KAZALO:
- VENEZUELA KOT OPOZORILO SVETU (4. 1. 2026)
- NEUSPEL POSKUS BARVNE REVOLUCIJE V IRANU (16. 1. 2026)
- GRENLANDIJA KOT TERRA NULLIUS (23. 1. 2026)
- VSE POTI VODIJO V PEKING (28. 1. 2026)
- KO KRITIKA POSTANE »TUJA PROPAGANDA«? (10. 2. 2026)
- EVROPA NA RAZPOTJU NOVE GEOPOLITIČNE DOBE (18. 2. 2026)
- DOMNEVNI DVOJNI AGENT: OD CIE DO RUSKE TAJNE SLUŽBE, BIVŠE KGB (24. 2. 2026)
- OD HOMEINIJA DO TRUMPA (2. 3. 2026)
- INŠTITUT TRIVELIS JE S SVOJE STRANI UMAKNIL OBTOŽBE NA MOJ RAČUN (7. 3. 2026)
- OD AMERIŠKEGA ULTIMATA IRANU DO STOPNJEVANJA VOJNE V PERZIJSKEM ZALIVU (11. 3. 2026)
- OD HORMUŠKE OŽINE DO VOLILNIH SKRINJIC (20. 3. 2026)
- PETROL IN UGRABLJENA DRŽAVA (21. 3. 2026)
- TRUMP IZGUBLJA VOJNO Z IRANOM (9. 4. 2026)
- MOJ GOVOR NA PROSLAVI OB DNEVU UPORA PROTI OKUPATORJU V OBČINI HRPELJE-KOZINA (26. 4. 2026)
- SLOVENSKA VEJA MEDNARODNE MREŽE ANTIFAŠISTOV OB DNEVU EVROPE OZIROMA ZMAGE: MI SMO ZA MIR! (9. 5. 2026)
- DEUS EX MACHINA S KITAJSKIMI ZNAČILNOSTMI (21. 5. 2026)
- DRSENJE V EVROPSKO VOJNO (28. 5. 2026)
- MEMENTO MORI (v spomin prijatelju Stanku Bensi) (11. 6. 2026)
- POMIŠLJANJA OB 35. LETNICI NEODVISNE SLOVENIJE (25. 6. 2026)
- DVESTOPETDESET LET AMERIŠKE NEODVISNOSTI (2. 7. 2026)
- RUSKA KAPELICA: SPOMIN NA PRETEKLOST, OPOMIN ZA PRIHODNOST (28. 7. 2026)
- SPOŠTOVANI PRIJATELJI (3. 9. 2026)
- OD BLEJSKEGA FORUMA DO PANGHAJA: SVET SE PREMIKA V MULTIPOLARNO UREDITEV (6. 9. 2026)
- MOJE RAZMIŠLJANJE O EVROPI 1939 IN EVROPI DANES
- OD TITA IN BEN GURIONA DO KUČANA IN PERESA: IZRAEL NI NAŠ SOVRAŽNIK (10. 9. 2026)
- MOJ POGLED NA ZADNJE ZASEDANJE NA VRHU DRŽAV BRICS V NEW DELHIJU ZA AMERIŠKO REVIJO »CONSORTIUM NEWS« (16. 9. 2026)
- EVROPA MED MILITARIZACIJO IN ODSOTNOSTJO VIZIJE MIRU (19. 9. 2026)
- OD SKORAJ PRAZNE DVORANE GENERALNE SKUPŠČINE DO OBISKA KITAJSKEGA PREDSEDNIKA V BELI HIŠI (26. 9. 2026)
- ZAHVALA IN POZIV (7. 10. 2026)
- KALININGRAD - NOVA NEVARNA FRONTA V EVROPI? (8. 10. 2026)
- ŠVICARSKA NEVTRALNOST: MED STRATEŠKO AVTONOMIJO IN NATOM (11. 10. 2026)
- EU IN KITAJSKA: SODELOVANJE NAMESTO TRGOVINSKE VOJNE (15. 10. 2026)
- VOJNA IN MIR (23. 10. 2026)
- AMERIŠKE VOLITVE 2026: TRUMPOV POLITIČNI PORAZ IN ZAČETEK NOVEGA GEOPOLITIČNEGA PREUREJANJA SVETA (5. 11. 2026)
--------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------
VENEZUELA KOT OPOZORILO SVETU
Do ugrabitve venezuelskega predsednika Nicolasa Madura in njegove žene, s strani ameriških sil za posebne operacije Delta, je prišlo le dva tedna po objavi nove ameriške varnostne strategije. V njej so ameriški strategi priznali, da ZDA zaradi vsestranskega vzpona Kitajske in držav skupine BRICS same ne morejo več obvladovati sveta. Zato poskušajo svet razdeliti na več vplivnih območij, v katerih bodo dominirale najmočnejše države. Iz teh načrtov je Evropa popolnoma izpadla in se vse bolj spreminja v ameriško polkolonijo.
Do nove delitve sveta na interesne sfere prihaja v letu, ko bodo ZDA praznovale 250-letnico neodvisnosti. Z osamosvojitvijo nekdanjih britanskih kolonij v Ameriki se je začela svetovna protikolonialna revolucija, ki še vedno traja. ZDA so se iz pionirja te revolucije prelevile v največjo svetovno imperialno silo, ki prisega na tako imenovano Monroejevo doktrino. To doktrino je leta 1823 razglasil predsednik James Monroe, da bi na zahodni polobli preprečil kolonialno vmešavanje evropskih držav.
Omenjena doktrina je imela v 19. stoletju pozitivno obrambno vlogo, sčasoma pa je ZDA omogočila uveljavljanje hegemonije, kar dokazujejo številne vojaške intervencije, ki so jih ZDA izvedle v državah Latinske Amerike do danes. V skladu z najnovejšo ameriško varnostno doktrino si ZDA lastijo pravico do nadzora nad celotno zahodno poloblo. Glavni nasprotniki niso več evropske države, temveč predvsem Kitajska in države skupine BRICS, ki vse bolj ogrožajo ameriško globalno hegemonijo.
Venezuela ni po naključju postala najnovejša žrtev te politike. Razpolaga namreč z največjimi dokazanimi zalogami nafte na svetu. Trditve, da je predsednik Maduro vodja gangsterskega kartela Cartel de los Soles, ki naj bi ZDA zalagal z večino drog, so zgolj dimna zavesa, s katero se prikriva ameriški hegemonizem. Omenjeni kartel naj bi bil ustanovljen že leta 1989 na pobudo CIE, zato, da bi trgovanje z drogami pripisali levičarskim gibanjem.
Ameriški neokonzervativci iz obeh vodilnih političnih strank, ki še vedno obvladujejo uradni Washington, slavijo odstranitev Madura s političnega prizorišča kot veliko zmago. Trump se je sicer v predvolilni kampanji predstavljal kot njihov nasprotnik, vendar v praksi nadaljuje njihovo politiko. Naravna bogastva Venezuele, predvsem nafta, naj bi po Trumpovih besedah postala ameriška lastnina. ZDA že več let na podoben način izkoriščajo tudi sirsko nafto.
Zadnje spremembe bodo prizadele Rusijo in še posebej Kitajsko, ki veliko vlaga v infrastrukturne projekte v Latinski Ameriki. Kitajska iz Venezuele uvaža približno 2 % celotnega uvoza nafte, medtem ko je Venezuela doslej na Kitajsko izvažala kar 80 % svoje naftne proizvodnje. Eden izmed verjetnih razlogov za odstranitev Madura so tudi najnovejše priprave ZDA in Izraela na vse bolj verjeten ponoven napad na Iran. Če bi Iran v tem primeru blokiral izvoz nafte iz Perzijskega zaliva, bi ZDA izpad poskušale nadomestiti z večjim izvozom venezuelske nafte. V obeh primerih bi bila glavna tarča Kitajska.
V ozadju te najnovejše ameriške imperialne akcije je tudi vse slabši finančni položaj ZDA. Po navedbah nekaterih dobro obveščenih analitikov naj bi tekoči primanjkljaj znašal kar tri tisoč milijard dolarjev. Edina država, ki bi z nakupom ameriških državnih obveznic lahko pokrila ta primanjkljaj, je Kitajska. Japonska, Evropa in druge zahodne države tega niso več sposobne. Kitajsko naj bi skušali s pritiskom – prek omejevanja dostopa do nafte iz Irana in Venezuele – prisiliti v nadaljnje financiranje ameriškega dolga. Kitajska sicer že več kot dve leti postopno zmanjšuje obseg ameriških državnih obveznic v svoji lasti.
Odstranitev predsednika Madura je del širšega globalnega soočenja in razpada obstoječega finančnega sistema, ki temelji na ameriškem dolarju. Vse več je znakov, da se približujemo eni najhujših mednarodnih finančnih kriz. V njenem središču je ameriški imperij, ki vse bolj sledi poti preteklih imperijev, ki so propadli zaradi prevelike razširjenosti in naraščajoče agresivnosti. ZDA imajo po svetu več kot 850 vojaških oporišč. Upad svoje moči poskušajo zaustaviti s silo, kar doslej ni uspelo še nobenemu imperiju.
Da cilj posvečuje sredstva, potrjuje tudi dejstvo, da Trumpova administracija grobo krši temeljne norme mednarodnega prava in Ustanovno listino OZN. Postavlja se vprašanje, ali je Organizacijo združenih narodov – ki vse bolj spominja na Društvo narodov, ki ni bilo sposobno preprečiti drugo svetovno vojno – še mogoče ohraniti pri življenju. To je v veliki meri odvisno od Trumpa, ki se ne ozira več na mednarodno pravo in se vse pogosteje vede kot diktator, ki ne spoštuje niti ameriške ustave.
Maduro ni prvi južnoameriški državnik, ki so ga ZDA ugrabile, bo pa njegova odstranitev brez dvoma imela najhujše mednarodne posledice doslej. ZDA naj bi se odločile, da Venezuelo kot suvereno državo preprosto ukinejo. Vodil naj bi jo državni sekretar Marco Rubio. Ostaja vprašanje, ali se bo ta scenarij lahko uresničil brez neposredne ameriške vojaške okupacije, podobne tisti na Japonskem po drugi svetovni vojni, ki jo je vodil general MacArthur. V tem primeru oborožen odpor oziroma državljanska vojna nista izključena. Venezuela, ki je po površini trikrat večja od Italije, brez dvoma ni Panama, ki jo je ameriška vojska nekoč zasedla v nekaj urah.
Kriza v Venezueli se z odstranitvijo predsednika Madura ni končala, temveč se je šele začela. Rubio, ki v Trumpovi administraciji zagovarja najbolj agresivno politiko, je posredno že nakazal, da bi bila naslednja tarča lahko Kuba, ki je pod ameriškimi sankcijami od leta 1964. Kuba, ki vso nafto uvaža iz Venezuele, bo brez venezuelske podpore težko preživela. Na udaru bi lahko bili tudi predsedniki Brazilije, Mehike, Ekvadorja in drugih držav, ki niso v sozvočju z ameriško imperialno politiko.
Trumpov pohod po svetu se verjetno še ni končal. Naslednja tarča bi poleg Irana lahko postala tudi Grenlandija. Izjemno mlačen odziv vodilnih evropskih politikov na ugrabitev venezuelskega predsednika – dejanja, ki ga skoraj nihče ni ostro obsodil – kaže, da so se sprijaznili z dejstvom, da je Evropa postala ameriška polkolonija. Tudi slovenski politiki so svoje odzive skrbno omilili, da se ne bi zamerili našemu ameriškemu »zetu«. S takšnim ravnanjem režemo korenine lastne suverenosti in pristajamo na to, da veliki odločajo o usodi manjših držav.
Z zadnjo Trumpovo akcijo se začenja boj za novo prerazdelitev svetovnih interesnih sfer. Če bo obveljala najnovejša ameriška strategija, bo Ukrajina – kljub nasprotovanju vodilnih evropskih držav – končala v ruski interesni sferi. Rusija bo to brez dvoma dosegla, če ne drugače, z vojaškimi sredstvi. Ostaja odprto ključno vprašanje: v kolikšni meri Trump, ki se je napovedoval kot mirovni predsednik, sploh še obvladuje tako imenovano globoko državo. Zdi se, da vse manj.
4. 1. 2026
-------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------
NEUSPEL POSKUS BARVNE REVOLUCIJE V IRANU
Najhujših nemirov v Iranu je zaenkrat konec, v zraku pa je še vedno nevarnost bombardiranja s strani ameriškega in izraelskega letalstva. Najnovejši poskus barvne revolucije v Iranu očitno tudi tokrat ni uspel. Cena neuspeha je visoka: več tisoč mrtvih in velika materialna škoda. Nemiri so se tudi tokrat začeli na bazarjih, povod zanje pa so bile visoke cene oziroma 40-odstotna devalvacija iranske valute riala, ki so posledica dolgoletnih gospodarskih sankcij proti Iranu.
Med islamsko revolucijo v Iranu pozimi leta 1979, ki sem jo spremljal kot poročevalec, sem imel priložnost spoznati številne male trgovce oziroma pripadnike nižjih slojev, ki so glavni dejavniki družbenih sprememb. Državni udar proti predsedniku vlade Mosadeku leta 1953 je potekal po istem preizkušenem scenariju kot najnovejši poskus strmoglavljenja Islamske republike. CIA in britanska tajna služba MI6 sta takrat novačili in podkupovali ljudi iz teh okolij, da so podprli sile, ki so strmoglavile Mosadeka.
Zbigniew Brzezinski, svetovalec predsednika Carterja za nacionalno varnost v času islamske revolucije, je v intervjuju z mano, ko sem bil dopisnik iz ZDA, dejal, da so spremljali predvsem dogajanje na bazarjih in v opozicijskih strankah, spregledali pa delovanje islamskega gibanja. Zdi se, da so podobno napako storili tudi tokrat. Nižji sloji namreč niso začeli množično prestopati na drugo stran.
Glavni vzrok za sedanji težak gospodarski položaj Irana so zahodne gospodarske sankcije, pod katerimi je Iran že od leta 1979. Podobne sankcije je Zahod uvedel tudi proti Venezueli. Na Zahodu, posebej v ZDA, se do dandanes niso sprijaznili s tem, da so z iransko islamsko revolucijo izgubili dotlej najmočnejšega garanta svojega vpliva na Bližnjem vzhodu.
Po eni strani je bila islamska revolucija v Iranu del protikolonialnih revolucij, po drugi strani pa je z vzpostavitvijo teokratske vladavine in začetno dominacijo fundamentalističnih sil vzpostavila sistem, ki ni v duhu današnjega časa. Manjšine so se še naprej čutile zatirane, podobno tudi ženske, saj so jim, denimo, zapovedali obvezno nošenje črnih čadorjev oziroma pokrival. Islamske oblasti so s preganjanjem političnih nasprotnikov kršile temeljne človekove pravice.
Ker so iranske oblasti vsaj v začetku nasprotovale obstoju Izraela, se zavzemale za ustanovitev neodvisne palestinske države ter pomagale različnim palestinskim gibanjem, so postale glavni nasprotnik Izraela, judovskega lobija in ZDA. Vodilni izraelski časopis Jerusalem Post je 29. decembra lani poročal, da izraelska tajna služba Mossad odkrito spodbuja proteste proti režimu v Iranu in poziva Irance, naj gredo na ulice in protestirajo. V poročilu je bilo navedeno, da je Mossad »z vami« ne le retorično, ampak tudi »na terenu«, kar je nakazovalo na operativno prisotnost ali podporo.
Mike Pompeo, bivši ameriški državni sekretar, je večkrat javno poudaril, da so ZDA in Izrael v času prve administracije Donalda Trumpa tesno in operativno (z roko v roki) sodelovale proti Iranu. Brez dvoma se to sodelovanje nadaljuje.
Na političnem prizorišču se je pojavil tudi sin strmoglavljenega šaha Mohameda Reze Pahlavija in napovedal pohod na oblast ter vzpostavitev demokracije. Njegova napoved, da bo najmanj 50 tisoč pripadnikov Islamske revolucionarne garde prestopilo na njihovo stran, se ni uresničila. Nekdanja monarhija šaha Mohameda Reze Pahlavija, ki je prišla na oblast s prevratom njegovega očeta, polkovnika Reze Kana, leta 1941, med ljudmi nima posebne podpore, kar je pred nekaj dnevi priznal celo Trump.
Vsaj zaenkrat islamske oblasti kljub srditim demonstracijam, ki bi se lahko sprevrgle v državljansko vojno, podpira več ljudi, kot jim nasprotuje. To potrjujejo tudi zadnje množične demonstracije v Teheranu, ki se jih je udeležilo več kot milijon ljudi.
Zaenkrat ni jasno, v kolikšni meri sta Rusija in Kitajska (slednja uvaža iz Irana dobrih 20 % vse nafte) vplivali na Trumpa, da ni podlegel Netanjahujevi zahtevi po skupnem napadu na Iran. Vsaj Kitajska ima v rokah močne vzvode za pritisk, na primer grožnjo z ustavitvijo izvoza redkih zemljin v ZDA, brez katerih izdelava sodobnega orožja ni mogoča.
Po drugi strani je iransko vodstvo zagrozilo, da bodo v primeru napada minirali Hormuški preliv oziroma onemogočili izvoz nafte iz območja Perzijskega zaliva, kar bi povzročilo drastičen skok cen nafte in mednarodno krizo, ki bi zelo prizadela tudi ZDA. Morda je prav to dejstvo, poleg javne objave oblasti v Teheranu, da ne bodo izvajale množičnih eksekucij, pripomoglo k temu, da se Trump vsaj zaenkrat ni odločil za bombardiranje Irana.
Kriza se bo brez dvoma nadaljevala. Vnovič se je (žal) pokazalo, da so pred najhujšimi pritiski in vojaškimi posegi varne le države, ki razpolagajo z jedrskim orožjem. To potrjuje primer Severne Koreje. Iransko vodstvo sicer še naprej trdi, da ne bodo razvili jedrskega orožja, vendar ta možnost ostaja v zraku.
Huda nestabilnost in grožnja vojne, ki lahko v končni posledici preraste v spopad med velikimi silami, se bosta nadaljevali tudi zato, ker ustanovitev Velikega Izraela, ki je cilj skrajnih cionistov pod vodstvom predsednika vlade Netanjahuja, ne bo mogoča, dokler bo v Iranu obstajala Islamska republika. Najnovejši poskus barvne revolucije v Iranu zato verjetno ni bil zadnji. Ugrabitev venezuelskega predsednika Madura in najnovejše dogajanje v Iranu bosta brez dvoma prišla v zgodovino kot prva vojna med ZDA oziroma Zahodom in državami skupine BRICS. Tako Iran kot Venezuela sta namreč njeni članici.
P. S.
Moja knjiga Iran proti Iranu (1980) in televizijski film Alijeva revolucija, nagrajen doma in v tujini, še danes razkrivata ključne vzroke islamske revolucije. Njuna aktualnost je očitna. Če bi bila nacionalna televizija manj pristranska, bi film lahko znova predvajala, namesto da ga je umaknila celo iz javno dostopnega arhiva RTV.
16. 1. 2026
-------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------
GRENLANDIJA KOT TERRA NULLIUS
V mednarodnem pravu je terra nullius ozemlje, ki ne pripada nobeni državi, zato so si ga lahko (kolonialne) države pravno prisvajale z zasedbo. Očitno je ameriški predsednik Donald Trump poskušal Grenlandijo priključiti k ZDA oziroma kupiti na podoben način, kot so kolonialne sile do konca 19. stoletja širile svoje imperije. Trumpa očitno ne zanima dejstvo, da na Grenlandiji živi okoli 57 tisoč ljudi in da gre za avtonomno območje v sestavi Kraljevine Danske.
Trump je v govoru na zasedanju Svetovnega gospodarskega foruma v Davosu pred par dnevi ponovil namero o priključitvi Grenlandije, čemur nasprotujejo ne le prebivalci tega otoka, temveč tudi vse evropske države, vključno z najtesnejšimi zaveznicami ZDA.
Po pogovorih z generalnim sekretarjem Nata Markom Ruttejem je sporočil, da sta se dogovorila o tem vprašanju. Rutte, ki skupaj z vodstvom Nata nima nikakršnih pooblastil za pogajanja o prenosu suverenosti Grenlandije na drugo državo, naj bi – kot trdijo ameriški mediji – pristal na to, da ZDA na Grenlandiji dobijo pravico do vzpostavitve vojaških oporišč, namenjenih delovanju t. i. zlate kupole oziroma ameriškega protiraketnega sistema, ter do izkoriščanja naravnih bogastev brez odobritve lokalnih oblasti.
Teoretično naj bi suverenost nad Grenlandijo ohranila Danska, dejansko pa bi oblast prevzele ZDA. Pentagon ima na Grenlandiji že eno stalno vojaško oporišče. Status novih ameriških oporišč naj bi bil podoben statusu ameriške vojaške baze v Guantanamu na Kubi, ki je sicer na podlagi sporazuma iz leta 1903 v formalnem smislu del Kube, ZDA pa jo imajo v trajnem najemu.
Za zdaj ni jasno, ali gre za »kupčijo brez krčmarja«, saj mora o vsaki pravni spremembi statusa Grenlandije poleg lokalnih oblasti odločiti tudi danski parlament. Dansko zunanje ministrstvo je sporočilo, da se o tem ne misli pogajati. Za Evropsko unijo bi bila omenjena formula, če bi obveljala, Pirova zmaga, saj so se vsi vodilni evropski politiki javno zavezali, da otoka v nobenem primeru ne bodo predali ZDA. Za Trumpa pa bi šlo za pomembno politično zmago, saj bi si Grenlandijo prigrabil brez uporabe vojaške sile.
Za formalno potrditev priključitve Grenlandije k ZDA bi bila potrebna dvotretjinska večina v obeh domovih ameriškega kongresa, ki je Trump nima niti približno. Demokrati bi namreč že zaradi odkritega političnega sovraštva do Trumpa glasovali proti.
Zadnje zasedanje Svetovnega gospodarskega foruma v Davosu bo v zgodovino prišlo ne le zaradi domnevnega dogovora o Grenlandiji, temveč predvsem zato, ker so tudi vodilni zahodni državniki priznali, da je dosedanji mednarodni politični in gospodarski sistem passé. Predsednik kanadske vlade Mark Carney je odkrito priznal, da na pravilih temelječi mednarodni red ne obstaja več, saj ga ZDA samovoljno spreminjajo. Na ta sistem so sicer vdano prisegali tudi slovenski politiki in političarke.
Celo predsednica Evropske komisije, ki je doslej pogosto bolj kot na evropske pazila na ameriške nacionalne interese, je priznala, da ne gre za začasen seizmični premik, temveč za dolgoročen problem. Ker je dialog s Trumpom trenutno praktično nemogoč, je Evropski parlament do nadaljnjega zamrznil postopek ratifikacije gospodarskega sporazuma med ZDA in EU, ki sta ga lani sklenila Trump in Ursula von der Leyen. V tem sporazumu je predsednica Evropske komisije pristala na vrsto ponižujočih pogojev.
V Bruslju neuradno napovedujejo, da bodo – če bo potrebno – začeli prodajati ameriške državne obveznice (evropske države jih imajo v lasti za približno 8 tisoč milijard dolarjev) ter uvedli zelo visoke carine na uvoz ameriških izdelkov. Kljub tem grožnjam so evropske države oziroma EU skoraj popolnoma podrejene ZDA in v strateškem soočenju z njimi v rokah praktično nimajo nobenega resnega aduta.
Rešitev bi morale evropske države iskati v tesnejšem sodelovanju z državami skupine BRICS, vključno z Rusijo. Slednje predpostavlja konec vojne v Ukrajini in pristanek na nov svetovni ustroj v katerem zahodne države vključno z EU ne bodo imele več monopola nad odločanjem. Kaj to pomeni za EU še ni povsem jasno!
23. 1. 2026
-------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------
VSE POTI VODIJO V PEKING
Trditev predsednika kanadske vlade Marka Carneyja na nedavnem Svetovnem gospodarskem forumu v Davosu, da v mednarodnih odnosih ne gre več zgolj za tranzicijo, temveč za tektonski prelom, se hitro uresničuje. Aktualna zunanjepolitična usmeritev Združenih držav Amerike, zlasti pod sedanjo administracijo, vsebuje elemente politike t. i. »velike palice«, značilne za začetek 20. stoletja, ki temelji na uporabi prisile, ekonomske dominacije in političnega pritiska na zavezniške države. Posledično se nedavne ključne ameriške zaveznice vse izraziteje ozirajo po strateških alternativah.
V tem kontekstu postaja Kitajska osrednji sistemski dejavnik globalne politike zaradi objektivne ekonomske, tehnološke in politične moči, ki ji omogoča delovanje kot edine realne protiuteži ameriški hegemoniji. Diplomatski obiski predsednikov vlad Irske, Finske, Kanade ter Velike Britanije v Pekingu, kakor tudi napoved obiska nemškega kanclerja, jasno kažejo na postopno preoblikovanje zunanjepolitičnih orientacij ključnih zahodnih držav.
Še pred kratkim je večina teh akterjev sledila strategiji Evropske komisije, ki je pod vodstvom Ursule von der Leyen zagovarjala politiko »decouplinga« oziroma strateškega oddvajanja od Kitajske. Ta koncept se je v praksi izkazal za težko izvedljivega in ekonomsko škodljivega.
Izjave finskega premierja Petterija Orpa, med obiskom v Pekingu, da sta Kitajska in Evropska unija »partnerici, ne tekmici« ter da mora sodelovanje prevladati nad konkurenco, odražajo postopno revizijo dosedanje usmeritve in nakazujejo premik k bolj pragmatičnemu realizmu.
Za Evropsko unijo se v tem procesu odpira temeljno strateško vprašanje: ali ostati v položaju strukturne odvisnosti od ZDA ali pa postopoma diverzificirati politične in gospodarske odnose.
Države skupine BRICS v tem okviru pridobivajo na pomenu, saj ustvarjajo večji delež svetovnega bruto domačega proizvoda kot skupina G7. Nedavni trgovinski sporazumi EU z državami Mercosurja in Indijo predstavljajo poskus širše geografske in gospodarske preusmeritve EU, vendar hkrati razkrivajo notranja protislovja evropske politike, zlasti glede zaščite kmetijskega sektorja in vprašanja prehranske varnosti.
Strateška avtonomija Evropske unije brez prehranske samozadostnosti in tehnološke neodvisnosti absolutno ni mogoča. Prevelika izpostavljenost cenejšim tujim kmetijskim in industrijskim proizvodom bi lahko resno ogrozila posamezne evropske panoge in poglobila notranje asimetrije med državami članicami. Nekateri ekonomisti opozarjajo, da lahko prostotrgovinski sporazum z Indijo povzroči v EU hud šok. Zapiranje pred globalnimi tokovi pa dolgoročno ni vzdržna alternativa, če želi EU ohraniti položaj med vodilnimi svetovnimi gospodarstvi.
Posebno občutljivo ostaja področje visokih tehnologij. Evropska unija je v segmentih umetne inteligence, digitalne infrastrukture in programske opreme še vedno izrazito odvisna od Združenih držav. Ta odvisnost resno omejuje evropsko manevrsko sposobnost. Emancipacija od ameriškega tehnološkega ekosistema bo zato dolgotrajen in politično zahteven proces.
Tudi Kitajska v tem pogledu ravna pragmatično. Bruslja zaradi velike evropske odvisnosti od ZDA ne pritiska z vsemi sredstvi k sklenitvi sporazuma o investicijskem sodelovanju, od katerega je EU odstopila na izrecno zahtevo Bidnove administracije. Kitajska strategija očitno temelji na postopnem, dolgoročnem približevanju in izkoriščanju strukturnih razpok znotraj zahodnega zavezništva.
Zgodovinski obrat je posebej izrazit v primeru Velike Britanije. Država, ki je v 19. stoletju igrala ključno vlogo v kolonialnem podrejanju Kitajske in jo pahnila v t. i. stoletje ponižanja, danes v Peking prihaja v povsem drugačni vlogi – kot gospodarsko oslabljen akter, kot trgovski potnik, ki išče trgovinske in investicijske priložnosti za stabilizacijo lastnega položaja. Ta simbolna in realna inverzija razmerij moči jasno ponazarja globino sprememb v globalnem sistemu.
Po dveh stoletjih Zahodne tehnološke prevlade se Evropa sooča z neizogibno realnostjo: s sprejemanjem kitajskih tehnoloških inovacij in industrijskega znanja. Ta proces predstavlja ne le ekonomski, temveč tudi psihološki in identitetni izziv, zlasti za Nemčijo kot dosedanjo tehnološko lokomotivo Evrope.
Medtem ko EU išče nove partnerje, ostaja v odnosu do Rusije dogmatsko toga, kljub temu da sta tako francoski predsednik Macron kot nemški kancler Merz nedavno priznala, da bo treba vzpostaviti dialog z Moskvo. Evropska birokracija je pred nekaj dnevi celo prepovedala ves uvoz plina in nafte iz Rusije. Brez normalizacije odnosov z Rusijo in konca vojne v Ukrajini gospodarska obnova EU ni mogoča. Očitno bo zato potrebna tudi zamenjava sedanje Evropske komisije, ki jo vodi skupina ideološko togih in vojnohujskaških politikov in političark.
Začenja se nova doba globalnih odnosov. ZDA skušajo z uporabo imperialnih metod iz 19. stoletja ohraniti svetovno hegemonijo, medtem ko Kitajska in druge države skupine BRICS hitro napredujejo na vseh ključnih področjih. Evropska unija je obtičala nekje vmes – izgubljena med dvema ekonomskima gigantoma.
V času, ko se v Pekingu vrstijo obiski tujih državnikov, je kitajski predsednik Xi Jinping sprožil najobsežnejše prestrukturiranje vodstva Kitajske ljudske armade (PLA) v zadnjem desetletju. V središču tega procesa je njegov namestnik v Centralni vojaški komisiji general Zhang Youxia, dolgoletni Xijev zaveznik. Uradni razlog za zamenjave so korupcija in zlorabe položaja. Neuradna poročila na nekaterih spletnih straneh omenjajo domnevni »poskus državnega udara« ali »zaroto« znotraj kitajske vojske. Nekateri ameriški viri celo trdijo, da naj bi bil general osumljen posredovanja zaupnih podatkov o stanju kitajskega jedrskega arzenala Washingtonu. Podobne govorice so se s presledki pojavljale že v preteklosti.
Predsednik Xi, kot je razvidno iz poročil tiskovne agencije Xinhua, nemoteno opravlja svoje dolžnosti in sprejema tuje državnike. Očitno je znova posredi ustaljena propagandna praksa – zelo verjetno ameriških obveščevalnih krogov – s katero poskušajo notranjepolitične kadrovske zamenjave napihniti do dramatičnih razsežnosti. Takšne nepredvidene menjave se dogajajo tudi v ZDA: Trump je v svojem prvem mandatu po prihodu na oblast predčasno zamenjal poveljnika Združenega štaba ameriške vojske.
Neodvisni analitiki ocenjujejo, da so govorice o »zaroti« del širše informacijske strategije, katere cilj je spodkopati zaupanje v kitajsko vojaško in politično vodstvo ter ustvariti vtis notranje nestabilnosti v trenutku, ko Kitajska postaja zaželen partner celo dosedanjih najtesnejših ameriških zaveznic. Eden glavnih ciljev morebitnega novega ameriškega in izraelskega napada na Iran bo zato tudi poskus oslabitve Kitajske, ki iz Irana uvaža skoraj četrtino vse svoje nafte.
Sklep
Svet se očitno ne premika več po ustaljenih Zahodnih koordinatah. Evropa bo morala izbrati: ali bo končala kot objekt zgodovine ali pa bo, ob priznanju novih silnic, ostala njegov subjekt.
28. 1. 2026
-------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------
KO KRITIKA POSTANE "TUJA PROPAGANDA"?
Poročilo pred nekaj dnevi ustanovljenega, navidezno neodvisnega (civilnodružbenega) inštituta Trivelis o opredelitvi tujega manipuliranja z informacijami in vmešavanja (FIMI), ki ga, kot berem, financira Ministrstvo za obrambo, poskuša prikazati moj zapis na Facebooku o zasedanju Parlamentarne skupščine Nata v Ljubljani 14. oktobra 2025 kot del širše oziroma dobro organizirane ruske propagande. Omenjeno analizo, ki kot domnevno glavnega ruskega propagandista poimensko analizira samo mene, so nekritično povzeli tudi nekateri vodilni slovenski mediji, zato sem dolžan naslednja pojasnila. Takšne oznake so zelo resne in zato zahtevajo dosledno metodološko utemeljitev. Odpirajo temeljno vprašanje, kje poteka meja med legitimno domačo politično kritiko in dejanskim tujim vmešavanjem v naš informacijski prostor.
Moja objava na Facebooku (FB), ki je sprožila omenjeno analizo, sodi v žanr političnega komentarja (objavljena je na koncu tega besedila). Kritizira oboroževanje, vlogo Nata in EU ter opozarja na domnevne posledice za socialno državo. Takšna stališča niso nova niti niso značilna zgolj za aktualni kontekst vojne v Ukrajini. V evropskem prostoru so del dolgoletne pacifistične, socialne in protivojne tradicije – od razprav o vietnamski vojni, do nasprotovanja vojni v Iraku itd. Sama vsebina torej ne more biti dokaz tujega vmešavanja.
Osrednji argument poročila, ki je objavo označilo kot del ruske informacijske kampanje, temelji na domnevnem ujemanju njenih vsebinskih poudarkov z narativi, ki se pojavljajo v ruskih medijih. Takšna logika pomeni nevarno poenostavljanje. Narativna podobnost namreč sama po sebi ne pomeni tudi operativne povezanosti. Slednje pa avtorji te analize niso niti poskušali dokazati. Podobne argumente, podobne mojim, namreč najdemo tudi pri mnogih Zahodnih akademikih, političnih strankah ter mirovnih gibanjih, ki z Rusijo nimajo nobene povezave. Če zgolj podobnost stališč zadostuje za obtožbo tujega vpliva, potem postane politični pluralizem sam po sebi sumljiv oziroma nesprejemljiv, s tem pa tudi demokratični politični sistem.
Moji kritiki opozarjajo na hitro in intenzivno širjenje moje objave ter na vlogo majhnega števila zelo aktivnih profilov. To so lahko legitimni indikatorji glede na dejstvo, da med Rusijo in EU poteka očitno zelo intenzivna informacijska vojna. Toda brez primerjave z drugimi mojimi objavami na FB in odzivi v istem časovnem intervalu trditve avtorjev te analize ostajajo na ravni insinuacije. Visoka stopnja angažmaja je v polariziranih razmerah lahko namreč tudi posledica domače politične mobilizacije, kar potrjuje dejstvo, da moje objave na FB na mesec dosegajo tudi do milijon ogledov in da sem preprosto zasut s prošnjami za predavanja širom Slovenije. Samo v februarju bi moral imeti šest predavanj o aktualnih političnih razmerah. To potrjuje, prvič, da me del javnosti vidi kot kredibilnega sogovornika, in drugič, da javnost zaradi cenzure, ki je zajela vodilne slovenske medije, želi slišati tudi argumente z druge, mirovniške strani, ki je odrinjena na rob medijske krajine. Tudi sam sem opazil, da imajo moji prispevki na FB, posebej ob hudih krizah in dogodkih, npr., ugrabitev venezuelskega predsednika Madure, že nekaj ur po objavi, za naše razmere, zelo visoko število bralcev.
Najresnejša metodološka pomanjkljivost avtorjev te študije je odsotnost kakršnihkoli neposrednih dokazov o vplivu tujega, v tem primeru kakšnega ruskega akterja. Ni sledu o kakršnikoli tehnični analizi, ni povezave z znanimi ruskimi vplivnimi mrežami, ni primerjave oziroma sinhronizacije z drugimi primeri v tujini. Oznaka »ruska propaganda« tako temelji na domnevah, ne na dokazih.
Boj proti tujemu manipuliranju z informacijami (ne samo z ruske, ampak tudi z nam prijateljske strani držav oziroma njihovih obveščevalnih služb) v naše notranje zadeve je brez dvoma nujen. Toda če se pojem legitimne kritike uporablja preohlapno, tvega, da postane politična oznaka oziroma anatema, ne pa legitimno analitično orodje. V takšnem okolju (sem sodi tudi Slovenija kot država s kratkotrajno demokratično tradicijo) postane legitimna kritika oblasti hitro varnostni problem, kar dolgoročno ne krepi, temveč ogroža naš demokratični politični ustroj.
Preširoka, metodološko nezadostno in slabo utemeljena raba pojma FIMI, kot v navedenem mojem primeru, predstavlja resno tveganje za naš demokratični ustroj. Presenečen sem, da sta si avtorja dovolila tako grobe metodološke pomanjkljivosti. Analiza me spominja na podobne ideološko ozke študije, ki sem jih proučeval, posebej s strani CIE in sovjetske KGB iz obdobja, ko je bila hladna vojna na višku.
Vprašanje ni, ali obstaja hibridna informacijska vojna – ta brez dvoma obstaja. Vprašanje je, ali si lahko privoščimo, da brez trdnih dokazov v njen okvir uvrščamo tudi domače kritične politične komentarje. Demokracija namreč ne propade le zaradi tujega vmešavanja, temveč tudi takrat, ko začne dvomiti v lastno sposobnost prenašati kritiko. Omenjena študija je zato nesprejemljiv in zelo škodljiv politični pamflet.
V tem okviru bi opozoril še na en zelo negativen vidik omenjene kritične študije. Avtorja sta očitno razpolagala z zelo natančnimi podatki delovanja Facebooka: z minutnim merjenjem odziva, podatki o vseh sledilcih, vseh skupinah, ki so članek delile enkrat ali večkrat itd. Iz podatkov, ki sta jih navedla, je jasno ne samo, da je Facebook strogo nadzorovan medij (to smo vedeli že doslej), ampak tudi, da lahko oblasti izdelajo podrobne sezname kritično razpoloženih ljudi. Ti podatki bodo lahko uporabljeni v neki novi potencialni noči dolgih nožev.
Orwell je torej tudi med nami. Nekateri evropski politiki že delujejo v tej smeri.
Ministrstvo za obrambo, ki financira to dejavnost, je dolžno, da v okviru javnega financiranja zagotovi najvišje možne strokovne standarde delovanja takšnih inštitucij. Osebno pa sporočam, da se bom zaradi morebitnih manipulacij z mojimi teksti do volitev vzdržal komentiranja tem, ki so povezane z notranjo politiko.
Uroš Lipušček
Inkriminiran tekst:
SLOVENSKI "PATRIOTI"
Predsednik vlade Robert Golob nas je na skupščini držav članic Nato, ki je zasedala v Ljubljani, »razveselil« z napovedjo, da bo Slovenija za ukrajinsko vojsko kupovala ameriške rakete zemlja–zrak. Podrobnosti tega »nakupa stoletja« so seveda državna skrivnost. Ukrajinska vojska uporablja štiri vrste ameriških raket. Zelo verjetno bo Slovenija kupovala prestrezne rakete za sisteme protizračne obrambe Patriot, ki branijo najpomembnejše energetske objekte. Vsaka od teh raket stane od 3,5 do 6 milijonov dolarjev, odvisno od tipa. Ameriška podjetja izdelajo na leto samo okoli 500 takšnih raket.
Zaradi velike porabe teh raket (okoli 1.000), ki jih je doslej izstrelila ukrajinska vojska, in velikega števila raket, ki so jih nedavno uporabili v Izraelu, so zaloge teh raket na doslej najnižji ravni. Za sestrelitev vsake ruske rakete porabijo povprečno dve raketi. Učinkovitost sistemov Patriot naj bi bila po uradnih podatkih med 80 in 90 %. V zalivski vojni so bile učinkovite le v približno 25 %. Po neuradnih ocenah, ki se pojavljajo celo v ukrajinskih medijih, naj bi njihova učinkovitost zaradi izboljšav na ruskih raketah padla na zgolj 6 %.
Kakorkoli, z nakupom raket za ukrajinsko vojsko se bo Slovenija neposredno vpletla v vojno v Ukrajini. Za takšen sklep ne bi bil dovolj le sklep vlade in odobritev parlamenta, ampak tudi nacionalni referendum. Prepričan sem, da večina javnosti ne bi podprla nakupovanja orožja za ukrajinsko vojsko, pa tudi brezpogojno pristajanje naših političnih elit na Trumpovo ultimativno zahtevo, da morajo članice Nata poslej za oboroževanje namenjati kar 5 % družbenega produkta — kar v našem primeru pomeni okoli 20 % državnega proračuna.
Uresničitev teh zahtev pomeni na evropski ravni odpoved socialni državi, pa naj politiki vseh vrst še tako zagotavljajo, da se to ne bo zgodilo. Evropske države so namreč v vse večji gospodarski krizi. Na skupščini Nata ni bilo, kolikor je mogoče razbrati iz poročanja naših medijev, niti besede o miru, ampak samo o orožju. Predsednik vlade nas je očitno včlanil v tako imenovano skupino »voljnih« držav, v kateri je bilo doslej sedem držav. Nekatere države, na primer Madžarska, ostro nasprotujejo militarizaciji EU oziroma pripravam na vojno z Rusijo.
Ukrajinski predsednik Zelenski, ki mu je maja lanskega leta potekel mandat, naj bi po trditvah ameriške kongresnice Anne Paulin vsak mesec prenakazal na nek svoj račun v eni od saudskih bank 50 milijonov dolarjev. Poleg tega zahteva od EU vsak mesec vsaj 1,5 milijarde evrov samo za delovanje države. Do septembra so države članice EU Ukrajini obljubile 63 milijard evrov vojaške pomoči; trenutno pa poteka razprava o tem, da bi konfiscirali približno 210 milijard dolarjev ruskih državnih rezerv, ki so deponirane predvsem v belgijskih bankah. Države članice EU naj bi garantirale ta posel, Ukrajina pa naj bi denar vrnila šele, ko ji bo Rusija plačala vojno odškodnino — kar je seveda le teoretična možnost. Ukrajinsko vojno bomo plačevali očitno še veliko let.
Namesto, da bi EU vlagala denar v raziskave, šolstvo, zdravstvo, socialno državo in ustrezne pokojnine, ga vse bolj usmerja — skupaj z našo državo — v orožje. Mir je v EU očitno pozabljena beseda. Samo s zaostrovanjem mednarodne napetosti se bodo namreč vladajoče elite v največjih evropskih državah obdržale na oblasti. Sklep o nakupu orožja za Ukrajino je brez dvoma »najboljša« možna popotnica predsedniku vlade Golobu za volitve v prihodnjem letu.
10. 2. 2026
-------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------
EVROPA NA RAZPOTJU NOVE GEOPLOITIČNE DOBE
»Starega sveta ni več; živimo v novi geopolitični eri.« Omenjena izjava ameriškega državnega sekretarja na nedavni varnostni konferenci v Münchnu potrjuje, da je mednarodni sistem, vzpostavljen po drugi svetovni vojni, dokončno razpadel. Evropa oziroma EU, ki je svojo varnost gradila na podrejanju ZDA v zameno za varnostne garancije, se je znašla na stranskem tiru.
Rubio je bil v letošnjem govoru do Evrope spravljiv in je poudaril, da so ZDA »otrok Evrope«, vendar je sodelovanje pogojeval. Dejstvo, da ni nastopil tako robato kot leto prej podpredsednik Vance, ki je napovedal strateški prelom z Evropo, še ne pomeni, da so v Washingtonu opustili negativna stališča in predsodke do Evrope, zapisane v novi ameriški strateški doktrini, po kateri evropska civilizacija izginja. Spremenili so le taktiko.
V svojem govoru je Rubio v bistvu pozval k obnovi ameriškega imperija, v katerem bi EU še naprej igrala podrejeno vlogo. Z nostalgijo je omenjal propad nekdanjih imperijev in dekolonizacijo označil kot komunistično zaroto. Več povojnih ameriških predsednikov je v določenih obdobjih hladne vojne nasprotovalo ali zaviralo procese dekolonizacije, zlasti kadar so ti ogrožali ameriške geopolitične interese. Ameriška politika je bila pogosto ambivalentna: uradno je podpirala pravico narodov do samoodločbe, v praksi pa je včasih podpirala kolonialne sile, na primer Salazarjevo Portugalsko v boju proti osvobodilnim gibanjem v njenih afriških kolonijah.
ZDA bodo pod Trumpom očitno znova dale prednost geopolitičnim interesom v prizadevanjih za novo globalno razdelitev vplivnih območij. V skladu s to doktrino naj bi prevzele popolno prevlado na zahodni polobli, kar potrjujejo pritisk na Venezuelo, nova blokada Kube ter grožnje Mehiki, Braziliji in drugim državam južne Amerike, grožnje Kanadi in napoved zasedbe Grenlandije. Rubio je med vrsticami napovedal obnovo zahodnega globalnega imperija oziroma Pax Americana in povabil evropske zaveznike, naj se jim pridružijo.
Takšne izjave pomenijo neformalno napoved vojne multipolarnosti, na čelu suverene enakosti držav in doslej veljavnim načelom mednarodnega prava. Trump namerava, z drugimi besedami, vzpostaviti neoimperialistični globalni ustroj in utrditi Zahodno globalno prevlado. Rubio ni pojasnil, kako naj bi ZDA to uresničile. Njegova izjava na konferenci, da se ne smemo bati vojne je bila zelo povedna in odkritosrčna.
V tako imenovanem zahodnem svetu živi le približno 12 odstotkov svetovnega prebivalstva, preostalih 88 odstotkov pa v državah svetovnega juga. Ankete javnega mnenja kažejo, da so prebivalci zahodnih držav vse bolj pesimistični glede prihodnosti, medtem ko so prebivalci svetovnega juga, zlasti v Afriki, bolj optimistični. Manjšina človeštva ne bo mogla v nedogled vladati svetu.
Države svetovnega juga posebej skupine BRICS neoimperialnih namer predsednika Trumpa, brez dvoma ne bodo sprejele križem rok. Kitajski zunanji minister Wang Yi je na konferenci Evropi ponudil roko in poudaril, da Kitajska in EU nista rivala, temveč partnerici. Se bodo evropski državniki naposled odločili za sodelovanje in zavrnili zahteve Trumpove administracije za izolacijo Kitajske? Hodijo po tanki žici razpeti med Washingtonom in Pekingom.
Navzoči evropski voditelji so priznali, da Evropa ne more več preprosto slediti starim predpostavkam o varnosti in svobodi pod ameriškim dežnikom, ki so veljale v času »transatlantskega konsenza«. Francoski predsednik Emmanuel Macron je Evropo pozval, naj ne bo podrejeni sopotnik, temveč aktiven geopolitični subjekt, ki mora okrepiti svojo vojaško in politično avtonomijo. Nemški kancler Friedrich Merz, vodilni predstavnik trše militaristične struje v EU, pa je poudaril, da ZDA niso več dovolj močne in stabilne, da bi lahko delovale povsem samostojno.
Konferenca je razkrila globoke strukturne napetosti med Evropo in ZDA: kako ravnati z Rusijo, kako končati vojno v Ukrajini ter kako se odzvati na Trumpovo protekcionistično politiko visokih uvoznih carin – tudi za zavezniške države. Izjava kanclerja Merza, da bi se morala pogajanja z Rusijo začeti šele, ko bo ta gospodarsko oslabljena, ter njegova napoved, da bo Nemčija zgradila najmočnejšo vojsko v Evropi, kažeta, da vojne v Ukrajini še ne bo kmalu konec. Tudi morebiten vojaški spopad z Rusijo, ki ga spodbujajo nekatere neodgovorne izjave Zahodnih generalov, na primer o uničenju Kaliningrada v prvih 24 urah spopada, spodbujajo vojno histerijo.
Po drugi strani se več držav EU zavzema za začetek pogajanj z Moskvo. Pobudi, ki sta jo sprožila francoski predsednik Macron in italijanska premierka Meloni, podpirajo tudi vlade Madžarske, Slovaške in Češke, pridružil pa se ji je tudi slovenski premier Golob z izjavo, da je skrajni čas za začetek pogajanj z Moskvo.
Obenem se vodstvo EU pripravlja na nadaljnjo federalizacijo Unije oziroma odpravo načela soglasja pri sprejemanju najpomembnejših odločitev. Če bi bile takšne spremembe sprejete, bi EU izgubila svoj demokratični značaj, saj bi o ključnih vprašanjih odločalo le nekaj največjih držav.
Pred nami so usodni časi tudi zato ker obstaja velika verjetnost izbruha nove hude globalne gospodarske in finančne krize zaradi razpadanja globalnega finančnega sistema, ki temelji na dolarju in vse večjem ameriškem državnem dolgu.
18. 2. 2026
-------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------
DOMNEVNI DVOJNI AGENT: OD CIE DO RUSKE TAJNE SLUŽBE, BIVŠE KGB
Nikoli si nisem predstavljal, da bom, v recimo temu, zrelem obdobju življenja obtožen sodelovanja na ruski strani v hibridnem propagandnem vojskovanju, ki poteka med Zahodom in Rusijo v zvezi z vojno v Ukrajini. Kot mlad televizijski novinar sem bil namreč na muhi bivše jugoslovanske tajne službe SDV, češ da sem verjetno, če ne pravi, pa vsaj potencialni agent CIE. Moja tozadevna zgodba, ki sem jo nameraval odkriti v spominih, ki jih pišem, je naslednja:
Po velikem, celo mednarodnem uspehu nekaj televizijskih dokumentarnih filmov o iranski islamski revoluciji, ki sva jih posnela s pokojnim kolegom Jocom Žnidaršičem, me je Ameriška agencija za informiranje (USIA) povabila v ZDA, kjer sem več tednov na različnih univerzah predaval o dogajanju v Iranu. Glede na to, da sem se med prvimi tujimi novinarji »dokopal« do pogovora z iranskim vrhovnim verskim voditeljem ajatolo Homeinijem in drugimi vodilnimi iranskimi političnimi voditelji, sem bil brez dvoma zanimiv sogovornik tudi za Američane. Po izdaji knjige »Iran proti Iranu« o islamski revoluciji sem nameraval napisati tudi knjigo o puču proti demokratično izvoljenemu predsedniku iranske vlade Mohamedu Mosadeku, ki sta ga leta 1953 izvedli ameriška obveščevalna agencija CIA in britanska tajna služba MI6.
V ta namen so ameriški gostitelji ustregli moji prošnji za srečanje z bivšim direktorjem CIE Richardom Helmsom (na tem mestu je bil od 1966 do 1973), nato pa je bil do leta 1977, torej skoraj do islamske revolucije, ameriški veleposlanik v Iranu. Omenjena država je v času vladavine Mohameda Reze Pahlavija igrala vlogo najtrdnejšega branika ameriških strateških interesov na najbogatejšem svetovnem naftnem območju. Po njegovem padcu je to mesto prevzel Izrael in ga drži še danes. Svetovalec za nacionalno varnost v času Carterjeve administracije, Zbigniew Brzezinski, mi je, ko sem bil dopisnik iz ZDA, v enem pogovoru priznal, da je bil šahov padec najhujši povojni strateški udarec za ZDA, pa tudi zanj osebno.
Richard Helms je bil v času tajne operacije proti predsedniku vlade Mosadeku, ki so se ga hoteli znebiti zato, ker je nacionaliziral nafto, star 40 let. Njen potek je koordiniral iz sedeža CIE v Washingtonu. Helms, visok, postaven mož, ki je bil eden od najbolj vplivnih ameriških obveščevalcev v času hladne vojne, me je sprejel odprtih rok. Celo dopoldne sem si vestno zapisoval njegove spomine na to akcijo in šahovo vladavino. Ob koncu pogovora mi je na list papirja, na katerem je bila uradna zaznamba State Departmenta o meni (na moje presenečenje je bila zelo pozitivna), napisal imena vseh svojih tedanjih sodelavcev in njihove telefonske številke. Z vsemi sem kasneje opravil dolge pogovore. Bil sem zadovoljen, saj sem dobil avtentične informacije o tej akciji, ki ima posledice še danes.
Pred odhodom domov me je jugoslovanski veleposlanik v Washingtonu povabil na večerjo v rezidenco. Jugoslovanski diplomati so mi, ker sem diplomatski kovček pustil v predsobi skupaj s plaščem (zelo naivna napaka), ukradli prav vse dokumente z vsemi zapisi vred. Ko sem naslednji dan od njih zahteval dokumente, so se zvijali, češ … CIA ti jih je ukradla … Ja, ja, verjetno so ti dokumenti danes v enem od beograjskih državnih arhivov. Načrti o knjigi so šli tako po vodi. Ko sem enega od diplomatov kasneje srečal v palači OZN, mi je rekel: »Nemam pojma, desi se ...«
Po vrnitvi v Ljubljano so me tovariši v sivem cvrli z vprašanji: kako je mogoče, da te je kot mladega novinarja sprejel eden od bivših najpomembnejših direktorjev CIE? Si postal njihov sodelavec? Napiši od A do Ž, kaj si počel v ZDA, sicer te bomo obdolžili vohunstva. Rešil me je pokojni Jože Smole, ki mi je zaupal. On me je iz podobnega položaja rešil še enkrat.
Leta 1985 sem bil kljub temu imenovan za skupnega dopisnika RTV Slovenija in Dela iz ZDA. Še pred tem sem na povabilo Ameriške agencije za informiranje pripravil več dokumentarnih TV-oddaj, ki so jih tudi na ameriški strani ocenjevali zelo pozitivno. Zaupali so mi očitno do te mere, da so me prosili za oceno informativnih oddaj radia Glas Amerike v slovenščini in me vprašali, ali bi sodeloval pri njihovih pripravah, za kar pa nisem bil zainteresiran.
Zanimivo je, da sem imel najboljše stike z republikanci. S Helmutom Zonnefeldtom, bivšim pomočnikom državnega sekretarja Henryja Kissingerja, sva redno izmenjevala poglede na jugoslovansko krizo, nekajkrat me je povabil celo na svoj dom. Po drugi strani so bili demokratski politiki zelo nedostopni in polni ideoloških predsodkov.
ZDA so imele najmanj trikrat v prejšnjem stoletju odločilno vlogo pri odločanju o naši usodi, zato je pomembno, da imamo z ZDA dobre odnose. To seveda ne pomeni, da moramo postati njihovi hlapci.
S propadom Jugoslavije se je končala tudi moja domnevna vohunska kariera v ZDA. Enkrat vohun, vedno vohun, pravijo. Tako sem pred nekaj dnevi dočakal obtožbo, da sem del očitno organiziranega ruskega informacijskega, da ne rečem vohunskega omrežja Rusije v sedanji hibridni vojni. V Rusiji oziroma v Saint Petersburgu sem bil pred kakšnimi 25 leti enkrat na nekem evrovizijskem sestanku, z ruskim veleposlanikom pri nas pa sem se, zdi se mi, da trikrat, pogovarjal po eno minuto. To je najkrajši možni vohunski trening na svetu.
Dejstvo je, da je pri nas in tudi v EU politično ozračje zaradi vojne v Ukrajini tako pregreto, da racionalna razprava o vzrokih za vojno in o njenem koncu praktično ni več mogoča. Kakor hitro se ne strinjaš z ekstremnimi stališči Kaje Kallas in podobnimi, si razglašen za ruskega agenta. Argumenti, da naša ustava in evropski dokumenti o človekovih pravicah dopuščajo, da imamo različna politična prepričanja, ne veljajo več.
Kar zadeva Rusijo, je treba poudariti, da je imela in bo tudi imela pomembno besedo pri političnem preurejanju Evrope, če hočemo ohraniti mir. V odnosih z Rusijo oziroma Sovjetsko zvezo smo imeli Slovenci različne, včasih tudi neprijetne izkušnje. V 19. stoletju smo v okviru panslavizma v Carski Rusiji videli velikega zaveznika, prevzeli smo tudi njihovo zastavo. Med prvo svetovno vojno je carski zunanji minister Sazonov, ki je dajal prednost strateškim interesom, dvema srbskima poslancema dejal, da vojne zaradi Slovencev ne bi podaljšal niti za eno popoldne; v zameno za sodelovanje v vojni na strani antante je Italiji skupaj z Angleži ponudil tudi Trst.
Stalin nas kasneje ni podprl pri določanju povojnih mej, leta 1948 je po izbruhu afere Informbiro Jugoslavijo uvrstil med sovražne države, podobno je bilo za časa Brežnjeva. Po drugi strani je Rusija relativno hitro podprla neodvisnost Slovenije.
Med vsemi velikimi silami je Rusija po mojem mnenju v geopolitičnem smislu še najbolj zainteresirana za obstoj najbolj zahodne »slovanske« države Slovenije, zato ni v našem interesu, da bi denimo vestno sledili rusofobni bruseljski, britanski ali nemški politiki. Fakti bruti! Levec je v 19. stoletju, ko so bili pritiski za ponemčevanje najhujši dejal: »Ali bomo Rusi ali Prusi?« Postali nismo ne eno ne drugo. To smer moramo obdržati za v sako ceno.
Tako se je moja pot domnevnega vohunjenja – najprej za CIO, nato še za KGB – sklenila.
Če je novinar, ki se pogovarja z vsemi in poskuša razumeti tudi poglede druge strani, vohun, potem smo vohuni vsi, ki še verjamemo, da je resnica vredna truda, dialog pa poguma.
To je edina »tajna služba«, ki ji pripadam – služba javnosti.
24. 2. 2026
-------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------
OD HOMEINIJA DO TRUMPA
ZDA in Izrael sta z ubojem vrhovnega iranskega verskega voditelja Hamneija in več deset visokih državnih funkcionarjev ter generalov obudili stoletja star kult mučeništva v šiitski verziji islama, ki je nastal po uboju najbolj znanega šiitskega imama Alija, ki je bil poročen z Mohamedovo hčerko Fatimo. Maščevanje za najnovejši zločin bo postala obveza vseh šiitov.
Ameriški predsednik Trump, ki je očitno tudi zaradi afere Epstein postal ujetnik skrajnih sionistov, se je zapletel z ZDA v vojno, ki je na dolgi rok ne more dobiti. Izraelski politiki pa so postavili na kocko dolgoročni obstoj Izraela. Skrajna agresivnost utegne pokopati Izrael, kot je pred mnogimi leti ugotovil že Henry Kissinger.
Posledice sedanjega, po Trumpu »čudovitega napada«, bodo brez dvoma sprožile naraščanje tradicionalnega perzijskega nacionalizma.
Načrtovalci te vojne so pozabili na dejstvo, da postaja sovraštvo do Izraela močnejše od notranjih političnih nasprotij. Prozahodne sile ne morejo uničiti sedanje teokratske vladavine brez okupacije Irana v stilu nove zalivske vojne, ki bi jo vodile ZDA. Predsednik Trump, ki se je ob nastopu drugega mandata sicer razglasil za mirovnega predsednika, takšne moči zaradi vse večjega nasprotovanja ameriške javnosti nima več.
Najnovejši napad na Iran je posledica neoimperializma, ki je po zaslugi Trumpa vse bolj prisoten v mednarodnih odnosih. Dejstva, da je iranska islamska revolucija leta 1979 vrgla z oblasti šaha Mohameda Reza Pahlavija, ki so ga ustoličili Američani, v Washingtonu očitno niso pozabili do danes. Kot je razvidno iz doslej objavljenih zgodovinskih dokumentov, je iraški diktator Sadam Husein leta 1980 napadel Iran, v precejšnji meri pod vplivom ZDA, ki so v tej vojni videle možnost za odstranitev islamske revolucije.
Junija 1980 sem se na sprejemu pri ajatoli Homeiniju v Teheranu srečal z zgodovinarjem akademikom Vladimirjem Dedijerjem, ki je bil v stiku z iranskim zunanjim ministrom Sadeqom Qotbzadehom. Slednji je bil sicer kasneje obtožen snovanja zarote proti Homeiniju in je bil septembra 1982 usmrčen.
Po iraškem napadu na Iran septembra 1980 je Vladimir Dedijer začel razmišljati o tem, da bi v okviru Sartrove komisije za interesne sfere, ki jo je ustanovil, posredoval v iransko-iraški vojni. Glede na to, da so bili v tej komisiji tudi nekateri vodilni politiki in zgodovinarji iz obeh vojskujočih držav, je ocenil, da bi lahko ustvaril pogoje za začetek pomirjanja. Njegova teza je bila, da je vojna posledica bivših kolonialnih delitev na tem območju oziroma politike divide et impera, ki jo je vodil britanski imperij.
Iraška stran je sprejela njegov predlog za posredovanje. Tako sem z akademikom Dedijerjem, v svojstvu sekretarja Komisije za interesne sfere, odpotoval na tajne pogovore k predsedniku Iraka Sadamu Huseinu. V Bagdadu sva preživela teden dni v pogovorih z najvišjimi iraškimi funkcionarji in zgodovinarji, med drugim tudi s predsednikom Huseinom. Izkazalo se je, da iraška stran kot pogoj za premirje kategorično zavrača iransko zahtevo za umik na stare meje ob reki Šal el Arab. Svoj odnos do tega problema oziroma do vprašanja interesnih sfer nasploh je Vladimir Dedijer opisal v dveh neobjavljenih zajetnih tipkopisih (Teheranski dnevnik 1+2), ki so za zgodovinarje zelo zanimivo branje.
Iransko-iraška vojna se je s posredno ameriško pomočjo nadaljevala še sedem let. V njej je padlo od pol milijona do enega milijona vojakov na obeh straneh. Ob koncu vojne sta se obe strani, v skladu z zahtevo Varnostnega sveta OZN, umaknili na stare kolonialne meje. Husein je svojo naivnost do ameriške politike kasneje plačal s svojim življenjem.
Aktivna podpora ZDA iraški strani je bil prvi poskus uradnega Washingtona, da bi s prizorišča odstranil iransko islamsko republiko. Najnovejši napad je le zadnji primer, ki pa verjetno ne bo uspel, saj kljub izdatnemu bombardiranju ni povzročil padca sedanjih oblasti oziroma obsežnega upora prebivalstva in opozicijskih sil, ki jih podpira Zahod. Po mnenju ameriških analitikov Iran razpolaga z do 10.000 raketami, kar pomeni, da je še vedno pomembna vojaška sila.
Obstajajo tudi indici, da sta tako Rusija kot Kitajska, ki se držita ob strani, pripravljeni pošiljati orožje Iranu. Rusija, ki ima sicer z Iranom podpisan sporazum o strateškem sodelovanju, zaradi vojne v Ukrajini ni tvegala odprtja druge fronte. Tudi Kitajska je očitno ocenila, da tvega odkrit vojaški spopad z ZDA. Trumpu je torej uspelo, zaradi svoje nepredvidljivosti prestrašiti obe veliki sili. Po navedbah Washington Posta Iran izvaja protinapade z maksimalno močjo, z velikim obsegom napadov in veliko raznolikostjo tarč, zato v Pentagonu narašča strah, da bo vojna ušla izpod nadzora, ob hitrem upadanju števila razpoložljivih raket ameriške protizračne obrambe.
Kritična točka spopada ne bo morebitna popolna zapora Hormuškega preliva, ampak morebitni uspešni iranski raketni napadi na ameriške letalonosilke in nahajališča nafte in rafinerije v zalivskih državah. To bi sprožilo novo, dolgoročno, globalno energetsko in finančno krizo. V tem primeru bo EU spet med najbolj prizadetimi. V Teheranu imajo kljub vsemu še vedno v rokah nekaj ključnih vzvodov.
2. 3. 2026
-------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------
INŠTITUT TRIVELIS JE S SVOJE INTERNETNE STRANI UMAKNIL OBTOŽBE NA MOJ RAČUN
Iz posodobljene verzije analize "Tuje manipulacije z informacijami in vmešavanje v Sloveniji" so umaknili omenjanje mojega primera. V tej »analizi« so z navedbo enega samega mojega članka na Facebooku poskušali brez vsakega dokaza prikazati, da sem del sistematične ruske propagande.
Odgovor direktorice inštituta na mojo zahtevo po umiku analize je v dodatku spodaj.
Moj komentar:
Pismo v nobenem pogledu ni opravičilo za škodo, ki so mi jo povzročili s pričujočo analizo. Dejstvo, da so umaknili omembo mojega primera kot tipičnega dokaza ruske narative v naših medijih, dokazuje, da je bila analiza pristranska in ni temeljila na uveljavljenih metodoloških standardih, česar sicer v svojem pismu še vedno ne priznavajo.
Če je bilo prvo poročilo res pripravljeno na osnovi ustreznih standardov, se postavlja vprašanje, zakaj je bilo potrebno pripraviti novo verzijo. Uredniška posodobitev analize je samo dimna zavesa, za katero se skrivata pristranskost in neustrezen metodološki pristop.
Analitični pristop analize naj bi temeljil na javno dostopnih in javno objavljenih dokumentih. Zelo bi bil hvaležen avtorici pisma ge. Katji Geršak, če bi meni in drugim uporabnikom Facebooka povedala, kako lahko dostopamo do podatkov o, na primer, minutnem širjenju naših objav.
Njeno pismo je eno samo sprenevedanje.
Upam, da bo inštitut, ki je star komaj dober mesec dni in je obilno financiran z javnimi sredstvi, v bodoče bolj korekten in bo upošteval vse potrebne profesionalne standarde.
Uroš Lipušček
7. 3. 2026
-------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------
OD AMERIŠKEGA ULTIMATA IRANU DO STOPNJEVANJA VOJNE V PERZIJSKEM ZALIVU
Kako se bo končala vojna v Iranu? Se bo razširila? Kako Iran, Izrael in Združene države Amerike opredeljujejo zmago ali poraz? Kako različni so njihovi pragovi bolečine? To so osnovna vprašanja, ki bodo odločala o koncu vojne.
Ameriški državni sekretar Marco Rubio je članom ameriškega kongresa dejal, da je Izrael potegnil ZDA v to vojno, kar je predsednik Donald Trump odločno zanikal. Sklep o napadu na Iran naj bi bil sprejet 29. decembra lansko leto med obiskom predsednika izraelske vlade Benjamina Netanjahuja na Floridi. Prvotno naj bi bilo določeno, da bo do napada prišlo 20. februarja, ker pa naj bi ugotovili, da je ruska obveščevalna služba to odkrila, so napad prestavili za teden dni.
Do prvega izraelsko-ameriškega napada na Iran junija lansko leto je prišlo sredi pogajanj. Podobno taktiko so v Washingtonu uporabili tudi tokrat, saj so napad izvedli tri dni pred napovedanim nadaljevanjem pogajanj v Ženevi, ki naj bi potekala sorazmerno uspešno. Kdo še lahko verjame uradnemu Washingtonu, če pogajanja uporablja kot dimno zaveso?
Najnovejši telefonski pogovor med ameriškim predsednikom Trumpom in ruskim predsednikom Putinom, do katerega je prišlo na ameriško pobudo, je prvi znak, da ameriško-izraelski napad na Iran ne poteka tako, kot so ga načrtovali v Washingtonu in Tel Avivu. Zamišljen je bil namreč kot ponovitev scenarija, v katerem so ZDA napadle Venezuelo. Trump se sicer izogiba uporabi pojma zamenjava režima, ker ima negativen prizvok, še posebej v arabskem svetu. Kljub temu je bistvo sedanje vojne strmoglaviti islamsko republiko v Iranu in jo zamenjati z vazalnim režimom.
Iran je namreč postal zadnja država na tem območju, ki preprečuje ustanovitev tako imenovanega Velikega Izraela. Druga pomembna država na tem območju in potencialna huda nasprotnica Izraela, Turčija, se je v zadnjem času pasivizirala. Preko nje priteka iz zakavkaških držav v Izrael praktično vsa nafta. Veliki Izrael bi ščitil ameriške strateške interese na tem območju, kar bi Trumpu omogočilo, da bi stopnjeval pritisk na Kitajsko, ki je končni cilj sedanje vojne.
Vojna v Iranu je za svet postala nočna mora, ki lahko preraste v globalni spopad. Vojna je postala tekma med tem, ali bodo iranske rakete in brezpilotni letalniki preživeli napade izraelskih in ameriških raket ter prestreznikov. Če jih ZDA prej zmanjka, bi bila to verjetno jasna iranska zmaga – pod pogojem, da Izrael v tem primeru ne bo uporabil svojega jedrskega orožja. Iranska vojska naj bi po ocenah vojaških analitikov doslej uporabila tretjino raket in brezpilotnih letalnikov, ameriške zaloge dragih prestreznih raket pa naj bi hitro kopnele. Iran bo sicer močno bombardiran, vendar vse kaže, da ne bo podlegel ameriško-izraelskemu pritisku.
Iran je namreč v zadnjih dneh začel stopnjevati napade. Ameriška mornarica verjetno brez hudih izgub ne bo mogla odpreti Hormuške ožine, iz katere naj bi iranske sile, ki jo nadzorujejo, zaenkrat spuščale skozi samo kitajske tankerje.
Ker skozi ta preliv priteka v svet okoli 20 % vse potrebne nafte, bi dolgoročna zapora tega preliva povzročila novo svetovno energetsko krizo, ki bi bila hujša od tiste v 70. letih prejšnjega stoletja. Takrat je na svetovnem tržišču primanjkovalo samo okrog 6 % nafte.
Obnovitev izvoza nafte iz tega območja je za ZDA bistvena tudi zato, ker ameriška finančna moč oziroma dolar temeljita na tako imenovanem petrodolarju. Največje arabske proizvajalke nafte namreč nafto prodajajo pretežno v dolarjih. Presahnitev tega izvora bi na dolgi rok zatresla stabilnost ameriškega finančnega sistema v trenutku, ko ameriški državni dolg vrtoglavo narašča in že presega 37 tisoč milijard dolarjev. Ameriška strategija je dobiti nadzorstvo nad največjimi svetovnimi proizvajalci nafte. Poleg Saudske Arabije v ta krog sodijo tudi Venezuela, Iran in Nigerija. Slednja naj bi bila naslednja žrtev.
Obnovitev izvoza nafte iz območja Perzijskega zaliva je zato tudi za ZDA ključnega pomena. Da bi Iran spravili na kolena, naj bi v Pentagonu načrtovali, da bodo zavzeli oziroma uničili naprave na otoku Kharg v Perzijskem zalivu, od koder Iran izvaža več kot 90 % nafte.
Tu bo očitno potekala odločujoča bitka v sedanji vojni, ker je postalo jasno, da kopenska invazija na Iran ni mogoča, tako zaradi odpora ameriške javnosti kot tudi zaradi velikih potencialnih izgub.
Predsednik Trump v zadnjih dneh napoveduje skorajšnji konec vojne, češ da bodo predčasno uresničili zastavljene načrte, predstavniki iranske revolucionarne garde pa pravijo, da bodo oni tisti, ki bodo odločali o koncu vojne. Dokler bodo v Tel Avivu ob ameriški podpori vztrajali pri ustanovitvi Velikega Izraela, mir ne bo mogoč.
Zelo verjetno je, da se bodo v Iranu pod novim vrhovnim voditeljem odločili za izdelavo jedrskega orožja. Iran naj bi razpolagal z obogatenim uranom, ki naj bi, kot trdi ameriški pogajalec Witkoff, zadoščal za izdelavo 11 atomskih bomb. Atomsko bombo bi lahko izdelali v nekaj mesecih ali še prej.
Veliko vprašanje je, ali bosta Rusija in Kitajska še naprej bolj ali manj mirno spremljali stopnjevanje vojne, ki lahko v končni posledici zelo škoduje njunim strateškim interesom. Doslej sta se omejevali predvsem na verbalne proteste in omejeno vojaško pomoč Iranu, predvsem v nudenju satelitskih obveščevalnih podatkov v realnem času. Rusija in Iran sta sicer lansko leto podpisala 20-letni sporazum o strateškem sodelovanju, ki pa še zdaleč ne pomeni tudi obrambnega pakta med obema državama.
Kitajska ostaja, kljub dejstvu, da iz Irana uvaža dobrih 13 odstotkov vse potrebne nafte, podobno zadržana. Zadržano stališče Pekinga do napada je mogoče razumeti v luči klasične kitajske strateške misli. Kot je zapisal kitajski bojevnik Sun Tzu: "Najvišja umetnost vojne je premagati nasprotnika brez boja." Očitno v Pekingu ocenjujejo, da še ni čas, da bi se neposredno vpletli v to vojno.
Če bo Hormuška ožina ostala dalj časa zaprta, bo poleg Japonske, Južne Koreje in Evrope najbolj prizadeta Kitajska. Vojna proti Iranu, ki je ena od vodilnih držav skupine BRICS, pomeni za Peking in Moskvo hud strateški izziv, še posebej ker je Indija, tretja najpomembnejša država te skupine, po nedavnem obisku predsednika vlade Narendre Modija v Tel Avivu skoraj stopila na drugo stran. Indijska vojska naj bi pred nekaj dnevi Američanom izdala položaj neke iranske vojne ladje, ki je bila na obisku v Indiji, kar je kasneje neki ameriški podmornici omogočilo, da jo je torpedirala.
Vojna v Iranu zato ne odloča več samo o tem, ali bo islamska republika preživela, ampak tudi o tem, v kolikšni meri bodo države skupine BRICS uspele ohraniti enotnost in uveljaviti multipolarni svet. Moskva zaradi vojne v Ukrajini ne tvega odprtja druge fronte z Zahodom, Kitajska pa se izogiba nevarnosti odkritega vojaškega spopada s popolnoma nepredvidljivim in neuravnovešenim Trumpom.
Več o tem, kakšne bodo posledice te najnovejše vojne, bo jasno po njegovem obisku v Pekingu v začetku aprila. Do takrat bodo cene nafte verjetno zaradi delne ali popolne zapore Hormuške ožine in obsežnih poškodb rafinerij v zalivskih državah nihale, vendar predvsem močno navzgor.
11. 3. 2026
-------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------
OD HORMUŠKE OŽINE DO VOLILNIH SKRINJC
Vojna v Perzijskem zalivu ne poteka po Trumpovih in Netanjahujevih načrtih, saj Iran ne popušča niti za ped. Trumpu bi konec vojne ustrezal zaradi delnih kongresnih volitev v novembru, ki jih bo močno izgubil, če se bo nadaljevalo zviševanje cen nafte, ki je poleg nadzorovanja plovbe skozi Hormuški preliv eden glavnih vzvodov iranske moči.
Če bodo v stopnjevanju izraelskih in ameriških napadov uničene glavne iranske rafinerije, bo Iran posegel po zadnjem močnem adutu, to je uničenju rafinerij in črpališč nafte v Saudski Arabiji. V tem primeru, ki postaja vse bolj verjeten, se bo svet soočil z najhujšo energetsko krizo doslej.
Trump sicer občasno skupaj z Netanjahujem grozi z možnostjo kopenske ofenzive na Iran, vendar je ta zaradi hudih izgub, ki bi jih utrpela ameriška vojska — intervencijo podpira samo 7% vprašanih Američanov — malo verjetna.
V trenutku, ko je ameriški državni dolg ta teden presegel 39 tisoč milijard dolarjev in ko je Pentagon od Kongresa zahteval dodatnih 200 milijard dolarjev za nadaljevanje vojne v zalivu, je inflatorno financiranje edini možni izhod. Ameriške državne obveznice namreč vse težje najdejo kupce, zalivske države, ki so jih kupovale s presežki petrodolarjev, pa bodo obnovo svoje naftne industrije poskušale financirati z vnovčenjem ameriških državnih obveznic.
Če se bo vojna nadaljevala nekaj mesecev, se bodo ZDA soočile s finančno krizo ogromnih razsežnosti, ki bo prizadela ves svet. Trenutna zmagovalca te vojne sta zaradi višjih cen in pomanjkanja nafte Rusija ter Kitajska. Slednja zaenkrat ne čuti pomanjkanja nafte, saj Iranci njene tankerje spuščajo skozi Hormuški preliv.
Kitajska je edina država, ki ima odločujoč vpliv na Iran, po drugi strani pa je tudi edina, ki lahko prepreči vse bolj grozečo ameriško finančno krizo. Trump je načrtoval, da bodo Iran vojaško zlomili do konca meseca, ko naj bi obiskal Peking. Ker se to očitno ne bo zgodilo, je obisk, s katerim naj bi manifestiral ameriško vojaško premoč, prestavil.
Kitajska je gladko zavrnila njegovo zahtevo (podobno kot tudi vse ameriške zaveznice), da sodeluje pri ponovni vzpostavitvi svobodne plovbe skozi Hormuški preliv. Peking se v sedanji krizi drži ob strani, vprašanje pa je, koliko časa se bo še lahko.
Iranci, ki očitno niso zadovoljni s preveč zadržanim stališčem Pekinga, bi namreč z napadi na saudske rafinerije in črpališča nafte bistveno prizadeli tudi Kitajsko, ki iz Saudske Arabije uvaža okrog 18 % potrebne nafte (iz Irana pa okoli 12%). Na kratki rok bistveno povečanje energentov iz Rusije ni mogoče.
Kitajska ima v svojih rokah močan argument: skoraj monopolni položaj v svetovnem izvozu redkih zemljin. Vojaška industrija ZDA, tudi proizvodnja streliva in raket, bi brez uvoza teh rudnin iz Kitajske v nekaj mesecih zastala. Zaenkrat v Pekingu sledijo stoletja starim napotkom Sun Tzuja: »Ne oviraj nasprotnika, ko dela napake.«
Napad Izraela in ZDA na Iran bo, kot kaže, prišel v zgodovino kot prelomna točka v zatonu ameriškega imperija, lahko pa tudi kot vstopnica za vojno z Rusijo in Kitajsko.
P. S.
S to dilemo so posredno povezane tudi naše parlamentarne volitve. Odločali bomo o tem, ali bomo ostali demokracija ali pa bomo zavili v smer iliberalnega sistema, ki ga z vse bolj agresivno politiko poosebljata Trump in Netanjahu. S čim večjo udeležbo na voliščih in podporo strankam sedanje koalicije bomo okrepili demokratične institucije ter preprečili zdrs v avtoritarni in iliberalni model vladanja.
20. 3. 2026
-------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------
PETROL IN UGRABLJENA DRŽAVA
Pomanjkanje naftnih derivatov na Petrolovih črpalkah je več kot očitno del scenarija, ki naj bi pripeljal do poraza sedanje koalicije na jutrišnjih parlamentarnih volitvah. Gre za preizkušeno metodo povzročanja hude politične nestabilnosti. Stavka tovornjakarjev, ki so jo zapovedali lastniki prevozniških podjetij, je na primer leta 1973 pripeljala, ob tuji podpori, do državnega udara proti vladi predsednika Čila Salvadorja Allendeja. Omenjena stavka je ustvarila pogoje za kaos, nezadovoljstvo in politično krizo.
Očitno ima pomanjkanje derivatov na Petrolovih črpalkah podobno vlogo. Vitalni, strateško pomembni sektorji gospodarstva morajo biti pod nadzorom države, ne pa da celotno državo izsiljuje nekaj pohlepnih kapitalistov. Nova vlada naj zato kot enega prvih ukrepov nacionalizira družbo Petrol oziroma doseže, da bo postala lastnica tako imenovane zlate delnice oziroma 51-odstotna lastnica tega, za naše razmere tako pomembnega, strateškega podjetja.
Podoben ukrep bi morali sprejeti tudi za vrnitev našega osrednjega letališča na Brniku v javno last. Upam, da volivci na jutrišnjih volitvah ne bodo nasedli temu podlemu ravnanju lastnikov Petrola.
21. 3. 2026
-------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------
TRUMP IZGUBLJA VOJNO Z IRANOM
Ameriški predsednik Donald Trump ni edini neuravnovešeni, agresivni oziroma blazni politik v svetovni zgodovini. Razlika med njim in ostalimi tovrstnimi tirani v zgodovini je v dejstvu, da Trump lahko z atomskim orožjem uniči civilizacijo, v najnovejšem primeru več kot 2500 let staro perzijsko civilizacijo.
Dvotedensko premirje, ki ga je Trump razglasil v torek zvečer, le dve uri pred iztekom ultimata, je vzdržalo le nekaj ur. Izrael je izvedel celo najhujše bombardiranje središča Bejruta doslej. Iran, ki vztraja da mora premirje veljati za vse ali za nikogar, je ponovno zaprl Hormuško ožino. Več kot krhko premirje je bilo doseženo s pomočjo pakistanske diplomacije, za katero naj bi stala Kitajska. Slednja si prizadeva s tiho diplomatsko akcijo, stran od oči javnosti, končati to vojno, ki utegne zelo prizadeti tudi njene gospodarske interese. Iz območja Perzijskega zaliva in Irana namreč uvaža skoraj polovico potrebne nafte.
Premirje je zgolj začasno, saj Iran ni sprejel ameriškega načrta v 15. točkah, ki bi pomenil njegovo popolno kapitulacijo, v Washingtonu pa so dvoumni, po eni strani naj bi pristali na iranske pogoje, uradno pa jih zavračajo. Trump, za katerega vse več Američanov dvomi, ali je zaradi demence in neuravnovešenosti še opravilno sposoben, je nastopil v slogu teorije norca (angl. madman theory), ki jo je pred mnogimi leti, proti koncu vietnamske vojne, patentiral predsednik Richard Nixon. Bistvo politike, ki temelji na tej teoriji, je ustvariti situacijo, v kateri ni mogoče sklepati, kaj bo storil neuravnovešeni nasprotnik.
Trump je v preteklosti že nastopil v tej vlogi. Ko je na koncu prvega Trumpovega mandata zaradi njegovih agresivnih izjav izgledalo, da utegnejo ZDA v skrajnem primeru napasti Kitajsko, je takratni načelnik združenega štaba, general Mark Milley, po telefonu zagotovil načelniku kitajskega generalnega štaba, da se to ne bo zgodilo. Takratni vrh ameriške vojske je Trumpu povedal, da bi takšen ukaz izpolnil samo v primeru, če bi ga odobril kongres. Veliko vprašanje je, kako bi v najnovejšem primeru reagirali novi poveljniki ameriške vojske. Trump in sekretar za vojno (uradno za obrambo) sta namreč pred nekaj dnevi zamenjala vrsto vodilnih generalov, verjetno zato, ker so nasprotovali kopenski ofenzivi ameriške vojske proti Iranu in na njihovo mesto imenovala lojalne ljudi.
Člani ameriškega kongresa, razen nekaj izjem, ki jih je mogoče prešteti na prste, povsem pasivno spremljajo Trumpove grožnje, na primer da bo v eni noči »izbrisal« iransko civilizacijo, kar je poziv h genocidu, kot ga še ni bilo. ZDA se pod njegovim vodstvom vse bolj spreminjajo v avtokracijo, v kateri ne veljata več niti ustava niti mednarodno pravo. Napadi ameriškega in izraelskega letalstva na civiliste in civilno infrastrukturo, bolnišnice, šole, univerze itd., sodijo med vojne zločine najhujše vrste.
Trump je zadal uničujoč udarec dosežkom najpomembnejšega ameriškega predsednika v moderni zgodovini, Franklina D. Roosevelta, ki je bil glavni avtor povojnega mednarodnega ustroja z OZN v njegovem jedru. ZDA so pod Trumpom postale čista imperialistična sila, ki skupaj z Izraelom ogroža svetovni mir. Iran, ki se je odločno uprl tej politiki, je po drugi strani nenadejano postal najpomembnejša regionalna sila na območju Bližnjega vzhoda. Ameriški poraz v Iranu bo imel hujše posledice kot poraz v Vietnamski vojni ali v Afganistanu.
Posledica te vojne bosta pospešen upad ameriške globalne vojaške moči in navzočnosti na območju Perzijskega zaliva ter upad ameriške finančne moči, če države s tega območja ne bodo več prodajale nafte izključno v dolarjih, ampak tudi v drugih valutah, predvsem v kitajskih juanih. Tako imenovani petrodolarji so namreč pomemben vir financiranja ameriških proračunskih primanjkljajev, ki se bližajo astronomski višini skoraj 40 tisoč milijard dolarjev.
Negativni globalni finančni vidiki te vojne za ZDA so postali za Trumpa verjetno poglavitni vzrok za stopnjevanje vojne, še bolj kot podpora ustanovitvi Velikega Izraela. Tako imenovani Epsteinovi dosjeji, ki Trumpa hudo bremenijo zaradi številnih spolnih napadov, so še dodatni razlog za sedanjo najhujšo mednarodno krizo po tako imenovani kubanski krizi leta 1962. Zaradi vojne, ki lahko ogrozi celo obstoj civilizacije, se o tej aferi, ki bi lahko Trumpa pripeljala v zapor, praktično ne govori več.
Odziv svetovne javnosti na agresijo na Iran je mlačen. Ameriška javnost, ki jo politiki zelo malo upoštevajo, je proti vojni (podpira jo samo 7 odstotkov vprašanih Američanov), vodilne politike EU, ki pravijo, da to ni njihova vojna, pa očitno razen španskega premiera Sancheza, zanima predvsem nafta oziroma svoboda plovbe skozi Hormuški preliv. Škandaloznost, brez primere.
Tudi Moskva in Peking stojita vsaj javno bolj ali manj ob strani te vojne. Neuradno naj bi Iranu sicer pomagali z obveščevalnimi podatki in določeno vojaško tehnologijo. Države skupine BRICS zaradi nasprotovanja Indije, ki sedi na dveh stolih, kot skupina niso uspele obsoditi napada na Iran.
Da so bili stari Perzijci utemeljitelji algebre, se kaže tudi v tem, da je iransko vodstvo izvedlo vrsto strateških potez, ki spreminjajo globalne odnose. Načrt uničenja islamske republike Iran je padel v vodo. Po vojni bo Iran brez dvoma zadržal nadzor nad plovbo skozi Hormuški zaliv. Uvedba tarife v višini 2 milijona dolarjev plačljive v kitajskih juanih za plovbo vsakega tankerja skozi ožino bo Iranu (in Omanu) v desetih letih prinesla več kot tisoč milijard dolarjev. Verjetno je samo vprašanje nekaj mesecev, da bo Iran izdelal jedrsko orožje. Vprašanje je, kako bo Izrael, ki strateško vse bolj slabi, reagiral na to dejstvo. Bo posegel po atomskem orožju?
Ker tako iranska kot ameriška stran razglašata zmago, se bo vojna v kateri Trump doslej ni dosegel niti enega strateškega cilja, zelo verjetno nadaljevala. Obstaja nevarnost, da se omenjeni spopad, tako kot nekoč vojna v Koreji, ne bo končal z mirovnim sporazumom ampak samo s premirjem in z najhujšo gospodarsko recesijo po drugi svetovni vojni.
9. 4. 2026
-------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------
MOJ GOVOR NA PROSLAVI OB DNEVU UPORA PROTI OKUPATORJU V OBČINI HRPELJE-KOZINA
Spoštovane državljanke, spoštovani državljani, drage občanke in občani Občine Hrpelje-Kozina, drage tovarišice, dragi tovariši!
Ob dnevu upora, ki ga bomo praznovali čez nekaj dni, se spominjamo poguma, odločnosti in zgodovinske odgovornosti Primorcev in slovenskega naroda nasploh v enem najtežjih obdobij njegove zgodovine.
Ta del Primorske je bil od nekdaj na stičišču treh civilizacij – rimske, nemške in slovanske –, zato je bil ves čas bolj ali manj predmet osvajanj in bojev, saj leži na najpomembnejšem prehodu iz zahodne v srednjo Evropo. Po eni strani sta Nemčija in Avstro-Ogrska poskušali preko Trsta dobiti nadzor nad Jadranom, po drugi strani pa je Italija videla v osvajanju slovenskih ozemelj čez jezikovno mejo na Soči priložnost, da bi dobila nadzor nad celotnim srednjejadranskim in jadranskim prostorom.
Čez dva dni bo minilo 111 let, odkar je bil v Londonu 26. aprila 1915 podpisan tako imenovani tajni londonski pakt. (To žalostno poglavje naše zgodovine sem obdelal v knjigi Sacro egoismo). Z njim so vodilne države antante med prvo svetovno vojno, kot nagrado za to, da je Italija stopila na njihovo stran, ta del Primorske skupaj s Trstom, Dalmacijo in še več podarile Italiji. Po prvi svetovni vojni so to dejstvo za dolgih 25 let »okronale« z vsiljenim rapalskim sporazumom oziroma diktatom. Z njim smo Slovenci izgubili približno tretjino ozemlja in četrtino prebivalstva. Ti kraji so bili vrnjeni v okvir Jugoslavije kot rezultat narodnoosvobodilnega boja, šele po koncu druge svetovne vojne.
Ko danes razpravljamo o uporu naših prednikov, ne mislimo le na oboroženi upor, ampak tudi na čas, ko je bil slovenski narod razkosan med tri različne okupatorje – nacistično Nemčijo, fašistično Italijo in Hortijevo Madžarsko. Takrat smo bili soočeni s poskusom načrtnega izbrisa naše nacionalne identitete. Prepoved slovenskega jezika, izgon prebivalstva, nasilna asimilacija – vse to je ustvarilo razmere, v katerih upor ni bil izbira, temveč preprosta nujnost, česar nekatere naše politične stranke in skupine na žalost še vedno ne sprejemajo.
V takratnem zgodovinskem trenutku, ko je grozila uvedba totalitarnega nacističnega in fašističnega ustroja povsod po Evropi, je pri nas pred 85 leti nastala Osvobodilna fronta slovenskega naroda. Bila je več kot politična organizacija – bila je izraz kolektivne volje takratnih vodilnih slovenskih političnih sil, od komunistov do Sokolov, krščanskih socialistov ter kulturnikov, da se bo slovenski narod enotno uprl tujim zavojevalcem.
Potek osvobodilnega boja na žalost ni bil enostaven niti premočrten, ker se je del političnih strank odločil za kolaboracijo z okupatorji oziroma za izdajstvo. To je po vojni pripeljalo do maščevanja oziroma množičnih pobojev, kar našo politično stvarnost še vedno zelo obremenjuje. Ta medvojna razklanost je prerasla v tragičen bratomorni spopad, ki je pustil dolgotrajne posledice v slovenski družbi.
Če pogledamo širše, je bil slovenski upor del velikega svetovnega konflikta oziroma svetovne vojne. Na eni strani so bile sile osi, na drugi zavezniki. Slovensko partizansko gibanje je bilo del širšega evropskega protinacističnega in protifašističnega odpora. Prizadevalo si je za mednarodno priznanje. V tem kontekstu je slovenski narod skozi upor utrjeval svojo politično identiteto. To je kasneje vplivalo tudi na naš položaj v okviru jugoslovanske federacije in nam omogočilo, ko so politične razmere v Jugoslaviji postale nevzdržne, razglasitev neodvisnosti. Brez osvobodilnega boja, v katerem so pomembno vlogo imeli Primorci, se to ne bi zgodilo.
Slovenska država je v 35 letih obstoja utrdila svoj mednarodni položaj, kar dokazuje dejstvo, da smo bili že dvakrat člani Varnostnega sveta OZN. Na žalost mednarodni položaj postaja vse bolj nestabilen in nevaren. 80 let po drugi svetovni vojni, ko nas njeni zadnji udeleženci zapuščajo, nekdanje revanšistične in militaristične sile znova dvigujejo glave in se več kot očitno pripravljajo na novo vojno.
Tudi EU ni več organizacija, ki bi stremela k miru za vsako ceno. Vojna v Ukrajini je spremenila Evropo v prizorišče novega potencialnega globalnega spopada. To moramo za vsako ceno preprečiti. Mislim, da delite moje mnenje, da je obstanek demokratične EU v našem življenjskem interesu. Zato naše politične elite, ki velikokrat preveč lahkotno popuščajo interesom bruseljske birokracije in velikih držav, ne smejo pristati na to, da bi EU prerasla v avtoritarno združbo, kar je trenutni trend. To potrjujejo na primer poskusi nekaterih najbolj vplivnih držav in politikov, da bi načelo soglasja nadomestili s sistemom preglasovanja, v katerem majhne države ne bodo imele več enakovredne besede.
Ta trend sovpada s splošnim zaostrovanjem mednarodnega položaja, ki po kubanski krizi leta 1962, ko je grozila atomska vojna med Zahodom in Sovjetsko zvezo, še nikoli ni bil tako napet, kot je danes. Genocid nad Palestinci v Gazi in Palestini nasploh, čemur se je Slovenija kot ena redkih evropskih držav uprla, je poleg brezobzirnega napada oziroma agresije Izraela in ZDA na Iran pripeljal do popolnega razvrednotenja mednarodnega prava in morale. Ameriški predsednik Trump, ki postaja odkriti diktator, je na žalost vse manj razsoden politik, in lahko svet pahne v skrajni posledici celo v atomski spopad.
Slovenija mora v teh viharnih in nepredvidljivih časih ohraniti notranjo enotnost in doseči novo soglasje o naši nadaljnji poti. Rezultati zadnjih parlamentarnih volitev, v katere so bile očitno vpletene tudi tuje sile – mislim predvsem na Izrael –, pa prelom obljube volivcem ene od parlamentarnih strank, že prvi dan po volitvah in nenačelno trgovanje s sestavo nove koalicije kažejo, da bo tudi v Sloveniji politični položaj v naslednjem obdobju nestabilen in napet. Kljub temu ne smemo za nobeno ceno dopustiti, da bi Slovenija krenila v smer iliberalne demokracije, ki je samo drug izraz za avtoritarni sistem.
Danes, ko (še) živimo v miru in v lastni državi, se moramo zavedati prehojene poti, ki je pripeljala do neodvisne države Slovenije.
Naj bo dan upora priložnost za razmislek: o svobodi, o odgovornosti in o tem, kako pomembno je ohranjati enotnost v ključnih trenutkih zgodovine.
Smrt fašizmu.
26. 4. 2026
-------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------
SLOVENSKA VEJA MEDNARODNE MREŽE ANTIFAŠISTOV OB DNEVU EVROPE OZIROMA ZMAGE: MI SMO ZA MIR!
Ob Koseškem bajerju v Ljubljani je bilo danes zborovanje, ki ga je priredila, v navezi z evropskim poslancem Matjažem Nemcem (SD), Organizacija globalna mobilizacija progresivnih sil, ki se bori za mir. Glede na to, da niti stranka Svoboda niti Levica nista sodelovali na zborovanju, izguba oblasti za levo sredinske stranke očitno še vedno ni dovolj močan argument za skupen nastop. Ker sem moral radikalno skrajšati svoj nagovor, ga tukaj objavljam v celoti.
Spoštovane udeleženke in udeleženci današnjega zborovanja.
Pozdravljam vas v imenu slovenske veje Mednarodne mreže antifašistov, ki jo z veliko energije vodi naša nekdanja generalna konzulka v Trstu, Jadranka Šturm. Povezani smo s Hrvati in Italijani, ki so se na tem prostoru med prvimi v Evropi uprli fašizmu. Mreža je že registrirana in je začela delovati, pripravljamo pa tudi digitalno platformo, s katero želimo razširiti prepoznavnost in dostopnost našega delovanja.
Glavni poudarek delovanja mreže ni toliko v obujanju zgodovinskega spomina in obračanju v preteklost, temveč v obrambi demokracije, človekovih pravic, socialne pravičnosti in enakopravnosti ter v soočanju z vse bolj nevarnimi pojavi, kot so: revizionizem in poskusi rehabilitacije kolaboracije, naraščajoči sovražni govor in nasilje proti manjšinam, krepitev skrajno desničarskih gibanj in avtoritarne politike, napadi na svobodo medijev, neodvisne institucije in pravno državo. Prizadevamo si tudi za odpravljanje stigmatizacije ranljivih skupin, beguncev in migrantov.
Mreža si prizadeva ubraniti tudi ustavne vrednote slovenske in evropske družbe, varovati zgodovinsko resnico o narodnoosvobodilnem boju in slovenskem prispevku k zmagi nad fašizmom, opozarjati na sodobne oblike fašizma in avtoritarizma ter se jim odločno upirati, ozaveščati mlade generacije o pomenu antifašističnih vrednot za prihodnost ter ustvariti močan civilni in politični glas proti vsakemu poskusu avtoritarizma, izključevanja in kratenja svoboščin.
Skrbi nas ne le sedanji radikalni politični zasuk Slovenije v desno, ampak tudi razmere v Evropski uniji nasploh. V zvezi s tem bi rad opozoril na naraščanje militantnih neonacističnih skupin v Evropi, kamor sodi tudi vzpon skrajno nacionalističnih oziroma neonacističnih sil v Ukrajini, s čaščenjem narodnega izdajalca Bandere s strani najvišjih ukrajinskih politikov, ter poveličevanje 14. prostovoljske divizije SS Galicija, ki so jo nedavno v Lvovu počastili s parado. Žalostno je, da vladajoče politične elite v EU te sile tolerirajo oziroma jih celo podpirajo.
Slovenci ne smemo pozabiti, da so pripadniki omenjene divizije, pod katere zastavo se je podpisal tudi predsednik s pretečenim mandatom Zelenski, ob koncu druge svetovne vojne na območju Slovenije, ko so branili umik nemške vojske v Tretji rajh, zagrešili hude zločine. Neposredno pred umikom ostankov divizije iz Slovenije, ki jo je v vasi Galicija pri Velenju uničil Šercerjev bataljon, so ujetega 14-letnega kurirčka vrgli živega v ogenj.
Slava njegovemu spominu!
V zvezi s tem v mreži antifašistov težko razumemo, da naši najvišji politiki – predsednica države, predsednik vlade, zunanja ministrica in drugi – med obiski Ukrajine vzklikajo »Slava Ukrajini«, kar je enakovredno ustaškemu pozdravu »Za dom spremni«. Prav tako je nerazumljivo, da države EU skupaj s Slovenijo vsako leto glasujejo proti resoluciji OZN, ki obsoja poveličevanje nacizma, zgolj zato, ker je njen predlagatelj Rusija. EU gor ali dol; nikoli ne smemo pozabiti, da je EU ustvarjena na protifašizmu.
Žalostno je, da se v Evropi več kot 80 let po koncu druge svetovne vojne ter porazu nacizma in fašizma ponovno krepijo omenjene sile. Vodilne politične sile v Evropski komisiji in drugih državah EU so pozabile na zavezo, ki so jo zavezniške sile ob koncu druge svetovne vojne zapisale v ustanovni listini OZN: »Nikoli več vojne.« Danes se v Evropi govori predvsem o pripravah na vojno z Rusijo, medtem ko je beseda mir skoraj prepovedana. Mirovna gibanja in posamezniki, ki glasno zagovarjamo mir za vsako ceno, smo potisnjeni na rob javne razprave in vodilnih medijev – tako v EU kot, žal, tudi v Sloveniji.
Če bomo to dopustili oziroma se temu ne bomo uprli, bomo pod vodstvom nemških in drugih elit največjih držav EU soočeni z nevarnostjo vojne z Rusijo, ki jo z izmišljenimi argumenti predstavljajo kot največjo oziroma celo življenjsko grožnjo Evropi. Več kot očitno je, da evropski militaristi ne vidijo drugega izhoda za ohranitev svoje oblasti kot vojno, ki se lahko konča tudi z uporabo jedrskega orožja. To seveda nikakor ne pomeni, da podpiramo napad na Ukrajino.
Od vodilnih ruskih, ukrajinskih in evropskih politikov zato zahtevamo, da začnejo pogajanja, ustavijo vojno in vzpostavijo novo varnostno arhitekturo v Evropi. Enako velja tudi za Izrael in ZDA, ki nosita velik del odgovornosti za genocid v Gazi, napad na Iran in razpad mednarodnega prava.
Človeštvo je na usodni prelomnici.
V zvezi s tem bi vendarle rad opozoril, da je bila predsednica Slovenije prva med najvišjimi evropskimi politiki, ki je v Evropskem parlamentu dogajanje v Gazi označila za genocid.
Aplavz, prosim.
Današnje razmere so podobne položaju v mednarodnem delavskem gibanju pred drugo svetovno vojno, ko je po razpadu Druge internacionale prišlo do zgodovinskega razkola med socialdemokratskimi, socialističnimi in komunističnimi strankami. Globalna progresivna mobilizacija, v okviru katere poteka tudi današnje zborovanje, mora zavzeti bistveno bolj radikalno stališče v obrambi miru.
Enako velja tudi za stranke slovenskega levega političnega pola, ki v Evropskem parlamentu žal skoraj redno, tako kot njihovi evropski kolegi, glasujejo za orožje in s tem za nadaljevanje vojne v Ukrajini.
Smrt fašizmu!
9. 5. 2026
-------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------
DEUS EX MACHINA S KITAJSKIMI ZNAČILNOSTMI
Deus ex machina je bil v antičnih grških dramah literarni izraz za nenaden razplet nekega nerešljivega problema, ki ga je razrešilo posredovanje enega od grških bogov. V podobni vlogi danes nastopa predsednik Kitajske Xi Jinping. Pred nekaj dnevi je ameriški predsednik Donald Trump z zanj nenavadno prijaznostjo (ponižnostjo) poskušal pridobiti njegovo podporo za končanje vojne v Perzijskem zalivu, seveda pod ameriškimi pogoji. Zadnja dva dneva pa ga je ruski predsednik Vladimir Putin na pogovorih v Pekingu poskušal prepričati v podporo ruskemu načrtu za končanje vojne v Ukrajini. Kitajska je v obeh primerih jeziček na tehtnici. Brez njenega sodelovanja ni več mogoče rešiti nobene pomembnejše svetovne krize.
Svet je te dni ponovno na robu hude zaostritve vojne, tako v Perzijskem zalivu kot tudi v Ukrajini. Ameriški predsednik Trump ponovno grozi Iranu, da ga bo »zbombardiral do konca«, če ne bo takoj sprejel njegovega diktata. Po zadnjem najbolj obsežnem ukrajinskem napadu z droni na Moskvo pa naraščajo pritiski na ruskega predsednika Putina, naj z »najtežjim« orožjem napade Ukrajino, če to ne bo zaleglo, pa tudi tiste države članice Nata, ki Ukrajini dobavljajo omenjena orožja. V enem in drugem primeru grozi stopnjevanje vojne, ki se lahko konča s katastrofalnim globalnim spopadom med velikimi silami.
Tako Trump kot Putin iščeta podporo za svoja stališča v Pekingu, ki postaja svetovni arbiter. Nedavni delovni obisk ameriškega predsednika Trumpa v Pekingu je pokazal, da Trumpu Ši Džinpinga ni uspelo prepričati v svoj prav. To potrjuje tudi dejstvo, da ob koncu obiska niso objavili skupnega sporočila, ampak dve v marsičem različni verziji. Na kitajski strani so poudarili pomen sodelovanja za skupno dobro, od kriznih žarišč pa so omenili zgolj vprašanje Tajvana, slednji v ameriški verziji sploh ni omenjen. Trump, ki je skušal pridobiti Ši Džinpinga za pritisk na Iran, je po koncu obiska dejal, da nasprotuje neodvisnosti Tajvana in da bo še enkrat premislil o napovedani doslej največji prodaji orožja Tajvanu. Nekateri analitiki menijo, da bi bil Trump pripravljen Tajvan celo zamenjati za Iran.
Američani v svoji inačici sporočila trdijo, da imata Kitajska in ZDA podobne poglede na dogajanje v Perzijskem zalivu. Obe državi se zavzemata za svobodno plovbo skozi Hormuško ožino, Kitajska pa naj bi nasprotovala tudi uvedbi pristojbin za plovbo skozi ožino. Obe sta prav tako proti temu, da bi Iran izdelal jedrsko orožje, čemur se je Iran sicer že pred leti uradno odrekel.
Iran je verjetno tudi pod vplivom Pekinga Američanom izročil nov mirovni predlog, vendar ni pristal na ameriški diktat, zlasti glede plovbe skozi zaliv. Kitajska kljub temu, da zagovarja svobodno plovbo skozi ta preliv, ne more dovoliti, da bi ZDA skupaj z Izraelom Iran, ki je kitajski strateški zaveznik, spravile na kolena.
Analitiki trdijo, da je kljub temu vse bolj verjetno, da bodo Američani skupaj z Izraelci v prihodnjih dneh znova začeli srdito bombardirati Iran. V tem primeru utegne Iran napasti tudi naprave za razsoljevanje vode v državah ob Perzijskem zalivu in v Izraelu, s čimer bi življenje v tem delu sveta postalo skoraj nemogoče. Če se bo Trump sprijaznil z dejstvom, da ne more premagati Irana, pa utegne preusmeriti pozornost javnosti s poskusom napada na Kubo.
Podobno kočljiv, če ne še hujši položaj je tudi na ukrajinski fronti. Ruska vojska je po ocenah analitikov v bistvu dobila vojno z Ukrajino, vendar slednja z droni in raketami dolgega dosega vse pogosteje napada cilje globoko v Rusiji. Nedavni doslej najbolj množični napad dronov na Moskvo, ki so leteli čez ozemlje baltskih držav, je bil po ocenah analitikov verjetno kaplja čez rob.
Ruske vojaške in politične elite vse bolj pritiskajo na Putina, naj se maščuje z napadi na tiste države članice Nata, ki Ukrajini dobavljajo omenjeno orožje oziroma dopuščajo napade na Rusijo. Več upokojenih generalov zahteva oster odgovor, najbolj radikalen pa je častni predsednik ruskega Sveta za zunanjo in obrambno politiko, akademik Sergey Karaganov, ki zahteva napade na tiste države članice Nata, ki Ukrajini dopuščajo napade na Rusijo in ji dobavljajo omenjeno orožje — v skrajnem primeru tudi z uporabo taktičnega jedrskega orožja.
Glede na to, da Putin zaradi domnevno premalo odločne politike do Nata izgublja priljubljenost in da vse bolj naraščajo zahteve po končanju vojne v Ukrajini, je veliko vprašanje, ali bo še vztrajal pri dosedanji politiki. Samo vprašanje časa je verjetno, kdaj in v kakšni obliki bo ukazal povračilni napad na eno izmed držav Nata, kar bi lahko pomenilo uvod v neposreden spopad med Rusijo in Natom. V bistvu smo pred novo evropsko vojno najširših razsežnosti. Tega dejstva se v evropskih prestolnicah, ki se pripravljajo na vojno z Rusijo očitno ne zavedajo. Kitajski predsednik je v sredo dejal, da bi se morali Kitajska in Rusija upreti "vsem enostranskim ustrahovanjem in dejanjem, ki spreminjajo zgodovino".
Kitajska v vsakem primeru nasprotuje širjenju vojne, tako v perzijskem zalivu kot v Evropi, vprašanje pa je ali ima kitajski predsednik enako moč, kot so jo imeli nekoč bogovi v antičnih dramah.
21. 5. 2026
-------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------
DRSENJE V EVROPSKO VOJNO
Ameriška zgodovinarka Barbara Tuchman je v svoji knjigi o prvi svetovni vojni »Topovi v avgustu« napisala, da so evropske sile leta 1914 v vojno vstopale kot »mesečniki« oziroma ljudje z zavezanimi očmi. Nekaj podobnega se očitno dogaja tudi več kot sto let kasneje. Namesto da bi se vojna v Ukrajini, kot je napovedal pred nekaj dnevi ruski predsednik Vladimir Putin, kmalu končala, obstaja vse večja nevarnost, da se bo še bolj zaostrila in razširila tudi na druge evropske države. Ukrajinska vojska je namreč s preleti brezpilotnih letalnikov in raket dolgega dosega čez ozemlje baltskih držav in Finske, ki so članice NATO, začela napadati Moskvo in druge cilje vse globlje v Rusiji. S tem se Nato vse bolj približuje rdeči črti oziroma dejstvu, da bo tudi formalno postal stranka v vojni z Rusijo, še posebej, ker te napade omogočajo inštruktorji Nata, satelitski obveščevalni podatki in pogosto tudi brezpilotni letalniki ter rakete, izdelani v državah Nata.
Kaplja čez rob je bil napad ukrajinske vojske na dijaški dom v Starobelsku, v katerem je izgubilo življenje 21 ljudi, večinoma dijakinj. Ukrajina šteje to območje Luganska, ki ga je Rusija formalno priključila k Ruski federaciji, za svoje ozemlje, kar pomeni, da je v tej teroristični akciji ubila svoje državljane. Evropske države, vključno z našo, tega napada niso obsodile, so pa z najostrejšim besedami obsodile ruski povračilni napad na Kijev. Rusko zunanje ministrstvo je pozvalo tuje državljane, vključno z diplomati, naj zapustijo Kijev, zunanji minister Lavrov je o tem v telefonskem pogovoru obvestil tudi ameriškega državnega sekretarja Rubia. Sporočil mu je, da bo ruska vojska odslej sistematično napadala centre odločanja oziroma objekte, ki jih uporablja ukrajinska vojska.
Napadala naj bi predvsem poveljniška mesta in bunkerje, v katerih so nameščena. Vojaški analitiki ocenjujejo, da se ruska vojska pripravlja, da bo zavzela Kijev. Dejstvo, da države EU doslej niso ukazale množične evakuacije svojih diplomatov iz Kijeva, kaže, da so pripravljene na doslej najhujšo zaostritev odnosov z Moskvo, po drugi strani pa ocenjujejo, da ruska vojska (še) ne bo izvedla splošnega napada na Kijev. Zelenski poskuša zato, ker ukrajinska vojska izgublja na bojišču, v vojno na vsak način neposredno vplesti evropske države, še posebej zato, ker je za Združene države Amerike Ukrajina zaradi vojne z Iranom vse bolj v drugem planu. Finska je včeraj zahtevala od Ukrajine naj ustavi napade na Rusijo čez finsko ozemlje.
V zadnjem času se v zahodnih medijih v okviru informacijske vojne, ki divja med obema stranema, pojavlja vse več trditev, da je ruska vojska začela izgubljati oziroma da je v vse večji defenzivi. Anne Keast-Butler, ki je vodja britanske agencije za elektronsko obveščevalno dejavnost, je pred nekaj dnevi v svojem prvem govoru na tem položaju dejala, da ruske sile v Ukrajini prvič od konca leta 2022 "na bojišču nazadujejo", generalni inšpektor Pentagona pa v poročilu ameriškemu kongresu nasprotno ugotavlja, da ima ruska vojska odločilno strateško premoč in da Ukrajina kljub izredni zahodni pomoči v vojni, ki je zahtevala okrog dva milijona mrtvih, ne more premagati ruske vojske. Slednja naj bi nadaljevala ofenzivo, dokler ne bo prevzela nadzora nad celotnim Donbasom. Kljub pomoči v višini okrog 700 milijard dolarjev Ukrajina po tej oceni izgublja vojno.
Putin, ki je pod vse večjim pritiskom političnih in vojaških elit ter javnosti, naj čim prej konča vojno, je pred težko, morda tudi usodno dilemo, do katere mere naj zaostruje vojaški pritisk na Ukrajino, da ne bo sprožil neposrednega spopada z Natom, kar je brez dvoma cilj Zelenskega. V zadnjem napadu Orešnika naj bi bila na primer porušena podzemna infrastruktura Nata v bližini Kijeva. Ker so ukrajinski napadi na ruske energetske objekte po ocenah analitikov zmanjšali ruski izvoz nafte za 10 do 15 odstotkov, je jasno, da je v interesu Moskve, da se vojna čimprej konča.
V primeru, da se bodo nadaljevali ukrajinski napadi na cilje globoko v ruskem zaledju čez baltske države, bodo slednje po ocenah analitikov naslednji ruski cilj. Iran je na primer v okviru pravice do samoobrambe raketiral ameriška vojaška oporišča v zalivskih državah, ki so bila uporabljena za napade na Iran. V primeru ruskega raketnega napada na baltske države bi stopil v veljavo 5. člen pogodbe Nata o kolektivni samoobrambi držav članic. Čeprav ta člen ne velja avtomatično, bi takšen napad lahko povzročil začetek neposrednega spopada med Natom in Rusijo. O tem bi seveda odločali v Washingtonu.
3. junija se bo v Sankt Peterburg začel mednarodni gospodarski forum, ki bo letos najpomembnejši tovrstni dogodek v Rusiji. Dnevi, ki nas ločijo do takrat, bodo brez dvoma odločilni, saj si v Moskvi praktično ne morejo dovoliti, da bi ga morali tako kot vojaško parado ob dnevu zmage v Moskvi, odpovedati.
Zdi se, da se evropski državniki, tako kot avgusta 1914, pogrezajo v novo usodno vojno. Res je skrajni čas, da orožje in grožnje zamenjajo pogovori med evropskimi prestolnicami in Moskvo. Namesto tega da bi Evropska komisija čimprej imenovala svojega pogajalca na pogajanjih z Rusijo, pripravlja nov že 21 sveženj sankcij proti Rusiji.
28. 5. 2026
-------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------
MEMENTO MORI
V spomin prijatelju Stanku Bensi
Februarja letos sva se pogovarjala, da bi, ko nas bodo ogreli prvi močnejši sončni žarki, v Novem Sadu posnela dokumentarni film o Prekmurcih, ki so jih med vojno izselili v Srbijo. Nemiri v Novem Sadu in njegovo načeto zdravje so preprečili, uresničitev zamisli, da bi njegova zadnja knjiga o prekmurskih izseljencih Nikjer doma, izdana leta 2022, dobila tudi filmsko različico.
Stanko je bil velik domoljub, morda mu v Prekmurju ni bilo enakega. Svoje življenje je posvetil prizadevanjem za ohranjanje spomina na Primorce, ki so zaradi vojne vihre v času prve svetovne vojne našli zatočišče v tem delu Slovenije. Življenje njegove družine je bilo podobno trdo kot življenje ljudi ob Muri, ki jih je mojstrsko opisoval v svojih delih Miško Kranjec.
Po prvi svetovni vojni so razseljeni Primorci od oblasti Kraljevine Jugoslavije dobili manj vredna poplavna zemljišča v Benici ob Muri, kjer so si postavili skromne lesene koče. Življenje je bilo težko. Mura je pogosto poplavljala, zemlja ni bila posebej rodovitna. Z bratom sta vestno hodila v več kilometrov oddaljeno šolo. Kako težko je bilo njihovo življenje, je mogoče videti danes v muzeju, repliki nekdanjih lesenih hiš, ki jo je postavilo Društvo Primorcev in Istranov. Stanko je bil glavni pobudnik in dolgoletni predsednik tega društva ter muzeja, v katerem je številnim obiskovalcem vneto in neumorno razlagal njihovo pogosto prezrto zgodovino.
Slovenci smo imeli zgodovinsko srečo, da je bilo Prekmurje ob koncu prve svetovne vojne zaradi odločnega delovanja Prekmurcev, tako na pariški mirovni konferenci leta 1919 kot tudi doma, priključeno Kraljevini SHS. Dejstvo je, da tedanje slovenske politične elite niso gledale čez Muro. Predsednik takratne slovenske narodne vlade, vitez Pogačnik, je denimo dvema Prekmurcema, ki sta ga prišla prosit za priključitev Prekmurja k Jugoslaviji, začudeno dejal: »Ali tudi v Prekmurju govorite slovensko?«
Le malo je manjkalo, pa bi ta del Slovenije ostal del Madžarske ali morda celo Avstrije. Stanko je na to dejstvo v številnih pogovorih, ki sva jih imela na to temo, vedno znova opozarjal. Še danes je Prekmurje, vsaj v miselnosti osrednje Slovenije, pogosto videti daleč od Ljubljane.
Ta dejstva je Stanko razkril tudi v dokumentarnem filmu Primorski eksodus, ki smo ga leta 2013 na podlagi njegove prve knjige o razseljenih Primorcih Od Soče do Mure pripravili Metka Lokar, Joco Žnidaršič in jaz. Nikoli ne bom pozabil dolge, zgovorne globoke tišine, ki je zavladala v dvorani lendavskega gledališča po premiernem predvajanju filma. Prekmurski Primorci še danes niso pozabili svojih korenin.
Stanko in njegov brat Tone sta mi večkrat dejala: »Izhajava iz Primorske, vendar sva Prekmurca.« V teh besedah je bilo veliko resnice. Tako kot brez Primorske danes ne bi bilo neodvisne Slovenije, je ne bi bilo niti brez Prekmurja. Primorci so postali njegov sestavni del. Počasi tekočo Muro, prekmurske ravnice ter duše tamkaj živečih ljudi so obogatili s primorsko radoživostjo, odprtostjo in energijo. To potrjuje tudi dejstvo, da sta Stanko in njegov brat Tone skupaj z družinskimi člani ustanovila uspešno podjetje.
Stanko, visok in slok intelektualec, kulturnik, zgodovinar, podjetnik in skrben oče, ki je vedno izbiral besede in jasno izražal svoje misli, je pustil neizbrisen pečat temu delu Prekmurja in slovenskemu narodu nasploh. V času, ko nam različni politiki znova rišejo nove zemljevide in meje, si moramo posebej zapomniti njegovo zavzemanje za ohranjanje zgodovinskega spomina in sožitja v tem delu Slovenije.
Hvaležen sem usodi, da sva se spoznala in delila skupne cilje.
Počivaj v miru. Moje in Metino sožalje družini!
P.S. jutri, v petek ob 20.00 bo televizija AS njemu v spomin in slovo predvajala dokumentarni film Primorski eksodus.
11. 6. 2026
---------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------
POMIŠLJANJA OB 35. LETNICI NEODVISNOSTI SLOVENIJE
Ljudje po dopolnjenem 35. letu starosti običajno postanejo zrele osebnosti, države pa očitno potrebujejo mnogo več časa, da dosežejo to raven. To velja tudi za našo državo. Nova koalicija napoveduje doslej najbolj radikalne družbene spremembe, čeprav za to ni dobila neposrednega mandata volivcev, saj je prišla na oblast s kreativno uporabo parlamentarne aritmetike oziroma prelomljenih obljub nekaterih strank.
Slovenija nujno potrebuje, glede na to, da so mednarodni odnosi v najhujši krizi po koncu druge svetovne vojne, nacionalno soglasje o tem, kako naprej, oziroma v kakšni državi bomo živeli; v demokraciji ali v vse bolj avtoritarni državi. Sinočnji nesramni žvižgi predsednici republike na osrednji državni proslavi ob 35. obletnici neodvisne Slovenije, dokazujejo, da smo daleč od soglasja. Iz zgodovine se očitno nismo ničesar naučili. Razdeljeni na več nasprotnih (sovražnih) strani bomo lahek plen nove globalne delitve interesnih sfer, ki se vse bolj nakazuje. Neodvisni bomo ostali samo pod pogojem, če bomo enotni.
Tudi odnosi med veliki silami so vse bolj napeti. Vse mednarodne organizacije – od OZN, ki bi morala biti glavni steber mednarodnega reda, utemeljenega na veljavnih pravilih mednarodnega prava, do EU, ki je bila ustanovljena zato, da bi spodbujala mednarodno sodelovanje in s tem mir, so v hudi krizi. Svet je na zgodovinski prelomnici.
V Evropi se 81 let po koncu druge svetovne vojne znova krepi militarizem, najmočnejše evropske države pa se odkrito pripravljajo na vojno z Rusijo, v katero nameravajo pahniti celoten kontinent. To potrjuje tudi dejstvo, da je britanski premier Starmer preden je pred nekaj dnevi napovedal odstop, podpisal ukaz za uporabo britanskih raket dolgega dosega Storm Shadow za napade na cilje globoko v Rusiji. Njegova politična zapuščina bo poleg hudih gospodarskih težav, v katerih se je znašla Velika Britanija, predvsem zaostrovanje odnosov z Rusijo.
Britanska politika šteje Rusijo že od krimske vojne leta 1854 naprej, z izjemo obdobja druge svetovne vojne, za svojega glavnega geopolitičnega tekmeca. Podobnega mnenja so danes tudi vodilni politični krogi v Nemčiji in Franciji, državah, ki sta v času Napoleona in Hitlerja izvedli neuspešni invaziji na Rusijo. Njune politične elite, ki so po anketah javnega mnenja izgubile zaupanje državljanov in s tem legitimnost, naj bi videle izhod iz krize le v zaostrovanju mednarodnih napetosti in pripravah na vojno z Rusijo. Nato je praktično že v odkriti vojni z Rusijo. Samo vprašanje časa je kdaj bo izbruhnil odkrit spopad, če se bodo ukrajinski napadi na cilje globoko v notranjosti Rusije nadaljevali.
Namesto da bi države EU vlagale v izobraževanje, znanje in raziskave, bodo – tudi na zahtevo ameriškega predsednika Trumpa, ki želi okrepiti ameriški vojaško-industrijski kompleks vse več sredstev namenjale oboroževanju. To potrjuje tudi podatek, da EU na primer zaostaja za ZDA in Kitajsko pri vlaganjih v razvoj umetne inteligence, ki je postala eno ključnih meril tehnološkega napredka.
Evropske države bodo svoje mesto v mednarodni delitvi dela ohranile le pod pogojem, če se bodo odrekle pretiranemu militarizmu. Predpogoj za to je končanje vojne v Ukrajini, pa tudi ameriške in izraelske agresije na Iran, ki bi se lahko zaradi prekinitve izvoza nafte iz območja Perzijskega zaliva končala s svetovno gospodarsko depresijo, podobno tisti iz tridesetih let prejšnjega stoletja.
Namesto groženj z vojno in celo z uporabo jedrskega orožja, kar bi pomenilo konec evropske civilizacije, bi morali politiki vseh vrst – tako v EU kot v Rusiji – razmišljati o novem evropskem varnostnem sistemu, ki bi zagotavljal sobivanje vseh držav, velikih in malih. Predpogoj za to so neposredni pogovori med Rusijo in evropskimi državami. Samo tako bo mogoče ponovno vzpostaviti vsaj minimalno zaupanje na obeh straneh.
V tem smislu bi morala delovati tudi slovenska diplomacija. Na žalost se je že prejšnja, Golobova vlada glede vojne v Ukrajini povsem podredila volji največjih evropskih držav. Sedanja vlada bo to politiko očitno nadaljevala, z izjemo Izraela, saj je izvedla popolni politični preobrat v korist Netanjahuja, ki je pred Mednarodnim sodiščem za vojne zločine v Haagu obtožen za izvedbo genocida v Gazi. Ta preobrat je v nasprotju z evropskim trendom, saj postaja vse več držav zelo kritičnih do Izraela. Celo Trump, ki je doslej brez premisleka omogočal agresivno izraelsko politiko, se je začel distancirati od Netanjahuja.
Slovenija je res premajhna država, da bi lahko spremenila tok dogajanja v Evropi, nesprejemljivo pa je, da bi bili del toka, ki vodi v novo evropsko vojno. To nam zapoveduje tudi ustava.
Tako evropske države kot tudi mi, bi se morali posvetiti reševanju ostalih usodnih vprašanj, ki ogrožajo obstoj naše civilizacije. Eno takšnih je vprašanja upadanja števila prebivalstva in hitro staranja prebivalstva. Ob koncu stoletja naj bi v Sloveniji živelo okoli 1,9 milijona prebivalcev, torej približno 100.000 manj kot danes. Projekcije napovedujejo, da bo delež prebivalstva slovenske narodnosti s sedanjih 83 odstotkov padel na približno 70 odstotkov, lahko pa tudi nižje. Če se bodo ti trendi nadaljevali, bomo postopoma izgubili svojo državo.
Druga pereča kriza je segrevanje ozračja. Po podatkih Kopernikovega programa za spremljanje podnebja, temperature v Evropi naraščajo hitreje kot drugod po svetu. Medtem ko se je svet od predindustrijskega obdobja, torej od leta 1850, ogrel za približno 1,4 stopinje Celzija, se je Evropa segrela za kar 2,4 stopinje.
Namesto da se evropski državniki brez treznega premisleka ukvarjajo s pripravami na vojno in podlegajo novemu militarizmu, bi se morali osredotočiti na vprašanje, kako bo Evropa odpravila tako demografsko kot podnebno krizo.
25. 6. 2026
---------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------
DVESTOPETDESET LET AMERIŠKE NEODVISNOSTI
V soboto bo minilo 250 let od razglasitve neodvisnosti ZDA. Četrtega julija 1776 je namreč Drugi ameriški celinski kongres sprejel Deklaracijo o neodvisnosti, s katero je trinajst britanskih kolonij razglasilo prekinitev političnih vezi z britansko krono. Ta zgodovinski dogodek ni pomenil le rojstva nove države, temveč tudi začetek procesa globalne dekolonizacije, ki je bistveno vplival na razvoj demokracije, človekovih pravic in mednarodnega prava po svetu.
Ameriški ustanovni očetje, predvsem glavni avtor Deklaracije o neodvisnosti Thomas Jefferson, so se pri oblikovanju njenih temeljnih načel, kot ugotavljajo nekateri zgodovinarji, zgledovali tudi po staroveškem ustoličevanju vladarjev na Gosposvetskem polju oziroma po ljudovladi, kar je star slovenski izraz za demokracijo oziroma vladavino ljudstva. Ta teza sicer ni splošno sprejeta.
Ob četrt tisočletja dolgi poti se zastavlja vprašanje, kako uspešno so Združene države uresničile ideale, zapisane v Deklaraciji, in kakšna je njihova vloga v svetu enaindvajsetega stoletja.
Ameriška revolucija je nastala kot odgovor na dolgoletne spore med kolonijami in britansko krono. Deklaracija o neodvisnosti pravi, da so vsi ljudje enaki ter da imajo neodtujljive pravice do življenja, svobode in prizadevanja za srečo. Kljub visokim idealom pa je bila mlada republika polna protislovij. Medtem, ko je govorila o svobodi, je bilo suženjstvo še vedno zakoreninjeno v južnih zveznih državah, politične pravice pa so bile omejene predvsem na premožne bele moške. Domorodci oziroma več milijonov Indijancev so bili izgnani z ozemelj, ki so jih naseljevali stoletja, in strpani v rezervate, kjer so bili zdesetkani. Rasizma se ZDA kljub odpravi suženjstva niso otresle vse do sredine prejšnjega stoletja. Šele gibanje za državljanske pravice pod vodstvom Martina Luthra Kinga ml. je doseglo odpravo rasne segregacije.
Načelo delitve oblasti, sistem zavor in ravnovesij ter zvezna ureditev države so postali vzor številnim drugim državam. Dodatek o človekovih pravicah, znan kot Bill of Rights, je utrdil svobodo govora, veroizpovedi, tiska in zbiranja ter zaščitil posameznika pred samovoljo oblasti.
V dvajsetem stoletju so Združene države postale vodilna svetovna sila. Brez posega ZDA v drugi svetovni vojni na zavezniški strani, bi bila zmaga v Evropi in v Aziji nad fašizmom oziroma nacizmom mnogo težja. Po letu 1945 so imele ZDA ključno vlogo pri ustanovitvi Organizacije združenih narodov ter vzpostavitvi mednarodnega liberalnega reda, utemeljenega na mednarodnem pravu. ZDA so zmagale v tako imenovani hladni vojni proti Sovjetski zvezi, ki je leta 1991 razpadla, ker zaradi rigidnega notranjega sistema ni vzdržala tehnološke, politične in vojaške tekme z najmočnejšo kapitalistično državo na svetu.
Združene države so po drugi svetovni vojni postale vodilna sila na področju znanosti, tehnologije, kulture in izobraževanja. Dosežki vesoljskega programa Apollo, pristanek na Luni, razvoj interneta, računalniške tehnologije in umetne inteligence ter vpliv ameriških univerz, filmske industrije in glasbe so bistveno oblikovali sodobno globalno družbo.
Toda ameriška moč je bila velikokrat zlorabljena. Vojaški posegi v različnih delih sveta – teh je bilo več kot 120, od Vietnama, Iraka in Afganistana do najnovejšega napada skupaj z Izraelom na Iran – so pokazali, da se ZDA niso odrekle klasičnemu imperializmu. Hkrati se država doma sooča z naraščajočo politično polarizacijo, družbenimi neenakostmi, vprašanji priseljevanja, rasnih odnosov, zdravstvenega sistema, postopnega uvajanja cenzure, naraščanjem avtoritarizma in erozijo zaupanja v demokratične ustanove.
Vse večji geopolitični vzpon Kitajske in drugih držav svetovnega juga, pomeni nov izziv ameriškemu vodstvu. Ameriške politične elite se namreč niso odrekle težnji, da bi še naprej vodile svet kot edini hegemon, kljub temu da gospodarska, finančna in politična moč ZDA relativno hitro upadajo.
ZDA, ki jih vodi vse bolj nepredvidljiv in zmeden (imperialni) predsednik Trump, so postale glavni dejavnik nestabilnosti v svetu. Brez širjenja vojaške zveze Nato na ozemlje nekdanje Sovjetske zveze danes v Ukrajini ne bi divjala huda vojna, ki lahko v skrajni posledici pripelje do globalnega spopada z uporabo jedrskega orožja. Podobne posledice ima lahko tudi ameriško-izraelski napad na Iran.
Tako imenovani judovski lobi je s svojim velikim lobističnim vplivom ugrabil ameriško državo. Proslavljanje njene 250-letnice je zato predvsem priložnost, da se ZDA vrnejo k idealom svojih ustanoviteljev. To je predpogoj za mir v svetu.
2. 7. 2026
----------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------
RUSKA KAPELICA: SPOMIN NA PRETEKLOST, OPOMIN ZA PRIHODNOST
Letos je minilo že 110 let od zgraditve Ruske kapelice pod Vršičem, ki so jo ruski vojni ujetniki zgradili v spomin na žrtve plazu, ki je marca 1916 zasul njihovo taborišče. Ruski vojni ujetniki so gradili cesto čez prelaz Vršič. V plazu je življenje izgubilo okoli 110 ruskih vojnih ujetnikov. Ruska kapelica je postala trajen pomnik žrtev prve svetovne vojne na tem območju.
Slovesnost so pripravili Društvo Slovenija–Rusija, Veleposlaništvo Ruske federacije v Sloveniji in Občina Kranjska Gora. Predsednik Društva Slovenija–Rusija Saša Ivan Geržina je poudaril, da Ruska kapelica ni le spomenik preteklosti, temveč univerzalni simbol človečnosti, sočutja in odgovornosti za mir. To je še posebej pomembno v času najhujšega zaostrovanja mednarodnih razmer po koncu druge svetovne vojne.
Slovesnost, ki se je končala z ekumensko molitvijo ter pozivi k miru in sodelovanju, je bila spoštljiv opomin in spomin na strahote vojne. Tudi letos so se vodilne slovenske politične stranke v veliki meri izognile udeležbi na tej slovesnosti, na kateri se je zbralo več sto ljudi. Med udeleženci so bili prvi predsednik samostojne Slovenije Milan Kučan, poslanka Gibanja Svoboda Lena Grgurevič, ki je reševala čast največje opozicijske stranke, ter župan Ljubljane Zoran Janković.
Ruska kapelica je postala simbol rusko-slovenskega sodelovanja in prijateljstva ne glede na sedanje zapletene politične razmere, v katerih sta se obe državi znašli na nasprotnih straneh vojne v Ukrajini, pa tudi drugih odprtih mednarodnih vprašanj.
Na slovesnosti se mi je utrnila misel na pripombo, ki jo je pred mnogimi leti v pogovoru izrazil eden najbolj znanih svetovnih družboslovnih mislecev Noam Chomsky. Dejal je, da bo Rusija, edina slovanska velesila, še tisoč let naša soseda in da Evropa brez urejenih odnosov z njo ne bo mogla zaustaviti svojega zatona.
Ker nas kultura povezuje, bi bil čas, da bi v Sloveniji ponovno obnovili delovanje Ruskega kulturnega centra v Ljubljani.
Naš rojak Bogumil Vošnjak, ki je leta 1904 obiskal ruskega pisatelja Leva Tolstoja v Jasni Poljani, je po pogovoru z njim v knjigi Na razsvitu zapisal, da nikakršno nasilje ne more prinesti trajne družbene prenove in da prava moč izhaja iz moralne prenove posameznika.
Vsakoletne spominske slovesnosti pri Ruski kapelici so opomin, da se zgodovina žal ponavlja.
26. 7. 2026 ----------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------
SPOŠTOVANI PRIJATELJI,
ker sem si avgusta na Facebooku vzel dopust, me številni bralci sprašujejo, kdaj bom nadaljeval s pisanjem. Evo, spet sem nazaj. Veseli me, da cenite moje zapise. Na Radiu Murski val sem sicer tudi avgusta ob četrtkih dopoldne redno objavljal svoje komentarje.
Salto mortale slovenske zunanje politike
Obe najpomembnejši svetovni krizi – vojna v Ukrajini in vojna v Perzijskem zalivu – sta se zaostrovali tudi med poletjem, nova Janševa vlada pa je takoj po prevzemu oblasti izvedla najbolj radikalen zasuk v slovenski zunanji politiki od razglasitve neodvisnosti do danes.
Slovenija je namreč uradno postala poleg ZDA največji zaveznik Izraela – ene najbolj osovraženih in agresivnih držav na svetu. Zunanji minister Tone Kajzer je napovedal opustitev izrazito kritične in »aktivistične« politike prejšnje vlade do Izraela, posebej do Gaze, ter prehod na tiho diplomacijo, kar je dimna zavesa za opustitev kritiziranja genocida in politike etničnega čiščenja Palestincev, ki ju izvaja Netanjahujeva vlada.
Slovenija
Višek potrditve dobrega sodelovanja bo odprtje izraelskega veleposlaništva v Sloveniji in skorajšnji obisk izraelskega zunanjega ministra. Netanjahu, ki bo po vsej verjetnosti izgubil parlamentarne volitve, ki bodo konec oktobra, je pred nekaj dnevi od ameriškega predsednika Donalda Trumpa zahteval, da podpre uresničitev njegovega načrta za izgon vseh Palestincev iz Gaze. Bodo omenjeni načrt podprli tudi v novi slovenski vladi?
Vzporednico z najbolj temnim obdobjem izraelske in evropske zgodovine daje tudi predvolilni videospot notranjega ministra Itamarja Ben-Gvira, za katerega so Palestinci živali. Posnetek je bil narejen s pomočjo umetne inteligence. V videu, ki so ga zaradi zgražanja (v tujini) umaknili z interneta, so palestinski zaporniki prikazani, kako po tekočem traku vstopajo v zapor, ki spominja na nacistično koncentracijsko taborišče, na drugi strani pa izstopajo izstradani, shujšani in obupani.
Podpora Izraelu oziroma Netanjahuju sicer strmo pada tudi v ZDA. Agresivni Izraelski politiki nasprotuje okoli 62 odstotkov Američanov. Splošni trend javnega mnenja je izrazito negativen, zlasti do izraelske vlade in njene vojne politike. Med mladimi Američani in demokrati se je zgodil skoraj zgodovinski premik v korist večje simpatije do Palestincev.
Slovenska vlada več kot očitno bistveno odstopa od tega trenda, kar potrjuje tudi dejstvo, da je z vetom preprečila sprejem resolucije EU o obsodbi načrtov za širjenje izraelskih naselij na okupiranih ozemljih Zahodnega brega. Bivši predsednik republike dr. Danilo Türk je ocenil, da obstaja resna nevarnost, da bi Slovenija postala hlapec Izraela, oziroma instrument njegove zunanje politike.
Človek se sprašuje, ali imajo stranke krščanske usmeritve oziroma njihovi politiki, ki sestavljajo sedanjo koalicijo, še kaj vesti ali pa jih je dokončno prevzela slast vladanja. Papež Leon XIV, ki ostro obsoja izraelsko divjanje, nanje očitno nima nobenega vpliva.
Iz časov, ko sem bil dopisnik v ZDA, sem ohranil kar nekaj prijateljstev med Judi v ZDA, posebej v New Yorku, kjer danes ostro nasprotujejo izraelski genocidni politiki. Podpredsedniku Svetovnega judovskega kongresa in posebnemu tožilcu ameriškega pravosodnega ministrstva, ki je vodil Urad za posebne preiskave nacističnih vojnih zločinov, Eliju Rosenbaumu, sem kot sodelavec akademika Vladimirja Dedijerja dal nekaj sugestij pri pisanju knjige o generalnem sekretarju OZN Kurtu Waldheimu in njegovi dejavnosti na nacistični strani na območju bivše Jugoslavije, posebej v Črni gori.
Zato me je v svoji knjigi tudi pisno navedel.
Eno od vprašanj, ki bo pestilo zgodovinarje še dolgo časa, bo, kako je mogoče, da so Judje, ki so med vojno s strani nacistov doživeli takšne strahote, začeli uporabljati metode, ki jih je mogoče primerjati s strahotnim trpinčenjem njihovih nekdanjih krvnikov. Ponovljeni zločini so z moralnega stališča še hujši kot prvotni.
Tega bi se morale zavedati tudi slovenske politične stranke. Če se Slovenci v narodno-osvobodilnem boju ne bi uprli in bi zmagal nacistični vojaški stroj, bi Slovenci kot narod zaradi politike etničnega čiščenja izginili. Ta usoda je očitno danes namenjena Palestincem.
Pred nekaj dnevi je bila na žalost s čaščenjem pokojnega vojnega zločinca Ratka Mladiča, omenjena politika v nekaterih skrajno nacionalističnih srbskih krogih na območju bivše SRFJ, ponovno obujena.
Podpora izraelski genocidni politiki je seveda povsem v nasprotju s slovensko ustavno usmeritvijo, ki temelji na miroljubni politiki. Izrael je danes daleč najbolj agresivna država na svetu.
Slovenija je, čeprav majhna država, članica EU s pravico do veta, s čimer lahko vpliva na celotno politiko Evropske unije. Tudi zaradi zadnjega slovenskega veta so se v nekaterih evropskih državah pojavile zahteve oziroma premisleki, da bi morali za države, ki se ne strinjajo s posameznimi sklepi na področju zunanje politike, uvesti možnost neopredeljenosti oziroma vzdržanosti, za sklepe, ki so v soglasju z mednarodnim pravom, pa sploh ne bi bilo mogoče več uporabiti veta.
Stališča nove slovenske vlade do tega vprašanja utegnejo vplivati na celotno problematiko odločanja v EU. Velike države se zavzemajo za postopno odpravo veta, kar bi v celoti spremenilo demokratično zasnovo Evropske unije. V skupino držav, ki podpirajo omejevanje pravice do veta, nas je pred par leti uvrstila že bivša znanja ministrica Tanja Fajon.
Janšo nekateri v EU, zaradi zadnjega oziroma prvega veta, ki ga je Slovenija doslej dala v okviru EU, že vidijo kot novega Orbána.
3. 9. 2026
----------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------
OD BLEJSKEGA FORUMA DO PANGHAJA: SVET SE PREMIKA V MULTIPOLARNO UREDITEV
Medtem ko so na Blejskem strateškem forumu razpravljali o moči soustvarjanja prihodnosti – verjetno so organizatorji pod tem naslovom mislili na to, v kolikšni meri lahko manjše evropske države prispevajo k razvoju Evrope in sveta –, so na zasedanju tako imenovane Šanghajske organizacije za sodelovanje (SCO) v Kirgistanu, ki uradno združuje deset azijskih držav, začeli razpravo o čimprejšnji uveljavitvi nastajajočega multipolarnega mednarodnega sistema, ki naj bi zmanjšal politično, finančno in strateško prevlado ZDA in Zahoda.
O omenjenem srečanju na vrhu te pomembne organizacije zahodni, pa tudi naši mediji skorajda niso poročali. Priče smo bili skoraj popolni cenzuri tega dogodka, čeprav so se na njem zbrali najvišji predstavniki okoli 40 % svetovnega prebivalstva.
Pomen Blejskega strateškega foruma postaja postopoma večji zaradi naraščajoče krize v EU. Eden od tujih diplomatov, ki so se ga je udeležil, meni, da daje dober uvid v stanje v Uniji. Po njegovem mnenju je pokazal vse večje politične razpoke, kar zadeva Slovenijo, pa je potrdil, da nova slovenska vlada daje izrazito prednost sodelovanju z ZDA in Izraelom na škodo EU, kljub temu da naraščajo strateška nesoglasja med ZDA in EU.
Po drugi strani je zasedanje Šanghajske organizacije za sodelovanje potrdilo vse večjo enotnost pa tudi odločenost za skupno akcijo. SCO je bil generalka za zasedanje na vrhu mnogo širšega gospodarskega združenja držav svetovnega juga, znanega pod kratico BRICS, ki se bo začelo sredi meseca v Indiji. Na njegovem dnevnem redu bo pospešena uveljavitev novega plačilnega sistema, ki naj bi končal monopol ameriškega sistema za finančne poravnave SWIFT, s tem pa tudi prevlado dolarja, v katerem poteka večina plačil v svetovni trgovini.
Zahodni analitiki Šanghajsko organizacijo za sodelovanje večinoma označujejo za vzhodni NATO, ker so v njegovem ospredju predvsem vprašanja varnosti. V bistvu ima omenjena organizacija, ki ji dajejo največji pečat Kitajska, Rusija in Indija, podobno vlogo, kot naj bi jo imela Organizacija za varnost in sodelovanje v Evropi – OVSE –, ki je od začetka vojne v Ukrajini povsem na stranskem tiru.
Na tokratnem srečanju te organizacije, ki so se ga med drugim udeležili najvišji voditelji Kitajske, Rusije, Indije, Irana itd., je potekala razprava tudi o vojni v Iranu, ki ima zaradi blokade Hormuške ožine in s tem povezanega izvoza nafte iz Perzijskega zaliva hude posledice za mednarodno gospodarstvo. Pomemben dosežek vrha je bil skupna obsodba agresije na Iran, ki se ji je tokrat prvič pridružila tudi Indija. Propadli so tudi poskusi, da bi zaradi vojne v Ukrajini, izolirali Putina.
Blokada Hormuške ožine je povzročila, padec ameriških strateških zalog nafte, na najnižjo raven po drugi svetovni vojni oziroma na 25 do 40 dni potrošnje. Nadaljevanje blokade zato ne napoveduje samo bistveno višjih cen nafte na svetovnem tržišču, temveč v nekaj mesecih tudi hudo pomanjkanje tega najpomembnejšega svetovnega energenta, posebej dizla in letalskega goriva.
Iran, ki je član Šanghajske organizacije za sodelovanje, je kljub naraščajočemu pritisku ZDA, na zasedanju SCO dobil polno podporo članic, zlasti Kitajske in Rusije, ki sta odločno zavrnili najnovejšo zahtevo Trumpove administracije za prepoved kakršne koli trgovine ali sodelovanja z Iranom. Ameriške sankcije so zavrnile tudi druge države udeleženke zasedanja, čeprav so v Washingtonu zagrozili, da bodo proti vsem državam, ki ne bodo spoštovale te ameriške zahteve, uvedli ostre sekundarne sankcije.
Rusije, ki praktično nima več trgovine z ZDA, ta ukrep ne bo prizadel. Kitajske pa v Washingtonu tokrat ne bodo niti poskušali kaznovati, ker bi v tem primeru verjetno odpadlo tudi napovedano srečanje med ameriškim predsednikom Trumpom in kitajskim predsednikom Ši Džinpingom sredi tega meseca v ZDA, poleg tega bi lahko Kitajska ustavila izvoz redkih kovin oziroma rudnin v ZDA, ki so ključnega pomena za vojaško industrijo in proizvodnjo čipov. Ameriška industrija uvozi več kot 80 odstotkov teh rudnin iz Kitajske.
Časi, ko so ZDA lahko po mili volji narekovale pravila igre in odločale o usodi številnih držav, so očitno mimo. Zadnji vrh Šanghajske organizacije za sodelovanje v Kirgistanu, je potrdil, da azijske države tako imenovanega globalnega svetovnega juga težijo k oblikovanju razpršene multipolarne ureditve, ki bo zamenjala dosedanjo dominacijo Zahoda v mednarodnih odnosih.
Članice Šanghajske organizacije za sodelovanje in skupine BRICS niso monolitni blok. Indija ima na primer v nekaterih pomembnih vprašanjih stališča, ki so bližja ameriškim kot kitajskim ali ruskim. Po eni strani to zavira skupne akcije, po drugi strani pa kaže na pluralizem in spoštovanje različnih interesov.
Glede na vse bolj ekstremistično Trumpovo politiko, ki škodi tudi Indiji in dejstva, da Indija večino nafte uvaža iz Rusije, je jasno, da indijski premier Modi ne more več vztrajati pri posredni podpori ZDA oziroma Izraelu.
Najnovejše zasedanje te organizacije, ki mu je dal največji pečat energični nastop kitajskega predsednika Ši Džinpinga, je pokazalo, da se težišče svetovne politike in gospodarstva vse bolj premika proti Aziji in Evraziji. Vse večja je nevarnost, da bo EU ostala ujeta med ameriško hegemonijo in skupino držav svetovnega juga, ki si prizadevajo za uveljavitev multipolarnega sveta.
Odločitev za dolgoročno sodelovanje z državami BRICS, ki bi prekinilo vazalni odnos Evrope do ZDA, bo brez dvoma glavno strateško vprašanje Evrope v naslednjem desetletju. Dejstvo, da je ameriški predsednik Trump v najnovejšem izpadu napovedal, da bo od Evrope zahteval poplačilo za vse orožje, ki so ga ZDA doslej dobavile Ukrajini, kaže da bo do kraha v medsebojnih odnosih prišlo mnogo prej kot je bilo pričakovati.
6. 9. 2026
-----------------------------------------------------------------------------------------------------------
MOJE RAZMIŠLJANJE O EVROPI 1939 IN EVROPI DANES
(za ameriško revijo Consortium news)
BERLIN 1939 - BERLIN 2026
Evropa: duhovi preteklosti in strah pred novo vojno.
Kako lahko hkrati zaščitimo suverenost manjših držav, kot je Ukrajina, in varnostne interese velikih sil, kot je Rusija?
Duh Berlina iz leta 1939 preganja Evropo.
Sedanjosti in preteklosti seveda ni mogoče preprosto enačiti, vendar sta si politična in psihološka položaja presenetljivo podobna.
Vstopamo v novo in nevarno obdobje: vojaška logika vse bolj prevladuje; svoboda mišljenja in medijev je omejena; javna razprava o neizogibnosti konflikta se stopnjuje, diplomacija pa se potiska v ozadje.
Takšno je danes ozračje ne le v Berlinu, temveč v več evropskih prestolnicah.
Ko začne neka družba ali njena politična elita razmišljati in govoriti o vojni, se vojna postopoma spremeni iz nečesa nepredstavljivega v nekaj pričakovanega in celo nujnega.
Govorjenje o vojni z Rusijo, medtem ko ostaja protivojno gibanje šibko, izničuje prizadevanja za ohranitev miru.
Danes smo priča temeljnemu psihološkemu premiku: evropske države ne govorijo več zgolj o obrambi Ukrajine, temveč o dolgoročnih pripravah na velik konflikt z Rusijo.
Evropski svet je letos pozval k »močnemu« povečanju evropske obrambne pripravljenosti do leta 2030; pričakuje se, da bodo izdatki EU za obrambo letos dosegli približno 454 milijard evrov.
Stockholmski mednarodni inštitut za mirovne raziskave (SIPRI) ocenjuje, da so se evropski vojaški izdatki leta 2025 povečali za kar 14 odstotkov; njihova rast v srednji in zahodni Evropi je bila najhitrejša po koncu hladne vojne.
Uradna doktrina se glasi: več orožja pomeni več miru.
Zgodovina kaže, da več orožja običajno pomeni več vojne.
Nemčija na razpotju
Nemčija bo znova ključna pri določanju smeri Evrope.
Gospodarsko najmočnejša evropska država se sooča s pospešeno deindustrializacijo.
Težave nemške industrije so posledica dražje uvožene energije, delne izgube kitajskega trga, počasne preobrazbe avtomobilske industrije, pretirane regulacije, počasne rasti produktivnosti, demografskega nazadovanja in drugih dejavnikov.
Nemške gospodarske težave so tudi posledica vojne v Ukrajini in uničenja plinovoda Severni tok, po katerem je Nemčija dobivala razmeroma poceni ruski plin.
Volkswagnove tovarne so zato začele namesto osebnih avtomobilov proizvajati oklepna vozila in tanke. Kljub vse večjim gospodarskim težavam kancler Friedrich Merz ne podpira ponovnega zagona plinovoda Severni tok.
Nemška vlada je poleg tega sprejela dejstvo, da so po novih sankcijah EU prepovedane vse transakcije, povezane s plinovodom. Njegovo zaprtje mora po uradni razlagi ostati ključni del pritiska na Rusijo, da konča vojno v Ukrajini, čeprav se zdi, da to bolj škoduje Nemčiji kot Rusiji.
Berlin in Bruselj sta kljub temu zavrnila rusko ponudbo za obnovitev dobav plina po nepoškodovanem delu plinovoda. Nemčija bi lahko na ta način uvozila približno 28 milijard kubičnih metrov plina na leto, kar bi pokrilo približno četrtino njenih potreb. Konec avgusta so bile nemške zaloge plina napolnjene le približno 51-odstotno.
Prejšnji nemški gospodarski model je zato vse bolj postavljen pod vprašaj, zlasti ker se je Evropska komisija ob podpori nemških politikov odločila, da bo EU do konca prihodnjega leta popolnoma končala uvoz cenejše ruske energije.
Vodilni nemški politiki vse bolj delujejo v nasprotju z nemškimi nacionalnimi interesi. Najmočnejša opozicija prihaja iz AfD, ki je na skrajno desnem delu političnega spektra in poziva k obnovitvi energetskih odnosov z Rusijo. Kancler Merz pa je svojo politiko do Rusije povezal z varnostno strategijo svoje vlade in vojno v Ukrajini.
Javnomnenjske raziskave kažejo, da podpora kanclerju Merzu vse bolj upada, medtem ko je desničarska, protievropska in protinatovska stranka AfD v nedeljo zmagala na deželnih volitvah na Saškem-Anhaltu. Kancler je napovedal, da bo CDU storila vse, kar je mogoče, da dežela ne bi »padla v roke radikalcev«.
Kljub gospodarskim težavam – ali morda prav zaradi njih – Nemčija postaja vse bolj militarizirana država, ki naj bi v nekaj letih znova imela najmočnejše oborožene sile v Evropi.
Glede na zgodovinske izkušnje Nemčije in vse slabšanje geopolitičnih razmer so zaskrbljujoči tudi načrti nekaterih ekstremističnih politikov, da bi Nemčija imela jedrsko orožje. Ker Merzu upada legitimnost – po nekaterih javnomnenjskih raziskavah ga podpira le še 13 odstotkov volivcev – se postavlja vprašanje, kako dolgo lahko njegova vlada ostane na oblasti.
Sprememba vodilnih političnih elit treh velikih evropskih držav – Nemčije, Francije in Združenega kraljestva – je verjetno predpogoj, da bi EU lahko uspešno premagala sedanjo krizo. Maja prihodnje leto se bo končal mandat sedanjega francoskega predsednika Emmanuela Macrona, medtem ko v Veliki Britaniji vse ostaja bolj ali manj enako.
Laburističnega premierja Keira Starmerja je zamenjal Andy Burnham, ki je še bolj rusofoben. Čeprav Velika Britanija ni več članica EU, se vse bolj obnaša, kot da je njen sestavni del. Njena rusofobna politika poleg tega resno otežuje vojno v Ukrajini.
Dejstvo, da ukrajinska vojska ob aktivni podpori ZDA za napade na cilje globoko v Rusiji uporablja predvsem britanske rakete Storm Shadow, bi lahko v skrajnem primeru predstavljalo povod za ruske raketne napade na britanske tovarne, kjer te rakete izdelujejo. Po trditvah nekaterih analitikov so v raketne napade na Rusijo vključeni tudi pripadniki Nata.
To odpira vprašanje, ali meja med posredno podporo Ukrajini in neposredno udeležbo Nata v vojni postaja nevarno zabrisana. Dokazi so naslednji:
• nekdanji nemški kancler Olaf Scholz je govoril o britanskem in francoskem »nadzoru ciljev« pri uporabi britanskih raket Storm Shadow;
• nemški častniki so razpravljali o britanski in francoski praksi uporabe raket SCALP/Storm Shadow, vključno z ljudmi na terenu v Ukrajini;
• Velika Britanija je priznala prisotnost svojega osebja v Ukrajini v podpornih vlogah;
• britansko in francosko osebje je pomagalo pri prenosu podatkov in pripravi misij znotraj Ukrajine;
• poročanje New York Timesa kaže, da so zahodno načrtovanje in obveščevalni podatki del »verige usmrtitve« (kill chain), pri čemer velik del tega procesa poteka zunaj Ukrajine.
V primeru ruskega napada na britanske tovarne raket bi britanska vlada skoraj zagotovo zahtevala aktiviranje 5. člena pogodbe Nata o kolektivni obrambi, kar bi lahko privedlo do odprtega spopada med Natom in Rusijo. Vendar pa se 5. člen ne uporablja samodejno, zato še vedno obstaja prostor za deeskalacijo morebitnega konflikta.
Ob poročilih, da je ruski predsednik Vladimir Putin pod vse večjim pritiskom, naj odredi takšne napade, je direktor Cie John Ratcliffe prejšnji mesec na skrivaj obiskal Moskvo. Ameriški predsednik Donald Trump naj bi si prizadeval končati vojno v Ukrajini in je konec tedna v Moskvo poslal svoje odposlance, ki jim to ni uspelo. Trump potrebuje nekakšen diplomatski uspeh, ki bi zasenčil polom z Iranom.
Ukrajina: vojna brez diplomatskega izhoda
Le malo kaže, da se bo vojna zaradi preoblikovanja evropskih vplivnih območij kmalu končala.
Ruski pogoj za združitev Nemčije leta 1990 je bil, da se Nato ne bo širil proti vzhodu, tudi na ozemlje nekdanje Nemške demokratične republike. Takratni ameriški državni sekretar James Baker je Rusiji obljubil, da se Nato ne bo premaknil »niti za centimeter« proti vzhodu.
Očitno kršenje človekovih pravic ruske manjšine, zlasti omejevanje uporabe ruščine v šolah in institucijah, skupaj z nasiljem ekstremističnih nacionalističnih sil je bilo poleg širjenja Nata med glavnimi vzroki za rusko vojaško posredovanje leta 2022 v ukrajinski državljanski vojni, ki se je začela leta 2014.
Ruska vojska počasi pridobiva ozemlje, ukrajinska vojska pa poskuša rusko napredovanje ustaviti z raketnimi protinapadi na cilje znotraj Rusije. Ukrajinsko gospodarstvo je na robu zloma, prihajajoča zima pa bo verjetno najtežji preizkus doslej.
V prestolnicah Nata trdijo, da bo Rusija, če je ne bodo ustavili v Ukrajini, napadla države Nata. Moskva takšne namene kategorično zanika. Te napovedi nimajo realne podlage.
Mir bo izjemno težko doseči. Z vidika Rusije je vojna v Ukrajini eksistencialno vprašanje; z vidika Ukrajine pa gre za odločen poskus izhoda iz ruske vplivne sfere.
Koncept varnostnih območij
Kompromis bi bilo mogoče doseči na podlagi predloga ekonomista Jeffreyja Sachsa, ki je predstavil idejo tako imenovanih varnostnih območij.
Vplivne sfere so stvarnost, ki je preprosto ni mogoče zanikati, čeprav so v nasprotju z enim od temeljnih načel mednarodnega prava: suverenostjo držav. Velike sile poskušajo uveljavljati svoj vpliv nad manjšimi državami.
Najbolj znani teoretik ameriške realistične šole John Mearsheimer v tem kontekstu trdi, da velike sile ne morejo dovoliti, da bi se druge velike sile približale njihovim strateškim mejam. Rusija je Ukrajino videla kot potencialno zahodno vojaško oporišče za napad na Rusijo.
Z ruskega vidika se je strateški položaj po letu 1991 temeljito spremenil. Ukrajina je bila zadnja velika geopolitična država med Rusijo in Natom.
Stališče Moskve je bilo v bistvu naslednje: »Ne moremo sprejeti, da se vojaška infrastruktura našega glavnega geopolitičnega tekmeca približuje našim ključnim strateškim območjem.«
Sachs je v teorijo vplivnih sfer uvedel pomemben konceptualni premik: po njegovem imajo velike sile legitimne varnostne interese ob svojih mejah, nimajo pa pravice ustvarjati vplivnih sfer ali določati notranje politike manjših sosednjih držav.
To je ključna razlika.
Največja vrednost tega pristopa je, da preseka običajno propagandno dilemo:
»Je za vse kriva Rusija ali Zahod?«
in jo nadomesti z veliko bolj koristnim vprašanjem:
»Kako lahko zaščitimo suverenost manjših držav in hkrati upoštevamo legitimne varnostne interese velikih sil?«
Sachsova teorija pomeni, da bi morala Ukrajina sprejeti nevtralni status, morda po avstrijskem, finskem, švedskem ali kakšnem hibridnem modelu nevtralnosti.
Vojno v Ukrajini je zato mogoče razumeti kot spopad med načelom suverenosti – Ukrajinci vztrajajo, da bodo sami odločali o svoji prihodnosti in zavezništvih – ter načelom nedeljive varnosti – Rusija vztraja, da ne more dovoliti, da bi Ukrajina postala vojaška platforma za napade na Rusijo.
Možen kompromis
Če bi uporabili Sachsovo logiko, bi bil približno takšen kompromis mogoč.
Ukrajina bi ostala suverena država z lastnimi oboroženimi silami. Postala bi lahko članica EU, pod pogojem, da se EU ne preoblikuje v vojaško organizacijo. Ukrajina bi postala nevtralna država zunaj Nata; na njenem ozemlju ne bi bilo tujih vojakov ali vojaških oporišč, prejela pa bi ustrezna mednarodna varnostna jamstva.
Rusija bi priznala ukrajinsko suverenost, umaknila svoje sile z dogovorjenih območij in se vzdržala vmešavanja v notranje zadeve Ukrajine. V zameno bi od zahodnih držav prejela ustrezna jamstva, da Ukrajina ne bo postala platforma za Natove vojaške sisteme.
Takšna rešitev bi pomenila, da nobena stran ne bi dobila vsega, kar zahteva, vendar tudi nobena ne bi bila popolnoma poražena.
Za zdaj kompromis ni bil dosežen. To bi pomenilo, da bi se Nato odpovedal ambiciji zamenjati rusko vlado in obvladovati Rusijo, tako kot je to storil v devetdesetih letih, potem ko je v bistvu razglasil zmago v hladni vojni.
Od Nata k evropskemu varnostnemu sistemu
Elemente takšnega pristopa je mogoče najti tudi v različnih mirovnih predlogih in pogajanjih. Zgoraj opisana formula bi zahtevala tudi institucionalno redefinicijo Nata.
Natov obrambni kolidž je na primer že pred nekaj leti opredelil možnost, da bi se Nato v enem od možnih prihodnjih scenarijev iz tradicionalnega vojaškega zavezništva preoblikoval v »varnostno organizacijo«.
Nato je danes opredeljen predvsem z domnevno grožnjo Rusije. Če bi Rusija postala njegova partnerica, bi morala organizacija na novo opredeliti svojo vlogo v mednarodnih odnosih, zlasti v Evropi.
Največja napaka sedanje evropske politike je, da varnost razume predvsem kot posledico vojaške premoči, ne pa kot posledico političnega ravnotežja. Med hladno vojno je arhitekt ravnotežja sil, ameriški državni sekretar Henry Kissinger, zagovarjal takšen pristop v okviru politike popuščanja napetosti – détente.
Rusija bi morala biti v obnovljenem varnostnem sistemu znotraj sistema in ne na njegovem obrobju.
Nauki obdobja pred drugo svetovno vojno
Podobno rešitev glede Nemčije je pred drugo svetovno vojno med drugimi zagovarjal francoski zunanji minister Louis Barthou.
Nemčija, Poljska, Češkoslovaška, baltske države, Sovjetska zveza in Francija bi vzpostavile sistem medsebojnih jamstev. Če bi ena država napadla drugo, bi sledil sistem kolektivne pomoči.
Namen je bil vključiti Nemčijo v evropski varnostni sistem in s tem omejiti njen potencial za agresijo.
Vprašanje ni bilo – in ni danes – kako iz evropskega sistema izključiti potencialno nevarno veliko silo, na primer z obsežnimi sankcijami, temveč kako jo vključiti tako, da njena moč postane del sistema kolektivne varnosti.
Barthou je razumel tudi, da mora biti Sovjetska zveza vključena v institucionalni sistem evropske kolektivne varnosti in ne potisnjena na rob. Leta 1934 je zato podprl sprejem ZSSR v Društvo narodov.
Barthou je bil leta 1934 v Marseillu umorjen skupaj z jugoslovanskim kraljem Aleksandrom I. Karađorđevićem. Njegov naslednik Pierre Laval njegovih zamisli ni uresničil do konca.
Ameriški diplomatski dokumenti iz leta 1934 kažejo, da sta Barthou in sovjetski ljudski komisar za zunanje zadeve Maksim Litvinov dosegla predhodni dogovor o več bistvenih elementih Barthoujevega načrta, ki ga zgodovinarji poznajo kot Vzhodni Locarno.
Barthou je želel ustvariti evropski sistem, ki bi lahko preprečil Hitlerjevo širitev in morda celo spremenil potek dogodkov, ki so pripeljali do Münchenskega sporazuma ter pozneje do pakta Molotov–Ribbentrop in druge svetovne vojne.
Po Barthoujevi smrti je njegovo prizadevanje za kolektivno varnost proti nacistični Nemčiji nadaljeval sovjetski zunanji komisar Maksim Litvinov. Vendar zaradi zadržanosti, omahovanja in nasprotovanja Velike Britanije, Francije in Poljske ni uspel vzpostaviti delujočega sistema kolektivne varnosti.
Evropa se danes znajde v podobnem položaju.
OVSE kot ogrodje novega varnostnega sistema
Nov varnostni sistem bi bilo treba vzpostaviti v okviru Organizacije za varnost in sodelovanje v Evropi (OVSE), ki je bila potisnjena na rob, ker so evropske vladajoče elite dale prednost nadaljevanju vojne in slabitvi Rusije.
Nekaj podobnega se je zgodilo na začetku druge svetovne vojne.
Med pogajanji leta 1940 o koncu sovjetsko-finske vojne sta si Velika Britanija in predvsem Francija prizadevali preprečiti podpis mirovnega sporazuma. Pripravljali sta se na posredovanje na strani Finske z več deset tisoč vojaki.
Zdi se, da se zgodovina ponavlja. Sedanja proukrajinska tako imenovana Koalicija voljnih, ki jo vodi Francija, pripravlja teren za napotitev svojih enot v Ukrajino po koncu vojne.
Francoski diplomati so leta 1940 poskušali preprečiti podpis sporazuma, ki je končal sovjetsko-finsko vojno. Aprila 2023 pa naj bi nekdanji britanski premier Boris Johnson preprečil podpis istanbulskega sporazuma, ki bi lahko končal vojno v Ukrajini.
V obeh vojnah je obstajala vplivna skupina zahodnih sil, katerih strateški interes je bil, da se vojna proti Rusiji ne konča prehitro.
To vodi do sklepa, da so zahodne sile v nekaterih ključnih trenutkih 20. in 21. stoletja dale oziroma še vedno dajejo prednost strateškemu slabljenju Rusije.
Kaj bo storila Amerika?
Evropa potrebuje nov evropski mirovni projekt, ki bi vojaško zavezništvo Nato preoblikoval v vseevropski varnostni sistem.
Vprašanje je, v kolikšni meri bi bil takšen sistem sprejemljiv za Združene države, kjer že govorijo o tako imenovanem Natu 3.0.
Po tej novi strategiji bi morala Evropa prevzeti odgovornost za stroške lastne konvencionalne obrambe.
Američani se nedvomno ne bodo odpovedali Natu kot glavnemu instrumentu za projiciranje svoje moči v Evropi v okviru svoje globalne strategije.
S tega vidika je vprašljivo, ali bi Washington sprejel potencialno avtonomno Evropo, ki bi ob relativnem upadanju ameriške moči lahko začela samostojno vzpostavljati tesnejše odnose z Rusijo in Kitajsko, neodvisno od Washingtona. To bi pomenilo, da bi se Evropa morala odpovedati sedanji skrajni rusofobiji.
To bi lahko bilo eno ključnih geopolitičnih vprašanj prihodnjega desetletja.
Ne zmaga, temveč kompromis
Prihodnji evropski varnostni sporazum – če bo dosežen – ne sme biti »zmaga Zahoda nad Rusijo« niti »ruska zmaga nad Ukrajino«. Biti mora sporazum, ki vsem glavnim akterjem omogoča ohraniti tako dostojanstvo kot varnost.
Evropa potrebuje varnostni sistem, ki bo temeljil na ravnotežju med suverenostjo manjših držav in legitimnimi varnostnimi interesi velikih sil.
Če kompromis ne bo dosežen, zlasti glede ozemeljskih vprašanj – kar se trenutno zdi malo verjetno –, se Evropa sooča z dolgotrajno nestabilnostjo, če že ne z novo vojno, in z dokončnim slovesom od statusa velike sile, ki ga je Evropa uživala skoraj pol stoletja.
Prav zato bi se morali vprašati, ali je največja nevarnost, s katero se danes sooča Evropa, res pomanjkanje orožja – ali pa pomanjkanje diplomacije.
Za zdaj na evropskem političnem obzorju ni državnika, ki bi bil sposoben pregnati duha Berlina 1939.
Zato potekajo priprave na Helsinško konferenco o varnosti in sodelovanju III, ki naj bi leta 2028 potekala pod pokroviteljstvom mirovnih gibanj in ne vlad.
Njen namen bo povečati pritisk na evropske politične elite, da bi ravnale v smeri miru in ne vojne.
Uroš Lipušcek, dr., je slovenski novinar in zgodovinar, ki je bil dolgoletni dopisnik RTV Slovenija pri OZN, v ZDA in na Kitajskem. Leta 2024 je bil kandidat za Evropski parlament. Trenutno je profesor na Univerzi EMUNI (Evro-sredozemska univerza) v Piranu v Sloveniji. Je avtor več knjig in analiz s področja zgodovine, med njimi Ave Wilson: ZDA in preoblikovanje Slovenije v Versaillesu 1919–1920 (2003) in Sacro Egoismo: Slovenci v krempljih tajnega Londonskega pakta 1915 (2012)
strojni AI prevod iz angl.
----------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------
OD TITA IN BEN GURIONA DO KUČANA IN PERESA: IZRAEL NI NAŠ SOVRAŽNIK
Včerajšnje demonstracije ob začetku delovanja izraelskega veleposlaništva v Ljubljani niso bile demonstracije proti Izraelu kot državi, še manj proti Judom. Bile so izraz nasprotovanja politiki sedanje skrajne cionistične vlade Benjamina Netanjahuja ter njenemu ravnanju na palestinskih ozemljih.
To je danes še posebej pomembno poudariti, ker se vse pogosteje pojavljajo trditve, da se v Sloveniji poraja antisemitizem oziroma da je antisemitizem že prisoten. Kritika izraelske vlade, njene politike in njenih dejanj sama po sebi ni antisemitizem. Enačenje kritike izraelske vlade z antisemitizmom je nevarno, saj s tem onemogočamo vsako resno razpravo o politiki Izraela.
Prav tako je treba jasno ločiti tri stvari: judovstvo kot vero in kulturo, Izrael kot državo ter politiko posamezne izraelske vlade. To niso sinonimi. Kritika politike Netanjahujeve vlade zato ni napad na Jude in ni napad na judovstvo.
Jugoslavija in Izrael – zgodovina, ki je ne smemo pozabiti
Bivša Jugoslavija je že pred ustanovitvijo Izraela pomembno sodelovala pri judovskem priseljevanju v Palestino in s tem posredno prispevala k nastanku države Izrael. Po letu 1948, zlasti po jugoslovanskem sporu s Stalinom in Informbirojem, so med Jugoslavijo in Izraelom obstajali intenzivni javni, pa tudi tajni politični, varnostni, gospodarski in obveščevalni stiki.
Predsednika Josip Broz Tito in David Ben Gurion sicer nista postala tesna politična zaveznika, vendar je Ben Gurion v Titu videl pomembnega možnega posrednika pri odnosih z arabskim svetom.
Ko se je Tito politično povezal z egiptovskim predsednikom Gamalom Abdelom Naserjem in postal eden od voditeljev gibanja neuvrščenih držav, je Jugoslavija postopoma zavzela izrazito proarabsko stališče. Po junijski vojni leta 1967, ko je Izrael napadel Egipt, Sirijo in Jordanijo, je Jugoslavija prekinila diplomatske odnose z Izraelom.
Toda tudi takrat niso pretrgali vsi stiki. Tito je prek slovenskega diplomata in funkcionarja Eda Brajnika vzdrževal tajne stike s Šajkejem Danom, predstavnikom izraelske vlade, zadolženim za priseljevanje Judov iz držav vzhodnega bloka.
Uradna politična sovražnost torej ni pomenila popolnega političnega molka.
Edo Brajnik-Štefan in judovsko priseljevanje
Edo Brajnik (1922–1983) je kot visoki funkcionar jugoslovanske UDV od leta 1946 odigral pomembno vlogo pri tajnem sodelovanju z organizacijo Mossad LeAliyah Bet, ki ni bila predhodnica današnjega Mossada, ter pozneje pri organizaciji ilegalnega tranzita tisočev Judov iz držav vzhodne in srednje Evrope prek Jugoslavije v Palestino in pozneje v Izrael.
Po nekaterih ocenah je po tej poti prek Jugoslavije odšlo približno 70.000 Judov.
To je del zgodovine, ki kaže, da je bila jugoslovanska politika do nastajajoče izraelske države precej bolj kompleksna, kot se pogosto predstavlja danes.
Oktobra 1974, med tako imenovano jomkipursko vojno, ko sta Egipt in Sirija nepričakovano napadla Izrael, me je kot mladega novinarja, ki je takrat spremljal vojno v redakciji Televizije Slovenija, nepričakovano poklical Edo Brajnik.
Takrat je bil predsednik skupščinskega odbora za mednarodno sodelovanje.
Dejal mi je, da Jugoslavija podpira Arabce, vendar moramo poznati stališča obeh strani in da si Jugoslavija prizadeva za kompromisno rešitev konflikta.
Ta pogovor mi je ostal v spominu. Pokazal mi je namreč, da je bila jugoslovanska zunanja politika, tudi kadar je bila javno izrazito proarabska, bolj kompleksna in pragmatična, kot se pogosto domneva.
Od Kučana in Peresa do današnjega Izraela
Javno mnenje v Sloveniji se je ob razpadanju Jugoslavije vse bolj nagibalo na stran Izraela, ki je kljub uradnemu embargu Varnostnega sveta OZN na izvažanje orožja v Jugoslavijo sodeloval pri ilegalnih pošiljkah orožja v Slovenijo.
Po razglasitvi neodvisnosti smo z izraelskimi oblastmi vzpostavili zelo dobro sodelovanje, še posebej v času, ko sta Izrael vodila predsednik Šimon Peres in predsednik vlade Jicak Rabin, ki sta zagovarjala miroljubno rešitev palestinskega vprašanja in sočasen obstoj dveh držav na območju zgodovinske Palestine. Kot dopisnik iz OZN sem bil prisoten na enem od srečanj predsednika Slovenije Milana Kučana in izraelskega predsednika Šimona Peresa. Njuno srečanje je spominjalo na srečanje dveh dobrih starih prijateljev.
Milan Kučan in Šimon Peres sta se večkrat osebno srečala. Kučan je bil tudi član mednarodnega odbora direktorjev Peresovega mirovnega inštituta. Leta 2003 se je udeležil Peresove 80-letnice v Tel Avivu, Peres pa je leta 2002 obiskal Slovenijo.
Ko je Šimon Peres leta 2016 umrl, je predsednik Kučan zapisal:
»Z vero v mir je Šimon Peres gradil mirovni proces, ki ga je domislil skupaj s svojim dolgoletnim političnim sopotnikom Jicakom Rabinom. Mirovni proces je svojo veljavo dobil s sporazumom, ki so ga po pogajanjih v Oslu podpisali v Washingtonu leta 1993. Za aktivno prizadevanje za mir sta Rabin in Peres skupaj s palestinskim voditeljem Jaserjem Arafatom leta 1994 dobila Nobelovo nagrado. Upravičeno.«
Kučan je v nadaljevanju poudaril: Spominjam se srečanja s Peresom in Rabinom v Jeruzalemu: » Prav Rabin, človek, ki je kot general vedel, kaj pomeni zmagati v vojni, je pripovedoval, da se s Peresom celo življenje bojujeta, a da sta po več kot petdesetih letih bojevanj tam, kjer sta bila na začetku: enako daleč od miru. Zato ne želita, da s takšno tragično izkušnjo živijo tudi njuni vnuki. Žal Šimon Peres ni dočakal uresničitve mirovnega procesa med Izraelci in Palestinci. Ustavila so ga številna nerazumevanja in nasprotovanja tako v Izraelu kot med Palestinci, pa tudi navzkrižja interesov velikih sil.«
Izrael, kot je razvidno iz omenjenega zapisa, kot država nikakor ni naš sovražnik. Dejstvo pa je, da tudi Slovenci kot del demokratičnega sveta ne moremo tolerirati najhujšega nasilja in genocida, ki ga Netanjahu in njegovi somišljeniki izvajajo nad Palestinci in Arabci.
Bistvo takratnega mirovnega prizadevanja je bilo prepričanje, da je med Judi in Palestinci mogoče sobivanje in da ta dva naroda nista obsojena na večno vojskovanje in medsebojno uničevanje.
To je bila politika Peresa in Rabina.
To je bil Izrael, s katerim je Slovenija gradila dobre odnose.
Izrael, kot je razvidno iz omenjenega zapisa, kot država nikakor ni naš sovražnik.
Kritizirati Netanjahuja ni antisemitizem
Zato danes ne smemo dovoliti nevarnega enačenja. Izrael nikakor ni isto kot Netanjahujeva vlada, judovstvo ni isto kot cionizem in kritika izraelske politike ni isto kot sovraštvo do Judov.
Če nekdo obsodi pobijanje palestinskih civilistov, uničevanje Gaze, prisilno razseljevanje Palestincev ali politiko izraelske vlade za ustanovitev Velikega Izraela in napad na Iran s tem še ni antisemit.
Nasprotno. V demokratični družbi mora biti dovoljeno kritizirati tudi najmočnejše države in njihove vlade.
Tudi Izrael mora biti odgovoren za svoja dejanja.
Slovenci imamo do judovskega naroda kot maloštevilen narod, posebno zgodovinsko dolžnost, da nasprotujemo antisemitizmu in vsakemu sovraštvu do Judov. Prav tako pa imamo kot demokratična evropska država dolžnost, da nasprotujemo množičnemu nasilju, kolektivnemu kaznovanju in uničevanju civilnega prebivalstva – ne glede na to, kdo jih izvaja.
Mogoče je podpirati obstoj in varnost Izraela ter hkrati zahtevati pravico Palestincev do življenja, svobode in lastne države.
Mogoče je spoštovati judovsko zgodovino in kulturo ter hkrati obsoditi dejanja sedanje izraelske vlade.
To bi moralo biti izhodišče slovenske politike.
Izrael kot država ni naš sovražnik.
Judje niso naši sovražniki. Toda nobena država in nobena vlada ne more biti nad načeli mednarodnega prava in človekovih pravic.
Če nova Slovenska vlada danes pri tem molči ali celo podpira politiko, ki vodi v nadaljevanje nasilja nad Palestinci, je na napačni strani zgodovine.
Za takšno politiko ni opravičila.
10. 9. 2026
-------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------
MOJ POGLED NA ZADNJE ZASEDANJE NA VRHU DRŽAV BRICS V NEW DELHIJU ZA AMERIŠKO REVIJO "CONSORTIUM NEWS"
BRICS V NEW DELHIJU: POSPEŠEVANJA KONCA MONOPOLA DOLARJA IN ZAHODNE HEGEMONIJE
18. vrh držav BRICS v New Delhiju bo morda v zgodovino zapisan kot pomemben mejnik v postopni preobrazbi mednarodnega gospodarskega reda.
Njegov najpomembnejši dosežek ni bila napoved nove valute BRICS ali kakšen dramatičen institucionalni preboj. Najpomembnejše je bilo ohranjanje enotnosti med državami z zelo različnimi političnimi interesi in geopolitičnimi prednostnimi nalogami – predvsem pa njihova nadaljnja zavezanost postopnemu premiku k bolj multipolarnemu mednarodnemu sistemu, v katerem bodo imele države globalnega juga večjo besedo.
Vrha se je udeležilo 11 članic BRICS. Po podatkih indijske vlade predstavljajo približno polovico svetovnega prebivalstva in okoli 40 odstotkov svetovnega BDP. Skupina se je tako razvila daleč onkraj prvotnega koncepta BRICS kot povezave nastajajočih gospodarstev. Postaja vse pomembnejša politična in gospodarska platforma globalnega juga.
Končna deklaracija spominja na skrbno formulirane dokumente, ki jih je tradicionalno sprejemalo Gibanje neuvrščenih. Pri spornih vprašanjih je jezik praviloma namenoma širok in načelen, kar državam z zelo različnimi interesi omogoča doseči soglasje.
Nekaj podobnega se je zgodilo tudi v New Delhiju.
Združene države, ki si pod predsednikom Donaldom Trumpom s carinami, sankcijami in drugimi instrumenti gospodarske moči prizadevajo braniti obstoječi mednarodni gospodarski red, v deklaraciji niso bile izrecno označene kot glavni nasprotnik BRICS. Namesto tega je bila pozornost usmerjena v načela: nasprotovanje enostranskim prisilnim ukrepom, protekcionizmu in enostranskim trgovinskim omejitvam, reformo mednarodnih institucij ter močnejšo vlogo držav v razvoju pri globalnem upravljanju.
Modi zavrača idejo o novem protizahodnem bloku
Indijski premier Narendra Modi, ki je predsedoval vrhu, si je posebej prizadeval zavrniti predstavo, da BRICS postaja protizahodno zavezništvo.
Njegovo sporočilo je bilo jasno: BRICS ni namenjen »proti komurkoli«. Njegov cilj je prej zagotoviti, da se države globalnega juga iz držav, ki zgolj sprejemajo pravila, preoblikujejo v države, ki bodo pri oblikovanju mednarodnega sistema tudi same določale pravila.
Ta razlika je ključnega pomena.
BRICS so leta 2006 ustanovile Brazilija, Rusija, Indija in Kitajska, Južna Afrika pa se je pridružila leta 2010. Od takrat se je skupina dramatično razširila. Razširjena skupina zdaj vključuje 11 polnopravnih članic in je postala platforma, prek katere si države globalnega juga prizadevajo za večji vpliv v mednarodnih gospodarskih in političnih institucijah.
V tem pogledu BRICS postopoma prevzema del vloge, ki jo je nekoč imelo Gibanje neuvrščenih.
Obstaja pa ena temeljna razlika.
Države globalnega juga imajo danes gospodarsko moč v obsegu, kakršne države neuvrščenih v večjem delu hladne vojne niso imele. Kitajska je drugo največje gospodarstvo na svetu, Indija je eno najhitreje rastočih velikih gospodarstev, Rusija ostaja pomembna energetska in vojaška sila, Brazilija pa je celinska gospodarska sila.
Politična teža globalnega juga se je zato temeljito spremenila.
Države BRICS vse bolj zahtevajo večjo zastopanost držav v razvoju v institucijah, kot so Mednarodni denarni sklad, Svetovna banka in Varnostni svet ZN. Vendar se je vrh v New Delhiju namenoma izognil temu, da bi to zahtevo spremenil v izrecno protiameriški manifest.
Paradoksalno je lahko prav ta zadržanost eden največjih političnih dosežkov vrha.
Cilj ni zamenjati enega hegemonskega sistema z drugim, temveč spremeniti porazdelitev moči znotraj mednarodnega sistema.
Trumpova grožnja s carinami: gospodarska moč kot orožje proti dedolarizaciji
Vprašanje je, kako se bo vse bolj nepredvidljivi ameriški predsednik Trump odzval na sklepe zadnjega vrha BRICS, zlasti ob pričakovanem srečanju s kitajskim predsednikom Xi Jinpingom v Beli hiši 24. septembra.
Trump je kot novoizvoljeni predsednik decembra 2024 državam BRICS zagrozil s 100-odstotnimi carinami, če bi ustvarile novo skupno valuto ali podprle drugo valuto, ki bi nadomestila ameriški dolar. Od držav BRICS je zahteval zagotovilo, da ne bodo poskušale spodkopati položaja dolarja kot svetovne rezervne valute.
Grožnja se je od takrat večkrat ponovila. Njeno bistvo je jasno: Washington je pripravljen uporabiti svojo največjo gospodarsko prednost oziroma moč – dostop do ameriškega trga in carinsko politiko – za ohranitev privilegiranega položaja dolarja.
Pri tem ne gre zgolj za vprašanje valute.
Dolar je eden osrednjih stebrov ameriške strateške moči. Združenim državam omogoča financiranje velikih zunanjih in javnofinančnih neravnotežij, Washingtonu daje izjemen vpliv nad mednarodnim finančnim sistemom ter krepi učinkovitost ameriških sankcij.
Zato je razprava o dedolarizaciji v končni fazi razprava o moči.
Vrh v New Delhiju je potrdil, da države BRICS ne sprejemajo več mednarodnega gospodarskega sistema, v katerem ima ena sama država nesorazmeren vpliv na mednarodno trgovino, finance, plačila in sankcije.
Deklaracija je zato pozvala k reformi mednarodnih finančnih institucij in večji zastopanosti držav v razvoju pri njihovem upravljanju. Prav tako je nasprotovala enostranskim trgovinskim ukrepom in sankcijam ter poudarila diplomacijo in multilateralizem kot sredstvi za reševanje mednarodnih konfliktov.
Ne nova valuta, temveč nova finančna arhitektura
Pred vrhom je bilo veliko ugibanj povezanih z možnostjo uvedbe skupne valute BRICS.
Ta pričakovanja so bila zgrešena.
Indija je večkrat nasprotovala oblikovanju skupne valute BRICS. Namesto tega zagovarja veliko bolj pragmatičen pristop: povečanje uporabe nacionalnih valut pri dvostranski trgovini in naložbah ter razvoj alternativnih plačilnih mehanizmov.
To se lahko na koncu izkaže za pomembnejše od uvedbe simbolične valute BRICS.
Osnovno načelo je preprosto.
Če bodo Kitajska in Brazilija vse večji del trgovine poravnavali v juanih in realih, Indija in Rusija v juanih, rupijah in rubljih, Kitajska in Iran pa v juanih in rialih, bo dolar kot posredniška valuta vse manj potreben.
Nova svetovna valuta ni potrebna.
Dolar je treba preprosto uporabljati manj.
To je bistvo dedolarizacije.
Proces je že viden. Kitajska in Rusija sta delež dvostranske trgovine, ki poteka v njunih nacionalnih valutah, dramatično povečali na več kot 90 odstotkov. Hkrati države BRICS raziskujejo tesnejše povezovanje svojih plačilnih sistemov in večje financiranje v lokalnih valutah.
Kitajski čezmejni medbančni plačilni sistem CIPS je eden od elementov nastajajoče arhitekture. Drugi je Nova razvojna banka.
Cilj ni čez noč odpraviti dolarja.
Cilj je zmanjšati odvisnost globalnega juga od finančnega sistema, ki ga obvladujejo Združene države.
Kitajski cilj: multipolaren finančni sistem
Kitajska, daleč najmočnejša gospodarska država globalnega juga, si ne prizadeva preprosto zamenjati ameriškega dolarja s kitajskim juanom in vzpostaviti novega, kitajskega denarnega reda.
Za to obstajajo dobri razlogi.
Da bi juan postal prevladujoča svetovna rezervna valuta, bi morala Kitajska bistveno liberalizirati svoj kapitalski račun in omogočiti popolno konvertibilnost valute. To bi lahko kitajski finančni sistem izpostavilo takšnim špekulativnim kapitalskim tokovom in valutnim krizam, ki so občasno destabilizirali druga velika gospodarstva.
Peking zato sledi previdnejši strategiji.
Po najnovejših podatkih IMF je ameriški dolar v četrtem četrtletju 2025 predstavljal 56,77 odstotka svetovnih deviznih rezerv. Evro je predstavljal 20,25 odstotka, kitajski renminbi pa le 1,95 odstotka.
Juan je torej še zelo daleč od tega, da bi ogrozil prevladujoči položaj dolarja kot rezervne valute.
Bolj realističen dolgoročni cilj Kitajske je multipolaren finančni sistem, v katerem bi imel juan bistveno večjo vlogo ob dolarju, evru, drugih nacionalnih valutah in zlatu.
Takšen sistem bi tveganja, povezana z valutami, porazdelil širše.
Končna možnost je mednarodni denarni sistem, v katerem nobena posamezna valuta ne bi imela izjemnih privilegijev, kakršne ima danes dolar.
Končni cilj bi bila verjetno nova skupna svetovna valuta, ki bi temeljila na moči glavnih valut najrazvitejših držav sveta – skupine G7 – in držav BRICS. Za dosego tega bi bila potrebna popolna preobrazba mednarodnega reda, kar za zdaj ni mogoče.
To bi pomenilo temeljito preobrazbo mednarodnega gospodarskega reda, vzpostavljenega po letu 1945.
Privilegij dolarja in ameriški problem dolga
Prevladujoči položaj dolarja daje Združenim državam ogromne prednosti.
Ker je dolar glavna svetovna rezervna in transakcijska valuta, lahko ZDA lažje financirajo velike javnofinančne in zunanje primanjkljaje kot druge države.
Ameriški javni dolg je zdaj dosegel približno 40 bilijonov dolarjev.
To odpira temeljni paradoks.
Združene države potrebujejo preostali svet, da še naprej drži dolarje in ameriške državne obveznice. Hkrati pa večja kot je diverzifikacija preostalega sveta stran od dolarja, večji pritisk nastaja na ameriški finančni sistem.
Kitajska je že začela zmanjševati svoje imetje ameriških državnih obveznic.
Po podatkih ameriškega ministrstva za finance je imela Kitajska junija 2026 približno 633,4 milijarde dolarjev ameriških državnih obveznic, kar je najmanj od septembra 2008 in približno 13 odstotkov manj kot leto prej.
Peking ima vendarle praktičen razlog za previdnost.
Kitajska še vedno razpolaga z ogromnimi dolarskimi rezervami. Nenaden padec vrednosti dolarja bi zato škodoval tudi Kitajski.
Kitajsko strategijo je zato mogoče povzeti v enem stavku:
Ne želi uničiti dolarja; želi odpraviti njegov monopol.
Kitajska ima še eno pomembno prednost. Njeno gospodarstvo je največje znotraj BRICS, njena trgovinska mreža pa sega prek Azije, Afrike, Latinske Amerike, Bližnjega vzhoda in Evrope.
Več kot bo mednarodne trgovine potekalo v juanih, bolj mednaroden bo postal tudi juan.
Indija ne želi ameriške prevlade zamenjati s kitajsko
Indijsko stališče je prav tako pomembno.
New Delhi podpira multipolarni svet, vendar ne želi, da bi ameriško finančno prevlado preprosto nadomestila kitajska prevlada.
To je v bistvu nadaljevanje stare indijske tradicije strateške avtonomije, ki jo je Jawaharlal Nehru začel v okviru Gibanja neuvrščenih v šestdesetih letih. Med hladno vojno, podobno kot jugoslovanski predsednik Tito, ni želel izbirati med Washingtonom in Moskvo.
Do prihoda Modija na oblast leta 2014 je Indija vodila izrazito neuvrščeno zunanjo politiko.
Indijska zunanja politika se je od prihoda Narendre Modija na oblast precej spremenila. Odnosi z Združenimi državami so se bistveno poglobili, zlasti na področju tehnologije, obrambe in varnosti.
Indijsko sodelovanje v protikitajski usmerjeni skupini Quad, ki jo sestavljajo ZDA, Indija, Japonska in Avstralija, jo je približalo Washingtonu.
Kljub temu Indija ni postala brezpogojna ameriška zaveznica, čeprav Kitajsko obravnava kot svojo glavno strateško tekmico v Aziji. Nerazrešeni mejni spor v Himalaji, ki je leta 2020 privedel do smrtonosnih spopadov, je to dojemanje še okrepil. Indija želi preprečiti tudi, da bi Kitajska postala prevladujoča sila v Indijskem oceanu in širše v Aziji.
Hkrati pa Kitajska ostaja ena najpomembnejših trgovinskih partneric Indije.
To ustvarja strateški paradoks.
Kitajska in Indija sta tekmici, vendar ju hkrati povezuje interes za povečanje vpliva globalnega juga v mednarodnih institucijah.
Njuni odnosi so zato lahko eden od odločilnih dejavnikov, ki bodo določali prihodnost BRICS.
Konstruktivni dialog med Modijem in kitajskim predsednikom Ši Džinpingom na vrhu v New Delhiju je bil zato zelo pomemben.
Strateška avtonomija namesto blokovske politike
Indijsko politiko je mogoče najbolje opisati kot strateško avtonomijo.
Modi ni sprejel Trumpove logike »ali ste z nami ali proti nam«.
To je bilo še posebej očitno po ruski invaziji na Ukrajino leta 2022. Indija se ni pridružila Združenim državam in Evropski uniji pri uvedbi celovitih sankcij proti Rusiji. Prav tako ni opustila uvoza ruske nafte, kljub močnim pritiskom Washingtona.
Za Indijo pri tem ne gre samo za Rusijo.
Gre tudi za ohranjanje svobode strateške izbire.
Njegova zunanja politika pa je lahko po drugi strani tudi kontroverzna. Na primer, 25. februarja je v Knesetu zelo jasno izrazil solidarnost z Izraelom in dejal, da Indija stoji ob Izraelu »s polnim prepričanjem«. Hkrati je govoril o dialogu, miru in stabilnosti ter se neposredno ni opredelil za napad na Iran. Samo dva dni po koncu Modijevega obiska je Izrael izvedel obsežen napad na Iran.
Modi sedi na dveh geopolitičnih stolih in želi, da Indija postane eden glavnih polov nastajajočega multipolarnega sveta – ne pa podrejena članica katerega koli geopolitičnega bloka.
Zato je Indija za BRICS tako pomembna.
Brez Indije bi BRICS lahko postal precej manj vplivna organizacija. Z njo ima veliko boljše možnosti, da postane resnično širša platforma globalnega juga.
Kitajska kljub temu ostaja vodilna sila znotraj skupine.
Njena ogromna gospodarska teža, globalna trgovinska mreža in vse večje tehnološke zmogljivosti dajejo Pekingu vpliv, s katerim se nobena druga članica BRICS ne more primerjati.
Kitajsko poudarjanje suverenosti, nevmešavanja in konfucijskega koncepta harmonije ponuja ideološki okvir, ki se razlikuje od tradicionalnega zahodnega modela zavezniške politike.
Rusija ima drugačno vlogo.
Predsednik Vladimir Putin kljub globokemu soočenju Rusije z Zahodom ostaja pomemben posrednik med različnimi strateškimi interesi znotraj BRICS.
Njegova sposobnost ohranjanja tesnih odnosov tako s Kitajsko kot z Indijo je še posebej pomembna.
Nova razvojna banka: tiha revolucija
Ena najmanj spektakularnih, vendar potencialno najpomembnejših institucij, ki jih je ustvaril BRICS, je Nova razvojna banka.
Njen pomen ni toliko v njeni trenutni velikosti, ki ostaja skromna v primerjavi z IMF ali Svetovno banko, temveč v načelu, na katerem temelji.
Vprašanje ni samo, koliko denarja je na voljo.
Pomembno je tudi, kdo zagotavlja denar, v kateri valuti in pod kakšnimi pogoji. Nova razvojna banka lahko zagotavlja financiranje v lokalnih valutah in s tem zmanjšuje odvisnost držav v razvoju od zadolževanja v dolarjih.
To je lahko pomembno.
Več ko lahko države v razvoju najemajo posojila, trgujejo in vlagajo, ne da bi morale najprej pridobiti dolarje, manj ranljive postajajo za spremembe ameriške monetarne politike in menjalnega tečaja dolarja.
To je tiha stran (r)evolucije BRICS.
Je institucionalna in ne spektakularna.
Bližnji vzhod in Ukrajina kot preizkus enotnosti BRICS
Vrh v New Delhiju je potekal v ozadju dramatičnega dogajanja na Bližnjem vzhodu in nadaljevanja vojne v Ukrajini.
Ti konflikti razkrivajo eno temeljnih slabosti BRICS.
Skupina nima skupne zunanje politike.
Njene članice imajo različne interese in včasih tudi neposredno nasprotujoča si stališča.
Iran in zalivske države na primer nimajo nujno enakih strateških prednostnih nalog. Indija ohranja tesne odnose tako z Rusijo kot z Združenimi državami. Brazilija ima svojo diplomatsko agendo. Kitajska si prizadeva za stabilnost in gospodarski dostop, Rusija pa je vse bolj vpletena v vojno v Ukrajini in v spore z Zahodom.
Zato je soglasje težko doseči.
Skupna deklaracija: enotnost skozi dvoumnost
Državam BRICS je kljub temu uspelo soglasno sprejeti skupno deklaracijo.
Jezik je bil namenoma širok. Pozival je k zadržanosti, diplomaciji in mirnim rešitvam konfliktov, hkrati pa se je izogibal formulacijam, ki bi lahko razbile krhko soglasje.
To ni nujno slabost.
V tako raznoliki skupini, kot je BRICS, je sposobnost ohranjanja enotnosti kljub globokim razlikam lahko sama po sebi oblika politične moči.
Moč BRICS zato ni v oblikovanju novega bloka ali v takojšnji zamenjavi dolarja.
Njegova moč je v možnosti postopnega spreminjanja pravil mednarodnega sistema.
Cilj je multipolaren svet, organiziran okoli več središč gospodarske in politične moči, namesto sistema, v katerem prevladuje eno samo hegemonsko središče.
Zgodovina kaže, da se velike preobrazbe le redko zgodijo v enem samem dramatičnem trenutku.
Rimski imperij ni izginil v enem dnevu.
Britanski imperij ni nenadoma prenehal biti svetovna sila.
Tudi zaton ameriške hegemonije bo verjetno postopen.
Kot je pokazal vrh v New Delhiju, se svet spreminja postopoma.
-------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------
EVROPA MED MILITARIZACIJO IN ODSOTNOSTJO VIZIJE MIRU
Govor predsednice Evropske komisije Ursule von der Leyen o stanju Evropske unije je bil v marsičem govor o Evropi, ki se pripravlja na novo obdobje konfrontacije. Čeprav je Evropska unija nastala kot mirovni projekt, ni bilo na primer, govora o končanju vojne v Ukrajini ali vzpostaviti novega vseevropskega varnostnega sistema v katerega bi morala biti vključena tudi Rusija. Von der Leyen je sicer dejala, da je mir evropski raison d'être, vendar je bil osrednji del njenega varnostnega sporočila namenjen obrambi in orožju, novi varnostni strategiji ter pripravljenosti na morebitne nove incidente.
Obrambni izdatki držav EU so se v zadnjih petih letih povečali za skoraj 80 odstotkov.
Najbolj zgovorna je bila njena zamisel o nekakšnem evropskem »členu 4«, ki bi bil kopija istoimenskega člena ustanovne pogodbe Nata, oziroma o posebnem protokolu za izredne varnostne razmere. Če bi ena članica zahtevala njegovo aktiviranje, bi se morale zbrati vse članice in usklajevati skupni odgovor. Hkrati je napovedala ustanovitev oziroma operacionalizacijo Evropskega varnostnega sveta, v katerem naj bi sodelovale tudi Kanada, Norveška, Ukrajina in Velika Britanija. Kakšne naj bi bile pristojnosti tega organa, ki nosi isto ime kot Varnostni svet OZN, ni povedala. Napovedala je tudi nov evropski instrument za strateške zmogljivosti, usklajen z Natom.
Evropske varnosti dolgoročno ni mogoče graditi predvsem z novimi vojaškimi strukturami in večjimi obrambnimi izdatki. Evropa potrebuje predvsem dogovor o tem, kako preprečiti naslednjo vojno (z Rusijo). V nasprotnem primeru lahko Evropa namesto miru v najboljšem primeru sooči z zamrznjenim konfliktom, novo železno zaveso in trajno militarizirano vzhodno mejo, kar bi politično destabiliziralo celotno Evropo.
Posebej pomenljiva je bila njena odločitev, da v govoru niti z eno besedo ni omenila ne ZDA ne Donalda Trumpa, kar odpira vprašanje, ali je mogoče graditi evropsko varnost brez jasnega odgovora o prihodnjih odnosih z Washingtonom. V nasprotju s tem je napovedala ostrejšo politiko do Kitajske. Trgovinski primanjkljaj s Kitajsko, ki znaša že približno milijardo evrov na dan, je označila kot dokaz nevzdržnega kitajskega modela hiperprodukcije, čeprav je omenjeni primanjkljaj v veliki meri posledica dolgoletne napačne gospodarske politike največjih evropskih držav.
Predsednica Evropske komisije je presenetila s predlogom, da bi Kanada, ki se sooča z vse večjimi ameriškimi pritiski, postala prva »pridružena članica« Evropske unije, kar bi bistveno okrepilo gospodarski, tehnološki pa tudi obrambni potencial EU. Podrobnosti kanadskega statusa še niso znane.
Pri tem se odpira vprašanje institucionalne legitimnosti tega predloga, saj v temeljnih dokumentih EU takšna kategorija članstva ni predvidena. Lizbonske pogodbe ni mogoče preprosto spremeniti z govorom predsednice Komisije. Pogodbe EU imajo za svoje spreminjanje namreč predpisane postopke, vključno z vlogo držav članic in ratifikacijo sprememb v skladu z njihovimi interesi.
Vprašanje je, kako bodo na to pobudo reagirali v Londonu, Švici, na Norveškem in Islandiji, ki imajo z EU posebne sporazume o sodelovanju. Verjetno bodo zahtevale enak status, kot ga bo dobila Kanada, razen morda Švice. Pridruženo članstvo Kanade bi okrepilo gospodarski potencial EU, istočasno pa bi odprlo tudi vprašanje prihodnjih odnosov med Washingtonom in Brusljem. Trump je za zdaj napoved pridružitve Kanade k EU označil za neresno oziroma nepomembno pobudo, obenem pa je napovedal, da bo proti EU uvedel dodatne carine, če se bo izkazalo, da gre za sovražno dejanje. Če bo EU začela iz Kanade uvažati večje količine redkih strateško pomembnih kovin in nafte, česar primanjkuje tudi v ZDA, bo brez dvoma prišlo do verjetno doslej najhujše krize oziroma odkritega preloma v odnosih med nekdanjima najbolj tesnima atlantskima zaveznikoma. Ali so v Bruslju na to pripravljeni?
Von der Leyen je dogodkom na Bližnjem vzhodu namenila le nekaj stavkov. Genocida v Gazi ni omenila, prav tako ne vojne v Perzijskem zalivu. Nasilje izraelskih naseljencev na Zahodnem bregu je kljub temu označila za »nesprejemljivo«. Hkrati je priznala, da države članice niso dosegle soglasja za skupen evropski odgovor na izraelsko politiko glede naselbin na Zahodnem bregu, kar je mogoče razumeti tudi kot posredno kritiko nove slovenske vlade, ki je z vetom preprečila sprejetje skupnega stališča do tega vprašanja.
Največja pomanjkljivost govora je bila odsotnost širše vizije miru. Evropa s pospešeno militarizacijo ne ustvarja miru. Varnost ni samo sposobnost odgovarjati na vojno, temveč tudi sposobnost preprečiti, da do nje pride. Militarizacija namreč lahko – ali pa že postaja – nadomestilo za razvojno politiko, saj bo EU vse več sredstev namenjala orožju, hkrati pa bo zaostajala pri raziskavah umetne inteligence, digitalizacije, energetike in na drugih ključnih področjih. S tem bo potisnjena v izrazito podrejen položaj do ZDA in Kitajske.
Če bomo pozabili, da je bil zgodovinski uspeh EU preseganje vojne, bomo nekoč ugotovili, da smo v težnji po večji varnosti postali bistveno manj varni. Tega dejstva se predsednica evropske komisije očitno ne zaveda.
19. 9. 2026
-------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------
Dosedanji potek letošnjega 81. zasedanja Generalne skupščine OZN je pokazal na vse večji prepad med OZN kot formalnim vozliščem svetovne politike in dejanskimi središči svetovnega odločanja.
Generalna skupščina ostaja edini forum, kjer se lahko vse države sveta zberejo pod isto streho. Najbolj dramatičen simbol razkola v mednarodni skupnosti sta bila odsotnost kakršnega koli javnega nasprotovanja v dvorani Generalne skupščine, ko je ameriški predsednik Trump napovedal, da bo popolnoma uničil Iran, kar je bila napoved prvega atomskega genocida, če Iran ne bo pristal na ameriške pogoje oziroma na kapitulacijo, ter odhod precejšnjega dela navzočih delegacij (več kot 70 od skupaj 183) med govorom predsednika izraelske vlade Benjamina Netanjahuja, ki je kategorično zanikal izvajanje genocida v Gazi.
Da so barbari res pred vrati, so potrdili tudi delegati držav EU, ki so skupaj z delegacijo EU, očitno v skladu z opevanimi »visokimi etičnimi standardi«, ostali v dvorani, vključno z vodjo slovenske delegacije predsednikom vlade Janezom Janšo. Dvorano sta zapustili samo delegaciji Španije in Irske.
Radikalni zasuk slovenske zunanje politike v smeri Izraela, ki ga je v svojem govoru nadaljeval Janša, sodeč po dogajanju v generalni skupščini s stališča Bruslja, ni najbolj pregrešna poteza. EU namreč s floskulami o visokih evropskih vrednotah govori eno, dela pa povsem drugo oziroma po tihem še naprej tolerira izraelsko genocidno politiko.
Očitno tudi Kitajska in Rusija glede tega vprašanja nista povsem načelni. Ruski diplomati so med govorom izraelskega premierja ostali na svojih sedežih (eden od razlogov naj bi bil v tem, da v Izraelu živi najmanj dva milijona Judov iz Rusije), Kitajsko pa je zastopal en nižji diplomat – za simbolni vzorec. Kitajska namreč vodi, kljub temu, da ostro obsoja genocid v Gazi, skrajno pragmatično zunanjo politiko.
To je pokazal tudi včeraj končani tridnevni obisk kitajskega predsednika Ši Džinpinga v Washingtonu, ki je potrdil, da Kitajska kljub vsem sankcijam, ki jih je proti njej uvedel predsednik Trump, daje prednost sodelovanju pred konfrontacijo.
Ši Džinping, ki ga je Trump sprejel kot nekakšnega novega kitajskega cesarja, meni, da lahko velika narodna pomladitev Kitajske in prizadevanje Amerike, da bi jo ponovno naredila veliko, potekata z roko v roki. Ši torej ni govoril o kitajski zmagi nad ZDA oziroma koncu Pax Americana, niti o ameriški prevladi nad Kitajsko. Govoril je o sobivanju dveh velikih sil, strateški stabilnosti, upravljanju razlik in sodelovanju pri svetovnih vprašanjih.
Pogovori, posebej na štiri oči, so pokazali, da so očitno razlike prevelike, da bi lahko govorili o normalizaciji odnosov. Še več, Trump, ki je obtičal v pesku puščav ob Perzijskem zalivu, si je dal duška z javno grožnjo, da je morebitna kitajska podpora Iranu nesprejemljiva, pri čemer je pozabil, da ima Kitajska v rokah bistveno več adutov kot on.
Prvič je bilo na uradnem dnevnem redu tudi vprašanje umetne inteligence, ki bo očitno postala tretji nevidni partner na pogovorih med velikimi silami.
Obisk je pokazal, da je Kitajska postala enakovreden partner ZDA. Vprašanje pa je, ali so se vodilne ameriške elite, ki še vedno stremijo k svetovni hegemoniji, sprijaznile z obstojem enakovredne velike sile.
Trump je namreč na srečanju še vedno govoril iz perspektive moči, Ši Džinping pa iz perspektive novega ravnotežja med velikimi silami oziroma kot neuradni predstavnik držav BRICS, ki snujejo novo globalno ureditev.
Kljub temu se svet ne premika preprosto iz ameriške hegemonije v kitajsko hegemonijo. Premika se od enopolarnosti k multipolarnosti. Kitajska raste, Rusija ostaja pomembna vojaška sila, Indija krepi svoj vpliv, druge države Globalnega juga oziroma skupina BRICS pa dobivajo vse večjo težo.
Evropska unija postaja, kot so pokazali govori njenih predstavnikov na zasedanju Generalne skupščine, vse manj samostojen dejavnik. Grozi mu, da bo postal objekt novega svetovnega ravnotežja namesto njegovega soustvarjalca.
26. 9. 2026
-------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------
ZAHVALA IN POZIV
Iskreno se zahvaljujem za neverjetno veliko čestitk ob mojem rojstnem dnevu. Velike večine ljudi, ki spremljajo moje zapise na FB, niti ne poznam osebno. Še enkrat hvala vsem. Gremo naprej!
V nedeljo bo prvi test naše odločenosti, da bomo z glasovanjem štirikrat proti preprečili zdrs v avtoritarno državo. Kot bivši novinar in dolgoletni dopisnik RTV Slovenija iz tujine vas posebej pozivam, da glasujete proti ukinitvi obveznega mesečnega prispevka za RTV Slovenija.
Na informativni program, posebej televizijski, imam tudi jaz osebno številne pripombe, saj sodim v skupino mirovnikov, ki so jim, razen v izjemno redkih primerih, že od izbruha epidemije covida pred sedmimi leti zaprta vrata RTV hiše.
Na srečo obstajajo družbena omrežja, na katerih lahko vsaj zaenkrat objavljamo mnenja, ki niso v skladu z uradno resnico vsakokratne oblasti.
RTV Slovenija ni samo informativni program, ampak, je predvsem največja kulturna ustanova z izjemnim poslanstvom tudi na področju izobraževalnih in športnih programov. Izpostavil bi program ARS, ki je edini radijski program klasične glasbe v Sloveniji ter številne izobraževalne oddaje na televiziji. Teh programov komercialne televizije in radijske postaje ne pripravljajo, ker so predragi in ne prinašajo dobička.
Kot eden od avtorjev Kodeksa poklicnih meril in novinarske etike v programih RTV Slovenija, ki ga je Svet Evrope ob njegovi razglasitvi pred 25 leti posebej izpostavil, pozivam novinarje in urednike, da dosledno spoštujejo profesionalne standarde in pluralnost mnenj v primeru vseh vlad, tako levih kot desnih. RTV Slovenija bo samo v tem primeru opravičila svoj obstoj.
V času, ko sem bil kot odgovorni urednik informativnega programa Televizije Slovenija član uredniškega odbora Evrovizije, sem se srečal s podobnimi težnjami vlad o podržavljenju, v nekaterih največjih evropskih državah, na primer v Franciji, Nemčiji, Španiji itd., da bi z ukinitvijo naročnine disciplinirale javne RTV-postaje, jih podržavile in na koncu privatizirale. V nobenem primeru ti pritiski niso uspeli.
Prosim vas, da imate to dejstvo v mislih, ko boste glasovali. Podobno velja tudi za druge predloge, posebej za dopolnitev Zakona o parlamentarni preiskavi, ki bistveno zmanjšuje raven pravnega varstva oseb, ki so predmet parlamentarne preiskave, s čimer bi lahko utišali kritike na račun oblasti.
V nedeljo bomo upam, štirikrat glasovali proti predlaganim zakonom.
7. 10. 2026
-------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------
KALININGRAD - NOVA NEVARNA FRONTA V EVROPI?
Poleg vojne v Ukrajini, ki je prišla v doslej najbolj eksplozivno in morda tudi v zaključno fazo, se zaostruje tudi položaj na Baltiku. Litva naj bi s pomočjo še osmih držav načrtovala kopensko in pomorsko blokado ruske Kaliningrajske oblasti.
To območje so na Potsdamski konferenci po koncu druge svetovne vojne dodelili Sovjetski zvezi, preostalo Vzhodno Prusijo, ki je bila del Nemčije, pa Poljski. Današnji Kaliningrad je bil pred drugo svetovno vojno znan kot Königsberg in je bil prestolnica Vzhodne Prusije. V tem mestu se je rodil tudi eden najvplivnejših nemških filozofov, Immanuel Kant.
Dejstvo, da je Sovjetska zveza na podlagi tajnega pakta Molotov-Ribbentrop leta 1940 zasedla tri baltske republike – Latvijo, Litvo in Estonijo – še vedno buri duhove, čeprav je Sovjetska zveza tem trem državam pred svojim razpadom dovolila, da so se odcepile in obnovile nekdaj neodvisne države ob Baltiku.
Kaliningrajska oblast je danes fizično ločena od preostale Rusije. Dostop po kopnem do nje je mogoč prek Litve in Poljske. V pripravah na blokado dostopa do Kaliningrajske oblasti, v kateri živi okoli milijon ljudi, naj bi sodelovale države tako imenovane baltsko-nordijske osmerice, ki jo sestavljajo Estonija, Latvija, Litva, Danska, Finska, Islandija, Norveška in Švedska.
Litva naj bi tudi druge države EU pozvala, naj se pridružijo tej akciji. Omeniti velja tudi, da je litovski parlament nedavno obravnaval predlog zakona o odpravi prepovedi posedovanja jedrskega orožja, kar bi državi omogočilo namestitev jedrskega orožja.
Po trditvah ruskih medijev države baltsko-nordijske osmerice ne načrtujejo le izolacije Kaliningrada, temveč tudi blokado ruskega dostopa do Atlantskega oceana prek Baltskega morja, s čimer bi preprečile izvoz ruske nafte s tankerji.
Z omenjeno akcijo naj bi Zahod preizkušal strateško potrpežljivost Rusije. V Ukrajini je Rusija namreč doslej prenašala kršitve svojih »rdečih črt« z določeno mero strateške potrpežljivosti, saj Moskva konflikt dojema tudi kot državljansko vojno.
Načrtovanje potencialne blokade dostopnih poti do te regije nima nikakršne legitimnosti, saj so takšna dejanja v popolnem nasprotju z mednarodnim pravom. Kaliningrad namreč ni sporno območje, temveč del mednarodno priznanega ruskega ozemlja.
Ruski odziv na morebitno blokado Kaliningrada je bil tokrat zelo hiter in odločen. Ruski predsednik Vladimir Putin je konec preteklega tedna opozoril, da bi Rusija v primeru napada na Kaliningrad takoj uporabila vse orožje, ki ga ima na razpolago, kar seveda vključuje tudi jedrsko orožje.
Večina analitikov meni, da bi bil napad na Kaliningrad – pred enim letom je celo poveljnik ameriških sil v Evropi, general Donahue, govoril o tem, da bi lahko hitro zasedli to območje – uvod v neposreden spopad med Rusijo in Natom.
Ruski zunanji minister Lavrov je nedavno dejal, da bi bila vojna z Evropo zelo kratka, kar pomeni, da bi lahko uporabili tudi atomsko orožje.
Rusija je namreč posodobila svojo jedrsko doktrino, ki dovoljuje jedrski odziv tudi proti državam, ki nimajo jedrskega orožja, če te delujejo usklajeno z jedrskimi silami.
Napetost kljub svarilom ne popušča. Poljski zunanji minister Sikorski na primer še naprej poziva k obračunu z Rusijo, švedski generali pa trdijo, da je švedsko vojno letalstvo sposobno napasti cilje globoko v Rusiji.
Nemški kancler Merz, ki je pred nekaj dnevi nenapovedano obiskal Kijev in Ukrajini namenil nov sveženj pomoči v višini 1,3 milijarde evrov, je podobno nepopustljiv, kljub temu, da je Nemčija v vse večji gospodarski in tudi finančni krizi ter da ima njegova vlada rekordno nizko podporo. Francoski predsednik Macron, ki ima podobno stališče kot Merz, se sooča z najhujšimi protesti dijakov in študentov po letu 1968. Francoske oblasti namreč drastično zmanjšujejo izdatke za izobraževanje, predvsem na račun finančne in vojaške pomoči Ukrajini. Oba sta očitno izgubila razsodnost, saj se zavzemata za nadaljevanje vojne v Ukrajini v nedogled, pa tudi za začetek trgovinske vojne s Kitajsko, češ da s poceni izdelki ogroža gospodarstva EU.
Od nadaljnjega razvoja političnih dogodkov v Nemčiji in Franciji bo v marsičem odvisen tudi potek vojne v Ukrajini, ker imata omenjeni državi največji vpliv na EU.
Rešitev bo mogoča le za pogajalsko mizo.
Prepad med evropskimi političnimi elitami, ki se pripravljajo na vojno z Rusijo, in ljudskimi množicami, ki nasprotujejo oboroževanju in vojni, še nikoli po drugi svetovni vojni ni bil tako globok, kot je danes. Kakšna koli blokada Kaliningrada, bi bila lahko uvod v vojno. Nikoli nisem pomislil na to, da bi bili po koncu hladne vojne lahko bili ponovno na robu nove globalne vojne. Vojna v Ukrajini in agresivna izraelska politika, ki si je uspela podrediti celo ZDA, sta glavna detonarja svetovne krize.
P.S- Zemljevid je bil ustvarjen s pomočjo umetne inteligence
-------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------
ŠVICARSKA NEVTRALNOST: MED STRATEŠKO AVTONOMIJO IN NATOM
Objavljam moj daljši prispevek o mednarodnih posledicah nedavnega švicarskega referenduma, ki je bil objavljen v ameriški spletni reviji Consortium News. Prispevek ni bil napisan neposredno za objavo v FB.
Referendum o zaščiti švicarske nevtralnosti, ki so ga švicarski volivci 27. septembra prepričljivo zavrnili, je bil na prvi pogled glasovanje o zelo konkretnem švicarskem vprašanju: ali bi bilo treba tradicionalno nevtralnost države v ustavi opredeliti natančneje in strožje.
Neposredni namen referenduma je bil preprečiti, da bi se Švica pridružila sankcijam Evropske unije proti Rusiji, namesto tega pa bi upoštevala le sankcije Združenih narodov, ter preprečiti sodelovanje z vojaškim zavezništvom, razen če bi bila Švica sama napadena.
Širše vprašanje pa je, ali je švicarska nevtralnost postala tako prilagodljiva, da tvega izgubo svojega strateškega pomena. Kaj poraz referendumske pobude pomeni za nevtralnost kot sestavni del prihodnje evropske varnostne arhitekture?
Kljub globokim zgodovinskim koreninam švicarska nevtralnost ni bila formalno zapisana v zvezni ustavi iz leta 1848.
Pobudniki referenduma 27. septembra so zahtevali precej natančnejšo ustavno opredelitev nevtralnosti. Z njo so želeli preprečiti sedanjo, zelo prilagodljivo razlago tega načela, ki švicarski vladi omogoča vse tesnejše približevanje varnostni doktrini Nata.
Referendum je odprl temeljno vprašanje, pomembno ne le za Švico, temveč za vse evropske države: kaj nevtralnost v Evropi 21. stoletja sploh pomeni?
Ali je lahko država hkrati nevtralna in tesno vključena v zahodne varnostne strukture? Ali je mogoče nevtralnost uporabljati selektivno, po načelu à la carte – kot pravno načelo, varnostno strategijo, instrument zunanje politike in hkrati sestavni del nacionalne identitete?
Izid je bil nedvoumen. Proti pobudi je glasovalo 70,15 odstotka volivcev, za pa 29,85 odstotka. Vseh 26 kantonov je pobudo zavrnilo.
Volilna udeležba je znašala 47,07 odstotka, kar pomeni, da je proti pobudi dejansko glasovalo približno 33 odstotkov vseh volilnih upravičencev. Švica za veljavnost zveznega referenduma nima določenega minimalnega praga udeležbe. Po podatkih švicarskih zveznih oblasti je povprečna udeležba na referendumih približno 46-odstotna.
Udeležba je bila torej nekoliko nad dolgoročnim povprečjem. Razmeroma nizka udeležba pa je lahko tudi posledica ponavljajočih se zagotovil vlade in vodilnih medijev, da ne gre za glasovanje o odpravi nevtralnosti, temveč zgolj o tem, ali naj se v ustavo zapiše njena strožja in bolj omejevalna oblika.
Švicarska nevtralnost ima večstoletno tradicijo.
Stara švicarska konfederacija je bila med letoma 1470 in 1516 ekspanzionistična sila. Bojevala se je proti Habsburžanom, v 1470. letih proti Burgundcem, leta 1499 proti Švabski zvezi ter proti Italijanom, pri čemer se je širila v Lombardijo. Niccolò Machiavelli je Švicarje primerjal z Rimljani in makedonsko falango. Italijanski pohod se je končal s porazom pri Marignanu leta 1515 in s sklenitvijo pogodbe o večnem miru s Francijo leta 1516. Ta pogodba je pomenila enega od začetkov švicarske nevtralnosti.
Prva uradna razglasitev konfederacije za »nevtralno državo« sega v leto 1674, ko je tak sklep sprejel Tagsatzung, zbor odposlancev trinajstih kantonov.
Stara švicarska konfederacija je razpadla po Napoleonovem vdoru, ko je bila ustanovljena Helvetska republika, centralizirana država pod francosko prevlado. Ta izkušnja je pokazala bistveno dejstvo: sama nevtralnost Švice ne more zaščititi, če se poruši evropsko ravnotežje moči.
Na Dunajskem kongresu leta 1815 so zmagovite evropske sile po Napoleonovem porazu sklenile, da je trajno nevtralna Švica v interesu evropske stabilnosti, in njeno nevtralnost mednarodno priznale. To ostaja pomembno geopolitično dejstvo tudi danes. Švica je postala eden najpomembnejših primerov trajno nevtralne države, ki deluje v okviru tega pravnega sistema.
Prva svetovna vojna
Prva svetovna vojna, v kateri sta si stali nasproti Francija in Nemčija, je pomenila dramatično preizkušnjo švicarske nevtralnosti. Pridružitev eni od strani bi lahko ogrozila notranjo povezanost Švice, v kateri živijo nemško-, francosko- in italijansko govoreči prebivalci.
Nevtralnost zato ni postala zgolj načelo zunanje politike, temveč tudi mehanizem za ohranjanje večjezične in večkonfesionalne družbe.
Druga svetovna vojna
Druga svetovna vojna je bila do takrat največja preizkušnja švicarske nevtralnosti. Švica je bila obdana z državami pod nadzorom sil osi, vendar je formalno ohranila nevtralnost. Mobilizirala je svoje oborožene sile in pripravila obrambne načrte, katerih namen je bil morebitni napad narediti čim dražji.
Zgodovina švicarske nevtralnosti med drugo svetovno vojno pa ostaja zelo sporna. Švica je vzdrževala obsežne gospodarske in finančne odnose z obema stranema ter nacistični Nemčiji popustila v številnih pomembnih vprašanjih. Njen bančni sistem in trgovinska politika sta bila pozneje predmet obsežnih zgodovinskih raziskav in kritik.
Hladna vojna
Po letu 1945 je švicarska nevtralnost vstopila v novo obdobje. Švica je ostala zunaj Nata in Varšavskega pakta. Med hladno vojno ji je nevtralnost zagotavljala poseben diplomatski položaj.
Ženeva je postala pomembno središče mednarodne diplomacije in humanitarnega delovanja. V Švici so dobili pomembno vlogo Mednarodni odbor Rdečega križa, evropski sedež Združenih narodov in številne mednarodne organizacije. Nevtralnost je tako postala pomembna diplomatska prednost.
Obdobje po hladni vojni
Po koncu hladne vojne je Švica začela nevtralnost razlagati bolj prilagodljivo in pragmatično.
Leta 1991 je sodelovala pri gospodarskih sankcijah proti Iraku. Leta 1996 se je pridružila Natovemu programu Partnerstvo za mir, čeprav ni postala članica Nata. Leta 1999 je na Kosovo poslala neoboroženo osebje, ki je podpiralo mednarodna prizadevanja za vzpostavljanje miru. Leta 2002 je vstopila v Združene narode. Marca 2025 se je pridružila Natovi organizaciji za znanost in tehnologijo v okviru okrepljenega partnerstva.
Decembra 2025 je švicarska vlada sporočila, da sta Švica in Nato vzpostavila program sodelovanja za obdobje 2025–2028. Med drugim naj bi povečal interoperabilnost švicarskih oboroženih sil, vključno z letalstvom in komunikacijskimi sistemi.
Švica je torej po koncu hladne vojne večkrat prilagodila razlago nevtralnosti spreminjajočim se mednarodnim razmeram.
Referendumska pobuda za strožja merila nevtralnosti
Pobuda, ki jo je podprla Švicarska ljudska stranka (SVP) in organizirala skupina Pro Switzerland, je zahtevala bistveno strožjo ustavno opredelitev nevtralnosti.
Po njenem predlogu bi morala biti nevtralnost opredeljena kot »trajna in oborožena«. Švica se ne bi smela pridružiti nobenemu vojaškemu ali obrambnemu zavezništvu niti z njim sodelovati, razen če bi bila sama napadena ali bi ji neposredno grozil napad.
Če bi bila pobuda sprejeta, bi bila Švica ustavno zavezana bistveno strožji razlagi nevtralnosti. Nadaljevanje sankcij proti Rusiji, ki jih na primer ne bi odobril Varnostni svet OZN, bi tako postalo pravno in politično precej težje.
Po mnenju pobudnikov sta vse tesnejše približevanje Natu in politika konfrontacije z Rusijo Švico oddaljila od stroge nevtralnosti.
Kaj nevtralnost pomeni po mednarodnem pravu?
Mednarodno pravo določa, kako mora ravnati nevtralna država med vojno med drugimi državami. Haaške konvencije iz leta 1907 določajo, da nevtralne države ne smejo dovoliti prehoda tujih vojakov ali orožja čez svoje ozemlje in ne smejo vojaško pomagati vojskujočim se stranem.
Nasprotniki referendumske pobude so poudarjali, da to ne pomeni, da mora biti nevtralna država politično ali gospodarsko ravnodušna do vsakega mednarodnega spora ali kršitve mednarodnega prava.
Švica je že pred drugo svetovno vojno sprejela načelo, ki je postalo znano kot »diferencialna nevtralnost«. Vojaško je ostala nevtralna, vendar je sprejemala nekatere gospodarske sankcije, ki jih je uvedlo Društvo narodov.
Sodelovanje Švice pri sankcijah Društva narodov proti fašistični Italiji leta 1935 je postalo pomemben zgodovinski primer takrat imenovane diferencialne nevtralnosti. Sodobna švicarska razprava se osredotoča na vprašanje, ali je takšna diferencirana nevtralnost še vedno legitimna, kadar sankcij ne odobri kolektivno Varnostni svet OZN.
Konfrontacijsko geopolitično ozračje v Evropi
Zaradi vse večjega dojemanja Rusije kot »grožnje« Evropi je Švica, tako kot preostali del Evrope, povečala vojaške izdatke. Do leta 2032 naj bi se obrambni proračun povečal s približno 6,3 milijarde švicarskih frankov oziroma 0,7 odstotka BDP na en odstotek BDP.
Za obdobje 2028–2030 namerava švicarska vlada dodatne prihodke, pridobljene z zvišanjem davka na dodano vrednost za 0,5 odstotne točke, nameniti izključno obrambi. To naj bi v vsakem od teh treh let prineslo približno 1,7 milijarde frankov dodatnih sredstev.
Avgusta letos je švicarska vlada odobrila tudi dodatnih 970 milijonov frankov za vojaške izdatke, predvsem za zračno obrambo in zaščito pred brezpilotnimi letalniki. Poleg tega ocenjuje, da bo za projekte nabave orožja potrebovala še 24 milijard frankov.
Kombinacija višjega rednega obrambnega proračuna, dodatnih prihodkov iz DDV in izrednega programa nabave orožja pomeni znatno povečanje švicarskih obrambnih izdatkov.
Kljub temu Švica ne sledi samodejno novim Natovim smernicam iz leta 2025, ki do leta 2035 predvidevajo obrambne izdatke v višini 3,5 odstotka BDP in do dodatnih 1,5 odstotka za širše izdatke, povezane z varnostjo.
Notranjepolitična razsežnost referenduma
Referendum je bil tudi pomemben preizkus švicarske notranje politike.
Na eni strani je stala predvsem največja politična stranka v državi, SVP, ki nevtralnost povezuje z nacionalno suverenostjo, omejevanjem zunanjih vplivov in ohranjanjem tradicionalne švicarske identitete. Podprle so jo tudi nekatere nevladne organizacije in ugledni akademiki.
Na drugi strani so bili zvezna vlada in skoraj vse druge večje politične stranke. Trdile so, da bi togo ustavno določanje nevtralnosti zmanjšalo manevrski prostor Švice. Podobno stališče je zavzela večina medijev.
Čeprav Švica ni članica Nata, ostaja pomembno vprašanje: kje je meja med sodelovanjem z eno od strani v sporu in dejansko politično uskladitvijo z njo? Kolikšna je lahko vsebinska razlika med nevtralno državo in državo, ki se politično postavlja na stran enega geopolitičnega bloka, preden nevtralnost postane zgolj okrasna pravna oznaka?
To temeljno vprašanje po referendumu ostaja odprto.
Dejavniki, ki so prispevali k zavrnitvi pobude
Posebej pomemben dejavnik je bila skoraj popolna politična osamitev pobudnikov referenduma.
Ker je pobudo podpirala predvsem SVP oziroma UDC, medtem ko so ji zvezna vlada in skoraj vse druge večje politične stranke nasprotovale, je povprečni volivec dobil precej jasno politično sporočilo, kako naj glasuje.
Zunanji minister Ignazio Cassis je osrednje sporočilo izrazil zelo jasno: »Švica je bila nevtralna, je nevtralna in bo nevtralna ostala.« Po njegovih besedah je bilo vprašanje zgolj, ali Švica potrebuje »novo nevtralnost«.
Ta politično učinkovita formulacija je volivcem omogočila, da so pobudo zavrnili, ne da bi se zato morali odreči občutku, da branijo švicarsko nevtralnost.
Vlada je pred referendumom opozarjala, da bi strožja nevtralnost ovirala varnostno sodelovanje, izmenjavo obveščevalnih podatkov in sodelovanje na vojaških vajah z državami članicami Nata.
Zagovarjala je torej prav takšno obliko nevtralnosti, ki omogoča nadaljnje sodelovanje z Natom.
To stališče se je odražalo tudi v osnutku švicarske varnostne strategije za leto 2026. Dokument poudarja, da bi morala Švica zaradi spremenjenih varnostnih razmer – zlasti vojne v Ukrajini in povečanega tveganja spopada med Rusijo in Natom – okrepiti sodelovanje z evropskimi partnerji.
Tudi švicarske oborožene sile so septembra, nekaj več kot dva tedna pred referendumom, objavile gradivo, v katerem so poudarile, da vojna v Ukrajini kaže, kako pomembno je za Švico tesnejše sodelovanje s partnerji na področju varnosti in obrambe.
Podobna stališča so zavzele vodilne medijske organizacije in različni raziskovalni inštituti.
Raziskava Raziskovalnega centra za javno sfero in družbo Univerze v Zürichu (Fög), ki je analizirala 523 člankov o pobudi v nemško- in francosko govorečih delih Švice, je pokazala, da je bilo medijsko poročanje o pobudi izrazito negativno.
Povprečna ocena tona poročanja je znašala –22 na lestvici od –100 do +100. Fög je izrecno ugotovil, da je bila večina analiziranih medijskih prispevkov negativno naravnana do pobude.
Obsežen sistem javne podpore švicarskim medijem odpira upravičeno vprašanje o strukturnem odnosu med vladno politiko in neodvisnostjo medijev. Sam po sebi sicer ne dokazuje uredniške odvisnosti, vendar je pomemben pri presoji širšega političnega okolja, v katerem je potekal referendum.
Raziskava Fög je pokazala tudi, da je bila Rusija najpomembnejša referenčna točka v medijskem poročanju. V večini prispevkov je bila predstavljena kot agresor in grožnja, tudi za Švico.
Nasprotniki pobude so rusko vojno v Ukrajini uporabili kot argument za sankcije in tesnejše varnostno sodelovanje z evropskimi državami. Švica se tako postopoma vključuje v širšo evropsko varnostno arhitekturo, ki je vse bolj usmerjena v priprave na morebitno dolgotrajno konfrontacijo z Rusijo.
Kritika tesnejšega povezovanja z Natom je zato dobila prizvok podpore ruskemu predsedniku Vladimirju Putinu, pobuda pa je bila pogosto predstavljena kot »proputinovska«.
Podobno težnjo je mogoče opaziti tudi drugod po Evropi, kjer je kritika Natove politike pogosto zavrnjena kot prikrita podpora Rusiji. V Sloveniji je na primer proNatu naklonjeni Inštitut Trivelis mene zaradi kritike pretiranih vojaških izdatkov, povezanih z Natom, predstavil skoraj kot ruskega vohuna. Inštitut je pozneje moje ime odstranil iz poročila, vendar se ni opravičil.
Dejstvo je, da je medijski pluralizem po vsej Evropi, tudi v Švici, oslabel. Argumenti o ruskih varnostnih pomislekih in interesih so vse pogosteje zavrnjeni kot »putinizem«, zaradi česar je resna razprava o teh vprašanjih vse težja.
V Švici deluje veliko vplivnih institucij in varnostnih raziskovalnih inštitutov, ki sistematično poudarjajo potrebo po tesnejšem varnostnem sodelovanju z Natom.
Vodilni možganski trusti so zagovarjali krepitev evropskega varnostnega sodelovanja, ponovno presojo prihodnje oblike partnerstva z Natom, priznanje, da je nevtralnost z varnostnopolitičnega vidika postala manj pomembna, ter upoštevanje dejstva, da lahko nevtralnost v določenih okoliščinah omejuje švicarski manevrski prostor.
Profesor Pascal Lottaz, raziskovalec, voditelj podkasta Neutrality Studies in ugleden zagovornik strožje ter pojmovno doslednejše opredelitve nevtralnosti, pa zavrača prilagodljiv pristop k temu načelu. Nevtralnost obravnava kot samostojno področje raziskovanja, ne pa kot zgolj zgodovinski ostanek.
Lottaz svari pred razmišljanjem v kategorijah »dobrih« in »slabih« akterjev, saj takšen pristop zmanjšuje prostor, ki je na voljo nevtralnim državam in nevtralni diplomaciji.
Njegova temeljna misel je danes zelo pomembna: če se svet premika od unipolarnega k multipolarnemu sistemu, potreba po nevtralnosti ne bo nujno manjša. Lahko se bo celo povečala.
Lottazov pristop odpira možnost, da nevtralnost razumemo kot sestavni del nove evropske varnostne arhitekture: preoblikovanja evropskega varnostnega sistema, ki bi presegel logiko blokov in omogočil sodelovanje članic Nata, nevtralnih držav in Rusije v vsevseevropskem sistemu.
Mednarodna razsežnost referenduma
Z vojno v Ukrajini se je Evropa vrnila v obdobje blokovske politike. Rusija, Združene države Amerike, Nato, Evropska unija in Kitajska ustvarjajo vse bolj zapleten sistem geopolitičnega tekmovanja. V takšnih okoliščinah nevtralnost za majhno državo pomeni veliko več kot zgolj vprašanje nacionalne identitete.
Gre za vprašanje strateške avtonomije. Nevtralna država mora biti sposobna, da se v spopadu med velikimi silami ne postavi samodejno na stran ene od njih.
Da bi bila takšna odločitev smiselna, mora država imeti tudi dovolj zmogljivosti za njeno uresničitev. Če je močno ali popolnoma odvisna od druge države pri oskrbi z energijo, hrano, financiranju, orožjem, ključnimi tehnologijami ali varnostnimi jamstvi, je lahko njena formalna nevtralnost močno omejena.
Splošno pravilo je preprosto: večja ko je strateška avtonomija države, verodostojnejša je lahko njena nevtralnost.
Švica je še posebej zanimiv primer, saj gre za bogato in visoko razvito državo, ki je nevtralnost tradicionalno povezovala z lastnimi obrambnimi zmogljivostmi. To ji je omogočalo razmeroma visoko stopnjo strateške avtonomije.
Kljub temu je referendum razkril temeljno dilemo: ali je mogoče ostati nevtralen in se hkrati vse tesneje vključevati v zahodni varnostni sistem?
Nauki za nevtralne države
Švicarski primer je še posebej pomemben za evropske države, ki razmišljajo o strateški avtonomiji, zlasti za tiste z dolgo tradicijo nevtralnosti: Avstrijo, Irsko, Malto in Ciper, pa tudi za dva posebna primera, Vatikan in Moldavijo.
V Aziji so primerljive oziroma delno primerljive države Turkmenistan, katerega trajno nevtralnost je Generalna skupščina OZN uradno priznala leta 1995, Indija, ki je nihala med neuvrščenostjo in obliko prilagodljive nevtralnosti, ter Indonezija.
Nevtralnost so v različnih zgodovinskih okoliščinah razglasile tudi Panama, Kostarika in Mehika. Članice Gibanja neuvrščenih so zavračale članstvo v vojaških blokih, čeprav se formalno niso razglasile za nevtralne države.
Nevtralnost brez strateške avtonomije ali izrecnih varnostnih jamstev velikih sil sama po sebi ne more zagotoviti varnosti države. Po drugi strani pa tudi članstvo v vojaškem bloku ni absolutno varnostno jamstvo.
Švedska in Finska, ki sta opustili prejšnji nevtralni oziroma neuvrščeni položaj – ta jima je prinašal tudi precejšnje gospodarske prednosti, zlasti Finski –, sta danes članici Nata.
Njuno članstvo v Natu ni objektivno izboljšalo njunega varnostnega okolja, temveč ponazarja, kako dramatično so se evropske varnostne razmere poslabšale po letu 2022.
To je nedvomno opozorilo, ki ga je treba jemati resno. Evropska unija danes na primer govori o »strateški avtonomiji«, vendar velik del evropske varnosti še vedno temelji na Natu, katerega strateške obrambne zmogljivosti so v precejšnji meri odvisne od ameriške vojaške moči.
O popolni evropski strateški avtonomiji je zato težko govoriti, dokler je evropska varnost odvisna od ameriške vojaške moči.
Koncept varnostnih območij
Med hladno vojno sta obe velesili – Združene države Amerike in Sovjetska zveza – priznavali varnostne interese na območjih, ki sta jih razumeli kot svoji interesni sferi: ZDA v Zahodni Evropi in Sovjetska zveza v Vzhodni Evropi.
Švicarska konfederacija je bila neuradno del zahodnega varnostnega območja, deloma zaradi svoje osrednje geografske lege v Evropi. Za nekatere druge vzhodnoevropske države v času hladne vojne to ni veljalo.
Helmut Sonnenfeldt, eden najtesnejših svetovalcev nekdanjega ameriškega državnega sekretarja Henryja Kissingerja, je na srečanju z ameriškimi veleposlaniki v Zahodni Evropi v Bruslju decembra 1975 dejal, da morajo ZDA sprejeti dejstvo, da ima Sovjetska zveza posebne varnostne interese v Vzhodni Evropi. Hkrati naj bi si prizadevale, da bi se odnos Sovjetske zveze do vzhodnoevropskih držav postopoma spremenil iz prisilnega razmerja v bolj »organsko« povezavo.
Sonnenfeldtov argument ni bil namenjen formalnemu priznanju sovjetske suverenosti nad Vzhodno Evropo. Zavzemal se je za postopno preoblikovanje odnosov med Moskvo in vzhodnoevropskimi državami, ne pa za formalno priznanje sovjetske suverenosti nad njimi.
Nasprotniki so njegove zamisli pozneje razlagali kot priznanje trajne sovjetske interesne sfere. Tako se je uveljavil izraz »Sonnenfeldtova doktrina«, ki pa ga je Sonnenfeldt sam zavračal.
Kot dopisnik v Združenih državah sem se z njim v drugi polovici osemdesetih let večkrat obširno pogovarjal o tej doktrini. Jugoslovansko vodstvo je menilo, da bi ZDA v skladu s to doktrino neuvrščeno Jugoslavijo prepustile Sovjetski zvezi.
Sonnenfeldt je to odločno zanikal in trdil, da takšne govorice širi sovjetska tajna služba KGB.
Sonnenfeldtova doktrina ostaja zanimiv in ponovno aktualen koncept hladne vojne, zlasti v povezavi z vprašanjem interesnih sfer in »sivih območij« med velikimi silami kot načina za preprečevanje oboroženih spopadov med njimi.
Sonnenfeldtova logika je temeljila na priznavanju, da imajo velike sile legitimne varnostne interese v svojem sosedstvu. Iz tega izhaja potreba po kompromisih, ki bi preprečili neposredno konfrontacijo med velesilami.
Sonnenfeldtova doktrina ni bila teorija nevtralnosti, temveč pristop k upravljanju interesnih sfer in varnostnih interesov velikih sil. Sodobno različico te logike je mogoče najti v konceptu »varnostnih območij«, ki ga zagovarja vplivni ameriški ekonomist in mirovnik, profesor Jeffrey Sachs.
Sachs je v teorijo interesnih sfer vnesel pomemben pojmovni premik. Po njegovem mnenju imajo velike sile lahko legitimne varnostne interese ob svojih mejah, vendar nimajo pravice ustvarjati interesnih sfer ali narekovati notranje politike manjšim sosednjim državam.
Helsinška sklepna listina o varnosti in sodelovanju je izrazila sorodno načelo: varnost ene države ne sme biti zagotovljena na račun varnosti druge.
To spoznanje je bilo vključeno tudi v razmišljanje Georgea Kennana, enega glavnih arhitektov ameriške politike omejevanja Sovjetske zveze.
Kennan je pozneje postal odločen kritik militarizacije delitve Evrope in vključevanja Zahodne Nemčije v Nato. Opozarjal je, da bi to lahko nevarno zaostrilo varnostno dilemo v odnosih z Moskvo. Po združitvi Nemčije je nasprotoval tudi širitvi Nata proti vzhodu.
Kennanov sklep je bil izjemno blizu zamisli o »sivih območjih« kot nevtralnih prostorih med blokoma. Kissinger je bil še bolj izrecen. Njegov pristop je temeljil na ravnotežju moči, interesnih sferah in preprečevanju neposrednega spopada med Združenimi državami in Sovjetsko zvezo s popuščanjem napetosti ter pogajanji med velesilama.
Takšno politiko je ponazoril tudi na primeru Jugoslavije.
Po dokumentih ameriškega zunanjega ministrstva so si ZDA v okviru politike popuščanja napetosti prizadevale ohraniti »znatno neodvisnost« neuvrščene Jugoslavije od Sovjetske zveze.
Jugoslavija je bila tako zgodnji primer strateško avtonomne evropske države zunaj obeh blokov – nekakšnega sivega območja med dvema geopolitičnima sistemoma.
Danes lahko državo v sivem območju razumemo kot državo, ki ni formalna članica velikega vojaškega bloka, vzdržuje varnostne odnose z več silami, ni popolnoma podrejena nobeni od njih, zaseda geopolitični prostor med konkurenčnimi sistemi in lahko nevtralnost uporablja za zmanjševanje neposredne vojaške konfrontacije.
Sachsova teorija varnostnih območij z nevtralnim statusom je posebej pomembna za razpravo o sedanjem geopolitičnem položaju Ukrajine, Moldavije in Gruzije ter o evropski varnostni arhitekturi kot celoti.
Nevtralnost takšnih območij ni zgolj nacionalni pravni status, temveč lahko postane institucionalni sestavni del evropske varnostne arhitekture, ki temelji na vzajemnem priznavanju varnostnih interesov.
Globlje vprašanje zato ni, ali nevtralnost sodi v 19. stoletje, temveč ali bi lahko postala eden od institucionalnih temeljev prihodnjega evropskega varnostnega sistema.
Nekdanji državni sekretar Kissinger je podobno zamisel predstavil leta 2014 po političnih pretresih v Ukrajini. Ukrajina ima po njegovem mnenju pravico do političnega in gospodarskega povezovanja z Evropo, ne bi pa se smela pridružiti Natu. Lahko bi sodelovala z Zahodom, hkrati pa ohranjala odnos z Rusijo, primerljiv s tedanjim položajem nevtralne Finske.
Neuspeh pri oblikovanju evropske varnostne ureditve, ki bi lahko upoštevala ruske varnostne pomisleke in hkrati ohranila suverenost manjših držav, ostaja eno osrednjih nerešenih vprašanj v ozadju vojne v Ukrajini.
Ali bi bilo mogoče vojno preprečiti z drugačno uporabo logike Sonnenfeldta, Kennana in Kissingerja, ostaja predmet zgodovinske razprave.
Sklep
Referendum ni odpravil švicarske nevtralnosti.
Švica ostaja nevtralna, vendar bo svojo nevtralnost še naprej prilagajala spreminjajočim se mednarodnim razmeram.
Pristop à la carte pa odpira neprijetno vprašanje: koliko prilagodljivosti lahko nevtralnost prenese, preden postane zgolj politična oznaka?
Nov evropski varnostni sistem bi bil mogoč, če bi Nato postopoma preoblikovali v vseevropsko varnostno organizacijo v okviru Organizacije za varnost in sodelovanje v Evropi (OVSE). Ob tem velja opozoriti, da ZDA niso privolile v rusko željo po vstopu v Nato.
Nekateri ugledni nemški intelektualci govorijo o Entspannungspolitik oziroma politiki popuščanja napetosti, evropski varnostni arhitekturi, neuvrščenosti, nadzoru nad oborožitvijo in obnovi diplomatskega dialoga z Rusijo.
Med akademiki, ki se ukvarjajo s temi vprašanji, pa obstajajo pomembne razlike.
Nekateri zagovarjajo klasično vojaško nevtralnost.
Drugi se zavzemajo za evropsko neuvrščenost.
Tretji zagovarjajo predvsem novo evropsko varnostno arhitekturo, v kateri bi bila Rusija vključena v sistem skupne varnosti.
Četrti menijo, da po ruskem napadu na Ukrajino nevtralnost ni več ustrezen odgovor.
Sedanji švicarski model je nekje med klasično nevtralnostjo in strateškim partnerstvom z Zahodom.
Švicarska nevtralnost verjetno ne bo izginila. Pomembnejše vprašanje je, kakšna oblika nevtralnosti bo preživela.
Če bo nevtralnost postala dovolj prilagodljiva, da bo dopuščala sankcije, interoperabilnost oboroženih sil in vse tesnejše sodelovanje z enim geopolitičnim blokom, bo morda ostala zgolj ustavna oznaka, medtem ko bo izgubljala del svojega strateškega pomena.
Če pa jo bomo razumeli kot obliko strateške avtonomije, bi lahko postala ne zastarel ostanek preteklosti, temveč eden od temeljev prihodnje evropske varnostne ureditve.
Za mojo domovino Slovenijo švicarska razprava o nevtralnosti odpira širše strateško vprašanje: ali lahko majhna evropska država združi verodostojno obrambo, strateško avtonomijo in vojaško neuvrščenost ter hkrati prispeva k evropskemu varnostnemu sistemu, ki temelji na sodelovanju, ne pa na trajni konfrontaciji med bloki.
Dr. Uroš Lipušcek je slovenski novinar in zgodovinar ter dolgoletni dopisnik RTV Slovenija iz Združenih narodov, ZDA in Kitajske. Leta 2024 je kandidiral za Evropski parlament. Trenutno je profesor na Univerzi EMUNI (Evro-sredozemski univerzi) v Piranu. Je avtor več knjig in zgodovinskih analiz, med drugim Ave Wilson: ZDA in preoblikovanje Slovenije v Versaillesu 1919–1920 (2003) ter Sacro Egoismo: Slovenci v primežu tajnega londonskega pakta iz leta 1915 (2012).
Stališča, izražena v članku, so izključno avtorjeva in ne odražajo nujno stališč portala Consortium News.
11. 10. 2026
-------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------
EU IN KITAJSKA: SODELOVANJE NAMESTO TRGOVINSKE VOJNE
Sodelovanje med EU in Kitajsko je izjemnega pomena za obe strani, zlasti za EU, če želi ohraniti status vplivnega mednarodnega dejavnika. Z vidika evropskih vladajočih elit Kitajska ni le partnerica, temveč tudi strateška tekmica, v nekaterih pogledih celo sovražnica. Pogajanja med Evropsko unijo in Kitajsko sredi preteklega tedna v Pekingu so kljub temu prinesla začasni kompromis, ki je zmanjšal nevarnost neposredne trgovinske vojne. Evropski komisar Maroš Šefčovič in kitajski minister Wang Wentao sta se namreč dogovorila o omejevanju izvoza kitajskih hibridnih avtomobilov v EU v naslednjem štiriletnem obdobju, znižanju carin na nekatere evropske izdelke na kitajskem trgu ter povečanju dobav redkih zemelj, ki so strateškega pomena za nekatere ključne evropske visokotehnološke panoge.
Do kompromisa je zanimivo prišlo v trenutku, ko sta francoski predsednik Emmanuel Macron in nemški kancler Friedrich Merz zahtevala uvedbo ostrih ukrepov proti Kitajski, češ da ta s subvencijami krši pravila Svetovne trgovinske organizacije. Zavzela sta se za uvedbo postopkov, ki bi EU omogočili hitro odzivanje na domnevno nelojalno kitajsko konkurenco.
Najnovejši dogovor s Pekingom je pokazal, da je mogoče nekatere cilje doseči tudi s pogajanji, ne zgolj z grožnjami in carinami, po katerih vse pogosteje posega tudi Bruselj. Evropa lahko s carinami sicer začasno omeji kitajsko konkurenco, vendar ji bo dolgoročno težko, če ne skoraj nemogoče, konkurirati.
Evropsko gospodarstvo je še vedno tretje največje na svetu, ima razvito industrijsko znanje, močne blagovne znamke in velik notranji trg. Vendar je Kitajska v številnih strateških panogah zgradila izjemne proizvodne zmogljivosti, od baterij in električnih avtomobilov, ki bodo kmalu tudi v Evropi postali prevladujoči, do sončnih celic in elektronike. Evropski proizvajalci zato ne tekmujejo le s posameznimi kitajskimi podjetji, temveč s celotnim proizvodnim sistemom, ki ga podpirajo obsežne naložbe, razvita infrastruktura in premišljena industrijska politika.
Najnovejši dogovor s Kitajsko ne bo odpravil vse večjega zaostajanja evropskega gospodarstva. EU mora namreč najprej odpraviti lastne slabosti. Za Kitajsko bistveno zaostaja pri investicijah in vlaganjih v raziskave, njena produktivnost raste precej počasneje kot kitajska, poleg tega pa se sooča s pretirano regulacijo, zgrešeno podnebno politiko in, kot ocenjuje avtor, s samomorilskimi sankcijami proti Rusiji.
Poleg tega EU v vse večji militaristični vnemi namenja vse več sredstev za vojaške in vse manj za civilne namene. Evropsko gospodarstvo si bo lahko opomoglo šele, ko bo EU po koncu vojne v Ukrajini sposobna obnoviti vsestranske odnose z Rusijo, od koder smo dobivali razmeroma poceni energente in surovine. Rusija je bila poleg tega eden najpomembnejših trgov za evropski izvoz.
Če se bodo ti trendi nadaljevali, bo Evropa postala vse bolj obrobna svetovna sila. Trgovinski primanjkljaj EU v menjavi s Kitajsko na primer presega milijardo evrov na dan. Carinske omejitve same po sebi ne bodo odpravile vzrokov zanj.
Peking je na zadnjih pogovorih dosegel pomemben cilj: preprečil je takojšnjo zaostritev trgovinskega spora. Evropska unija pa je po drugi strani pokazala, da lahko z usklajenim nastopom doseže določene koncesije. Vprašanje ostaja, ali bo ta dogovor začetek dolgoročnega uravnoteženja gospodarskih odnosov ali le začasen premor pred novim zaostrovanjem.
Naslednje srečanje vodilnih predstavnikov EU in Kitajske bo marca 2027, evropski voditelji pa bodo morali že na oktobrskem vrhu določiti, kako naprej. Evropa bo morala izbirati med dvema potema: graditi lastno konkurenčnost in se s Kitajsko pogajati kot enakovredna gospodarska partnerica ali pa se vse bolj zanašati na zaščitne ukrepe, katerih dolgoročni učinki so vprašljivi. Na to kažejo tudi visoke ameriške carine na kitajske izdelke, ki same po sebi niso odpravile vse večjega ameriškega trgovinskega primanjkljaja v menjavi s Kitajsko.
EU mora svojo gospodarsko varnost graditi z industrijsko prenovo, ne z militarizmom; z raznolikimi dobavnimi verigami, ne zgolj s carinami; predvsem pa s pogajanji in sodelovanjem, ne le z omejevanjem konkurence.
Veliko vprašanje je, ali bodo sedanje evropske politične elite sposobne takšnega strateškega premika. Kitajska namreč začenja uresničevati novo strategijo svojega globalnega projekta En pas, ena cesta, ki bo temeljila na umetni inteligenci in bo po vsej verjetnosti sprožila novo svetovno gospodarsko revolucijo.
15. 10. 2026
-------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------
VOJNA IN MIR
Svet se je še za en korak približal nevarnosti splošne vojne. Vojna v Ukrajini se nadaljuje z vso srditostjo, Bližnji vzhod ostaja prizorišče potencialno še širšega spopada, evropske družbe pretresajo vse hujši socialni nemiri, čezatlantsko evropsko-ameriško zavezništvo pa vse bolj razjedajo huda nasprotja. Vse hujši nemiri v Franciji niso zgolj posledica trenutnega nezadovoljstva zaradi vse hujše krize v francoskem izobraževalnem sistemu, ampak tudi zaradi vse večjih življenjskih stroškov, stanovanjske stiske, drage energije, občutka socialne negotovosti in vse manjšega zaupanja v politične ustanove.
Francoski predsednik Macron, ki mu bo maja naslednje leto potekel mandat, v skoraj 10 letni vladavini ni uresničil praktični niti ene predvolilne obljube. Francija je bila kot kaže zgodovina vedno prva v izražanju nezadovoljstva, ki se širi tudi v druge evropske države, v Italijo, Španijo, Portugalsko, Belgijo, pa tudi v Nemčijo, Albanijo itd. Vse bolj odtujene evropske politične elite izgubljajo legitimnost. Nemiri so v veliki meri posledica dejstva, da so se vodilne evropske države odločile za militarizacijo in nadaljevanje vojne v Ukrajini, namesto za diplomacijo in ohranitev socialne države.
Očitno vidijo v pripravah na vojno edino možnost za to, da ostanejo na oblasti. Od državljanov vladajoče elite EU, tudi slovenske, zahtevajo, z izjemo predsednika španske vlade Sancheza, potrpežljivost in varčevanje, medtem ko se vojaški izdatki strmo povečujejo. Evropski svet je oktobra na primer razpravljal o dodatni finančni podpori Kijevu. Ukrajinski predsednik Zelenski, ki mu je mandat uradno pretekel že maja lansko leto, zahteva od EU v naslednjem letu dodatnih 70 milijard evrov za pokritje predvidenega primanjkljaja. Evropska komisija je sicer letos predvidela do 45 milijard evrov pomoči Ukrajini. Poleg tega, je bilo v okviru 90 milijardnega paketa posojila, ki bi ga Ukrajina odplačala samo v primeru zmage, ki tudi teoretično ni več mogoča, izplačanih že 20 milijard evrov.
Za širšo sliko: EU in njene članice so od začetka vojne, odobrile Ukrajini za približno 225 milijarde evrov skupne pomoči. Ukrajina je postala evropska vreča brez dna. Vprašanje ni več samo, koliko denarja je mogoče še zbrati v ta namen, temveč tudi, kako dolgo lahko evropske družbe še vzdržujejo takšno politiko brez novih socialnih in političnih pretresov in vse večjega gospodarskega zaostajanja za glavnima tekmecema, ZDA in Kitajsko. V tem kontekstu je pomemben nov mirovni predlog vplivnega ameriškega ekonomista in geopolitika Jeffreyja Sachsa, ki zagovarja celovit mirovni dogovor, ki bi hkrati varoval ukrajinsko državnost, upošteval ruske varnostne pomisleke in vzpostavil trajnejši evropski varnostni sistem. Sachs predlaga, da bi mirovni sporazum potrdil Varnostni svet Združenih narodov ter da bi za njegovo izvajanje jamčile stalne članice sveta. Njegovo izhodišče je načelo nedeljive varnosti, zapisano v helsinški sklepni listini in Pariški listini.
Sachsov predlog vodilni evropski mediji, ki še vedno vztrajajo pri nadaljevanju vojne skupaj z njegovim pozivom, naj vendarle obnovijo politični dialog z Moskvo, popolnoma ignorirajo. Evropa po njegovem mnenju ne podpira Ukrajine ampak jo s svojo politiko ubija. Brez normalizacije odnosov z Rusijo in obnovitvijo gospodarskega sodelovanja in uvoza cenejših energentov iz Rusije, bodo evropska gospodarstva še naprej stagnirala. V zvezi s tem se postavlja vprašanje ali evropski voditelji sploh želijo postati soustvarjalci mirovnega sporazuma ali pa bodo še naprej predvsem financirali vojno in čakali, da se bodo pogoji za mir oblikovali drugje, na primer v Washingtonu.
Ameriški predsednik Trump, ki ves čas niha med pritiskom na Moskvo in omejevanjem podpore Kijevu, je začasno odložil nove gospodarske sankcije proti Rusiji. Zato, da bi izboljšal položaj svoje stranke pred delnimi kongresnimi volitvami, ki bodo čez dva tedna, je uvozil iz Rusije večje količine dizelskega goriva, obenem pa je sprožil tudi novo mirovno pobudo. Veliko vprašanje je ali ima zaradi odpora v kongresu in obveščevalnih službah, Trump tokrat večje možnosti za uspeh kot doslej. Najnovejša ameriška pobuda je namreč osredotočena predvsem na uvedbo premirja, vendar brez jasnega dogovora o varnostnih jamstvih, ozemeljskih vprašanjih in prihodnji evropski varnostni ureditvi morebitno premirje ne bo prineslo trajnega miru.
Kakorkoli, Trump glede vojne v Ukrajini nadaljuje z mirovno pobudo, čeprav ameriške obveščevalne službe še naprej dostavljajo ukrajinski vojski obveščevalne podatke s satelitov. Kot ugotavljajo dobro obveščeni ameriški komentatorji pripravlja Trump skupaj s predsednikom izraelske vlade Netanjahujem, nov obsežen napad na Iran, do katerega bi lahko prišlo že pred koncem tedna. V Teheranu so sporočili, da v tem primeru ne bodo z njihove strani veljale nobene rdeče črte, kar pomeni, da bo Bližnji vzhod prizorišče doslej najhujše vojne, v kateri ne bo v skrajnem primeru izključena, vsaj izraelske strani, niti uporaba atomskega orožja.
23. 10. 2026
-------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------
AMERIŠKE VOLITVE 2026: TRUMPOV POLITIČNI PORAZ IN ZAČETEK NOVEGA GEOPOLITIČNEGA PREUREJANJA SVETA
Ameriške delne kongresne volitve, ki so potekale v torek, so prinesle politični preobrat, katerega posledice bodo segale daleč prek meja Združenih držav. Demokrati so prevzeli nadzor nad obema domovoma Kongresa, predstavniškim domom in senatom. Republikanci so izgubili večino tudi v nekaterih tradicionalnih trdnjavah, med drugim v Teksasu, Južni Karolini in Kansasu. Gre za izrazit poraz stranke predsednika Donalda Trumpa, ki je volitve spremenil v referendum o svoji politiki, čeprav je v prvi izjavi po volitvah zatrdil, da bi republikanci zmagali, če bi bil sam na kandidatnih listah.
Med odločilnimi razlogi za hud poraz republikancev so bili nezadovoljstvo zaradi vse višjih življenjskih stroškov, predvsem naraščanje cen naftnih derivatov, in nasprotovanje vojni z Iranom. Skoraj devet od desetih volivcev je življenjske stroške označilo za najpomembnejše vprašanje pri svoji volilni odločitvi. Trumpova obljuba, da bo Ameriko ponovno naredil veliko, se je soočila z vsakdanjo gospodarsko stvarnostjo. Volivci očitno niso bili pripravljeni brezpogojno podpreti politike, ki ameriško notranjo stabilnost podreja Trumpovim vojaškim in geopolitičnim ambicijam.
Za Trumpa so bile kongresne volitve nedvomno hud politični udarec. Čeprav zaradi poraza ne izgublja predsedniškega položaja, bo zadnji dve leti mandata preživel v boju za politični obstanek v Beli hiši. Demokrati bodo namreč, kot napovedujejo, začeli obsežne parlamentarne preiskave njegove administracije, zasliševali ministre in druge visoke predstavnike ter blokirali velik del njegovih zakonodajnih pobud. Prvi, ki se bo verjetno moral posloviti od ministrske funkcije, bo sekretar za obrambo oziroma vojno Hegseth, ki je postal simbol agresivnega militarizma in zavožene vojne proti Iranu. Zelo verjetno se bo kmalu po prvem zasedanju novega Kongresa v začetku januarja začel tudi postopek že tretjega poskusa odstavitve oziroma impeachmenta predsednika Trumpa. Demokrati bi lahko začeli preiskovati tudi ustavnost začetka vojne z Iranom, morebitne zlorabe predsedniških pooblastil, finančne interese predsednikovega kroga in njegove družine ter Trumpovo vpletenost v Epsteinov seksualni škandal.
Za odstranitev Trumpa s predsedniške funkcije je potrebna dvotretjinska večina v senatu, kar pomeni, da bi morali Trumpa zapustiti tudi številni republikanski senatorji, kar vsaj za zdaj ni verjetno. Njegova politična odstranitev zato za zdaj ni samoumevna. Bolj verjetno je, da bo predsednik preostanek mandata preživel v nenehnem spopadu s Kongresom.
Volilni poraz obenem odpira tudi vprašanje prihodnosti republikanske stranke. Trump je v zadnjem desetletju postal njena osrednja politična osebnost, vendar se zdaj vse bolj postavlja vprašanje, ali je mogoče gibanje MAGA oziroma »Naredimo Ameriko spet veliko« ohraniti tudi brez njegove neposredne politične prevlade. Nasprotja med tradicionalnimi konservativci, Trumpovimi privrženci in zagovorniki manj intervencionistične zunanje politike bodo verjetno postala izrazitejša. Demokrati ne smejo razumeti zmage kot brezpogojne podpore svojemu programu. Njihova naloga bo ponuditi prepričljivo gospodarsko in socialno alternativo, ne zgolj nasprotovati Trumpu. Politične razlike med republikansko in demokratsko stranko so namreč tako majhne, da nekateri analitiki govorijo o tem, da so ZDA vse bližje enopartijskemu sistemu.
Največji mednarodnopolitični pomen volitev je povezan z vojno proti Iranu. Slednja je postala eden od pomembnih dejavnikov volilnega preobrata. Trump se je namreč znašel v strateški pasti: nadaljevanje vojne pomeni nadaljnje vrtoglave gospodarske in politične stroške, umik ali kompromis s Teheranom pa bi pomenil priznanje popolnega neuspeha ameriške vojaške politike na širšem območju Bližnjega vzhoda. Posebej zaskrbljujoče je vprašanje morebitne jedrske eskalacije. Eden izmed najbolj znanih ameriških novinarjev, Tucker Carlson, namreč trdi, da naj bi Netanjahu od Trumpa v njunem zadnjem telefonskem pogovoru zahteval napad na Iran z jedrskim orožjem. Že sama možnost takšnega napada opozarja na izjemno nevarnost sedanjega trenutka. Uporaba jedrskega orožja bi pomenila zgodovinski prelom, ki bi lahko sprožil nepredvidljivo regionalno in globalno eskalacijo oziroma jedrsko vojno, lahko pa tudi konec Izraela kot države.
Drugo pomembno vprašanje je prihodnost vojne v Ukrajini. Demokratska večina v Kongresu bo verjetno zahtevala nadaljevanje ali celo okrepitev ameriške vojaške in finančne podpore Kijevu. To bi brez dvoma pomenilo nadaljevanje vojne v Ukrajini in miniralo Trumpove poskuse doseči dogovor z Moskvo.
Najnovejše spremembe v sestavi ameriškega Kongresa in Trumpov poraz zato še niso razlog za odpiranje šampanjca in pričakovanja, da se bo ameriška zunanja politika bistveno spremenila. Nova demokratska večina bo verjetno zahtevala tudi zaostritev odnosov s Pekingom. V tem pogledu so stališča republikancev in demokratov enaka.
Ob vseh teh vprašanjih pa obstaja še nevarnost, ki bi lahko imela najširše posledice za svetovno gospodarstvo: zaprtje oziroma dolgotrajna blokada Hormuške ožine. Skozi to strateško pomorsko pot je leta 2025 dnevno potovalo približno 20 milijonov sodov nafte in naftnih derivatov, kar predstavlja okoli četrtino svetovne pomorske trgovine z nafto. Posledice blokade bi bile bistveno širše od podražitve nafte in goriv. Zmanjšanje dobave energentov bi prizadelo petrokemično industrijo, proizvodnjo umetnih gnojil, promet, letalstvo, proizvodnjo električne energije in prehranske dobavne verige. Sledili bi novi inflacijski pritiski, zmanjševanje industrijske proizvodnje, padec investicij in dodatna obremenitev javnih financ. Posebej ranljive so evropske in azijske države, ki so močno odvisne od energetskih dobav iz Perzijskega zaliva.
Evropa je v tem pogledu v posebej težkem položaju. Še vedno je varnostno odvisna od ZDA, gospodarsko pa je izpostavljena posledicam ameriške in izraelske politike na Bližnjem vzhodu. Hkrati se nadaljuje vojna v Ukrajini, evropske države povečujejo obrambne izdatke, socialni in razvojni programi pa so vse bolj ogroženi. Evropska unija bi zato morala ponovno odpreti vprašanje svoje strateške avtonomije in dolgoročne varnostne ureditve. Varnosti celine ni mogoče trajno graditi zgolj na vojaški konfrontaciji z Rusijo in odvisnosti od političnih odločitev v Washingtonu.
Ameriške volitve torej niso zgolj poraz ene politične stranke in zmaga druge. So tudi opozorilo, da se ameriška hegemonija sooča z vse večjimi notranjimi in zunanjimi omejitvami, medtem ko se svetovni sistem postopoma premika proti multipolarni ureditvi. Rusija in Kitajska krepita svoje strateško sodelovanje, države globalnega juga iščejo večjo politično in gospodarsko samostojnost, ameriški zavezniki pa vse pogosteje postavljajo vprašanje, ali je njihova varnostna in gospodarska odvisnost od Washingtona še vzdržna.
Zato je bistveno vprašanje, ki ga odpirajo ameriške volitve, večje od politične prihodnosti Donalda Trumpa: ali bodo ZDA sposobne sprejeti omejitve svoje globalne moči in se prilagoditi nastajajočemu multipolarnemu svetu ali pa bodo skušale izgubljeni vpliv nadomestiti z nadaljnjo konfrontacijo? Od odgovora na to vprašanje ne bo odvisna samo prihodnost ameriške politike, temveč tudi mir, varnost in gospodarska stabilnost celotnega sveta.
5. 11. 2026
Komentarji
Objavite komentar