SELIVKE, PARAZITI IN CIRKUŠKE AFNE

- Suzana Tratnik - 

Knjige so kakor selivke. Ob vsaki selitvi sem kakšno tudi izgubila ali založila, pa tudi sicer v najetih sobah in stanovanjih običajno ni bilo dovolj prostora. Število knjižnih polic pa je, žal, končno, tudi v mojem stalnem bivališču. Žal nikoli ne bom posedovala velike lastne knjižnice, ki bi bila pravi domicil za knjige na policah ob vseh štirih stenah, od tal do stropa, tako da bi bilo treba uporabljati tisto fensi lestev na kolescih. Zraven pa še masivna pisalna miza in pa naslonjač s samostoječo bralno svetilko zraven. Te mokre meščanske sanje so mi včasih vzbujale nekakšno družbeno slabo vest, ker kljub vsem svojim poklicnim nazivom - pisateljica, prevajalka, sociologinja, publicistka - velikokrat nisem zmogla poskrbeti niti za lastno sobo, kaj šele za lastno knjižnico, zato je knjigam pri meni vedno grozi prenaseljenost. 

Saj sploh ni tako slabo, se bridko pošalim, kajti poleg občasnega razrednega sramu me po drugi strani bojda zaznamuje tudi pripadnost eliti, natančneje, kulturniški ali umetniški eliti, ki ji radi rečejo tudi ultralevičarska. Skratka, nevede in nehote sem se prigrebla med družbene parazite_. V resnici mi ta očitek ni povsem neznan, kajti tudi kot pripadnica tako imenovane spolne manjšine sem že pripadala (in še pripadam) zajedavski eliti »s posebnimi pravicami«, in vedno se najde kak socialni dezorientiranec, ki bo trdil, da mi vsako knjigo takoj izdajo le zato, ker sem lezbijka in imam zato privilegije. Kajti v tej deželi obstaja tudi skrivnostni gejevski lobi, ki poskrbi za mednarodni uspeh, slavo in slednjič pokojninsko blaginjo - ja, seveda, predvsem lezbičnih umetnic. Ha, ha, v katerem svetu? Bilo bi smešno, če ne bi bilo tako skregano z vsako logiko in nenazadnje tudi škodljivo. 

V letih, ko sem zaman čakala, da tajni pedrski lobi odkrije mene, če že jaz nisem mogla njega, sta se na pobudo konservativnih sil pri nas zgodila kar dva referenduma, na katerih so (ne morem zapisati besedice smo) se odločali o tem, ali bodo priznali istospolne poroke oziroma tovrstne družine ali pa ne. V resnici je šlo za odločanje o tem, ali so LGBT-osebe primerne za starše, torej ali so sploh primerne za priznanje občečloveškega statusa, ki naj bi bil vsakemu človeku pripisan ob rojstvu. 

Lani se je zgodil referendum o predlaganem »Zakonu o dodatku k pokojnini za izjemne dosežke na področju umetnosti, s katerim se celovito in sistemsko ureja pravica do dodatka za umetnike, ki so s svojim delom dosegli izjemne uspehe ter prispevali k razvoju naše družbe ter prepoznavnosti naše države v svetu«. Spet smo poslušali razne izmišljije o imaginarni kulturniški eliti, ki bi rada obrala državno blagajno na račun »pravih« delavk in delavcev, ki resnično delajo, medtem ko se umetnice in umetniki preseravamo in elitiziramo. Že desetletja se širi neoliberalno prepričanje, naj vsaka umetnica hodi v službo in si tako služi denar, umetniči pa v prostem času. In če je kakšen pesnik res tako kvaliteten, zakaj potem ne piše prodajnih uspešnic v desettisoč izvodih, jih prodaja v trgovskih centrih in na bencinskih črpalkah ter se tako sam preživlja, ne pa da se prisesava na socialne korektive, prišparane za resnično prikrajšane (kakor da bi bilo pobudnikom_cam referunduma za te mar). Ali še drugače: Vam je všeč biti umetnik_ca? Potem si to privoščite na račun svojega pedigreja, družinske ali partnerske finančne podpore, ne pričakujte pa, da bo država podpirala vaše nedelo - le zakaj bi? Skratka, zgodil se je referendum o tem, ali smo zlasti samozaposlene_ umetnice_, kulturnice_ce resnično delovni in delavni ljudje, ki si zaslužimo osnovno raven socialne zaščite (vsaj) v starosti, ali pa smo zgolj parazitski razred, o čemer smo se učili že v času socializma! Mnenje oziroma blatenje, da umetnost ni delo, je leta 2003 lansiral ekonomist in kolumnist časnika Finance Mićo Mrkaić v razvpitem besedilu »Kultura ubija! Dobesedno!« Ne samo, da kultura ni dokazala, da si zasluži davkoplačevalski denar, še huje, denar se je zapravljal za alternativno kulturo na Metelkovi, namesto da bi odtekal za zdravljenje rakavih bolnikov. Ta nora mrkaićevska logika se je iztekla v nedavno obljubo Janeza Janše, da bo zaprl pipice za nevladne organizacije. Potem se je le dopolnil, češ da so Rdeči križ in gasilci čisto okej, esdeesovski podmladek pa je za kamere povedal, da jih moti zlasti financiranje Legebitre - pa smo spet tam! Polemiziranje s tovrstnimi »stališči«, ki se predstavljajo kot razkrinkanje in boj proti nekakšnim svetim kravam v nevladnem sektorju in/ali kulturi, je tako rekoč nesmiselno, čeprav zato nič manj nujno. Kajti prav tiste nevladne organizacije, ki grejo nekaterim najbolj v nos, niso nikakršne prostočasne dejavnosti, ampak opravljajo pomembno delo in rehabilitacijo na področjih, ki so bila za oblast dolga leta nevidne cone, denimo, nasilje nad ženskami in v družini, razne oblike trgovine z ljudmi, skrito življenje in trpinčenje na osnovi spolne usmerjenosti ali spola, podpora in pomoč otrokom v zahtevni družinski situaciji in v revščini … Skratka, govorimo o nevladnih iniciativah, ki sanirajo dele skritega in/ali neprijetnega družbenega življenja, ki ga državne institucije ne uvidijo, ne priznavajo in tudi ne zmorejo pokriti v zadostni meri. Zato je teza o zapiranju pipic ne le nespametna, ampak neuresničljiva. 

Zdi se mi, kot da bi z razpisanim referendumom o vprašanju dodatku o pokojnini za dosežke na področju umetnosti že drugič prišli pome pa še po marsikoga seveda. In lahko da so volivci_ drli na volišča, da bi obkrožili NE proti izkoriščevalski in pokvarjeni kulturniški eliti, prav tisti, ki so se pred leti na dveh referendumih izrekli proti pravicam spolne manjšine, ki naj bi uničevala družino in »naravni« red, in zmagali. Po koga bodo z referendumom prišli naslednjič? Po starše samohranilke_ce, t. i. nepopolne družine, plesni center, migrante_, državljane_ke nečistega nacionalnega, rasnega, etničnega ali spolnega porekla? Upajmo, da je zdaj že res odveč ponavljati, da lahko vsakdo ostane sam_a in da slednjič pridejo po vsakogar.

Menda so bile te referendumske zadeve samo predpriprave stranke SDS in njenih somišljenikov_ in podpornikov_ za bližnje volitve, ki glede na polarizacijo spominjajo na še en nesmiselni referendum. Zato nas ne more potolažiti in pomiriti mnenje, da je šlo »samo« ali »bolj« za predvolilni cirkus, v katerem smo se pač znašli_e tudi umetniki_ce. Ker smo bile nekatere dežurne afne zaradi referendumov že večkrat v cirkuški areni, lahko le upamo, da smo tako izpolnile zahtevane pogoje za republiško priznavalnino, ki »je enaka razliki med določenim zneskom in višino predlagateljeve izplačevane pokojnine v Republiki Sloveniji in v drugih državah«.

Pa hvala za vse referendume.

(Prvotna različica besedila je bila objavljena v reviji Mentor, št. 2, maj 2025; Izdajatelj Javni sklad republike Slovenije za kulturne dejavnosti.)