FAŠIZEM DANES? MNOŽIČNA KULTURA, "PODIVJANA" DEMOKRACIJA, APROPRIACIJA UPORNIŠTVA IN POLITIKA SOVRAŠTVA

- Jernej Kaluža - 

Pomemben del zloveščosti fašizma izhaja iz težavnosti določitve, ki bi lahko z gotovostjo pokazala, kdaj smo v fašizem res ujeti, in tako zarisala prepričljivo ločnico med stanjema biti zunaj in biti znotraj fašizma. Adorno je bil v tem kontekstu morda eden prvih, ki so takoj po drugi svetovni vojni poudarili problematiko izmuzljivega »konca fašizma«. Kot pravi na začetku predavanja »Kaj pomeni razčiščevanje s preteklostjo«, fašizem »živi še naprej tako v ljudeh kakor v razmerah, ki se jih oklepajo«.[1] In tudi v drugih kontekstih – denimo v proučevanju avtoritarne osebnosti, ki je potekalo v povojni Kaliforniji, ali pa s tezo o fašizmu kot specifični obliki dovršitve in sprevrnitve razsvetljenskega projekta – je njegovo delo zamajalo samozavest prepričanih, da se po drugi svetovni vojni fašizem ne more več ponoviti, ker se je tedaj politika v celoti utemeljevala na izhodiščnem distanciranju od zgodovinskih fašističnih režimov. Nasprotno, leta 1964 je svoje predavanje »Vidiki novega desničarskega radikalizma« uvedel z enostavno, a daljnosežno tezo – »družbene razmere za fašizem še vedno obstajajo« (3). 

Še bolj zanimivo pa je, kje natančno je Adorno prepoznal te razmere, plodna tla, iz katerih bi fašizem lahko znova vzklil. S tezo, da je »nadaljnji obstoj nacionalsocializma v demokraciji […] potencialno nevarnejši od nadaljnjega obstoja fašističnih teženj, ki se usmerjajo proti demokraciji« (60), se je jasno distanciral od miselne tradicije, ki je, kot je pokazal že Enzo Traverso, fašizem (z vzpostavitvijo koncepta totalitarizma) postavila ob bok (stalinističnemu) komunizmu, kot so to storili Victor Serge (v Spominih revolucionarja), Hannah Arendt (v Izvorih totalitarizma) ter Carl Friedrich in Zbigniew brzezinski (v Totalitarni diktaturi in avtokraciji).[2] Problem koncepta totalitarizma je namreč ta, da s pozunanjenjem fašizma in komunizma kot nasprotij liberalne demokracije ustvarja občutek lažne varnosti in ne opazi, da fašizem nastane kot specifična, demokraciji notranja patologija. Kot denimo trdi tudi Tomaž Mastnak, se fašizem v začetku profilira v »ostri opoziciji do izrazito levičarskega nasprotovanja liberalističnemu političnoekonomskemu sistemu«, ki ga uteleša boljševizem.[3] Nastane torej tudi kot reakcija proti komunistični grožnji in liberalizem ga – kljub njegovi problematičnosti z vidika demokracije – podpira prav zaradi izrazitega zoperstavljanja socializmu. 

Teze o bližini med demokracijo in fašizmom, ki jo bom razvijal, pa ne gre razumeti v kontekstu opravičevanja fašizma in relativizacije razlike med fašizmom in demokracijo, kar bi bilo mogoče očitati razmišljanju Martina Heideggerja v nekaterih njegovih povojnih spisih. Nasprotno, Adorno nikoli ne zapusti trdne protifašistične perspektive, četudi, podobno kot pozneje Foucault ter Deleuze in Guattari,[4] preizprašuje povojno prepričanje, da je fašizem neka drugost, ki smo jo bodisi pustili v preteklosti bodisi jo v sedanjosti z namenom diskreditacije lahkotno pripisujemo zgolj političnim nasprotnikom. Poskušal bom pokazati, da se nekatere sodobne fašistične tendence vzpostavljajo prav ob površnem enačenju in navideznem distanciranju od nedemokratičnih režimov. Teza Rogerja Griffina o generičnem fašizmu kot paligenetičnem ultranacionalizmu[5] velja tudi v smislu same pojavnosti fašizma, kajti fašizem se nenadoma rodi prav tam, kjer se zdi njegova smrt najbolj nedvoumna. 

Na podlagi vsega naštetega bom poskušal nakazati nekaj možnih smeri odgovora na vprašanje, ki je po vsej verjetnosti sploh motiviralo prevod Adornovih povojnih predavanj o desničarskem radikalizmu: zakaj je Adornovo razumevanje fašizma aktualno prav danes, tukaj in zdaj? Ali lahko v kontekstu vzpona trumpizma in drugih skrajno desničarskih politik v zahodnem svetu govorimo tudi o vzponu novodobnega fašizma? Mar pretiravamo z uporabo te zlovešče zveneče besede ali pa velja ravno nasprotno in smo že zdavnaj sredi na novo vzniklega fašizma, morda prav zato, ker tega nismo zmožni uvideti in kritično obravnavati?

FAŠIZEM KOT MNOŽIČNA KULTURA

Pri Adornovi kritiki sodobne družbe nas najbolj zmede in obenem fascinira to, da pogosto ni jasno, ali govori o nacistični Nemčiji ali o povojni Kaliforniji, ali o nedemokratičnem avtoritarnem režimu ali o notranji izroditvi demokracije. Podobno velja pri določitvi razlike med delovanjem nacistične propagande in manipulativnim nagovorom, na katerega stavi splošnejša množična kultura, ali pri določitvi razlike med individualiziranim in normaliziranim posameznikom poznega kapitalizma in (očitno ne tako zelo preživetega) fašizma. Za filozofe fašizma so bile, tako Adorno, »vrednote, kakršne so avtentičnost, junaško vztrajanje pri ’vrženosti‘ individualne eksistence v svet in mejna situacija, način, kako si prilastiti religiozni avtoritarni patos brez vsakršne religiozne vsebine«.[6] Toda te vrednote niso nič drugačne od stereotipnih vrednot amerikanizirane sodobnosti, ki stavi na neoliberalno ideologijo izpolnitve ameriških sanj malega človeka. Prav tako se zdi, sledeč Adornu, da je »veliki mali človek«, na katerega stavi personalizirana fašistična propaganda – in ki je obenem izjemen, narcisistično »vsemogočen« posameznik in tudi »slehernik, preprost, pod kožo krvav Američan« –, tudi stereotipizirana podoba, s katero se istoveti občinstvo množične kulture, kajti to občinstvo, podobno kot nacistična množica, hrepeni po odrešenju, ki je obenem odrešenje posameznika in celotne skupnosti.

Tako pri oboževanju popkulturnih zvezdnikov kot pri oboževanju fašističnih voditeljev se namreč ustvari množica sicer med seboj odtujenih subjektov, ki jo povezuje predvsem narcisistična in iracionalna identifikacija s podobo idealiziranega vodje. Kot piše Adorno: »Nemara je skrivnost fašistične propagande v tem, da jemlje ljudi preprosto takšne, kakršni so – pravi, samostojnosti in spontanosti v veliki meri oropani otroci današnje standardizirane množične kulture –, in v tem, da ne postavlja ciljev, katerih udejanjenje bi segalo tako čez psihološki kot čez družbeni status quo.«[7] Prav propaganda je morda tisti vidik fašizma, kjer postane ta najbolj neločljiv od nekaterih sodobnih trendov populističnega komuniciranja, ki namesto na racionalno argumentacijo stavijo na frustracije volilnega telesa in na obljubo izpolnjevanja nezavednih ter pogosto destruktivnih želja množic. Po Adornu je propaganda v »desničarskih radikalnih gibanjih substanca politike. In prav nič naključnega ni, da sta bila tako imenovana firerja nemškega nacionalsocializma, Hitler in Goebbels, v prvi vrsti propagandista.« (13) 

Morda torej ni povsem in zgolj naključje, da se je sodobni populizem, ki ga uteleša zlasti Trumpova politika in se od zgodovinskega fašizma razlikuje predvsem po tem, da mu ni mogoče očitati ultimativnega zlega dejanja, kot je holokavst, razvil v ameriškem političnem okolju. Amerika sámo sebe tradicionalno dojema kot radikalno nasprotje fašizma, ki naj bi bil oddaljena oblika nedemokratičnega kolektivizma in avtoritarne oblasti na drugi strani oceana.[8] Vendar pa ravno »orientalistično« razumevanje fašizma kot oblike kolektivističnega in nedemokratičnega totalitarizma onemogoča uvid v razrast sodobnega fašizma, ki poganja iz razmer, ki jih določajo na videz nedolžna, postzgodovinska in apolitična načela sodobnih zahodnih družb. 

Ti zametki fašizma niso stereotipna ponovitev zgodovine, temveč njegova nadgradnja, prilagojena okolju interneta, sodobnim načinom delovanja socialnih omrežij, logiki mnenjskih vplivnežev, manipulatorjev in prodajalcev političnega prepričanja. navidezno nedolžna, apolitična in zabavljaška narava teh pojavov nas ne sme zavesti; sledeč znani tezi Walterja Benjamina, ki je zaznamovala tudi Adornovo perspektivo, pomeni fašizem »estetizacijo politike«, ki jo poganjata čedalje večja proletarizacija in čedalje hitrejše oblikovanje množic.[9] Ta estetizacija politike se danes kaže v procesu, v katerem izginja ločnica med zabavno industrijo in politiko. Ugotovimo lahko, da identične problematične mehanizme, ki notranje enotijo in homogenizirajo množice ter jih na specifičen način oropajo individualnosti in notranje raznolikosti, Adorno in Horkheimer razumeta kot splošna načela delovanja tako množične kulture kot tudi fašizma. To je obenem eden od razlogov, zakaj Adorno nikoli ni mogel povsem sprejeti povojnega postfašističnega optimizma, kajti procesi vzpostavljanja hegemonije monopolizirane množične kulture so se takrat še pospešili in tudi ta kultura, podobno kot fašistična propaganda, je stavila na vulgarni idealizem, protiintelektualizem in identifikacijo z narcisistično podobo »velikega malega človeka«. 

Trump kot utelešenje sodobnih problematičnih političnih tendenc pa danes pooseblja prav dovršitev dolgotrajnega procesa vdiranja smernic množične kulture na področje nekoč resne politike. Njegova pojava zagotavlja novičarskim portalom vselej nov, še ne viden material, s katerim vzdržujejo pozornost javnosti. Takšno utrjevanje popkulturnega načela edgy politike, ki poskrbi za skrajnosti in zasuke, je, kot ugotavlja Simon Reynolds, tudi povsem tržno gledano konkurenčnejše od dolgočasnih in predvidljivih racionalnih politik.[10] Figura poslovneža-politika pomeni vdor tržnih načel na polje političnega diskurza in tako poudarja pogosto težko ulovljivo notranjo bližino med neoliberalizmom in fašizmom. Ta se na ideološki ravni kaže kot identifikacija z zvezdnikom, ki je izjemen in eden izmed nas, zmagovalec, ki uresničuje ameriške sanje in neusmiljeno tepta konkurenco, kot to počnejo junaki akcijskih filmov osemdesetih let. Peter E. Gordon poudarja: »Če je imel Adorno prav, potem trumpizma ne moremo pojmovati, kot da bi bil le primerek določene vrste osebnosti ali duševnosti, ampak ga moramo prepoznati kot brezmiselnost [thoughtlessness] celotne kulture. Brezmiselnost in nagnjenost k standardizaciji pa danes nista značilni samo za Trumpa in njegove privržence, ampak za skoraj vse oblike kulture in skoraj vse oblike diskurza.«[11]

FAŠIZEM KOT "PODIVJANA" DEMOKRACIJA

Adorno fašizma ne razume kot nekaj popolnoma zunanjega demokraciji, temveč bolj kot njenega notranjega parazita, ki – paradoksno – najbolje uspeva prav tam, kjer je demokracije na specifičen način »preveč«. Ni torej naključje, da je novo gojišče skrajno desničarskih idej, kot pojasnjuje Angela nagle, prav internet s svojo libertarno zasnovo radikalno demokratične participacije.[12] Četudi ne moremo obsoditi medija kot takega, ima internet kot najbolj demokratičen medij, ki stavi na možnost množične participacije, svobodo govora in univerzalno dostopnost informacij, podobno vlogo, kot jo je v preteklosti imel radio – ta je kot najbolj demokratičen medij svojega časa, kot navajata Adorno in Horkheimer, postal »firerjeva univerzalna goflja«.[13] Podobno se zdi Trumpova pojava zlita z zakonitostmi internetne konzumacije informacij, za katero sta značilni čedalje večja hitrost menjave sekvenc in čedalje večja intenzivnost afektov. Internet je skratka medij, ki imanentno daje prednost senzacionalnosti in šokantnosti, na polju politike poudarja nekorektnost, robnost in radikalnost ter tako omogoča vidnost tudi tistim politikam, ki v klasičnih medijih po navadi niso dobile prostora. 

Teza o bližini fašizma in demokracije pa se potrjuje tudi v drugih kontekstih. Skrajna desnica je po letu 1945 zamenjala paradigmo, kar ji je omogočilo učinkovito kamuflažo: odrekla se je »odkriti protidemokratičnosti« in začela uporabljati »novo prikazovanje same sebe«. Adorno ga je opisal kot »nenehno sklicevanje na pravo demokracijo in grajanje drugih kot protidemokratičnih« (21–22). Prav na tej točki je njegova analiza, kot je razpoznal tudi Volker Weiß, najbolj aktualna za analizo današnjih razmer (47). Ali kot pojasnjujeta Roger Eatwell in Mathew Goodwin, vzpon sodobnega iliberalnega populizma ni le enostavno nasprotovanje demokraciji, temveč prav nasprotno – izraža izrazito demokratične sentimente: jezo, ker glas večine ni uslišan,[14] občutek deprivacije, izključenosti, odtujenosti od državnih institucij ter nasprotovanje elitizmu.[15] Pomenljivo je tudi, da sodobni populisti pogosto zagovarjajo bolj neposredno demokratične prvine političnega odločanja kot pa njihovi levoliberalni nasprotniki, kar najbolje ponazarja dogajanje ob referendumih o brexitu. Zaradi vsega naštetega avtorja zaključujeta, »da v nasprotju s popularnim mnenjem, po katerem je nacionalni populizem nova oblika fašizma, ta pravzaprav teži k novim oblikam demokracije, v katerih postaneta interes in glas navadnih ljudi veliko bolj pomembna«.[16] 

Vendar je treba biti pred tako hitro pomiritvijo previden. Adorno je opozoril, da so se tudi v nacionalsocialistični fazi izpolnile fantazije o kolektivni oblasti tistih, ki so bili kot posamezniki nemočni in so se sploh počutili kot nekaj edino, če so bili del kolektivne oblasti (69). Zdi se, da lahko takšna notranja napaka demokracije, ki najprej stavi na specifično obliko pospešene »demokratizacije«, pripelje do iliberalne nadvlade večine, do tako imenovanega majoritarizma, ki lahko – to kažejo predvsem tendence na področju medijske politike – nazadnje sam pripomore k ukinitvi demokracije. Ali kot je pokazal Tomaž Mastnak, v dovršenem fašizmu postane ljudstvo v imenu ljudstva oropano svoje lastne politične moči in političnega izraza, saj vodja vselej že udejanja ljudsko voljo, o kateri se nikoli ne sme podvomiti.[17] Oziroma kot pravita Adorno in Horkheimer, je »fašizem totalitaren tudi v tem, da si prizadeva iz upora zatirane narave proti gospostvu potegniti kaj neposredno koristnega za gospostvo«.[18]

FAŠIZEM KOT APROPRIACIJA UPORA

V paradoksni zmožnosti podreditve množic, ki je obenem neločljiva od navideznega upora teh istih množic, postane fašizem zanimiv tudi za interese kapitala. Fašizem je namreč s prevzemom uporniške estetike, nasprotovanjem elitizmu, prilastitvijo jeze in specifično usmeritvijo splošne ljudske volje konkuriral levičarskim revolucionarnim težnjam na njihovem lastnem terenu. Po Enzu Traversu je zgodovinski fašizem ob koncu prve svetovne vojne vzniknil kot reakcija proti popularnosti komunistične revolucije in deloval kot »revolucija proti revoluciji«, v kateri so sanje razlaščenih in deklasiranih paradoksno združene z interesi tradicionalnih elit.[19] To je še en kontekst, v katerem se pokaže bližina med fašizmom in liberalno demokracijo, saj slednja prvega v njegovih začetkih tolerira in spodbuja kot obrambo pred komunizmom, ki v nasprotju z liberalnimi politikami deluje na istem terenu kot revolucionarne težnje in afekcije, zaradi česar jim lahko tudi učinkovito konkurira. Kot je poudaril Wilhelm Reich, čigar razumevanje fašizma je ključno vplivalo na Erica Fromma (in tako tudi na Adorna): »Fašizem ni, kot se po navadi verjame, povsem reakcionarno gibanje, temveč je mešanica uporniških čustev in reakcionarnih družbenih idej.«[20] 

Kaže, da se zgodovina ponavlja in da smo podobnemu razvoju priča tudi danes, saj si sodobna alternativna desnica podobno prisvaja uporništvo in revolucionarnost: samo sebe razume kot novi punk, kot upor proti diktaturi politične korektnosti in kot subkulturno gibanje, le da namesto po temačnih uličnih kotih uspeva predvsem v internetnem podzemlju.[21] Podobno kot zgodovinski fašizem in nekatera druga revolucionarna vrenja stavi predvsem na afektivno naravnanost jeznih mladih moških, vsebinsko gledano pa se zavzema za revolucijo proti revoluciji, ki jo utelešajo liberalna šestdeseta leta, torej za vrnitev v petdeseta leta, za katera so bili značilni jasna delitev spolnih vlog, spontani tradicionalizem, rasna segregacija in monokulturnost. 

Alternativna desnica pa gre v mimikriji uporništva še dlje in pogosto ji uspe prikazati lastno pozicijo, ki zagovarja privilegirano identiteto belih, zahodnih, hetero seksualnih moških, kot dandanes najbolj zatirano in manjšinsko politično gibanje. Podobno trdi Volker Weiß: »desničarski agitatorji danes sami sebe rutinirano enačijo z žrtvami.« (51) Pri tem pogosto zavzemajo kritično, kljubovalno in nasprotovalno stališče do kulturne industrije in političnega establišmenta, kar se na prvi pogled ne zdi tako oddaljeno od Adornove pozicije individualnega uporništva. »Drugače misleči« sami sebi laskajo, da se upirajo totalitarizmu politične korektnosti, multikulturalizmu in kulturnemu marksizmu, da pa bo mera mimikrije popolna, je njihova kritika »levičarske« čredne morale po formi na las podobna Adornovi kritiki zaslepljenosti privržencev fašizma, ki so, podobno kot roboti, združujoč »skrajno tehnično izpopolnjenost« in »popolno slepoto«, docela »brezsubjektni«.[22] Sodobna radikalna desnica tako kritično teorijo ne samo kritizira in jo pojmuje kot svojega glavnega idejnega sovražnika, kot nakazuje raba izraza »kulturni marksizem«, temveč si jo na specifičen način tudi »inverzno apropriira«.[23] Vse to je pričakovano, vsaj če sledimo Adornovi in Horkheimerjevi analizi protisemitizma, ki jasno poudarja, da je figura sovražnika obenem tudi stereotipizirana figura fascinacije in posnemanja. Andreas Huyssen pa dodaja, da kritična teorija tako zelo privlači ameriške supremaciste tudi zato, ker lahko na tradicijo kritike in dekonstrukcije projicirajo svoje lastne destruktivne in nihilistične tendence.[24]

Videti je, da v nasprotju z zgodovinskim fašizmom zametki sodobnega fašizma stavijo na uporniško individualnost in singularnost mnenja, ki se ne prilagaja common sensu in mnenjskim avtoritetam. Eno od ključnih vprašanj v tem kontekstu je, ali je problem fašizma brezpogojno sledenje avtoriteti ali pa, ravno nasprotno, njeno brezpogojno zavračanje. Je nosilka fašizma pretirano poslušna ali pretirano kljubovalna in nasprotovalna subjektivnost? Se fašizem rodi tam, kjer morajo vsi misliti enako, ali tam, kjer lahko vsak misli, kar hoče? Skratka (in še enkrat) – je problem fašizacije v tem, da je demokracije premalo, ali v tem, da je pretirana? 

Adornova misel s svojo značilno atonalnostjo in neujemljivostjo dopušča sobivanje vseh omenjenih protislovij: »Stanje, v katerem individuum izginja, je obenem stanje neobrzdanega individualizma, v katerem je ’vse mogoče‘.« Tako je opisal »vzorec enega od osrednjih protislovij, ki so od 19. stoletja utirala pot fašizmu«.[25] Prav tako velja, da »veliki mali človek«, ki predstavlja primarnega naslovnika fašistične propagande, naseda podobi vodje zaradi »dvojne želje, namreč po podreditvi avtoriteti in po tem, da bi bil sam avtoriteta«, kar nakazuje, da ga ni mogoče popredalčkati, saj je obenem pretirano poslušen in pretirano uporniški, pri čemer pa je ključno, da njegov odnos določa narcisistična identifikacija. Podobno velja, da je znamenita F-lestvica (F kot fašizem) v raziskavah o avtoritarni osebnosti oblikovana na osnovi značajskih potez, kot so »konvencionalizem, podredljivost avtoriteti, destruktivnost in cinizem«[26] – te lastnosti izražajo tako pretirano podredljivost kot tudi pretirano nekonformnost.

FAŠIZEM KOT POLITIKA SOVRAŠTVA

Poskušal sem pokazati, da je uspeh fašizma odvisen od njegove zmožnosti posnemanja demokratičnega in uporniškega gibanja. Vendar prav ta njegova sposobnost mimikrije otežuje odgovor na naše izhodiščno vprašanje ter natančnejši prikaz tega, kje se fašizem začne in kje konča. Po eni strani so fašistične tendence povsem vpete v splošen popkulturni imaginarij, kar se kaže predvsem v trendih internetne subkulturne produkcije. Po drugi strani pa so prisotne povsem konkretno, v nezadovoljstvu razlaščenih in deklasiranih postkriznih množic, denimo v gibanju rumenih jopičev. Ta mimikrija otežuje spoprijemanje s fašizmom – težko ga je konkretno definirati in s tem izključiti problematične tendence. Seveda to ne pomeni, da bi ga morali kar ignorirati, vendar pa v svojih obtožbah ne smemo biti preširoki in zapasti v pretiravanje, ko bi vsak nezaželen politični pojav delegitimirali tako, da bi ga označili za fašističnega. Problem je tudi, da lahko v boju proti fašizmu z enim zamahom kot nelegitimne izključimo vse izraze jeze množic, vse poskuse neposredno demokratične participacije in vse pozive k bolj ljudskim oblikam politike. Podobno se včasih pripeti v diskurzu o populizmu. Na primer: uveljavljena definicija, da je populizem ideologija, ki vidi družbo kot »ultimativno razdeljeno na dve homogeni in antagonistični skupini – ’čisto ljudstvo‘ in ’pokvarjene elite‘ (ter obenem zagovarja politiko, ki bi morala biti izraz volonté générale (splošne volje) ljudstva)«[27] –, posredno označuje kot problematične vse, tako levičarske kot desničarske politike, ki nasprotujejo elitizmu in stavijo na družbeni razkol ter splošno ljudsko voljo. 

Da bi rešili to težavo, ki je obenem konceptualna in konkretno politična, moramo izolirati specifične lastnosti fašizma, predvsem tiste, ki si jih ne deli z drugimi, bolj legitimnimi (četudi populističnimi) političnimi pojavi. Tudi v tem kontekstu nam lahko Adornovo razmišljanje o fašizmu daje ključni oprimek za njegovo prepoznavanje in odpravo. Četudi fašizem deli mnogo značilnosti z drugimi oblikami populistične politike – zloraba propagande, vloga enigmatičnega političnega vodje, vulgarnost, igranje na čustva množic –, se zdi, da je tisto, česar s pozicije protifašizma nikoli ne moremo tolerirati in opravičevati, prav fašistična utemeljitev politike s konstrukcijo absolutnega sovražnika, ki ga je treba eliminirati. Za pozicijo protifašizma je tako značilna specifična vrtoglavica: zoperstaviti se mora fašističnim politikam, ki so utemeljene na sovraštvu, vendar jim v tem nasprotovanju ne sme postati enak, to je, da bi se definiral povsem reakcionarno, prek svojega sovražnika, torej fašizma. Zaradi tega mora biti protifašizem nujno pozitiven politični projekt, ki se zavzema »za nekaj« in se ne bori zgolj proti svojemu sovražniku. 

Adorno in Horkheimer sta v svojih znamenitih analizah protisemitizma pokazala na konkretno figuro sovražnika, ki jo je v kontekstu nacionalsocializma imela figura Juda: »Za fašiste Judje niso manjšina, temveč protirasa, negativni princip kot tak; od njihovega izkoreninjenja naj bi bila odvisna sreča človeštva.«[28] Figura sovražnika je torej ključna za povratno identifikacijo politične skupnosti, za identifikacijo prek reakcije, ki se sovražniku upira. morda je to najbolj jasno opredelil Carl Schmitt, čigar razmišljanje v času nacionalsocializma seveda ni bilo cenjeno zgolj po naključju. Schmitt je trdil, da se politična misel in politični instinkt tako v teoriji kot v praksi izkažeta v zmožnosti razlikovanja med prijatelji in sovražniki. Politika tako doseže najvišjo stopnjo v trenutku, ko je sovražnik jasno in konkretno prepoznan kot sovražnik.[29] To prepoznanje spremlja projekcija, ki sovražniku pripisuje skrajno negativne lastnosti, zaradi katerih je potrebno in legitimirano sovražno, celo vojno ravnanje. Za vojno skratka nista potrebna dva, kot se pogosto reče. Sovražnost je pretežno nesimetrična, saj je dovolj že samo eden, ki je zmožen drugega uvideti kot sovražnika. »V sliki Juda, ki jo nacionalno pristni postavljajo na ogled, izražajo svojo lastno naravo,« pišeta Adorno in Horkheimer, »njihove skomine so izključno posest, prisvojitev, brezmejna moč, za vsako ceno«.[30] Sovražnik torej ni samo figura distance, temveč tudi figura fantazmatskega posnemanja: »Ni antisemita, ki ne bi imel v krvi oponašanja tega, čemur sam pravi Jud.«[31] Tudi v tem kontekstu velja, da mora protifašizem, ne da bi relativiziral svoj končni cilj – to je uničenje fašizma –, vselej preseči logiko fašizma, torej logiko sovražnega posnemanja. 

Identifikacija prek sovražnika se odlično ujema tudi z drugimi obrazi fašizma, denimo z zlorabo demokratičnega ideala, ki stavi na izpolnitev rousseaujevske obče volje ljudstva. Ljudstvo se namreč pregovorno rado poenoti in vzpostavi predvsem takrat, ko vidi jasno definiranega sovražnika, ki se praviloma pojavlja v dvojni obliki, kot parazit, ki družbo razjeda od znotraj, in kot tujec, ki ji grozi od zunaj. Danes figuro zunanjega sovražnika po navadi zaseda (muslimanski) migrant, figuro notranjega pa je mogoče izpeljati iz različnih oblik domnevno privilegiranih domačih elit (levičarji, intelektualci in tako naprej). V prvotni analizi protisemitizma predstavlja figura Juda paradoksnega, zunanjega in hkrati notranjega sovražnika, parazita, ki sprevrača družbeni red in onemogoča vzpostavitev in vrnitev k pravi, tako rekoč naravni hierarhiji. 

Protisemitizem je tako tesno zvezan s procesom deklasacije srednjega razreda, ki ga je Adorno opisoval kot enega od temeljnih pogojev za ohranjanje aktualnosti fašizma. Deklasacija je seveda danes – ob razpadanju klasičnega industrijskega proletariata in spremljajočem porastu razredov prekarne in (z vidika dela) celo odvečne delovne sile – še bolj aktualna. Identifikacijo z delavskim razredom namreč čedalje bolj zamenjujeta identifikacija s pozicijo malega podjetnika in producerizem, ki glavnega sovražnika »delovnih ljudi« vidi v davkih in tistih, ki izkoriščajo pravice socialne države. V fašizmu je torej implicitno prisotna tudi razredna zavest, le da to prekrivata specifična blodnjavost in paranoidno poosebljenje sicer abstraktnih in sistemskih težav. Tako se zasnuje poenostavljena figura sovražnika, iz katere so izpeljani zelo jasni – četudi obenem zelo napačni – politični cilji. Jud, kot figura nelegitimnega konkurenta, postane (kot pišeta Adorno in Horkheimer) »grešni kozel ne le za posamezne manevre in mahinacije, temveč v najširšem smislu, da mu je naložena ekonomska krivica celotnega razreda«.[32] Namesto boja za egalitarnost, ki bi bil v situaciji smiseln, se vzpostavi izostren konkurenčni boj z domnevnim sovražnikom, boj za pravo hierarhijo. 

V tej konstelaciji se kot priročna ideologija izkaže rasizem, ki po Adornu nadomešča religiozno razlago hierarhične selekcije med tistimi, ki so izbrani, in tistimi, ki so zavrnjeni: »Ker za izbranost ali zavrženost [fašistični agitatorji] ne priznavajo nikakršnega duhovnega merila, ga nadomeščajo s psevdonaravnim kriterijem, kakršen je rasa, ki je na videz neizbežen in ga je mogoče uporabljati še bolj neizprosno kot v srednjem veku pojem herezije.«[33] Jud postane kriv za deklasacijo, rešitev celotnega srednjega razreda pa naj bi bila odvisna od njegovega iztrebljenja – namesto materializma razredne analize dobimo za fašizem značilni vulgarni idealizem. »Izkušnja zamenljivosti delovne sile, njene nadomestljivosti« lahko namesto v delavski boj in solidarnost vodi tudi v »ljudsko fantazmo ’velike zamenjave‘ etničnih skupin«, kot piše Volker Weiß.[34] 

Poleg tega vulgarni idealizem, namesto da bi rešitev zasnoval na razumevanju sistemskih pogojev za deklasacijo in krizo, išče konkretne krivce, ki onemogočajo vznik družbene harmonije po meri propadajočega srednjega razreda. Fantazma o tej popolni postzgodovinski družbeni harmoniji je povratno zasnovana na ideji o popolni izključitvi odklonskega, drugačnega, zunanjega in preostalih lastnosti, ki jih pooseblja figura zunanjega in notranjega sovražnika. Fašizem je tako revolucija srednjega razreda tudi v smislu, da zahteva izključitev vseh družbenih odstopanj od sredine; je revolucija, ki hoče homogenost, enakost, normalnost. Srednji razred skratka ne predstavlja večinske pozicije samo v ekonomskem kontekstu, temveč je tudi nosilec večinskih vrednot prebivalstva. Kot je ugotovil Wilhelm Reich, njegova moč presega njegovo ekonomsko pomembnost, saj skrbi za »nekajtisočletno tradicijo patriarhije in vseh njenih kontradikcij«.[35] 

Morda je »sodobna bolezen«, kot pravi Adorno, »ravno v normalnem«.[36] In prav ta presenetljiva normalnost in vsakdanjost fašizma, ki ne potrjuje instinkta, da je fašizem nekaj radikalnega, ekstremnega in takoj v oči bijočega, nam morda preprečuje, da bi uvideli njegovo prikrito prisotnost. Fašizem, v skladu z vsem povedanim, ni neka oddaljena obskurnost. Ker stavi na uveljavitev vrednot obstoječe večine prebivalstva, je uspešna notranja napaka demokracije; ker predstavlja estetizacijo politike, se dobro skriva v širšem vrvežu množične kulture; ker je revolucija proti revoluciji, ki zahteva vrnitev v normalnost, je privlačen z vidika konzervativizma; ker utrjuje obstoječe hierarhije, je privlačen z vidika kapitalizma; ker stavi na jezo deklasiranih, je učinkovit pri mobilizaciji množic v različnih zgodovinskih trenutkih in družbenopolitičnih razmerah poznega kapitalizma.

[1] Pričujoča knjiga, 60 (št. strani te izdaje v nadaljevanju navajamo v besedilu v oklepaju).

[2] Enzo Traverso, The New Faces of Fascism: Populism and the Far Right, prev. iz fr. David Broder (London, new York: Verso, 2019), 111–114. Gl. še isti, Totalitarizem: zgodovina razprave, prev. Maja Breznik (Ljubljana: Založba Sophia, 2020).

[3] Tomaž Mastnak, Liberalizem, fašizem, neoliberalizem (Ljubljana: Založba /*cf., 2015), 47.

[4] Gl. Gilles Deleuze in Félix Guattari, Anti-Ojdip, prev. Jelka Kernev Štrajn (Ljubljana: Krtina, 2017), in zlasti Michel Foucault, Življenje in prakse svobode: izbrani spisi, prev. Jelka Kernev Štrajn idr. (Ljubljana: Založba Zrc, 2007), predgovor, 45–48.

[5] Roger Griffin, The Nature of Fascism (London: Pinter, 1991), 26. Paligenetični ultranacionalizem je utemeljen na prepričanju, da je mogoče preteklo slavo neke identitete obnoviti s procesom, ki spominja na ponovno vstajenje feniksa iz pepela.

[6] Theodor W. Adorno, Minima moralia: refleksije iz poškodovanega življenja, prev. Seta Knop (Ljubljana: Založba /*cf., 2007), 170.

[7] Theodor W. Adorno, »Freudovska teorija in struktura fašistične propagande«, prev. Rado Riha, Problemi 51, št. 1–2 (2013): 53.

[8] David Neiwert, Alt-America: The Rise of the Radical Right in the Age of Trump (London, new York: Verso, 2017), 355.

[9] Walter Benjamin, »Umetnina v času, ko jo je mogoče tehnično reproducirati«, v Izbrani spisi, prev. Janez Vrečko (Ljubljana: Studia humanitatis, 1998), 174–175.

[10] Simon Reynolds, »Is politics the new glam rock?«, The Guardian, 14. 10. 2016.

[11] Peter E. Gordon, »The Authoritarian Personality revisited: reading Adorno in the Age of Trump«, v Wendy Brown, Peter E. Gordon in Max Pensky, Three Inquiries in Critical Theory (TRIOS) (Chicago, London: The University of Chicago Press, 2018), 69.

[12] Angela Nagle, Kill All Normies: Online Culture Wars from 4chan and Tumblr to Trump and the Alt-Right (London: Zero books, 2017).

[13] Adorno in Horkheimer, Dialektika razsvetljenstva, 171.

[14] Roger Eatwell in Matthew Goodwin, National Populism: The Revolt Against Liberal Democracy (London: Pelican books, 2018), xi.

[15] Prav tam, 30.

[16] Prav tam, 39.

[17] Mastnak, Liberalizem, fašizem, neoliberalizem, 109.

[18] Adorno in Horkheimer, Dialektika razsvetljenstva, 197

[19] Traverso, The New Faces of Fascism, 88. 

[20] Wilhelm Reich, The Mass Psychology of Fascism, prev. iz nem. Theodore P. Wolfe (New York: Orgone Institute Press, 1946).

[21] Gl. Nagle, Kill all Normies; George Hawley, Making Sense of the Alt-Right (New York: Columbia University Press, 2017).

[22] Adorno, Minima moralia, 56.

[23] Moira Weigel, »Palantir Goes to the Frankfurt School«, b2o, 10. 7. 2020.

[24] Andreas Huyssen, »Breitbart, Bannon, Trump, and the Frankfurt School«, Public Seminar, 28. 9. 2017.

[25] Adorno, Minima moralia, 167.

[26] Martin Jay, Adorno, prev. Simon Krek, Slavko Gaber in Janez Krek (Ljubljana: Knjižnica revolucionarne teorije, 1991), 41.

[27] Cas Mudde in Cristóbal Rovira Kaltwasser, Populism: a very short introduction (Oxford, New York: Oxford University Press, 2017), 6.

[28] Adorno in Horkheimer, Dialektika razsvetljenstva, 172.

[29] Carl Schmitt, »Pojem političnega«, v Tri razprave, prev. Vlasta Jalušič in Mojca Savski (Ljubljana: Krt, 1994), 84–106.

[30] Adorno in Horkheimer, Dialektika razsvetljenstva, 172–173.

[31] Prav tam, 187.

[32] Adorno in Horkheimer, Dialektitka razsvetljenstva, 178.

[33] Adorno, »Freudovska teorija in struktura fašistične propagande«, 47–48.

[34] Pričujoča knjiga, 22.

[35] Reich, The Mass Psychology of Fascism, 30.

[36] Adorno, Minima moralia, 60. 

Besedilo je spremna beseda iz knjige Theodorja Adorna z naslovom Vidiki novega desničarskega radikalizma