OD HOMEINIJA DO TRUMPA

- Uroš Lipušček -

ZDA in Izrael sta z ubojem vrhovnega iranskega verskega voditelja Hameneja in več deset visokih državnih funkcionarjev ter generalov obudili stoletja star kult mučeništva v šiitski verziji islama, ki je nastal po uboju najbolj znanega šiitskega imama Alija, ki je bil poročen s Mohamedovo hčerko Fatimo. Maščevanje za najnovejši zločin bo postala obveza vseh šiitov.

Ameriški predsednik Trump, ki je očitno tudi zaradi afere Epstein postal ujetnik skrajnih sionistov, je zapletel ZDA v vojno, ki je na dolgi rok ne more dobiti. Izraelski politiki pa so postavili na kocko dolgoročni obstoj Izraela. Skrajna agresivnost utegne pokopati Izrael, kot je pred mnogimi leti ugotovil že Henry Kissinger. Posledice sedanjega po Trumpu »čudovitega napada« bodo brez dvoma sprožile naraščanje tradicionalnega perzijskega nacionalizma.

Načrtovalci te vojne so pozabili na dejstvo, da postaja sovraštvo do Izraela močnejše od notranjih političnih nasprotij. Prozahodne sile ne morejo uničiti sedanje teokratske vladavine brez okupacije Irana v stilu nove zalivske vojne, ki bi jo vodile ZDA. Predsednik Trump, ki se je ob nastopu drugega mandata sicer razglasil za mirovnega predsednika, takšne moči zaradi vse večjega nasprotovanja ameriške javnosti nima več.

Najnovejši napad na Iran je posledica neoimperializma, ki je po zaslugi Trumpa vse bolj prisoten v mednarodnih odnosih. Dejstva, da je iranska islamska revolucija leta 1979 vrgla z oblasti šaha Mohameda Reza Pahlavija, ki so ga ustoličili Američani, v Washingtonu očitno niso pozabili do danes. Kot je razvidno iz doslej objavljenih zgodovinskih dokumentov, je iraški diktator Sadam Husein leta 1980 napadel Iran, v precejšnji meri pod vplivom ZDA, ki so v tej vojni videle možnost za odstranitev islamske revolucije.

Junija 1980 sem se na sprejemu pri ajatoli Homeiniju v Teheranu srečal z zgodovinarjem akademikom Vladimirjem Dedijerjem, ki je bil v stiku z iranskim zunanjim ministrom Sadeqom Qotbzadehom. Slednji je bil sicer kasneje obtožen snovanja zarote proti Homeiniju in je bil septembra 1982 usmrčen.

Po iraškem napadu na Iran septembra 1980 je Vladimir Dedijer začel razmišljati o tem, da bi v okviru Sartrove komisije za interesne sfere, ki jo je ustanovil, posredoval v iransko-iraški vojni. Glede na to, da so bili v tej komisiji tudi nekateri vodilni politiki in zgodovinarji iz obeh vojskujočih držav, je ocenil, da bi lahko ustvaril pogoje za začetek pomirjanja. Njegova teza je bila, da je vojna posledica bivših kolonialnih delitev na tem območju oziroma politike divide et impera, ki jo je vodil britanski imperij.

Iraška stran je sprejela njegov predlog za posredovanje. Tako sem z akademikom Dedijerjem, v svojstvu  sekretarja Komisije za interesne sfere, odpotoval na tajne pogovore k predsedniku Iraka Sadamu Huseinu. V Bagdadu sva preživela teden dni v pogovorih z najvišjimi iraškimi funkcionarji in zgodovinarji, med drugim tudi s predsednikom Huseinom. Izkazalo se je, da iraška stran  kot pogoj za premirje, kategorično zavrača iransko zahtevo za umik na stare meje ob reki Šal el Arab.

Svoj odnos do tega problema oziroma do vprašanja interesnih sfer nasploh je Vladimir Dedijer opisal v dveh neobjavljenih zajetnih tipkopisih (Teheranski dnevnik 1+2), ki so za zgodovinarje zelo zanimivo branje.

Iransko-iraška vojna se je s posredno ameriško pomočjo nadaljevala še sedem let. V njej je padlo od pol milijona do enega milijona vojakov na obeh straneh. Ob koncu vojne sta se obe strani, v skladu z zahtevo Varnostnega sveta OZN, umaknili na stare kolonialne meje. Husein je svojo naivnost do ameriške politike kasneje plačal s svojim življenjem.

Aktivna podpora ZDA iraški strani je bil prvi poskus uradnega Washingtona, da bi s prizorišča odstranil iransko islamsko republiko. Najnovejši napad je le zadnji primer, ki pa verjetno ne bo uspel, saj kljub izdatnemu bombardiranju ni povzročil padca sedanjih oblasti  oziroma obsežnega upora prebivalstva in opozicijskih sil, ki jih podpira Zahod. Po mnenju ameriških analitikov Iran razpolaga z do 10.000 raketami, kar pomeni, da je še vedno pomembna vojaška sila.

Obstajajo tudi indici, da sta tako Rusija kot Kitajska, ki se držita ob strani, pripravljeni pošiljati orožje Iranu. Rusija, ki ima sicer z Iranom podpisan sporazum o strateškem sodelovanju, zaradi vojne v Ukrajini ni tvegala odprtja druge fronte. Tudi Kitajska je očitno ocenila, da tvega odkrit vojaški spopad z ZDA. Trumpu je torej uspelo, zaradi svoje nepredvidljivosti, prestrašiti obe veliki sili.

Po navedbah Washington posta Iran izvaja protinapade  z maksimalno močjo, z velikim obsegom napadov in veliko  raznolikostjo tarč,  zato v Pentagonu narašča strah, da bo vojna ušla izpod nadzora, ob hitrem upadanju števila  razpoložljivih raket ameriške  protizračne obrambe. 

Kritična točka spopada ne bo morebitna  popolna zapora Hormuškega preliva, ampak morebitni uspešni iranski raketni napadi na  ameriške letalonosilke in nahajališča nafte in rafinerije v zalivskih državah. To bi sprožilo novo dolgoročno  globalno energetsko in finančno krizo. V tem primeru bo EU spet med najbolj prizadetimi. V Teheranu imajo kljub vsemu še vedno v rokah nekaj ključnih vzvodov.