TEORIJA KOMUNIZACIJE IN ODPRAVA VREDNOSTNE FORME - INTERNACIONALISTIČNA PERSPEKTIVA

- Mac Intosh -

Teorija komunizacije je neločljiva od teorije vrednostne forme, ki omogoča razumevanje logike kapitala, njegovega zgodovinskega razvoja in njegovih protislovij. Komunizacija je nerazvozljivo povezana z odpravo vrednostne forme, kapitala kot samovalorizirajoče se vrednosti ter z odpravo njegove prisile akumulacije (Akkumulationszwang) pa tudi z odpravo dela [Arbeit], ki je temeljna predpostavka kapitala.

Komunizacija pomeni odpravo proletariata, razreda mezdnih delavcev, saj prav njihovo abstraktno delo proizvaja vrednost. Socializem oziroma komunizem ni samoafirmacija proletariata ali delavske oblasti niti ni vzpostavitev delavske republike.

Razvoj teorije vrednostne forme, zasnovan predvsem na objavi vseh rokopisov, ki jih je Marx pripravil za svojo kritiko politične ekonomije – projekt, ki je bil zaključen šele v zadnjih desetletjih – je bistveno preoblikoval razumevanje socializma ali komunizma, kot sta obstajala v Drugi in Tretji internacionali ter v zgodovinski komunistični levici (tako v nemško-nizozemski in italijanski levici, komunizmu svetov in bordigizmu).

Že mladi Marx je v Pariških rokopisih (1844) predvidel odpravo dela v komunizmu in razvil analizo odtujitve dela, kar je posebej jasno formuliral v svoji kritiki Friedricha Lista (1845):

»Ena največjih zmot je govoriti o svobodnem, človeškem, družbenem delu, o delu brez zasebne lastnine. "Delo" je po svoji naravi nesvobodna, nečloveška, nedružbena dejavnost, določena z zasebno lastnino, ki jo tudi proizvaja. Zato bo odprava zasebne lastnine postala dejanskost šele, ko bo razumljena kot odprava "dela" (odprava, ki bo seveda postala mogoča šele kot rezultat samega dela …).«

Marxovo pot k teoriji komunizacije, v kateri so odpravljeni vrednost, delo in proletariat, lahko vidimo v njegovem delu Kritika gothskega programa, v katerem je ostro kritiziral teoretske osnove za oblikovanje enotne socialdemokratske stranke v Nemčiji, utemeljene na viziji »svobodne države«, in v katerem je prvič orisal svojo koncepcijo nižje in višje faze komunizma. Za Marxa je namreč družba v nižji fazi komunizma takšna, »kakršna je pač po dolgih porodnih bolečinah izšla iz kapitalistične družbe«, in v kateri »prejema vsak posamezni producent – po odtegljajih – natanko to nazaj, kar ji daje«.

Skratka, delavec po odbitkih za družbene sklade in za razširitev produkcijskih sil prejme polno vrednost svojega dela: »Očitno vlada tu isto načelo, ki urejuje blagovno menjavo, kolikor je ta menjava menjava enakih vrednosti, ... menja se enaka količina dela v eni obliki za enako količino dela v drugi obliki.«

Za Marxa bo torej v nižji fazi komunizma vrednostna forma urejala tako produkcijo kot distribucijo in šele v njeni višji fazi bo družba zmogla »popolnoma prekoračiti ozko obzorje buržoazne pravice in bo … lahko napisala na svojo zastavo: »Vsak po svojih sposobnostih, vsakomur po njegovih potrebah!«

Komunizacija kot odprava vrednostne forme v vseh njenih načinih naj bi bila torej predhodno zaznamovana s postkapitalistično fazo, v kateri bi zakon vrednosti še vedno uravnaval produkcijo in potrošnjo. Ne glede na to, kako radikalna se je leta 1875 ta Marxova zasnova zdela večini socialistov, pa je danes – v kapitalističnem svetu, kjer kapitalističen družbeni odnos in obstoj vrednostne forme ogrožata reprodukcijo proletariata – takšna vizija docela nezadostna.

Čeprav Marx ni natančno določil, v kakšni obliki naj bi v nižji fazi komunizma delovni čas določal produkcijo in distribucijo, je revolucionarni val, ki se je začel leta 1917, privedel do tega, da so boljševiki vztrajali, da bo diktatura proletariata, ne glede na njene specifične politične oblike, temeljila tudi na nadaljevanju mezdnega dela; se pravi, da bo distribucija produktov delavskemu razredu [še naprej tako, kakor v kapitalizmu] potekala prek mezde in denarja. Prav tu se je odprla razprava znotraj zgodovinske komunistične levice, ki je bila precej drugačna od razprav o vprašanju avantgardne partije ali delavskih svetov kot organov diktature proletariata. Razprava, v kateri je Amadeo Bordiga – proti Leninu in Trockemu – vztrajal, da predstavlja nadaljnji obstoj mezd in denarja smrtno grožnjo za proletariat in da reproducira kapitalistične družbene odnose.

Dva pomembna dokumenta zgodovinske komunistične levice v obdobju med letoma 1930 in 1970 sta se ukvarjala z vprašanjem vrednostne forme ter komunistične produkcije in distribucije: Temeljna načela komunistične produkcije in distribucije (Grundprinzipien kommunistischer Produktion und Verteilung), kolektivno besedilo skupine GIK (nemško-nizozemske levice), objavljeno leta 1930, s pomembnim »uvodom« Paula Matticka k ponatisu leta 1970, ter Kapital in skupnost (Capital et Gemeinwesen) Jacquesa Camatteja, napisan v času po revolucionarnem letu 68' in umeščen znotraj političnega obzorja italijanske levice (bordigizma).

Temeljna načela so zagovarjala idejo, da morata komunistična produkcija in distribucija sloneti na obračunu delovnega časa (družbeno povprečno nujni delovni čas), pri čemer bi naj razdeljevanje produktov delavcem – katerih proletarski položaj bi postal univerzalen položaj – potekalo prek sistema »delovnih bonov« (Empfangsscheinen ali bons de travail) na podlagi strogega upoštevanja števila opravljenih ur. V nasprotju z običajnim delovanjem kapitalističnega sistema, kjer trg naknadno (post festum) alocira delo in določa vrednost prek menjave, bi bila v komunistični produkciji in distribuciji alokacija produktov racionalno izvedena na podlagi delovnega časa kot merila vrednosti, brez posredovanja menjave.

To je bil torej sistem, ki ga je Mattick, kot pravi v svojem uvodu, označil kot sistem, »v katerem še vedno prevladuje načelo menjave ekvivalentov« in v katerem vrednostna forma še naprej oblikuje družbeno bit. Se pravi sistem, v katerem, kot je priznal Karl Marx v svoji Kritiki gothskega programa, je »enaka pravica … še vedno buržoazna pravica«, medtem ko delo (travail, Arbeit) ostaja še vedno proletarsko delo. Mattick je v svojem kasneje pridodanem uvodu menil, da je besedilo skupine GIK v določenih vidikih zastarelo, saj ga je presegel sam razvoj kapitalizma, in sicer z izjemnim razvojem produktivnih sil med letoma 1930 in 1970, kar je omogočilo, da je blago in storitve mogoče proizvajati v tolikšni obilici, da bi »vsak izračun individualnih deležev družbeno povprečnega nujnega delovnega časa postal odveč«, in da lahko človeštvo preide neposredno v produkcijski način, ki ga je Marx opisal kot višjo fazo komunizma.

Camatte sledi Marxu v razlikovanju med nižjo (socialistično) in višjo fazo komunizma ter vztraja, da »komunizma ni mogoče doseči čez noč«. To je stališče, ki izhaja iz Bordigove teze, da obstajajo tri postkapitalistične faze: diktatura proletariata, faza socializma in faza komunizma. Camatte je zagovarjal nujnost neposredne ukinitve valorizacije vrednosti, kar je razumel kot nalogo diktature proletariata, čeprav je obenem priznal, da morajo delati vsi (»kdor ne dela, naj ne je«); da mora biti proletarski položaj univerzaliziran ter da mora biti človeški obstoj, ki je bil v kapitalizmu posredovan s kapitalom, »sedaj posredovan z delom«. Poleg tega Camatte priznava, da bo »ekonomija časa« v fazi diktature proletariata še naprej uravnavala to, kar bo postalo skupna produkcija. Vso delo se bo še naprej reduciralo na abstraktno delo, ki bo v okviru diktature proletariata ohranilo obliko mezdnega dela, čeprav, kot zapiše, »osnova tega pojava ni ista. V kapitalistični družbi je mezdno delo sredstvo, s katerim se posamezniku, ki je proizvedel izdelek, prepreči vrnitev celote produkta. V prehodni fazi pa je mezdno delo posledica dejstva, da tržnega gospodarstva ni mogoče odpraviti čez noč.«

V (nižji) fazi socializma se odpravi blagovni značaj dela, delež bogastva, ki ga je ustvarilo delo delavca, pa se razdeli prek delovnih bonov, ki temeljijo na delovnem času, ki ga je delavec porabil, se pravi, na abstraktnem delu, merjenem v družbeno povprečnem nujnem delovnem času. V tej fazi, kot pojasnjuje Camatte, »se še vedno soočamo z vrednostmi in delovni čas bo vedno določal te vrednosti. Toda ker cilj ni več povečevanje delovnega časa, tudi ni potrebno, da bi se delovni čas pojavljal pod tančico vrednosti, da bi opravljal družbeno funkcijo; svojo vlogo uveljavlja neposredno.«

Toda odstranitev tradicionalne kapitalistične tančice ne odpravi vrednostne forme niti podreditve človeštva njenim zakonom gibanja. Nasprotno, sama redukcija vsega dela na abstraktno delo, sama univerzalizacija proletarskega položaja in njegovih oblik dela, tvega ohranjanje kapitala in njegovih družbenih odnosov. Tega vidika Camatteje ne preseže niti s trditvijo, da delovnih bonov, ki jih bo delavec zamenjal za blago in storitve, ne bi bilo mogoče kopičiti, saj so »veljavni le omejen čas in po preteku tega časa izgubijo veljavnost, če niso potrošeni«, s čimer naj bi se preprečila ponovna vzpostavitev kapitalizma. Ključno vprašanje pa ne obravnava možnosti ponovne vzpostavitve kapitalizma, temveč nadaljnji obstoj kapitalizma skozi vrednost, določeno z delovnim časom, in abstraktno delo, na podlagi katerih kapitalizem sploh ni bil nikoli odpravljen. Po Camatteju lahko šele za Marxovo višjo fazo rečemo, da so »vse oblike vrednosti … odpravljene« ter da »delo nima več določene forme [abstraktno delo??] in odtujitev ni več prisotna.«

Ključno vprašanje, ki ga postavlja teorija komunizacije, kakor se je razvijala v zadnjih desetletjih, je: ali ni v sodobni zgodovinski fazi kapitalizma družbena imaginarna predstava o prehodnem obdobju, o nižji in višji fazi komunizma, postala le še ena ovira za komunistično revolucijo, za komunizacijo?

Teorijo komunizacije, kakor so jo v zadnjih desetletjih začrtali prorevolucionarni avtorji, je mogoče povzeti približno tako, kakor to naredi Bruno Astarian v svojem eseju Komunizacija kot rešitev iz krize:

»Komunizacija ne pomeni, da se bo komunizem vzpostavil z zamahom čarobne palice. Vzpostavljen bo skozi proces boja, z napredovanji in umiki revolucije. Komunizacija pa pomeni, da morajo biti dejanja revolucionarjev usmerjena v odpravo dela in vrednosti … tukaj in zdaj. Ko revolucija napade kapitalistično lastnino, tega ne počne zato, da bi proletariatu podelila lastništvo nad lastnino, ki je prej ni imel, temveč zato, da bi nemudoma odpravila vse oblike lastnine.«

Skratka, revolucija mora odpraviti vrednostno formo in delo [travail, Arbeit], ki je z njo povezano, ne pa, da ta proces odlaga in ga razume kot vrhunec prehodnega [tj. socialističnega] obdobja, kakor je trdila zgodovinska komunistična levica. A čeprav je komunizacija neposredni cilj revolucije, Astarian opozarja, da »ne smemo zamenjevati neposrednosti [ki implicira strukturno odsotnost posredovalne družbene forme med kapitalizmom in komunizmom] s trenutnostjo [kot dogodkom brez procesa]. Ko govorimo o neposrednosti komunizma, trdimo, da cilj proletarske revolucije ni več ustvarjanje prehodne [tj. socialistične] družbe, temveč neposredno vzpostavljanje komunizma.«

Zame je ključno predvsem to, da ne gre za specifično vsebino dela ali dejavnosti, ki jo je treba takoj preoblikovati, saj bo, na primer, hrano, oblačila, zdravila ali stanovanja potrebno proizvajati tako ali drugače. Neposredno pa je potrebno ukiniti redukcijo te človeške dejavnosti na abstraktno delo ter njeno merjenje z družbeno nujnim delovnim časom. Odpraviti je torej treba zgodovinsko specifičen način, v katerem je delo obstajalo v kapitalistični družbi. To seveda pomeni tudi odpravo načina razdeljevanja dobrin in storitev prek delovnega časa, bodisi v obliki mezde [le salariat] bodisi v obliki delovnih bonov. Komunizacija se torej ne zgodi na koncu prehodnega obdobja, temveč v samem poteku revolucionarnega preobrata. Kot v SIC 1 poudarja RS [Roland Simon]: »Revolucija je komunizacija; komunizacija ne razume komunizma kot svoj projekt in rezultat, temveč kot svojo samo vsebino.« Prav v revoluciji sami mora priti do odprave ne le kapitala in dela, pač pa tudi proletariata. Kot to formulira BL v SIC 1, »v tem boju ni mogoče ločiti zavzetja materialnih produkcijskih sredstev od preobrazbe proletarcev v neposredno družbene posameznike: gre za eno in isto dejavnost, ta identiteta pa se vzpostavi z današnjo obliko protislovja med proletariatom in kapitalom.«

Ne gre torej za nikakršno obliko utopičnega mišljenja, ki bi komunizacijo razumela kot integralni del revolucionarne prevratnosti, temveč za vprašanje logike kapitala, njegove specifične zgodovinske dinamike ter narave kapitalistične krize v sedanji zgodovinski konjunkturi. Gre torej za razumevanje strukturne nezmožnosti kapitala, da reproducira proletarski položaj, množičnega in trajnega izključevanja proletarskega dela iz ekonomskega procesa, nastajanja obsežnih planetarnih slumov ter bližajoče se ekološke katastrofe kot učinkov vztrajanja vrednostne forme. Prav te konkretne zgodovinske in materialne razmere so danes komunizacijo napravile za neposredno nalogo revolucije.

Kaj pa je z odpravo dela, ki je integralna večini teorij komunizacije? Človeška dejavnost kot proletarsko delo, kot abstraktno delo, kot se je zgodovinsko razvila in se udejanjila v kapitalizmu, mora biti po mojem mnenju odpravljena. Delo v svoji zgodovinski obliki kot mezdno delo ter kapitalistični družbeni odnosi, v katerih produkcija in distribucija temeljita na družbeno povprečnem nujnem delovnem času v vseh svojih oblikah, morajo biti neposredno [immediately] odpravljeni. Toda anti-delo (anti-travail) mora spremljati vizija človeške dejavnosti, prakse (praxis), ki zajema področje produkcije, osvobojeno zgodovinskega oklepa (vključno s kapitalističnim). Čeprav to besedilo ni namenjeno teoretski razširitvi te ogromne naloge, pa je mogoče zarisati njene širše obrise. Komunizacija ni ukinitev produkcije. Nasprotno, je začetek samoprodukcije človeških bitij, samoprodukcije komunističnih družbenih odnosov. Človeška dejavnost ni bila namreč nikoli v celoti omejena na delo, travail, Arbeit, kot ga določajo izkoriščevalski razredni odnosi. Obstaja torej pomembna razlika med različnimi človeškimi dejavnostmi, techné, poíesis na eni strani in delom (labor) na drugi; med delom sužnja, tlačana, proletarca na eni strani in dejavnostjo [oeuvre, Werke] družbenega posameznika na drugi.

To ni zgolj terminološka ali jezikovna razlika, temveč razlika med zgodovinsko različnimi načini človeške dejavnosti, med kvalitativno različnimi načini metabolizma med človeštvom in naravo. Delo (labor) je torej le ena zgodovinsko specifična forma tega »metabolizma«. Sodobni zagovorniki revolucije morajo začeti raziskovati prav ta sklop razlik med delom (labor) in dejavnostjo (work) ter možnosti, ki jih mora ustvariti komunizacija: produkcijo in dejavnost (work) onkraj dela (labor). Nekateri komunizacijski teoretiki, kot je Bruno Astarian, so to kompleksno problematiko že začeli obravnavati in povezovati z idejo, da bo »komunizem … poznal produkcijo, ne pa dela (labor).«

Če naj torej komunizacije ne razumemo kot različice »Woodstocka« v večjem obsegu, potem je treba razviti implikacije Astarianove trditve, da bo obstajala »produkcija brez produktivnosti«. »Produktivnost« je namreč neločljivo povezana z abstraktnim delom, ki proizvaja vrednost, medtem ko »produkcija« in njena opredmetenja zadovoljujejo človeške potrebe – telesne, skupnostne, intelektualne in ustvarjalne. To – vsaj kot izhodišče – pomeni, da odtujenosti ne moremo enačimo z opredmetenjem [oziroma reifikacijo]; stališče, ki je izhajalo iz specifičnega branja Hegla in je oblikovalo pojmovanje odtujenosti pri mladem Marxu. Opredmetenja bodo obstajala, vendar ne takšna, ki bi jih bilo mogoče subsumirati pod vrednostno formo.

Komunizacija predpostavlja revolucijo, v kateri se odprava dela in proletariata kot subjekta dela zgodi kot sestavni del samega revolucionarnega preobrata. Vendar se je v nekaterih krogih komunizacijskega miljeja pojavilo stališče, ki se vrača k determinizmu tradicionalnega marksizma, in sicer, stališče, ki je zanemarilo primarno vlogo zavesti v komunizaciji. Tako Peter Åström, ki v besedilu »Kriza in komunizacija« (Crisis and Communisation) v SIC 1 razmišlja o možnosti revolucionarnega preobrata, ki bo izhajal iz uničujoče kapitalistične krize, kakršna je sedanja, trdi, da bo kriza prisilila proletariat, da uniči »vse pogoje, ki nenehno reproducirajo proletariat kot razred. Na koncu se lahko proletariat kapitalu zoperstavi le tako, da negira samega sebe kot razred, ki ustvarja vrednost, in hkrati – v enem in istem procesu – proizvede povsem nova življenja, ki so nezdružljiva z reprodukcijo kapitala.«

Odsotnost govorjenja o zavesti in o samih temeljih njenega razvoja lahko ustvari vtis, da je odziv proletariata na takšno krizo instinktiven, avtomatski in določen zgolj z globino same krize; odziv, ki je nujen in neizbežen. Odsotnost vsake razprave o zavesti kot tudi občutek neizbežnosti proletarskega odziva na krizo se zdita podobna histomatu, torej absolutnemu zaupanju, da sta revolucija in uničenje kapitalizma determinirana z zakoni, ki vladajo zgodovinskemu procesu kot takemu. Sam Åström opozarja na razpravo znotraj SIC, v kateri je bilo rečeno, da je preveč poudaril »da so proletarci prisiljeni delovati na določen način«. Dejstvo, da »logika« kapitala kot gibajočega se protislovja proizvaja krizo reprodukcije kapitala in proletariata, ni sporno. Sporen pa je implicitni determinizem glede proletarskega odziva na to krizo, vizija, ki bi – če bi se razširila – oslabila same možnosti tako za renesanso marksizma kot za revolucionarni prevrat.

Po mojem mnenju je zato ena od ključnih nalog teorije komunizacije upoštevati možnost razvoja zavesti, ki lahko razume razbitje vrednostne forme kot neposredno vezano na zgodovinsko specifične forme dela, ki jih je v svoji sedanji fazi ustvaril kapital. Prav tam – če uvedemo Blochov pojem – se nahaja objektivno-realna možnost komunizacije. Za Ernsta Blocha objektivno-realna možnost ni zgolj želeno mišljenje, temveč rezultat materialnih razmer, ki so dozorele znotraj samega zgodovinskega procesa in se v njem tudi manifestirale. Objektivno-realno možnost odprave dela je torej treba iskati v dejanskih zgodovinskih pogojih delovnih procesov današnje kapitalistične družbe, v formah dela, ki jih je sodobni kapital sam ustvaril v službi svoje prisile akumulacije.

Prevod: Rok Plavčak