ZA OHRANITEV DEMOKRACIJE JE NUJEN ANGAŽMA LEVEGA BLOKA: VSI NA VOLITVE!

- Izjava društva Aufhebung (Mednarodno heglovsko združenje) - 

V času, ko se demokratične institucije po svetu soočajo z vse močnejšimi pritiski populizma, polarizacije in podcenjevanja javnih sistemov, je aktivno državljanstvo ključnega pomena. Društvo Aufhebung v svoji izjavi osvetljuje stanje demokracije v Sloveniji, analizira vzorce političnega delovanja skrajne desnice in opozarja na pomen udeležbe na volitvah. Bralce vabimo, da preberejo poglobljeno kritiko in razmislek o tem, kako lahko vsak posameznik prispeva k preprečitvi rušenja demokratičnih standardov.

Kolektiv Kritične fronte

IZJAVA DRUŠTVA AUFHEBUNG 

Za ohranitev demokracije je nujen angažma levega bloka: vsi na volitve! 

Ne volimo tega, kar je danes, ampak to, kar pride jutri.

Svetovnim voditeljem, ki se danes igrajo z usodo sveta in ljudi, so skupni populizem, primitivizem,  zasledovanje lastnih interesov namesto interesov skupnosti, zanikanje zgodovine, zanikanje pomena izobrazbe in stroke. Znašli smo se v »temnem novem veku«, kjer so vrednote razsvetljenstva pozabljene, kot da jih nikoli ne bi bilo: spoštovanje, strpnost, zrelost, odgovornost, etičnost so poteptani v blatu nasilja, samohvale, narcisizma, žaljivosti, nedoraslosti, nerazgledanosti in neobvladanih primitivnih čustev. Svet 21. stoletja se spreminja v svet brez človeške kulture – v gnusni, barbarski svet, v katerem je vsak glas razuma takoj izoliran in zadušen.

Zgodovina nas uči, da demokracije redko propadejo z enim samim dejanjem. Pogosteje jih oslabi tiha normalizacija vedno nižjih standardov, na katero se družba sčasoma navadi. Največja nevarnost za demokracijo nastopi takrat, ko se postopoma in načrtno razgrajujejo demokratični standardi, javni sistemi in kultura politične razprave. Volitve niso izraz navdušenja nad politiko ali izbira popolnosti – so izraz odgovornosti do demokracije. Zato neudeležba na volitvah ni nevtralna. Vedno koristi tistim, ki najuspešneje mobilizirajo s strahom, enoumnim zavajanjem in delitvami. 

V Sloveniji imamo politično stranko, ki se pogosto predstavlja kot zmerna in državotvorna, a že dolga leta kaže prepoznaven, ponavljajoč se vzorec ravnanja, ki presega običajno politično tekmovalnost. Njene prakse vključujejo načrtno zniževanje ravni političnega diskurza, nenehno ustvarjanje notranjih in zunanjih sovražnikov, erozijo zaupanja v institucije, sistematično razgrajevanje javnih sistemov in skupnega prostora ter ideološko motivirano razprodajo državne lastnine. Tako denimo predstavniki stranke SDS političnih nasprotnikov, novinarjev, sodnikov, strokovnjakov in civilne družbe ne obravnavajo kot legitimnih sogovornikov, temveč kot sovražnike ali del domnevnih zarot proti »navadnemu človeku«; v imenu »alternativ« pa potem profesionalno novinarstvo nadomeščajo z lastnimi komunikacijskimi kanali ter družbenimi omrežji, kot sta Twitter in Facebook, kjer javno razpravo oblikujejo algoritmi polarizacije, ne pa uredniški standardi, preverjanje dejstev in odgovornost do javnosti. Te prakse niso naključne. Gre za politični slog, ki demokracijo razume kot oviro, javne sisteme kot breme, skupni prostor pa kot nekaj, kar je treba razstaviti in nadomestiti, ne pa varovati in izboljševati. Zato še nikoli v zgodovini neodvisne Slovenije ni bilo bolj pomembno kot danes, da se zgodi mobilizacija na političnem polu, ki se zoperstavlja skrajni desnici in stranki SDS.

Volitve, »praznik demokracije«, so v Sloveniji svojevrsten pojav, saj so po formalni plati podobne vsem ostalim (stranke s svojimi listami kandidatov, ki naj bi zastopali ljudstvo v parlamentu na isti način kot naj bi vlada zastopala parlament), po drugi strani pa imajo seveda svoje lokalne, kulturne in druge specifike. Ena izmed takšnih, ki se vseskozi ponavlja, je mantra »samo da ni Janša«, ki jo je SDS celo sama uporabila na enem izmed predvolilnih jumbo-plakatov kot argument zase, češ, pod preobleko anti-janšizma vam druga stran (»tranzicijska levica«, »Kučanov klan«, »strici iz ozadja«, »kulturni marksizem«) prodaja nekaj, kar nasprotuje vašim lastnim interesom. Vsekakor drži, da se nekdaj pluralna politična pokrajina po zgledu dvodelnega demokratsko-republikanskega bloka v ZDA vse bolj in bolj reducira na bipolarno motnjo demokracije, v kateri se ponujata samo dve možni izbiri. To je vsekakor simptom veliko večje in globlje polariziacije, ki preči javno sfero in se odraža na socialnih omrežjih, a nikakor ne ustreza kompleksni geopolitični situaciji v svetu.

V tem oziru lahko jasno detektiramo, kako neka določena politika, tj. Trumpova, vstopa v Slovenijo, pa ne samo na X-u in skozi socialna omrežja, pač pa, na primer, nazadnje tudi z grožnjo ustanovitve urada za deportacije po zgledu ameriškega ICE. Politiko SDS-a in skrajne desnice smo najasneje videli na delu v času pandemije, ko se je v izrednem stanju vladalo z odloki tako, da se je razsuvalo javno zdravstvo, šolstvo, kulturo, znanost in medije. Razlogi za to pa niso le nacionalni, temveč so odgovor na srhljiv svetovni trend, po katerem meje med lažjo in resnico, kapitalom in politiko, nasiljem in institucijami, vojno in mirom postajajo vse bolj porozne. Če bomo končali pod desno vlado Janeza Janše, se nam utegne zgoditi, da naenkrat ne bomo več znali ločiti med enim in drugim: dejstva bodo postajala ‘alternativna dejstva,’ populizmi bodo nadomestili argumente, privatizacija bo razgradila javni sektor, politika izrednega stanja in hibridnih vojn pa bo pronicala v krhki občutek, da še živimo v miru. Podpornikov te stranke in skrajnih političnih praks seveda s svojimi argumenti ne bomo mogli doseči; lahko pa kaj naredimo za to, da se neodločeni, (pogosto upravičeno) razočarani, nevtralni in apolitični volilci 22. marca vendarle spravimo na noge in odidemo na volišče. 

Zato: gremo na volitve!