TIPOLOGIJA SODOBNE LEVICE: OD SOCIALNE DEMOKRACIJE DO RADIKALNE LEVICE

- Rok Plavčak in Lucija Plavčak -

 

V zadnjem desetletju se pogosto srečujemo z zanimivim, a problematičnim pojavom, in sicer, da delovanje levičarskih političnih subjektov, ki jih mediji in celo znanstvena literatura označuje za »radikalne«, pogosto ne dosega tega, za kar si ti subjekti deklarativno in programatsko prizadevajo. V tem članku bova poskušala razčleniti sodobno levico po njenem pristopu do kapitalizma, lastništva in moči ter na ta način preseči popreproščene označbe »levica« in »radikalno«, ki prej zakrivajo materialno, politično in družbeno realnost kot pa da bi jo razkrivale. S tem prispevkom želiva bralca povabiti k refleksiji in odpirati polje politično možnega, ki ga  hegemonski diskurz vztrajno zapira z ideološkim poenostavljanjem, invektivnostjo in s konceptualno zmedo, ki jo ustvarja nenatančna uporaba ključnih teoretskih pojmov (»radikalno«, »levičarsko«, »socialistična« itd.). Meniva, da nam šele natančno razumevanje teh nespregledljivih razlik daje trdno osnovo za resno analizo sodobnih levičarskih gibanj, za razumevanje, kje se izgublja radikalni potencial, in za osebno ter kolektivno radikalno-levo politično delovanje. 

Začnimo z ugotovitvijo Vladimirja Bortuna (The Radical Left Today Is Not Radical, and Why That Matters, 2023), ki pravi, da nekateri najbolj uspešni radikalno-levi politični subjekti zadnjega desetletja v resnici sploh niso radikalni v smislu korenite sistemske spremembe. Ti subjekti namreč ne izražajo antikapitalizma, ki ga znanstvena literatura praviloma prepoznava kot opredelitveno značilnost radikalne levice, saj sledijo družbeno-ekonomskemu programu, primerljivemu s socialno demokracijo po drugi svetovni vojni. Zato so te stranke, nadaljuje Bortun, po svojem bistvu »neoreformistične« in pripadajo drugi politični družini.

A kako ugotoviti, ali neka stranka pripada določeni politični družini in kateri? 

Prevladujoči pristop v literaturi je, da se upoštevata zlasti izvor in ideologija stranke, se pravi, iz katere zgodovinske tradicije stranka izhaja in kaj sama o sebi trdi, denimo v manifestih, programih in javnih izjavah. Bortun v neki drugi znanstveni študiji, objavljeni v reviji New Political Science, zagovarja temu nasprotno stališče. Težišče presoje premakne iz idejnosti strank na njihovo politično prakso. Čeprav se sama nagibava k poudarku na delovanju stranke kot poglavitnemu kriteriju za presojo njene identitete, pa bi vseeno rada opozorila na zmernejšo variacijo kriterija pragmaticističnega razsojanja. Če se naveževa na Webrovo razlikovanje med »etiko prepričanja« (zavezanost k idejam) in »etiko odgovornosti« (zavezanost k posledicam delovanja), lahko ugotoviva, da morajo parlamentarno delujoče levičarske stranke nenehno krmariti med obema zavezama. Zato mora presoja o identiteti levičarske stranke izhajati iz vprašanja: Kako je stranki uspelo realizirati njena načela v danem kapitalističnem prostoru omejenih možnosti? Naslednji korak pa: ali je stranka svoja načela dejansko prilagodila omejenemu okvirju ali pa sicer ostaja zvesta načelom, ki jih, kolikor je mogoče, implementira znotraj okvirja. Verjetno obstaja razlika med idejno antikapitalistično stranko, ki lahko znotraj kapitalističnega parlamentarizma deluje zgolj reformistično, in stranko, ki ni idejno antikapitalistična in prav tako deluje reformistično?

Odgovor na to vprašanje, nam po najinem mnenju lahko pomaga razlikovati med prakso in idejnostjo ter razumeti stranko ali gibanje kot denimo idejno radikalno-levičarsko in obenem kot praktično neoreformistično.

Od radikalnosti k socialni demokraciji 

Bortun analizira najnovejše volilne manifeste in politične odločitve dveh najbolj prominentnih strank v Evropi, ki jih trenutno pogosto uvrščamo med radikalno levico: SYRIZA (Grčija) in Podemos (Španija). Čeprav velja, da radikalno-levi tok stremi k odpravi kapitalizma, pa nobena od omenjenih strank ni uvedla antikapitalističnih ali socialističnih politik, ki bi vključevale državno ali družbeno lastništvo ključnih sektorjev gospodarstva in ekonomsko načrtovanje za potrebe družbe. Namesto tega poskušata obuditi povojno socialdemokratsko politiko ter se ukvarjata s post-materialističnimi vprašanji, kot sta enakost spolov in okoljevarstvo. Kljub temu ju akademska literatura in mediji še vedno pogosto označujejo kot »radikalno levico« ali celo – z invektivno intenco deligitimacije – kot »skrajno levico«. Pri tem spregledajo empirično podkrepljen trend, da stranke, ki izhajajo iz radikalno-levičarskih gibanj, z vstopom v parlamentarno politiko sprejmejo obstoječ politično-ekonomski okvir, kar zmanjša ali odpravi njihov politični radikalizem. Kljub retoriki o preobrazbi kapitalizma, se vprašanje o dejanski radikalnosti strank pogosto izgubi v političnih kompromisih. To bi lahko opisali kot pragmatično adaptiranje politične idejnosti, da ustreza politični realnosti. Namesto kot radikalno levi stranki jih je zato skupaj z Burtonom ustrezneje opisati kot »neoreformistično levico« – se pravi kot stranki, ki si prizadevata reformirati kapitalizem. 

V primerjavi z neoreformistčnim opuščanjem radikalnosti, pa je sodobna socialdemokracija opustila nekdaj (v predvojnem času) temeljno idejo reformiranja kapitalizma in se osredotočila na njegovo boljše »upravljanje«. Razlika med tema dvema politikama, pravi Burton, je razlika v vrsti (kind), ne v stopnji (degree), kar je po njegovem mnenju ključno za razlikovanje med političnimi družinami. Relativno opredeljevanje radikalno levih akterjev in programov kot preprosto teh, ki so »levo od socialdemokracije«, ne zadostuje, saj še naprej ohranja konceptualno zmedo in implicitno potrjuje okvir liberalne hegemonije, ki ne le določa, kaj pomeni »radikalno levo«, pač pa to, ki je kot tako prepoznano, tudi delegitimira.

Zakaj je napačno označevanje političnih subjektov kot radikalno levih problematično? V prvi vrsti gre seveda za vprašanje konceptualne in analitične doslednosti ter intelektualno zvestobo resnici, v drugi pa za vprašanje politično škodljive hegemonijske slepote, ki ohranja status quo. Če so neoreformisti označeni kot radikalno levi, se namreč porazgubi razlika med neoreformnim in radikalno transformativnim levim tokom. Na ta način prevladujoči medijski in politični diskurzi zapirajo politično polje možnega na drastično zamejeno politično realnost kapitalistične države in sistema ter preprečujejo resno obravnavo in presojo radikalno levih idej. 

Zato predlagava in uvajava idealno-tipsko razlikovanje med tremi različnimi družinami levice, ki jih bova poimenovala upravljalska levica, neoreformistična levica in radikalna levica. Pri tem upoštevava, da Bortunova stroga distinkcija družin po vrsti (kind) spregleda, da je sodobna socialna demokracija pravzaprav (d)evolucija (predvojne) reformistične socialne demokracije in ne pomeni ontološko drugačnega tipa politike. Ker gre prej za zgodovinsko kontinuiteto z idejno erozijo, kakor za preskok v popolnoma drugo vrsto politike, ki bi pomenil ontološko diskontinuiteto, je razlika med družinami primarno zgodovinsko-dinamična.

Ključna razlika med temi političnimi družinami je v osnovnih predpostavkah njihovega delovanja, dasiravno so v praksi meje zamegljene, saj se stranke pogosto odločajo pragmatično glede na okoliščine ter sčasoma (d)evolvirajo tudi idejno. Na grobo povedano, upravljalska levica razume kapitalizem kot normativni okvir, njen cilj pa je zagotoviti boljše delovanje sistema. Neoreformistični levičarji podobno pojmujejo kapitalizem kot trajni okvir, ki pa ga je mogoče regulirati, humanizirati in redistribucijsko uravnotežiti, vendar ne preseči. Radikalna levica pa razume kapitalizem kot zgodovinsko prehodno družbeno formacijo, ki jo je treba odpraviti in nadomestiti z drugačnim produkcijskim načinom in politično zasnovo družbe.

Upravljavska levica

Moderna socialna demokracija si prizadeva za pragmatično »upravljanje« kapitalizma in blaženje njegovih negativnih učinkov s socialno državo, čemur se pogosto reče »kapitalizem s človeškim obrazom«. Moderna socialna demokracije razume kapitalistični produkcijski način kot dani okvir, znotraj katerega je mogoče optimizirati izide (zmanjševanje neenakosti, blaženje kriz, socialni transferji), pri čemer sam produkcijski način ni predmet problematizacije, marveč predpostavka politične racionalnosti. Upravljanje poteka z regulacijami trga in postopnimi reformami, ki pa ne posegajo v samo strukturo kapitalizma, pri čemer je poudarek na pragmatičnosti in stabilnosti. Pri tej sredinski levici je reforma korektivna in zajema odpravljanje »tržnih neuspehov«, socialno amortizacijo ter regulacijo ekscesov. Pragmatična naravnanost moderne socialne demokracije pomeni, da ukrepi temeljijo na kompromisu med socialnimi cilji in ekonomskimi realnostmi v smeri spodbujanja »socialnega dialoga« med kapitalističnim in delavskim razredom. Cilj je zagotoviti socialno varnost, zmanjšati neenakosti in ohraniti parlamentarni demokratični okvir. Moderno socialno demokracijo lahko tako razumemo kot stabilni, pragmatični levi sredinski tok, ki deluje znotraj kapitalizma. Sem sodijo (programsko) stranka SD, Socialistična stranka Francije (PS), Socialistična stranka Belgije (PS) in Socialdemokratska stranka Avstrije (SPӦ). 

Neoreformistična levica

Neoreformistična levica razume kapitalizem kot zgodovinsko specifično, protislovno strukturo, ki generira sistemske antagonizme (razred, akumulacija, kriza), zato so njeni reformni posegi usmerjeni v spremembo razmerij moči znotraj sistema, z dolgoročnim horizontom njegove transformacije v »uravnotežen kapitalizem«. Pri neoreformni pragmatični struji je reforma strukturna in kumulativna, navadno vključuje širitev javnega lastništva, demokratično kontrolo nad kapitalom, delavsko participacijo ter progresivna fiskalna prestrukturiranja z redistributivnim in dolgoročnejšim učinkom. V primerjavi z modernimi socialdemokrati so bolj progresivni in aktivistično naravnani tudi v kulturnih in družbenih vprašanjih. Če so »upravljalske reforme« kompatibilne z reprodukcijo kapitalističnega razreda kot vladajočega subjekta, pa želi neoreformistični levi tok ta razredna razmerja premakniti. Neoreformistično levico lahko torej razumemo kot ekonomsko, kulturno in okoljsko bolj progresiven in aktivističen levi tok, ki si prizadeva za neradikalne sistemske izboljšave kapitalizma, ne le za blaženje njegovih posledic. Sem sodita omenjena Podemos in SYRIZA ter slovenska Levica.

Radikalna levica

1. Reformistična levica 

Reformistična levica si je zgodovinsko prizadevala za preobrazbo kapitalizma v socializem s postopnimi reformami.  Klasičen primer reformističnega toka radikalne levice je tradicionalna »socialna demokracija« iz 19. in začetka 20. stoletja, ki je izhajala iz marksizma, a zavračala revolucionarno strategijo. Namesto tega si je prizadevala za transformacijo kapitalizma v socializem s parlamentarnimi sredstvi. Tukaj gre za drugačno razumevanje reforme, in sicer kot strateškega sredstva za odpravo obstoječega ekonomskega sistema, ne kot stabilizacijsko blaženje njegovih učinkov (moderna socialna demokracija) niti ne kot preoblikovanje kapitalističnega sistema v reformiran kapitalizem (neoreformistična levica). Njen najbolj znan zgodovinski predstavnik je »renegad« Karl Kautsky. Danes malodane ni političnih subjektov, ki bi ustrezali temu tipu, saj je cilj levičarskih strank pogosto stabilen, reformni kapitalizem, Kaustkyev cilj socializma pa je ob odsotnosti mobiliziranega delavskega razreda bolj retoričen in prilagojen sodobni politično-ekonomski klimi.  

Reformistična levica je bila že v Kautskyjevem času deležna kritičnih očitkov, da je zaradi vstopa v parlamentarizem postala »nož, ki nima ne ročaja ne rezila« (Franz Mehring). Kot poudarja Luca Tavan v članku »Zombijevski kautskizem«, je parlamentarni socializem problematičen zato, ker je že v svoji klasični formulaciji temeljil na teoretski dvoumnosti glede države in strategije oblasti. Kautsky je po eni strani ohranjal revolucionarno retoriko, po drugi pa je dejansko podredil razredno borbo parlamentarno-elektoralnem nabiranju moči, pri čemer je vprašanje razbitja kapitalističnega državnega aparata odložil v nedoločeno prihodnost. Ta kompromis med radikalno-levo retoriko in reformno-legalistično prakso razkriva tragično paradoksalnost parlamentarnega socializma, ki je v ključnih trenutkih prevratnega vrenja deloval proti revoluciji in stabiliziral kapitalistično dominanco.

Tavan poudarja, da je bila Kautskyjeva »strategija potrpežljivosti« – čakanje na ugodno priložnost, ko bo socialistična stranka dovolj močna, da bo lahko prek parlamentarnih vzvodov uvedla socializem – v resnici »strategija izčrpavanja« (attrition), ki je podredila množično delovanje logiki volilnih ciklov. Izčrpan pa je bil predvsem delavski, ne kapitalističen razred. V ključnih trenutkih – od razprav o množični stavki leta 1910 do izbruha prve svetovne vojne – je ta drža delovala kot zavorni mehanizem, ki je preprečeval jasno politično razmejitev med reformizmom in revolucionarno perspektivo. Prav ta vloga »centra«, ki zamegljuje antagonizme in poziva k enotnosti za vsako ceno, je po Tavanovi interpretaciji jedro problema. Sodobni neokautskizem (Macnair, Blanc) ponavlja isto logiško strukturo, ko razume parlamentarno večino kot primarno pot do sistemskega »preloma«, vendar brez jasne teorije, kako preseči odpor kapitalističnega razreda, državne birokracije in represivnega aparata. Sklicevanje na »institucionalni prelom« ostaja nedoločeno, medtem ko zgodovinske izkušnje (npr. Čile 1973) kažejo, da konflikt dveh oblasti ne more biti razrešen zgolj z legalističnimi sredstvi. Zato je parlamentarni socializem v tej perspektivi »zombijevski«, saj obuja strategijo, ki je že zgodovinsko pokazala, da v trenutkih krize vodi bodisi v prilagoditev bodisi v poraz. Nikakor pa ne pa v sesutje kapitalistične države, vzpostavitev bolj demokratične oblike oblasti in v preoblikovanje kapitalističnega produkcijskega načina v socialističnega.

Ker si je reformistična levica prizadevala za reformiranje kapitalizma v socializem,  predstavlja reformistični tok radikalne levice.

2. Nereformistična radikalna levica

Nereformistična radikalna levica zajema vse struje in tradicije, ki ne sprejemajo kapitalizma kot dane strukture in si prizadevajo za temeljno preoblikovanje kapitalističnega sistema. Njeno osrednje načelo je odprava izkoriščevalskega razmerja zasebne lastnine nad produkcijskimi sredstvi in vzpostavitev alternativnih modelov kolektivnega, demokratičnega ali participativnega lastništva.

Klasični marksizem in komunistične tradicije, izhajajoče iz del Karla Marxa in Friedricha Engelsa, si prizadevajo za družbeno ali kolektivno lastništvo produkcijskih sredstev, bodisi skozi revolucionarno transformacijo bodisi preko planskega gospodarstva, pri čemer se presežna vrednost ne apropriira zasebno. Leninistične in ortodoksno marksistično-leninistične smeri poudarjajo vlogo avantgarde (partije) in politične revolucije, pri čemer država kot posrednik kolektivnega lastništva lahko vodi do centralizacije in omejitve demokratične participacije (demokratični centralizem). Libertarni komunisti, anarhistične tradicije in delavske kooperative zagovarjajo neposredno demokracijo, samoupravljanje in decentralizirane oblike organiziranja (npr. delavski sveti, komune, sindikalne konfederacije), pri čemer transformacija kapitalizma poteka od spodaj navzgor brez centralizacije.

Sodobne radikalne teorije razširjajo kritiko kapitalizma na digitalni kapital, intelektualno lastnino in platformne monopole, osredotočajo se na nove oblike koncentracije moči ter si prizadevajo za demokratizacijo dostopa do virov in odpravo monopolnega nadzora, ki reproducira neenakosti.

Skupni imenovalec radikalno progresivnih akterjev je torej zavrnitev kapitalizma kot dane ekonomske in politične realnosti, osredotočenost na odpravo izkoriščevalske funkcije zasebne lastnine ter prizadevanje za alternativne modele lastništva in participativnega odločanja, pri čemer strategije obsegajo od revolucionarnih transformacij in planskega gospodarstva do avtonomnega samoupravljanja in digitalne demokracije.

V praksi se te razlike odražajo v napetosti med parlamentarnim delovanjem in neposredno kolektivno akcijo: stranke, kot sta nemška Die Linke ali francoska La France insoumise, ter gibanja, kot so Occupy, Blockupy ali Democratic Socialists of America, pogosto ohranjajo radikalno-levičarsko retoriko, a pri tem delujejo znotraj parlamentarne ali institucionalno pragmatične logike, ki omejuje njihovo sposobnost sistemske transformacije. V nasprotju s tem avtonomni kolektivi, anarhistične skupine in delavske iniciative neposredno naslavljajo tako izkoriščevalske strukture kapitala kot tudi institucionalizirane mehanizme zatiranja. Pri tem uporabljajo neposredne oblike participacije, samoupravljanja in horizontalne organizacije za demokratizacijo odločanja in nadzor nad produkcijskimi sredstvi ter s svojim delovanje že prefigurirajo in uresničujejo takšne oblike družbenosti, za kakršne si prizadevajo.