat mir. Za to se je v intervjuju za Sobotno prilogo zavzel tudi predsednik vlade Golob, čeprav je vlada še nedavno pristopila k češkemu projektu nakupa streliva za Ukrajino. Eden od uglednih ameriških komentatorjev je prav danes zapisal, da še več orožja ne more prinesti miru. Očitno smo k tej (novi) usmeritvi naših politikov prispevali tudi mirovniki.
27. 4. 2024
-------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------
Pobočja Nanosa so bila aprila leta 1942 prizorišče hude bitke med partizani in italijansko fašistično vojsko. V bitki okoli 1500 italijanskih vojakov s 54 partizani je padlo 7 borcev, 9 ujetih partizanov pa so po sojenju v Rimu usmrtili. V spomin na to bitko je bila danes, ob Dnevu upora proti okupatorju, pri spomeniku padlim partizanom spominska slovesnost, na kateri sem bil slavnostni govornik. Navzoče sem spomnil, da si takratni borci zaslužijo naše občudovanje in poklon. V zvezi s krizami in vojnami, ki divjajo v naši bližini, pa sem poudaril, da miru ni mogoče doseči z vojno in da mora Slovenija takoj in brez oklevanja priznati palestinsko državo.
27. 4. 2024
-------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------
CENZURA NA RTV SLOVENIJA
Včeraj, na Dan upora proti okupatorju, sem bil osrednji govornik na spominski slovesnosti na Nanosu, kjer so italijanski fašisti poskušali v spopadu, ki je prišel v zgodovino kot bitka na Nanosu, aprila 1942 leta uničiti partizansko vojsko na tem območju. V bitki 54 borcev z okoli 1500 italijanskimi fašisti je padlo 7 partizanov, 9 pa so jih zajeli in kasneje ustrelili v Rimu. V poročilu za radijski dnevnik 1. programa Radio Slovenija avtorica prispevka novinarka Nataša Uršič mene sploh ni omenila, (predvidevam, da je tako ravnala tudi v poročilu za druge informativne oddaje), domnevno zato, ker sem kandidat na volitvah v evropski parlament. Predvolilna kampanja v kateri začno veljati stroga pravila o pojavljanju kandidatov v medijih pričnejo veljati šele 11. maja. Do takrat morajo novinarji pri poročanju upoštevati običajne novinarske standarde. Gre za nezaslišano cenzuro, katere namen je očitno preprečiti mojo izvolitev. Pozivam vse volivce, da takšno prakso, ki ima na RTV Slovenija očitno domovinsko pravico, najostreje obsodijo in zahtevajo enakopravno obravnavo vseh kandidatov.
Uroš Lipušček
Kot neodvisni kandidat za evropskega poslanca kandidiram s podporo Desusa in Dobre države.
28. 4. 2024
-------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------
Živel prvi mednarodni delavski praznik 1. maj. Sinoči kres na Rožniku, danes zjutraj budnica v Domžalah. Človek se sprašuje, ali bo umetna inteligenca, ki bo pobrala veliko delovnih mest, povzročila novo ludistično gibanje in ne bo služila samo kapitalu, ampak tudi običajnim ljudem, torej človeštvu.
1. 5. 2024
-------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------
V počastitev praznika dela je Zveza svobodnih sindikatov Slovenije na Rožniku priredila tradicionalno dobro obiskano praznovanje, na katerem je govoril ljubljanski župan Zoran Jankovič. Napovedal je, da bo kapitalizem, kot ga poznamo, prej ali slej odšel. Ne ve pa, na kakšen način. Zavzel se je tudi za mir in odpravo vsega jedrskega orožja. V bežnem srečanju sem zunanji ministrici Tanji Fajon dal priznanje, da je, kot kažejo njene zadnje izjave, uvidela, da je vojno v Ukrajini treba takoj končati in jo reševati po diplomatski poti. Če je tako, sem pripomnil, zakaj potem financiramo nakup orožja za Ukrajino. Kratek premislek … zaradi Nata. Tudi Madžarska in Slovaška sta članici Nata, pa ne pošiljata orožja, sem odvrnil. Sicer so me navzoči trepljali in poudarjali, naj se ne vdam in naj vztrajam kljub medijskemu bojkotu. Gremo naprej!
1. 5. 2024
-------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------
Danes so mi na Rožniku številni ljudje predlagali naj objavim slavnostni govor, ki sem ga imel na dan upora proti okupatorju na Nanosu in ki so ga na Radiu Koper v celoti cenzurirali. Evo ga:
Spoštovane udeleženke in udeleženci te spominske slovesnosti, drage tovarišice, dragi tovariši.
Počaščen sem, da lahko ob prazniku upora proti okupatorju delim z vami svoje misli o zgodovinskih vrednotah, za katere se je še danes, ko je svet skoraj na robu tretje svetovne vojne, vredno boriti. Na dan upora proti okupatorju se spominjamo ustanovitve Osvobodilne fronte slovenskega naroda, edinstvene organizacije, ki je po kapitulaciji Kraljevine Jugoslavije povezala svobodoljubne Slovenke in Slovence, različnih svetovnih nazorov, ki so premagali ideološke razlike in začeli skupni boj proti fašizmu in nacizmu. Na žalost na to obdobje naše zgodovine še vedno nimamo skupnega pogleda.
Večina Slovenk in Slovencev, posebej na Primorskem, se je uprla fašizmu. Nekateri so izbrali tudi hlapčevsko držo. Vendar tu, na Nanosu, ki je bil aprila 1942 prizorišče hude bitke med partizani in fašistično italijansko vojsko, ki je poskušala zatreti osvobodilni boj na tem območju, ni bilo izdajalcev. V junaškem boju 54 partizanov z okoli 1500 italijanskimi vojaki je padlo 7 partizanov, 9 pa so jih Italijani zajeli in odpeljali v Rim, kjer so jih po obsodbi na smrt pred fašističnim sodiščem za zaščito države junija 1942 ustrelili. V njegovi odsotnosti so na tem sodišču na smrt obsodili tudi Janka Premrla Vojka, poveljnika legendarne Vojkove čete. Nanj so razpisali nagrado, vendar ga nihče ni izdal, kar potrjuje odločenost in visoko stopnjo domoljubja, s katero so se Primorci takrat borili proti fašistom. Italijanska vojska je poskušala Nanos obkoliti, vendar ji to ni uspelo, zato se je večina partizanov rešila.
Tako imenovana nanoška bitka ni ostala pozabljena, kar potrjuje tudi današnja slovesnost. Brez partizanskega boja in delovanja 9. korpusa narodnoosvobodilne vojske, ki je bil upoštevanja vreden dejavnik zavezniških sil v tem delu Evrope, bi bila Primorska verjetno izgubljena. Neodvisna Slovenija bi postala torzo, država brez morja, ki bi le težko živela samostojno življenje. Tudi zato si takratni borci zaslužijo naš globok poklon in spoštovanje.
Trpljenje Primorcev se je začelo med prvo svetovno vojno, potem ko so aprila 1915 države antante, zato da bi Italijo pridobile na svojo stran, Primorsko skupaj s Trstom in Gorico pa v tajnem londonskem paktu podarile Italiji. Politika osvajanja našega ozemlja je bila leta 1920 kronana s tako imenovano rapalsko pogodbo oziroma diktatom Italije, s katerim so takratne evropske velike sile Kraljevino Jugoslavijo prisilile, da se je odrekla zahodni Sloveniji in tretjini slovenskega prebivalstva.
Duh rapalskega sporazuma občasno še vedno buri duhove v tem delu sveta. V Italiji namreč po vojni zaradi tako imenovane hladne vojne ni bila izvedena defašizacija, zato italijanski skrajni iredentisti občasno še vedno nostalgično gledajo na takratne čase. V Italiji, ki se ji nekateri naši bivši najvišji politiki klanjajo, nekdanje Tigrovce, prve borce proti fašizmu in nacizmu v takratni Evropi, še vedno uvrščajo med teroriste. Kot sin enega od Tigrovcev v Idriji se pridružujem zahtevi, da naša vlada oziroma diplomacija odločno zahtevata rehabilitacijo pripadnikov Tigra pred italijanskimi sodišči.
Ob koncu druge svetovne vojne, posebej po ustanovitvi OZN, ki naj bi čuvala mir, je nastalo geslo »Nikoli več … ali res?«. Vojna v Ukrajini, ki ji ni videti konca, in genocid v Gazi dokazujeta, da je zgodovina slaba učiteljica. Priče smo namreč novemu boju za interesne sfere med velikimi silami. Ko smo se pred 20 leti pridružili EU, smo bili prepričani, da vstopamo v najbolj demokratično politično tvorbo na svetu, ki pa danes na žalost postaja vse bolj avtoritativna. Ne bom se spuščal v vzroke, ki so pripeljali do vojne v Ukrajini. Dejstvo je, da resnica ni ne bela, ne črna. Vojna, ki poteka že tretje leto, je hudo načela politično stabilnost v Evropi in v skrajni posledici resno grozi tudi miru v Evropi, ki je zaradi nje v vse večji politični, gospodarski in moralni krizi. Vojno v Ukrajini, ki se, kot potrjuje najnovejša ameriška vojaška pomoč, očitno lahko nadaljuje do zadnjega Ukrajinca, je potrebno takoj ustaviti in začeti politični dialog med sprtimi stranmi. Kako je mogoče, da že tretje leto ni več prav nobenega stika med najvišjimi politiki ZDA in Rusije? Biden in Putin bi si morala vzeti za zgled Kennedyja in Hruščova, ki sta leta 1962 preprečila, da tako imenovana kubanska kriza ni prerasla v atomski spopad. Zaradi vojne v Ukrajini in vse bolj sovražnih odnosov med Rusijo in EU vodilni jastrebi med politiki v Bruslju napovedujejo vzpostavitev vojne ekonomije, ki bi povzročila že tretjo militarizacijo Evrope v zadnjih sto letih. To bi bil začetek konca evropskega modela socialne države, saj bi se bistveno zmanjšala finančna sredstva za javno zdravstvo, šolstvo, pokojnine itd. Če se bo ta trend nadaljeval, nas bodo globalne sile, ki nam vladajo, prisiljevale, da bomo bistveno povečali stroške za vojsko, od česar bodo imeli korist samo največji svetovni proizvajalci orožja.
Večina imperijev je doslej propadla zaradi upada moralnih vrednot. Kako je mogoče, da skoraj nihče od vodilnih evropskih politikov ni izrekel besede genocid, ki ga izraelska vojska zganja nad palestinskim prebivalstvom v Gazi, in zahteval ostrih ukrepov proti Izraelu? Doslej je bilo pobitih več kot 34.000 Palestincev, med njimi skoraj dve tretjini žensk in otrok. Tudi EU igra v tem primeru dvolično igro. Po eni strani brez premisleka uvaja sankcije proti Rusiji, ki škodujejo predvsem Evropi, po drugi strani pa ji niti na misel ne pride, da bi podobne sankcije uvedla tudi proti Izraelu. Slovenija je moralno dolžna, da takoj in brez oklevanja prizna palestinsko državo. Pozive papeža Frančiška, da je treba vojno v Ukrajini takoj končati, prav tako pa tudi izraelsko pobijanje Palestincev v Gazi, vodilni zahodni politiki, ki so očitno slabi verniki, povsem ignorirajo. Pomemben irski državnik in filozof Edmund Burke je že pred več kot sto leti dejal, da miru ni mogoče doseči z vojno. Mir mora postati naravna danost! Na to modrost so današnji vodilni politiki očitno povsem pozabili. Še več orožja rokah tako Izraela kot Ukrajine pa tudi Rusije pomeni samo še več smrti in razdejanja. Za mir se je v najnovejšem intervjuju za Sobotno prilogo opredelil tudi predsednik vlade Robert Golob. Upam, da bo pri tem tudi vztrajal. Evropa mora, če noče biti prizorišče nove, že tretje vojne v zadnjih sto letih, oblikovati nov varnostni sistem, ki bo upošteval interese vseh držav in obnovil sožitje v Evropi.
Državljani zahtevamo od evropskih pa tudi naših političnih elit, da delujejo v dobro miru in sožitja na vsem svetu. Mir, mir in še enkrat mir je najvišja vrednota, za katero so se borili tudi partizanski borci, ki so pred 82 leti žrtvovali svoja življenja tu na Nanosu. V tem smislu bodo bližnje volitve v evropski parlament bistvenega pomena, saj bodo odločile, v katero smer se bo Evropa razvijala v prihodnjih letih.
Naj živi svobodna Primorska!
Smrt fašizmu – svoboda narodu!
dr. Uroš Lipušček
1. 5. 2024
-------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------
Na delavski praznik sem bil res polno zaseden. Popoldne sem še na Kongresnem trgu udeležil že tretjega shoda, ki so ga organizirali sindikat Mladi plus, društvo Iskra, CEDRA in Zasuk. Na njem so mladi, ki so bili v veliki večini opozarjali, na slabe oziroma vse slabše pogoje za delavce, posebej prekarne, slabe pogoje za bivanje študentov, slabo plačilo za njihovo delo itd. Videti je bilo polno radikalnih gesel. Ali se mladi naposled prebujajo? Sodeč po današnjem mitingu so vse bolj nastrojeni proti neoliberalnemu kapitalizmu, ki je zajel tudi našo deželo. Politiki jih očitno še ne slišijo. Zanimivo je, da smo ostre kritike slišali prav na 20. obletnico sprejema Slovenije v EU.
1. 5. 2024
-------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------
CENZURA NA RTV SLOVENIJA (OB SVETOVNEM DNEVU MEDIJEV)
V branje vam posredujem mail, ki sem ga dobil od vršilca dolžnosti odgovornega urednika Radio Koper mag. Andreja Šavka, potem ko so me popolnoma izključili iz poročila o osrednji primorski proslavi ob dnevu upora proti okupatorju na Nanosu, na kateri sem bil osrednji govornik. Očitno gre za moderno verzijo »damnatio memoriae«, to je prakse v starem rimskem imperiju, po kateri so nasprotnike brisali iz spomina.
Šavko Andrej meni in vodstvu RTV:
Spoštovani.
Na Radiu Koper in na RTV ni prišlo do cenzure. Dejstvo, da Vas v poročilu s proslave na Nanosu nismo vključili, je uredniška odločitev, da se tudi v tednih pred začetkom volilne kampanje ne izpostavlja posameznih kandidatov na volitvah. Taka je bila praksa tudi v minulih letih. V prispevku se je zato novinarka v skladu z dogovorom posvetila doslej spregledanemu dejstvu, da so bili primorski partizani, ki so se borili na Nanosu italijanski državljani slovenske narodnosti in pozivu italijanski državi, da te borce prizna kot prve upornike v Italiji proti fašizmu. Kot vselej smo v kratkem radijskem prispevku dali besedo tudi predsedniku območne enote Zveze borcev kot predstavniku organizatorjev in pa obiskovalcem spominske slovesnosti. Že dopoldan pa smo v našem programu proslavo napovedali in tam omenili tudi Vas kot slavnostnega govorca. O slovesnosti ob obletnici nanoške bitke je, kot smo do zdaj uspeli zaslediti, poročal le naš medij.
Mag. Andrej Šavko, v.d. Odgovorni urednik
Moje mnenje: noben urednik ali novinar RTV Slovenija, ki je javna ustanova, ne more arbitrarno določati ali spreminjati pravil o poročanju. Ta pravila je leta 2000 sprejel Svet RTV Slovenija. Pri njihovem nastajanju sem kot eden vodilnih avtorjev sodeloval tudi jaz. Nedavno so bila posodobljena, vendar njihova glavna načela – objektivnost, natančnost, nepristranskost, preverjanje dejstev, verodostojnost itd. – ostajajo ista. Do začetka predvolilne kampanje, tokrat do 9. maja, morajo veljati običajna pravila poročanja, v času predvolilne kampanje pa bodo veljala posebna pravila, ki jih je prav tako sprejel Svet RTV Slovenija.
Zaradi samovoljnega spreminjanja sklepov Sveta RTV Slovenija mag. Andreja Šavka pozivam, da odstopi z mesta vršilca dolžnosti odgovornega urednika, Svet RTV pa, da sprejme ustrezne ukrepe, po katerih bodo uredništva spoštovala njegove odločitve. Zahtevam tudi opravičilo.
Uroš Lipušček
3. 5. 2024
-------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------
Trditev bivšega predsednika ameriškega predstavniškega doma Thomasa O'Neilla, da je vsa politika lokalna, je bila potrjena že prvi dan uradnega začetka predvolilne kampanje. Na srečanju z volivci v Lendavi je bilo namreč poleg zaskrbljenosti zaradi negotovega svetovnega položaja in dveh hudih vojn izraženo predvsem zanimanje, v kolikšni meri bo EU ostala pri svoji temeljni viziji razvoja, sožitja in demokracije. Član naše liste na volitvah, bivši lendavski župan Anton Balažek, je poudaril težave pri izvajanju tako imenovanega zelenega prehoda. Ali bo na primer na tem območju možen, saj vsak dan vozi po avtocesti mimo Lendave deset tisoč vozil, od tega je dve tretjini kamionov. Rešitev je v železniškem prometu oziroma v dograditvi proge na tem območju, za kar pa zaenkrat v Ljubljani ni posluha.
11. 5. 2024
-------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------
Današnja sobota je bila posvečena Palestincem. Pohoda ob žici okupirane Ljubljane, ki je bil tokrat v znamenju grozot in genocida, ki se nadaljuje ob pasivnosti vseh držav, posebej pa ZDA in Evrope, ki sta največja izraelska zaveznika. Pohoda se je udeležilo neverjetno veliko število ljudi. Popoldne pa smo bili Aurelio Juri, Miloš Šonc in jaz povabljeni na mirovni shod v Trstu, ki je potekal v znamenju solidarnosti z nesrečnimi Palestinci in hude kritike ameriške in evropske politične elite ter Nata, ki dopuščajo genocid nad Palestinci. V krajšem nagovoru sem pozval na takojšnji konec genocida v Gazi in vojne v Ukrajini. Poudaril sem, da je v Evropi potrebno vzpostaviti novo varnostno strukturo, ki bo upoštevala interese vseh držav, kar pomeni tudi ukinitev ali vsaj radikalno transformacijo zveze Nato. Jadransko morje mora skupaj s tržaškim in koprskim pristaniščem postati območje brez jedrskega orožja, v katerem ne bo prostora niti za ladje na jedrski pogon.
11. 5. 2024
-------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------
MOJ NAGOVOR NA VČERAJŠNJEM PROTIVOJNEM ZBOROVANJU IN POHOD V TRSTU
Cari amici, tanti saluti da Ljubljana, Spoštovani prijatelji,
prinašam vam pozdrave slovenskih mirovnikov, ki se tako kot vi zavzemamo za mir in sožitje med vsemi narodi in državami. Živimo na območju močno zaznamovano z zgodovino, zato moramo združiti sile, da se vojna vihra, ki divja na obrobju Evrope ne bo razširila tudi v ta del Evrope. Storiti moramo vse, da se bosta tako genocid v Gazi kot tudi vojna v Ukrajini takoj končala. Genocid Palestincev v Gazi je razkril vso nemoralnost današnjega sveta in vodilnih političnih elit, ne samo v ZDA, ampak tudi evropskih voditeljev, razen redkih izjem, ki so, izraelsko početje v Gazi označili za genocid. Slednji je po mednarodnem pravu zločin nad vsemi zločini. Brez sankcij, vsaj takšnih kot proti Rusiji zaradi agresije na Ukrajino, ni pričakovati, da bi Netanjahu ustavil svoj morilski pohod.
Vojna v Ukrajini pa je, kot je priznal sam generalni sekretar Nata Stoltenberg predvsem posledica širjenja vojaške zveze Nato. Na žalost so naše politične elite obremenjene z logiko hladne vojne, ki se utegne spremeniti v pravo vojno. Skupaj moramo nastopiti proti poskusom, da bi v Evropi prišlo do že tretje militarizacije v zadnjih sto letih, katere glasnik je na žalost predsednica Evropske komisije Ursula von der Leyen, ki utegne na čelu Evropske komisije ostati še pet let.
Združiti moramo vse sile, da bi v Evropi vzpostavili novo varnostno arhitekturo, ki bo upoštevala interese vseh držav, kar pomeni tudi ukinitev ali vsaj radikalno transformacijo vojaške zveze Nato, ki se spreminja v agresivno silo z globalnimi ambicijami. Jadransko morje pa mora skupaj s tržaškim in koprskim pristaniščem postati območje brez jedrskega orožja, kjer ne bo več prostora niti za ladje z jedrskim pogonom. Če bom izvoljen za poslanca v Evropskem parlamentu, si bom skupaj z vami prizadeval, da bomo uresničili te cilje.
12. 5. 2026
-------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------
Včeraj so me člani kulturnega društva Dol pri Ljubljani povabili na pogovor, ki je potekal v dvorani župnišča. Poleg vojn, ki divjajo na obrobju Evrope, smo se pogovarjali tudi o poskusih, da bi Svetovna zdravstvena organizacije na bližnji konferenci dobila nadnacionalna pooblastila, kar bi bil korak k ustvarjanju globalnega avtoritarnega sistema, ne samo z zapovedovanjem obveznih novih cepljenj s poskusnimi in nepreverjenimi cepivi, tako kot v času zadnje pandemije, ampak tudi s cenzuro medijev in celo kazenskimi ukrepi zoper neposlušne državljane. Navzoči so se zavzeli za to, da od vlade zahtevamo, da na bližnjem zasedanju Svetovne zdravstvene organizacije odločno zavrne te poskuse. Na srečo je več držav že izrazilo tovrstne pomisleke. Po srečanju sem dobil naslednje sporočilo:
Spoštovani,
pogovor je bil zelo uspešen.
Izvedeli smo zelo veliko.
Povedali smo si iskreno vse kar mislimo.
Pogumno naprej.
Janja Strniša
KD Dol pri Ljubljani
16. 5. 2024
-------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------
Dopoldne sem na soočenju, ki ga je priredil Mirovni inštitut, predstavil svoje poglede na EU in položaj v svetu. Na soočenju, ki ga je odlično vodila sodelavka inštituta Nataša Briški, so sodelovali predstavniki oziroma predstavnice (bile v veliki večini) 7 strank. Odkrito sem povedal kaj mislim. Da je EU postala od ljudi odtujena institucija, s čimer se predstavnica SLS, ki že vrsto let živi v Bruslju, ni strinjala. Mislim, da moramo doseči, da se EU ne bo spremenila v napol vojaško organizacijo, kar nam grozi, če bodo uresničeni načrti sedanje predsednice EU Ursule von der Leyen in njenega kroga politikov o bistvenem povečanju vojaških stroškov. Državniki vseh sprtih strani se morajo začeti pogovarjati, tako kot sta se nekdaj Kennedy in Hruščev. Zato smo jih izvolili. Sicer bo resno ogrožen mir, s tem pa tudi evropska socialna država. Popoldne sem za svoja stališča dobil čestitko iz Bruslja:
(ime sem skril)
Odličen nastop 😄
Hvala!
16. 5. 2024
-------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------
MOJ DANAŠNJI GOVOR V TRZINU
Drage Trzinke in Trzinci!
Drage državljanke in državljani!
Vesel sem, da ste me povabili na slovesnost, ki je namenjena obujanju vrednot narodnoosvobodilne vojne. Tudi danes so nam vrednote, kot sta solidarnost in tovarištvo, več kot potrebne. Svet postaja, kot na primer dokazujeta vojna v Ukrajini in genocid v Gazi, vse bolj surov. Zato moramo storiti vse, da se virus obeh vojn ne bi razširil tudi na ta del Evrope, tudi v naše kraje.
Kljub temu, da je Trzin majhen kraj, trdno stoji na slovenskem zgodovinskem zemljevidu. Tu je bil na primer rojen dr. Ivan Hribar, bančnik, politik in diplomat, predvsem pa domoljub in neustrašen borec za slovenstvo in slovensko državo že v času pred prvo svetovno vojno. V svoji vnemi za dobrobit Slovencev in južnih Slovanov nasploh, ki so takrat vse bolj odločno zahtevali združitev v samostojno državo, je Hribar, ki ga je zgodovinar Igor Grdina označil za »Vseslovana«, že pred začetkom prve svetovne vojne prekrižaril velik del Evrope. Prišel je celo do Moskve, kjer se je sestal s takratnim carskim zunanjim ministrom Sergejem Dmitrijevičem Sazonovim. Poskušal ga je prepričati, da bi carska Rusija pomagala južnim Slovanom pa tudi Slovencem, da bi se osvobodili nemške dominacije, vendar je imela carska Rusija takrat drugačne račune. To zgodovinsko srečanje leta 1914 v Moskvi s carskim zunanjim ministrom Sazonom je Hribar opisal v svojih spominih. Bil je prvi in edini slovenski politik tistega časa, ki je komuniciral z najvišjimi politiki carske Rusije. Kot je zapisal v svojih spominih, je upal, da bo Sazonova prepričal, da bo "carska Rusija vzela slovenski narod pod svojo mogočno zaščito." S srečanja je odšel z občutkom, da je carskega zunanjega ministra v to prepričal. Na žalost so bili to samo občutki. Skupaj z Anglijo je namreč Sazonov Italiji podaril Trst, zato da bi jo države antante v prvi svetovni vojni pridobile za sodelovanje na njihovi strani.
Med pisanjem knjige Sacro egoismo sem v ruskih arhivih poskušal najti zapisnik o tem sestanku, vendar ga na žalost nisem. To delo čaka bodoče slovenske zgodovinarje. Hribar je potem, kot vemo, izbral herojsko smrt. V znak protesta proti italijanski okupaciji je aprila leta 1914 zavit v slovensko trobojnico skočil v Ljubljanico in se s samožrtvovanjem za vedno z zlatimi črkami zapisal v slovensko zgodovino. Mogoče bi lahko v njegov spomin v Trzinu ustanovili nekakšen študijski center, v katerem bi bili zbrani vsi dokumenti o njegovih aktivnostih.
Takšni domoljubi, kot je bil Hribar, so bili vzor, ki je navdihoval tudi osvobodilni upor slovenskega naroda proti fašističnim in nacističnim zavojevalcem med drugo svetovno vojno. Med uporniki, ki so prijeli za orožje, so bili tudi Trzinci. Brez uspešnega delovanja slovenske narodnoosvobodilne vojske v okviru zavezniške protifašistične koalicije in sodelovanju z drugimi bivšimi jugoslovanskimi narodi ne bi bilo ne zmage v drugi svetovni vojni ne neodvisne države Slovenije. Tega ne smemo pozabiti. Na slovesnostih, kot je današnja, zato še naprej gojimo osnovne vrednote narodnoosvobodilnega boja. To je v današnjem času, ko se ponovno vse bolj odkrito govori o nevarnosti nove evropske ali celo svetovne vojne, zelo pomembno.
Med razpadanjem bivše skupne države Jugoslavije sem bil očividec spopada med kolono JLA in enoto slovenske policije tu v Trzinu. Kolona oklepnikov JLA, ki je imela nalogo, da se prebije do letališča na Brniku, je bila blokirana v Trzinu. Dobro se spomnim, kako so bili vojaki zmedeni pa tudi prestrašeni. Ljudje so žejnim vojakom, ker je kolona več ur stala na mestu, prinašali vodo. Potem ko je izgledalo, da bo vojska poskušala napredovati proti Brniku, je prišlo do spopada. Bali smo se, da bodo niški specialci začeli zganjati teror. Ena od krogel je zadela celo streho naše hiše, čeprav je bila ta od spopada oddaljena več sto metrov. Na mestu spopada je danes jambor s slovensko zastavo. K rojstvu neodvisne Slovenije smo torej prispevali tudi prebivalci Trzina.
Razmere na svetu se danes na žalost vse bolj zaostrujejo. Tako vojna v Ukrajini, kot genocid v Gazi se nadaljujeta. Upajmo, da se oba požara ne bosta razširila. Zaradi tega postaja tudi položaj v Evropi vse bolj nestabilen. Zato bodo bližnje volitve v Evropski parlament zelo pomembne. Prvič zato, ker je potrebno prenoviti EU, da bo še naprej ostala demokratična tvorba, ki bo vsem Evropejcem zagotavljala dostojno življenje, demokracijo in mir, drugič pa zato, da bomo preprečili novo oboroževanje oziroma militarizacijo Evrope, ki jo napovedujejo nekateri politiki. Več orožja namreč pomeni samo večjo nevarnost vojne, s tem pa tudi vse manj socialne države. Naš odgovor na to je: politiki vseh vrst, čas je za razum. In čas je za mir.
Slava vsem borcem za svobodo, ne samo tu, ampak povsod po svetu.
18. 5. 2024
-------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------
Včeraj sem sodeloval na dveh radijskih soočenjih. Najprej zjutraj na radiu Ognjišče, na katerem so sodelovali vsi čelni kandidati list, ki se potegujejo za evropski parlament. Vprašanja v dvournem soočenju so bila zelo konkretna in strokovna. Pokazale so se velike razlike med vsemi poli slovenske politike. Sodeč po tem, slovenski člani novega parlamenta, tudi v novem sklicu v glavnem ne bodo nastopali složno. Popoldne pa sem sodeloval na prvem soočenju na radiu Slovenija v terminu Studia ob 17 ih. V skladu z zastarelimi predvolilnimi pravili RTV Slovenija, ki diskriminirajo neparlamentarne stranke, sem v družbi treh kolegic odgovarjal na številna dobro izbrana in relevantna vprašanja. Odgovor ni smel presegati 45 sekund, replika pa 30 sekund. Brez dvoma premalo za resno razpravo. Pred leti sem kot odgovorni urednik informativnega programa na televiziji poskušal doseči, da bi parlamentarne in neparlamentarne stranke, na začetku in na koncu kampanje imele enak status, vendar mi zaradi enotnega odpora vseh parlamentarnih strank, levih in desnih, to ni uspelo. Skrajni čas je za spremembo teh pravil.
23. 5. 2024
-------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------
Včeraj je bila na Predmeji v Domu krajanov, v nabito polni dvorani, pretresljiva slovesnost ob predstavitvi knjige »Brgitni: Angelska Gora«. Avtorji knjige, ki jo je uredil Bojan Bratina, so vsak s svojega zornega kota pojasnjevali strašen zločin italijanskih soldatov, ki so februarja leta 1943 iz maščevanja pobili vse člane družine Bizjak in zažgali hišo skupaj z njimi, ker so prebivalci te vasi množično odhajali v partizane. Podivjani italijanski vojaki so ubili tudi Bizjakovo ženo, ki je bila v osmem mesecu nosečnosti, ter njo in dojenčka večkrat prebodli z bajoneti. Njen mož Slavko, ki je bil takrat v partizanih, je na pogorišču domačije iz obupa storil samomor. Ta tragedija je navdihnila slikarja Toneta Kralja, da je naslikal pretresljivo sliko »Angelska gora«, ki ima za nas podoben simbolni pomen kot Picassova »Guernica«. Prikazuje Slavkovo ženo, ki poskuša v zadnjih trenutkih življenja pred plameni rešiti svojega dojenčka. Pisatelj Tone Partljič, presunjen nad sliko, je napisal dramo o uporu, ki ga je spodbujal primorski partizanski junak Janko Premrl Vojko, in o najhujši človeški zlobi. Urednik knjige Bojan Bratina je zapisal, da se ob tem strašnem zločinu oglašata spomin in vest, pesnik Franc Černigoj je ponovil svoj verz, da je najbolj globoka tema srca, zgodovinar Alojz Likar pa, da te zgodbe še ni konec. Palestina kriči in umira!
26. 5. 2024
-------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------
V zadnjih dneh sem sodeloval na številnih forumih. Najprej o udeležbi na ženskem forumu, ki je potekal pod vodstvom Sonje Lokar, neumorne borke za pravice žensk. Čeprav naj bi delegacijo vsake liste sestavljala ena ženska in en moški, smo se tega srečanja, kot sem videl, udeležili le trije moški. To dokazuje, da omenjena problematika še ni prodrla v vse moške duše. Seveda sem podprl pravice žensk za enakopravnost na vseh področjih, pravico do splava, proti nasilju nad ženskami itd. Opozoril pa sem tudi, da vloge žensk ni mogoče idealizirati. Med največje vojne hujskače spada kar nekaj vrhunskih ženskih političark, na primer predsednica evropske komisije Ursula von der Leyen, nemška zunanja ministrica Annalena Baerbock, predsednica estonske vlade Kaja Kallas, nekdanja predsednica finske vlade Sanna Marin itd.
Zanimivo je bilo tudi soočenje v organizaciji nevladne organizacije Glas ljudstva.
30. 5. 2024
-------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------
V nedeljo popoldne je bila na Vojskem nad Idrijo zaključna prireditev Šestih Šinkovčevih dnevov poezije, ki združujejo tako mlade kot starejše pesnike iz Slovenije in zamejstva. Na lepo pripravljeni in obiskani prireditvi so razglasili nagrade za najboljše pesniške dosežke. Pobudo za ta pesniška srečanja sem dal jaz, zaradi spoznanja, da je Šinkovčeva poezija domoljubja in upora danes še kako aktualna. Misel, da je upor, ki ga je v svojih pesmih oznanjal ta primorski pesnik znova zelo aktualen, je opozoril v svojem govoru tudi predsednik Društva Slovenskih pisateljev Dušan Merc. Vzemimo samo njegovo pesem Prosim, ki je strašljivo aktualna:
Prosim samo za drobtinico dobrote
sredi groze atomskih skladišč …
da nas stroncij prej ne prežari,
da nas ne prehiti pomračitev sveta,
jamski človek s fosforno lučjo v očeh,
z atomsko bombo v rokah -
apokalipsa izgorelih duš in teles.
Upam, da bo ta pesem dosegla tudi katerega od evropskih državnikov, ki si te dni tako vneto prizadevajo, da bi se ukrajinska vojna spremenila v apokalipso duš in teles.
2. 6. 2024
-------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------
Včeraj sem se v prelepem slamnikarskem muzeju v Domžalah srečal z volivci. Prvo vprašanje, ki ga je postavila bivša domžalska županja Cvetka Zalokar, ki je vodila pogovor, je bilo o bojkotu, ki ga jaz in naša lista doživljamo s strani komercialnih televizijskih medijev, v velikih mestih pa tudi s strani nacionalke. Glede na moje izkušnje, ko sem bil nekaj časa odgovorni urednik informativnega programa na televiziji, mi je povsem jasno, da gre za namerni in organiziran bojkot. Cilj je preprečiti, da bi naše mirovniške ideje dosegle volivce. Očitno sta naše zavzemanje za razum (politiki vseh vrst tudi domači, streznite se) in za mir, postala nevarna. Če bo šlo tako naprej ni izključena vojna med Natom in Rusijo in to prav kmalu. To moramo za vsako ceno preprečiti.
4. 6. 2024
-------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------
Upam, da mi bo to besedilo uspelo spraviti na FB, saj so mi včeraj, že četrtič zapored, za skoraj cel dan blokirali dostop do mojega računa. Bog ve, zakaj?
Na sinočnjem zadnjem soočenju na RTV Slovenija sem poskušal javnost še zadnjič opozoriti, da je mir, ki očitno res ni naravno stanje v Evropi, znova ogrožen in da nas bo rešil samo razum, če ga je v glavah vodilnih politikov vseh vrst še kaj ostalo. Vojna z Rusijo v Ukrajini bi bila za Evropo katastrofa. V zvezi s tem sem opozoril, da je vseh osem naših poslancev, tako desnih in tistih manj desnih, v evropskem parlamentu glasovalo za resolucijo, ki poziva države članice EU, da Ukrajini dostavijo rakete dolgega dosega in da naj bi v EU odslej za vojaško pomoč Ukrajini namenjali vsako leto 0.25 % nacionalnega bruto proizvoda; Stoltenberg grozi še z višjimi odstotki. To pomeni, prevedeno v bolj nazorne podatke, za nas približno 1500 dvosobnih stanovanj ali skoraj dve otroški kliniki na leto. Kdo je dal našim poslancem pooblastilo za takšno glasovanje? Si še zaslužijo, da jih znova izvolimo?
Drugo vprašanje, na katero sem poskušal opozoriti, je strateška avtonomija Evrope. Ali EU še vodi samostojno zunanjo politiko ali samo izvršuje sklepe, ki jih sprejemajo v Washingtonu? Konkreten primer. Na napol tajnem ameriškem spisku evropskih podjetij, ki ne bi smela izvažati svojih izdelkov v Rusijo in na Kitajsko, se je znašlo vsaj eno slovensko visokotehnološko podjetje. Njegovi proizvodi niso namenjeni vojaški uporabi niti niso na seznamu izdelkov dvojne uporabe. Naši varnostni organi kljub temu na vse načine ovirajo izvoz teh izdelkov na Kitajsko, čeprav za kaj takega nimajo zakonske podlage. Podjetje bo zato, če hoče preživeti, večji del proizvodnje preneslo v tujino. Kaj to pomeni? Prvič, da EU postaja čisti ameriški privesek, po drugi strani pa, da tudi mi nismo več popolnoma suvereni. Če se ne bomo uprli, bomo imeli napol kolonialni status. Tisti volivci, ki temu nasprotujete, zato oddajte na nedeljskih volitvah svoj glas za listo številka 4.
7. 6. 2024
-------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------
DEMANTI
Več ljudi me je opozorilo, da je kandidat stranke Resnica Stevanović na sinočnjem soočenju na televiziji Slovenija izrekel lažno trditev, da se naša lista zavzema za pošiljanje orožja Ukrajini. To je groba laž. Bili smo prvi, (to sem povedal takoj na začetku oddaje), ki smo v nekaj javnih protestnih pismih zahtevali takojšnjo ustavitev spopadov, čeprav so vse koalicijske stranke, z izjemo Levice, do nedavnega navijale za nadaljevanje vojne in pošiljanje orožja. Takšne podle laži nisem pričakoval. Te obtožbe nisem slišal, ker sem bil na drugem koncu studia, voditelje oddaje pa so že pred začetkom oddaje opozorili, da jih slabo slišimo … ne samo jaz. Voditelji bi mi v tem primeru morali dati možnost za repliko, kar so storili v drugih primerih.
7. 7. 2024
-------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------
SPOŠTOVANI PRIJATELJI!
Po kratkem predahu sem se odločil, da bom še naprej pojasnjeval svoja stališča na Facebooku. Kljub neuspešni kandidaturi na volitvah za Evropski parlament sem na svoje veliko presenečenje dobil v zadnjih dneh veliko prošenj za prijateljstvo in mejlov, naj nadaljujem z mirovnim sporočilom oz. ozaveščanjem javnosti, da je potreben razum, ki bo v času, ko so mednarodni odnosi po kubanski krizi leta 1962 na najnižji točki, omogočil mir. Mirovniki nismo ne za Rusijo ne za Ameriko, smo za mir. Temu stališču, ki ga je izrekel pater Karel Gržan, se pridružujem tudi jaz.
Nisem si predstavljal, da bom svoje zapise na FB nadaljeval z nekrologom o veliko prezgodnji smrti pisateljice in blogerke Tereze Vuk.
22. 6. 2024
-------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------
TEREZI VUK V SLOVO
Živjo, a ste un s TV? K pol poznate mojo mamo izpred let.
Ja, sm tist z RTV, Mojca je bila moja prva ljubezen …
Hehe, evo, sem vedla.
Super, Mojca je moja mami.
Vem, pozdravi jo.
Bom, bo vesela, hvala (smešek), se je tud ona rada s tem pohvalila. (smešek)
S temi besedami sva s Terezo 9. februarja letos začela najino kratko poznanstvo. Terezine »odpiljene« eseje v dobrem pomenu te besede sem rad bral. Še pred najinim pogovorom sem iz njenih besedil razbral, da je hčerka moje prve šolske ljubezni na gimnaziji Jurija Vege v Idriji. Potem, ko je kratek pogovor o mojem mirovnem prizadevanju, ki ga je pred volitvami s patrom Gržanom posnela mlada velenjska upornica Sara Bajec, videlo več deset tisoč ljudi, sem pomislil, da bi me podprla tudi Tereza.
Evo mene, (smešek) veš, striktno ne pišem o politiki … lahko pa nardiva tko … da napišem, kako sva se najdla na FB, ti si pa nekoč mojo mamo. Na moj način, smešno … po mojem dobiš kle kr neki plus točk k mam ful bralcev. Bom neki zrihtala.
Tega projekta nisva uresničila.
Uroš, sori, skoz neki zasedena … jutri ti pišem, OK?
Zadnjo sredo sem dobil novo sporočilo: Uroš, sori, k mi ni še uspel napisat, vmes mi je umrla nona, bla na Primorskem.
S tem zadnjim sporočilom je najino kratko prijateljstvo žal izpuhtelo v vesolje. Bodi dobro tam zgoraj!
Uroš
-------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------
MOJ NAJNOVEJŠI KOMENTAR NA RADIU MURSKI VAL
Dober dan!
Nedavna navidezno mirovna konferenca o koncu vojne v Ukrajini, ki je potekala v Švici, je bila v vseh pogledih polom. Njen namen ni bil končanje vojne, ampak predvsem mobilizacija za njeno nadaljevanje. Če ne bi bilo tako, bi na konferenco povabili tudi Rusijo. Še nikoli se ni zgodilo, da bi bil mirovni sporazum dosežen brez udeležbe ene od sprtih strani. Glavni namen zaključne izjave konference je bil podpora predsedniku Zelenskemu, ki mu je potekel mandat, a kljub temu še naprej vodi Ukrajino. Po ukrajinski ustavi bi namreč moral v primeru izrednega stanja oz. vojne oblast začasno prevzeti predsednik Vrhovne rade, to je ukrajinskega parlamenta. ZDA in najmočnejše evropske države se za to podrobnost in da Zelenski ni več niti legalni niti legitimni predsednik Ukrajine, ne menijo. Ruski predsednik Putin je pred konferenco objavil svoj mirovni načrt, ki je podoben mirovnemu načrtu Zelenskega, ta pa je v 10. točkah zahteval popolno kapitulacijo Rusije. Ruski mirovni načrt podobno zahteva kapitulacijo Ukrajine in to ne samo njen nevtralni status oziroma obvezo, da ne bo postala članica Nata, ampak tudi ukrajinsko soglasje o priključitvi štirih vzhodnih provinc Ukrajine k Rusiji. Na osnovi obeh predlogov mir ne bo mogoč. Podani so vsi razlogi za nadaljevanje in celo stopnjevanje vojne, ki se utegne zavleči v nedogledno prihodnost ali v novo inačico 30-letne vojne, ki jo je Evropa oz. Nemčija v preteklosti že izkusila.
V Moskvi so sporočili, da bo njihov naslednji mirovni predlog bistveno trši, kot je sedanji. Po drugi strani so tudi v Kijevu nepopustljivi, še zlasti v Washingtonu in Natu. Američani so z Zelenskim podpisali celo 10-letni varnostni sporazum, ki je predvsem varovalka, da nekdanji predsednik Trump, če bo slučajno zmagal na volitvah, ne bo mogel končati vojne. Poslej bo vojaška pomoč, vsaj po formalni plati, potekala prek Nata in ne več Washingtona. Iz sedeža Nata v Bruslju je že slišati izjave neimenovanih funkcionarjev te organizacije, da imajo države članice Nata pripravljene za morebitni spopad z Rusijo 300 tisoč, po nekaterih ocenah celo pol milijona vojakov. Priprave na zaostrovanje vojne so že v teku. To potrjuje tudi dejstvo, da bodo po naših avtocestah vozili ponoči iz smeri Kopra in Trsta proti Madžarski vojaški konvoji, ki so namenjeni v Ukrajino. V zvezi s tem znova narašča tudi strateški pomen tako imenovanih ljubljanskih vrat, edinega velikega prehoda med zahodno in srednjo Evropo v tem delu sveta. Politiki in generali zveze Nato so se očitno odločili za vojaško soočenje z Rusijo, kar je pred nekaj meseci prvi napovedal francoski predsednik Macron.
Kljub temu pa ankete razpoloženja javnega mnenja v državah EU kažejo drugačno sliko. Od približno 30 tisoč prebivalcev EU, ki so sodelovali v anketi, ki jo je nedavno izvedel najbolj znani madžarski inštitut s tega področja, kar 69 % vprašanih nasprotuje politiki zaostrovanja vojne z Rusijo, podpira pa jo samo četrtina vprašanih. Zunaj meja držav Nata bi se borilo le okoli 25 % vprašanih, proti pa je približno 60 % vprašanih. Evropski politiki torej nimajo mandata za zaostrovanje vojne z Rusijo. Nato namreč neuradno že sodeluje v vojni, saj njegovi vojaki upravljajo raketne sisteme, s katerimi napadajo cilje globoko v Rusiji, določali pa naj bi tudi cilje napadov. Obe strani, tako ruska kot zahodna, se v zadnjih dneh odločata za stopnjevanje psihološke vojne. Ruske enote za atomsko vojskovanje izvajajo v Belorusiji vaje s tem terminalnim orožjem, funkcionarji Nata pa napovedujejo, da bodo tudi oni iz skladišč potegnili na plano svoje atomsko orožje. Samo Američani imajo v Evropi najmanj 200 atomskih bomb. Politiki in generali na obeh straneh so povsem izgubili razum.
Več kot očitno je, da se bo vojna v Ukrajini še zaostrovala. Ne Rusi ne Američani in vse bolj vojaško nastrojeni evropski politiki vsaj v tem trenutku ne mislijo popustiti. Do zasuka bi lahko prišlo šele po ameriških predsedniških volitvah, če ne bo že prej prišlo do neposrednega spopada z nepredvidljivimi posledicami. Zaključnega dokumenta tako imenovane mirovne konference v Švici ni podpisalo 13 pomembnih držav s svetovnega Juga, med njimi Indija, Brazilija, Južna Afrika pa tudi Vatikan. Kitajske pa sploh ni bilo na konferenci. Večji del sveta je torej proti nadaljevanju te tragične in nepotrebne vojne, vendar ga sprte strani ne slišijo, vključno z našimi politiki, ki pohlevno podpirajo politiko, ki pelje v neposredni spopad med Rusijo in Natom.
Toliko za danes, lep pozdrav do prihodnjič!
22. 6. 2024
-------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------
MOJ GOVOR NA DANAŠNJI SPOMINSKI SLOVESNOSTI NA PREDMEJI
Stojimo pred spomenikom in grobnico 367 padlih borcev IX. korpusa narodnoosvobodilne vojske Slovenije. Brez teh žrtev, množičnega upora primorskih ljudi proti italijanskim fašističnim zavojevalcem, delovanja Tigrovcev, ki je preraslo v narodnoosvobodilni boj, danes ne bi praznovali neodvisnosti Slovenije.
Prizadevanja za to niso bila premočrtna, kar je eden od zakonov zgodovine. Naši predniki so se sicer že v stari Avstriji zavzemali za zedinjeno Slovenijo, vendar nam okoliščine v 19. stoletju niso bile naklonjene. Ker smo bili v geopolitičnem pogledu na avstrijski poti do Trsta, brez katerega avstro-ogrska monarhija ne bi imela statusa velesile, nam takratni velikonemško misleči politični odločevalci niso bili pripravljeni priznati niti avtonomije, saj smo Slovenci takrat živeli v 5 različnih kronovinah. Tudi maloštevilnost slovenskega naroda je bila velika ovira za bolj smele akcije, ki bi vodile v bolj samostojno politično življenje. Celo primorski rojak Bogumil Vošnjak, eden od vodilnih slovenskih članov Jugoslovanskega odbora, ki je med prvo svetovno vojno deloval v Londonu, je na primer menil, da majhna republika Slovenija ne bi imela prav nobene možnosti, da bi v soočenju z italijanskimi in nemškimi ekspanzionističnimi težnjami živela samostojno življenje oziroma da bi preživela. Podobno so na primer menili tudi ameriški eksperti na pariški mirovni konferenci leta 1919.
Zgodovinsko dejstvo je, da so bili ti eksperti prvi, ki so v uradnih ameriških dokumentih, ki so jih pripravljali za predsednika Wilsona, omenjali možnost neodvisne Slovenije. Po njihovem mnenju bi bila neodvisna Slovenija mogoča samo, če bi bile ZDA pripravljene poslati v Slovenijo marince, ki bi s svojo dolgoročno navzočnostjo jamčili za njeno neodvisnost. Za to takrat seveda ni bilo nobenih pogojev. Naši predniki so se spričo neugodnih geopolitičnih pogojev – Slovenci smo bili takrat ukleščeni med nemškim in italijanskim raznarodovalnim pritiskom – odločili za življenje skupaj z drugimi južnoslovanskimi narodi v Kraljevini Jugoslaviji. Slednja je bila prva stopnička na naši poti k neodvisnosti. Po sklenitvi tako imenovanega rapalskega sporazuma leta 1920, v katerega so britanski in francoski diplomati ob pasivnosti ZDA, ki so se po koncu prve svetovne vojne začele umikati v izolacionizem, prisilili takratne jugoslovanske politike, se je na Primorskem povečala raznarodovalna politika nastajajočega italijanskega fašizma. Prvi so se mu po italijanski okupaciji in aneksiji tega dela Primorske k Italiji uprli pripadniki TIGR pa tudi številni zavedni ljudje, katerih misel in dejanja simbolizira junak v romanu pisatelja Franceta Bevka, Kaplan Martin Čedermac.
Omenjeni upor je med drugo svetovno vojno prerasel v organizirano narodnoosvobodilno vojsko, ki jo je poosebljal IX. korpus NOB. Brez njegovega delovanja Primorska verjetno ne bi bila priključena k SFRJ. Med vojno je odigral ključno vlogo v tem delu Evrope, saj je s številnimi napadi in sabotažami oviral uspešen odpor nemške vojske proti zaveznikom po njihovem izkrcanju na Siciliji in napredovanju proti severu Italije. To vlogo so IX. korpusu priznali tudi v Washingtonu ob 50. obletnici zmage nad fašizmom in nacizmom. Spomnim se, da sem kot dopisnik iz ZDA leta 1995 pred Pentagonom spremljal slovesni defile enot različnih zavezniških držav, med katerimi je vihrala tudi slovenska zastava s praporom IX. korpusa slovenske vojske. Kot edino zavezniško enoto iz tega dela sveta so jo organizatorji uvrstili med zavezniške sile, ki so premagale nacistične in fašistične zavojevalce. Narodnoosvobodilni boj je bil temeljni pogoj, ki nam je omogočil osamosvojitev v času, ko je v začetku 90. let padel berlinski zid, s tem pa tudi blokovska ureditev Evrope. To je dejstvo, ki ga nikakor ne smemo pozabiti, čeprav bi ga nekatere današnje politične sile, ki uprizarjajo slovesnosti z domobranskimi vojaškimi uniformami, rade izbrisale iz našega zgodovinskega spomina. Da jim ne bo uspelo, med drugim potrjuje tudi današnja spominska slovesnost ob spomeniku padlim borcem IX. korpusa.
25. junija 1991 je Skupščina Republike Slovenije sprejela Temeljno ustavno listino o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije ter tako uradno razglasila samostojnost naše države. Danes je Slovenija uveljavljena članica EU in mednarodne skupnosti, kar potrjuje tudi naše članstvo v Varnostnem svetu OZN. V notranjepolitičnem pogledu se na žalost vse bolj uveljavljajo vzorci tako imenovanega neoliberalnega modela, kar dokazuje kriza našega zdravstvenega sistema, saj si nekatere politične sile v povezavi s kapitalskimi interesi prizadevajo, da bi za vsako ceno privatizirale naš zdravstveni sistem. Tega nikakor ne smemo dopusti. Zdravje ljudi ni dobrina, s katero bi lahko trgovali in ga prepuščali volji kapitala.
Živimo v času, ko se stari svet, zgrajen ob koncu druge svetovne vojne, ruši, nov večpolarni mednarodni ustroj pa še ni zaživel. To potrjujejo tudi številne krize, ki pretresajo današnji svet. Omenim naj samo dva najbolj kričeča primera, ki vse bolj ogrožata svetovni mir. To sta genocid nad Palestinci v Gazi, ki je zločin nad vsemi zločini. Genocid izvaja izraelska soldateska s pomočjo in neprizadetostjo vse manj demokratičnega Zahoda z ZDA na čelu. Ni izključeno, da bo z izraelskim napadom na Libanon v kratkem izbuhnila nova bližnjevzhodna vojna. Drugo nevarno krizno žarišče pa je vojna v Ukrajini, ki lahko preraste v splošno evropsko vojno z neslutenimi posledicami za ves svet. V tem okviru ni izključen niti neposredni spopad med Natom in Rusijo. Težko razumljivo je dejstvo, da skoraj vsi najbolj pomembni evropski politiki govorijo predvsem o nadaljevanju vojne, skoraj nihče pa o miru, nujnosti takojšnje prekinitve spopadov in pogovorih, ki bi končali ples smrti dveh slovanskih narodov, ki se tepeta na življenje in smrt zaradi tujih interesov. Ruska agresija na Ukrajino je namreč posledica več dejavnikov, v prvi vrsti pa širjenja Nata. Upajmo, da bo vodilne svetovne odločevalce vendarle srečala pamet in ne bodo podlegli Marsu, rimskemu bogu vojne. V tem pogledu bi morali tudi slovenski politiki, ki delajo predvsem to, kar jim naročajo v Bruslju in Washingtonu, odigrati bolj odločno mirovniško vlogo. Ilustracija tega je dejstvo, da smo v Evropski parlament izvolili samo politike, ki se zavzemajo za nadaljevanje vojne. Gospodje politiki, čas je za razum. In čas je za mir.
Smrt fašizmu, svobodo narodu!
23. 6. 2024
-------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------
MOJ DANAŠNJI KOMENTAR NA RADIU MURSKI VAL
Današnji komentar začenjam z novico, ki je vsaj za trenutek preglasila vse vojne, namreč da so iz britanskega zapora Belmarsh proti varščini izpustili ustanovitelja Wikileaksa, najbolj znanega svetovnega novinarja ter mučenika Juliana Assangea. V celici, veliki 2 x 3 metra, je preživel kar pet let, še prej pa je bil sedem let ujet na ekvadorskem veleposlaništvu v Londonu, kjer je dobil politični azil. Assangea so na sodišču v Saipanu na severnih Marianskih otokih, ki so v lasti ZDA, spoznali za krivega kršenja ameriškega zakona o vohunstvu iz leta 1917, za kar bi lahko dobil 175 leta strogega zapora. V zameno za svobodo je Assange pred ameriškim sodiščem priznal krivdo za nezakonito širjenje informacij o nacionalni varnosti, kar je kaznivo dejanje. V dosojeno petletno zaporno kazen so mu všteli čas v britanskem zaporu, tako da je zdaj kot svoboden državljan na poti v rodno Avstralijo. Med sodnim procesom je prišlo na dan, da je CIA pod vodstvom bivšega direktorja Mika Pompea načrtovala celo njegovo ugrabitev in umor. Kot političnega ujetnika bi ga morale britanske oblasti brezpogojno izpustiti; toliko o pravičnosti britanskih sodišč.
Assangeva krivda je bila v tem, da je objavil okoli 700 tisoč zaupnih ameriških dokumentov in diplomatskih depeš, med njimi je bilo tudi nekaj poročil ameriških diplomatov iz veleposlaništva v Ljubljani. Objavljeni dokumenti so razkrivali ameriške zločine v Iraku in Afganistanu. To je bilo doslej največje tovrstno odkritje ameriških tajnih vojaških in diplomatskih dokumentov. Assangeu jih je izročila Chelsea Manning, pripadnica ameriške vojne obveščevalne službe, ki so jo zaradi tega leta 2013 obsodili na 35 let zapora, predsednik Obama pa jo je pred koncem svojega mandata pomilostil. Sodno preganjanje Assangea se bo v zgodovino zapisalo kot precedenčni primer. Doslej so namreč v ZDA kazensko preganjali samo ljudi, ki so nepooblaščeno razkrivali informacije, ne pa novinarjev, ki so takšne informacije, kar je bila v ZDA skoraj standardna praksa, tudi objavljali. Glede na to, da Assange ni državljan ZDA, so pravosodne oblasti veljavo ameriške zakonodaje razširile na ves svet. Potemtakem noben novinar ne glede na svoje državljanstvo ne bo več varen pred preganjanjem ameriških pravosodnih oblasti, če bo objavljal podobne dokumente.
Assangeva izpustitev je posledica dolgoletne kampanje številnih uglednih posameznikov in organizacij z vsega sveta, brez dvoma pa tudi ameriške predsedniške predvolilne kampanje. Biden se bo pred demokratskimi volivci, še zlasti mladimi, ki so mu vse manj naklonjeni, zelo težko zagovarjal, da je bil kot podpredsednik v Obamovi administraciji proti sodnemu preganjanju Assangea zaradi objave teh dokumentov, kot predsednik ga pa preganja. Čeprav so se novinarji po izpustitvi Assangea oddahnili, pa so se pojavili tudi pomisleki, da bi lahko imela njegova obsodba, pa čeprav samo v eni od skupaj 18. točk obtožnice, uničujoč vpliv na preiskovalno novinarstvo. Sporazum s tožilci o tem, da je Assange kriv zaradi dela, ki ga novinarji opravljajo vsak dan, utegne imeti zato dolgoročne negativne posledice na vse svetovno novinarstvo.
Omejevanje svobodnega izražanja in pluralizma ni omejeno več samo na tako imenovane avtoritarne države. Prvič po koncu hladne vojne so tudi v zahodnih državah, ki so se doslej ponašale z demokracijo, začeli omejevati svobodo javnega izražanja. Podobni trendi omejevanja svobode javnega izražanja so prisotni tudi v EU. Evropska komisija je na primer že na začetku vojne v Ukrajini samovoljno uvedla prikrito cenzuro poročanja o Ukrajini, čeprav za to nima pristojnosti, poleg tega pa je blokirala vse ruske medije na ozemlju EU. Cilj tega ukrepa je bil, da bo javnost poznala samo uradno resnico, ki jo pridiga evropska politična elita, ki se zavzema za nadaljevanje vojne, vse mirovne pobude pa zavrača ali ignorira. Assangea so končno milostno izpustili, boj za neodvisno in pošteno novinarstvo pa se nadaljuje.
P.S. Po objavi tega komentarja sem na strani Insijder.com prebral novico, ki so jo prve objavile beograjske Novosti, da se bo Slovenija pridružila ameriškemu projektu cenzure informacij iz Rusije in Kitajske. Vodil naj bi ga James P. Rubin, ki je koordinator ameriškega centra za globalno angažiranje v State Departmentu. Po trditvah tega medija bodo v tem projektu sodelovale Ukrajina, Kanada, Finska, Francija, Nemčija, Italija, Latvija, Litva, Poljska in Slovenija. Sliši se skoraj neverjetno, da bomo podlegli takšni cenzuri, ki je, če so te trditve resnične, uvod v uvedbo avtoritarne ureditve. Sodelovanje Slovenije v takšnem projektu je zato potrebno preprečiti. Danes je sicer Rusija prepovedala delovanje 81 medijev iz 15 držav EU, ki delujejo v Rusiji. Slovenskih medijev ni med njimi. Zaostrovanje vojne na informacijskem področju je običajno uvod v odkrito vojno med sprtimi stranmi. Ali res drvimo v vojno z Rusijo?
26. 6. 2024
-------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------
MOJ DANAŠNJI GOVOR NA SLOVESNOSTI POD MOSTOM V ŽIROVNICI, KJER SO NACISTI 1952 LETA USTRELILI 28 TALCEV
Spoštovani svojci talcev in udeleženci te spominske prireditve, drage tovarišice, dragi tovariši!
Stojimo na mestu, kjer so nacistični okupatorji 1. julija 1942 ustrelili 28 talcev in se tako maščevali za porušeni železniški in cestni most v Mostah, tu čez. V odmevni nočni akciji je oba mostova dan prej požgal Cankarjev bataljon. Od 30 na smrt obsojenih zapornikov je zadnji trenutek uspelo pobegniti samo dvema. Enega so Nemci pozneje ujeli in prav tako ustrelili. Od takrat je minilo 82 let in dva dni in spomin na te tragične dogodke je, na srečo, še vedno živ. Zgodovina je namreč slaba učiteljica. Če mladih generacij ne bomo kar naprej opozarjali na takšne tragične dogodke, se, kar potrjuje tudi sedanja zelo napeta mednarodna situacija, ti lahko ponovijo.
Štab Cankarjevega bataljona se je za porušenje mostov v Mostah pri Žirovnici odločil, ker sta bila strateškega pomena kot prometna povezava med Radovljico in Gornjesavsko dolino oziroma med Tretjim rajhom in tem delom severozahodne Slovenije. Zaradi porušenja obeh mostov, železniškega in cestnega, o čemer pričajo ohranjene fotografije, so že naslednji dan iz Celovca prihrumeli nacistični funkcionarji, med njimi general Erwin Rösenerja. Na poznejšem sestanku na Bledu, na katerem je sodeloval tudi koroški gauleiter dr. Friederich Rainer, so se dogovorili o uresničitvi Himmlerjevega ukaza o zadušitvi upora na Gorenjskem. Prva tozadevna akcija je bila usmrtitev talcev. Ker župan Žirovnice talcev ni hotel določiti, so jih nemški uradniki nabrali med zaporniki v begunjskem zaporu.
Akcija požiga obeh mostov, ki se je začela 26. junija 1942 ob 11h zvečer, je trajala samo dobro uro. To je bila prva večja akcija Cankarjevega bataljona, v njej pa je sodelovalo 120 borcev. Porušena mostova so Nemci obnavljali do srede julija 1942. Gorenjska je bila zaradi vse večjega širjenja osvobodilnega boja Tretjemu rajhu priključena samo de facto, ne pa tudi de jure. Nacistični oblastniki so namreč k nemški državi uradno priključili samo ozemlja, kot na primer Avstrijo, kjer so prebivalci naciste sprejeli kot osvoboditelje. Niso si namreč hoteli nakopati sramote, saj bi morali priznati, da poteka upor proti nacistom tudi znotraj uradnega rajha. Na Gorenjskem se je upor vse bolj širil. Zaradi tega so nacisti stopnjevali teror. Po Dražgoški tragediji je na Gorenjskem ostalo le še okrog 200 borcev. Na zasedenih slovenskih ozemljih so nacisti samo leta 1942 usmrtili 474 talcev, izgnanih, predvsem v Srbijo, pa je bilo 1858 ljudi. Nacisti so mladim gorenjskim fantom dodelili začasno nemško državljanstvo, saj so jih tako lahko mobilizirali v nemško vojsko. Taka usoda je doletela več kot 20 tisoč mladih Gorenjcev. Uspešna diverzantska akcija na oba mostova v Mostah pri Žirovnici je bila dokaz uspešnega širjenja osvobodilnega gibanja.
Kljub temu, da smo si Slovenci priborili samostojno državo, boj za neodvisnost in suverenost še poteka. To potrjujejo tudi sedanji mednarodni odnosi. Še nikoli po kubanski krizi leta 1962, ko je le malo manjkalo, da ni prišlo do atomskega spopada med ZDA in Sovjetsko zvezo, se ni toliko govorilo o možnosti uporabe taktičnega jedrskega orožja v soočenju med ZDA oziroma vojaško zvezo Nato in Rusijo v Ukrajini, kot danes. Kot da bi šlo za računalniško igrico, ne pa za vprašanje nove velike vojne v Evropi, ki lahko ogrozi celo obstoj današnje civilizacije. Mednarodni red, ki so ga države zmagovalke v drugi svetovni vojni oblikovale po končani vojni, je začel pokati po vseh šivih. Genocid v Gazi, ki ga s pomočjo ZDA in pasivno držo EU zganjajo izraelski ekstremistični cionisti, je posledica popolnega razpada mednarodnih moralnih standardov, ne samo mednarodnega prava. Če bomo dopustili ustanovitev velikega Izraela na osnovah rasistične ideologije, se bo svet vrnil v obdobje, ki so ga snovalci OZN v ustanovni listini označili z »Nikoli več … ali res?«.
Podobno dilemo odpira tudi vojna v Ukrajini, ki bo očitno potekala do zadnjega Ukrajinca. Vzroki za to vojno so zelo kompleksni, kar bi morale priznati vse strani, ki so vpletene v to vojno, tako Rusi kot Američani, samozvani vršilec dolžnosti ukrajinskega predsednika Zelenski, pa tudi vodilni evropski državniki, ki so očitno pripravljeni na vojaški spopad z Rusijo. Državljani vam, evropski politiki, kot kažejo ankete javnega menja, ki so bile izvedena na celotnem območju EU, nismo dali mandata za vojno z Rusijo. Skoraj tri četrtine vprašanih namreč nasprotuje zaostrovanju odnosov s to bivšo zavezniško državo iz časov proti hitlerjevske koalicije. Ustavite vojno in se začnite pogajati. To velja za vse strani. Veliko vprašanje je, ali bo novo staro vodstvo EU, ki ga bo še naprej vodila dosedanja predsednica evropske komisije Ursula von der Leyen, ki je doslej podžigala ta spopad, prav tako nova zunanjepolitična predstavnica EU Kaja Kallas iz Estonije, pripravljeno obrniti krmilo v smer miru. Podobno velja tudi za ameriške politike. V morebitnem spopadu med ZDA oziroma Natom in Rusijo ne bo zmagovalca. Ne živite v iluziji, da boste zmagovalci.
V tem pogledu bi morali biti tudi slovenski politiki mnogo bolj preudarni in aktivni v smeri vzpostavljanja miru. Napovedan podpis varnostnega sporazuma med Slovenijo in Ukrajino je sporen v več pogledih. Po eni strani je podpis sporazuma sporen po pravni plati, saj Zelenski v skladu z ukrajinsko ustavo ni več legalni, ampak samozvani predsednik, ki vlada s pomočjo ZDA, Nata in EU. Vsi trije sicer radi poučujejo svet o nujnosti spoštovanja načel pravne države. Glede na to, da je EU komisija pred dnevi podpisala varnostni sporazum z Ukrajino v imenu 27 članic EU, (vprašanje je ali je zato imela pooblastilo vseh držav), ni prav nobene potrebe, da bi ga podpisale tudi posamezne države. S tem samo ponovno dokazujemo, tako kot pred leti v Vilenski izjavi s katero smo podprli ameriško intervencijo v Iraku, da pristajamo na podrejen odnos do ZDA in Nata pa tudi EU. Takšen varnostni sporazum nas že glede na njegovo poimenovanje vleče v vrtinec morebitne vojne z Rusijo in podporo nadaljevanju vojne dobesedno do zadnjega Ukrajinca.
Od vas zato zahtevamo, da spoštujete slovensko ustavo, ki narekuje vodenje miroljubne oziroma mirovne politike. Takoj ustavite vsako vojaško pomoč Ukrajini, ker s tem samo podaljšujete agonijo smrti. Osamosvojili se nismo zato, da bi postali hlapci odtujenih centrov moči, ampak da bi živeli skupaj z drugimi v miru in sožitju. Gospe in gospodje politiki, skrajni čas je za razum in za mir.
Slava talcem in padlim za svobodo! Smrt fašizmu.
28. 6. 2024
-------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------
MOJ DANAŠNJI KOMENTAR NA RADIU MURSKI VAL
Dober dan,
vojna v Ukrajini se vse bolj stopnjuje. Medtem, ko ruska vojska počasi napreduje praktično na celotni fronti, ukrajinski samozvani predsednik Zelenski, ki mu je potekel predsedniški mandat, pa kljub temu še naprej vlada, spet zahteva od Nata, naj uvede nad zahodno Ukrajino območje prepovedi letenja z uporabo sistemov protizračne obrambe iz tistih vzhodnoevropskih članic Nata, ki razpolagajo s temi sistemi. Janez Janša je že na začetku tega konflikta predlagal, da bi nad celotnim ozemljem Ukrajine razglasili prepoved letenja, vendar so takrat v Washingtonu ocenili, da bi uvedba takšnega ukrepa pomenila neposreden spopad z Rusijo, v kar vsaj takrat še niso bili pripravljeni.
Poleg Ukrajine, ki naj bi imela pet takšnih sistemov, s Patrioti razpolagata tudi Poljska in Romunija. Uporaba teh sistemov protizračne obrambe bi pomenila neposredno vpletenost Nata v vojno z Rusijo. Zelenski, ki si na vsak način prizadeva vplesti ameriško vojsko v vojno z Rusijo, tudi predlaga, da bi omenjene sisteme namestili vzdolž poljsko-ukrajinske meje. Obe ukrajinski zahtevi dokazujeta, da je položaj ukrajinske vojske vse težji in da jo pred zlomom lahko reši le neposredna vojaška intervencija Nata, kar pa povečuje nevarnost ne samo eskalacije, ampak tudi atomske vojne med obema stranema. V Washingtonu naj bi razmišljali, da bi več sistemov protizračne obrambe patriot premestili iz Izraela v Ukrajino.
Drug problem je dejstvo, da v ZDA izdelajo na leto samo 550 raket, ki jih uporabljajo patrioti. Samo maja so ukrajinske sile po ocenah vojaških analitikov uporabile več raket te vrste, kot jih izdelajo v ZDA vse leto, poleg tega pa vsaka raketa stane več milijonov dolarjev, kar bi drastično povečalo stroške te vojne. Z morebitno uvedbo prepovedi poletov nad zahodno Ukrajino naj bi zaščitili ukrajinsko industrijo in energetsko infrastrukturo, ki je vse bolj na udaru ruske vojske. Ta je namreč začela uporabljati taktiko držav Nata, ki so na primer med 78-dnevnim bombardiranjem Srbije leta 1999 napadale predvsem njeno električno distribucijsko omrežje. Rusija je na poti, da bo uničila dobršen del ukrajinskega elektroenergetskega omrežja, v zadnjih dveh mesecih pa je ruska vojska začela bombardirati tudi elektrarne. Več jih je uničenih do te mere, da jih ni mogoče več popraviti. Po podatkih ukrajinske vlade skoraj tri četrtine termoelektrarn v državi ne delujejo več. Skupaj je bilo uničenih 42 elektrarn, zelo poškodovanih pa je nadaljnjih 20 hidroelektrarn. Izpadi električne energije in zatemnitve postajajo vse pogostejši in trajajo vse dlje. Pekarne na primer vse težje pečejo kruh, dvigala ne delujejo več, kijevski tramvaji ne morejo voziti ljudi. Vodovodni in kanalizacijski sistemi odpovedujejo zaradi pomanjkanja električne energije. Še huje bo, ko bo prišla zima. Začenja se totalna vojna, saj se povečuje nevarnost neposrednega spopada med Rusijo in Natom, ki v Ukrajini kopiči vse več vojaških sil.
Kljub temu politiki, tako ameriški, evropski pa tudi ukrajinski, še vedno vztrajajo pri nadaljevanju in stopnjevanju vojne. Vojna v Ukrajini je namreč dobra dimna zaveza tudi za vse večje notranjepolitične pretrese tako v ZDA, kjer ni več jasno, kdo vlada in kdo bo vladal naslednja štiri leta, v Franciji, kjer bo predsednik Macron na volitvah očitno popolnoma pogorel, in v Nemčiji, kjer se bodo po koncu sedanje nogometne mrzlice soočili z vse večjo gospodarsko in politično krizo. Logiki nadaljevanja vojne v Ukrajini očitno za vsako ceno sledijo tudi slovenski politiki, ki nas bodo poskušali z napovedanim podpisom varnostnega sporazuma z Ukrajino vplesti v to povsem nepotrebno vojno, ki vse bolj ogroža Evropo in svet. O tem sporazumu ne vemo praktično nič. Pred podpisom mora o njem odločati vsaj parlament, če ne že ljudje na referendumu, saj lahko pomeni našo dolgoročno vpletenost v ta konflikt.
Toliko za danes in lep pozdrav do prihodnjič.
3. 7. 2024
-------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------
MOJ KOMENTAR O ZASEDANJU VODITELJEV DRŽAV NATO V WASHINGTONU
Dober dan!
V Washingtonu poteka zasedanje na vrhu vojaške zveze Nato, na katerem bodo obeležili 75. obletnico njegove ustanovitve. Zasedanja se udeležuje tudi predsednik slovenske vlade Golob. Glavna tema razprave bo znova vojna v Ukrajini oziroma dolgoročna podpora Natu njenemu nadaljevanju. Kot poročajo ameriški mediji, naj bi na zasedanju potrdili predlog generalnega sekretarja Nata Stolteberga, da bi Ukrajini naslednje leto odobrili 43 milijard dolarjev vojaške pomoči oziroma približno toliko kot letos. Podobne vsote naj bi Ukrajini namenili tudi v prihodnjih letih. Prispevek vsake države članice Nata v ta namen naj bi bil sorazmeren z njenim letnim prispevkom oziroma višino njenega bruto proizvoda, kar pomeni, da bomo, dokler bo trajala ta pomoč, v bistvu prisiljeni podvojiti finančna sredstva v ta namen. Očitno v Natu, ki naj bi branil mir, še naprej zmaguje vojna stranka.
Edini politik, ki je posegel v dinamiko te vojne z nenapovedanim obiskom v Kijevu, Moskvi in celo Pekingu, je predsednik madžarske vlade Orban, ki je vsaj zaenkrat za večino evropskih državnikov še vedno petelin, ki je prezgodaj zapel. Razen predsednika slovaške vlade Fica, ki edini javno podpira Orbanovo posredniško misijo, so drugi vodilni evropski politiki nastopili proti njegovemu predlogu o razglasitvi premirja. Trdijo, da gre za nesprejemljivo popuščanje Moskvi oziroma za podobno neuspešno politiko, s katero je nekdanji britanski premier Chamberlain pred drugo svetovno vojno poskušal prepričati Hitlerja, naj se odpove osvajalnim vojnam. Glede na to, da je ameriški predsednik Biden ruskega predsednika Putina še na nedavnem dvoboju s Trumpom označil za kriminalca, dialog z Moskvo v tem trenutku ne bo mogoč. Ker ruska vojska potopoma zavzema vse več ukrajinskega ozemlja, je po ocenah neuradnih ameriških vojaških analitikov, ki se bistveno razlikujejo od uradnih ocen, samo vprašanje časa, kdaj bo pokleknila pod pritiskom ruske vojske. Zato Moskva zaostruje pogoje za končanje vojne. Po drugi strani se v Natu pripravljajo na njeno nadaljevanje v nedogled oziroma dokler Ukrajina ne bo povsem izčrpana.
Mirovni sporazum ne bo mogoč, dokler bo vladal sedanji neustavni predsednik Zelenski, ker Rusija vztraja pri nevtralnem statusu Ukrajine in priključitvi štirih ukrajinskih pokrajin, ki jih je zasedla ruska vojska in polotoka Krim. Zelenski po drugi strani vztraja pri popolnem umiku ruske vojske z vseh zasedenih ukrajinskih ozemelj, in to pred začetkom kakršnihkoli pogajanj. Obe strani zato še naprej vztrajata pri vojaški zmagi. To potrjujejo tudi izjave vodilnih zahodnih politikov o vojaški podpori Ukrajini, dokler bo to potrebno oziroma do zadnjega Ukrajinca. Vojaški analitiki sicer ocenjujejo, da članice Nata, ki naj bi za morebiten spopad z Rusijo zbrale po trditvah funkcionarjev Nata okoli pol milijona vojakov, nimajo prav nobene možnosti, da bi jo premagale v konvencionalni vojni.
Sprašujem vas, ali poznate državo, ki bi se bila, razen morda Poljske ali baltiških držav, pripravljena spustiti v vojno z Rusijo? Očitno v tem trenutki ni mogoča niti zamrznitev tega konflikta po korejskem vzoru. Zaenkrat ni jasno, ali bodo rezultati parlamentarnih volitev v Franciji, na katerih je zmagal levi blok, ki nasprotuje nadaljevanju vojne, pa tudi podobni obeti v Nemčiji okrepili prizadevanja za diplomatsko rešitev, ki jih je sprožil predsednik madžarske vlade Orban. V Veliki Britaniji bodo žal centristično naravnani laburisti, ki bodo po parlamentarnih volitvah sestavili novo vlado, še naprej slepo sledili ameriški politiki nadaljevanja vojne. Predsednik Biden, ki se kljub groznemu polomu na dvoboju s Trumpom še naprej kot hudič križa oklepa nadaljevanja predvolilne kampanje, bo vztrajal pri nadaljevanju vojne vsaj do novembrskih predsedniških volitev. Na Zahodu ne bo v tem pogledu nič novega, očitno niti po najnovejšem vrhu Nata v Washingtonu.
Po padcu berlinskega zidu in razpadu Sovjetske zveze in Varšavskega pakta bi morali ukiniti tudi to vojaško zvezo. Žal se to zaradi prevlade neokonservativnih sil v ZDA ni zgodilo. Največjo ceno bosta zato plačali Ukrajina in Evropa, ki je postala navadna ameriška dekla, saj razen Orbana med najvišjimi evropskimi politiki, vključno s slovenskimi izbranci, ni junaka, ki bi si upal oporekati nadaljevanju ameriške globalne hegemonije za vsako ceno. Nato postaja vse bolj agresivna globalna vojaška zveza, kar potrjuje dejstvo, da se širi tudi v Azijo kot zaveznik v ameriškem soočenju s Kitajsko. Ta politika je gospodarsko pa tudi sicer drastično oslabila Evropsko unijo. Načrti o tem, da bo Evropa dosegla strateško avtonomijo, so namreč tudi zaradi vojne v Ukrajini ostali le neuresničene sanje. Evropa nujno potrebuje politike novega kova. Upajmo, da so rezultati parlamentarnih volitev v Franciji in Orbanova mirovna pobuda prvi korak v tej smeri.
Toliko za danes, lep pozdrav!
10. 7. 2024
-------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------
V času, ko so na vrhu Nata v Washingtonu, ki se je izrodil v orožarski sejem, sprejemali zaključne dokumente, se je predsednica državnega zbora Urška Klakočar Zupančič včeraj sestala s skupino slovenskih mirovnikov, ki nasprotujejo ne samo novi militarizaciji Evrope in širjenju Nata v Azijo kot predpripravi na soočenje s Kitajsko, ampak tudi slepi podpori vodilnih slovenskih politikov vse bolj agresivnemu ravnanju vodilnih zahodnih držav, ki bo, če se bo nadaljevalo, pripeljalo zaradi podobne nepopustljivosti Putina do obsežne vojne v Evropi z nepredvidljivimi posledicami za ves svet. Dejstvo, da zahodni pa tudi slovenski mediji edino mirovno pobudo, ki jo ob hudem nasprotovanju vodi predsednik madžarske vlade Orban, omalovažujejo oziroma ironizirajo, je nerazumljivo. Najnovejša Bidnova kapitalna zamenjava imena samozvanega ukrajinskega predsednika Zelenskega z ruskim predsednikom Putinom ob koncu zasedanja, ki kaže, da hitro postaja vse bolj dementen, odpira ključno vprašanje, kdo sploh vodi najmočnejšo državo na svetu. Kljub temu da, kot kažejo ankete, skoraj dve tretjini prebivalcev EU nasprotuje nadaljevanju vojne v Ukrajini, ostajajo glavni mediji bolj ali manj le propagandno glasilo zahodnih militarističnih krogov, katerim so se žal uklonili tudi najvišji evropski pa tudi slovenski politiki.
Poleg drugih članic EU se pod pritiskom vodilnih struktur Nata pridružuje silam, ki se zavzemajo za vojaško namesto za diplomatsko reševanje svetovnih kriz in sporov, tudi Slovenija s povečevanjem obrambnega proračuna, napovedjo o nakupu finskih oklepnikov Patria itd. To potrjuje tudi naklonjenost predsednika vlade Goloba članstvu Ukrajine v Natu in solidarni finančni pomoči krepitvi ukrajinske vojske. To lahko pomeni samo nadaljevanje vojne in številne nove žrtve. Nevarnost vojne se povečuje tudi v Aziji. Zakaj naj bi se sicer Nato, ki je bil ustanovljen za obrambo severnoatlantskega prostora, širil na to območje? Do konca ostaja zvest ameriški partner pri zadrževanju in obkrožanju Kitajske, ki je v očeh uradnega Washingtona postala glavni krivec za nadaljevanje vojne v Ukrajini ter za relativni upad zahodne globalne prevlade. Evropski pa tudi naši politiki nimajo mandata za samovoljno spreminjanje ciljev, ki so zapisani v njegovi ustanovni listini. O tem mora odločati med drugim tudi slovenski parlament. Predsednica Državnega zbora Urška Klakočar Zupančič je zaenkrat edina od najvišjih slovenskih politikov, ki se je pripravljena o tem pogovarjati z mirovniki, za kar si zasluži vse priznanje. Neformalno skupino podpisnikov zadnje izjave na to temo smo sestavljali Spomenka Hribar, Rudi Rizman, Ivo Vajgl, Mojca Drčar Murko, Aurelio Juri kot neformalni koordinator in jaz.
12. 7. 2024
-------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------
TRUMP, BIDEN, UKRAJINA, KITAJSKA. KAM PLUJEMO?
Dober dan,
poskus atentata na še neuradnega republikanskega predsedniškega kandidata Donalda Trumpa, ki ga je od smrtnega strela ločil samo slab centimeter, odpira vprašanje, ali je šlo za veliko neopravičljivo malomarnost tajnih agentov, ki ga varujejo, ali pa je 20-letni atentator del širše zarote. O tem so se v ameriški javnosti že pojavile številne teorije zarote, ki bodo še povečale politično nestabilnost. Glede na to, da na primer še danes ni razrešen atentat na predsednika Kennedyja iz leta 1963, ni povsem nemogoče, da tudi ta zadnji poskus atentata ne bo nikoli povsem razjasnjen.
Politično ozračje v ZDA postaja pred jesenskimi predsedniškimi volitvami vse bolj zastrupljeno, kar na primer potrjuje izjava ene izmed glavnih demokratskih političark, bivše predsednice predstavniškega doma Nancy Pelosi, da je Trumpa potrebno ustaviti. Atentator oziroma tisti, ki bi ga lahko podpirali, so zaenkrat dosegli nasprotni učinek. Ankete javnega mnenja namreč kažejo, da bo Trump verjetno z veliko večino porazil svojega demokratskega tekmeca, vse bolj senilnega predsednika Bidna. Slednji kljub vse manjši podpori noče odstopiti od tekme za predsedniško mesto in se tudi obnaša zelo samopašno. Po zasedanju Nata na vrhu v Washingtonu je na primer izjavil, da vodi svet. To brez dvoma velja vsaj za njegov zahodni del, ki ga poskuša njegova administracija voditi z vse bolj trdo roko. Na nek način se vračajo nekdanji sovjetski časi, ko je imel Kremelj prvo in zadnjo besedo o vsem, kar se je dogajalo v socialističnem bloku.
Na zadnjem zasedanju Nata ob njegovi 75-letnici so prisotni dobili na mizo končno poročilo brez možnosti, da bi ga kakor koli dopolnili ali spremenili. Ameriški politiki so članicam omenjene vojaške zveze vsilili svoje strateške prioritete, ki lahko pomenijo, kar poudarjajo celo nekateri bivši visoki ameriški politiki, samo pripravo na vsesplošno vojno. Niti eden od navzočih evropskih politikov ni nasprotoval sklepu, da bo Ukrajina poslej dobivala na leto najmanj 40 milijard dolarjev vojaške pomoči in dejstvu, da je sklep o tem, da bo postala članica te vojaške zveze, nepreklicen. Slednje lahko pomeni samo nadaljevanje vojne do popolnega uničenja Ukrajine oziroma neposredni vojaški spopad z Rusijo. V zaključnem dokumentu nista niti z besedo omenjena vojna in genocid v Gazi, je pa zato na več mestih navedena Kitajska kot ključna država, ki Rusiji omogoča nadaljevanje vojne v Ukrajini. Po zadnjem zasedanju Nata je Kitajska poleg Rusije tudi uradno postala glavni zahodni sovražnik.
Nato se bo po zadnjem vrhu začel širiti tudi v Azijo, kar je v nasprotju z njegovimi ustanovnimi akti, ki njegovo delovanje omejujejo na Severni Atlantik. Kot poroča ameriška TV-mreža CNN, naj bi Bidnova administracija zahtevala od EU, da nacionalizira vse kitajske naložbe v Evropi, na podoben način kot so Rusiji na Zahodu protipravno blokirali oziroma rekvirirali njene finančne fonde. Takšen ukrep bi sprožil globalno trgovinsko vojno in bi drastično oslabil evropska gospodarstva. Kljub temu se evropski politiki še naprej obnašajo do ZDA več kot pohlevno. Ameriška diplomacija, kar je od nje še ostalo, vse bolj pritiska na evropske države, da sledijo njenim, ne pa evropskim strateškim prioritetam. O poskusu političnega reševanja vojne v Ukrajini, ki ga je začel predsednik madžarske vlade Orban v zaključnih dokumentih, ni niti besede – nasprotno, praktično vsi udeleženci so ga obsojali. Mir je očitno tudi v EU postal prepovedana beseda.
Ameriški politiki se obnašajo vse bolj arogantno tudi do drugih držav. Predsedniku indijske vlade Modiju so na primer zagrozili s sankcijami, ker je obiskal Putina in ker nasprotuje zapovedanim ameriškim gospodarskim sankcijam proti Rusiji, Turčiji pa poskušajo preprečiti, da bi se pridružila skupini držav BRICS. Po drugi strani so članice tako imenovane šanghajske organizacije za sodelovanje na zadnjem zasedanju vrha, ki niti na Zahodu niti pri nas skoraj ni bilo omenjeno, sklenile oblikovati azijski sistem kolektivne varnosti. Ta naj bi Azijo obvaroval pred širjenjem vojne iz Ukrajine in Bližnjega Vzhoda. Svet tako vse bolj razpada na dva geopolitična bloka: na zahodni del, ki ga sestavlja nekaj več kot 10 % svetovnega prebivalstva, ki poskuša pod vodstvom ZDA za vsako ceno ohraniti svetovno hegemonijo, ter na države globalnega juga, kjer živi velika večina svetovnega prebivalstva, ki se zavzemajo za demokratizacijo oziroma za večstranski model mednarodnih odnosov, v katerem Zahod ne bo več imel edine oziroma glavne besede. Naši politiki so se, kot je bilo mogoče razbrati iz izjav predsednika vlade Roberta Goloba, podredili logiki tako imenovanih banana držav, ki slepo sledijo ameriškim politikom. Ko bi le pridelovali vsaj banane!
Toliko za danes, lep pozdrav.
16. 7. 2024
-------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------
AVE CAESAR, CIVES ROMANI TE SALUTANT! (POZDRAVLJEN, CEZAR, RIMSKI DRŽAVLJANI TE POZDRAVLJAJO)
Včerajšnji dan bo zabeležen v zgodovini kot dan, ko je bivši ameriški predsednik Donald Trump postal že drugič uradni republikanski predsedniški kandidat in ko je bila z relativno veliko večino glasov dosedanja predsednica evropske komisije Ursula von der Leyen spet izvoljena na to najvplivnejše mesto. Tako prva kot druga izbira bosta imeli velik vpliv na mednarodno dogajanje. Trumpa, ki bo z avreolo žrtve nedavnega neuspešnega atentata zelo verjetno znova osvojil Belo hišo, bi težko označili za mirovnega kandidata. Najvplivnejša nemška političarka,dvomljive politične morale, pa je kolovodja evropske vojne stranke, ki nasprotuje koncu vojne v Ukrajini oziroma mirovnim pogajanjem.
Razmere v Evropi so podobne položaju v Evropi julija 1914 leta, ko so vodilni politiki obeh strani videli izhod samo v vojni, ki naj bi se končala do božiča. Iz zgodovine se evropski politiki, ki so zanetili že dve svetovno vojni, očitno niso prav nič naučili. Na Bidnovo mesto "branika" zahodne demokracije v Ukrajini bo očitno vstopila EU. Biden se bo verjetno v kratkem prisiljen umakniti iz kampanje za predsedniške volitve, njegov verjetni naslednik Trump pa napoveduje končanje vojne oziroma podporo njenemu nadaljevanju v nedogled. Kako misli to doseči, ni povedal. V bistvu bodo imeli Američani na volitvah dve možnosti, izbirali bodo med nadaljevanjem vojne v Ukrajini ali v Gazi. Ker je Trump še bolj pod vplivom židovskega lobija kot Biden, je jasno, da se bo ameriška podpora Izraelu nadaljevala, glavna pozornost verjetne republikanske administracije pa bo osredotočena na Daljni vzhod oziroma na Kitajsko. Trump je napovedal, da bo vojno v Ukrajini končal do prevzema predsedniških dolžnosti, to je do 20. januarja prihodnje leto, o čemer večina analitikov dvomi.
Dejstvo, da je Trump za podpredsedniškega kandidata izbral 39-letnega senatorja J. D. Vancea iz Ohia, nakazuje, da bo Trump dal slovo stari gardi, ki je vodila zunanjo politiko v njegovem prvem mandatu, kar pa ni zagotovitev, da bo manj agresivna oziroma bolj spravljiva. Vance je namreč napovedal možnost obračuna z Iranom, v katerem vidi glavno grožnjo stabilnosti na Bližnjem vzhodu oziroma varnosti Izraela. Zanimivo bo videti, kako se bo evropska politična elita, ki je na nedavnem vrhu Nata v Washingtonu prisegala neomajno zvestobo Bidnu oziroma tej vojaški zvezi, odzvala, če bo Trump obrnil krmilo. Delnice predsednika madžarske vlade Orbana in njegove mirovne pobude, ki jo je evropska politična elita ostro obsodila, bodo očitno zelo poskočile. Naši politiki kljub temu ne zamudijo nobene priložnosti, da bi bili vsaj tiho. Pred nekaj dnevi je Orbana namreč zato, da bi potrdili zvestobo uradnemu Washingtonu in Bruslju, brez vsake potrebe napadel tudi podpredsednik slovenske vlade in eden najvplivnejših politikov vse bolj ponižne Levice, Luka Mesec. Zavzemanje za mir je očitno postalo zelo sporno. V ta sklop sodi tudi podpis 10-letnega varnostnega sporazuma med Slovenijo in Ukrajino, ki so si ga v Washingtonu izmislili zato, da bodo države EU, ko se bodo ZDA umaknile iz te vojne, ki so jo v veliki meri zakrivile, prisiljene financirati, dokler bo to potrebno. Če je sporazum res neobvezen, kot trdijo visoki predstavniki vlade, potem ga ne bi bilo treba podpisati, saj ga je v imenu celotne EU podpisala že evropska komisija. Zanimivo bo opazovati evropske politike, če bo Trump izvoljen in bo začel radikalno spreminjati ameriške strateške prioritete. Se bodo spustili v vojno z Rusijo? Nobenega dvoma ni, da se mu bodo podredili, tako kot so se nekoč stari Rimljani novim vladarjem.
19. 7. 2024
-------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------
AMERIŠKI KRALJ JE (POLITIČNO) MRTEV, ŽIVEL KRALJ!
To reklo za ameriškega predsednika Bidna, ki je sinoči napovedal umik iz bitke za ponovno osvojitev Bele hiše na novembrskih predsedniških volitvah, brez dvoma velja. Njegov mandat se je namreč sinoči praktično končal, čeprav bo na predsedniškem mestu preživel še nekaj mesecev kljub pozivom vodilnih republikancev, naj zaradi senilnosti odstopi. ZDA se z opravilno sposobnostjo predsednika ne soočajo prvič. Leta 1919 je državo na primer potem, ko je predsednika Wilsona zadela kap, skoraj pol leta vodila njegova druga žena, ki razen njegovemu osebnemu zdravniku nikomur ni dovolila dostopa do obolelega predsednika. Tako kot takrat, se tudi danes postavlja vprašanje, kdo v resnici vlada najmočnejši državi na svetu v trenutku, ko se svet sooča z najhujšo politično krizo po kubanski krizi leta 1963. Kateri ameriški politiki, ki pripadajo tako imenovani globoki državi, držijo ob podpori tako imenovanega vojaškoindustrijskega kompleksa vajeti vojne v Ukrajini in tolerance do izraelskega vojaškega pustošenja in genocida v Gazi? To so, kot ocenjujejo dobri poznavalci ameriške visoke politike, predvsem državni sekretar Antony Blinken, svetovalec za nacionalno varnost Jake Sullivan, sekretar za obrambo Lloyd Austin in javnosti manj znan šef predsednikovega štaba Jeffrey Zients.
Predsednik Biden je sicer sinoči v bitki za predsedniško nominacijo podprl podpredsednico Kamalo Harris, vendar ni povsem gotovo, ali bodo delegati na konvenciji demokratske stranke, ki bo v drugi polovici avgusta v Chicagu, podprli njegovo izbiro, saj Harrisova nima posebej velikega ugleda v javnosti. Že danes je jasno, da nihče od potencialnih demokratskih kandidatov vsaj v tem trenutku nima velikih možnosti za to, da bi premagal republikanskega predsedniškega kandidata Trumpa. Ta je zlasti po neuspelem atentatu nanj postal navidezno nepremagljiv. Trump se je že začel vesti kot neuradni predsednik, to velja še posebej za vojno v Ukrajini. V zadnjih dneh je na primer znova potrdil obljubo, da bo vojno končal še pred nastopom predsedniškega mandata, kar bi bilo skoraj enako čudežu. Veliko vprašanje je tudi, kako se bodo v tej novi situaciji obnašali evropski vazali. Razen predsednika madžarske vlade Orbana so predsedniku Bidnu na nedavnem vrhu Nata v Washingtonu vsi prisegli zvestobo, še zlasti njegovemu zavzemanju za nadaljevanje vojne v Ukrajini, ki ji ni videti konca. Če bo Trump obrnil krmilo, mu bodo brez dvoma sledili tudi evropski politiki, čeprav v zadnjih dneh vsi po tekočem traku podpisujejo sporazume o varnosti z Ukrajino; predsednik slovenske vlade je to že storil. Namen teh sporazumov je zagotoviti podporo nadaljevanju vojne, tudi če bodo ZDA pod Trumpom spremenile dosedanjo politiko, česar ne izključuje niti državni sekretar Blinken. Sinočnji prisiljen umik predsednika Bidna iz predsedniške kampanje je zato verjetno najbolj pozitiven sklep njegovega dosedanjega predsedniškega mandata.
22. 7. 2024
-------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------
DVOBOJ HARRIS : TRUMP?
Izstop ameriškega predsednika Bidna iz tekme za Belo hišo je v predvolilno kampanjo vnesel novo dinamiko. Podpredsednica Kamala Harris, ki jo je Biden priporočil za predsedniško kandidatko, je že dobila podporo najmanj 1976 delegatov, ki je potrebna za predsedniško nominacijo. O tem bodo odločali na konvenciji demokratske stranke, ki se bo začela 19. avgusta v Čikagu. Videti je, da se bosta pomerila bivši predsednik Donald Trump na republikanski strani in podpredsednica Kamala Harris na demokratski strani; ta je po najnovejši anketi agencije Reuter za dve točki prehitela Trumpa. Doslej je za dve točki vodil Trump, v državah, kjer se bodo odločale volitve, pa je še vedno v manjši prednosti.
Imenovanje ustreznega podpredsedniškega kandidata na demokratski strani in pozitivni potek konvencije utegneta pod pogojem, da bodo demokrati ohranili enotnost, še povečati njeno prednost. Predvolilna kampanja postaja očitno vse bolj napeta. V Trumpovem štabu bodo morali koreniti spremeniti strategijo, ki je bila doslej usmerjena skoraj izključno na Bidna. Harrisova, ki je bila državna tožilka v Kaliforniji in neuspešna kandidatka za predsedniško nominacijo na zadnjih volitvah, ima kar nekaj šibkih točk. Njeno ukvarjanje s problemom migracij, za kar je bila kot podpredsednica sprva zadolžena, ni bilo uspešno. Znana je tudi po tem, da slabo obvlada geopolitiko in geografijo, poleg tega pa je v Bidnovi administraciji imela postransko vlogo, bistveno manjšo kot na primer Biden, ko je bil kot podpredsednik v Obamovi administraciji glavni arhitekt ameriške politike do Ukrajine. Po drugi strani pa je zaradi številnih tožb in sodnih procesov, nepredvidljivosti, pa tudi zaradi starosti, saj je postal najstarejši predsedniški kandidat doslej, sporen tudi Trump. Podobno velja za republikanskega podpredsedniškega kandidata senatorja Vancea. Znan je bil na primer kot hud nasprotnik pravice do splava in trd zagovornik ohranitve zakonske zveze, tudi v primeru družinskega nasilja. V tem pogledu je bil bistveno bolj konservativen kot Trump, ki je odstopil od nekaterih najradikalnejših stališč. Omenjena trda stališča je republikanski podpredsedniški kandidat spremenil šele nedavno, kar utegne zaradi nominacije ženske za demokratsko predsedniško kandidatko postati pomembna točka predvolilne kampanje.
Nekateri analitiki celo menijo, da je Trump na podpredsedniško mesto imenoval neustreznega kandidata, saj mu med ženskami, ki sestavljajo 51 % volilnega telesa, ne bo prinesel prednosti. Ankete namreč kažejo, da so, oziroma da bodo, ženske v povprečju bolj naklonjene Harrisovi kot Trumpu. Predvolilna tekma se torej začenja v bistveno bolj izenačenem položaju, kot če bi bil Trumpov protikandidat čedalje bolj senilni Biden. Harrisova se sicer od Bidna razlikuje le po spolu, glasu in barvi kože, sicer pa je njegov ideološki dvojček. Doslej je bila zagovornica izraelskih grozodejstev v Gazi, ki jih podpira predsednik Biden. Harrisova bo ob domnevi, da bo dobila nominacijo, zelo verjetno nadaljevala Bidnovo politiko "železne" podpore Izraelu, posredniške vojne v Ukrajini v nedogled, z manjšim angažiranjem ZDA, zaostrovanja odnosov z Rusijo in Kitajsko, nadaljevanja širjenja Nata na Pacifik in nasprotovanja državam svetovnega juga, ki vse bolj glasno zahtevajo enakopravne mednarodne gospodarske in politične odnose. S Trumpom se bosta na zunanjem političnem področju najbolj razlikovala glede vojne v Ukrajini. Trump bo namreč poskušal na svoj način končati vojno v Ukrajini, da bi se lažje soočil s Kitajsko, Harrisova pa si bo zelo verjetno prizadevala za to, da se ZDA postopoma umaknejo iz Ukrajine in njeno nadaljevanje prepustijo evropskim državam. Takšen scenarij je potrdil tudi nedavni vrh Nata v Washingtonu, na katerem so ZDA prisilile svoje evropske vazale, med katerimi imajo eminentno mesto tudi slovenski politiki, da z Ukrajino sklenejo tako imenovane varnostne sporazume, ki bodo omogočali nadaljevanje vojne, tudi če se bodo ZDA umaknile iz nje. Zanimivo bo videti, ali se bodo evropski politiki prilagajali predsedniški tekmi ali pa se bodo še naprej goreče pripravljali na potencialno vojno z Rusijo. Zaenkrat je nemogoče oceniti, v katero smer se bo obrnila ameriška predvolilna tekma, v kateri kandidati zunaj obeh glavnih strank nimajo žal prav nobenih možnosti za izvolitev.
24. 7. 2024
-------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------
MOJ GOVOR NA VČERAJŠNJI SPOMINSKI SLOVESNOSTI V KAMNIKU
Spoštovani udeleženci te spominske slovesnosti, drage tovarišice in tovariši ter gosti!
Stojimo na mestu zgodovinskih dogodkov. Kamniška skupina osvobodilnega partizanskega gibanja je namreč 27. julija 1941 leta, oziroma na današnji dan pred 83 leti ponoči izvedla na območju Kamnika več diverzantskih akcij. Med drugim naj bi zažgala nemško vojaško skladišče v Zapricah, minirala smodnišnico, pretrgala telefonske linije s Kranjem, blokirala vse ceste in porušila most čez Kamniško Bistrico na Perovem, kjer poteka današnja slovesnost. Akcija zaradi izdaje ni v celoti uspela. Kamniška diverzantska skupina je namreč pri perovski brvi čez Kamniško Bistrico padla v zasedo. V boju z nemškimi vojaki sta padla skojevca in delavca v tovarni Titan, Dominik Mlakar in Anton Miklavčič, drugi pa so se uspeli prebiti iz zasede. Omenjena akcija je spodbudila osvobodilni boj na tem območju.
Delovanje partizanskih enot na Gorenjskem oziroma v tem delu okupirane Evrope, ki so bili priključeni k tretjemu rajhu, je bilo pomembno iz več strateških vidikov. Šlo je namreč za prvi neposredni upor proti nacističnemu režimu znotraj Rajha in okupirane Evrope. Po drugi strani so slovenske partizanske enote v sestavi NOV Jugoslavije, s svojimi akcijami posredno pomagale zaveznikom, tako zahodnim kot tudi Sovjetski zvezi, ustvarjati pogoje za uspešne ofenzivne akcije proti Wermachtu in njegovim pomagačem.
Vse to je danes zgodovina, ki je ni mogoče spremeniti, kljub poskusom novodobnih revizionistov, ki poskušajo omalovaževati osvobodilno gibanje. Poročnik ameriške vojske Le Roy King, ki je sodeloval v ameriški vojaški misiji med prvo svetovno vojno na naših tleh, je že 1919 leta ugotovil, »da si ljudje, ki se niso sposobni upreti tuji nadvladi in čakajo, da jih bodo drugi osvobodili, ne zaslužijo življenja v svobodi oziroma v demokraciji«. Slovenski kolaboracionisti so med vojno, njihovi nasledniki pa še danes, ostali na stališču, da bi morali Slovenci počakati, da nas zavezniki osvobodijo, do takrat pa naj bi bilo dovoljeno sodelovanje z nacisti in fašisti v boju proti partizanskemu gibanju.
Večina Slovencev k sreči ne meni tako, kljub temu pa smo bili v zadnjih letih priče dvigovanju glav bivših kolaboracionistov, ki poskušajo na vsak način prevrednotiti našo zgodovino. Pri tem jim gre na roko tudi sedanji vse bolj napet mednarodni položaj, ko se na svetu očitno postavljajo nova pravila igre, ko razpada povojni mednarodni politični in gospodarski ustroj, v katerem je doslej dominiral Zahod, katerega del smo postali tudi mi, in ko se med velikimi silami bije boj za prerazdelitev sveta na nove interesne sfere.
Ena od posledic novodobnega rivalstva med velikimi silami sta tudi vojna v Ukrajini in nepojmljiv genocid, ki ga izraelska vojska na očeh vsega sveta izvaja v okupirani Gazi nad nesrečnimi Palestinci. Obe vojni imata dramatične posledice za ves svet. V Gazi so doslej izraelski skrajni cionisti pobili najmanj 39 tisoč ljudi med katerimi je večina žensk in otrok. Po trditvah ugledne britanske medicinske revije Lancet pa naj bi bilo skupnih žrtev najmanj 186 tisoč. Zaenkrat je na žalost ni sile, ki bi ustavila ta množični pokol, še več, ZDA, kjer je Bidnova administracija podlegla pritisku vsemogočnega židovskega lobija, podpirajo genocid z obilnimi dobavami vseh vrst orožja, prav tako pa so padli na izpitu človečnosti tudi vodilni politiki EU, ki doslej niso zmogli obsoditi genocida ampak ga s svojo neaktivnostjo in prizanesljivostjo do Izraela, v bistvu podpirajo. Dvojna morala je na žalost postala zakon tudi v športu. Mednarodni olimpijski komite, na primer, nima enakih meril do vseh držav. Izraelski športniki na primer lahko sodelujejo na olimpijadi v Parizu pod zastavo njihove države, ruski pa le pod zastavo MOK.
Da je v mednarodnih odnosih nekaj hudo narobe, potrjuje tudi nadaljevanje vojne v Ukrajini, ki ji ni videti konca. Posredniška vojna med ZDA oziroma Natom in Rusijo v Ukrajini grozi v končni posledici z atomsko vojno o kateri se vse bolj odprto govori. Prav nobene potrebe ni, da bi se vojaška zveza Nato širila v neskončnost, po najnovejšem sklepu vrha Nata v Washingtonu, celo do Kitajske in Tajvana na drugi strani sveta. Širjenje Nata je bilo poleg grobega kršenja pravic ruske manjšine v Ukrajini, pa tudi koketiranja oblasti s skrajnimi neonacističnimi gibanji, eden glavnih vzrokov za to vojno oziroma za rusko agresijo. V dokumentih Organizacije za Evropsko varnost in sodelovanje je zapisano, da varnost nobene države ne sme iti na škodo varnosti druge države. Ukrajini nihče ne oporeka, da si izbira zaveznike vendar, pa mora tako kot na primer nevtralna Mehika, ki je soseda ZDA, upoštevati varnostne interese sosednje države. To potrjuje tudi dejstvo, da bosta ZDA oziroma Nato začela nameščati v Nemčiji rakete srednjega dosega na katerih so lahko atomske konice, ki potrebujejo do Moskve samo 6 minut, kar bo ogrozilo varnostne interese Rusije. Ne samo, da je nemška vlada to odobrila, nemška javnost ki je v času hladne vojne ostro nasprotovala njihovi namestitvi, pa je tokrat bolj ali manj tiho. Ali to pomeni, da so se ljudje sprijaznili z novim militarizmom in s tem, da bosta Nemčija in ta del srednje Evrope lahko prizorišče uničujoče atomske vojne. Po mojem mnenju je skrajni čas za ustanovitev močnega protivojnega mirovnega gibanja v EU, kar seveda vključuje tudi našo državo.
Slovenija se je kot neodvisna država pridružila zahodnim državam, oziroma EU in vojaški zvezi Nato, ki se je iz teoretično obrambne spremenila v izrazito ofenzivno in vse bolj globalno vojaško zvezo ... Kljub tem dejstvom evropske politične elite, vključno s slovensko nimajo poguma niti vizije, da bi stopile na samostojno pot, v kateri bi Evropa ostala oziroma postala celina miru in sodelovanja, ne pa konfrontacije in nove oborožitvene tekme, ki jo diktirata uradni Washington in Nato. S tega zornega kota je težko razumeti nedavni podpis kar 10-letnega varnostnega sporazuma med Slovenijo in Ukrajino s katerim se je Slovenija zavezala, da bo materialno in tudi sicer podpirala nadaljevanje vojne v Ukrajini dokler bo to potrebno. To pomeni, da bomo tudi pri nas dali, po diktatu Nata, za katerim stoji ameriški vojaško industrijski kompleks, na žalost prednost topovom pred maslom, na škodo javnega zdravstva in šolstva, spodobnih pokojnin itd. Vse etablirane parlamentarne stranke pri nas so namreč za nadaljevanje vojne v Ukrajini. Zato ni naključje, da smo na nedavnih evropskih volitvah izvolili v evropski parlament izključno ljudi, ki trdno podpirajo vse bolj agresivni Nato.
Priče smo hudi kampanji, ki jo vodilni politiki in visoki državni uradniki vodijo proti mirovnikom v medijih s podtikanjem teze, češ, da izenačujejo agresorja in žrtev, kar absolutno ni res. Omenjena kampanja ne poteka samo pri nas. Predsednika madžarske vlade Orbana, ki si je drznil kot predsednik evropskega sveta sprožiti mirovno pobudo, so prav vsi vodilni evropski politiki, razen predsednika slovaške vlade Fica, med njimi so tudi naši politiki, pribili na križ. Sprašujem kam pluje Evropa, ki je bila v preteklosti prizorišče dveh svetovnih vojn, da je zavzemanje za mir postalo sovražno dejanje.
Edino mir zagotavlja prijateljstvo, blagostanje in napredek. Končno nas k temu zavezuje tudi naša ustava, ki v 124. členu pravi, da »pri zagotavljanju varnosti država izhaja predvsem iz mirovne politike ter kulture miru in nenasilja.« Naši politiki vseh barv bi morali imeti omenjen člen naše ustave v podzavesti. Na žalost ni tako, zato nas mirovnike časa še veliko dela.
Smrt fašizmu!
28. 7. 2024
-------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------
Včerajšnja slovesnost pri Ruski kapelici pod Vršičem, ki jo vsako leto organizira Društvo Slovenija Rusija, je tudi letos minila v spokojnem vzdušju, brez navzočnosti visokih slovenskih politikov, če izvzamemo prvega predsednika Slovenije Milana Kučana, ki je opravičil svojo odsotnost, župana Ljubljane Zorana Jankoviča in dveh poslancev stranke Svoboda, ki nista podlegla sedanji proti ruski histeriji, ki črti vse kar je ruskega. Slovesnosti se je udeležilo nekaj sto ljudi, med njimi je bilo tudi nekaj uglednih gospodarstvenikov. Očitno smo do te mere zastrupljeni s politiko, da se niti predstavniki Ministrstva za kulturo ne udeležujejo tega dogodka. Žal nas danes Ruska kapelica nagovarja drugače kot pred leti, ko smo se ob tem spomeniku, polni upanja, na pragu novega tisočletja zbrali na prvi spominski slovesnosti, so letos zapisali v vabilu organizatorji. Z razlogi za vojno v Ukrajini se lahko strinjamo ali pa tudi ne, vendar pa to ne bi smelo vplivati na naš odnos do ruske kulture in skupne zgodovine. Žal so tudi slovenske politične elite podlegle Natu in njegovim ciljem na vseh področjih.
28. 7. 2024
-------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------
MOJ DANAŠNJI KOMENTAR NA RADIU MURSKI VAL
Dober dan,
napovedi, da bodo ZDA v Nemčiji leta 2026 namestile rakete Tomahawk in Tajfun, ki lahko nosijo jedrske konice, ter napoved ruskega predsednika Putina, da bodo v tem primeru tudi Rusi naperili podobne rakete na zahodne prestolnice, bi morale biti na prvih straneh evropskih in naših medijev, pa na žalost niso, ker so glavni mediji vse bolj pod vplivom vojne stranke, ki deluje v okviru Nata. ZDA so leta 2019 enostransko odstopile od omenjenega sporazuma verjetno predvsem zato, da bi jih lahko namestile v Aziji, kjer so naperjene proti Kitajski. Doslej sta se ZDA in Rusija kljub vsemu držali neuradnega moratorija na namestitev teh raket v Evropi. Njihov doseg znaša od 500 do 4000 kilometrov. Omenjene rakete lahko dosežejo iz oporišč v Nemčiji rusko ozemlje, kot je dejal Putin, v največ 10 minutah, najbolj znani ameriški strokovnjak in bivši nadzornik te vrste orožij Scott Ritter pa trdi, da potrebujejo iz dveh oporišč Nata v Romuniji in na Poljskem, kjer imajo nameščene rakete Aegis, ki lahko nosijo jedrske konice, samo 6 minut.
Določba helsinške listine o varnosti in sodelovanju, ki je bila sprejeta 1975 leta, in je določala, da varnost nobene države ne more iti na škodo druge države, je očitno samo še bled spomin. V času hladne vojne v osemdesetih letih prejšnjega stoletja, je nemška javnost ostro nasprotovala nameri Reaganove administracije, da bi te rakete namestila v Nemčiji, danes pa vodilni nemški vladni politiki, posebej zunanja ministrica Annalena Baerbock, to namero izrecno podpirajo. Narobe svet bi rekli. Namestitev teh raket namreč bistveno povečuje možnost, da bi prišlo do atomskega spopada v Evropi, lahko tudi nenamerno, na primer zaradi morebitne tehnične napake.
Ruski mediji poročajo, da se ruska stran pripravlja, da bo obnovila proizvodnjo raket srednjega dosega in, da jih bodo uperili proti sedmim evropskim prestolnicam; to je proti Parizu, Berlinu, Pragi, Varšavi, Bukarešti, Talinu in Rigi. Očitno v Evropi nismo več daleč od ponovitve kubanske krize iz 1962 leta, ko je zaradi namestitve ruskih raket na Kubi, skoraj prišlo do jedrskega spopada med ZDA in Sovjetsko zvezo. Glede na to, da je ukrajinska vojska nedavno napadla oziroma poškodovala tri ruske radarske postaje za nadzorovanje letov strateških raket, je verjetnost, da bi ruska stran prehitro reagirala, realno vse večja. Najnovejša trditev predsednika Bidna, da je prvi ameriški predsednik v tem stoletju, ki lahko poroča Američanom, da Združene države niso v vojni nikjer na svetu, je s tega zornega seveda popolna laž. Ne samo, da ZDA preko Nata vse bolj odkrito sodelujejo v vojni v Ukrajini, ampak zelo vneto pripravljajo teren za morebitno atomsko vojno v Evropi. Ameriški analitiki ocenjujejo, da bo neuradna demokratska predsedniška kandidatka, podpredsednica Harrisova, ki je bila doslej pod velikim Bidnovim vplivom zelo verjetno nadaljevala s politiko, ki naj bi pripeljala do strateškega poraza Rusije, zato po vsej verjetnosti ZDA ne bodo obnovile zadnjega, še veljavnega sporazuma o omejitvi strateških jedrskih orožij START, ki bo potekel 2026 leta.
Ker je Trump leta 2019 odstopil od sporazuma o raketah srednjega dosega, je težko pričakovati, da bi kot morebitni predsednik, pristal na njegovo podaljšanje kljub retoriki, da bo končal konflikt v Ukrajini in s tem odprl vrata za boljše odnose z Rusijo. Ne glede na to, kdo bo zmagal na novembrskih predsedniških volitvah v ZDA, bo v Evropi najmanj čez dve leti prišlo očitno do najhujše, skorajda eksistencialne krize med ZDA in Rusijo, ki bo podobna kubanski krizi. Sprašujem se, kaj se je zgodilo v glavah vodilnih evropskih politikov, da si prizadevajo, ne samo za nadaljevanje vojne v Ukrajini za vsako ceno, ampak dopuščajo celo priprave za morebitni atomski spopad v Evropi, ki bi brez dvoma dobil globalne dimenzije. To je recept za splošno katastrofo. Zakaj je Natu oziroma ZDA potrebno nameščati rakete v Nemčiji, ki bodo dosegle rusko ozemlje? Skrajni čas je za to, da se v Evropi, pa tudi pri nas, oblikuje močno protivojno mirovno gibanje, čeprav tudi nekateri vodilni slovenski vladni funkcionarji zelo dejavno podpirajo vse bolj agresivni Nato, omalovažujejo slovenske mirovnike in ustvarjajo teren za to, da bodo tudi Slovenijo potegnili v globalni obračun. Čas je za razum, če ga je sploh še kaj ostalo v glavah politikov, ki trenutno vodijo Slovenijo, Evropo in svet. Nato postaja vse večja grožnja, ne samo miru, ampak tudi naši eksistenci.
Toliko za danes, lep pozdrav.
P.S. koordinatorica Levice, ministrica za kulturo, dr. Asta Vrečko, je na FB objavila komentar o tem, da njena stranka odločno nasprotuje oboroževanju. Ali res? Kako to, da njena stranka sedi v vladi, ki podpira oboroževanje v Ukrajini in nasprotuje mirovnim prizadevanjem predsednika madžarske vlade Orbana? Prazno govorjenje in prazne obljube!
31. 7. 2024
-------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------
MOJ NAJNOVEJŠI KOMENTAR NA RADIU MURSKI VAL
Dober dan,
ni več vprašanje ali bo prišlo do nove vojne na bližnjem vzhodu, prve v kateri bo udeležen tudi skoraj stomilijonski Iran, temveč samo kdaj. Kocka bo, kar zadeva Iran, padla verjetno po današnjem zasedanju organizacije islamskih držav, na katerem bodo Iranci poskušal pridobiti arabske države za to, da podprejo njegovo pravico do povračilnih ukrepov. V Teheranu opozarjajo na moralno dolžnost, da kaznujejo Izrael za nedavni atentat na voditelja Hamasa Ismaila Haniyeha v iranski prestolnici, kljub nevarnosti, da bo to zanetilo širši spopad na območju bližnjega vzhoda, ki pa si ga v Teheranu ne želijo. Velja poudariti, da je Izrael umoril vodjo političnega urada Hamasa, ne pa vojaškega poveljnika te organizacije. Umorjeni politični voditelj Hamasa je bil namreč glavni pogajalec v pogovorih o prekinitvi spopadov v Gazi, ki več kot očitno niso v interesu predsednika izraelske vlade in njegovih cionističnih skrajnežev, zato so ga umorili.
Nadaljevanje oziroma širjenje vojne je tudi v osebnem interesu Netanjahuja, ki na ta način zavlačuje sodni proces proti njemu, saj mu grozi zaradi korupcije do 30 let zapora. Celotni Bližnji vzhod, usoda Palestincev pa tudi svetovni mir so talci Netanjahuja in skrajnih religioznih cionistov, ki pa ga podpirajo pri ustvarjanju tako imenovanega Velikega Izraela. Slednji bo imel, če bo ustanovljen, vsa obeležja skrajne rasistične države. Nedavno je Netanjahu sporočil Beli hiši, da bo, če bo potrebno, Izrael v soočenju iz Iranom, uporabil tudi nekatera najnovejša, v vojnah doslej še nepreizkušena orožja. To seveda pomeni uporabo atomskega orožja. Najbolj znani ameriški strokovnjak s tega področja, Scott Ritter, trdi, da Izrael razpolaga s tako imenovano umazano nevtronsko bombo, ki bolj kot ruši, ubija ljudi. Izrael utegne biti v skrajnem primeru, po ameriškem atomskemu napadu na Hirošimo in Nagasaki na današnji dan pred 79 leti, prva država, ki bo uporabila atomsko orožje. To odpira vprašanje, ali smo na pragu prvega atomskega spopada v zgodovini naše civilizacije? Pakistan je namreč že napovedal, da bo v tem primeru dal Iranu na razpolago svoje atomsko orožje.
Netanjahujev strateški cilj je v vojno proti Iranu pritegniti predvsem ZDA. Brez njihove podpore Izrael nima prav nobene možnosti za zmago. Nedavne računalniške simulacije širšega spopada Izraela z arabskimi državami so namreč pokazale, da bi Izrael takšno vojno brez ameriške podpore gladko izgubil. Zakaj se Izrael tako srdito osredotoča na Iran? Prvič, verjetno zato, ker se islamska revolucija v Iranu še ni, tako kot države Arabske lige, sprijaznila z obstojem židovske države, drugič pa zato ker bo Iran, če se bo odločil, prej ali slej izdelal atomsko orožje. To bi pomenilo konec izraelskega monopola na tem področju na širšem območju bližnjega vzhoda. V Tel Avivu se zato pripravljajo na morebitni preventivni napad na Iran. Obrambni minister Gallant pravi, da je izraelska vojska sposobna izvesti hiter preventivni napad, kar potrjuje tudi premier Netanjahu. To bi se lahko zgodilo le z izrecno ameriško vojaško podporo. Pentagon je na to območje že poslal dve letalonosilki in strateške bombnike, ki bodo če bo potrebno, sodelovali v vojni. V Washingtonu sicer uradno pozivajo k prekinitvi najnovejšega kroga nasilja in h koncu spopadov v Gazi, istočasno pa še naprej poudarjajo, da bodo ZDA branile Izrael. Če bi v Washingtonu res poskušali končati nasilje, ki ga zganja Izrael, bi mu za začetek prekinile vse dobave orožja.
Državni terorizem je, na žalost, bistvo sedanjega skrajnega izraelskega sionističnega režima. Potrjujejo ga nadaljevanje izraelskega genocida v Gazi ob podpori ZDA, brezbrižnosti EU, arabskih pa tudi drugih držav. Aprila, ko je Izrael napadel iranski konzulat v Damasku in ubil več visokih iranskih funkcionarjev, so v Teheranu potrebovali 12 dni, da so se odločili za povračilni napad. Koliko časa bodo rabili tokrat? Daljši kot bo premor med atentatom na političnega voditelja Hamasa in odzivom Irana, več časa bo za diplomacijo, kar pa seveda še zdaleč ne pomeni dokončne pomiritve sedanjega krize. Konec sanj o ustanovitvi rasističnega Velikega Izraela, s tem pa tudi genocida v Gazi, bi bila namreč možna samo z odstranitvijo skrajnih cionistov z oblasti, če ne drugače tudi z obsežnimi sankcijami, in če to ne bi zaleglo, s postavitvijo teroristične države Izrael pod mednarodno kontrolo. To pa seveda v nobenem primeru, posebej zaradi ameriške podpore Izraelu, ne bo mogoče.
Toliko za danes. Lep pozdrav.
7. 8. 2024
-------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------
MOJ NAJNOVEJŠI KOMENTAR O VPADU UKRAJINSKE VOJSKE NA RUSKO OZEMLJE
Zaostrovanje vojne in izraelskih zločinov proti Palestincem v Gazi ter nepričakovani vpad ukrajinskih posebnih enot na rusko ozemlje pri Kursku, sta znova v središču pozornosti. Gre za dve krizi, ki sta na videz med seboj nepovezani. Zelo verjetni skorajšnji povračilni maščevalni napad Irana in njegovih zaveznikov na bližnjem vzhodu proti Izraelu, bo ponovno zasenčil vojno v Ukrajini. To je verjetno eden izmed razlogov za to, da se je ukrajinsko vodstvo ob izrecni podpori Natu in predvsem ZDA odločilo, za vpad na rusko ozemlje v globini približno 30 kilometrov, na območju Kurska. Po mnenju neuradnih ameriških analitikov gre za vpad, ki so ga planirali častniki Nata. V največji tankovski bitki druge svetovne vojne pri Kursku poleti 1943 leta, je Rdeča armada zadala uničujoč udarec Tretjemu rajhu. Ta kraj je tudi zato velikega simbolnega, s tem pa tudi strateškega pomena, tako za Rusijo, kot za Ukrajino. Zdi se, da je cilj ukrajinskega vdora prisiliti Moskvo, da oslabi ofenzivo v Donbasu in umakne večji del svojih enot s tega območja, zato da bi ubranila rusko ozemlje. Ukrajinska vojska naj bi poskušala zasesti ali vsaj obkoliti tudi rusko jedrsko centralo v bližini Kurska, kar bi bila pomembna strateška zmaga.
Omenjen vpad je najbolj uspešna ofenzivna akcija elitnih ukrajinskih enot, po lanskoletni neuspešni ofenzivi ukrajinske vojske. Ruska vojska, ki so jo na tej frontni črti, dolgi približno 250 kilometrov, sestavljale predvsem enote sestavljene iz nabornikov in rezervistov, v prvih dneh ni uspela zadržati vdora ukrajinskih elitnih enot, zato so iz omenjenega območja izselili več deset tisoč civilistov. Pomemben motiv za vpad, ki se je začel pred tednom dni in še traja, je zagotoviti tudi dvig morale ukrajinski vojski v času, ko se njene sile vse težje zoperstavljajo ruski vojski, ki polagoma napreduje vzdolž več kot tisoč kilometrov dolge frontne črte. Izgube na obeh straneh so očitno velike. Ruski viri trdijo, da je Ukrajina izgubila najmanj 2000 vojakov, vendar ne navajajo svojih izgub. Ukrajinski predsednik Zelenski, ki mu je maja potekel mandat, pravi, da ukrajinska vojska s tem vrača udarec ruski vojski, ukrajinski vojaški poveljnik general Sirski pa trdi, da nadzorujejo 1000 kvadratnih kilometrov ruskega ozemlja v regiji Kursk.
Svetovalec Zelenskega, Podoljak je izjavil, da bi omenjena operacija lahko bistveno zboljšala položaj Kijeva v morebitnih pogajanjih z Moskvo, ki jih slednja zavrača, ker Zelenski ni sprejel nedavne ruske zahteve, da pred njihovim začetkom prizna rusko aneksijo 4 ukrajinskih pokrajin in Krima. Kljub zagotavljanju uradnega Washingtona in funkcionarjev Nata, da bodo podpirali boj Ukrajine do ruskega poraza, postaja jasno, da je samo vprašanje časa, kdaj bo upehana ukrajinska vojska, ki ji vse bolj primanjkuje vojakov, kljub sedanjemu uspehu, pokleknila pod ruskim pritiskom. Nekateri analitiki primerjajo sedanji vpad ukrajinske vojske na rusko ozemlje, z zadnjo nemško ofenzivo pred zlomom Rajha, aprila 1945 leta proti zaveznikom v Ardenih. Tako kot takrat Wermachtu ni uspel strateški preboj, tako tudi ta vpad, ne bo spremenil splošnega poteka vojne. Brez dvoma je omenjena ukrajinska akcija velik propagandni uspeh Kijeva in vsaj kratkoročni hud udarec za Moskvo in Putina, ki jima ni uspelo preprečiti omenjenega vpada na rusko ozemlje.
Vprašanje je, koliko časa bo ukrajinska vojska uspela zadržati omenjeno rusko ozemlje, saj naj bi ruske enote začele napadalce potiskati nazaj. Nekateri vojaški analitiki menijo, da bo na dolgi rok omenjena akcija oslabila ukrajinsko vojsko, saj je v boj na tem območju poslala svoje zadnje najboljše rezervne enote, ki bi jih krvavo potrebovala na fronti v Donecku. Ne glede na to, je vdor ukrajinske vojske na rusko ozemlje, močan signal Kijeva uradnemu Washingtonu in Natu, da lahko ukrajinska vojska še prevzame pobudo. Slednje je še posebej pomembno zaradi predsedniških volitev v ZDA, na katerih bo vojna v Ukrajini ena od tem predvolilnega boja. Ameriški politiki navdušeno podpirajo zadnjo ukrajinsko akcijo, po drugi strani pa Bidnova administracija trdi, da ne podpira ukrajinskih napadov z ameriškim orožjem, na dolge razdalje znotraj Rusije, čeprav slednjega ni podrobneje opredelila. Vojna v Ukrajini se bo pred predsedniškimi volitvami v ZDA očitno zaostrovala. Da ne bo v popolni senci dogajanja v zvezi Gazo, pa potrjuje tudi zadnja diverzija oziroma napad na hladilni sistem enega izmed jedrskih reaktorjev na jedrski centrali v Zaporožju, ki jo nadzorujejo ruske sile. Gre za zelo nevarno igranje z ognjem, ki lahko dobi razsežnosti nove černobilske katastrofe.
14. 8. 2024
-------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------
MOJ DANAŠNJI KOMENTAR NA RADIU MURSKI VAL
Dober dan!
Poleg dveh hudih vojn, vojne v Ukrajini in izraelskega genocida nad Palestinci v Gazi, poteka tudi tretji napol tajni proces, ki utegne bistveno spremeniti naša življenja, mediji pa o tem skorajda ne poročajo. Gre za poskus svetovnih globalističnih elit, povezanih s svetovnimi kapitalskimi središči, da bi vzpostavile novo globalno politično in gospodarsko ureditev. Najbolj znani instituciji s tega področja sta Svetovni gospodarski forum, ki deluje v Davosu, in tako imenovani Rimski klub. Zadnji je v šestdesetih letih prejšnjega stoletja objavil študijo Meje rasti, ki je trdila, da bo človeštvo s svojim hitrim razvojem in črpanjem naravnih virov pokončalo samo sebe. Nedavno so tako imenovani globalisti objavili listino, v kateri napovedujejo zelo črno prihodnost. Trdijo, da ni izključeno, da bo lahko zaradi hitrih podnebnih sprememb, prenaseljenosti v nekaterih delih sveta in s tem povezanimi migracijami, novih epidemij in vse bolj številnih kriz, ki grozijo z atomskim spopadom, že do konca tega stoletja ugasnilo človeško življenje. Da se to ne bi zgodilo, predlagajo ustanovitev tako imenovane svetovne vlade, ki bi jo omogočila radikalna sprememba Organizacije združenih narodov.
Od poznih devetdesetih let do danes je bilo objavljenih veliko pozivov za reformo svetovne organizacije, vendar doslej ni bilo doseženo soglasje o tem, kaj bi to pomenilo v praksi. Trenutno je najbolj v ospredju načrt globalističnih elit, da bi radikalno spremenile ustanovno listino OZN tako, da bi se iz institucije, ki jo sestavljajo suverene države, prelevila v svetovni parlament, ta pa bi volil svetovno vlado, ki bi upravljala svet. Globalni parlament bi sprejemal obvezujoče sklepe, kar pomeni, da bi bila v okviru nove svetovne organizacije ukinjena suverenost držav. V novi globalni ureditvi bi Zahodne kapitalske elite, ki vsiljujejo te reforme, sicer težko ohranile dosedanjo prevlado. Na globalnem jugu namreč živi več kot 85 % svetovnega prebivalstva, kar bi se moralo odraziti tudi v sestavi globalnega parlamenta. Zunaj vsake logike je seveda, da bi se Zahod odpovedal svoji globalni premoči. Guteres, generalni sekretar OZN, je eden redkih visokih državnikov, ki opozarja na te probleme. Nedavno je ustanovil skupino modrecev (v njej je tudi naš nekdanji predsednik dr. Danilo Turk), ki naj bi pripravila okvirni program nujnih sprememb. Sedanja struktura OZN je bila namreč oblikovana pred 80. leti, ko so ZDA ustvarjale skoraj polovico vsega svetovnega bruto proizvoda, danes pa so tako imenovane države svetovnega juga združene v skupini BRICS po gospodarski moči prehitele skupino najrazvitejših držav, znanih pod kratico G7.
Kljub temu je struktura odločanja v OZN ostala nedotaknjena. Zahodne države na čelu z ZDA imajo še vedno odločujoč vpliv v agencijah svetovne organizacije, predvsem v mednarodnem denarnem skladu in svetovni banki, v varnostnem svetu, ki naj bi skrbel za svetovni mir, pa so zahodne države s pravico do veta prav tako nesorazmerno zastopane. Na nedavnem vrhu Šanghajske organizacije za sodelovanje, je bila izrečena odločna zahteva, da morajo razvite države pristati na povečanje števila članov varnostnega sveta iz držav svetovnega juga, predvsem pa je treba omejiti pravico do veta, ki popolnoma hromi kakršnokoli enotno delovanje tega organa. Če razvite države, v prvi vrsti ZDA, ne bodo pristale na te zahteve, bodo države svetovnega juga razmislile o ustanovitvi svoje oziroma paralelne svetovne organizacije. Ta proces se je v bistvu že začel. Zahodne države namreč svoje delovanje vse manj temeljijo na sprejetih pravilih mednarodnega prava. Pod vodstvom ZDA vse bolj utemeljujejo svojo mednarodno aktivnost na mednarodnem sistemu, ki temelji na pravilih, ki jih postavljajo v Washingtonu. Ena od posledic tega sistema je tudi genocid v Gazi oziroma sistem, v katerem je nekaterim državam, kot na primer Izraelu, dovoljeno najbolj grobo kršenje vseh civilizacijskih in mednarodnopravnih norm. Tudi postopna zamenjava ameriškega dolarja za skupno valuto držav skupine BRICS je del novega svetovnega sistema, ki počasi nastaja. Doslej še noben imperij v zgodovini ni bil večen. Temelji tako imenovanega ameriškega imperija, katerega del je tudi Slovenija, odkar je članica Nata, postajajo vse manj trdni. Brez dvoma bo Evropa v tem novem sistemu po krivdi njenih vladajočih elit imela vse bolj postransko oziroma periferno vlogo.
Toliko za danes. Lep pozdrav!
21. 8. 2024
-------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------
MOJ KOMENTAR ZA RADIO MURSKI VAL
Ameriška predvolilna kampanja je v polnem zamahu. Kljub temu, da je demokratska predsedniška kandidatka Kamala Harris na nedavni konvenciji demokratske stranke dobila polno podporo, je njena prednost pred republikanskim predsedniškim kandidatom, bivšim predsednikom Donaldom Trumpom, začela po nekaterih anketah nepričakovano plahneti. Trump naj bi jo prehitel za približno dve odstotni točki, kar je sicer še v mejah statistične napake. Kako bo najnovejša obtožnica proti Trumpu zaradi njegovega domnevnega sodelovanja v poskusu spremembe volilnih rezultatov na zadnjih predsedniških volitvah vplivala na njegovo kampanjo, zaenkrat ni jasno. Nova obtožnica proti Trumpu namreč kaže, da bo Bidnova administracija uporabila vse možnosti, da mu prepreči zmago.
Vodilni mediji, ki so sicer večinsko na strani demokratov, so po končani konvenciji demokratske stranke nadaljevali z ugibanji o tem, kakšna političarka je sploh Kamala Harris. Bivša kalifornijska generalna tožilka in podpredsednica ZDA, namreč javnosti razen svojega bolj ali manj načelnega govora na konvenciji, ni razkrila podrobnega predvolilnega programa, razen tega pa ne daje intervjujev medijem, ki ji niso naklonjeni in ne odgovarja na zapletena vprašanja. Po drugi strani njen tekmec Trump ne beži od neprijetnih vprašanj. Analitiki opozarjajo, da je del demokratske volilne baze nezadovoljen s tem, da je Harrisova postala uradna demokratska predsedniška kandidatka po direktivi vodilnega demokratskega političnega establišmenta, ne pa po volji demokratskih volivcev, saj ni sodelovala na tako imenovanih primarnih volitvah, na katerih demokrati v skladu s statutom, izbirajo svoje predsedniške kandidate.
Na zadnjih primarnih volitvah pred 4 leti je Kamala Harris pogorela že na začetku primarnih volitev. Drug razlog za njene sedanje (prehodne?) težave je dejstvo, da je neodvisni kandidat Robert Kennedy mlajši, član najbolj znane ameriške demokratske dinastije, ki ga demokratski politični vrh kljub temu ni hotel uvrstiti na listo predsedniških pretendentov, izrecno podprl Trumpovo predsedniško kandidaturo. V zgodovino se bo zapisal po tem, da je kot pripadnik ene izmed najbolj znanih demokratskih družin, podprl republikanskega kandirata, kar so demokrati označili za najhujšo možno izdajo. Njegov prestop v republikanski tabor je skoraj zasenčil demokratsko konvencijo. Po anketah javnega mnenja, bi Robert Kennedy mlajši, v soočenju z Kamalo Harris in Trumpom dobil do 20% glasov.
V 7 zveznih državah na katerih se bo odločalo, kdo bo postal predsednik oziroma predsednica, pa bi Kennedy dobil okoli 4% glasov, kar pomeni, da bi bil lahko jeziček na volilni tehtnici. Kennedy je svoj prestop obrazložil s trditvijo, da je demokratska stranka postala stranka vojn, cenzure, korporacij, velikih farmacevtskih družb, visokih davkov in velekapitala. Vsa ta dejstva, z manjšimi izjemami veljajo seveda tudi za Trumpa. V primeru zmage bo Trump, tako je obljubil, ustanovil novo komisijo, ki bo raziskovala atentat na predsednika Johna Kennedya, objavili pa naj bi tudi preostale še neobjavljene tajne dokumente o njegovem umoru. Teh naj bi bilo okoli sto. Trump je kot predsednik izjavil, da bi njihova publikacija lahko povzročila državljansko vojno. Vse sledi naj bi namreč vodile k CII, ki naj bi organizirala atentat na predsednika Kennedyja. Glede na to, da je bil Trump v svojem prvem mandatu na bojni nogi s CIO oziroma z drugimi tajnimi službami, analitiki menijo, da igra nevarno igro. Ni namreč izključeno, da je bil nedavni neuspeli atentat nanj organiziran s strani teh tajnih sil, ki v bistvu vodijo ameriško državo.
Robert Kennedy mlajši in Trump imata dve pomembni stični točki. Oba se zavzemata za konec vojne v Ukrajini, obenem pa močno podpirata tudi Izrael oziroma genocid Palestincev v Gazi. Tudi Kamala Hrarris se zavzema za nadaljevanje vojaške pomoči Izraelu s tem, da izraža usmiljenje do pobitih palestinskih otrok, njihovih mamic in sploh žensk. Po drugi strani je pod močnim vplivom bivše državne sekretarke Hillary Clinton, ki je smrtna sovražnica ruskega predsednika Putina. Ugledni upokojeni ameriški diplomat Chas Freeman jo je primerjal s paraplegikom, ki lahko samo govori, premikati pa ne more ničesar. Nekateri analitiki zato menijo, da bodo ameriški volivci novembra izbirali med vojno v Ukrajini ali vojno oziroma genocidom v Gazi.
Predvolilna predsedniška kampanja se je šele dobro začela, zato so možni oziroma verjetni še veliki obrati. Gore Vidal je dejal, da ni pomembno ali je predsednik demokrat ali republikanec, oba sta namreč del političnega močvirja. Kamala Harris lahko zmaga na volitvah, kakšna bo njena politika, pa morda še sama ne ve. Trump pa je po drugi strani popolnoma nepredvidljiv in ošaben, in je že zato nevaren. Dve slabi izbiri torej. Naš veliki pisatelj Vladimir Bartol bi glede ameriških predsedniških volitev verjetno zapisal, vse je dovoljeno, nič ni prepovedano.
Toliko za danes, lep pozdrav.
28. 8. 2024
-------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------
Pozor; še enkrat objavljam svoj govor na slovesnosti posvečeni prenosu ranjencev na Vojskem, ki ga je nekdo včeraj IZBRISAL iz mojega FB naslova. Očitno je na delu cenzura. Zanima me koliko časa bo zdržala na FB ponovna objava:
Spoštovane pohodnice, spoštovani pohodniki, tovarišice in tovariši, dragi Vojskarji.
Letos miniva 80 let od zgodovinskega prenosa ranjencev, ki mu je posvečena današnja slovesnost. Prenos je bil ena izmed največjih epopej humanosti osvobodilnega gibanja pri nas, akcija, ki jo nobena generacija Slovencev ne sme pozabiti in, ki je lahko še danes, ko se krhajo temelji povojne ureditve vzor, ne samo Slovencem, ampak vsemu miroljubnemu svetu.
Primorska je skupaj z Vojskim po prvi svetovni vojni zaradi rapalskega sporazuma, ki ga je Italija novembra 1920 vsilila kraljevini Jugoslaviji, pripadla Italiji. Med drugo svetovno vojno je vojskarska planota postala eno od osrednjih središč oboroženega upora na Primorskem. Ljudje v teh krajih so med vojno, s strani okupatorjev in njihovih domačih pomagačev, preživeli veliko hudega. Vojsko je bilo leta 1943 kar trikrat požgano, največji požig so italijanski okupatorji izvedli 23. junija 1943, ko je ogenj uničil okoli 70 hiš in gospodarskih poslopij. V strmi grapi pod Ogalcami je proti koncu vojne delovala tudi ilegalna Tiskarna Slovenija, kjer so izdajali Partizanski oziroma Primorski dnevnik, ki je skupaj s številnimi brošurami, ki so jih tod tiskali odločilno prispeval ne samo k informiranju Primorcev ampak tudi uspešnemu poteku osvobodilnega boja na širšem območju Primorske in Notranjske.
Izgube na strani osvobodilnega gibanja, oziroma 9. korpusa na širšem območju, so bile velike, saj je nemški okupator napel vse sile, da bi uničil osvobodilno gibanje in s tem omogočil nemški vojski, da bi se proti koncu vojne lahko umikala iz severne Italije proti Rajhu.
Štab 9. korpusa je poleti 1944 zaradi velikega števila težkih ranjencev, posebej iz bolnic Franja in Pavla, sklenil, da jih prenesejo na Notranjsko, kjer jih bodo zavezniška letala prepeljala v bolnišnice v južni Italiji. Edini še preživeli borec, ki je sodeloval v tem junaškem podvigu, 104-letni Ivan Bevk, se udeležuje današnje slovesnosti. (Prosim za aplavz).
Pred dvema letoma mi je v pogovoru za dokumentarni film dejal, da so se sredi avgusta 1944 leta zbrale v Cerknem enote 30. divizije, ki so jo sestavljale Vojkova, Gradnikova in Prešernova brigada z nalogo, da varujejo prenos ranjencev na Primorsko. Bila je lepa sončna nedelja. Kolona z ranjenci je šla preko Želina in Jagrša na Vojsko. Tu je bil prvi počitek. Nemci na srečo niso vedeli za prenos ranjencev, saj je šlo za zelo konspirativno akcijo o kateri so bili borci obveščeni šele na njenem začetku. Kljub temu je na Predmeji prišlo do manjšega spopada z Nemci. Pohod je trajal 8 dni. Na varno so prepeljali okoli 80 ranjencev.
Omenjene legendarne akcije, ki jo je mogoče primerjati z zgodovinskim prenosom ranjencev na Sutjeski, ne smemo Primorci nikoli pozabiti. Je namreč dokaz največje humanosti in tovarištva, dveh dobrin, ki jih današnji svet, ki je na robu nove vojne, še kako potrebuje. Tudi tega ne smemo pozabiti, da je v bojih na Vojščici ob koncu vojne padlo kar 82 borcev Rdeče armade, ki so pokopani v teh krajih. Tudi njim gre zahvala za našo osvoboditev. To so zgodovinska dejstva, ki jih kljub sedanji vojni v Ukrajini ni mogoče zanikati.
Sence druge svetovne vojne so sicer še vedno navzoče. Pred par dnevi je, na primer poslanec SDS, v evropskem parlamentu predlagal, da bi v prostorih parlamenta postavili spominsko obeležje pripadnikom bele garde, ki so bili ubiti po drugi svetovni vojni. Njegovo pobudo je predsednik parlamenta Shultz, zavrnil.
V zadnjih letih smo priče dvigovanju glav bivših kolaboracionistov, ki poskušajo na vsak način prevrednotiti našo zgodovino. Pri tem jim gre na roko tudi sedanji vse bolj napet mednarodni položaj, ko se na svetu očitno postavljajo nova pravila igre, ko razpada povojni mednarodni politični in gospodarski ustroj, v katerem je doslej dominiral Zahod, katerega del smo postali tudi mi, in ko se med velikimi silami bije boj za prerazdelitev sveta na nove interesne sfere.
Posledica novodobnega rivalstva med velikimi silami sta tudi vojna v Ukrajini in nepojmljiv genocid, ki ga izraelska vojska izvaja v okupirani Gazi nad nesrečnimi Palestinci. Obe vojni imata dramatične posledice za ves svet. V Gazi je doslej Izraelska vojska pobila najmanj 40 tisoč Palestincev, med katerimi je večina žensk in otrok. Po trditvah ugledne britanske medicinske revije Lancet pa naj bi bilo skupnih žrtev najmanj 186 tisoč.
Zaenkrat je na žalost ni sile, ki bi ustavila ta množični pokol, še več, ZDA, kjer je Bidnova administracija podlegla pritisku vsemogočnega židovskega lobija, podpirajo genocid z obilnimi dobavami vseh vrst orožja. Prav tako so padli na izpitu človečnosti tudi vodilni politiki EU, ki doslej niso zmogli jasno obsoditi genocida, ampak ga s svojo neaktivnostjo in prizanesljivostjo do Izraela, v bistvu podpirajo. V ta sklop sodijo tudi vodilni slovenski politiki, ki so na bližnji blejski strateški forum povabili bivšo izraelsko zunanjo ministrico Tzipi Livni, ki je soodgovorna za izraelske vojaške operacije, ki so v letih 2008 in 2009 terjale več kot 1100 palestinskih življenj, iz domov pa je bilo izgnanih več kot 100.000 prebivalcev Gaze. Zaradi omenjene vloge so zanjo takrat celo v Veliki Britaniji izdali priporni nalog, pri nas pa jo bomo gostoljubno sprejeli. Kakšna nezaslišana sramota! Edino pravično bi bilo, da bi, tako kot rasistični Južni Afriki 1974 leta, tudi Izraelu zamrznili članstvo v OZN. To bi moral biti minimum ukrepov proti Izraelu, državi novega apartheida.
Da je v mednarodnih odnosih nekaj hudo narobe potrjuje tudi nadaljevanje vojne v Ukrajini, ki ji ni videti konca. Vzroki za rusko agresijo so zelo kompleksni, v veliki meri pa jim je botrovalo širjenje Nata na prostor bivše Sovjetske zveze in teptanje osnovnih pravic ruske manjšine v Ukrajini. Odločno moramo zahtevati takojšnjo ustavitev vojne in medsebojnega pobijanja dveh prijateljskih narodov in začetek pogajanj. To velja tako za Moskvo kot za Kijev. Napadena država ima seveda vso pravico, da se brani, vendar nadaljevanje vojne drastično slabi življenjsko moč in vitalnost ukrajinskega naroda, s tem pa tudi obnovo države.
Posredniška vojna med ZDA oziroma Natom in Rusijo v Ukrajini grozi, v skrajni posledici celo z atomsko vojno, o kateri se vse bolj odkrito govori. Prav nobene potrebe ni, da bi se vojaška zveza Nato širila v neskončnost, po nedavnem sklepu vrha Nata v Washingtonu, celo do Kitajske in Tajvana na drugi strani sveta. Napoved, da bosta ZDA oziroma Nato začela nameščati v Nemčiji rakete dolgega dosega, na katerih so lahko atomske konice, ki potrebujejo do Moskve samo 6 minut leta, bo brez dvoma ogrozilo varnostne interese, ne samo Rusije ampak vse Evrope. Zato je skrajni čas za ustanovitev močnega protivojnega mirovnega gibanja v EU, kar seveda vključuje tudi našo državo. Namesto grozeče konfrontacije, ki smo ji priče, bi se morali zavzemati za sodelovanje in pomirjanje na vseh področjih. To je edina možnost, če nočemo tvegati svetovnega spopada z jedrskim orožjem, na kar je svaril že pred mnogimi leti, vojskarski pesnik Črtomir Šinkovec, v naslednjih verzih: "Prosim … Prosim, da nas ne prehiti pomračitev sveta, jamski človek s fosforno lučjo v očeh, z atomsko bombo v rokah."
Slovenija se je kot neodvisna država pridružila zahodnim državam, oziroma EU in vojaški zvezi Nato. Slednja se je iz teoretično obrambne organizacije spremenila v izrazito ofenzivno in vse bolj globalno vojaško zvezo ... Kljub tem dejstvom evropske politične elite, vključno s slovensko, nimajo poguma niti vizije, da bi stopile na pot strateške avtonomije, ki bi Evropi omogočila, da bi ostala oziroma postala celina miru in sodelovanja, ne pa konfrontacije in nove oborožitvene tekme, ki jo diktirata uradni Washington in Nato. S tega zornega kota je težko razumeti nedavni podpis kar 10-letnega varnostnega sporazuma med Slovenijo in Ukrajino, s katerim se je Slovenija zavezala, da bo materialno in tudi sicer podpirala nadaljevanje vojne v Ukrajini, dokler bo to potrebno. Humanitarna pomoč da, orožje ne.
Priče smo tudi hudi kampanji proti mirovnikom v medijih, s podtikanjem teze, češ, da izenačujejo agresorja in žrtve, kar absolutno ni res. Omenjena kampanja ne poteka samo pri nas. Predsednika madžarske vlade Orbana, ki si je drznil kot predsednik evropskega sveta sprožiti mirovno pobudo, so prav vsi vodilni evropski politiki razen predsednika slovaške vlade Fica, med njimi so tudi naši politiki, pribili na križ.
Sprašujem se, kam pluje Evropa, ki je bila v preteklosti prizorišče dveh svetovnih vojn, da je zavzemanje za mir postalo sovražno dejanje. Uresničuje se Orwellova napoved, da vojna pomeni mir in da je mir enak vojni. Mir in sodelovanje v Evropi dolgoročno ne bosta mogoča, dokler ne bo oblikovana nova varnostna ureditev, katere sestavni del bo tudi Rusija, kar nekateri slovenski kolumnisti vehementno zanikajo. EU se ekonomsko ne bo pobrala brez normalizacije odnosov na tej relaciji.
Dejstvo je, da edino mir zagotavlja prijateljstvo, blagostanje in napredek vseh držav. Končno nas k temu zavezuje tudi naša ustava, ki v 124. členu pravi, da »pri zagotavljanju varnosti država izhaja predvsem iz mirovne politike ter kulture miru in nenasilja.« Naši politiki vseh barv bi morali imeti omenjen člen naše ustave v podzavesti. Na žalost ni tako, zato mirovnike čaka še veliko dela.
Smrt fašizmu!
2. 9. 2024
-------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------
BLEJSKI STRATEŠKI FORUM MED GAZO IN UKRAJINO
Blejski strateški forum, ki ga vsako leto prireja slovenska diplomacija je dokazal, da živimo v vzporedni realnosti, kar je bil tudi naslov letošnjega strateškega foruma. Očitno so naši diplomati in politiki poskušali dokazati hipotezo ameriških znanstvenikov, da zakoni fizike v vzporednem vesolju delujejo v nasprotni smeri. To potrjuje, na primer, povabilo bivše zunanje ministrice Izraela Cipri Livni, ki je soodgovorna za umore in etnično čiščenje Palestincev, da sodeluje na forumu, kjer je branila pravico Izraela do samoobrambe, genocid v njeni zavesti in v besedah ne obstaja, pobiti Palestinci pa so očitno po njenem, le kolateralna škoda tega konflikta. Predsednica republike Pirc Musar je sicer šla pol koraka naprej z izjavo, da njena izbira ni bila najbolj posrečena, vendar očitno ne do te mere, da bi jo poskušala preprečiti. Predsednik vlade Golob je po drugi strani poskušal dokazati, da je Slovenija zaradi nedavnega priznanja palestinske države, do katerega je prišlo po hudem oklevanju in pritisku civilne družbe, na pravi strani zgodovine. To bilo res, če bi na primer Slovenija predlagala uveljavitev ostrih sankcij proti Izraelu, ki nadaljuje z morilskim pohodom, ne pa z mlačno politiko do tega vprašanja.
Kar zadeva vojno v Ukrajini, so naši politiki s svojimi nastopi, posredno potrdili besede predsednice evropske komisije in militaristke Ursule von der Leyen, da Putin in njegovi pajdaši ne spoštujejo svetovnega reda, ki temelji na pravilih. Gre za red, ki ga določajo v Washingtonu, in je, kot potrjuje genocid v Gazi, ki ga omogočajo ZDA, v nekaterih ozirih v globokem nasprotju s sprejetimi pravili mednarodnega prava in ustanovne listine združenih narodov. Predsednica evropske komisije je pred nekaj dnevi prvikrat govorila o nujnosti miru v Ukrajini s pripombo, da mir ni samo odsotnost vojne oziroma pristanek na ruske pogoje, ampak, mora ustvariti pogoje za dolgotrajen mir. K tej tezi velja pripomniti, da je prav Zelenski sprejel sklep, da se Ukrajina ne bo pogovarjala z Rusijo, dokler bo na oblasti Putin. Pred dnevi je Zelenski napovedal pobudo za dosego »zmagovitega miru,« ki jo bo predstavil predsedniku Bidnu in obema ameriškima predsedniškimi kandidatoma, ko bo čez nekaj tednov obiskal ZDA, kjer bo govoril na zasedanju generalne skupščine OZN.
Kolikor je za enkrat znano, omenjena pobuda temelji predvsem na predpostavki, da bo Rusija pristala na pogajanja, če bodo ZDA dovolile Ukrajini, da z ameriškimi raketami dolgega dosega napada cilje globoko v Rusiji. V Kremlju se pod takšnimi pogoji ne bodo pogajali, zato so propadla tudi uvodna tajna pogajanja med ukrajinskimi in ruskimi predstavniki v Katarju. V Washingtonu naj bi se, kot poročajo ameriški mediji, nagibali k sprejetju omenjene ukrajinske zahteve, čeprav bi bila lahko uvod v neposreden spopad Rusije z Natom oziroma ZDA. Eden od ciljev nedavnega obiska svetovalca za nacionalno varnost ameriškega predsednika Jacka Sullivana v Pekingu, prvega v 8 letih, naj bi bil prepričati kitajsko vodstvo, da pritisne na Putina, da ustavi sedanjo ofenzivo, ki grozi z zlomom ukrajinske vojske na celi črti. Če bi se to zgodilo, nekateri ameriški analitiki ne izključujejo, da bi Američani lahko dali Ukrajincem tako imenovano umazano radioaktivno bombo, s katero naj bi zaustavili napadalce.
Ruski zunanji minister Lavrov je zato Washington opozoril, naj ne pozabi, da ima jedrsko orožje tudi Rusija. V zvezi s tem je pomembna ugotovitev neuradne voditeljice ruske opozicije Julije Navalni na blejskem forumu, da Zahod Rusije ne more preprosto odmisliti. Čeprav Navalnijeva govori o času po Putinu, je brez dvoma njeno opozorilo na mestu. Nova varnostna struktura Evrope, ki naj bi omogočila mir in varnost vsem državam, bo mogoča le s sodelovanjem Rusije. To dejstvo v Washingtonu, Natu in v evropski komisiji še vedno ignorirajo. Blejski strateški forum bi imel ustrezen mednarodni odmev, če bi postregel, na primer, z novimi inovativnimi predlogi, na primer za takojšnjo premirje, če bi Ukrajina ob ustreznih garancijah, razglasila nevtralnost ali predlog oziroma vsaj resno razpravo o uvedbi sankcij proti Izraelu ali poziv ZDA, da Izraelu prenehajo pošiljati orožje. Poglede mirovnikov v Zahodnih prestolnicah (vključno z našo) skupaj z vodilnimi mediji še vedno kategorično zavračajo.
Med nastopajočimi govorci ni bilo zaslediti nobenega resnega alternativnega mišljenja. Organizatorji foruma takšne opredelitve niso imeli niti v podzavesti, kaj šele v mislih. Postavlja se vprašanje, zakaj niso na forum, če so že povabili bivšo izraelsko zunanjo ministrico, povabili tudi nekega predstavnika Rusije. Več kot očitno je bil program zastavljen tako, da bi bil kar se da, v sozvočju s politiko Nata oziroma Washingtona ter Bruslja. Zato bo tudi letošnje zasedanje tega najbolj elitnega dogodka slovenske diplomacije ostalo na površini brez ustreznega mednarodnega odmeva. Gre za izgubljeno priložnost, še posebej ker Slovenija ta mesec predseduje varnostnemu svetu OZN, kjer bo vprašanje genocida v Palestini in vojne v Ukrajini, ki lahko dobi dramatični obrat, visoko na dnevnem redu.
4. 9. 2024
-------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------
KOCKA JE PADLA
Izbiranje slovenskega komisarja komisije EU
Golobova vlada je pokleknila pod pritiskom predsednice evropske komisije Ursule von der Leyen. Na mesto odstopljenega slovenskega kandidata za komisarja Tomaža Vesela je imenovala žensko, bivšo diplomatko, Marto Kos. Slovenija je tako pristala v majhni skupini manj suverenih držav EU, ki pristajajo na podrejen status. V procesu imenovanj evropskih komisarjev so bili kršeni nekateri temeljni demokratični postopki. Prvič; spoštovanje ustaljenih procedur izbire, to velja tako za Ljubljano, kot za Bruselj, ki so temeljni predpogoj za delovanje demokracije in drugič; tako Splošna deklaracija človekovih pravic, kot slovenska ustava, prepovedujeta razlikovanje na spolni osnovi.
Predsednica evropske komisije ni postavila zahteve po konkretnem uravnoteženju spolne kvote pred začetkom procesa izbire kandidatov, ampak ko so nekatere države že izbrale svoje kandidate. Ni dvoma, da gre za izsiljevanje majhnih držav, za kar ni prav nobene pravne osnove. Predsednica komisije bi morala namreč pri dveh ponujenih imenih vztrajati pri vseh državah, ki so za komisarja ponudile le enega kandidata, ne le pri nekaterih. Brez dvoma je težnja za večjo spolno uravnoteženost absolutno upravičena, vendar bi morala komisija vzpostaviti pregledni sistem izbiranja kandidatov oziroma kandidatk na osnovi spolnih kvot, ki bi veljal za vse države članice brez izjeme. Kar zadeva Slovenijo je čas za vpeljavo javnega natečaja za izbiro evropskega komisarja in opustitev prakse, da kandidate po svojih merilih izbirajo vsakokratne vladajoče politične elite. Tomaž Vesel je bil, po splošnem prepričanju, dober kandidat, vendar postopek njegove izbire ni bil transparenten. V oči pada tudi dejstvo, da je predsednica komisije zahtevala spremembe kandidatov v državah, kjer niso na oblasti stranke njene konzervativne ljudske koalicije.
Golobova vlada je upognila hrbtenico, čeprav je kandidata odobril parlament kot najvišji organ naše suverenosti. Predsednica komisije ne bi smela imeti pravice spreminjati sklepov suverenih držav članic. Kljub temu bi se lahko zgodilo, da bi avtokratsko navdihnjena predsednica zavrnila tudi Kosovo, če ji ideološko ali kakor koli drugače ne bo ustrezala. Degradacija Slovenije in še nekaj drugih držav na katere je predsednica komisije naslovila svoje nedostojne zahteve potrjuje, da komisijo vodi kot nekakšna absolutna monarhinja. S tega zornega kota bi bilo zanimivo vedeti ali komisija deluje kot kolektivni organ, ali pa podlega njeni samovolji v sozvočju z nekaj velikimi državami, ki jo podpirajo, kot so na primer Nemčija, Francija ter nečlanica ZDA, ki doseže v Bruslju vse kar hoče, tudi če je to v nasprotju z strateškimi interesi EU.
Glede na to, da bodo na dnevnem redu komisije v tem mandatu nekatera zelo pomembna vprašanja, ki bodo ključnega pomena za delovanje EU kot zveze suverenih držav; to so predvsem politična reforma oziroma odprava načela soglasja in uvedba (pre)glasovanja o pomembnih vprašanjih, grozeča remilitarizacija Evrope, poskus revitalizacije gospodarstev EU, ki vse bolj zaostajajo za konkurenco ter vse manj zeleni podnebni prehod, je seveda zelo pomembno kdo bo zastopal naše barve v komisiji. Ursula von der Leyen uvaja v EU neke vrste »junkersko demokracijo,« ki jo vodijo določene ozke politične in kapitalske elite. Omenjena politika se odraža tudi v zunanjepolitični orientaciji EU, oziroma v podpori nadaljevanja vojne v Ukrajini in genocida v Gazi. EU ne bo ustavila upadanja svoje gospodarske in politične moči, če ne bo vzpostavila novega varnostnega sistema v Evropi, ki bo garantiral mir, stabilnost in nedotakljivost meja vseh držav, tudi Ukrajine in Rusije. Nek drugi bolj daljnovidni nemški von, Otto von Bismarck, je pred več kot sto leti ugotovil, da je skrivnost evropske politike v vzpostavitvi stabilnih odnosov z Rusijo.
Kadar je Nemčija opustila to načelo, je izgubila; tako je bilo leta 1918, leta 1941, to se utegne zgoditi tudi v naslednjih letih. Ta trend nakazuje hitro napredujoča deindustrializacija Nemčije s pogubnimi učinki za vso Evropo, ki je v veliki meri posledica vojne v Ukrajini, izgube poceni ruske energije in tržišča. Če bo EU sledila ameriški politiki zaostrovanja odnosov, ne samo z Rusijo ampak tudi s Kitajsko in državami BRICS, se bo soočila z agonijo in postopnim razkrojem. Oholo obnašanje zahodnih politikov in predsednice evropske komisije kaže, da se tega ne zavedajo. Tudi mi si bomo morali naliti čistega vina; ali bomo hlapci, ali suverena država. Zato smo se konec koncev tudi osamosvojili. Kdor ne spoštuje samega sebe, ga ne spoštujejo niti drugi!
11. 9. 2024
-------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------
POT V TRETJO SVETOVNO VOJNO
Ruski predsednik Putin je dal prejšnji četrtek najbolj avtoritativno in usodno izjavo doslej. Če bosta ZDA in Velika Britanija, na zahtevo (nelegalnega) ukrajinskega predsednika Zelenskega, ukrajinski vojski dovolili, da z raketami dolgega dosega napada cilje globoko v notranjosti Rusije, se bo po njegovih besedah, začela neposredna vojna med Natom in Rusijo. Ukrajinska vojska namreč brez zahodne pomoči, sama ne more upravljati z raketami dolgega dosega. Vsaj na prvi pogled se zdi, da so v Washingtonu razumeli Putinov ultimat, saj po srečanju med ameriškim predsednikom Bidnom in predsednikom britanske vlade Starmerjem v Beli hiši preteklo soboto, niso objavili sklepa o tem, da lahko ukrajinska vojska uporabi omenjene rakete. Gledalci televizijskih poročil po vsem svetu so lahko videli, kako je britanski premier ob sestopanju iz letala v Washingtonu, nosil rdeči kovček s šiframi za sprožitev britanskih raket oboroženih z atomskimi konicami, kar seveda ni običajno. Na srečo je Pentagon nastopil proti temu doslej najhujšemu zaostrovanju odnosov z Rusijo.
Ameriški generali so namreč v nasprotju z vojno hujskaškimi politiki ocenili, da bi izstrelitev ameriških raket dolgega dosega proti Rusiji, prekršila rdečo črto vseh ruskih rdečih črt. Scott Ritter, bivši inšpektor za jedrsko razoroževanje, ocenjuje, da je bila prejšnja sobota dan, ko je bil svet po kubanski krizi 1962 leta, najbližje atomski vojni. Doseg ameriških in britanskih raket dolgega dosega je približno 300 kilometrov kar pomeni, da so v njihovem dosegu nekateri najpomembnejši ruski vojaški objekti. V nasprotju s Pentagonom so se vodilni generali Nata v Bruslju zavzeli za odpravo te prepovedi. Ocenili naj bi namreč, da bi ukrajinska vojska, ki ji na fronti kaže vse slabše, s takšnimi raketnimi napadi lahko ohromila sedanjo rusko ofenzivo. Doslej so v Washingtonu in v vodilnih Zahodnih prestolnicah na koncu še vedno popustili pred zahtevami Zelenskega. Če se bo to tudi tokrat zgodilo, bo to uvod v splošen spopad med Natom in Rusijo, ki seveda ni v interesu ne ene ne druge strani.
Ruska vojska ima na letališčih in vojaških bazah v notranjosti Rusije, ki so v dosegu teh raketi, nameščeno tudi atomsko orožje. Zadetek enega od teh oporišč bi lahko povzročil katastrofo neslutenih razsežnost. V tem primeru bi ruska vojska po mnenju Scotta Ritterja posegla po jedrskem orožju, in bi po vsej verjetnosti raketirala tudi vojaške cilje v Veliki Britaniji oziroma oporišča Nata v Evropi. To bi bil uvod v tretjo svetovno vojno. Neuradni ameriški vojaški analitiki ocenjujejo, da je bil najpomembnejši cilj nedavnega vdora elitnih enot ukrajinske vojske na območje Kurska, zasedba jedrske centrale v tem mestu in enega od skladišč jedrskega orožja, ki ga ima ruska vojska na tem območju. Zasedba obeh ciljev naj bi Putina prisilila, da bi pristal na pogajanja pod ukrajinskimi pogoji, kar je skregano z osnovno logiko delovanja velesil. Ruska vojska je pred dnevi začela na območju Kurska ofenzivo v kateri naj bi obkoljene ukrajinske enote izgubile skoraj 10 tisoč vojakov oziroma dobro polovico celotnega kontingenta.
Vojna v Ukrajini se bo očitno zaostrovala tudi zaradi vse bližjih ameriških predsedniških volitev. Uradni Washington bo namreč storil vse, da bi preprečil zlom ukrajinske vojske pred novembrskimi volitvami. Časopis New York Times je nedavno poročal, da je predsednik Biden aprila podpisal tajni ukaz o novi ameriški jedrski doktrini, ki prvič predvideva spopad s tremi ameriškimi nasprotniki hkrati; z Rusijo, Kitajsko in Severno Korejo. Po drugi strani so tudi v Moskvi adaptirali svojo jedrsko doktrino. Po novem bi lahko uporabili atomsko orožje, če bi jim grozil vojaški poraz. Zelenski si na vse kriplje prizadeva, da bi v vojno v trenutku, ko postaja vse bolj jasno, da ukrajinska vojska ne bo več dolgo zdržala ruskega pritiska, ne glede na ceno, neposredno vpletel ZDA oziroma Nato. Očitno ga ne skrbi, da bi s tem lahko povzročil svetovno atomsko vojno v kateri ne bo zmagovalcev, ampak samo poraženci.
V oči bode dejstvo, da o morebitni atomski vojni, ki bi najprej prizadela Evropo, odločata samo ameriški predsednik Biden in predsednik britanske vlade Starmer, voditelji najmočnejših evropskih držav, predvsem Nemčije in Francije, pa so skupaj z EU izključeni iz odločanja o usodi Evrope in sveta. Očitno je Evropa postala v ameriških in britanskih očeh povsem nepomemben dejavnik. Ali bo to dejstvo vendarle streznilo evropske politike, da se bodo končno zavzeli za takojšnjo prekinitev vojne v Ukrajini in diplomatska pogajanja? Zaenkrat ni videti, da bi postali bolj avtonomni v odločanju. Ameriški predsednik John Kennedy je v svojem mirovnem govoru po srečnem razpletu tako imenovane kubanske krize 1962 leta, nekaj mesecev pred atentatom nanj dejal, da morajo jedrske sile v obrambi lastnih življenjskih interesov preprečiti tiste spopade, ki bi nasprotnika pripeljali do tega, da bi izbiral med ponižujočim umikom ali atomsko vojno. Sprejeti takšno pot bi bil v jedrski dobi po Kennedyevem mnenju, dokaz popolnega bankrota obstoječe politike oziroma kolektivne želje po smrti in koncu sveta. Skrajni čas je, da se svetovne politične elite, na katere na žalost nimamo nobenega vpliva, tega zavedo.
18. 9. 2024
-------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------
POT V TRETJO SVETOVNO VOJNO II.
Vodstvi Izraela in Ukrajine si na vse načine prizadevata, da bi ne glede na posledice v oba spopada vpletle tudi ZDA, v prvem primeru proti Rusiji, v drugem primeru pa proti Iranu, kar bi v skrajni posledici prav tako pripeljalo do spopada z Rusijo, ki zaradi strateških razlogov ne more dopustiti iranskega poraza. V obeh primerih bi bil neposreden spopad med ZDA in Rusijo lahko uvod v atomsko vojno. Ne glede na to se vse bolj razgreti politiki očitno pripravljajo prav na to možnost. To potrjuje tudi pred nekaj dnevi sprejeta resolucija Evropskega parlamenta, ki poziva na ukinitev prepovedi uporabe (ameriških, britanskih in francoskih) raket dolgega dosega za napade na cilje globoko v Rusiji, kar bi, kot je v dramatičnem tonu opozoril ruski predsednik Putin, vodilo v neposredni spopad med Rusijo in ZDA ter Natom. Z omenjenimi raketami namreč upravljajo ameriški, britanski in francoski vojaki, kar bi povzročilo njihovo neposredno vpletenost v vojno z Rusijo.
V tem pogledu so tudi slovenski evroposlanci bolj radikalni in nepremišljeni kot vodilni generali Pentagona, ki so nedavno nastopili proti uporabi teh raket proti Rusiji. Poleg tega so evroposlanci že drugič v zadnjih mesecih predlagali vladam držav Evropske unije, da za vojaško pomoč Ukrajini namenijo vsako leto najmanj 0,25 odstotka svojega družbenega proizvoda. Med njimi je bilo tudi vseh osem poslancev preteklega sklica Evropskega parlamenta. Vojni stranki v EU, ki jo vodi vse bolj ošabna nemška političarka Ursula von der Leyen, so se razen odsotnega poslanca Prebiliča (?), pridružili prav vsi slovenski evroposlanci. Resolucije na srečo niso obvezujoči dokumenti, so pa del vse večjega pritiska na države članice, da se priklonijo vse bolj militaristični politiki EU. Prepričan sem, da slovenska javnost za razliko od parlamentarnih strank, ki se udinjajo vse močnejšemu militarizmu, nasprotuje stopnjevanju obeh vojn, ki imata lahko usodne posledice za ves svet.
Vse bolj prusko naravnana EU je na primer novi komisiji dodala resor komisarja za obrambo, namesto, da bi imenovala komisarja za mir in mirno reševanje sporov med državami. Zakaj ob vojaški zvezi Nato EU potrebuje tudi resor, namenjen oboroževanju in obrambi? EU bi morala namesto orožju dati prednost diplomaciji oziroma oblikovanju novega varnostnega sistema, ki bi vsem državam na starem kontinentu zagotavljal varnost in ozemeljsko nedotakljivost. V tem primeru seveda ne bi bilo treba dvigovati stroškov članic Nata za oboroževanje v nebo. Nekateri najbolj militantni politiki na primer že govorijo o tem, da bodo morale države članice Nata za vojaške izdatke izdvajati ne le 2% družbenega produkta na leto, ampak kar 3 odstotke. Omenjena logika bo, če bo prevladala, vodila v dolgoročno gospodarsko stagnacijo EU, socialne pretrese in politično nestabilnost. Edini realni vir za investicije v moderne tehnologije v višini najmanj 800 milijard EUR na leto, ki bi jih po priporočilu bivšega guvernerja evropske centralne banke Maria Draghija države članice EU morale vložiti za to, da bi zaustavile tehnološko zaostajanje za največjimi tekmicami, je zmanjšanje ali vsaj zaustavitev naraščanja vojaških izdatkov.
Astronomske oboroževalne stroške bi morale začeti zniževati vsaj vse največje države, za kar bi bil potreben globalni razorožitveni dogovor, ki mu seveda globoke države in vojaška industrija nasprotujejo. Samo evropske članice Nata na primer za oboroževanje namenijo na leto skoraj 400 milijard dolarjev, kar je več, kot znašata vojaška proračuna LR Kitajske in Rusije skupaj. Ukrajinski predsednik Zelenski, ki mu je maja potekel predsedniški mandat, je ameriškemu predsedniku Bidnu namesto programa za mir predložil načrt za zmago, čeprav je jasno, da vse bolj izčrpana ukrajinska vojska ne more zmagati na bojišču. Ruska in ukrajinska definicija zmage se popolnoma izključujeta. Kot trdijo dobro obveščeni Zahodni mediji, naj bi Zelenski znova zahteval takojšnjo odobritev uporabe raket dolgega dosega za napade na cilje globoko v Rusiji ter takojšnje sprejetje v članstvo Nato. Nekateri komentatorji ne izključujejo, da bi utegnil Zelenski zahtevati od Bidna, naj zahodne predele Ukrajine zasedejo čete Nata, kar bi bila garancija, da ruska vojska v skrajnem primeru ne bo nadaljevala ofenzive prek Dnjepra. Odobritev omenjenih zahtev bi vodila zelo verjetno v neposredni vojaški spopad Nata z Rusijo.
Celo vodja britanske obveščevalne službe MI6 meni, da se Putin ne šali. Vodilni generali v Pentagonu, ki se zavedajo posledic morebitnega neposrednega spopada z Rusijo, so zato pred dnevi dali veto na prvo zahtevo Zelenskega za izstreljevanje raket dolgega dosega proti Rusiji. Podobno so ravnali, tudi ko je Trump kot predsednik na srečo le »razpredal« o morebitni uporabi atomskega orožja proti Severni Koreji, Iranu in Afganistanu.
Najglasnejši med ameriški jastrebi je tokrat državni sekretar Antony Blinken, ki zagovarja tudi vsestransko vojaško pomoč Izraelu. Nekateri komentatorji postavljajo tudi vprašanje, kako je mogoče, da je sedanji ameriški državi sekretar hkrati tudi izraelski državljan. Komu daje prednost, ameriškim ali izraelskim interesom?
Naj končam! Obe vojni, tako spopad v Ukrajini kot izraelsko divjanje v Gazi in na jugu Libanona, lahko povzročita svetovni spopad. Če bo na ameriških predsedniških volitvah zmagal Trump, bo mogoče na neki način končal vojno v Ukrajini, vendar bo istočasno brezpogojno podprl Netanjahuja in njegovo križarsko vojno proti Palestincem, pa tudi Iranu. Demokratska kandidatka Harrisova pa je nepopisan list papirja brez lastnih stališč, ki je vsaj za zdaj podrejena interesom globoke države, ki niso v skladu z zahtevami držav svetovnega juga po demokratičnem svetovnem ustroju. Quo vadis? Kam gremo?
25. 9. 2024
-------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------
SLOVENSKI EVROPOSLANCI PROTI OPRAVIČILU UKRAJINE ZA ZLOČINE UKRAJINSKIH FAŠISTOV PROTI POLJAKOM IN DRUGIM ŽRTVAM POKOLOV
Slovenski poslanci v Evropskem parlamentu so pred dnevi že drugič v tem sklicu glasovali v en glas, razen poslanca Prebiliča, ki je bil že drugič odstoten. Prvič so glasovali za resolucijo, ki poziva na ukinitev prepovedi uporabe Zahodnih raket dolgega dosega za napade globoko v zaledju Rusije in za dolgoročno vsakoletno vojaško pomoč Ukrajini v višini 0.25 % družbenega proizvoda držav članic EU. Drugič pa so svojo enotnost izpričali, ko so v okviru resolucije o nadaljnji pomoči Ukrajini zavrnili amandma, ki je zahteval od Ukrajine, da se opraviči za tako imenovani Volinski masaker med drugo svetovno vojno, v katerem so ukrajinski nacionalisti, ki so bili v službi nacistične Nemčije, pobili na deset tisoče Poljakov in drugih prebivalcev Ukrajine. Omenjeno dopolnilo je, zanimivo, predlagala poslanska skupina Evrope suverenih narodov, ki spada na skrajni desni politični rob parlamenta.
Volinski masaker je sinonim za serijo pobojev, ki so jih pripadniki Ukrajinske uporniške armade pod vodstvom najbolj znanega ukrajinskega kvislinga Stepana Bandere zagrešili v tem predelu Galicije od leta 1943 do 1945. Med žrtvami so bili poleg Poljakov tudi Židi, Ukrajinci, Rusi in drugi narodi, ki so živeli v tem delu Ukrajine. Pobitih naj bi bilo med 60 in 120 tisoč Poljakov, med katerimi je bilo tudi več sto Židov, Ukrajincev, Rusov, Čehov, Armencev in Gruzincev. Zanimivo bi bilo slišati argumente zlasti treh poslancev, Jovevove in Šarca, ki pripadata Svobodi, in Nemca iz vrst Socialdemokratske stranke, ker naj bi pripadali liberalnemu in levemu centru v Evropskem parlamentu, kakšni nagoni so botrovali njihovemu nasprotovanju, da bi se morala Ukrajina opravičiti za te zločine. Pričakovali bi seveda, da bi se ukrajinske oblasti takoj po razglasitvi neodvisnosti za to opravičile same, vendar ni bilo tako. Ukrajinske oblasti so namreč posebej po puču proti legalnemu predsedniku Ukrajine Viktorju Janukoviču na Majdanu leta 2014 začele pod vplivom Nata in ZDA vse bolj popuščati skrajnim ukrajinskim nacionalističnim silam, ki so naslednice kvizlinških organizacij iz druge svetovne vojne.
Takšna je tudi politična pot (do sredine maja legalnega) predsednika Volodimirja Zelenskega, ki je, čeprav je židovskega porekla, vse bolj popuščal skrajnim nacionalističnim silam. Izvoljen je bil tudi z glasovi ruske manjšine, saj je nastopal kot mirovni kandidat, ki bo uredil odnose z Rusijo. V nasprotju s temi obljubami se je nedavno na primer podpisal na zastavo pripadnikov militantne vojaške skupine Azov, ki časti Stepena Bandero, največjega vojnega zločinca in nacističnega kolaboranta. Njemu na čast odpirajo muzeje, poimenujejo ulice in šole ter spreminjajo šolske zgodovinske programe njemu v prid. Zelenski je o njem dejal, da je eden od Ukrajincev, ki je branil svobodo, pozabil je seveda omeniti, da jo je branil skupaj z nacisti. General Zalužni, nekdanji šef ukrajinske vojske, je imel veliko Banderovo fotografijo celo v svoji pisarni. Zavrnjen amandma je med drugim zahteval, da morajo ukrajinske oblasti prenehati s čaščenjem nacističnih kolaborantov.
Poljska, ki je že nekajkrat zahtevala omejeno opravičilo, po besedah svojih vodilnih politikov Ukrajine ne bo spustila v EU, dokler se uradni Kijev za te zločine ne bo opravičil. Probleme z bivšimi nacističnimi sodelavci v Ukrajini očitno nimajo samo poljske in ukrajinske oblasti, ampak tudi evroposlanci, pa tudi vodilni slovenski politiki. Dvomim namreč, da bi se omenjeni trije evroposlanci za tako sramotno potezo odločili sami. S tem so razvrednotili tudi naš osvobodilni boj, stranke, ki jim pripadajo, pa bi se morale resno zamisliti, kam vse to vodi, posebej Zveza borcev NOB in TIGR, ki sta podprli socialdemokratskega kandidata. Ne smemo pozabiti, da smo bili tudi Slovenci ob koncu druge svetovne vojne žrtve ukrajinskih nacistov. Zloglasna ukrajinska prostovoljska SS divizija Galicija je namreč ob koncu vojne morila tudi pri nas. Preden jih je Bračičeva brigada maja 1945 leta razbila, so za slovo vrgli v ogenj mladoletnega kurirčka. Toliko v opomin!
2. 10. 2024
-------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------
ZATIŠJE PRED VIHARJEM
Tako bi lahko označili sedanji položaj na bližnjem vzhodu, kljub stopnjevanju izraelskega napada na Libanon. Nobenega dvoma ni, da se bo Izrael maščeval za nedavni Iranski povračilni raketni napad na tri največja izraelska vojaška letališča, vprašanje je samo kdaj, kako močno in katere cilje oziroma objekte bodo raketirali. Svetovalec ameriškega predsednika za nacionalno varnost Jack Sullivan je izjavil, da bo imel nedavni iranski napad resne posledice in, da bodo ZDA pri tem sodelovale z Izraelom. V Washingtonu in Tel Avivu se razlikujejo samo glede objektov, ki jih bodo Izraelci napadli. Bidnova administracija nasprotuje nameri Izraela, da bi napadel največje iranske naftne rafinerije in jedrska središča. V prvem primeru bi cene nafte poskočile do neba, ne samo do 100 dolarjev za sodček surove nafte, po nekaterih ocenah bi se lahko povzpele celo do 300 dolarjev za sodček, kar bi povzročilo globalno gospodarsko krizo in to le slab mesec pred ameriškimi predsedniškimi volitvami.
V tem primeru bi demokratska predsedniška kandidatka Kamala Harris brez dvoma izgubila predsedniške volitve. Če bi Izraelci napadli podzemeljska iranska jedrska središča v katerih Iranci bogatijo Uran, pa bi lahko prišlo do hudega radioaktivnega onesnaženja. V Teheranu so zagrozili, da bodo v primeru, če bodo Izraelci hudo poškodovali njihove rafinerije nafte, preprečili izvoz nafte iz širšega območja perzijskega zaliva ne samo Izraelu, ampak tudi zahodnim državam, ki podpirajo Izrael. Glede na to, da Kitajska iz Irana in Iraka uvaža dobro tretjino nafte, lahko izraelsko-iransko obračunavanje hudo prizadene tudi kitajske strateške interese. Po drugi strani sta Rusija in Iran sklenili obrambni sporazum kar pomeni, da je Moskva neposredna udeleženka te krize. Ruske oblasti so pred dnevi pozvale dobra dva milijona svojih državljanov, ki živijo v Izraelu, naj zapustijo državo, ruski predsednik Putin pa ni hotel sprejeti telefonskega klica predsednika izraelske vlade Netanjahuja.
Obstajajo torej vsi elementi za nevarno širjenje tega konflikta. Eno od neodgovorjenih vprašanj, ki muči analitike je, kdo drži v rokah vajeti ameriške zunanje politike, Netanjahu ali vse bolj betežen ameriški predsednik Biden. Vse več znakov je, da je Biden ki se razglaša za prvega ameriškega cionista, postal lutka v Netanjahujevih rokah. Tako vodilni člani njegove administracije, posebej državni sekretar Blinken in svetovalec za nacionalno varnost Sullivan, kot tudi velika večina članov ameriškega kongresa so vse bolj podložni židovskemu lobiju. Dobršna večina članov kongresa namreč dobiva od židovskega lobija izdatna finančna sredstva, brez katerih bi bili težko izvoljeni v kongres. Glavni Netanjahujev cilj je doseči, da bi se v napad na Iran neposredno vojaško vključile tudi ZDA, kar ni izključeno. V tem primeru bi v spopad zelo verjetno neposredno posegla tudi Rusija.
Ostrina in obsežnost izraelskega napada na Iran bosta pokazala, v kolikšni meri vodilni ameriški politiki še nadzorujejo Izrael. Netanjahu je bolj naklonjen Trumpu kot Harrisovi, čeprav oba izražata neomajno privrženost Izraelu. Trump je na primer pred nekaj dnevi Netanjahuju predlagal naj bombardira iranska jedrska središča. Predsednik izraelske vlade se bo s tem, ko bo izbral cilje bližnjega napada neposredno vpletel v ameriško predvolilno kampanjo. Iranska revolucionarna garda je sporočila, da bo odgovorila na izraelski napad v okviru strategije zob za zob. V tem primeru bomo priče hudemu zaostrovanju krize, v kateri bodo udeležene poleg ZDA tudi Rusija in posredno tudi Kitajska. Izrael kljub ameriški podpori nima potencialov za dolgoročno vojaško zmago, ne samo zaradi pomanjkanja vojaških obveznikov ampak tudi zaradi dejstva, da se sooča z vse hujšo gospodarsko krizo, družbeni bruto produkt je na primer upadel za skoraj četrtino, pristanišča so zaradi blokade Hutijev skoraj popolnoma blokirana, pol milijona ljudi, med njimi tudi številni vojaški obvezniki, ki se ne strinjajo z uradno politiko, pa je zapustilo državo.
Izraelska vojska sama, brez neposredne ameriške vojaške podpore, zato dolgoročno ne more zmagati na fronti proti najmanj petim sovražnikom hkrati: to je Hamasu, Hezbolahu, Hutijem, Iranu in Libanonu. Ni izključeno, da bi Netanjahu v primeru vojaškega poraza, utegnil poseči celo po atomskem orožju, kar bi bil lahko povod za spopad med velikimi silami. Netanjahu si je kot cilj zastavil ustanovitev Velikega Izraela, vendar projekta skrajne cionistične rasistične države ne more uresničiti brez sodelovanja ZDA. Odvijanje oziroma zapletanje najnovejše krize na bližnjem vzhodu bo zato v največji meri odvisno od ZDA, oziroma od novega ameriškega predsednika oziroma predsednice.
9. 10. 2024
-------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------
DEPOPULACIJA SVETA?
Ali se bo človeštvo čez nekaj desetletij soočilo s hudo depopulacijo? To temo je v zadnji izdaji, odprla ugledna ameriška revija Foreign affairs. Po trditvi te revije se bo kmalu začela "doba depopulacije". Prvič po črni kugi v 14. stoletju se bo prebivalstvo planeta namreč zmanjšalo in to ne zaradi bolezni ali nekega novega smrtonosnega virusa, ampak predvsem zaradi našega načina življenja. Mnenja o številu svetovnega prebivalstva se sicer zelo krešejo, medtem ko so doslej raziskovalci agencije svetovne organizacije za prebivalstvo trdili, da prebivalstvo še naprej hitro narašča, so v najnovejši študiji obrnili krmilo saj napovedujejo, da se bo po letu 2050 začelo zmanjševati, ob koncu stoletja pa naj bi začelo dramatično upadati in to povsod po svetu, tako v razvitih kot tudi manj razvitih državah.
V protislovnem Svetovnem gospodarskem forumu v Davosu, ki je pod vplivom najbogatejši svetovnih globalističnih elit, se zavzemajo za drastično zmanjšanje svetovnega prebivalstva, češ da naravni viri ne omogočajo življenja več kot 3 milijard ljudi, še zdaleč pa ne 10 milijard, kolikor naj bi bilo ob koncu stoletja na Zemlji vseh prebivalcev. Njihov program prehoda v svetovni avtoritativni sistem, predvideva ukrepe za drastično zmanjšanje števila prebivalstva. S tega zornega kota je najnovejša študija oddelka za populacijo v svetovni organizaciji zelo zanimiva, saj skoraj v celoti nasprotuje ugotovitvam in programu Svetovnega gospodarskega foruma v Davosu, ki je spiritus agens prizadevanj za uvedbo svetovne vlade. Slednja naj bi upravljala s prvim globalnim totalitarnim sistemom, ki naj bi formalno deloval v okviru OZN. Nasprotujočih podatkov na to temo je na svetovnem spletu toliko, da praktično ni več mogoče razbrati, kaj je fake news, kaj pa so resnična dejstva. Pred nami je svet, ki je sestavljen iz družb, ki se krčijo in starajo. Neto umrljivost bo postala nova norma. Svetovna rodnost pada od eksplozije prebivalstva v šestdesetih letih prejšnjega stoletja.
Po podatkih oddelka za prebivalstvo pri svetovni organizaciji je bila skupna stopnja rodnosti na planetu leta 2015 za polovico nižja kot leta 1965 in je padla v vseh državah. Danes zato velika večina ljudi na svetu živi v državah z ravnmi rodnosti, ki so nižje od nadomestne ravni. Tako je povsod na svetu, razen v Afriki, ki še vedno beleži visoko rast. Celo v državah v katerih živijo muslimani, ki so doslej beležili visoko rodnost, je število rojstev začelo upadati. Vzhodna Azija, predvsem Japonska, Južna Koreja, Tajvan pa tudi Kitajska pa še naprej beležijo hitro upadanje novih rojstev. Celo v Indiji, ki je po številu prebivalstva prehitela Kitajsko, naj bi po teh ocenah število rojstev začelo upadati. Evropa z Balkanom na čelu so soočata s pravo demografsko krizo.
Od razvitih držav jo bodo najbolje odnesle ZDA, ne samo zaradi množičnih migracij, ampak tudi zaradi relativno visoke rodnosti, ki pa je tudi v ZDA začela postopoma upadati. Dejstvo, da bodo med velikimi državami ZDA utrpele najmanjši padec števila prebivalstva, naj bi ji omogočilo, da bodo še za nekaj desetletij zadržale status vodilne svetovne hegemonistične sile. Če se bodo trditve oziroma napovedi o začetku globalne depopulacije izkazale za pravilne, se bo svet soočil s povsem novimi izzivi. Kakšne bodo družbe v katerih bodo prevladovali starostniki? Ali bodo ob splošnem pomanjkanju delovne sile lahko zadržale visoko življenjsko raven? Ali bodo prisiljene na široko odpreti vrata vsem migrantom? Kako bodo bivše (bele) kolonialne družbe reagirale na dejstvo, da bo naslednje stoletje »Afriško stoletje«? Bo Evropa še naprej ostala celina v domeni bele rase? Ali bo staranje prebivalstva privedlo do manj agresivnega sveta in manj vojaških intervencij oziroma vojn? Depopulacija in staranje prebivalstva bosta pripeljala tudi do manjše porabe energije. In še vprašanje za naše politike. Ali bo, če se trditve o depopulaciji, ki se bo začela v drugi polovici tega stoletja izkažejo za točne, potrebno zgraditi nov blok jedrske centrale, ki bo zaradi visokih stroškov lahko postavila pod vprašaj finančno vzdržnost naše države in bodoče generacije za veliko let zadolžila za odplačilo astronomsko visokih posojil ?
P. S. Vse več je opozoril, da je depopulacija povezana tudi s cepivi. To je druga tema, ki jo bom moral obdelati v enem od naslednjih blogov.
15. 10. 2024
-------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------
ZATIŠJE PRED VIHARJEM II.
Ameriški predsednik Biden je ob koncu nedavnega obiska v Nemčiji dejal, da ve kdaj, kje in kako bo Izrael napadel Iran. To pomeni, da bo do napada prišlo, vprašanje je le kdaj in kako obsežen bo. Odgovor na to dilemo bo odvisen tudi od rezultatov sedanjega obiska državnega sekretarja Blinkna v Izraelu. Da sta pred nekaj dnevi iz neznanega ameriškega vira pricurljala v javnost dva strogo zaupna tajna dokumenta, iz katerih je mogoče v grobem razbrati cilje izraelskega napada, dokazuje, da funkcionarji ameriških obveščevalnih služb in Pentagona nimajo enakega stališča do tega vprašanja. Očitno jih vsaj del nasprotuje izraelskemu napadu, ki bi za sabo verjetno potegnil tudi ZDA, čeprav Bidnovi administraciji le slaba dva tedna pred predsedniškimi volitvami ne ustreza nova bližnjevzhodna vojna z globalnimi posledicami.
Izraelska vojska sama nima niti približnih zmogljivosti, da bi se hkrati bojevala na vseh frontah, zato bo predsednik izraelske vlade Netanjahu storil prav vse, da bi v ta konflikt neposredno vpletel tudi ZDA, in to mu je delno že uspelo. Pentagon je namreč v Izraelu že namestil najmanj dva najmodernejša sistema protizračne obrambe THAAD; vsakega upravlja najmanj sto ameriških vojakov. V primeru spopada z Iranom bodo ti postali neposredne tarče iranskih napadov, kar pomeni odkrit vojaški spopad med ZDA in Iranom. Ker obstaja vse večja verjetnost neposrednega spopada tudi z jedrskim orožjem, se v Teheranu pripravljajo na izdelavo svojega jedrskega orožja. Doslej ga vsaj uradno nimajo zaradi fatve oziroma verske prepovedi, ki jo je pred mnogimi leti razglasil njihov prvi voditelj ajatolah Homeini. Po ocenah vojaških strokovnjakov potrebujejo Iranci za izdelavo atomske bombe od nekaj dni do največ nekaj tednov. Iranci naj bi imeli v svojih podzemnih skladiščih shranjen obogateni uran, ki naj bi zadostoval za izdelavo treh do petih taktičnih atomskih bomb; več kot dovolj za popolno uničenje Izraela, pa tudi sosednjih držav. Izraelska vojska pa naj bi razpolagala kar z 90 do 300 atomskimi bombami.
Eden od poveljnikov iranske revolucionarne garde je izjavil, da Iran že zdaj razpolaga z orožjem, ki ga je po rušilni moči mogoče primerjati z atomskim orožjem. Gre za tako imenovane hipersonične rakete, na katere je mogoče namestiti približno eno tono klasičnega eksploziva, ki ob detonaciji na zemlji povzročijo eksplozijo, ki je po moči enaka hirošimski bombi, ne seva pa radioaktivnih žarkov. Iran naj bi razpolagal z nekaj sto raketami tega tipa. Kot je pokazal nedavni iranski povračilni napad na Izrael, so skoraj vse rakete te vrste prebile izraelski obrambni ščit. Bojazen, da bi Iran v primeru popolnega spopada množično uporabil to orožje, naj bi bil eden od verjetnih vzrokov, da se Netanjahu še ni odločil za napad. Analitiki ocenjujejo, da obstaja velika verjetnost, da se bo Izrael odločil za napad pred ameriškimi predsedniškimi volitvami. V vsakem primeru bodo v napadu sodelovali tudi Američani, kar povečuje nevarnost za neposredno soočenje z Rusijo, ki ne more dopustiti iranskega poraza. Moskva si sicer skupaj s Pekingom prizadeva za preprečitev spopada.
Če se bodo v Teheranu uradno odločili za izdelavo atomskega orožja, bo brez dvoma prišlo do vojne, saj so tako v Tel Avivu kot v Washingtonu že nekajkrat uradno sporočili, da pod nobenim pogojem ne bodo dovolili, da bi Iran prišel do atomskega orožja. Iran ni edina država, ki v tem trenutku razmišlja o atomskem orožju. Vladimir Zelenski, ukrajinski predsednik med narekovaji, je namreč v okviru svojega načrta zmage zahteval ali takojšnje članstvo Ukrajine v Natu ali pa jedrsko orožje, kar bi bil lahko uvod v tretjo svetovno vojno. V tem trenutku je najnevarnejši Izrael. Vse manj prišteven izraelski premier Netanjahu bi utegnil v skrajnem primeru poseči po atomskem orožju. Žal to ni le hipoteza, ampak vse večja nevarnost, ki bi jo lahko ustavile samo ZDA, če bi imele na krmilu razsodnega predsednika, ki ga pa že dolgo nimajo.
23. 10. 2024
-------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------
Dobri odnosi z ZDA so za Slovenijo strateškega pomena. ZDA so namreč imele že trikrat v zgodovini pomembno oziroma skoraj odločilno besedo pri določanju našega geopolitičnega položaja. Tako je bilo na versajski mirovni konferenci leta 1919 po koncu druge svetovne vojne, ko so ZDA podprle Jugoslavijo v soočenju s Stalinom, in ob razglasitvi naše neodvisnosti leta 1991. Šele ko se je predsednik George Bush starejši odločil, da nas bodo ZDA diplomatsko priznale, smo bili sprejeti v OZN, s čimer smo postali polnopravni člani mednarodne skupnosti. Ta proces sem spremljal kot dopisnik RTV iz ZDA na lastne oči. Ni izključeno, da bodo imele ZDA ob morebitnem razpadu EU še četrtič pomembno besedo pri določanju naše zgodovinske usode. Kljub temu ni oportuno, da pristajamo na status vazalne države, kot na primer najmočnejša evropska država Nemčija, ki je nedavno gostila predsednika Bidna in ga ob koncu obiska, da bo ironija popolna, zato ker je dal minirati Severni tok, po katerem je Nemčija dobivala iz Rusije cenejši plin, s čimer se je začel proces deindustrializacije Nemčije in večjega dela EU, nagradila celo z najvišjim nemškim državnim odlikovanjem.
Delovni obisk predsednika vlade Goloba v Beli hiši le slaba dva tedna pred predsedniškimi volitvami je v senci dejstva, da ima Biden status odhajajočega predsednika ali lame duck predsednika (hroma raca v dobesednem prevodu), ki se mu mandat hitro izteka in ne more več sprejemati strateško pomembnih sklepov. V tem statusu sprejmejo predsedniki tudi politike, ki sicer težko pridejo do Ovalne sobe, kar potrjuje dejstvo, da je bil Golob prvi predsednik slovenske vlade na obisku v Beli hiši po 18-letnem premoru. Najpomembnejša tema je bil morda pogovor o tem, da bi lahko Westinghouse gradil drugi blok naše jedrske centrale, kar je splošni ameriški interes. S stališča nadaljevanja strateškega dialoga med obema državama je bil Golobov obisk tvegan, če bo na predsedniških volitvah zmagal Trump in ne demokratska predsedniška kandidatka Harrisova, kar napoveduje vse več anket. Tisti kandidat, ki vodi zadnja dva tedna pred volitvami, namreč običajno zmaga.
Sedanji predsednik vlade ni edini slovenski politik, ki je stavil na svojega konja v Beli hiši. Predsednik vlade Drnovšek se je v Houstonu srečal z Georgeem Bushem mlajšim, ki je pozneje postal predsednik, ko še ni napovedal predsedniške kandidature. Drnovšek je takrat stavil na pravega konja, čeprav takrat Bush, kot se spomnim, še ni dobro razlikoval med Slovenijo in Slovaško. Cilj vsakega najvišjega slovenskega politika je obisk Ovalne sobe, da dobi »blagoslov« s strani najmočnejšega svetovnega politika. Glede na spornost politike tako glede Gaze in genocida, ki ga izvaja ob ameriški podpori Izrael, kot tudi nadaljevanja vojne Ukrajine, je vprašljivo, ali je ugotovitev kabineta predsednika vlade, da delimo iste vrednote, upravičena (vsaj ne v celoti), še posebej zaradi Golobovega priznanja po pogovorih, da sta imela z Bidnom glede Bližnjega vzhoda različne poglede. Bidnova politična zapuščina bo namreč svet na robu globalnega spopada, česar mu zgodovina ne bo odpustila. Vsi naši in vodilni evropski politiki pa se tega očitno ne zavedajo.
23. 10. 2024
-------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------
DRŽAVE SKUPINE BRICS ZAHTEVAJO NOV DEMOKRATIČNI SVETOVNI USTROJ
Nedavni sestanek na vrhu skupine držav BRICS v ruskem Kazanu, na katerem so sodelovali najvišji predstavniki 40 držav in mednarodnih organizacij, je kljub temu, da so na njem položili temelje novemu alternativnemu globalnemu gospodarskemu, s tem pa tudi političnemu sistemu, tako v Zahodnih kot tudi v naših medijih naletel na skromno medijsko pozornost. Ta skupina držav združuje štiri stare civilizacije in religije. Po besedah kitajskega predsednika Ši Džinpinga ni usmerjena proti Zahodu, ampak hoče bolj demokratičen svetovni red. Razvite države si skupaj z nami zatiskajo oči pred tem, da je nastal nov neformalni blok držav svetovnega juga, ki je po gospodarski moči prehitel celo skupino sedmih industrijsko najmočnejših držav.
Države BRICS, v katerih živi nekaj manj kot polovica svetovnega prebivalstva, namreč ustvarjajo približno 33% svetovnega bruto proizvoda, sedem industrijsko najrazvitejših zahodnih držav z nekaj manj kot 8% svetovnega prebivalstva, pa le 29%. Države svetovnega juga, doslej smo jih uvrščali v kategorijo držav v razvoju, so začele korenito spreminjati podobo sveta. Tako imenovane periferne države namreč uvajajo nov pluralni model mednarodnih odnosov, ki bo nadomestil enopolarni svetovni red, ki ga na osnovi pravil, ki zagotavljajo nadaljevanje Zahodne hegemonije, vodijo ZDA. Tako v Washingtonu kot v Bruslju so zato zelo negativno nastrojeni do združevanja držav svetovnega juga, ki poteka v okviru skupine BRICS, v katero so vključene Brazilija, Rusija, Indija, Kitajska in Južna Afrika, od zadnjega vrha pa tudi Egipt, Etiopija, Iran in Združeni arabski emirati. BRICS se je na vrhu v Kazanu pridružilo še 13 partnerskih držav, zanimanje za članstvo pa kaže vsaj še 20 drugih držav.
Nekdanjim kolonialnim narodom v okviru gibanja neuvrščenih v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja ni uspelo oblikovati novega, bolj demokratičnega mednarodnega gospodarskega reda. To stanje se je v zadnjih letih bistveno spremenilo, ker je gospodarska, s tem pa tudi politična moč Zahoda začela postopoma upadati. Še leta 1990 so na primer ZDA in njeni zavezniki ustvarili dobrih 62% svetovne proizvodnje. Ta delež je padel na dobrih 39 odstotkov, upad pa se nadaljuje zaradi hitrega vzpona Kitajske in Indije ter drugih gospodarstev držav svetovnega juga. Ker zahodne države nasprotujejo tem zahtevam, sta začela nastajati dva konkurenčna gospodarska modela. Države BRICS so na primer začele oblikovati svoj mednarodni plačilni sistem, ki ne bo več odvisen od ZDA. V načrtu imajo tudi izdajo plačilnih kartic in ustanovitev svoje valute, ki bo postopoma nadomestila ameriški dolar, ki je podlaga sedanjemu svetovnemu finančnemu sistemu. Ta proces je pospešila predvsem nacionalizacija več kot 300 milijard dolarjev ruskih deviznih rezerv v zahodnih, predvsem evropskih državah. Pokazalo se je namreč, da skušata Zahod in še zlasti ZDA na ta način preprečiti nastanek multipolarnega sveta. Proces dedolarizacije bo sicer trajal desetletja, vendar pa ameriška valuta, s tem pa tudi ZDA postopoma izgubljajo monopolno mesto v svetovni trgovini, saj vse več držav trguje v svojih nacionalnih valutah.
Izzivi, s katerimi se soočajo države BRICS, so sicer veliki, od tega, da na primer dve najmočnejši državi, to sta Kitajska in Indija, nista v dobrih odnosih, pa do tega, da nekatere države, kot na primer Saudska Arabija ali južnoameriške države, zaradi pritiska Washingtona še nihajo glede širitve formalnega članstva. Ker evropske države nimajo velikih naravnih bogastev in ker je tržišče držav svetovnega juga zanje življenjskega pomena, bi pričakovali, da bodo v Bruslju pokazali več razumevanja za delovanje te skupine držav. Za zdaj so tako v Washingtonu kot v Bruslju do te pobude izjemno negativno nastrojeni. Turčiji, ki se je pridružila BRICS, grozijo na vse mogoče načine, podobno tudi Srbiji, češ da ogroža njeno evropsko usmeritev.
Zasedanje v Kazanu je pokazalo, da je Rusija prebila zahodno blokado in poskus osame, saj uživa podporo večjega dela držav svetovnega juga, in da se je začel nezadržen proces uveljavljanja novih bolj enakopravnih mednarodnih odnosov. Evropa bo lahko obdržala relativno gospodarsko prosperiteto, samo če bo začela sodelovati s temi državami na novih osnovah. Vodilne Zahodne politične elite, ki so prikovane na ZDA, tega nočejo sprejeti. Zato Evropa naravnost drvi v deindustrializacijo, torej v gospodarsko nazadovanje in izgubo globalne moči. Glede na to, da smo bili Slovenci praktično vso zgodovino na strani zatiranih, je ironično, da kot samostojna država v okviru EU branimo privilegije nekdanjih in sedanjih imperialnih sil.
30. 10. 2024
-------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------
NOVA (ZLATA) DOBA AMERIKE
Pravkar izvoljeni ameriški predsednik Donald Trump je v govoru, v katerem je objavil zmago, dejal, »da se bodo v Ameriko vrnili zlati časi.« Ali je to mogoče? Je, če bi najbolj zadolžena država na svetu z več kot 35 tisoč milijardami dolgov bistveno zmanjšala socialne razlike in se odrekla neskončnim vojnam in globalni hegemoniji. To je za zdaj le utopija. Trump je v nastopnem govoru tudi obljubil, da bo znižal davke (komu?) in končal vse vojne, obenem pa poudarjal, da morajo ZDA imeti močno vojsko. Ekonomisti, med njimi je najglasnejši Jeffrey Sachs, trdijo, da bi bilo upadanje ameriške globalne moči mogoče zaustaviti, če bodo radikalno omejili stroške za vojsko, ki na letni ravni presegajo 1000 milijard dolarjev. Neskončne vojne dvigajo dobičke vojaško industrijskega kompleksa, ki ustvarja dobro tretjino družbenega proizvoda ZDA, v nebo, vendar pa sankcije in drugi restriktivni ukrepi, ki jih ZDA uvajajo proti tretjim državam, škodujejo drugim vejam ameriške ekonomije.
Kako se bo Trump soočil s tem temeljnim problemom, bo bolj jasno, ko bo znana sestava njegove administracije. Trump je med predvolilno kampanjo večkrat poudaril, da bo v novo administracijo uvrstil samo ljudi, ki so mu lojalni. V njegovi prvi administraciji so vodilne položaje zasedli predstavniki radikalne neokonservativne usmeritve, ki so zagovarjali vojne. Svetovalec za nacionalno varnost John Bolton ali še CIA in poznejši državni sekretar Mike Pompeo sta odkrito bojkotirala njegove sklepe, na primer ukaz, da bi morali ameriško vojsko umakniti iz Sirije in Afganistana. Gledano s tega zornega kota ni preveč obetavno, da je Trump Pompea javno omenil kot glavnega kandidata za sekretarja za obrambo. Če bo Trump popustil pod pritiskom tako imenovanih Neoconov, ki si na vse načine prizadevajo, da bi bili navzoči tudi v drugi Trumpovi administraciji, bo njegov program nove zlate dobe mrtev že na začetku.
S prihodom Trumpa v Belo hišo se bodo globalne geopolitične silnice bistveno spremenile. V skladu z doktrino "Amerika First" bo Trump z uvajanjem novih carin skušal oslabiti glavne gospodarske tekmece, še zlasti pa Kitajsko, ki ogroža ameriški svetovni primat. Napovedal je na primer, da bo uvedel kar 60% carine na uvoz iz Kitajske, za uvoz iz drugih držav, tudi zavezniških, pa naj bi uvedel od 10 do 20% carine. Ekonomisti opozarjajo, da bo to dvorezen ukrep, saj bodo dodatne carine prizadele tudi ameriške potrošnike, kar bo povzročilo inflacijo in padec življenjske ravni. Posebno poglavje bo odnos Trumpa do vojne v Ukrajini in genocida, ki ga izvaja Izrael v Palestini in Libanonu. Trump bo brez dvoma poskušal končati vojno v Ukrajini, kako bo to dosegel, pa ni jasno. Po besedah novega podpredsednika Vancea naj bi nova administracija skušala postopoma normalizirati odnose z Rusijo, podobno kot sta nekdaj na svojo stran Kitajsko privabila predsednik Nixon in njegov državni sekretar Kissinger.
Omenjena politika divide et impera v času krepitve moči držav skupine držav BRICS, ki si prizadevajo za enakopravnejše mednarodne odnose, brez dvoma ne bo uspešna. Napredek bo mogoč, samo če bodo ameriške politične elite oziroma Trump pristale na multipolarni svet, v katerem ZDA ne bodo več edina odločujoča sila, kar pa se očitno še nekaj desetletij ne bo zgodilo. Podobno bi bilo iluzorno pričakovati, da se bo Trump distanciral od Izraela in židovskega lobija, ki je izdatno financiral njegovo predvolilno kampanjo. Veliko vprašanje je tudi, kakšno politiko bo »novi« Trump vodil do zavezniških držav, vključno z EU. Glede na to, da so vodilni evropski politiki (razen Orbana in Fica) privolili v vazalni odnos do ZDA, bodo, o tem sem prepričan, poslušno sledili Trumpu, če in ko bo s prekinitvijo dobav orožja ukrajinske veljake prisilil v mirovna pogajanja z Moskvo. ZDA se bodo v njegovem drugem mandatu osredotočile predvsem na Kitajsko, obnovo Ukrajine pa prevalile na pleča EU.
Nejasna je tudi usoda Nata, nič boljši časi pa se ne obetajo niti EU zaradi deindustrializacije, ki je zajela vodilne evropske države predvsem zaradi prekinitev dobav relativno poceni energentov iz Rusije in neproduktivnih sankcij proti njej. Sprememba v Beli hiši bo povzročila tektonske premike na mednarodni sceni. Demokratska predsedniška kandidatka Harrisova bi brez dvoma nadaljevala (zavoženo) Bidnovo politiko, ki je svet pripeljala na rob splošne vojne. Trump ima zato edinstveno priložnost, da spremeni tok zgodovine v pozitivno smer. Izbira ameriških volivcev je bila s tega zornega kota racionalna kljub obsežni medijski propagandi, da je Trump fašist, ki bo ogrozil ameriško demokracijo. Trumpa je v prvem mandatu blokirala tako imenovana globoka država. Tudi v drugem mandatu ni prav nobenih garancij, da bo nepredvidljivi, vihravi, velikokrat pa tudi arogantni milijarder uresničil mirovniški program, ki ga je napovedal v prvem nastopu po volitvah.
7. 11. 2024
-------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------
PRVI OBRISI UKRAJINSKEGA MIROVNEGA NAČRTA
Novoizvoljeni predsednik ZDA Donald Trump je med predvolilno tekmo izjavil, da bo vojno v Ukrajini končal v enem dnevu. To tudi po mnenju uradne Moskve ne bo mogoče, kljub temu pa ne izključujejo možnosti, da bo Trump skušal presekati ta gordijski vozel. Po več kot dveletnem premoru naj bi se po telefonu prvič pogovarjala dva vodilna politika obeh držav, Trump, ki bo 20. januarja prevzel predsedniške dolžnosti, in ruski predsednik Putin. V Moskvi so sicer zanikali ta pogovor, v Washingtonu pa nočejo komentirati zasebnih pogovorov. Vplivni ameriški dnevnik The Wall Street Journal je pred nekaj dnevi objavil nekatere osnovne značilnosti mirovnega načrta, ki naj bi ga oziroma ga bo Trump predložil Putinu. ZDA oziroma članice Nata naj bi se obvezale, da Ukrajine najmanj naslednjih 20 let ne bodo sprejele v to organizacijo; s tem bo izpolnjen bistven ruski pogoj. Povabilo Ukrajine v Nato je bilo namreč eden od glavnih vzrokov za to vojno.
Druga pomembna točka tega načrta je, da bo premirje obveljalo na frontni črti. Ruska vojska v sedanji ofenzivi napreduje vsak dan od dveh do petih kilometrov. To pomeni, da bodo, če se bo ruska ofenziva uspešno nadaljevala, do srede januarja, ko bo oblast prevzel Trump, ruske čete v celoti nadzorovale vse štiri ukrajinske pokrajine in Krim, ki jih je Moskva uradno priključila k ruski federaciji. Približno 1000 kilometrov dolgo frontno črto naj bi v okviru demilitariziranega območja nadzorovale čete držav članic Nata, ki naj bi bile garancija, da Rusija ne bo skušala zasesti še več ukrajinskega ozemlja. Če bi se za to odločila, bi se seveda zapletla v neposreden vojaški spopad z Natom. Za enkrat ni nobenega namiga, da bi Trump omenjeni načrt predložil Putinu. Ruski pogoji za kakršenkoli mirovni dialog so naslednji: dolgoročni nevtralni status Ukrajine, denacifikacija in delna demilitarizacija ukrajinske vojske.
Trump naj bi v omenjenem (uradno neobstoječem) telefonskem pogovoru po pisanju Washington posta pozval Putina, naj ne stopnjuje sedanje ofenzive, in ga za vsak primer opozoril, da ZDA razpolagajo v Evropi z znatnimi vojaškimi silami. Takšne posredne grožnje doslej na rusko stran niso imele posebnega vpliva. Nepojmljivo je namreč, da bi se evropske članice v času vse hujše politične in gospodarske krize, ki jim grozi, odločile za vojaško soočenje z Rusijo. Po drugi strani nova ameriška administracija za glavnega nasprotnika ocenjuje Kitajsko, ne pa Rusijo. Velika verjetnost je, da se bo iz ukrajinske vojne po vzoru obeh Korej izcimil zamrznjen konflikt, še zlasti ker mirovni načrt, vsaj kolikor je o njem znanega, ne predvideva, da se bo Ukrajina uradno odrekla zasedenim ozemljem. Rusija na odložen konflikt po drugi strani ne bo pristala, kar pomeni nadaljevanje vojne, dokler ukrajinske oblasti ne bodo popustile.
Ruska vojska bo, kot ocenjujejo analitiki, pospešila ofenzivo do Trumpovega prevzema predsedniških dolžnosti in skušala ukrajinske enote pregnati iz območja Kurska. Tajna pogajanja o koncu vojne v Vietnamu so trajala več let in nekaj podobnega se zna zgoditi tudi v tem primeru. Trump je sicer takoj po zmagi na volitvah začel izbirati člane svoje administracije, po telefonu pa se je pogovarjal tudi s približno 15 svetovnimi voditelji. Med njimi je bil že v prvem krogu srbski predsednik Vučić, kar je bilo presenečenje, tako kot nedavno (nepotrebno) srečanje predsednika vlade Goloba z Bidnom. Novoizvoljeni ameriški predsednik je spet pokazal, da je nepredvidljiv in da bo vlekel svojstvene poteze. V kakšno smer se bo nagnila njegova administracija, bo bolj vidno v naslednjih dneh, ko bo imenoval najpomembnejše člane administracije. Za zdaj je dal prednost sodelavcem, ki so mu ostali zvesti v prvem mandatu in pripadajo krogu neokonservativcev, kar ni posebno dobro znamenje. Čas, ki preostaja do prenosa oblasti, bo kritičen. Ni izključeno, da bo Bidnova administracija Ukrajini v zadnjih tednih njenega mandata odobrila nov obsežen paket pomoči in dovolila uporabo raket dolgega dosega za napada na cilje globoko v Rusiji. Povečuje pa se tudi nevarnost, da bo Izrael s pomočjo ameriške vojske v tem času napadel Iran. Trumpov mandat se v takem primeru lahko začne zelo dramatično.
13. 11. 2024
-------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------
MOJ NASTOP NA DANAŠNJEM PROTIVOJNEM ZBOROVANJU NA PREŠERNOVEM TRGU
Pozdravljeni!
V svojem prispevku se bom omejil na temo, ki je popolnoma v ozadju: kako in zakaj je v Palestini nastala neodvisna država Izrael. Brez vedenja oziroma razumevanja teh zgodovinskih procesov namreč ni mogoče pojasniti genocida nad Palestinci.
Politični cionizem, ki je dobil zamah v začetku prejšnjega stoletja, brez popolne podpore britanskega imperija ne bi mogel doseči svojih ciljev na račun svobode in obče pravice do samoodločbe palestinskega ljudstva.
Zgodovinarji ugotavljajo, da ustanovitev neodvisne judovske države, ki si je prilastila dobršen del palestinskega ozemlja, ne bi bila mogoča, brez razpada osmanskega imperija po prvi svetovni vojni. Razmere so se korenito spremenile z britansko okupacijo Palestine leta 1917 in tako imenovano Balfourjevo deklaracijo v kateri je britanski zunanji minister Arthur Balfour poudaril "da vlada njegovega veličanstva z naklonjenostjo gleda na ustanovitev nacionalnega doma za judovsko ljudstvo v Palestini ..." To deklaracijo, so 1919 leta potrdili na pariški mirovni konferenci. Ustanovitev neodvisne judovske države v Palestini bi britanski kroni omogočila nadzorovanje plovnih poti prek Sueškega prekopa v Indijo ter varovanje naftnih polj, saj je nafta postajala vse pomembnejši energetski vir.
Palestina je bila sicer v središču »svetih« križarskih vojn in kolektivnih evropskih spominov na boj za Jeruzalem. Balfourjeva deklaracija je sovpadala z napredovanjem čet britanskega generala Edmunda Allenbyja proti Jeruzalemu, kamor je vstopil decembra 1917 leta. Bil je prvi kristjan, ki je osvojil Jeruzalem po srednjeveških križarskih vojnah. Po sprehodu po starem mestu je vzkliknil »Križarske vojne so zdaj končane.« Balfourjeva deklaracija je bila vključena v britanski mandatni sistem v Palestini leta 1922, ki ga je odobrilo Društvo narodov. Pred koncem prve svetovne vojne so Judi predstavljali manj kot 10% celotnega prebivalstva Palestine. Kljub temu pa pravic nejudovskega prebivalstva, tako muslimanov kot kristjanov, v balfourjevi deklaraciji niso niti omenili.
Britanski kolonialisti so Palestino imeli za »terra nullis« oziroma nikogaršnje ozemlje, ki si ga kolonialne sile lahko prilastijo. Izrael je bil zato od začetka zamišljen kot kolonialna tvorba, ki bo na tem območju ščitila interese britanskega imperija. Kljub mirovni deklaraciji ameriškega predsednika Wilsona, ki je med drugim govorila o pravici narodov do samoodločbe, so bile pravice arabskega prebivalstva popolnoma prezrte. Chaim Wieizman, eden od ustanoviteljev cionističnega gibanja, je na pariški mirovni konferenci brez sramu pozval k ustanovitvi rasno čiste Palestine, "ki mora biti tako judovska, kot je Anglija angleška."
Cionistični voditelji pa tudi nekateri evropski politiki so v Svetem pismu stare zaveze videli zanesljiv zgodovinski vir in napotek za ravnanje z avtohtonimi prebivalci. Militaristične svetopisemske tradicije so bile ves čas, do najnovejših dogodkov v Gazi, ključnega pomena pri etničnem čiščenju Palestine.
Do ustanovitve Izraela 1948 leta je sicer prišlo zaradi holokavsta, ki je povzročil neizmerno trpljenje evropskih judov. Če ne bi bilo Auschwitza, po mnenju Ben Guriona ne bi bilo niti neodvisnega Izraela. Z današnjo podporo »judovski državi« se evropske, še zlasti pa nemške politične elite skušajo nekako odkupiti za nacistični genocid.
Odnos judovskih priseljencev do domorodnega prebivalstva je do današnjih dni primer tipičnega kolonialnega odnosa do »manjvrednih« in »neciviliziranih« ljudstev oziroma človeških živali, kot je Palestince nedavno skrajno žaljivo imenoval eden od izraelskih ministrov. Po ustanovitvi Izraela 1948 leta je bilo iz Palestine izgnanih približno 750 tisoč Palestincev oziroma skoraj 90% arabskega prebivalstva, čeprav je bilo v dokumentih svetovne organizacije zapisano, da bosta obstajali dve državi, palestinska in judovska, ki bosta živeli v sožitju.
To divjanje se nadaljuje oziroma celo stopnjuje tja do končne rešitve, kot da bi živeli v času nacistične Nemčije. Na genocid se ne odzivamo, postali smo očitno povsem gluhi. Ne slišimo več niti joka in krikov otrok, ki jih pobijajo izraelski ostrostrelci. Po vsem povedanem je jasno, da je bil Izrael ustanovljen kot kolonialna tvorba in je žal takšen ostal do današnjih dni. Cilj velikega rasno čistega Izraela je zavarovati Zahodne strateške interese na tem delu sveta. Edini način za končanje te morije bi bila uvedba obsežnih sankcij proti Izraelu, če to ne bi zaleglo, pa tudi zamrznitev njegovega članstva v svetovni organizaciji, kaznovanje zločincev in splošen bojkot skrajnih sionistov.
Prišel je čas, da bi Izrael lahko celo izključili iz svetovne organizacije, mu kot državi odvzeli suverenost in ga postavili pod mednarodno nadzorstvo. Suverenost mu je leta 1948 namreč dodelila generalna skupščina OZN in mu jo lahko tudi odvzame. Takšnega skrajnega ukrepa si doslej ni upal predlagati noben svetovni politik, ZDA ki so padle pod vpliv skrajnih sionističnih sil, bi seveda takšno zahtevo skupaj z evropskimi zavezniki, preprečile. Kako je mogoče, da zahodni svet, ki naj bi bil domnevno varuh človekovih pravic, dopušča takšne zločine?
Naj zaživi in živi neodvisna država Palestina!
P. S.
6. člen Ustanovne listine OZN dopušča možnost izključitve določene članice iz organizacije: »Članico Združenih narodov, ki je vztrajno kršila načela Ustanovne listine, lahko Generalna skupščina na priporočilo Varnostnega sveta izključi iz Organizacije.«
16. 11. 2024
-------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------
UVOD V TRETJO SVETOVNO VOJNO?
Ukrajina je s pomočjo Nata na 1001 dan vojne izvedla prvi napad v notranjost Rusije z ameriškimi raketami dolgega dosega, ki letijo približno 300 kilometrov daleč. Rubikon je torej prečkan. Ruski predsednik Putin je namreč izjavil, da bi takšen napad, ki ga lahko ukrajinska vojska izvede izrecno samo s pomočjo ameriškega oziroma Nato vojaškega osebja in uporabo ameriških obveščevalnih satelitov, pomenil začetek neposrednega vojaškega spopada med ZDA, Natom in Rusijo. Ni naključje, da so v Moskvi prav te dni objavili novo jedrsko doktrino, po kateri napad na Rusijo s strani neke države, ki sicer nima atomskega orožja, vendar jo pri tem podpira neka jedrska sila, terja ustrezen odgovor tudi proti tej državi, v skrajnem primeru tudi z uporabo atomskega orožja.
Omenjena doktrina bi v najnovejšem primeru torej lahko vodila v neposredni spopad med Rusijo in ZDA. Če bo Putin ostal pri uporabi tretjega newtonovega zakona o akciji in reakciji, kar je napovedal, bo Rusija odgovorila najmanj z napadom na izstrelišča teh raket v Ukrajini, v skrajnem primeru pa tudi na vojaška oporišča Nata v drugih državah. V Romuniji in na Poljskem ima Nato na primer dve oporišči z raketami podobnega ali še večjega dosega. Tako funkcionarji Bidnove administracije kot tudi Nato trdijo, da se Putin tudi tokrat samo pretvarja, saj doslej kljub temu, da je Nato prestopil več ruskih rdečih črt, ni širil in stopnjeval spopada izven območja Ukrajine.
Veliko vprašanje je ali bo imel Nato pri igranju ruske rulete s Putinom, še naprej srečno roko. Biden, ki je doslej zavračal uporabo ameriških raket dolgega dosega za napade v notranjost Rusije, češ da bi bil to uvod v tretjo svetovno vojno, je tokrat spremenil mnenje. Podoben sklep o uporabi njihovih raket dolgega dosega s katerimi razpolaga ukrajinska vojska, so sprejeli tudi v Londonu in Parizu. Sklep o uporabi ameriških raket naj bi bil sprejet med predsednikovem obiskom v Braziliji, kjer se mudi na sestanku skupine G20. To pomeni, da ga je verjetno samo podpisal, oblikovala pa sta ga dva najhujša jastreba, državni sekretar Antony Blinken in svetovalec za nacionalno varnost Jake Sullivan. Pentagon je doslej uspešno nasprotoval takšnemu sklepu, tokrat pa je bil preglasovan. Več kot očitno je Biden vse bolj le lutka v rokah globoke države, oziroma neokonzervativcev v njegovi administraciji, ki diktirajo ameriško zunanjo politiko. Biden bo v zgodovino nedvomno prišel, po predsedniku Trumanu, kot doslej najhujši jastreb med vsemi ameriškimi predsedniki. Slednji je 1945 leta ukazal napad z atomsko bombo na Hirošimo in Nagasaki.
Njegova najnovejša poteza ima tudi pomembne notranjepolitične razsežnosti. Po eni strani se bo s tem ukrepom na nek način maščeval Trumpu za izgubo demokratske kandidatke Kamale Harris na predsedniških volitvah, po drugi strani pa bo Trumpu, ki bo 20. januarja prevzel predsedniške dolžnosti, s tem poskušal preprečiti napovedano končanje vojne v Ukrajini. Biden deluje kot vse manj razsodni hudobni starec, v skladu z rekom "po meni potop". Ni namreč izključeno, da bo v naslednjih tednih pristal tudi na vse bolj intenzivno lobiranje predsednika izraelske vlade Netanjahuja, da bi Izrael s pomočjo ZDA, še pred koncem njegovega mandata, izvedel napad na Iran, kar bi brez dvoma vodilo najmanj v širšo vojno na bližnjem vzhodu. Novoizvoljeni predsednik Trump formalno ne more preprečiti Bidnu, da v zadnjih tednih njegovega mandata, ne bi zakuhal neke hude mednarodne krize. Pošteno bi bilo seveda, da bi ostal samo pri opravljanju rutinskih dolžnosti.
Očitno so ne samo Trump, ampak tudi ZDA in ves svet, postali talci samovoljne politike odhajajočega predsednika. Vprašanje na katerega za enkrat še ni odgovora, je kakšna bo politika nove Trumpov administracije. Velika večina novih funkcionarjev, ki jih je predlagal v rekordnem času, namreč spada med radikalne jastrebe, ki dosledno podpirajo nasilno politiko sedanje izraelske vlade, se zavzemajo za vojaški obračun z Iranom, za nove ostre sankcije proti Kitajski, pod Trumpovim vplivom pa se (vsaj na videz) zavzemajo za konec vojne v Ukrajini. Če so v slednje prepričani tudi v Moskvi, na najnovejše raketne napade ne bodo reagirali z vso silo. Vsekakor pa Putin glede na to, da ruska vojska zmaguje na fronti, ne bo popustil. Dilema ni ali bodo Rusi odgovorili na zadnji napad, ampak samo, kako obsežen bo ustrezen odgovor.
Zanimivo je, da je (nelegitimni) predsednik Ukrajine Zelenski, ki mu je maja potekel mandat, v včerajšnjem govoru pred evropskim parlamentom, prvič govoril o miru. Njegov pravi cilj je kljub temu očitno še vedno vplesti v vojno neposredno tudi ZDA, sicer ne bi ukazal zadnjega raketnega napada z ameriškimi raketami v notranjost Rusije. Podobno strategijo ima tudi predsednik izraelske vlade Netanjahu. Kakorkoli, zadnja poteza predsednika Bidna meji na norost, saj pomeni nenapovedano vojno Rusiji in je lahko v skrajni posledici uvod v atomsko vojno. Zadnji tedni oziroma dnevi njegovega mandata utegnejo biti zato usodni za ves svet.
20. 11. 2024
-------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------
UVOD V TRETJO SVETOVNO VOJNO, 1. NADALJEVANJE
Bidnova administracija, Nato in Evropska unija še naprej vztrajno stopnjujejo napetosti z Rusijo in se očitno več kot nonšalantno pripravljajo na tretjo svetovno vojno. Ameriški in evropski politiki naj bi namreč razpravljali o tem, da bi Ukrajini dali taktično jedrsko orožje, britanski in francoski funkcionarji pa o tem, da bi v Ukrajino poslali svoje vojake. Očitno so zahodni politiki povsem izgubili razsodnost. Z veliko mero trmoglavosti namreč ocenjujejo, da se Putin samo arogantno pretvarja, kljub temu da je ruska vojska na Ukrajino prvič izstrelila strateško raketo, ki je bila po rušilni moči enaka eksploziji taktične jedrske bombe, vendar brez radioaktivnega sevanja.
Sklep o uporabi ameriških (posredno pa tudi britanskih in francoskih) raket dolgega dosega, ki je bil uvod v sedanje zaostrovanje, je bil sprejet brez izrecnega soglasja Pentagona, čeprav jih upravljajo pripadniki ameriške vojske, usmerjajo pa z ameriškimi vojaškimi sateliti. To pomeni, da so ZDA, Velika Britanija in Francija (skupaj z Natom) v nenapovedani vojni z Rusijo. Še vedno ni jasno, ali je bil predsednik Biden samo formalni predlagatelj tega ukrepa. Vse več je namreč znakov, da je v zadnjih tednih njegove vladavine oblast prevzela tako imenovana globoka država, ki jo sestavljajo vojaško industrijski kompleks, obveščevalne službe in židovski lobi.
Pentagon so iz procesa odločanja povsem izključili; že dvakrat doslej je namreč preprečil podobne ukrepe. Biden se v zvezi s tem sklepom, ki utegne biti uvod v neposredni vojaški spopad med ZDA, Natom in Rusijo, sploh ni oglasil. Podobno velja tudi za zmagovalca predsedniških volitev Trumpa, čeprav je bil omenjeni sklep brez dvoma sprejet zlasti zato, da po nastopu predsedniške funkcije 20. januarja ne bi sprožil diplomatske pobude za končanje vojne v Ukrajini. Edino Trump morda lahko ustavi sedanje stanje norosti, ki ga vestno širijo tudi nekateri njegovi skrajno nerazsodni in agresivni vojnohujskaški sodelavci, ki jih namerava vključiti v svojo administracijo.
Ni izključeno, da bo tako imenovana globoka država stopnjevanje vojne v Ukrajini in morebitni izraelsko (ameriški) napad na Iran v skrajnem primeru skušala izkoristiti za razglasitev izrednega stanja, kar bi za nedoločen čas podaljšalo mandat sedanji administraciji, Trumpu pa preprečilo prevzem predsedniških dolžnosti. Brez dvoma bi bil takšen ukrep enak državnemu udaru, kar se zdi nemogoče. Putin je zelo jasno povedal, da bo nadaljevanje raketnih napadov na Rusijo povzročilo povračilne ukrepe proti vsem državam, ki so Ukrajini dovolile napade s temi raketami na cilje do 300 kilometrov v globino Rusije. To opozorilo velja zlasti za Veliko Britanijo, ki je glavna pobudnica teh napadov.
Nova ruska supersonična strateška raketa z imenom Lešnik lahko uniči vsa vojaška oporišča ZDA in Nata v Evropi in na Bližnjem vzhodu brez uporabe jedrskih bojnih glav. Kinetična energija, ki jo pridobi raketa zaradi visoke hitrosti tudi do 12 tisoč kilometrov na uro sproži ob udarcu na zemljo podobno energijo kot taktične atomske bombe. Te rakete, ki jih Zahod zaenkrat še nima, imajo doseg najmanj 5800 kilometrov. Največja ukrajinska tovarna raket, ki so jo napadli Rusi s to raketo, je, kot kažejo satelitski posnetki, popolnoma uničena. Ker zaenkrat te vrste raket ni mogoče sestreliti, bodo Rusi, kot so napovedali v Moskvi, v primeru novih napadov predhodno obvestili prebivalce, naj se umaknejo. Podobno so storili tudi v prvem primeru. Prva uporaba te rakete bo povzročila pravo revolucijo v vojskovanju med velikimi silami. ZDA in Nato namreč nimajo podobnega orožja in se lahko rušilni moči te rakete zoperstavijo samo z uporabo jedrskega orožja. Po drugi strani je omenjena inovativna raketa, ki negira splošno prepričanje na Zahodu, da je Rusija šibka država tudi po tehnološki plati, lahko tudi priložnost za človeštvo, da se končno znebi jedrskega orožja. Nekateri neodvisni ameriški komentatorji to supersonično rusko raketo primerjajo celo s projektom Manhattan, ki je med drugo svetovno vojno sprožil razvoj atomskega orožja. Tega se Zahodni politiki in strategi očitno še ne zavedajo.
New York Times na primer piše, da ameriški in evropski funkcionarji razpravljajo celo o možnosti, da bi Ukrajini še pred iztekom Bidnovega mandata dobavili atomsko orožje, s čimer naj bi nevtralizirali to orožje, ki ga Zahod še nima in se pred njim ne more braniti.
Splošne priprave na obsežno vojno v Evropi se medtem nadaljujejo. Nato izvaja veliko vojno vajo na Finskem, v kateri pod poveljstvom ZDA sodeluje 28 držav. Podobno vojaško vajo bodo izvedli tudi v Nemčiji. Pet največjih evropskih držav – Francija, Nemčija, Italija, Španija in Velika Britanija – se je odločilo za skupno izdajo obrambnih obveznic za podporo evropski vojni industriji. Predsednica evropske komisije Ursula Von der Leyen je izjavila, da mora EU v naslednjem desetletju vložiti najmanj 500 milijard evrov za krepitev svojih vojaških sil in nadaljnjega oboroževanja Ukrajine. V vseh teh akcijah bo sodelovala kot ena izmed najbolj vdanih članic Nata tudi Slovenija. Slovenskim oblastnikom in vladi nismo dali nikoli soglasja za sodelovanje v netenju nove vseevropske ali celo svetovne vojne.
27. 11. 2024
-------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------
UVOD V TRETJO SVETOVNO VOJNO, 2. NADALJEVANJE
Napetosti na mednarodni sceni se v 47 dneh, ki nas še ločijo od zaprisege novega ameriškega predsednika Trumpa, nevarno zaostrujejo. Vojna v Ukrajini ne popušča, na Bližnjem vzhodu pa se po razglasitvi šibkega premirja širi tako na Sirijo, ki naj bi oslabila tako Rusijo, ki podpira Asadov režim, kot na Iran. Vojna v Ukrajini in izraelska genocidna vojna navidezno nista povezani, a to je res samo navidezno. Oslabitev ali celo padec Asadovega režima bi namreč zelo prizadel ruske strateške interese na Bližnjem vzhodu in širše. V kombinaciji s poskusi netenja barvne revolucije v Gruziji, ki jo spodbujajo Zahodne obveščevalne službe, po vzoru na puč v Ukrajini leta 2014, bi po njihovem mnenju lahko prišlo do hude politične destabilizacije tudi v Rusiji oziroma celo do padca Putina, kar je skrajni cilj neokonservativcev.
Zanimivo je, da je do širjenja vojne na Bližnjem vzhodu, ki jo Trump še bolj podpira kot Biden, prišlo po razglasitvi premirja v južnem Libanonu in potem, ko je ruska vojska nedavno z uničujočim napadom strateške hipersonične rakete Lešnik (ali Leska) na največjo tovarno raket v Ukrajini dokazala odločujočo premoč v konvencionalnem vojskovanju. V zahodnih prestolnicah uporabi te rakete, ki s kinetično energijo lahko doseže rušilno moč atomske bombe (brez radioaktivnega žarčenja), niso namenili nobene posebne pozornosti, kot da se ni zgodilo nič prelomnega. Napadi z ameriškimi in britanskimi raketami na cilje v notranjosti Rusije se namreč nadaljujejo kljub Putinovi grožnji, da bodo to orožje znova uporabili. Ker ZDA s takšnim ultimativnim konvencionalnim orožjem, ki ga ne zaznavajo niti klasični radarji, (še) ne razpolagajo, je takšna aroganca – nekateri komentatorji jo imenujejo tudi »strateška slepota« – težko doumljiva. Z uporabo teh raket, ki naj bi jih začeli serijsko izdelovati, ruska vojska lahko ogrozi in uniči vse vodilne vojaške baze Nata v Evropi.
Že samo to bi moralo zadostovati za resni premislek o tem, kam lahko svet pripelje nadaljevanje oziroma stopnjevanje vojne v Ukrajini, v kateri ruska vojska vse bolj zmaguje. Cilj Bele hiše je brez dvoma podaljšati sedanjo agonijo ukrajinske vojske vsaj do prenosa oblasti oziroma ustvariti pogoje za to, da bi nejasni Trumpov mirovni načrt pogorel že na samem začetku. Zato tako ZDA kot vodilne članice Nata, ki so doslej prisegale na Bidna (v prihodnosti pa se bodo morale hočeš nočeš prikloniti Trumpu), pošiljajo v Ukrajino dodatno vojaško pomoč.
V tem pogledu tudi vodstvo EU ni nobena izjema. Prvi obisk treh novih predstavnikov EU v Kijevu po prevzemu dolžnosti je pokazal, da bo ta še naprej močno podpirala nadaljevanje vojne tako finančno kot v orožju. Namesto o miru so več govorili o vojni. Novi predsednik Evropskega sveta Antonio Costa je mnenja, da mir ne more pomeniti kapitulacije in nagraditve agresorja. To je res, vendar je pozabil na to, da je Zahod s širitvijo Nata in toleriranjem grobih kršitev temeljnih pravic ruske manjšine v Ukrajini znatno prispeval k tragediji ukrajinskega ljudstva tudi po zaslugi nerazsodnih in prodanih politikov, kakršen je Zelenski.
Kako je sploh lahko mogoče, da se predstavniki EU, ki prisegajo na vladavino prava, sestajajo z Zelenskim, ki že od maja ni več legalni predsednik države, ampak samodržec, ki je na oblasti s pomočjo tujih sil. Josep Borrel, nekdanji zunanjepolitični predstavnik EU, je v svojem političnem testamentu odkrito priznal, da nas čaka še veliko dela, da bomo lahko učinkovito govorili »jezik moči« in zapolnili vrzel med nedeljskimi govori in ponedeljkovimi dejanji. Ta napotek španskega socialista pomeni pristanek na golo realno politiko, ki je navzkriž s temeljnimi načeli EU.
Nobene garancije nimamo, da se takšna politika, ki jo pooseblja vse bolj prusko navdahnjena predsednica komisije Ursula von der Leyen, ne bo nadaljevala. V državah EU (in pri nas) se očitno že pripravljamo na vojno, generali nas strašijo z neodgovornimi izjavami o neizbežnosti vojne, štejemo in pregledujemo zaklonišča, pozivamo ljudi, naj si nabavijo zadostne zaloge hrane, se pripravljamo na uvedbo obvezne vojaščine itd. Nemški kancler Olaf Scholz je na primer na najnovejšem obisku v Kijevu napovedal nov obsežen paket vojaške pomoči, zunanja ministrica Annalena Baerbock pa je med obiskom v Pekingu zagrozila s sankcijami, če bo Kitajska Rusiji dobavljala čipe. Navdušenje evropskih elit nad nadaljevanjem vojne v Ukrajini je najbrž povezano z bojaznijo, da bi poraz Nata v vojni z Rusijo v Ukrajini privedel do njegovega razpada. Evropske elite za zdaj še niso pripravljene na strateško avtonomijo in odmik od unilateralne svetovne ureditve pod vodstvom ZDA.
Glede vojne v Ukrajini obstaja majhno, ampak res minimalno upanje, da bo novi ameriški predsednik Trump presekal ta gordijski vozel, še posebej ker je Zelenski prvič nakazal možnost, da bi se pogajal o miru, čeprav (začasno) ne bo dobil nazaj vseh ozemelj. Trumpov načrt še ni jasen, še zlasti ker bo na vodilna zunanjepolitična mesta v novi administraciji imenoval nekatere najbolj znane skrajne jastrebe.
Tudi to, da namerava tako nasprotnike kot zaveznike kaznovati z visokimi carinami, državam članicam BRICS pa grozi s 100-odstotnimi carinami, če ne bodo dajale več prednosti ameriškemu dolarju, govori v prid tezi, da se bo njegov mandat začel zelo burno. Nevarnost, da bi tako imenovana globoka država skušala preprečiti njegov prihod v Belo hišo, še ni minila. Nekateri komentatorji trdijo, da bo zato med svoje sodelavce uvrstil nekatere najtrše neokonservativce, da ga ne bi spodnesli že pred začetkom mandata.
4. 12. 2024
-------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------
TRETJA SVETOVNA VOJNA?
Eden izmed razlogov za začetek prve svetovne vojne avgusta leta 1914 je bil odločitev ruskega carja, da bo z mobilizacijo vojske po nemškem zgledu zaščitil tradicionalnega zaveznika, Srbijo. Ruski predsednik Putin tokrat ni ponovil te napake, ki je dinastijo Romanovih stala, ne samo carstva, ampak tudi življenja, zato da bi obvaroval zavezniško državo Sirijo in režim Bašarja Al Asada pred propadom. Če bi to storil, bi se včeraj, ko je padel Damask, s tem pa tudi Asadovo dinastijo, začela tretja svetovna vojna. Ruska vojska, ki ima v Siriji dve oporišči, edino pomorsko in letalsko oporišče v Sredozemlju, bi se namreč spopadla ne samo z nekaj deset tisoč najemniki, povezanimi z Al Kaido in propadlo islamsko državo, ki so jih na najnovejši blitzkrieg pripravile tajne službe ZDA, Velike Britanije in Izraela, ampak tudi z izraelsko in ameriško vojsko, ki je zasedla severozahodni del Sirije oziroma skoraj tretjino države.
Rusija, ki je do grla vpletena v vojno v Ukrajini, nima moči, da bi se lahko uspešno borila na dveh frontah hkrati. Padec Asadovega režima je zato ne samo hud udarec prestižu Rusije kot velike sile, ampak tudi hud strateški poraz, ki ga je mogoče primerjati z vojno, ki jo je carska Rusija leta 1905 izgubila z Japonsko. Putin je z umikom iz Sirije sicer preprečil, da bi vojna v Siriji lahko prerasla v svetovni jedrski spopad.
Podobna ocena velja tudi za Iran, ki se ni odločil za enostransko vojaško intervencijo v Siriji v korist Asada. Predsednik izraelske vlade Netanjahu namreč samo čaka na ugodno priložnost, da bi skupaj z ameriško vojsko napadel Iran, kar se za zdaj na srečo še ni zgodilo. Padec Asadovega režima bo onemogočil Irancem, da preko Sirije z orožjem oskrbujejo palestinsko gibanje Hezbolah v južnem Libanonu. Če bo izraelska vojska strla tudi Hezbolah, bo po padcu Sirije odprta pot za ustanovitev Velikega Izraela. Ni namreč izključena možnost najbolj obsežnega spreminjanja mej na tem območju po prvi svetovni vojni oziroma po propadu Otomanskega imperija leta 1918.
Padec Asadovega režima je bil del dobro pripravljenega načrta za strateško oslabitev in osamitev Rusije, ki ga je pripravila Bidnova administracija skupaj z Izraelom, preden se bo čez nekaj tednov poslovila od Bele hiše in pristala v zgodovini. Vojaški inštruktorji ZDA, Turčije, Nata, Izraela pa tudi Ukrajine so namreč več mesecev, ne da bi to opazile obveščevalne službe Rusije in Irana, oziroma vsaj njihovi odločevalci, vežbale za intervencijo v Siriji več deset tisoč tujih džihadistov. Nekateri komentatorji trdijo, da je v vojaški intervenciji, ki je trajala dober teden dni, sodelovalo okoli 25 tisoč, predvsem tujih najemnikov, od Čečenije, Turčije, Turkmenistana, Azerbajdžana do kitajskih Ujgurov, ki so bili povezani z Al Kaido in Islamsko državo. Proti njima naj bi se uradno borila tudi ameriška vojska. Vodilna džihadistična skupina, skupaj naj bi jih bilo približno 27, je Hay'at Tahir al Sham, nekdanja frakcija Islamske države in Al Kaide, ki je na listi terorističnih organizacij tako Varnostnega sveta OZN kot tudi ameriškega State departmenta.
Zakaj se sirska vojska ni borila proti napadalcem, še ni mogoče v celoti oceniti. Režim Bašarja Al Asada se je držal na oblasti zahvaljujoč predvsem ruski vojaški podpori. Sirija je kot država povsem obubožana. Vse dohodke od nafte namreč rekvirira ameriška vojska, ki ilegalno zaseda severozahod države. Država je bila finančno tako na dnu, da je na primer plača generala v vojski znašala približno 40 ameriških dolarjev na mesec. Podkupnine in popolna apatrija so očitno pripomogle k hitremu razpadu vojske. Asadov režim bi lahko obstal samo z izdatno finančno pomočjo.
Uspešna vojaška intervencija ne bi bila mogoča, če turški predsednik Erdogan ne bi skočil v hrbet Rusiji in Iranu. Z obema državama je pred tremi leti sklenil tako imenovani dogovor iz Astane, ki naj bi omogočil normalizacijo političnega položaja v Siriji. Turčija je na severu Sirije okupirala približno 30 kilometrov širok pas sirskega ozemlja. S padcem Asadovega režima se odpira možnost, da bi iz Katarja prek Sirije do Turčije zgradili naftovod in plinovod, s katerim bi se EU popolnoma osvobodila uvoza energentov iz Rusije, Turčija pa bi na ta račun kovala bajne dobičke.
Turški predsednik Erdogan je očitno dal prednost Natu pred članstvom v skupini držav BRICS, za katerega je na nedavni konferenci v Kazanu pokazal velik interes. Glede na to, da je Rusija s pomočjo ilegalnega uvoza iz Zahoda preko Turčije v veliki meri nevtralizirala zahodne gospodarske sankcije, ni jasno, kako bo Moskva reagirala na najnovejšo turško izdajstvo. Veliko možnosti nima, zato se je Erdogan tudi spustil v to akcijo, ki je znova potrdila, da Rusija in Turčija zelo težko ali pa sploh ne moreta usklajevati svojih geopolitičnih interesov. V zgodovini njunih odnosov je polno takih primerov.
Najnovejša sirska kriza je sestavni del širše mednarodne akcije ZDA in Nata, da bi obkrožili in oslabili Rusijo v trenutku, ko njena vojska zmaguje v Ukrajini. Ni naključno, da so del te intervencije tudi Ukrajinci. V ta sklop sodijo tudi poskus barvne revolucije v Gruziji, vse večja politična nestabilnost v Moldaviji, zapleti s predsedniškimi volitvami v Romuniji, vse bolj zaostreno dogajanje na Kosovu (ni izključeno, da je bilo odsev tega tudi nedavno streljanje albanskih nacionalistov v ljubljanskem BTC) in celo poskus uvedbe izrednega stanja v Južni Koreji nekaj dni po obisku ukrajinskega obrambnega ministra v Seulu. Ta se, kot trdijo nekateri dobro obveščeni komentatorji, ni dogovarjal samo o novih pošiljkah najtežjih granat, ampak tudi o morebitnem angažiranju južnokorejske vojske proti severnokorejskim vojakom, ki naj bi se domnevno borili na ukrajinski fronti, za kar ni nobenega dokaza.
Rusija se bo po padcu Sirije morala osredotočiti na svoje obrobje, ki ni več samoumevno v njeni interesni sferi. Brez dvoma bo padec Asadovega režima vplival tudi na morebitna mirovna pogajanja o koncu vojne v Ukrajini. V kolikšni meri bo novo izvoljeni ameriški predsednik Trump to izkoristil, še ni jasno, brez dvoma pa bo tudi s tem skušal omehčati Putinova stališča. Za zdaj ni mogoče oceniti niti reakcije Kitajske, ki se drži zelo ob strani. Asadov padec bi lahko prekrižal kitajske načrte o zgraditvi komunikacijske poti do Evrope. Padec Sirije, ki spominja na ameriški eksodus iz Saigona in Kabula, bo imel tudi hude notranje posledice. Ni izključena obnovitev Islamske države v Siriji, v vseh razsežnostih, pa tudi državljanska vojna. Vprašanje je tudi, ali bodo džihadisti še naprej lojalni svojemu največjemu uradnemu nasprotniku, Izraelu.
Kakorkoli že, dosedanji sirski režim je zagotavljal sekularno državo, v kateri so bolj ali manj uspešno sobivali pripadniki vseh religij, tudi kristjani. Al Asadov režim je bil kljub temu v zahodnih medijih predmet najhujše gonje, ki je bila predpriprava na najnovejšo barvno revolucijo. Dejstvo je seveda, da je dinastija Asad, ki je bila na oblasti 50 let, s trdo roko vladala državi. Takšni režimi običajno propadejo v kaosu. Povsem v senci najnovejšega dogajanja v Siriji je na koncu tedna v Washingtonu potekalo zborovanje proti nevarnosti atomske vojne. Scott Ritter, najbolj znan ameriški strokovnjak za tovrstno oborožitev, namreč trdi, da še vedno obstaja nevarnost, da bodo jastrebi v Bidnovi administraciji, preden se bodo poslovili od Bele hiše, sprožili vojno, ki se bo lahko končala z atomskim spopadom.
9. 12. 2024
-------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------
SIRIJA V KAOSU
Sirija je po bliskovitem padcu režima Bašarja Al Asada v stanju velike nestabilnosti oziroma kaosa. Voditelji džihadistov so se po nasvetih njihovih ameriških, izraelskih, turških in britanskih mecenov obrili in se oblekli v modre blejzerje, ki jih nosijo zahodnjaki, njihove duše oziroma miselnost pa sta ostala ista. Zaenkrat še ni jasno, katera od 27 skupin džihadistov, ki so s pomočjo Zahoda vrgli Asadov režim, bo prevladala, nekaj pa je gotovo.
V državi, ki je stoletja predstavljala omiko arabske civilizacije, nastaja nov kalifat oziroma skrajni islamski fundamentalistični režim. Kljub poudarjanju dosedanjih vodilnih džihadistov, da bodo spoštovali tradicionalno pluralnost sirske družbe, v kateri so doslej v miru živele religiozne manjšine, predvsem suniti, šiiti, alaviti, druzi in katoličani, njihova napoved, da bo v novi Siriji veljalo šeriatsko pravo, kaže, da tam še dolgo ne bo politične stabilnosti. Vsem sodnicam so na primer že prepovedali opravljati ta poklic, češ da šeriatsko pravo ne predvideva tovrstne vloge ženskega spola.
Vodilni džihadist, Ahmed al Shara, znan kot Al Jolani, ki ga na Zahodu po novem uvrščajo v kategorijo zmernih muslimanov, se je na primer odrekel sveti vojni proti Izraelu, vprašanje pa je, za koliko časa. Izraelska vlada se očitno zaveda, da bodo preoblečeni džihadisti dolgoročno nevarni Izraelu, zato njegovo letalstvo neusmiljeno bombardira vso sirsko infrastrukturo in ne samo vojaške cilje. Podobno napada Kurde tudi turško letalstvo, čeprav naj bi bili pod varstvom ZDA. Kdo bo popustil v tem primeru? Brez dvoma uradni Washington, saj zanj Kurdi oziroma avtonomni Kurdistan nima nobenega posebnega strateškega pomena. Ker imajo turške oblasti Kurde za podobne smrtne sovražnike kot Izraelci Palestince, ni povsem izključena nevarnost, da na tem območju nastajajo pogoji za nov genocid. Turška država je v prvi svetovni vojni, podobno kot danes z Izraelci, obračunala z Armenci.
Politični kaos, ki nastaja na tem območju, bo imel široke geopolitične posledice. Eno izmed neodgovorjenih vprašanj v tem trenutku je, ali bo po padcu Asadovega režima nastal na območju največjih zalog nafte na svetu Veliki Izrael, ki bo ščitil Zahodno hegemonijo, in ali bo Rusija izgubila v tem pomembnem delu sveta ves politični vpliv. Videti je, da te dni potekajo tajni pogovori med Rusijo in džihadisti o tem, da bi Rusija pod določenimi pogoji obdržala obe vojaški oporišči, ki jih ima v Siriji. Bi se s takšnim dogovorom strinjali v Washingtonu, Tel Avivu, pa tudi v Bruslju? Verjetno zelo težko.
Sedanja kriza na Bližnjem vzhodu, predvsem genocid v Gazi in padec Asadovega režima, je sestavni del boja velikih sil za nova vplivna območja. V ta sklop spada tudi vojna v Ukrajini. Da je v Bidnovi administraciji vse bolj betežni predsednik bolj ali manj samo še gledalec, ni mogoče več prikriti. Med nedavnim srečanjem s predsedniki afriških držav v Angoli je Biden kratko malo zakinkal. Skupina jastrebov, ki je poleg izraelskega lobija vzela v svoje roke ameriško zunanjo politiko, izvaja maksimalen pritisk na Rusijo in skuša na ta način preprečiti poraz ukrajinske vojske.
Del te strategije je bil tudi poskus uvedbe izrednih razmer oziroma državnega udara v Južni Koreji, ki je odnesel dosedanjega predsednika. Kljub temu da so si v Washingtonu umili roke, češ da s tem poskusom nimajo nobene zveze, predsednik oziroma njegov obrambni minister, ki je v zaporu poskušal storiti samomor, brez izrecne ameriške privolitve ne bi mogla načrtovati napada z droni na Severno Korejo. Glavni poveljnik južnokorejske vojske je namreč ameriški general, ki poveljuje vsem silam na tem območju.
Napad z droni naj bi pripeljal do severnokorejske intervencije oziroma vojne med obema Korejama, v kar bi bila spričo obrambnega sporazuma s Severno Korejo vpletena tudi Rusija. V tem primeru bi se po zamisli avtorjev tega načrta zmanjšal pritisk ruske vojske na fronti v Ukrajini, predsednik Biden pa bi v skrajnem primeru lahko uvedel izredne razmere in Trumpu preprečil prihod na oblast. Ta scenarij se na srečo ni izšel in upajmo, da je zadnji. Do zamenjave v Beli hiši je namreč še 33 dni.
18. 12. 2024
-------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------
MOJ GOVOR OB 82. OBLETNICI VSTAJE V POLJANSKI DOLINI
Spoštovane udeleženke, spoštovani udeleženci tega spominskega shoda!
Ta prelepi del Slovenije, ki ga je vaš rojak Ivan Tavčar veličastno opisal v romanu Cvetje v jeseni, Visoški kroniki in drugih literarnih mojstrovinah, je med drugo svetovno vojno preživel veliko hudih trenutkov, kljub temu pa vaši predniki, kleni Gorenjci, ki so bili nasilno priključeni k Tretjemu rajhu, niso pokleknili pod nacističnim nasiljem.
Nacistična soldateska, ki je po razpadu Kraljevine Jugoslavije aprila leta 1941 zasedla Gorenjsko in Štajersko, je načrtovala izgon iz Slovenije najmanj četrt milijona njenih prebivalcev. Ta usoda bi doletela tudi prebivalce Poljanske doline, če se že avgusta leta 1941, torej samo štiri mesece po okupaciji, na tem območju ne bi razrasel upor.
Takratno gorenjsko politično in vojaško vodstvo je ocenilo, da je v Poljanski dolini ustvarjenih največ pogojev za splošno vstajo na Gorenjskem. Cankarjev bataljon, ki je bil ustanovljen 5. avgusta 1941 na Jelovici, so zato z nalogo, da zaneti splošno vstajo, poslali iz Selške v Poljansko dolino. Na tej poti je 12. decembra v Rovtu iz zasede napadel in uničil kolono nemških policistov. To je bila največja partizanska zmaga na Slovenskem v prvem letu nacistične okupacije. Borci so namreč zaplenili veliko orožja in opreme, padlo je 46 pripadnikov nemškega policijskega bataljona.
Ta zmagoviti napad je vodstvo osvobodilnega gibanja opogumil. 21. decembra je vodstvo Gorenjskega štaba in Cankarjevega bataljona, ki se je takrat zadrževalo na Polhovcu v Poljanski dolini, sprejelo sklep o začetku splošne vstaje, ki jo zgodovinopisje tudi po zaslugi zgodovinarja dr. Martina Premka opredeljuje kot poljansko vstajo . V vsej takratni Evropi namreč v tem času ni bilo enakovredne vstaje proti nacistom. Pozivu na odhod v partizane se je odzvalo 344 mož in fantov iz Poljanske doline. Prvi hujši spopad med nemškimi silami in Cankarjevim bataljonom se je zgodil 27. decembra na območju Pasje ravni, Bukovega, Kovskega in Valterskega vrha. V boju, ki je trajal ves dan, so padli štirje borci, na nemški strani pa naj bi padlo več deset pripadnikov nemškega policijskega bataljona. V Rovtu je v tistih dneh obležalo 45, v Poljanah pa 35 nemških policistov. Partizansko poveljstvo je zaradi hudih spopadov in izdatne podpore, ki je Nemcem prihajala na pomoč, spoznalo, da dolgo ne bodo mogli več kljubovati nemškim napadom, zato so se sklenili umakniti na območje Dražgoš, kjer so bila pobočja nad vasjo ugodnejša za obrambo pred nemškimi napadi. V spopadu na tem območju so Nemci izgubili 28 vojakov.
Tragedija, ki je po tej bitki prizadela borce in vaščane Dražgoš, potem ko so Nemci požgali celotno vas in se najbolj surovo znesli nad vaščani, je v zgodovini našega osvobodilnega boja proti tujim okupatorjem zabeležena kot eno izmed najbolj dramatičnih in tragičnih dejanj.
Nemško okupacijsko nasilje je bilo kruto, o čemer priča približno 60 spomenikov na območju občine Gorenja vas - Poljane z imeni več kot 200 padlih partizanov in sodelavcev. Brdarjeva domačija v Vinharjah, kjer poteka današnja slovesnost, je žrtvovala kar šest življenj. Kljub temu pa se nekateri še danes sramujejo osvobodilnega boja. Spomenik padlim partizanom na Pasji ravni je bil že večkrat oskrunjen. Vandalom, ki skrunijo spomenike na tem območju, sporočamo, da ne bomo podlegli njihovemu nasilnemu vedenju. Brez osvobodilnega boja namreč tudi nas ne bi bilo več.
Čeprav je od dogajanja iz časa poljanske vstaje minilo že 83 let, se svet še vedno sooča s problemi, ki so privedli do druge svetovne vojne. Žal nismo danes nič bolj varni, kot so bili naši predniki v tistem času. Okoli nas divjajo hude vojne, podira se politični ustroj, ki je nastal po drugi svetovni vojni. Demokracija povsod po svetu je na hudi preizkušnji, naraščajo avtokratske tendence, predvsem pa je človeštvo pozabilo zavezo, ki so jo zmagovite sile sprejele ob koncu druge svetovne vojne: nikoli več, nikoli več holokavsta, nasilja, genocida in nenehnih vojn. Na to nas opozarjajo tako vojna v Ukrajini, ki bo znatno oslabila Evropo, ter stopnjevanje nasilja na Bližnjem vzhodu. Žal smo bolj ali manj neme priče genocida v Palestini, ki ga nad nedolžnim civilnim prebivalstvom izvaja judovska država Izrael. Kako je mogoče, da potomci ljudi, ki so na svoji koži izkusili vse grozote nacističnega terorja v številnih koncentracijskih taboriščih, danes izvajajo najhujše nasilje oziroma genocid nad Palestinci? Cilj skrajnih cionistov je ustanoviti tako imenovani Veliki Izrael, rasistično tvorbo, ki bo v imenu Zahoda oziroma ZDA nadzorovala območje Bližnjega vzhoda, kjer se nahaja velikanska zaloga nafte.
S tem so povezani tudi najnovejši dogodki v Siriji, kjer nastaja nov skrajni islamski kalifat, ki bo očitno še mnogo hujši, kot je srednjeveška vladavina talibanov v Afganistanu. V bistvu se soočamo z bojem velikih sil za nova vplivna območja. To je tudi eden izmed glavnih razlogov za več kot dveletno vojno v Ukrajini, ki bo, ko bo končana, Evropo oslabila tako gospodarsko kot politično. Njene posledice bomo občutili tudi mi, saj se Nemčija, naš največji gospodarski partner, zaradi gospodarskega embarga Rusije in enostranskega embarga na uvoz cenenih energentov iz Rusije sooča z vse večjimi gospodarskimi problemi oziroma tako imenovano deindustrializacijo.
Zelo težko je razumeti vodilne politike EU, ki nam napovedujejo najbolj mračne čase oziroma vojno z Rusijo, kar potrjujejo tudi uvedba komisarja za obrambo na ravni EU in napovedi o uvedbi tako imenovane vojne ekonomije v EU. Tudi pri nas se kot člani vojaškega pakta Nato neuradno in potihoma pripravljamo na vojno. Naši politiki o tem nočejo javno govoriti, vendar se pripravljamo na gradnjo vojaške bolnišnice v Ljubljani, pregledujemo zaklonišča in se po zgledu drugih držav Nata očitno pripravljamo na uvedbo obveznega vojaškega roka.
Vrh EU in vodilni evropski politiki in generali trdijo, da nas do vojne z Rusijo loči samo še nekaj let, češ da bo Rusija napadla Evropo, če bo zmagala v Ukrajini. Že samo ta podatek, da v Rusiji živi najmanj trikrat manj prebivalstva kot v Evropi, da njen bruto proizvod ni bistveno večji od na primer španskega ali italijanskega in da samo evropske članice Nata namenjajo za oboroževanje najmanj trikrat toliko sredstev kot Rusija, govori, da so strahovi, ki jih širijo evropske elite, prenapihnjeni in skregani z realnostjo. Namesto o vojni bi se morali pogovarjati o miru in o novi varnostni arhitekturi Evrope, v kateri bosta zagotovljeni varnost in ozemeljska celovitost vseh držav, velikih in malih, tako Ukrajine kot tudi Rusije. Edino to nas bo obvarovalo pred novo vojno v Evropi, o kateri se vse glasneje govori.
Ne samo to, tudi uporaba jedrskega orožja v morebitnem spopadu med velikimi silami ni več izključena. Na obeh straneh, tako na ameriški kot na ruski strani, so spustili prag uporabe atomskega orožja. Generali na obeh straneh očitno mislijo, da so to običajne računalniške igrice. Kljub takšnemu položaju je svetovno mirovno gibanje paralizirano. V času hladne vojne so prebivalci zahodnih držav ostro nasprotovali nameščanju atomskega orožja v svojih državah, danes pa so razen redkih posameznikov čisto tiho.
Mislim, da je skrajni čas, da se običajni ljudje zbudimo in od svetovnih, pa tudi naših politikov odločno zahtevamo, da se opredelijo za mir ter mednarodno sodelovanje.
Takšne proslave, kot je današnja, so odlična priložnost, da tudi nove generacije opozorimo na nevarnost novih vojn. Veliko prebivalcev vaše doline je darovalo svoja življenja na oltar svobode.
Slava jim! Smrt fašizmu!
19. 12. 2024
-------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------
SILVESTRSKA POMISEL: ANNUS HORRIBILIS 2024
Smrt Jimmyja Carterja, 39. predsednika ZDA, je na simbolični način označila konec enega izmed najbolj krutih let po koncu druge svetovne vojne. Carter velja namreč za enega najuglednejših borcev za osnovne človekove pravice, kljub temu da je v svojem mandatu storil nekaj hudih zgodovinskih napak, ki še danes bremenijo mednarodne odnose. Leto 2024 bo prišlo v zgodovino zaradi najokrutnejšega genocida, ki ga izraelska vojska z ameriško in Zahodno pomočjo izvaja v Gazi in na zasedenih arabskih ozemljih, ter absolutno nepotrebne vojne v Ukrajini, v kateri se za tuje interese množično pobijata dva sorodna slovanska naroda.
Obdobje ne vojne ne pravega miru na globalnem prizorišču se bo očitno nadaljevalo še v letu 2025. Ta trend naznanja tudi novoizvoljeni ameriški predsednik Trump, ki je v zadnjih dneh napovedal vrsto šokantnih ukrepov, ki bodo, če bodo uresničeni, dokončno uničili globalni politični, pogojno rečeno liberalni svetovni ustroj. Trump bi Kanado kar spremenil v 51. ameriško državo, z vojsko zasedel Panamski prekop, če bi bilo treba, bi vojaško posredoval tudi v Mehiki in od Danske kupil, če ne bo šlo drugače, pa kratko malo priključil k ZDA največji svetovni otok Grenlandijo. V ozadju vseh teh potez in napovedi je Kitajska oziroma težnja ZDA, da bi obdržale svetovno hegemonijo, ki jo lahko na miren način ogrozi samo Kitajska.
ZDA se bodo pod njegovim vodstvom očitno vedle tako kot nekdanje evropske kolonialne sile, ki so z agresijo širile svoje imperije. V bistvu so z osvajanjem domnevno nikogaršnjega ozemlja nastale tudi ZDA. Tako kot danes skrajni izraelski cionistični politiki ne priznavajo Palestincev, tako tudi nekdanji angleški kolonisti niso priznavali staroselskih Indijancev in so jih kratko malo iztrebili.
Trump napoveduje, da bo v milejši obliki nadaljeval politiko kolonialnega osvajanja. Takšna politika je značilna za imperije, ki se soočajo z upadanjem in hočejo za vsako ceno zadržati svojo hegemonijo. ZDA na primer skupaj z Zahodom oziroma skupino najrazvitejših svetovih držav, združenih v skupini G7, izgublja boj za gospodarsko prevlado z državami svetovnega juga, ki so združene v skupini BRICS. Zahod ustvarja po zadnjih podatkih le še dobrih 31% svetovnega bruto proizvoda, države BRICS pa 40 odstotkov. ZDA bodo pod Trumpom, če bo uresničil svoje napovedi, z nekdanjimi kolonialnimi metodami skušale obdržati svetovno prevlado.
Očitno ameriških in zahodnih politikov na splošno, ki prisegajo na globalni red, temelječ na pravilih, ki jih postavljajo v Washingtonu, ne zanimajo več nekateri temeljni postulati, na katerih je bil zgrajen svetovni politični sistem, ki je zagotavljal vsaj minimalno spoštovanje pravice narodov do samoodločbe, ozemeljsko nedotakljivost in suvereno enakost vseh držav. Vračamo se v čase, ko so ameriške topovnjače v 19. stoletju v okviru tako imenovane Dragove doktrine bombardirale pristanišča tistih latinskoameriških držav, ki niso bile sposobne odplačevati dolgov, v fevdalizmu pa so zemljiški gospodje prodajali svoja zemljišča skupaj s podložniki. Tudi ta praksa se zna ponoviti, če bi Danska privolila v izsiljeno prodajo Grenlandije. ZDA so se v preteklosti širile tudi z nakupi ozemelj; ZDA so na primer leta 1872 od Rusije kupile Aljasko, leta 1803 od Francije Luiziano, leta 1917 od Danske Deviške otoke itd.
Trump, ki bo v svojo administracijo predvidoma uvrstil nekatere najhujše jastrebe, ki so vsi po vrsti megasionisti, je torej še pred nastopom mandata povzročil pravi vihar. Edina pozitivna točka je napoved, da bo končal vojno v Ukrajini, vendar tudi to še zdaleč ni gotovo. V Moskvi namreč pod nobenim pogojem ne bodo privolili, da bi bila Ukrajina, pa čeprav šele čez 20 let, vključena v Nato, tako kot naj bi predvideval Trumpov mirovni načrt. Vojna se bo zato lahko nadaljevala do bridkega konca oziroma zloma ukrajinske vojske. Evropske države kljub zaklinjanju njihovih voditeljev, ki so večinoma na vse bolj trhlih nogah, da bodo vztrajali pri podpori Ukrajine, dokler bo to potrebno, same niso sposobne obdržati Zelenskega nad vodo. Obstaja nevarnost, da bo med Rusijo in Evropo tudi po koncu vojne nastal nov »berlinski« zid.
Evropske države so vse bolj na obrobju mednarodnih odnosov in ni veliko možnosti, da bi ohranile svoj nekdanji status. Zato bi bila potrebna strateška avtonomija, ki jo sedanja generacija vodilnih evropskih in naših politikov, ki klečeplazijo pred ZDA, ni sposobna oblikovati. Trumpova doktrina "America first" oziroma "Najprej Amerika" prerašča v doktrino "America only" oziroma "Samo Amerika". Trump očitno ne bo imel pomislekov škodovati interesom tudi najzvestejših zavezniških držav, če bi to povečalo ameriško moč. Kljub temu doslej vodilni evropski politiki razen redkih izjem niso bili sposobni voditi samostojnejše globalne politike, na primer obsoditi, kaj šele preprečiti genocida, ki ga Izrael ob pomoči ZDA izvaja nad Palestinci. Pred našimi očmi zato nastaja tako imenovani Veliki Izrael, skrajna rasistična tvorba, ki bi utegnila zakuhati celo svetovno vojno. Skrajni cionizem je postal uradna ideologija zahodnega imperializma na čelu z ZDA in podporo evropskih držav, še zlasti velikih, ki se očitno še niso povsem odpovedale kolonialni dediščini.
Po vsem povedanem leto 2025 najbrž ne bo annus mirabilis, oziroma odlično leto. A pustimo se pozitivno presenetiti! Torej, srečno novo leto!
31. 12. 2024
Komentarji
Objavite komentar