UROŠ LIPOVŠČEK: ARHIV 2026
VENEZUELA KOT OPOZORILO SVETU
Do ugrabitve venezuelskega predsednika Nicolasa Madura in njegove žene, s strani ameriških sil za posebne operacije Delta, je prišlo le dva tedna po objavi nove ameriške varnostne strategije. V njej so ameriški strategi priznali, da ZDA zaradi vsestranskega vzpona Kitajske in držav skupine BRICS same ne morejo več obvladovati sveta. Zato poskušajo svet razdeliti na več vplivnih območij, v katerih bodo dominirale najmočnejše države. Iz teh načrtov je Evropa popolnoma izpadla in se vse bolj spreminja v ameriško polkolonijo.
Do nove delitve sveta na interesne sfere prihaja v letu, ko bodo ZDA praznovale 250-letnico neodvisnosti. Z osamosvojitvijo nekdanjih britanskih kolonij v Ameriki se je začela svetovna protikolonialna revolucija, ki še vedno traja. ZDA so se iz pionirja te revolucije prelevile v največjo svetovno imperialno silo, ki prisega na tako imenovano Monroejevo doktrino. To doktrino je leta 1823 razglasil predsednik James Monroe, da bi na zahodni polobli preprečil kolonialno vmešavanje evropskih držav.
Omenjena doktrina je imela v 19. stoletju pozitivno obrambno vlogo, sčasoma pa je ZDA omogočila uveljavljanje hegemonije, kar dokazujejo številne vojaške intervencije, ki so jih ZDA izvedle v državah Latinske Amerike do danes. V skladu z najnovejšo ameriško varnostno doktrino si ZDA lastijo pravico do nadzora nad celotno zahodno poloblo. Glavni nasprotniki niso več evropske države, temveč predvsem Kitajska in države skupine BRICS, ki vse bolj ogrožajo ameriško globalno hegemonijo.
Venezuela ni po naključju postala najnovejša žrtev te politike. Razpolaga namreč z največjimi dokazanimi zalogami nafte na svetu. Trditve, da je predsednik Maduro vodja gangsterskega kartela Cartel de los Soles, ki naj bi ZDA zalagal z večino drog, so zgolj dimna zavesa, s katero se prikriva ameriški hegemonizem. Omenjeni kartel naj bi bil ustanovljen že leta 1989 na pobudo CIE, zato, da bi trgovanje z drogami pripisali levičarskim gibanjem.
Ameriški neokonzervativci iz obeh vodilnih političnih strank, ki še vedno obvladujejo uradni Washington, slavijo odstranitev Madura s političnega prizorišča kot veliko zmago. Trump se je sicer v predvolilni kampanji predstavljal kot njihov nasprotnik, vendar v praksi nadaljuje njihovo politiko. Naravna bogastva Venezuele, predvsem nafta, naj bi po Trumpovih besedah postala ameriška lastnina. ZDA že več let na podoben način izkoriščajo tudi sirsko nafto.
Zadnje spremembe bodo prizadele Rusijo in še posebej Kitajsko, ki veliko vlaga v infrastrukturne projekte v Latinski Ameriki. Kitajska iz Venezuele uvaža približno 2 % celotnega uvoza nafte, medtem ko je Venezuela doslej na Kitajsko izvažala kar 80 % svoje naftne proizvodnje. Eden izmed verjetnih razlogov za odstranitev Madura so tudi najnovejše priprave ZDA in Izraela na vse bolj verjeten ponoven napad na Iran. Če bi Iran v tem primeru blokiral izvoz nafte iz Perzijskega zaliva, bi ZDA izpad poskušale nadomestiti z večjim izvozom venezuelske nafte. V obeh primerih bi bila glavna tarča Kitajska.
V ozadju te najnovejše ameriške imperialne akcije je tudi vse slabši finančni položaj ZDA. Po navedbah nekaterih dobro obveščenih analitikov naj bi tekoči primanjkljaj znašal kar tri tisoč milijard dolarjev. Edina država, ki bi z nakupom ameriških državnih obveznic lahko pokrila ta primanjkljaj, je Kitajska. Japonska, Evropa in druge zahodne države tega niso več sposobne. Kitajsko naj bi skušali s pritiskom – prek omejevanja dostopa do nafte iz Irana in Venezuele – prisiliti v nadaljnje financiranje ameriškega dolga. Kitajska sicer že več kot dve leti postopno zmanjšuje obseg ameriških državnih obveznic v svoji lasti.
Odstranitev predsednika Madura je del širšega globalnega soočenja in razpada obstoječega finančnega sistema, ki temelji na ameriškem dolarju. Vse več je znakov, da se približujemo eni najhujših mednarodnih finančnih kriz. V njenem središču je ameriški imperij, ki vse bolj sledi poti preteklih imperijev, ki so propadli zaradi prevelike razširjenosti in naraščajoče agresivnosti. ZDA imajo po svetu več kot 850 vojaških oporišč. Upad svoje moči poskušajo zaustaviti s silo, kar doslej ni uspelo še nobenemu imperiju.
Da cilj posvečuje sredstva, potrjuje tudi dejstvo, da Trumpova administracija grobo krši temeljne norme mednarodnega prava in Ustanovno listino OZN. Postavlja se vprašanje, ali je Organizacijo združenih narodov – ki vse bolj spominja na Društvo narodov, ki ni bilo sposobno preprečiti drugo svetovno vojno – še mogoče ohraniti pri življenju. To je v veliki meri odvisno od Trumpa, ki se ne ozira več na mednarodno pravo in se vse pogosteje vede kot diktator, ki ne spoštuje niti ameriške ustave.
Maduro ni prvi južnoameriški državnik, ki so ga ZDA ugrabile, bo pa njegova odstranitev brez dvoma imela najhujše mednarodne posledice doslej. ZDA naj bi se odločile, da Venezuelo kot suvereno državo preprosto ukinejo. Vodil naj bi jo državni sekretar Marco Rubio. Ostaja vprašanje, ali se bo ta scenarij lahko uresničil brez neposredne ameriške vojaške okupacije, podobne tisti na Japonskem po drugi svetovni vojni, ki jo je vodil general MacArthur. V tem primeru oborožen odpor oziroma državljanska vojna nista izključena. Venezuela, ki je po površini trikrat večja od Italije, brez dvoma ni Panama, ki jo je ameriška vojska nekoč zasedla v nekaj urah.
Kriza v Venezueli se z odstranitvijo predsednika Madura ni končala, temveč se je šele začela. Rubio, ki v Trumpovi administraciji zagovarja najbolj agresivno politiko, je posredno že nakazal, da bi bila naslednja tarča lahko Kuba, ki je pod ameriškimi sankcijami od leta 1964. Kuba, ki vso nafto uvaža iz Venezuele, bo brez venezuelske podpore težko preživela. Na udaru bi lahko bili tudi predsedniki Brazilije, Mehike, Ekvadorja in drugih držav, ki niso v sozvočju z ameriško imperialno politiko.
Trumpov pohod po svetu se verjetno še ni končal. Naslednja tarča bi poleg Irana lahko postala tudi Grenlandija. Izjemno mlačen odziv vodilnih evropskih politikov na ugrabitev venezuelskega predsednika – dejanja, ki ga skoraj nihče ni ostro obsodil – kaže, da so se sprijaznili z dejstvom, da je Evropa postala ameriška polkolonija. Tudi slovenski politiki so svoje odzive skrbno omilili, da se ne bi zamerili našemu ameriškemu »zetu«. S takšnim ravnanjem režemo korenine lastne suverenosti in pristajamo na to, da veliki odločajo o usodi manjših držav.
Z zadnjo Trumpovo akcijo se začenja boj za novo prerazdelitev svetovnih interesnih sfer. Če bo obveljala najnovejša ameriška strategija, bo Ukrajina – kljub nasprotovanju vodilnih evropskih držav – končala v ruski interesni sferi. Rusija bo to brez dvoma dosegla, če ne drugače, z vojaškimi sredstvi. Ostaja odprto ključno vprašanje: v kolikšni meri Trump, ki se je napovedoval kot mirovni predsednik, sploh še obvladuje tako imenovano globoko državo. Zdi se, da vse manj.
4. 1. 2026
-------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------
NEUSPEL POSKUS BARVNE REVOLUCIJE V IRANU
Najhujših nemirov v Iranu je zaenkrat konec, v zraku pa je še vedno nevarnost bombardiranja s strani ameriškega in izraelskega letalstva. Najnovejši poskus barvne revolucije v Iranu očitno tudi tokrat ni uspel. Cena neuspeha je visoka: več tisoč mrtvih in velika materialna škoda. Nemiri so se tudi tokrat začeli na bazarjih, povod zanje pa so bile visoke cene oziroma 40-odstotna devalvacija iranske valute riala, ki so posledica dolgoletnih gospodarskih sankcij proti Iranu.
Med islamsko revolucijo v Iranu pozimi leta 1979, ki sem jo spremljal kot poročevalec, sem imel priložnost spoznati številne male trgovce oziroma pripadnike nižjih slojev, ki so glavni dejavniki družbenih sprememb. Državni udar proti predsedniku vlade Mosadeku leta 1953 je potekal po istem preizkušenem scenariju kot najnovejši poskus strmoglavljenja Islamske republike. CIA in britanska tajna služba MI6 sta takrat novačili in podkupovali ljudi iz teh okolij, da so podprli sile, ki so strmoglavile Mosadeka.
Zbigniew Brzezinski, svetovalec predsednika Carterja za nacionalno varnost v času islamske revolucije, je v intervjuju z mano, ko sem bil dopisnik iz ZDA, dejal, da so spremljali predvsem dogajanje na bazarjih in v opozicijskih strankah, spregledali pa delovanje islamskega gibanja. Zdi se, da so podobno napako storili tudi tokrat. Nižji sloji namreč niso začeli množično prestopati na drugo stran.
Glavni vzrok za sedanji težak gospodarski položaj Irana so zahodne gospodarske sankcije, pod katerimi je Iran že od leta 1979. Podobne sankcije je Zahod uvedel tudi proti Venezueli. Na Zahodu, posebej v ZDA, se do dandanes niso sprijaznili s tem, da so z iransko islamsko revolucijo izgubili dotlej najmočnejšega garanta svojega vpliva na Bližnjem vzhodu.
Po eni strani je bila islamska revolucija v Iranu del protikolonialnih revolucij, po drugi strani pa je z vzpostavitvijo teokratske vladavine in začetno dominacijo fundamentalističnih sil vzpostavila sistem, ki ni v duhu današnjega časa. Manjšine so se še naprej čutile zatirane, podobno tudi ženske, saj so jim, denimo, zapovedali obvezno nošenje črnih čadorjev oziroma pokrival. Islamske oblasti so s preganjanjem političnih nasprotnikov kršile temeljne človekove pravice.
Ker so iranske oblasti vsaj v začetku nasprotovale obstoju Izraela, se zavzemale za ustanovitev neodvisne palestinske države ter pomagale različnim palestinskim gibanjem, so postale glavni nasprotnik Izraela, judovskega lobija in ZDA. Vodilni izraelski časopis Jerusalem Post je 29. decembra lani poročal, da izraelska tajna služba Mossad odkrito spodbuja proteste proti režimu v Iranu in poziva Irance, naj gredo na ulice in protestirajo. V poročilu je bilo navedeno, da je Mossad »z vami« ne le retorično, ampak tudi »na terenu«, kar je nakazovalo na operativno prisotnost ali podporo.
Mike Pompeo, bivši ameriški državni sekretar, je večkrat javno poudaril, da so ZDA in Izrael v času prve administracije Donalda Trumpa tesno in operativno (z roko v roki) sodelovale proti Iranu. Brez dvoma se to sodelovanje nadaljuje.
Na političnem prizorišču se je pojavil tudi sin strmoglavljenega šaha Mohameda Reze Pahlavija in napovedal pohod na oblast ter vzpostavitev demokracije. Njegova napoved, da bo najmanj 50 tisoč pripadnikov Islamske revolucionarne garde prestopilo na njihovo stran, se ni uresničila. Nekdanja monarhija šaha Mohameda Reze Pahlavija, ki je prišla na oblast s prevratom njegovega očeta, polkovnika Reze Kana, leta 1941, med ljudmi nima posebne podpore, kar je pred nekaj dnevi priznal celo Trump.
Vsaj zaenkrat islamske oblasti kljub srditim demonstracijam, ki bi se lahko sprevrgle v državljansko vojno, podpira več ljudi, kot jim nasprotuje. To potrjujejo tudi zadnje množične demonstracije v Teheranu, ki se jih je udeležilo več kot milijon ljudi.
Zaenkrat ni jasno, v kolikšni meri sta Rusija in Kitajska (slednja uvaža iz Irana dobrih 20 % vse nafte) vplivali na Trumpa, da ni podlegel Netanjahujevi zahtevi po skupnem napadu na Iran. Vsaj Kitajska ima v rokah močne vzvode za pritisk, na primer grožnjo z ustavitvijo izvoza redkih zemljin v ZDA, brez katerih izdelava sodobnega orožja ni mogoča.
Po drugi strani je iransko vodstvo zagrozilo, da bodo v primeru napada minirali Hormuški preliv oziroma onemogočili izvoz nafte iz območja Perzijskega zaliva, kar bi povzročilo drastičen skok cen nafte in mednarodno krizo, ki bi zelo prizadela tudi ZDA. Morda je prav to dejstvo, poleg javne objave oblasti v Teheranu, da ne bodo izvajale množičnih eksekucij, pripomoglo k temu, da se Trump vsaj zaenkrat ni odločil za bombardiranje Irana.
Kriza se bo brez dvoma nadaljevala. Vnovič se je (žal) pokazalo, da so pred najhujšimi pritiski in vojaškimi posegi varne le države, ki razpolagajo z jedrskim orožjem. To potrjuje primer Severne Koreje. Iransko vodstvo sicer še naprej trdi, da ne bodo razvili jedrskega orožja, vendar ta možnost ostaja v zraku.
Huda nestabilnost in grožnja vojne, ki lahko v končni posledici preraste v spopad med velikimi silami, se bosta nadaljevali tudi zato, ker ustanovitev Velikega Izraela, ki je cilj skrajnih cionistov pod vodstvom predsednika vlade Netanjahuja, ne bo mogoča, dokler bo v Iranu obstajala Islamska republika. Najnovejši poskus barvne revolucije v Iranu zato verjetno ni bil zadnji. Ugrabitev venezuelskega predsednika Madura in najnovejše dogajanje v Iranu bosta brez dvoma prišla v zgodovino kot prva vojna med ZDA oziroma Zahodom in državami skupine BRICS. Tako Iran kot Venezuela sta namreč njeni članici.
P. S.
Moja knjiga Iran proti Iranu (1980) in televizijski film Alijeva revolucija, nagrajen doma in v tujini, še danes razkrivata ključne vzroke islamske revolucije. Njuna aktualnost je očitna. Če bi bila nacionalna televizija manj pristranska, bi film lahko znova predvajala, namesto da ga je umaknila celo iz javno dostopnega arhiva RTV.
16. 1. 2026
-------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------
GRENLANDIJA KOT TERRA NULLIUS
V mednarodnem pravu je terra nullius ozemlje, ki ne pripada nobeni državi, zato so si ga lahko (kolonialne) države pravno prisvajale z zasedbo. Očitno je ameriški predsednik Donald Trump poskušal Grenlandijo priključiti k ZDA oziroma kupiti na podoben način, kot so kolonialne sile do konca 19. stoletja širile svoje imperije. Trumpa očitno ne zanima dejstvo, da na Grenlandiji živi okoli 57 tisoč ljudi in da gre za avtonomno območje v sestavi Kraljevine Danske.
Trump je v govoru na zasedanju Svetovnega gospodarskega foruma v Davosu pred par dnevi ponovil namero o priključitvi Grenlandije, čemur nasprotujejo ne le prebivalci tega otoka, temveč tudi vse evropske države, vključno z najtesnejšimi zaveznicami ZDA.
Po pogovorih z generalnim sekretarjem Nata Markom Ruttejem je sporočil, da sta se dogovorila o tem vprašanju. Rutte, ki skupaj z vodstvom Nata nima nikakršnih pooblastil za pogajanja o prenosu suverenosti Grenlandije na drugo državo, naj bi – kot trdijo ameriški mediji – pristal na to, da ZDA na Grenlandiji dobijo pravico do vzpostavitve vojaških oporišč, namenjenih delovanju t. i. zlate kupole oziroma ameriškega protiraketnega sistema, ter do izkoriščanja naravnih bogastev brez odobritve lokalnih oblasti.
Teoretično naj bi suverenost nad Grenlandijo ohranila Danska, dejansko pa bi oblast prevzele ZDA. Pentagon ima na Grenlandiji že eno stalno vojaško oporišče. Status novih ameriških oporišč naj bi bil podoben statusu ameriške vojaške baze v Guantanamu na Kubi, ki je sicer na podlagi sporazuma iz leta 1903 v formalnem smislu del Kube, ZDA pa jo imajo v trajnem najemu.
Za zdaj ni jasno, ali gre za »kupčijo brez krčmarja«, saj mora o vsaki pravni spremembi statusa Grenlandije poleg lokalnih oblasti odločiti tudi danski parlament. Dansko zunanje ministrstvo je sporočilo, da se o tem ne misli pogajati. Za Evropsko unijo bi bila omenjena formula, če bi obveljala, Pirova zmaga, saj so se vsi vodilni evropski politiki javno zavezali, da otoka v nobenem primeru ne bodo predali ZDA. Za Trumpa pa bi šlo za pomembno politično zmago, saj bi si Grenlandijo prigrabil brez uporabe vojaške sile.
Za formalno potrditev priključitve Grenlandije k ZDA bi bila potrebna dvotretjinska večina v obeh domovih ameriškega kongresa, ki je Trump nima niti približno. Demokrati bi namreč že zaradi odkritega političnega sovraštva do Trumpa glasovali proti.
Zadnje zasedanje Svetovnega gospodarskega foruma v Davosu bo v zgodovino prišlo ne le zaradi domnevnega dogovora o Grenlandiji, temveč predvsem zato, ker so tudi vodilni zahodni državniki priznali, da je dosedanji mednarodni politični in gospodarski sistem passé. Predsednik kanadske vlade Mark Carney je odkrito priznal, da na pravilih temelječi mednarodni red ne obstaja več, saj ga ZDA samovoljno spreminjajo. Na ta sistem so sicer vdano prisegali tudi slovenski politiki in političarke.
Celo predsednica Evropske komisije, ki je doslej pogosto bolj kot na evropske pazila na ameriške nacionalne interese, je priznala, da ne gre za začasen seizmični premik, temveč za dolgoročen problem. Ker je dialog s Trumpom trenutno praktično nemogoč, je Evropski parlament do nadaljnjega zamrznil postopek ratifikacije gospodarskega sporazuma med ZDA in EU, ki sta ga lani sklenila Trump in Ursula von der Leyen. V tem sporazumu je predsednica Evropske komisije pristala na vrsto ponižujočih pogojev.
V Bruslju neuradno napovedujejo, da bodo – če bo potrebno – začeli prodajati ameriške državne obveznice (evropske države jih imajo v lasti za približno 8 tisoč milijard dolarjev) ter uvedli zelo visoke carine na uvoz ameriških izdelkov. Kljub tem grožnjam so evropske države oziroma EU skoraj popolnoma podrejene ZDA in v strateškem soočenju z njimi v rokah praktično nimajo nobenega resnega aduta.
Rešitev bi morale evropske države iskati v tesnejšem sodelovanju z državami skupine BRICS, vključno z Rusijo. Slednje predpostavlja konec vojne v Ukrajini in pristanek na nov svetovni ustroj v katerem zahodne države vključno z EU ne bodo imele več monopola nad odločanjem. Kaj to pomeni za EU še ni povsem jasno!
23. 1. 2026
-------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------
VSE POTI VODIJO V PEKING
Trditev predsednika kanadske vlade Marka Carneyja na nedavnem Svetovnem gospodarskem forumu v Davosu, da v mednarodnih odnosih ne gre več zgolj za tranzicijo, temveč za tektonski prelom, se hitro uresničuje. Aktualna zunanjepolitična usmeritev Združenih držav Amerike, zlasti pod sedanjo administracijo, vsebuje elemente politike t. i. »velike palice«, značilne za začetek 20. stoletja, ki temelji na uporabi prisile, ekonomske dominacije in političnega pritiska na zavezniške države. Posledično se nedavne ključne ameriške zaveznice vse izraziteje ozirajo po strateških alternativah.
V tem kontekstu postaja Kitajska osrednji sistemski dejavnik globalne politike zaradi objektivne ekonomske, tehnološke in politične moči, ki ji omogoča delovanje kot edine realne protiuteži ameriški hegemoniji. Diplomatski obiski predsednikov vlad Irske, Finske, Kanade ter Velike Britanije v Pekingu, kakor tudi napoved obiska nemškega kanclerja, jasno kažejo na postopno preoblikovanje zunanjepolitičnih orientacij ključnih zahodnih držav.
Še pred kratkim je večina teh akterjev sledila strategiji Evropske komisije, ki je pod vodstvom Ursule von der Leyen zagovarjala politiko »decouplinga« oziroma strateškega oddvajanja od Kitajske. Ta koncept se je v praksi izkazal za težko izvedljivega in ekonomsko škodljivega.
Izjave finskega premierja Petterija Orpa, med obiskom v Pekingu, da sta Kitajska in Evropska unija »partnerici, ne tekmici« ter da mora sodelovanje prevladati nad konkurenco, odražajo postopno revizijo dosedanje usmeritve in nakazujejo premik k bolj pragmatičnemu realizmu.
Za Evropsko unijo se v tem procesu odpira temeljno strateško vprašanje: ali ostati v položaju strukturne odvisnosti od ZDA ali pa postopoma diverzificirati politične in gospodarske odnose.
Države skupine BRICS v tem okviru pridobivajo na pomenu, saj ustvarjajo večji delež svetovnega bruto domačega proizvoda kot skupina G7. Nedavni trgovinski sporazumi EU z državami Mercosurja in Indijo predstavljajo poskus širše geografske in gospodarske preusmeritve EU, vendar hkrati razkrivajo notranja protislovja evropske politike, zlasti glede zaščite kmetijskega sektorja in vprašanja prehranske varnosti.
Strateška avtonomija Evropske unije brez prehranske samozadostnosti in tehnološke neodvisnosti absolutno ni mogoča. Prevelika izpostavljenost cenejšim tujim kmetijskim in industrijskim proizvodom bi lahko resno ogrozila posamezne evropske panoge in poglobila notranje asimetrije med državami članicami. Nekateri ekonomisti opozarjajo, da lahko prostotrgovinski sporazum z Indijo povzroči v EU hud šok. Zapiranje pred globalnimi tokovi pa dolgoročno ni vzdržna alternativa, če želi EU ohraniti položaj med vodilnimi svetovnimi gospodarstvi.
Posebno občutljivo ostaja področje visokih tehnologij. Evropska unija je v segmentih umetne inteligence, digitalne infrastrukture in programske opreme še vedno izrazito odvisna od Združenih držav. Ta odvisnost resno omejuje evropsko manevrsko sposobnost. Emancipacija od ameriškega tehnološkega ekosistema bo zato dolgotrajen in politično zahteven proces.
Tudi Kitajska v tem pogledu ravna pragmatično. Bruslja zaradi velike evropske odvisnosti od ZDA ne pritiska z vsemi sredstvi k sklenitvi sporazuma o investicijskem sodelovanju, od katerega je EU odstopila na izrecno zahtevo Bidnove administracije. Kitajska strategija očitno temelji na postopnem, dolgoročnem približevanju in izkoriščanju strukturnih razpok znotraj zahodnega zavezništva.
Zgodovinski obrat je posebej izrazit v primeru Velike Britanije. Država, ki je v 19. stoletju igrala ključno vlogo v kolonialnem podrejanju Kitajske in jo pahnila v t. i. stoletje ponižanja, danes v Peking prihaja v povsem drugačni vlogi – kot gospodarsko oslabljen akter, kot trgovski potnik, ki išče trgovinske in investicijske priložnosti za stabilizacijo lastnega položaja. Ta simbolna in realna inverzija razmerij moči jasno ponazarja globino sprememb v globalnem sistemu.
Po dveh stoletjih Zahodne tehnološke prevlade se Evropa sooča z neizogibno realnostjo: s sprejemanjem kitajskih tehnoloških inovacij in industrijskega znanja. Ta proces predstavlja ne le ekonomski, temveč tudi psihološki in identitetni izziv, zlasti za Nemčijo kot dosedanjo tehnološko lokomotivo Evrope.
Medtem ko EU išče nove partnerje, ostaja v odnosu do Rusije dogmatsko toga, kljub temu da sta tako francoski predsednik Macron kot nemški kancler Merz nedavno priznala, da bo treba vzpostaviti dialog z Moskvo. Evropska birokracija je pred nekaj dnevi celo prepovedala ves uvoz plina in nafte iz Rusije. Brez normalizacije odnosov z Rusijo in konca vojne v Ukrajini gospodarska obnova EU ni mogoča. Očitno bo zato potrebna tudi zamenjava sedanje Evropske komisije, ki jo vodi skupina ideološko togih in vojnohujskaških politikov in političark.
Začenja se nova doba globalnih odnosov. ZDA skušajo z uporabo imperialnih metod iz 19. stoletja ohraniti svetovno hegemonijo, medtem ko Kitajska in druge države skupine BRICS hitro napredujejo na vseh ključnih področjih. Evropska unija je obtičala nekje vmes – izgubljena med dvema ekonomskima gigantoma.
V času, ko se v Pekingu vrstijo obiski tujih državnikov, je kitajski predsednik Xi Jinping sprožil najobsežnejše prestrukturiranje vodstva Kitajske ljudske armade (PLA) v zadnjem desetletju. V središču tega procesa je njegov namestnik v Centralni vojaški komisiji general Zhang Youxia, dolgoletni Xijev zaveznik. Uradni razlog za zamenjave so korupcija in zlorabe položaja. Neuradna poročila na nekaterih spletnih straneh omenjajo domnevni »poskus državnega udara« ali »zaroto« znotraj kitajske vojske. Nekateri ameriški viri celo trdijo, da naj bi bil general osumljen posredovanja zaupnih podatkov o stanju kitajskega jedrskega arzenala Washingtonu. Podobne govorice so se s presledki pojavljale že v preteklosti.
Predsednik Xi, kot je razvidno iz poročil tiskovne agencije Xinhua, nemoteno opravlja svoje dolžnosti in sprejema tuje državnike. Očitno je znova posredi ustaljena propagandna praksa – zelo verjetno ameriških obveščevalnih krogov – s katero poskušajo notranjepolitične kadrovske zamenjave napihniti do dramatičnih razsežnosti. Takšne nepredvidene menjave se dogajajo tudi v ZDA: Trump je v svojem prvem mandatu po prihodu na oblast predčasno zamenjal poveljnika Združenega štaba ameriške vojske.
Neodvisni analitiki ocenjujejo, da so govorice o »zaroti« del širše informacijske strategije, katere cilj je spodkopati zaupanje v kitajsko vojaško in politično vodstvo ter ustvariti vtis notranje nestabilnosti v trenutku, ko Kitajska postaja zaželen partner celo dosedanjih najtesnejših ameriških zaveznic. Eden glavnih ciljev morebitnega novega ameriškega in izraelskega napada na Iran bo zato tudi poskus oslabitve Kitajske, ki iz Irana uvaža skoraj četrtino vse svoje nafte.
Sklep
Svet se očitno ne premika več po ustaljenih Zahodnih koordinatah. Evropa bo morala izbrati: ali bo končala kot objekt zgodovine ali pa bo, ob priznanju novih silnic, ostala njegov subjekt.
28. 1. 2026
-------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------
KO KRITIKA POSTANE "TUJA PROPAGANDA"?
Poročilo pred nekaj dnevi ustanovljenega, navidezno neodvisnega (civilnodružbenega) inštituta Trivelis o opredelitvi tujega manipuliranja z informacijami in vmešavanja (FIMI), ki ga, kot berem, financira Ministrstvo za obrambo, poskuša prikazati moj zapis na Facebooku o zasedanju Parlamentarne skupščine Nata v Ljubljani 14. oktobra 2025 kot del širše oziroma dobro organizirane ruske propagande. Omenjeno analizo, ki kot domnevno glavnega ruskega propagandista poimensko analizira samo mene, so nekritično povzeli tudi nekateri vodilni slovenski mediji, zato sem dolžan naslednja pojasnila. Takšne oznake so zelo resne in zato zahtevajo dosledno metodološko utemeljitev. Odpirajo temeljno vprašanje, kje poteka meja med legitimno domačo politično kritiko in dejanskim tujim vmešavanjem v naš informacijski prostor.
Moja objava na Facebooku (FB), ki je sprožila omenjeno analizo, sodi v žanr političnega komentarja (objavljena je na koncu tega besedila). Kritizira oboroževanje, vlogo Nata in EU ter opozarja na domnevne posledice za socialno državo. Takšna stališča niso nova niti niso značilna zgolj za aktualni kontekst vojne v Ukrajini. V evropskem prostoru so del dolgoletne pacifistične, socialne in protivojne tradicije – od razprav o vietnamski vojni, do nasprotovanja vojni v Iraku itd. Sama vsebina torej ne more biti dokaz tujega vmešavanja.
Osrednji argument poročila, ki je objavo označilo kot del ruske informacijske kampanje, temelji na domnevnem ujemanju njenih vsebinskih poudarkov z narativi, ki se pojavljajo v ruskih medijih. Takšna logika pomeni nevarno poenostavljanje. Narativna podobnost namreč sama po sebi ne pomeni tudi operativne povezanosti. Slednje pa avtorji te analize niso niti poskušali dokazati. Podobne argumente, podobne mojim, namreč najdemo tudi pri mnogih Zahodnih akademikih, političnih strankah ter mirovnih gibanjih, ki z Rusijo nimajo nobene povezave. Če zgolj podobnost stališč zadostuje za obtožbo tujega vpliva, potem postane politični pluralizem sam po sebi sumljiv oziroma nesprejemljiv, s tem pa tudi demokratični politični sistem.
Moji kritiki opozarjajo na hitro in intenzivno širjenje moje objave ter na vlogo majhnega števila zelo aktivnih profilov. To so lahko legitimni indikatorji glede na dejstvo, da med Rusijo in EU poteka očitno zelo intenzivna informacijska vojna. Toda brez primerjave z drugimi mojimi objavami na FB in odzivi v istem časovnem intervalu trditve avtorjev te analize ostajajo na ravni insinuacije. Visoka stopnja angažmaja je v polariziranih razmerah lahko namreč tudi posledica domače politične mobilizacije, kar potrjuje dejstvo, da moje objave na FB na mesec dosegajo tudi do milijon ogledov in da sem preprosto zasut s prošnjami za predavanja širom Slovenije. Samo v februarju bi moral imeti šest predavanj o aktualnih političnih razmerah. To potrjuje, prvič, da me del javnosti vidi kot kredibilnega sogovornika, in drugič, da javnost zaradi cenzure, ki je zajela vodilne slovenske medije, želi slišati tudi argumente z druge, mirovniške strani, ki je odrinjena na rob medijske krajine. Tudi sam sem opazil, da imajo moji prispevki na FB, posebej ob hudih krizah in dogodkih, npr., ugrabitev venezuelskega predsednika Madure, že nekaj ur po objavi, za naše razmere, zelo visoko število bralcev.
Najresnejša metodološka pomanjkljivost avtorjev te študije je odsotnost kakršnihkoli neposrednih dokazov o vplivu tujega, v tem primeru kakšnega ruskega akterja. Ni sledu o kakršnikoli tehnični analizi, ni povezave z znanimi ruskimi vplivnimi mrežami, ni primerjave oziroma sinhronizacije z drugimi primeri v tujini. Oznaka »ruska propaganda« tako temelji na domnevah, ne na dokazih.
Boj proti tujemu manipuliranju z informacijami (ne samo z ruske, ampak tudi z nam prijateljske strani držav oziroma njihovih obveščevalnih služb) v naše notranje zadeve je brez dvoma nujen. Toda če se pojem legitimne kritike uporablja preohlapno, tvega, da postane politična oznaka oziroma anatema, ne pa legitimno analitično orodje. V takšnem okolju (sem sodi tudi Slovenija kot država s kratkotrajno demokratično tradicijo) postane legitimna kritika oblasti hitro varnostni problem, kar dolgoročno ne krepi, temveč ogroža naš demokratični politični ustroj.
Preširoka, metodološko nezadostno in slabo utemeljena raba pojma FIMI, kot v navedenem mojem primeru, predstavlja resno tveganje za naš demokratični ustroj. Presenečen sem, da sta si avtorja dovolila tako grobe metodološke pomanjkljivosti. Analiza me spominja na podobne ideološko ozke študije, ki sem jih proučeval, posebej s strani CIE in sovjetske KGB iz obdobja, ko je bila hladna vojna na višku.
Vprašanje ni, ali obstaja hibridna informacijska vojna – ta brez dvoma obstaja. Vprašanje je, ali si lahko privoščimo, da brez trdnih dokazov v njen okvir uvrščamo tudi domače kritične politične komentarje. Demokracija namreč ne propade le zaradi tujega vmešavanja, temveč tudi takrat, ko začne dvomiti v lastno sposobnost prenašati kritiko. Omenjena študija je zato nesprejemljiv in zelo škodljiv politični pamflet.
V tem okviru bi opozoril še na en zelo negativen vidik omenjene kritične študije. Avtorja sta očitno razpolagala z zelo natančnimi podatki delovanja Facebooka: z minutnim merjenjem odziva, podatki o vseh sledilcih, vseh skupinah, ki so članek delile enkrat ali večkrat itd. Iz podatkov, ki sta jih navedla, je jasno ne samo, da je Facebook strogo nadzorovan medij (to smo vedeli že doslej), ampak tudi, da lahko oblasti izdelajo podrobne sezname kritično razpoloženih ljudi. Ti podatki bodo lahko uporabljeni v neki novi potencialni noči dolgih nožev.
Orwell je torej tudi med nami. Nekateri evropski politiki že delujejo v tej smeri.
Ministrstvo za obrambo, ki financira to dejavnost, je dolžno, da v okviru javnega financiranja zagotovi najvišje možne strokovne standarde delovanja takšnih inštitucij. Osebno pa sporočam, da se bom zaradi morebitnih manipulacij z mojimi teksti do volitev vzdržal komentiranja tem, ki so povezane z notranjo politiko.
Uroš Lipušček
Inkriminiran tekst:
SLOVENSKI "PATRIOTI"
Predsednik vlade Robert Golob nas je na skupščini držav članic Nato, ki je zasedala v Ljubljani, »razveselil« z napovedjo, da bo Slovenija za ukrajinsko vojsko kupovala ameriške rakete zemlja–zrak. Podrobnosti tega »nakupa stoletja« so seveda državna skrivnost. Ukrajinska vojska uporablja štiri vrste ameriških raket. Zelo verjetno bo Slovenija kupovala prestrezne rakete za sisteme protizračne obrambe Patriot, ki branijo najpomembnejše energetske objekte. Vsaka od teh raket stane od 3,5 do 6 milijonov dolarjev, odvisno od tipa. Ameriška podjetja izdelajo na leto samo okoli 500 takšnih raket.
Zaradi velike porabe teh raket (okoli 1.000), ki jih je doslej izstrelila ukrajinska vojska, in velikega števila raket, ki so jih nedavno uporabili v Izraelu, so zaloge teh raket na doslej najnižji ravni. Za sestrelitev vsake ruske rakete porabijo povprečno dve raketi. Učinkovitost sistemov Patriot naj bi bila po uradnih podatkih med 80 in 90 %. V zalivski vojni so bile učinkovite le v približno 25 %. Po neuradnih ocenah, ki se pojavljajo celo v ukrajinskih medijih, naj bi njihova učinkovitost zaradi izboljšav na ruskih raketah padla na zgolj 6 %.
Kakorkoli, z nakupom raket za ukrajinsko vojsko se bo Slovenija neposredno vpletla v vojno v Ukrajini. Za takšen sklep ne bi bil dovolj le sklep vlade in odobritev parlamenta, ampak tudi nacionalni referendum. Prepričan sem, da večina javnosti ne bi podprla nakupovanja orožja za ukrajinsko vojsko, pa tudi brezpogojno pristajanje naših političnih elit na Trumpovo ultimativno zahtevo, da morajo članice Nata poslej za oboroževanje namenjati kar 5 % družbenega produkta — kar v našem primeru pomeni okoli 20 % državnega proračuna.
Uresničitev teh zahtev pomeni na evropski ravni odpoved socialni državi, pa naj politiki vseh vrst še tako zagotavljajo, da se to ne bo zgodilo. Evropske države so namreč v vse večji gospodarski krizi. Na skupščini Nata ni bilo, kolikor je mogoče razbrati iz poročanja naših medijev, niti besede o miru, ampak samo o orožju. Predsednik vlade nas je očitno včlanil v tako imenovano skupino »voljnih« držav, v kateri je bilo doslej sedem držav. Nekatere države, na primer Madžarska, ostro nasprotujejo militarizaciji EU oziroma pripravam na vojno z Rusijo.
Ukrajinski predsednik Zelenski, ki mu je maja lanskega leta potekel mandat, naj bi po trditvah ameriške kongresnice Anne Paulin vsak mesec prenakazal na nek svoj račun v eni od saudskih bank 50 milijonov dolarjev. Poleg tega zahteva od EU vsak mesec vsaj 1,5 milijarde evrov samo za delovanje države. Do septembra so države članice EU Ukrajini obljubile 63 milijard evrov vojaške pomoči; trenutno pa poteka razprava o tem, da bi konfiscirali približno 210 milijard dolarjev ruskih državnih rezerv, ki so deponirane predvsem v belgijskih bankah. Države članice EU naj bi garantirale ta posel, Ukrajina pa naj bi denar vrnila šele, ko ji bo Rusija plačala vojno odškodnino — kar je seveda le teoretična možnost. Ukrajinsko vojno bomo plačevali očitno še veliko let.
Namesto, da bi EU vlagala denar v raziskave, šolstvo, zdravstvo, socialno državo in ustrezne pokojnine, ga vse bolj usmerja — skupaj z našo državo — v orožje. Mir je v EU očitno pozabljena beseda. Samo s zaostrovanjem mednarodne napetosti se bodo namreč vladajoče elite v največjih evropskih državah obdržale na oblasti. Sklep o nakupu orožja za Ukrajino je brez dvoma »najboljša« možna popotnica predsedniku vlade Golobu za volitve v prihodnjem letu.
10. 2. 2026
-------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------
EVROPA NA RAZPOTJU NOVE GEOPLOITIČNE DOBE
»Starega sveta ni več; živimo v novi geopolitični eri.« Omenjena izjava ameriškega državnega sekretarja na nedavni varnostni konferenci v Münchnu potrjuje, da je mednarodni sistem, vzpostavljen po drugi svetovni vojni, dokončno razpadel. Evropa oziroma EU, ki je svojo varnost gradila na podrejanju ZDA v zameno za varnostne garancije, se je znašla na stranskem tiru.
Rubio je bil v letošnjem govoru do Evrope spravljiv in je poudaril, da so ZDA »otrok Evrope«, vendar je sodelovanje pogojeval. Dejstvo, da ni nastopil tako robato kot leto prej podpredsednik Vance, ki je napovedal strateški prelom z Evropo, še ne pomeni, da so v Washingtonu opustili negativna stališča in predsodke do Evrope, zapisane v novi ameriški strateški doktrini, po kateri evropska civilizacija izginja. Spremenili so le taktiko.
V svojem govoru je Rubio v bistvu pozval k obnovi ameriškega imperija, v katerem bi EU še naprej igrala podrejeno vlogo. Z nostalgijo je omenjal propad nekdanjih imperijev in dekolonizacijo označil kot komunistično zaroto. Več povojnih ameriških predsednikov je v določenih obdobjih hladne vojne nasprotovalo ali zaviralo procese dekolonizacije, zlasti kadar so ti ogrožali ameriške geopolitične interese. Ameriška politika je bila pogosto ambivalentna: uradno je podpirala pravico narodov do samoodločbe, v praksi pa je včasih podpirala kolonialne sile, na primer Salazarjevo Portugalsko v boju proti osvobodilnim gibanjem v njenih afriških kolonijah.
ZDA bodo pod Trumpom očitno znova dale prednost geopolitičnim interesom v prizadevanjih za novo globalno razdelitev vplivnih območij. V skladu s to doktrino naj bi prevzele popolno prevlado na zahodni polobli, kar potrjujejo pritisk na Venezuelo, nova blokada Kube ter grožnje Mehiki, Braziliji in drugim državam južne Amerike, grožnje Kanadi in napoved zasedbe Grenlandije. Rubio je med vrsticami napovedal obnovo zahodnega globalnega imperija oziroma Pax Americana in povabil evropske zaveznike, naj se jim pridružijo.
Takšne izjave pomenijo neformalno napoved vojne multipolarnosti, na čelu suverene enakosti držav in doslej veljavnim načelom mednarodnega prava. Trump namerava, z drugimi besedami, vzpostaviti neoimperialistični globalni ustroj in utrditi Zahodno globalno prevlado. Rubio ni pojasnil, kako naj bi ZDA to uresničile. Njegova izjava na konferenci, da se ne smemo bati vojne je bila zelo povedna in odkritosrčna.
V tako imenovanem zahodnem svetu živi le približno 12 odstotkov svetovnega prebivalstva, preostalih 88 odstotkov pa v državah svetovnega juga. Ankete javnega mnenja kažejo, da so prebivalci zahodnih držav vse bolj pesimistični glede prihodnosti, medtem ko so prebivalci svetovnega juga, zlasti v Afriki, bolj optimistični. Manjšina človeštva ne bo mogla v nedogled vladati svetu.
Države svetovnega juga posebej skupine BRICS neoimperialnih namer predsednika Trumpa, brez dvoma ne bodo sprejele križem rok. Kitajski zunanji minister Wang Yi je na konferenci Evropi ponudil roko in poudaril, da Kitajska in EU nista rivala, temveč partnerici. Se bodo evropski državniki naposled odločili za sodelovanje in zavrnili zahteve Trumpove administracije za izolacijo Kitajske? Hodijo po tanki žici razpeti med Washingtonom in Pekingom.
Navzoči evropski voditelji so priznali, da Evropa ne more več preprosto slediti starim predpostavkam o varnosti in svobodi pod ameriškim dežnikom, ki so veljale v času »transatlantskega konsenza«. Francoski predsednik Emmanuel Macron je Evropo pozval, naj ne bo podrejeni sopotnik, temveč aktiven geopolitični subjekt, ki mora okrepiti svojo vojaško in politično avtonomijo. Nemški kancler Friedrich Merz, vodilni predstavnik trše militaristične struje v EU, pa je poudaril, da ZDA niso več dovolj močne in stabilne, da bi lahko delovale povsem samostojno.
Konferenca je razkrila globoke strukturne napetosti med Evropo in ZDA: kako ravnati z Rusijo, kako končati vojno v Ukrajini ter kako se odzvati na Trumpovo protekcionistično politiko visokih uvoznih carin – tudi za zavezniške države. Izjava kanclerja Merza, da bi se morala pogajanja z Rusijo začeti šele, ko bo ta gospodarsko oslabljena, ter njegova napoved, da bo Nemčija zgradila najmočnejšo vojsko v Evropi, kažeta, da vojne v Ukrajini še ne bo kmalu konec. Tudi morebiten vojaški spopad z Rusijo, ki ga spodbujajo nekatere neodgovorne izjave Zahodnih generalov, na primer o uničenju Kaliningrada v prvih 24 urah spopada, spodbujajo vojno histerijo.
Po drugi strani se več držav EU zavzema za začetek pogajanj z Moskvo. Pobudi, ki sta jo sprožila francoski predsednik Macron in italijanska premierka Meloni, podpirajo tudi vlade Madžarske, Slovaške in Češke, pridružil pa se ji je tudi slovenski premier Golob z izjavo, da je skrajni čas za začetek pogajanj z Moskvo.
Obenem se vodstvo EU pripravlja na nadaljnjo federalizacijo Unije oziroma odpravo načela soglasja pri sprejemanju najpomembnejših odločitev. Če bi bile takšne spremembe sprejete, bi EU izgubila svoj demokratični značaj, saj bi o ključnih vprašanjih odločalo le nekaj največjih držav.
Pred nami so usodni časi tudi zato ker obstaja velika verjetnost izbruha nove hude globalne gospodarske in finančne krize zaradi razpadanja globalnega finančnega sistema, ki temelji na dolarju in vse večjem ameriškem državnem dolgu.
18. 2. 2026
-------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------
DOMNEVNI DVOJNI AGENT: OD CIE DO RUSKE TAJNE SLUŽBE, BIVŠE KGB
Nikoli si nisem predstavljal, da bom, v recimo temu, zrelem obdobju življenja obtožen sodelovanja na ruski strani v hibridnem propagandnem vojskovanju, ki poteka med Zahodom in Rusijo v zvezi z vojno v Ukrajini. Kot mlad televizijski novinar sem bil namreč na muhi bivše jugoslovanske tajne službe SDV, češ da sem verjetno, če ne pravi, pa vsaj potencialni agent CIE. Moja tozadevna zgodba, ki sem jo nameraval odkriti v spominih, ki jih pišem, je naslednja:
Po velikem, celo mednarodnem uspehu nekaj televizijskih dokumentarnih filmov o iranski islamski revoluciji, ki sva jih posnela s pokojnim kolegom Jocom Žnidaršičem, me je Ameriška agencija za informiranje (USIA) povabila v ZDA, kjer sem več tednov na različnih univerzah predaval o dogajanju v Iranu. Glede na to, da sem se med prvimi tujimi novinarji »dokopal« do pogovora z iranskim vrhovnim verskim voditeljem ajatolo Homeinijem in drugimi vodilnimi iranskimi političnimi voditelji, sem bil brez dvoma zanimiv sogovornik tudi za Američane. Po izdaji knjige »Iran proti Iranu« o islamski revoluciji sem nameraval napisati tudi knjigo o puču proti demokratično izvoljenemu predsedniku iranske vlade Mohamedu Mosadeku, ki sta ga leta 1953 izvedli ameriška obveščevalna agencija CIA in britanska tajna služba MI6.
V ta namen so ameriški gostitelji ustregli moji prošnji za srečanje z bivšim direktorjem CIE Richardom Helmsom (na tem mestu je bil od 1966 do 1973), nato pa je bil do leta 1977, torej skoraj do islamske revolucije, ameriški veleposlanik v Iranu. Omenjena država je v času vladavine Mohameda Reze Pahlavija igrala vlogo najtrdnejšega branika ameriških strateških interesov na najbogatejšem svetovnem naftnem območju. Po njegovem padcu je to mesto prevzel Izrael in ga drži še danes. Svetovalec za nacionalno varnost v času Carterjeve administracije, Zbigniew Brzezinski, mi je, ko sem bil dopisnik iz ZDA, v enem pogovoru priznal, da je bil šahov padec najhujši povojni strateški udarec za ZDA, pa tudi zanj osebno.
Richard Helms je bil v času tajne operacije proti predsedniku vlade Mosadeku, ki so se ga hoteli znebiti zato, ker je nacionaliziral nafto, star 40 let. Njen potek je koordiniral iz sedeža CIE v Washingtonu. Helms, visok, postaven mož, ki je bil eden od najbolj vplivnih ameriških obveščevalcev v času hladne vojne, me je sprejel odprtih rok. Celo dopoldne sem si vestno zapisoval njegove spomine na to akcijo in šahovo vladavino. Ob koncu pogovora mi je na list papirja, na katerem je bila uradna zaznamba State Departmenta o meni (na moje presenečenje je bila zelo pozitivna), napisal imena vseh svojih tedanjih sodelavcev in njihove telefonske številke. Z vsemi sem kasneje opravil dolge pogovore. Bil sem zadovoljen, saj sem dobil avtentične informacije o tej akciji, ki ima posledice še danes.
Pred odhodom domov me je jugoslovanski veleposlanik v Washingtonu povabil na večerjo v rezidenco. Jugoslovanski diplomati so mi, ker sem diplomatski kovček pustil v predsobi skupaj s plaščem (zelo naivna napaka), ukradli prav vse dokumente z vsemi zapisi vred. Ko sem naslednji dan od njih zahteval dokumente, so se zvijali, češ … CIA ti jih je ukradla … Ja, ja, verjetno so ti dokumenti danes v enem od beograjskih državnih arhivov. Načrti o knjigi so šli tako po vodi. Ko sem enega od diplomatov kasneje srečal v palači OZN, mi je rekel: »Nemam pojma, desi se ...«
Po vrnitvi v Ljubljano so me tovariši v sivem cvrli z vprašanji: kako je mogoče, da te je kot mladega novinarja sprejel eden od bivših najpomembnejših direktorjev CIE? Si postal njihov sodelavec? Napiši od A do Ž, kaj si počel v ZDA, sicer te bomo obdolžili vohunstva. Rešil me je pokojni Jože Smole, ki mi je zaupal. On me je iz podobnega položaja rešil še enkrat.
Leta 1985 sem bil kljub temu imenovan za skupnega dopisnika RTV Slovenija in Dela iz ZDA. Še pred tem sem na povabilo Ameriške agencije za informiranje pripravil več dokumentarnih TV-oddaj, ki so jih tudi na ameriški strani ocenjevali zelo pozitivno. Zaupali so mi očitno do te mere, da so me prosili za oceno informativnih oddaj radia Glas Amerike v slovenščini in me vprašali, ali bi sodeloval pri njihovih pripravah, za kar pa nisem bil zainteresiran.
Zanimivo je, da sem imel najboljše stike z republikanci. S Helmutom Zonnefeldtom, bivšim pomočnikom državnega sekretarja Henryja Kissingerja, sva redno izmenjevala poglede na jugoslovansko krizo, nekajkrat me je povabil celo na svoj dom. Po drugi strani so bili demokratski politiki zelo nedostopni in polni ideoloških predsodkov.
ZDA so imele najmanj trikrat v prejšnjem stoletju odločilno vlogo pri odločanju o naši usodi, zato je pomembno, da imamo z ZDA dobre odnose. To seveda ne pomeni, da moramo postati njihovi hlapci.
S propadom Jugoslavije se je končala tudi moja domnevna vohunska kariera v ZDA. Enkrat vohun, vedno vohun, pravijo. Tako sem pred nekaj dnevi dočakal obtožbo, da sem del očitno organiziranega ruskega informacijskega, da ne rečem vohunskega omrežja Rusije v sedanji hibridni vojni. V Rusiji oziroma v Saint Petersburgu sem bil pred kakšnimi 25 leti enkrat na nekem evrovizijskem sestanku, z ruskim veleposlanikom pri nas pa sem se, zdi se mi, da trikrat, pogovarjal po eno minuto. To je najkrajši možni vohunski trening na svetu.
Dejstvo je, da je pri nas in tudi v EU politično ozračje zaradi vojne v Ukrajini tako pregreto, da racionalna razprava o vzrokih za vojno in o njenem koncu praktično ni več mogoča. Kakor hitro se ne strinjaš z ekstremnimi stališči Kaje Kallas in podobnimi, si razglašen za ruskega agenta. Argumenti, da naša ustava in evropski dokumenti o človekovih pravicah dopuščajo, da imamo različna politična prepričanja, ne veljajo več.
Kar zadeva Rusijo, je treba poudariti, da je imela in bo tudi imela pomembno besedo pri političnem preurejanju Evrope, če hočemo ohraniti mir. V odnosih z Rusijo oziroma Sovjetsko zvezo smo imeli Slovenci različne, včasih tudi neprijetne izkušnje. V 19. stoletju smo v okviru panslavizma v Carski Rusiji videli velikega zaveznika, prevzeli smo tudi njihovo zastavo. Med prvo svetovno vojno je carski zunanji minister Sazonov, ki je dajal prednost strateškim interesom, dvema srbskima poslancema dejal, da vojne zaradi Slovencev ne bi podaljšal niti za eno popoldne; v zameno za sodelovanje v vojni na strani antante je Italiji skupaj z Angleži ponudil tudi Trst.
Stalin nas kasneje ni podprl pri določanju povojnih mej, leta 1948 je po izbruhu afere Informbiro Jugoslavijo uvrstil med sovražne države, podobno je bilo za časa Brežnjeva. Po drugi strani je Rusija relativno hitro podprla neodvisnost Slovenije.
Med vsemi velikimi silami je Rusija po mojem mnenju v geopolitičnem smislu še najbolj zainteresirana za obstoj najbolj zahodne »slovanske« države Slovenije, zato ni v našem interesu, da bi denimo vestno sledili rusofobni bruseljski, britanski ali nemški politiki. Fakti bruti! Levec je v 19. stoletju, ko so bili pritiski za ponemčevanje najhujši dejal: »Ali bomo Rusi ali Prusi?« Postali nismo ne eno ne drugo. To smer moramo obdržati za v sako ceno.
Tako se je moja pot domnevnega vohunjenja – najprej za CIO, nato še za KGB – sklenila.
Če je novinar, ki se pogovarja z vsemi in poskuša razumeti tudi poglede druge strani, vohun, potem smo vohuni vsi, ki še verjamemo, da je resnica vredna truda, dialog pa poguma.
To je edina »tajna služba«, ki ji pripadam – služba javnosti.
24. 2. 2026
-------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------
OD HOMEINIJA DO TRUMPA
ZDA in Izrael sta z ubojem vrhovnega iranskega verskega voditelja Hamneija in več deset visokih državnih funkcionarjev ter generalov obudili stoletja star kult mučeništva v šiitski verziji islama, ki je nastal po uboju najbolj znanega šiitskega imama Alija, ki je bil poročen z Mohamedovo hčerko Fatimo. Maščevanje za najnovejši zločin bo postala obveza vseh šiitov.
Ameriški predsednik Trump, ki je očitno tudi zaradi afere Epstein postal ujetnik skrajnih sionistov, se je zapletel z ZDA v vojno, ki je na dolgi rok ne more dobiti. Izraelski politiki pa so postavili na kocko dolgoročni obstoj Izraela. Skrajna agresivnost utegne pokopati Izrael, kot je pred mnogimi leti ugotovil že Henry Kissinger.
Posledice sedanjega, po Trumpu »čudovitega napada«, bodo brez dvoma sprožile naraščanje tradicionalnega perzijskega nacionalizma.
Načrtovalci te vojne so pozabili na dejstvo, da postaja sovraštvo do Izraela močnejše od notranjih političnih nasprotij. Prozahodne sile ne morejo uničiti sedanje teokratske vladavine brez okupacije Irana v stilu nove zalivske vojne, ki bi jo vodile ZDA. Predsednik Trump, ki se je ob nastopu drugega mandata sicer razglasil za mirovnega predsednika, takšne moči zaradi vse večjega nasprotovanja ameriške javnosti nima več.
Najnovejši napad na Iran je posledica neoimperializma, ki je po zaslugi Trumpa vse bolj prisoten v mednarodnih odnosih. Dejstva, da je iranska islamska revolucija leta 1979 vrgla z oblasti šaha Mohameda Reza Pahlavija, ki so ga ustoličili Američani, v Washingtonu očitno niso pozabili do danes. Kot je razvidno iz doslej objavljenih zgodovinskih dokumentov, je iraški diktator Sadam Husein leta 1980 napadel Iran, v precejšnji meri pod vplivom ZDA, ki so v tej vojni videle možnost za odstranitev islamske revolucije.
Junija 1980 sem se na sprejemu pri ajatoli Homeiniju v Teheranu srečal z zgodovinarjem akademikom Vladimirjem Dedijerjem, ki je bil v stiku z iranskim zunanjim ministrom Sadeqom Qotbzadehom. Slednji je bil sicer kasneje obtožen snovanja zarote proti Homeiniju in je bil septembra 1982 usmrčen.
Po iraškem napadu na Iran septembra 1980 je Vladimir Dedijer začel razmišljati o tem, da bi v okviru Sartrove komisije za interesne sfere, ki jo je ustanovil, posredoval v iransko-iraški vojni. Glede na to, da so bili v tej komisiji tudi nekateri vodilni politiki in zgodovinarji iz obeh vojskujočih držav, je ocenil, da bi lahko ustvaril pogoje za začetek pomirjanja. Njegova teza je bila, da je vojna posledica bivših kolonialnih delitev na tem območju oziroma politike divide et impera, ki jo je vodil britanski imperij.
Iraška stran je sprejela njegov predlog za posredovanje. Tako sem z akademikom Dedijerjem, v svojstvu sekretarja Komisije za interesne sfere, odpotoval na tajne pogovore k predsedniku Iraka Sadamu Huseinu. V Bagdadu sva preživela teden dni v pogovorih z najvišjimi iraškimi funkcionarji in zgodovinarji, med drugim tudi s predsednikom Huseinom. Izkazalo se je, da iraška stran kot pogoj za premirje kategorično zavrača iransko zahtevo za umik na stare meje ob reki Šal el Arab. Svoj odnos do tega problema oziroma do vprašanja interesnih sfer nasploh je Vladimir Dedijer opisal v dveh neobjavljenih zajetnih tipkopisih (Teheranski dnevnik 1+2), ki so za zgodovinarje zelo zanimivo branje.
Iransko-iraška vojna se je s posredno ameriško pomočjo nadaljevala še sedem let. V njej je padlo od pol milijona do enega milijona vojakov na obeh straneh. Ob koncu vojne sta se obe strani, v skladu z zahtevo Varnostnega sveta OZN, umaknili na stare kolonialne meje. Husein je svojo naivnost do ameriške politike kasneje plačal s svojim življenjem.
Aktivna podpora ZDA iraški strani je bil prvi poskus uradnega Washingtona, da bi s prizorišča odstranil iransko islamsko republiko. Najnovejši napad je le zadnji primer, ki pa verjetno ne bo uspel, saj kljub izdatnemu bombardiranju ni povzročil padca sedanjih oblasti oziroma obsežnega upora prebivalstva in opozicijskih sil, ki jih podpira Zahod. Po mnenju ameriških analitikov Iran razpolaga z do 10.000 raketami, kar pomeni, da je še vedno pomembna vojaška sila.
Obstajajo tudi indici, da sta tako Rusija kot Kitajska, ki se držita ob strani, pripravljeni pošiljati orožje Iranu. Rusija, ki ima sicer z Iranom podpisan sporazum o strateškem sodelovanju, zaradi vojne v Ukrajini ni tvegala odprtja druge fronte. Tudi Kitajska je očitno ocenila, da tvega odkrit vojaški spopad z ZDA. Trumpu je torej uspelo, zaradi svoje nepredvidljivosti prestrašiti obe veliki sili. Po navedbah Washington Posta Iran izvaja protinapade z maksimalno močjo, z velikim obsegom napadov in veliko raznolikostjo tarč, zato v Pentagonu narašča strah, da bo vojna ušla izpod nadzora, ob hitrem upadanju števila razpoložljivih raket ameriške protizračne obrambe.
Kritična točka spopada ne bo morebitna popolna zapora Hormuškega preliva, ampak morebitni uspešni iranski raketni napadi na ameriške letalonosilke in nahajališča nafte in rafinerije v zalivskih državah. To bi sprožilo novo, dolgoročno, globalno energetsko in finančno krizo. V tem primeru bo EU spet med najbolj prizadetimi. V Teheranu imajo kljub vsemu še vedno v rokah nekaj ključnih vzvodov.
2. 3. 2026
-------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------
INŠTITUT TRIVELIS JE S SVOJE INTERNETNE STRANI UMAKNIL OBTOŽBE NA MOJ RAČUN
Iz posodobljene verzije analize "Tuje manipulacije z informacijami in vmešavanje v Sloveniji" so umaknili omenjanje mojega primera. V tej »analizi« so z navedbo enega samega mojega članka na Facebooku poskušali brez vsakega dokaza prikazati, da sem del sistematične ruske propagande.
Odgovor direktorice inštituta na mojo zahtevo po umiku analize je v dodatku spodaj.
Moj komentar:
Pismo v nobenem pogledu ni opravičilo za škodo, ki so mi jo povzročili s pričujočo analizo. Dejstvo, da so umaknili omembo mojega primera kot tipičnega dokaza ruske narative v naših medijih, dokazuje, da je bila analiza pristranska in ni temeljila na uveljavljenih metodoloških standardih, česar sicer v svojem pismu še vedno ne priznavajo.
Če je bilo prvo poročilo res pripravljeno na osnovi ustreznih standardov, se postavlja vprašanje, zakaj je bilo potrebno pripraviti novo verzijo. Uredniška posodobitev analize je samo dimna zavesa, za katero se skrivata pristranskost in neustrezen metodološki pristop.
Analitični pristop analize naj bi temeljil na javno dostopnih in javno objavljenih dokumentih. Zelo bi bil hvaležen avtorici pisma ge. Katji Geršak, če bi meni in drugim uporabnikom Facebooka povedala, kako lahko dostopamo do podatkov o, na primer, minutnem širjenju naših objav.
Njeno pismo je eno samo sprenevedanje.
Upam, da bo inštitut, ki je star komaj dober mesec dni in je obilno financiran z javnimi sredstvi, v bodoče bolj korekten in bo upošteval vse potrebne profesionalne standarde.
Uroš Lipušček
7. 3. 2026
Komentarji
Objavite komentar