"OSEMDESETA": CIVILNA DRUŽBA V SLOVENIJI - 1. del

- Tomaž Mastnak - 

(Uredniško pojasnilo: Na Kritični fronti poobjavljamo 1. del 4. poglavja iz knjige Civilna družba. Osemdeseta: Pojmovnik novega kulturnega polja 1, Ljubljana: Založba ZRC, 2023, Tomaža Mastnaka, saj menimo, da gre za eno najtehtnejših analiz delovanja slovenske civilne družbe v osemdesetih letih prejšnjega stoletja.)

Ponovno odkritje civilne družbe v Sloveniji ni bilo rezultat študijskega ukvarjanja z zgodovino tega pojma. Misel je sledila dejanjem. Kolikor je bila zgodovina pojma civilna družba preučevana in znana, ta vednost ni imela vpliva na »ponovno odkritje«. Najtemeljitejše delo o pojmovanju civilne družbe, ki je bilo objavljeno pred ponovnim odkritjem civilne družbe, je bilo študija Adolfa Bibiča o civilni družbi in državi pri Heglu in Marxu.[211] Vprašanje se je pojavilo tudi pri prevajanju Marxa in Engelsa ter Gramscija v slovenščino. Tako je Božidar Debenjak v uredniški pripombi k prevodu tako imenovane Nemške ideologije (ki takrat še ni bila »tako imenovana«) zapisal: »Izraz 'bürgerliche Gesellschaft' ne pomeni 'meščanske družbe', ampak družbo v nasprotju z državo, družbo z njenimi ekonomskimi odnosi in vsakdanjim življenjem (société civile).«[212] Prevod, izbran za ta izraz, je bil »občanska družba«. Gramscijeva società civile pa je bila prevajana kot »civilna družba«.[213] Do enotne prevajalske rešitve ni prišlo. 

Liberalistične tradicije ni nihče zares študiral. Ljubo Sirc, ki jo je poznal, je živel v Londonu,

vendar ga kot ekonomista tovrstne pretežno filozofske razprave niso zanimale. Ko sem ga v tistih letih obiskal na Angleškem, ga je živo zanimalo dogajanje v Sloveniji, česar ne morem reči za pojmovna iskanja, povezana s civilno družbo. Zanimanje za civilno družbo pri nas ni zraslo iz ukvarjanja liberalizmom. Liberalizem je bil spontani proizvod ukvarjanja s civilno družbo. Edini, ki je ta spontani liberalizem jasno in javno detektiral, je bil Taras Kermauner. Njegova opazka, da je šlo za navezovanje na Johna Locka, pa je bila neupravičen kompliment, ker Locka nihče od ponovnih odkriteljev civilne družbe ni bral.[214] Zato pa so tedaj nekatera klasična dela politične filozofije, na primer Rousseaujevo Družbeno pogodbo, brali z vidika novonastalega zanimanja za civilno družbo.[215] 

Uvodoma omenjene marksistične ali na Hegla ter Marxa in Engelsa vezane interpretacije so bile po »ponovnem odkritju civilne družbe« potisnjene ob stran. Marxovo pojmovanje civilne družbe v »Prispevku k judovskemu vprašanju« je bilo podvrženo kritiki s stališča novega pojma civilne družbe.[216] Sledila je kritika Marxovega pojma civilne družbe v Očrtih kritike politične ekonomije, ki so v poznem marksizmu imeli tako rekoč kultni status.[217] Zlasti Bibič je želel odlomiti protimarksistično in protisocialistično ost novega govorjenja o civilni družbi in civilno družbo pojmovno približati socialističnemu samoupravljanju.[218] Vendar je bil že v defenzivi, predvsem pa znotraj Zveze komunistov Slovenije (ZKS) ni bilo pravega razumevanja ali podpore za njegova prizadevanja. Partijsko vodstvo je na začetku ali podcenilo implikacije reinvencije civilne družbe ali pa ji je po tihem pritrjevalo. Mladostni aroganci (in njej primerni ignoranci), s katero smo lansirali novo pojmovanje civilne družbe, je stala nasproti ideološka inercija ZKS, ali pa je tej ideološki novotariji potihoma odškrnil vrata kriptoliberalizem t. i. reformističnih sil v partijskem vodstvu. 

1. Fenomenologija razprav o civilni družbi

Ponovno odkritje civilne družbe v Sloveniji je bilo del demokratično-opozicijskega vala, ki je zajel Vzhodno Evropo. Sprva je šlo predvsem za recepcijo dogajanja drugje po Vzhodni Evropi, potem pa tudi za vključitev v to opozicijsko omrežje, v katerem so pomembno posredniško in organizacijsko vlogo igrali zahodni intelektualci in aktivisti oziroma aktivistični intelektualci. Toda tako recepcija kot razvoj novoopozicijskega pojma civilne družbe sta bila tesno vezana na domača, slovenska in jugoslovanska, vprašanja in probleme. V tem smislu je bilo ponovno odkritje civilne družbe organsko. »Organski intelektualci« civilne družbe pa so bili vezani na tako imenovano alternativno sceno. Oznako »alternativa« ali »alternativna scena« smo uporabljali v nasprotju s pojmi »opozicija« in »oporečništvo« ali »disidentstvo« in je izražala njihovo zavračanje.

a) »Alternativna scena« in družbenopolitični angažma intelektualcev

Novi pojem civilne družbe je bil prvič uporabljen na enem od dogodkov alternativne scene, na simpoziju/spektaklu »Kaj je alternativa« novembra 1983.[219] Ta simpozij/spektakel je bil poleg vsega drugega tudi odgovor na »uradna« srečanja ob stoletnici Marxove smrti. Zato je nekoliko nenavadno, da je Tine Hribar razlagal, da »izrecno eksplikacijo 'civilne družbe' najdemo najprej v znotrajpartijski alternativi«.[220] Pleonastični izraz »izrecna eksplikacija« je opozorilni znak. Pri citirani Hribarjevi oceni morda ne gre toliko za »civilno družbo«, kot za nekaj drugega: »neizrecno eksplikacijo« prilaščanja prvenstva in zaslug za demokratično opozicijo. To prilaščanje se je potem nadaljevalo – in se še ni končalo – s prisvajanjem zaslug in prvenstva za osamosvojitev Slovenije. Zunajpartijska alternativa – v nasprotju z omalovaževano »znotrajpartijsko« – naj bi bila Nova revija, [221] ki se v tistih letih, ko se je odkrivala civilna družba, ni označevala za »alternativo«.

Kakor koli že, krivda ali zasluga za vpeljavo novega pojma civilne družbe v javno rabo je bila moja. Predstavniki tako imenovane konservativne ali trde linije v ZKS so takrat opozarjali na nevarnost liberalizacije, ki so jo zavračali kot »anarholiberalizem«. Ko gledam nazaj, si mislim, da so imeli v bistvu prav. Toda takrat niso znali prepričati nikogar več. Odgovoril sem jim v maniri tedanjih polemik s partijsko oblastjo. Obtožbe oblasti smo večkrat subvertirali tako, da jih nismo spodbijali, temveč smo jim pritrjevali in vzeli za svoje. Zgled je bil obdolžitev, ki so jo nekateri predstavniki ZKS usmerjali proti kritikom sistema, češ da »pod plaščem kritike stalinizma« v resnici kritizirajo socialistično samoupravljanje. Kritiki smo na to odgovarjali tako, da smo sami zase govorili, da to ali ono počnemo »pod plaščem kritike stalinizma« ali česa drugega. Obenem smo natisnili plakat s Stalinovim portretom v počastitev tridesetletnice njegove smrti. Še leta potem je revija Problemi objavila sklop prispevkov o dialogu med Vzhodom in Zahodom pod naslovom »Pod plaščem mirovnega gibanja«.[222] V tem smislu sem se na tistem simpoziju/spektaklu zavzel za »anarholiberalizem«, pritrdil anarhizmu in liberalizmu (ki na splošno seveda gresta skupaj)[223] in »socialistično civilno družbo« postavil kot cilj alternativnega delovanja.[224] Ne da bi vedel in razumel, sem izrekel resnico o družbenih spremembah, ki sem jih pomagal spodbuditi. 

Problematika, ki jo je zajel in od katere je živel pojem civilne družbe, kakršen se je takrat uveljavljal, je bila v zraku. Z velikimi simpatijami, s katerimi smo gledali na delavski upor na Poljskem, ki je pripeljal do ustanovitve neodvisnega samoupravnega sindikata Solidarnost, smo sprejemali tudi predstavni in pojmovni svet poljske demokratične opozicije. Ta recepcija ni bila pretirano reflektirana, zato pa je bila precej entuziastična. Kot je z ozirom na neko drugo

veliko družbeno in politično spremembo z racionalno distanco, ki pa ni izbrisala čustvene topline doživetega, zapisal Wordsworth: 

Bliss was it in that dawn to be alive, 

But to be young was very Heaven.[225] 

Zbornik Poljska, ki sva ga pripravila in uredila z Levom Kreftom in v katerem so bili objavljeni prevodi besedil poljskega opozicijskega gibanja, je v rokopisu obsegal skoraj tisoč strani.[226] 

V domačih logih se je razvijanje tematike nasprotja med državo in družbo najprej navezalo na policijsko šikaniranje in represijo proti punkerjem in, širše, mladinskim subkulturam, ki so se spletale okrog punka.[227] Punk smo »teoretiki« – bili smo ponosni na to, da je bila »teorija« integralni del alternativne scene ter v tem videli njeno odliko – kmalu okarakterizirali za »novo družbeno gibanje«, nova družbena gibanja pa za »akterje civilne družbe«. (O tem podrobneje pozneje.) Nov zagon je tematiziranje razmerja med družbo in državo dobilo ob sodnem pregonu Igorja Vidmarja, ki je bil spiritus movens alternativne scene,[228] malo pozneje pa ob sodnem procesu proti »beograjski šesterici«.[229] 

Sam pojem civilne družbe je bil vpeljan pod neposrednim vplivom Keanovega odprtega pisma Picconeju »Zakaj je stara tema civilne družbe in države danes v Evropi doživlja renesanso?«.230 Silva Mežnarić je prinesla rokopis na »Dneve Anteja Pažanina« poleti 1983 v Komiži. Ti »dnevi« so bili zamišljeni kot poskus obuditve tradicije prepovedane Praxisove »Korčulanske poletne šole« in na njih se je zbrala kritična jugoslovanska humanistična in družboslovna inteligenca. Ker je na srečanju prišlo do ideoloških in političnih razhajanj oz. že kar razkola med slovensko »delegacijo« ter udeleženci iz Zagreba in Beograda (med slednjimi je bil najglasnejši Sarajevčan Vojislav Šešelj), smo imeli »Slovenci« čas na plaži prebirati Keanov esej. To je bila spodbuda za skupino tako imenovanih »mlajših sociologov«, da so po vrnitvi v Ljubljano začeli prirejati večerne razprave o vprašanjih, ki jih je navrgel in odpiral John Keane. (S Keanom, ki je prišel pozneje večkrat v Ljubljano, smo se intenzivno pogovarjali.)

Ustanovljena je bila Sekcija za preučevanje družbenih gibanj pri Slovenskem sociološkem društvu, ki je postala središče razprav o civilni družbi. Po dveh letih intenzivnega dela in rednega sestajanja je prišlo do teoretskih in ideoloških razhajanj med udeleženci razprav, zato je njeno delo počasi zamrlo. Naposled smo se razšli ob vprašanjih, ki jih je odpiralo moje besedilo o »totalitarizmu od spodaj«.[231] Z napredovanjem »osamosvajanja« smo se razšli tudi politično. Frane Adam, za katerega je bilo moje spodbijanje vere v nevprašljivo svobodoljubnost in demokratičnost civilne družbe »nesprejemljivo«, je pristal na desnici. 

Sekcija pri Slovenskem sociološkem društvu je bila ena med znanstvenimi oziroma akademskimi institucijami oziroma eno od strokovnih društev, ki so izražala nasprotovanje represiji, teptanju človekovih pravic in državljanskih svoboščin ter se zavzemala za demokracijo in »civilizacijske dosežke«. (Pri uveljavljanju pojma civilna družba je bilo vedno mogoče izrabljati zven in sublimne asociacije na pojem »civilizacije«.) V ospredju so bili politični sodni procesi (na katerih so, retrospektivno gledano, sodili večinoma ljudem, ki so bili slabih deset let pozneje med vidnimi spodbujevalci krvavega razdrtja Jugoslavije), nasprotovanje členu 133 Kazenskega zakonika o »verbalnem deliktu«, ki je kot Damoklejev meč visel nad svobodo govora, nasprotovanje smrtni kazni (ki v resnici ni bila žgoče vprašanje, se je pa dobro slišalo), zavračanje iracionalizacije političnega diskurza (ki je bil v primeri z današnjim še hudo racionalen) in groženj z nasiljem, ki so bile znak in posledica razpadanja socialistične ideologije, pa zavzemanje za družbeni dialog in sporazumevanje. Del teh protestov in zahtev je posegal po jeziku civilne družbe ter ga razvijal in razširjal, vse te dejavnosti skupaj pa so konstituirale dejanskost civilne družbe. Vsaj osmišljali in usmerjali smo jih tako.

Poleg tovrstnega javnega angažmaja so v tej sferi potekale tudi ožje strokovne dejavnosti, ki so teoretsko utemeljevale in razvijale pojem in jezik civilne družbe. Marksistični center Univerze v Mariboru je po zaslugi Igorja Krambergerja organiziral Odprto univerzo, ki je med drugim v sodelovanju s Sekcijo za preučevanje družbenih gibanj pri Slovenskem sociološkem društvu pripravila ciklus predavanj o novih družbenih gibanjih. Teze za predavanja je redno objavljal Večer, nekaj predavanj pa je natisnila Katedra. Inštitut za marksistične študije (danes Filozofski inštitut) pri ZRC SAZU je organiziral okrogle mize in predavanja, na katerih so nastopili John Keane, Chantal Mouffe in Ernesto Laclau, ter mednarodna simpozija »Zgodovina, kolektivni spomin, tradicija: Srednja Evropa« (1986) in »Nova družbena gibanja kot politična dimenzija metafore« (1987). Na znanstvenem svetu Inštituta za sociologijo so govorili o civilni družbi hrvaška sociologinja (in pozneje zunanja ministrica) Vesna Pusić, Frane Adam in pisec tega prikaza. Slovensko politološko društvo je konec leta 1986 pripravilo razpravo »Civilna družba v socializmu?«. 

Pri večjih projektih je prišlo do združevanja sil. Pri že omenjenem simpoziju o Srednji Evropi je sodelovalo Slovensko filozofsko društvo. Simpozij »Marksizem in nova družbena gibanja« novembra 1985 sta organizirala Sekcija za preučevanje družbenih gibanj pri Slovenskem sociološkem društvu in Marksistični center Centralnega komiteja ZKS. Organizatorja jugoslovanskega znanstvenega srečanja »Civilna družba in država« sta bila Inštitut za marksistične študije ZRC SAZU in Sekcija za preučevanje družbenih gibanj pri Slovenskem sociološkem društvu ob pomoči Marksističnega centra ljubljanske univerze.[232] Univerza sama je bila pri vsem tem popolnoma ob strani, mrtvoudna. Več tovrstne intelektualne dejavnosti kot na njej je bilo še na sami alternativni sceni. Tam je bil poleg posveta »Kaj je alternativa?« organiziran tudi mednarodni simpozij »Židovsko vprašanje«, na katerem je med drugimi sodeloval Mihály Vajda. Pri izbiri naslovne tematike ni šlo toliko za nenadno zanimanje za jude, kolikor za »juda« kot metaforo za družbeno marginalizacijo in preganjanje, s čimer se je identificiral marsikateri »alternativec«. Marxov »Prispevek k judovskemu vprašanju« pa je ponujal priložnost za razmišljanje o pojmu civilne družbe. 

Živahna je bila tudi publicistična dejavnost. Tematiki civilne družbe so se najprej odprli in jo širili mladinski mediji: Mladina, Radio Študent, Katedra, Valj, TNT in drugi. V kolumnah in komentarjih v Mladini je bil od jeseni 1985 naprej pojem »civilna družba« tako rekoč sistematično uporabljan in populariziran. Več besedil na to temo je v tistem času objavil Teleks. Tudi ljubljanski Dnevnik je odprl strani »civilni družbi« relativno zgodaj, ko pa je začela izhajati Dnevnikova priloga »Zunaj/Znotraj«, ki jo je urejal Zdenko Vrdlovec, je bila tematika civilne družbe malone redno prisotna. Delo je pisalo o civilni družbi, ko je o tem spregovoril kak politik ali politični forum, bralci pa so – po dolgih in trdih bojih za pravico do objavljanja, ki jih je bílo Društvo novinarjev in zlasti vztrajno Matevž Krivic – imeli dostop do »Poštnega predala 29«, v katerem so v Delovi Sobotni prilogi objavljali pisma bralcev.[233] Pokojni Naši razgledi so prevedli Andrása Hegedüsa in objavili intervju z mano. Med revijami, ki so prinašale razprave o civilni družbi, so bili Problemi, Nova revija, Časopis za kritiko znanosti, Vestnik IMŠ (zdaj Filozofski vestnik), Teorija in praksa in Družboslovne razprave, pri nobeni pa pisanje o civilni družbi ni bilo programska usmeritev. Knjižni izdaji sta bili v 1980. letih samo dve: zbornik Socialistična civilna družba? in izbor iz Gramscijevih spisov, dodamo pa lahko tudi prevod Benceja in Kisa o »vzhodnoevropskem marksizmu«, ki ga je izdala uradna založba ZKS Komunist.[234]

V retrospektivi se nam kaže tisti družbeni in politični angažma intelektualcev kot živo nasprotje vlogi intelektualcev danes. Zdi se, da je še živel tip intelektualca, kakršnega poznamo iz časa predmeščanskih in meščanskih ter tudi socialističnih revolucij in razcveta javnosti pa tudi iz bojev za preživetje in pravice naroda: intelektualca, ki je bil neustrašen glasnik svobode in borec zanjo ter neutruden nosilec emancipacije, njeno gonilo. V resnici pa je generacijo intelektualcev, ki so v veliki večini s socialističnih pozicij kritizirali obstoječi socialistični sistem, počasi izpodrivala in nadomeščala intelektualna generacija, ki je socializmu nasprotovala ali mu obrnila hrbet v imenu liberalističnih idealov, ki so bili všečni, ne pa tudi premišljeni, znani, toda ne spoznani. S ponovno iznajdbo civilne družbe je stopal v ospredje liberalistični intelektualec, tip intelektualca, ki prevladuje danes. Razlika je v tem, da je liberalizem takrat nasprotoval vladajočemu sistemu, zdaj pa je vladajoči sistem liberalističen in včerajšnji kritiki in opozicionalci so postali njegovi apologeti in sikofanti, vse bolj pa postajajo celo zagovorniki in izvajalci intelektualne represije in cenzure.

b) Civilna družba in politične organizacije

Že iz predhodnega prikaza sfer ali prostorov, v katerih se je razvijala razprava o civilni družbi, vidimo, da se je ta sicer začela na alternativni sceni, da pa nikakor ni bila omejena le nanjo. Velik vpliv na razvoj dogodkov je imelo prenikanje razprave v politični sistem. To je bila tudi ena od zelo pomembnih specifičnosti iznajdbe in uveljavljanja civilne družbe v Sloveniji. Ključno vlogo je igrala Republiška konferenca Zveze socialistične Mladine Slovenije (ZSMS). Premiki so se začeli kazati že v zgodnjih 1980. letih, ko vodstvo ZSMS ni slepo sledilo policijskim obtožbam, da se je na punk sceni pojavil fašizem, ki so jih druge politične organizacije sprejele. Zahtevalo je javno razpravo, ki je zaustavila represijo. Prva je bila na Fakulteti za sociologijo, politične vede in novinarstvo in na njej so lahko spregovorili tudi punkerji sami. Te razprave so se nadaljevale ob že omenjenem »primeru Igor Vidmar« in ob kritikah in obtožbah, ki jih je izzval nastop skupine Laibach. 

Znotraj ZSMS so se razprave o civilni družbi vrtele najprej okrog novih družbenih gibanj. Mladinski funkcionarji so (si) jih predstavljali kot »drugačno delovanje« ter tako imenovane iniciative ali delovne skupine za nova družbena gibanja nekako vzeli pod streho – ne nazadnje zato, ker so vnašale dobrodošlo novost in poživitev v delo mladinske organizacije. 11. kongres ZSMS jim je leta 1982 priznal – in s tem dal – osnovno legitimnost. V štirih letih do naslednjega kongresa se je usmeritev, ki jo je nakazal 11. kongres, poglobila in okrepila in krepilo se je tudi stališče, da je treba spremeniti način dela ZSMS. Ignac Krivec, ki je bil v vodstvu ZSMS koordinator za delo z novimi družbenimi skupinami oziroma gibanji, se je zavzemal za to, da bi ZSMS omogočila avtonomno organiziranje mladih. V tem je videl »izvajanje koncepta frontnosti, in to frontnosti, ki temelji na reševanju konkretnih problemov in projektov«. Dodal je, da so te »avtonomne organizacije [...] lahko delovne skupine ali posamezniki, ki imajo drugačen pogled, kot ga ima organizacija«.[235] 

Takšna stališča so bila izražena v pripravah na 12. kongres ZSMS, ki je bil aprila 1986 v Krškem. Med drugim se je razpravljalo tudi o civilni družbi. V gradivih za kongres je bilo uvodoma zapisano, da nas izkušnje »učijo, da nihče ne more imeti monopola nad resnico, da nihče ne more imeti monopola nad revolucijo« in da je »staro v marsikateri točki svojo napredno vlogo že zdavnaj odigralo in se sooča z novim, drugačnim, ki se spričo svoje raznolike vsebine ter potrebe po različnih načinih izražanja ne more in ne da označiti s preživelimi kategorijami oziroma se ne more udejanjati v praksi s klasičnimi

modeli organiziranja«. Mladinsko vodstvo je perspektivo za demokratizacijo ZSMS videlo v »tesni povezavi s politično in organizacijsko podporo novim družbenim gibanjem in interesnim skupinam. Znotraj organizacije moramo priznati tem gibanjem poseben pomen predvsem v iskanju osebne in kolektivne identitete mladih, njihovega avtonomnega in antihierarhičnega delovanja na načelih solidarnosti. ZSMS jim mora omogočiti legitimen in odprt prostor za delovanje, od temeljnih okolij do republiške in zvezne organizacije.«[236] 

V »Tezah za okroglo mizo 'ZSMS in družbena gibanja'«, na katero je 13. marca 1986 vabil Ignac Krivec, nastopi kot kronski koncept civilna družba. »Teze« najprej ugotavljajo, da je bil nastanek novih družbenih gibanj povezan z globoko družbeno krizo, da pa so ta gibanja obenem predstavljala novo kvaliteto v vsebini in obliki družbenega delovanja in nosila elemente oblikovanja nove družbe. Značilnosti oziroma načela njihovega delovanje so bili spontanost, neposrednost v smislu nastopanja v političnem sistemu brez »filtriranja« avtentičnih interesov, javnost v delu tako znotraj gibanja kot navzven v družbi, pluralizem idejne, znanstvene in politične misli ter avtonomnost, ki je prvenstveno pomenila neodvisnost od države oziroma institucij političnega sistema. Nova družbena gibanja »s svojim delovanjem, obstojem gradijo elemente civilne družbe oziroma civilno družbo, ki mora biti ločena od politične države. Proces etatizacije družbe in proces podružbljanja države vodita v obeh primerih do uničenja civilne družbe oziroma do uničenja avtonomnih organizacij, gibanj, do uničenja spontanosti, zanikanja pluralizma, javnosti.« Te »teze« so civilno družbo eksplicitno pojmovale kot demokratično opozicijo, ZSMS pa bi morala z lastno demokratizacijo »vse bolj postajati organizacija v gibanju in s tem v civilni družbi«.[237] Na samem kongresu je bila civilna družbe vključena v program ZSMS.[238] Frane Adam je komentiral, da je ZSMS bila verjetno edina politična organizacija na svetu, ki se je v svojem programu izrecno zavzemala za civilno družbo.[239] 

Poleg sklepov, stališč in pobud, ki jih je sprejel kongres, je bila zanimiva in zgovorna tudi njegova organizacijska forma. Odklon od rutine v političnem sistemu je bil že to, da je kongres sprejel »sklepe, stališča in pobude«, ne pa »resolucij«. Še več, sklepi, stališča in pobude niso bili pripravljeni vnaprej, temveč so bili oblikovani v živahnih in tudi polemičnih razpravah na samem kongresu. 

Podoba kongresa je še bolj odstopala od ustaljenih norm. V svečanih oblekah so bili samo gostje iz drugih političnih organizacij. Organizatorji kongresa niso natisnili plakatov, temveč so v dnevnem tisku objavili nekakšen reklamni oglas, ki je sporočal, da »Tudi prihodnost ni več tisto, kar je bila včasih«. Oglas je prikazoval razvoj jabolka od popka leta 1946, cveta 1956, zelenega plodu 1966 do zrelega sadeža leta 1976, od katerega je leta 1986 ostal samo še ogrizek. Natisnili so več nalepk, ki so sporočala: »Legalizirajmo nova družbena gibanja«, »Demokratizirajmo politično kulturo«, »Manj, toda bolje delati«, »Da beseda ne bo delikt« in malce bolj konvencionalno »Za delavsko demokracijo« in »Kompromis hromi revolucijo«. Izdelane so bile tudi ekološke, mirovniške in feministične priponke in priponka proti verbalnemu deliktu. Kongres se je začel z rock koncertom, nastopilo je alternativno gledališče, pred dvorano so bile postavljene stojnice z gradivi ekološkega, mirovnega, duhovnega in feminističnega gibanja. Naprodaj so bile knjige založbe KRT. Ekologi so prodajali radioaktivni regrat s travnikov okoli krške jedrske elektrarne. Na stojnicah so bili razpeti transparenti z gesli proti atomski energiji, proti militarizaciji družbe, proti predlogu zakona o obveznem vojaškem usposabljanju žensk, za ugovor vesti, za človekove pravice ipd. 

Nenaklonjeni kritiki so se spraševali, ali je šlo za sejem ali kongres. Naklonjeni opazovalci so ugotavljali, da je 12. kongres ZSMS bil edini kongres kakšne politične organizacije dotlej, ki je pripoznal doseženo stopnjo samoorganizacije družbe in jo sprejel kot edino realno osnovo za demokracijo oziroma demokratizacijo. Nikomur pa ni pa bilo mogoče spregledati, da se je slikovito spremenila politična kultura. 

Kljub temu da so krški kongresni sklepi v širšem političnem sistemu naleteli na »vsestransko politično blokado«,[240] se je razpravljanje o civilni družbi v okvirih mladinske organizacije nadaljevalo. Septembra 1986 je Republiška konferenca ZSMS organizirala »mladinski festival« v Novi Gorici. »Festival« je bil jezikovna posodobitev in je zamenjal nekdanjo »politično šolo«. Na programu je bila že skoraj samoumevno tudi okrogla miza o civilni družbi in državi. Na njej so sodelovali tudi udeleženci iz Srbije in Hrvaške in predstavnica Centralnega komiteja ZKS Sonja Lokar. V imenu organizatorja je odprl razpravo Milan Balažic z napovedjo, da bo beseda tekla o »sodobnem delovanju države« in o »njenem 'protipolu' civilni družbi – o vzpostavljanju konstruktivnih dialogov demokratičnega značaja v družbi«.[241] 

Medtem ko je vodstvo ZSMS odpiralo prostor za razpravo, se samo ni ravno pregrelo s sodelovanjem v njej in z udejanjanjem civilne družbe. Še izraz so vodilni funkcionarji uporabljali bolj poredko.242 Zato pa je bila civilna družba kot programski pojem prisotnejša v delovanju ZSMS na nižjih ravneh, kar velja recimo za Univerzitetni konferenci ZSMS v Ljubljani in Mariboru.243 Ljutomerski mladinci so se definirali kot »civilna družba na obrobju«.244 Zveza mladinskih organizacij in gibanj je razumela, da so delovanje ZSMS vodile »jasne zahteve po civilni družbi«.[245] Po vsebini podoben je bil »proglas« ustanovnega odbora Zveze slovenske kmečke mladine.246 Pobude, naj bi dan mladosti po novem praznovali kot »dan civilne družbe«, pa vodstvo ZSMZ ni sprejelo.[247] 

Razprava o civilni družbi je stekla tudi v ZKS. Prvi visoki politični forum, na katerem je bil uporabljen pojem civilne družbe, je bila seja Centralnega komiteja ZKS oktobra 1985, posvečena »mladini«. Na njej je Milan Meden opozoril, da »[d]anes o dejanski apolitičnosti mladih res ni več mogoče govoriti« in da bi bilo pravilneje govoriti o »nekakšni izvensistemski politizaciji«.[248] Medtem ko je pojem apolitičnosti v tistih letih izražal zaskrbljenost vodstva ZKS nad tem, da ni moglo pritegniti mladine, torej nad neodzivnostjo mladine na uradne politične organizacije, je Meden z drugim pojmom, izvensistemsko politizacijo, opozarjal, da so mladi vendarle bili aktivni. Problem za partijsko vodstvo je postala politična dejavnost mladih.

Meden sam, ki je na seji Centralnega komiteja usmeril pozornost na dejavnosti mladih izven sistemskih okvirov, na njihovo neodvisno aktivnost, tega delovanja ni obsojal. Skušal ga je razumeti in prilikovati programski viziji Zveze komunistov Jugoslavije (ZKJ). Dejal je: »Mislim, da je v ozadju teh pogojno rečeno izvensistemskih gibanj mladih želja po nekakšni laični, civilizirani občanski družbi, kjer je država le še koordinator določenih človeških, političnih in gospodarskih dejavnosti, to pa je v bistvu vizija svobodno združenih proizvajalcev, torej tudi in predvsem načrt zveze komunistov Jugoslavije.«[249] 

Na Centralnem komiteju ZKS so spet govorili o civilni družbi leto dni pozneje na seji o programskih usmeritvah in metodah delovanja. Tudi tokrat je nastopil Meden in se zavzel za to, da civilne družbe ne bi definirali »kot antipoda«. Novinarsko poročilo je omenjalo tudi zgodovinarja Janka Pleterskega, ki »se je strinjal, da bi morali nujno spregovoriti o pojmu civilna družba v idejni razpravi«. Civilna družba se namreč »vsesplošno uporablja kot pojem, ki naj predstavlja nek korektiv državi in politiki in seveda tudi zvezi komunistov«. Adolf Bibič pa je v podobnem duhu dejal, da »hitrejša preobrazba zveze komunistov pomeni tudi dosledno oblikovanje novega odnosa do celotnega sklopa, ki se v marksistični teoriji, pa tudi v novejši publicistiki izraža v tako imenovanem pojmu civilne družbe«. Po njegovem mnenju bi morala Zveza komunistov ravno zato, ker se je načelno opredeljevala kot »zveza«, tudi v praksi vedno bolj postajati »temeljna politična sila samoupravne civilne družbe«. V tej perspektivi zavzemanje za »priznavanje civilne družbe in za večjo vlogo zveze komunistov v njej« ni pomenilo »neke alternative samoupravljanju«.[250] 

Podobno naklonjeno je o civilni družbi govoril Lojze Sočan novembra 1986 na seji Republiške konference Socialistične zveze delovnega ljudstva, ki je v nasprotju z avantgardno Zvezo komunistov veljala za frontno organizacijo. »Civilno družbo z vsemi njenimi elementi« je označil za eno od treh izhodišč za boljše gospodarjenje – poleg znanja in realne cene proizvodnih faktorjev. Poročilo v Delu je v naslovu omenilo samo slednja dva, civilno družbo pa zamolčalo.[251] 

Takšnih stališč niso preslišali v vodstvu ZKJ, od koder so kot odgovor nanje prihajale drugačne ocene. Na »idejnem plenumu« ZKJ je Stipe Šuvar, sicer doktor sociologije, označil »tako imenovano civilno družbo« za »'zgodovinski kompromis' etatistično-birokratskih sil in sil meščanske restavracije«, ki ga je kajpada zavračal.252 »Zgodovinski kompromis« je bil seveda asociacija na neslavno politiko italijanske komunistične stranke, ki jo je – skupaj z »evrokomunizmom« – pokopala kot relevanten politični dejavnik. Povezovanje dveh glavnih nasprotnikov ZKJ v enoten blok pa je bila slaba taktična in še slabša strateška poteza. Nasprotnike je treba razdvajati ne povezovati. S to potezo Šuvar ni zagotovil uspeha svoji kritiki. 

Na kritike z »idejnega plenuma« in drugih sej v tistem času, na katerih sta Centralni komite in Predsedstvo ZKJ kar naprej premlevala »antikomunistične ideologije« (kar je, če smo pošteni, »civilna družba« dejansko bila), ki so se menda alarmantno širile po Sloveniji, je odgovoril Boris Muževič. Ta je bil takrat slovenski predstavnik v vodstvenih organih ZKJ.[253] Odvrnil je, da je bila potrebna »znanstvena razprava o pojmu civilne družbe«, saj da je pri tem šlo za »povsem legalno temo v razvoju marksistične misli«.[254] Muževič je prevajal Gramscijeve politične spise, zato je verjetno vedel, o čem govori.[255]

Razprava o civilni družbi med slovenskimi komunisti se je nadaljevala na njihovem »idejnem plenumu«, ki so ga imeli kmalu po zveznem. Na njem sta imela glavno besedo o civilni družbi Boris Majer in Adolf Bibič. Bibičeve spise o civilni družbi sem že omenil. Tudi Majer je posegel v razpravo o njej že pred plenumom, ko je polemiziral s stališči Ivana Urbančiča v razvpiti 57. številki Nove revije. [256] Urbančičevemu pojmu civilne družbe je očital, da je nedorečen in nedosleden: »Brez jasne opredelitve o temeljnem produkcijskem odnosu družbe, o njenem razrednem značaju in pravnem redu projekt obvisi v zraku.« Menil je, da je »racionalno zrno nastajajoče koncepcije t. i. civilne družbe v socializmu« v »doslednem uresničevanju nove vloge Zveze komunistov«.[257] Ta izjava morda zveni zelo »ortodoksno«, zato velja pripomniti, da je Majer, profesor za sodobno filozofijo na Filozofski fakulteti, z ugledom, ki ga je imel pri vodstvu ZKS, uspešno ščitil intelektualno odprtost in raziskovalno svobodo na filozofskem področju. Ker tega ni počel na očeh javnosti, za to ni nikdar dobil priznanja ali zahvale. 

Tema civilne družbe je bila evidentirana v gradivu za plenum v poglavju »Idejni boj za mladino«. Tu najdemo dotlej – in tudi poslej – najizčrpnejšo formulacijo stališč ZKS do aktualnih konceptualizacij civilne družbe, zato jo bom citiral in extenso. 

Dokument se začne s splošno pozitivno opredelitvijo pojma civilne družbe v značilno dolgih stavkih, ki odražajo usklajevanje stališč med pripravljalci besedila: »Glede civilne družbe smo v raz pravah v marksističnem centru in v polemikah v javnosti dovolj jasno opredelili, da gre za teoretični koncept, ki ima tudi v moderni marksistični misli dolgo in plodno tradicijo in ki ga lahko tudi danes s pridom uporabimo pri analiziranju, pojasnjevanju in preseganju protislovij družbe prehodnega obdobja, posebej tistih, ki temeljijo na izhodiščih socialističnega samoupravljanja. Dosedanje razprave, ki so potekale in še potekajo tudi na strokovnih posvetih, so razkrile, da vsebuje koncept civilne družbe v socializmu kompleksno problematiko, ki ima družbenoekonomske, družbenopolitične, interesno-asociacijske in druge vidike, v katere sta zajeta tudi temeljna razredno-socialna struktura družbe ter spopad med konservativnimi in naprednimi tendencami v njej.« 

Težave so bile v konkretnih opredelitvah civilne družbe. »Temeljno vprašanje ni, ali sploh civilna družba v socializmu, marveč kakšna civilna družba in v kateri smeri naj se razvija glede politične države. Civilna družba ne le, da ne more biti alternativna koncepciji socialističnega samoupravljanja, marveč je socialistično samoupravljanje, s svojim poudarkom na delavski demokraciji in podružbljanju politike in ekonomije, bistveni kriterij civilne družbe kot samoupravne družbe v socializmu.«

Ko je bilo zakoličeno politično sprejemljivo pojmovanje civilne družbe, je nastopil »idejni boj«, v katerem so eni udeleženci imeli za sabo institucionalizirano moč, drugi pa ne. »Nekateri teoretiki civilne družbe na Slovenskem, ki se tudi med seboj v marsičem razhajajo, te teoretične sintagme ne razumejo na ta način. Razumejo in ožijo jo predvsem na koncept, ki naj upraviči boj za vzpostavljanje neodvisne javnosti, ločitev družbenopolitičnih organizacij, zlasti zveze komunistov, od države, za vzpostavljanje sicer pretežno nestrankarskega, a vendar razredno ne dovolj opredeljenega političnega pluralizma. To naj bi prisililo organe države, da prevzamejo javno in vsem razvidno odgovornost za svoje odločanje, ki da poteka predvsem v imenu in namesto ljudi. V tem kontekstu poudarjajo pomen pravne države in razvijajo koncepcijo civilne družbe v socializmu.« 

Konec koncev je šlo za razliko med marksističnim in nemarksističnim pojmovanjem civilne družbe: »Temeljna razlika med marksisti in temi teoretiki civilne družbe na Slovenskem je torej v tem, da gre prvim še vedno predvsem za preseganje razcepa med civilno družbo in politično državo, ki je značilnost vseh na splošnem političnem predstavništvu zasnovanih razrednih družb, in to s poglabljanjem socialistične samoupravne demokracije; slednjim pa gre za poglabljanje tega razcepa, da bi se tako menda bolj uveljavile klasične človekove pravice in svoboščine, pri čemer pa ne razlikujejo dovolj jasno pravic, ki so obči civilizacijski dosežek, od tistih pravic, ki so izraz posebnih interesov buržoazije in njej prirejenega sistema splošnega političnega predstavništva.« 

Sklepna ocena je bila, da je bilo »racionalno jedro« nepartijskih teorij civilne družbe v tem, »da se borijo za pravno varnost ljudi v socializmu, kar je nedvomno napredno in s stališči zveze komunistov skladno prizadevanje, da je njihova opredelitev antietatistična, saj meri na omejevanje samovolje države in z njo spojenega političnega voluntarizma, napačno pa je prepričanje, da je te cilje mogoče doseči predvsem z bojem skupin za pritisk in sploh predvsem z metodo pritiska v javnosti in ne z demokratičnim usklajevanjem pluralizma interesov, ki rastejo iz najraznovrstnejših skupnosti samoupravnih interesov. Po tej koncepciji je človek vendarle [verjetno manjka »bolj«] uživalec negativne 'svobode od', kot pa subjekt podružbljenega odločanja, ki tudi vključuje čedalje večjo 'svobodo za'«.[258] Po tej oceni so se zagovorniki civilne družbe izven ZKS in v njej razhajali glede sredstev za doseganje ciljev, o katerih so se bolj ali manj strinjali. 

Na samem plenumu se je Majer v uvodnem govoru še enkrat zavzel za »natančnejšo identificirano in primerjalno oceno« novih idej in pojavov. »Bilo bi politično skrajno kratkovidno,« je dejal, »če bi zaradi posameznih nesprejemljivih stališč, tez in idej, ki se v vsem tem ognjemetu razmišljanj nujno pojavljajo, zoževali prostor svobodnemu razpravljanju, dialogu, polemiki – strokovni, znanstveni in politični verifikaciji idej, ki se pojavljajo. To velja tudi za takšne ideje in koncepcije, kot so teorija civilne družbe, pravne države, pa za različne nove oblike združevanja ljudi, še posebej mladih – alternativna gibanja, ekološko, feministično, mirovna ali tako imenovana duhovna gibanja in podobno.«[259] 

Aplikacija tega stališča na civilno družbo se je glasila takole: »Tako, na primer, v koncepciji civilne družbe ni sporna težnja po večji demokratizaciji našega družbenega in političnega življenja, po pravnem redu, po ločitvi države in partije, po širjenju in poglabljanju demokratičnih svoboščin itd., sporne in nesprejemljive so tiste težnje v okviru te koncepcije, ki istovetijo demokratizacijo s pojmom večstrankarskega političnega sistema, z obnovo klasičnih političnih strank, kar bi v primerjavi s sistemom razvite samoupravne socialistične demokracije pomenilo velik korak nazaj v že presežene prostore. Koncepcija ne vidi ali noče videti v našem samoupravnem razvoju pozitivnih premikov v položaju človeka, ki je predvsem zaobjet v procesu samoosvobajanja.«[260]

Bibič je menil, da so imeli komunisti pred sabo nalogo idejne prenove. Lotiti bi se morali »prenovitve našega teoretičnega sklada in tudi naših političnih sposobnosti, da bomo analizirali in tudi sprejeli v naš vsakdanji jezik in tudi v naš teoretični fond koncept samoupravne ali socialistične civilne družbe«. Obenem se je razmejil od »liberalističnih  primesi« v interpretacijah civilne družbe, »klerikalistične uporabe civilne družbe« in možnih »anarhističnih tendenc«. Zanimivo je, da je liberalistične interpretacije ponazoril s pogledi, ki jih je bilo mogoče brati »tudi v Novi reviji«, da je namreč »s civilno družbo nujno povezan večpartijski sistem«. Ogradil se je tudi od tega, »da se s pozicije civilne družbe kritizira socializem in tudi samoupravni socializem kot posebna oblika totalitarizma«. Kljub vsemu temu pa »seveda ne moremo zavreči in ne smemo zavreči civilne družbe, kot ne zavračamo demokracije, svobode, pluralizma«, četudi se vse te pojme uporablja »tudi v drugih smereh in drugih smislih«.[261] Delo je poročalo, da se je Bibič pri tem skliceval na razprave o civilni družbi na  Marksističnem centru Centralnega komiteja ZKS, ki so, kot je rekel, pripeljale do »spoznanja, da [ta pojem] predstavlja neko pridobitev, s katero lahko dodatno opišemo značilnosti socialistične družbe«.[262] 

Glede na to, da je Centralni komite razpravljal o civilni družbi v kontekstu »idejnega boja za mladino«, je bil zanimiv komentar Antona Beblerja dobrega pol leta pred idejnim plenumom, ker se je tudi o »idejnem boju za mladino« govorilo že prej. Ko je za Teleks govoril o tem, zakaj pri nas ni mirovnega gibanja (kar je bilo že samo na sebi polemično vprašanje), je dejal, da umestitev razprave o civilni družbi v okvir partijskega razmišljanja o mladini[261] Komunist, 10. julij 1987, str. 14. [262] Delo, 7. julij 1987. »vsebinsko ni povsem ustrezna, saj je med zagovorniki civilne družbe tudi precej občanov iz starejših in srednjih generacij. Uvrstitev teme pa odraža zaskrbljeno spoznanje, da so ideje o civilni družbi dobile in vse bolj dobivajo odmev med slovensko mladino in da so ena pomembnih točk, okrog katerih se poglablja prepad med generacijami, med avtoriranimi navadami in samoupravnosocialističnim frazerstvom naših številnih oblastnikov ter politično kulturo pomembnega dela mladine«.[263] 

Vodilni slovenski politiki so sicer govorili o civilni družbi bolj priložnostno in pogosto v kontekstih, ki niso bili neposredno politični, tako da izjave niso imele neposrednega politično-mobilizacijskega ali programskega pomena. Med njimi sta bila predstavnika kulturne sfere v vodstvenih organih Ciril Zlobec in Matjaž Kmecl.[264] Na okrogli mizi revije Teleks o civilni družbi sta sodelovala Zlobec in bolj »frontni« funkcionar Jože Knez.[265] Zlobec je vodil tudi razgovor s pravnikoma Ljubom Bavconom in Boštjanom Zupančičem.[266] Milan Kučan je o »demokratizaciji politične civilne družbe« govoril tujim dopisnikom,267 v Delu pa se je ob neki priložnosti skliceval na »civilizirano demokratično družbo«.[268] 

Ob tem in takem previdnem in pogojnem sprejemanju civilne družbe – in ob vseh tistih, ki se jih te razprave niso dotaknile – je v slovenskem političnem vodstvu obstajalo tudi odločno nasprotovanje novemu pojmu. Zoran Polič ga je imel za »geslo reakcije«. Za Politiko ekspres je izjavil: »Glavna je bitka za civilno družbo. O tem govorijo tisti, ki niso sposobni, da naši samoupravni družbi pokažejo jasne perspektive, kako naprej. Ideja civilne družbe je prodrla tudi v slovenski centralni komite. Javno je slišati, da nimamo pravne države, pri tem pa je jasno, da je to geslo opozicije. Forumi v republiki s takšnimi idejami ne obračunavajo energično in argumentirano, ampak se celo spogledujejo z njimi. Gre za gesla reakcije, pri tem pa celo centralni komite o njih razpravlja s stališčem, da se je treba o vsem pogovoriti.«[269] 

Takšna nasprotovanja niso ustavila »pogovarjanja« o civilni družbi. V pripravah na še eno konferenco ZKS se je Milan Meden, kot je poročalo Delo pod odobravajočim naslovom, da vodstvo ZKS »odpira prava vprašanja družbe«, zavzemal za »civilno družbo, brez katere si ne predstavlja uresničitve kongresnih sklepov«.[270] (Gotovo je mislil na 10. kongres ZKS, ki je bil leta 1986.) Na konferenci si je Adolf Bibič spet prizadeval za »samoupravno

civilno družbo«.]271] Peter Bekeš se je pritoževal nad ozkostjo in ozkosrčnostjo tistih pojmovanj, ki civilno družbo »omejujejo le na družbena gibanja in avtonomno javnost«, medtem ko bi širša definicija morala vključevati tudi razrede, organizacije, društva, interesne skupine, etnične skupine, mladinska, feministična in druga gibanja in »družbeno-politične organizacije«.[272] Sklepni dokument partijske konference pa je programsko uresničevanje civilne družbe izpustil iz rok ZKS in ga naložil Socialistični zvezi delovnega ljudstva. »Prenova socialistične zveze vključuje zahtevo, da se SZDL usposobi in odpre za pluralizem samoupravnih demokratičnih političnih interesov socialistične civilne družbe«. Poročilo v Delu je v tej zvezi govorilo o »spremembah po meri napredne večine«.[273]

Vidimo, da se je ton časopisnega poročanja spremenil. Civilna družba je bila zdaj, s partijskim blagoslovom, »pravo« družbeno vprašanje in povezana z »napredno večino«. Novinar v Delu je pisal, da so sklepi partijske konference nedvoumno sporočali – kljub temu da je bila »socialistična civilna družba« izrecno omenjena le enkrat –, da je »slovenska zveza komunistov naredila pravcati vratolomni spust v sfere civilne družbe, ki jih je še pred kratkim opazovala s pozicij lastne politične in zgodovinske ekskluzivnosti«.[274] 

Ta sprememba v vrednostnem tonu časopisnega poročanja kaže, da so »napredne« sile znotraj ZKS, tako imenovani prenovitelji, izbojevali zmago in prevladali. Vsa naklonjenost do pojma civilne družbe, ki se je širila v slovenskem političnem vodstvu – zgovorno je, da je Polič svoje kritično stališče izrazil v srbskem tisku –, pa ni pomenila, da je »socialistična civilna družba« postala programski cilj ZKS. Bibič je bil bolj ali manj edini, ki se je v vodstvenih krogih ZKS izrecno in dosledno zavzemal zanjo. Lev Kreft je komentiral, da je »tako 'dialoško', 'posredniško', 'pluralistično' stališče« do zamisli civilne družbe, kakršnega so »v svojih dnevnopolitičnih nastopih« izražali »nosilci sistema«, ki so »diferencirali« med »'levimi' in 'desnimi' zasnovami in rabami te kategorije« ter se postavljali v vlogo »pomirljivega in razsvetljenega posrednika« med njimi, v resnici delovalo »kot vulgarno politično koketiranje«, ki ni stopilo čez prag »vzpostavitve novega socialističnega in levega programa«.[275]

Bibičevo upanje, da bo prišlo do spremembe političnega jezika ZKS, se je uresničilo in se ni uresničilo. Do sprememb je sicer prišlo, vendar se ideološki aggiornamento ni zgodil v smeri, ki se jo je nadejal. »Koketiranje« ali »opletanje« s civilno družbo na partijskih forumih je bilo znak sprememb, »socialistična civilna družba« pa ni bila smer razvoja. »Smeri razvoja« je v istoimenski knjižici začrtal Edvard Kardelj. Malo pred smrtjo razglasil, da »sreče človeku ne more dati niti država, niti sistem, niti politična partija, srečo si lahko človek ustvari samo sam«.[276]

Ta sicer banalna izjava je dobila politična krila. Željno so se je oprijeli številni v partiji in zunaj nje in jo spet in spet citirali ob različnih priložnostih. Plakati za 8. kongres ZKS leta 1978 so sporočali, da  >»sreče človeku ne more dati niti država, niti sistem, niti politična partija. Srečo si lahko človek ustvari samo sam.«[277] Geslo 9. kongresa ZKS štiri leta pozneje je bilo »Človek – smoter boja«.[278] Prek 10. kongresa, ki ni imel posebnega gesla,[279] je ta smer razvoja pripeljala do 11. kongresa ZKS in gesla »Evropa zdaj!«[280] Že takrat je bila na plakatu poleg evropsko-modre in rumene zvezde tudi zelena zaplata, rdeča barva pa je izginila. Tako je Zveza komunistov namesto prehoda iz socializma v komunizem pripravljala prehod iz socializma v »Evropo«. Telos zgodovine se je spremenil. 

Menim, da Kardeljeva poslovilna misel zaznamuje začetek procesa liberalizacije jezika ZKS, ki se je dopolnil konec osemdesetih. »Človeka« je nasledil »posameznik«, ki ga je Kučanova ZKS postavila v središče sistema. Centralni komite ZKS je dal vedeti, da »[mora biti] v središču novega socializma […] posameznik« in da nad »ustvarjalnim posameznikom« ne bo nobene »arbitraže«. »Socializem« s takim središčem je seveda prenehal biti socializem. Partijski voditelji so postali funkcionarji in govorci »trga«, nosilci zahtev trga, in so sporočali, da »trg zahteva reforme zastarelega sistema«. Milan Kučan, takratni voditelj ZKS, je na pomisleke tistih članov, ki so jih taka programska sporočila navdajala z negotovostjo in skrbmi, odgovoril takole: »Človeške civilizacije do zdaj še niso iznašle merila, ki bi bil boljše merilo kot zakon vrednosti, kot je trg. Vsi socialistični sistemi do zdaj niso našli pravega nadomestila za motivacijo ljudi, ki bi bilo boljše od profita in kapitala.«[281] 

ZKS se je iz avantgarde delavskega razreda preobrazila v avantgardo liberalizma oziroma liberalizacije sistema. Na izraz civilna družba naletimo že pri Stanetu Kavčiču, predstavniku zaustavljene liberalizacije v šestdesetih.[282] In potem pri »prenoviteljih« v osemdesetih. Posvojitev pojma civilne družbe ni bila posebno zavezujoča in ni pomenila, da je civilna družba postala vodilna ideja obstoječih političnih organizacij, je pa gotovo prispevala k liberalistični preobrazbi. Nanjo so se sklicevali tudi  novi »politični subjekti«. Ko se je začelo priznavanje in sprejemanje pluralizacije političnega sistema, so nove politične organizacije toliko lažje nastopale kot predstavnice civilne družbe. 

Na predsedniških volitvah 1988 se je Mojca Drčar Murko predstavila kot kandidatka civilne družbe. »Lahko bi me imenovali tudi kandidata civilne družbe oziroma predstavnika in zagovornika tistih idej, ki v našem legalnem političnem spektru niso zadovoljivo pokrite in jih morda drugi kandidati ne zastopajo tako jasno kot jaz.« Te ideje so bile: dosledna pravna država, neodvisnost sodišč, suverena intelektualna konkurenca na trgu informacij, pravica do stavke, pravica do ugovora vesti, neposredne volitve, tržno gospodarstvo, ukinitev subvencij, nepokrivanje izgub, uvedba privatne lastnine, elastična varianta energetskega razvoja, integracija s srednjo in zahodno Evropo, priznavanje legitimnosti razlik v Jugoslaviji.[283] 

Ko beremo ta program, je v njem vse, kar nas je takrat žulilo, o čemer smo radi govorili in kar smo si želeli, skratka, duh časa. »Civilna družba« je dejansko bila manj ideja, kot je bila posoda za vse mogoče ideje. Alternativci so jo, tudi v duhu časa oziroma intelektualnih modnih trendov, imeli za »prazen« pojem, »zgolj ime za različne dejavnosti, pobude in interese«.[284] Kako je lahko v tej praznoti  poljubnosti sploh bila pojem? Vse tiste ideje niso bile enake, enako težke, niso imele vse enako težkih posledic. Predvsem pa o posledicah tistih idej, o tem, kam peljejo, o posledicah njihove preobrazbe v orodja moči in oblasti, takrat nihče ni resno in odgovorno razmišljal.

[211] Adolf Bibič, Zasebništvo in skupnost: civilna družba in politična država pri Heglu in Marxu (Ljubljana: Mladinska knjiga, 1972). 

[212] Marx in Engels, Izbrana dela v petih zvezkih, zv. 2, str. 33, op. 14. 

[213] Cf. Adolf Bibič, »Civilna družba in država pri Gramsciju«, v: Antonio Gramsci, Civilna družba in država: izbor Gramscijevih besedil in zapisov o njem, ur. Adolf Bibič (Ljubljana: Komunist, 1987). 

[214] Kermaunerja citiram po spominu. Vira do oddaje besedila v tisk nisem uspel najti. 

[215] Cf. Tine Hribar, »Civilna družba, pravna država in legitimna oblast«, Nova revija, let. 6 (1987), št. 67–68.

[216] Tomaž Mastnak, »H kritiki 'Židovskega vprašanja'«, Problemi, let. 23 (1985), št. 1. 

[217] Tomaž Mastnak, »H kritiki Marxovega pojma 'bürgerliche Gesellschaft' v Očrtih kritike politične ekonomije«, Vestnik IMŠ, let. 7 (1986), št. 1–2. 

[218] Cf. Adolf Bibič, »Civilna družba v socializmu?«, Teorija in praksa, let. 23 (1986), št. 11; idem, »Civilna družba je samoupravljanje«, Delo, 28. november 1986; idem, »Civilna družba, politična država, samoupravljanje«, Teorija in praksa, let. 24 (1987), št. 12.

[219] O dogodku cf. Mastnak in Malečkar, ur., Punk pod Slovenci, str. 409 sqq.

[220] Intervju Spomenke in Tineta Hribarja v Katedri, let. 28 (1988), št. 9–10. 

[221] Tine Hribar, »Alternativnost Nove revije«, Nova revija, let. 7 (1988), št. 69–70.

[222] Problemi, let. 25 (1987), št. 1. 

[223] Izbor anarhističnih spisov je uredil Rudi Rizman. Cf. Antologija anarhizma: zbornik, ur. Rudi Rizman, predgovor Noam Chomsky (Ljubljana: KRT, 1986). 

[224] Tomaž Mastnak, »Za anarholiberalizem«, Problemi, let. 22 (1984), št. 239–241.

[225] William Wordsworth, »The French Revolution as It Appeared to Enthusiasts at Its Commencement«. 

[226] Poljska. V odgovor na razglasitev izrednega stanja na Poljskem je Igor Vidmar organiziral »koncert solidarnosti« s poljskimi sindikalisti. »Solidarnost« je bila na plakatih izpisana v značilni tipografiji poljskega neodvisnega sindikata z velikimi živordečimi črkami. Koncert je bil dobro obiskan, medtem pa so v Beogradu protestnike, ki so razvili transparent v podporo Solidarnosti, kazensko preganjali. 

[227] Cf. Mastnak in Malečkar, ur., Punk pod Slovenci.

[228] Cf. »Zadeva Igor Vidmar«, Problemi, let. 21 (1983), št. 6–8; »Slovenske večernice«, Problemi, let. 22 (1984), št. 6–7. 

[229] Cf. Problemi, let. 23 (1985), št. 7 (tematska številka o »beograjskem procesu«). Analiza procesa s pomočjo koncepta civilne družbe: Tomaž Mastnak, »De la démocratie en Yougoslavie«, Problemi, let. 23 (1985), št. 7. Naslov je seveda aluzija na Tocquevilla, ki so ga imeli v časteh nekateri poljski opozicionalci in njihovi zahodni podporniki in našli pri njem navdih za demokracijo. Ironija, ki se je nismo zavedali, je, da je bil Tocqueville dejansko kritik demokracije in je demokracijo iz političnega, predvsem ustavopravnega pojma prevedel v vprašanje načina življenja. Cf. Tomaž Mastnak, Bonapartizem: prolegomena za študij fašizma (Ljubljana: Založba /*cf., 2021), str. 42 sqq. 

[230] Cf. op. 106.

[231] Tomaž Mastnak, »Totalitarizem od spodaj«, Družboslovne razprave, let. 4 (1987), št. 5.

[232] Ta simpozij sem si bolj kot po teoretskih dognanjih zapomnil po tem, da je ponudil priložnost za to, da se je del srbskih udeležencev na čelu z Dobrico Čosićem, ki na simpoziju ni govoril, ob njem sestal z uredniki Nove revije, ki tudi niso sodelovali na znanstvenem srečanju. Menda so se pogovarjali o nacionalnih programih. Izvedel sem, da se je Udba na to srečanje v takrat še gostilni Pri Mraku pripravila in ga posnela.

[233] Cf. Rastko Močnik, »Kaj vse je pomenil izraz 'civilna družba'?« Medijska preža, št. 43, december 2012, dostop na : »Svoboda javnega izražanja je bila v Sloveniji dejansko izbojevana v prvi polovici osemdesetih let. Takrat je 'alternativno novinarstvo', ki se je uveljavljajo v številnih redakcijah, pospešeno širilo prostor javne besede in dvigalo kakovost občil. Do odločilnega preboja je pripeljala sodba, ki je (sicer s precejšnjo zamudo) ugotovila, da je uredništvo Dela neupravičeno zavrnilo nekaj pisem bralcev v zvezi s šolsko reformo. 'Dolgi marš' skoz sodne instance, ki je pripeljal do te sodne odločitve, je opravil Matevž Krivic. Za takratno svobodo izražanja je bilo odločilno, da so bila občila v družbeni lasti. Zato jih je ustava obvezovala, da objavljajo informacije in mnenja, ki so pomembna za javnost. Potem ko je Matevž Krivic uspešno sodno uveljavil to ustavno pravico, so lahko uredništva zavrnila prispevek, samo če so dokazala, da prispevek ni pomemben za javnost. Zato v splošnem niso več zavračala prispevkov. [...] Drugo odločilno dejanje v boju za svobodo izražanja je bila razsodba častnega razsodišča Društva novinarjev, ki mu je predsedovala Mojca Drčar Murko: častno razsodišče je ugotovilo, da je neki članek v tedniku 7 dni prejudiciral krivdo obtoženih na beograjskem procesu, in je razsodilo, da je to v nasprotju z novinarsko etiko.«

[234] Mastnak, ur., Socialistična civilna družba?; Gramsci, Civilna družba in država; Bence in Kis, Vzhodnoevropskemu marksizmu naproti.

[235] Ingrid Bakše, »Zapisi z okrogle mize ZSMS in družbena gibanja«, v: Hladni mir in druge vroče teme, ABC Mirovni zvezki, št. 1 (Ljubljana: Republiška konferenca ZSM Slovenije, 1986). Cf. »Slovenske mladine izgubljene iluzije«, Teleks, 27. marec 1986 in 3. april 1986. 

[236] Predlog gradiva za kongres. Izhodišča za ključne usmeritve, 12. kongres ZSMS, Krško, 1986 (Ljubljana: Republiška konferenca Zveze socialistične mladine Slovenije, 1986).

[237] »Teze za okroglo mizo 'ZSMS in družbena gibanja'«, v: Predlog gradiva za kongres. 

[238] »Predlogi sklepov, stališč in pobud 12. kongresa ZSMZ«, Mladina, 11. april 1986. 

[239] Frane Adam, »O treh pristopih k pojmu 'civilna družba'«, Družboslovne razprave, let. 4 (1987), št. 5, str. 5. Podobno v Katedri: idem, »O treh pristopih k pojmu civilne družbe«, Katedra, let. 28 (1987), št. 10–11. Mitja Žagar, »Civilna družba v socializmu (socialistična civilna družba)«, Komunist, 20. marec 1987, je opozoril, da je bila »civilna družba« zapisana tudi v dokumentih Komunistične stranke Italije.

[240] Lev Kreft, »Civilna družba in socialistična zveza«, Družboslovne razprave, let. 4 (1987), št. 5, str. 82. 

[241] »Civilna družba in država«, Problemi, let. 25 (1987), št. 1, citat na str. 21. 

[242] Npr. Milan Balažic, »Civilna družba skozi 'samoupravno' mikorfiziko oblasti«, Problemi, let. 25 (1987), št. 1. Takšno branje civilne družbe skozi Foucaulta seveda ni moglo računati na velik odziv pri članstvu ZSMS. 

[243] Cf. Tribuna, let. 36 (1987), št. 12; Katedra, let. 38 (1987), št. 4–5. 

[244] Goran Šošter, »Rojevanje civilne družne na obrobju«, Mladina, 25. marec 1988; Bojana Leskovar, »Čas brez pravljic«, Teleks, 28. januar 1988; ibid, »Ljutomerski politični boji«, Teleks, 21. april 1988. [245] »Zveza mladinskih organizacij in gibanj«, Tribuna, let. 28 (1988), št. 11. 

[246] »Proglas«, Delo, 23. april 1988. 

[247] M.L., »Kdo jo še hoče?«, Katedra, let. 28 (1987), št. 1. 

[248] »V sedanjem težkem gospodarskem položaju potrebujemo veliko znanja, kreativnosti in energije, ki so v mladih«, Delo, 26. oktobra 1985. Meden je kot urednik Dnevnika vpeljal že omenjeno tedensko prilogo Zunaj/Znotraj. Zdenko Vrdlovec, ki jo je urejal, se spominja: »Sredi osemdesetih mi je Milan Meden ponudil urejanje tedenske priloge, v kateri bi družbeni kritiki dobili priložnost, da povedo svoja stališča. Priloga se je imenovala Zunaj/Znotraj in tam sem imel res povsem proste roke, objavljal sem Žižka, Mastnaka, Močnika in podobne avtorje, lahko so pisali, kar so hoteli. [...] Po mojem mnenju jih je hotel 'dobiti noter', verjetno se mu je zdelo, da je bolje, da lahko brez zadržkov povedo svoje mnenje.« Na vprašanje Tanje Lesničar-Pučko, ki je vodila intervju z njim, »kako so na ta poskus 'udomačitve' gledali ti avtorji«, je Vrdlovec odgovoril: »Zadovoljni so bili, zelo [...]. Hočem reči, da dejansko ni bilo nobenega nadzora.« »Zdenko Vrdlovec, dobitnik nagrade za življenjski prispevek: 'Nagnjenje k sesuvanju je verjetno samo neka faza v življenju kritika'«, intervju vodila Tanja Lesničar-Pučko, Dnevnik, 18. november 2017. 

[249] »V sedanjem težkem gospodarskem položaju potrebujemo veliko znanja, kreativnosti in energije, ki so v mladih«, Delo, 26. oktober 1985.

[250] Delo, 18. oktober 1986. 

[251] »Znanje in realna cena proizvodnih faktorjev sta temeljna vzvoda za kakovostno gospodarsko rast v sodobnih družbah«, Delo, 20. november 1986. 

[252] »Brez enotnosti in čvrstosti Jugoslavije ...«, Delo, 29. april 1987.

[253] Muževič se je tistih časov spominjal leta 2021 v pogovoru na Oddelku za zgodovino Filozofske fakultete na Univerzi v Ljubljani. »Pogovor z Borisom Muževičem«, dostop na: . Cf. Boris Muževič, Z dežja pod kap in nazaj: Ljubljana – Beograd – Ljubljana, 1985–1990 (Ljubljana: Sophia, 2021), kjer je takratno dogajanje bogato dokumentirano. 

[254] »ZK Jugoslavije je pred največjim izzivom ...«, Delo, 30. april 1987. 

[255] Cf. Antonio Gramsci, Izbor političnih spisov, 1914–1926, prev. Devana Jovan in Boris Muževič (Ljubljana: Komunist, 1982).

[256] Ivan Urbančič, »Jugoslovanska 'nacionalistična kriza' in Slovenci v perspektivi konca nacije«, Nova revija, let. 6 (1987), št. 57. 

[257] Delo, 24. in 25. marec 1987.

[258] Aktualne idejnopolitične razmere v družbi in v ZKS: teze (Ljubljana: Predsedstvo CK ZKS, 1987), str. 25–26.

[259] Komunist, 10. julij 1987, str. 9. 

[260] Komunist, 10. julij 1987, str. 9.

[261] Komunist, 10. julij 1987, str. 14. 

[262] Delo, 7. julij 1987.

[263] Anton Bebler, »Zakaj pri nas ni mirovnega gibanja?«, Teleks, 20. november 1986. 

[264] Skupaj sta nastopila v razgovoru na dvorcu Zemono: »Civilna družba na temeljih pravne države«, Teleks, 12. november 1987. 

[265] »Civilna družba je ...?«, Teleks, 30. oktober 1987 in 6. november 1987. 

[266] »Stopnjo demokratičnosti sodstva določa tisti primer, ki je najbolj krivičen«, Delo, 3. november 1987.

[267] O tem je poročal Frankfurter Allgemeine Zeitung 5. oktober 1987, citirano v: Adam, »O treh pristopih«, str. 5. 

[268] Milan Kučan, »Pravica do iniciative«, Delo, 27. januar 1987. 

[269] Prenešeno v: »Neenergični forumi in gesla reakcije«, Delo, 22. marec 1988.

[270] Mile Šetinc, »Vodstvo ZKS odpira prava vprašanja družbe«, Delo, 22. april 1988. 

[271] Adolf Bibič, »Za samoupravno civilno družbo«, Delo, 23. april 1988. 

[272] Peter Bekeš, »Prenova ni le prosvetljeni oplesk«, Delo, 26. april 1988. 

[273] »Za družbene spremembe po meri napredne večine«, Delo, 25. april 1988.

[274] Boris Jež, »Razdržavljenje z žvižgi«, Delo, 26. april 1988. 

[275] Kreft, »Civilna družba in socialistična zveza«, str. 81–82. Ob neki drugi priložnosti je Kreft govoril o »negotovem opletanju s pojmom civilne družbe«, s čimer je hotel povedati, da komunisti s sicer marksistično kategorijo, ki izraža »nujnost teoretičnega in praktičnega spoprijema z obstoječimi razmerji gospostva in vladanja«, ravnajo tako, da jo povezujejo »s t. i. mladinskimi idejnimi odkloni« in »brez boja« prepuščajo ali celo ponujajo v nemarksistično in protimarksistično rabo in uveljavljanje«. Citirano v Gantar in Mastnak, »Civilna družba na Slovenskem: prva petletka«, str. 75, op. 26, kjer se je izgubil vir. 

[276] Edvard Kardelj, Smeri razvoja političnega sistema socialističnega samoupravljanja (Ljubljana: Komunist, 1977). 

[277] Miljenko Licul, Ranko Novak, Dušan Benko, Milan Pajk, »VIII. kongres ZKS: sreče človeku ne more dati niti država, niti sistem, niti politična partija. Srečo si lahkočlovek ustvari samo sam. Edvard Kardelj, Smeri razvoja političnega sistema socialističnega samoupravljanja«, 1978.

[278] Dušan Brajič, Janez Koželj, Miljenko Licul, Ranko Novak, Dragan Arrigler, Svetozar Busić, »9. kongres ZKS: človek – smoter boja: z znanjem do boljšega dela«, Komunist, 1982.

[279] Radovan Jenko, Zdravko Papič, Milan Zornik, Metka Vehovar, Dušan Arzenšek, Dragan Arrigler, »10. kongres ZKS: Ljubljana 17. - 19. aprila 1986«, Komunist, 1986. 

[280] Jani Bavčer, »Evropa zdaj!«, 1989.

[281] Več o tem v: Tomaž Mastnak, »Čemu osemdeseta?«, v: Osemdeseta: Slovenija in Jugoslavija skozi prizmo dogodkov, razstav in diskurzov, ur. Zdenka Badovinac (Ljubljana: Moderna galerija, 2018). 

[282] Stane Kavčič, Dnevnik in spomini (1972–1987) (Ljubljana: Časopis za kritiko znanosti, 1988), 2. zv., str. 559, 561. To knjigo sta ob pomoči Nika Kavčiča, udbovca in bankirja, ki je bil ena od sivih eminenc slovenske politike, izdala Igor Bavčar in Janez Janša in predstavlja prvi pridobitniški projekt naše »alternative«.

[283] Intervju z Mojco Drčar Murko v Mladini, 4. marca 1988; cf. intervju v Teleksu, 24. marec 1988. 

[284] Pogovor z Milošem Gregoričem, Primorski dnevnik, 6. november 1987; podobno v: Miloš Gregorič, »Heterogeno branje«, Mladina, 6. maj 1988.