OD AMERIŠKEGA ULTIMATA IRANU DO STOPNJEVANJA VOJNE V PERZIJSKEM ZALIVU

- Uroš Lipušček, novinar, publicist, komentator, zgodovinar -

Kako se bo končala vojna v Iranu? Se bo razširila? Kako Iran, Izrael in Združene države Amerike opredeljujejo zmago ali poraz? Kako različni so njihovi pragovi bolečine? To so osnovna vprašanja, ki bodo odločala o koncu vojne.

Ameriški državni sekretar Marco Rubio je članom ameriškega kongresa dejal, da je Izrael potegnil ZDA v to vojno, kar je predsednik Donald Trump odločno zanikal. Sklep o napadu na Iran naj bi bil sprejet 29. decembra lansko leto med obiskom predsednika izraelske vlade Benjamina Netanjahuja na Floridi. Prvotno naj bi bilo določeno, da bo do napada prišlo 20. februarja, ker pa naj bi ugotovili, da je ruska obveščevalna služba to odkrila, so napad prestavili za teden dni.

Do prvega izraelsko-ameriškega napada na Iran junija lansko leto je prišlo sredi pogajanj. Podobno taktiko so v Washingtonu uporabili tudi tokrat, saj so napad izvedli tri dni pred napovedanim nadaljevanjem pogajanj v Ženevi, ki naj bi potekala sorazmerno uspešno. Kdo še lahko verjame uradnemu Washingtonu, če pogajanja uporablja kot dimno zaveso?

Najnovejši telefonski pogovor med ameriškim predsednikom Trumpom in ruskim predsednikom Putinom, do katerega je prišlo na ameriško pobudo, je prvi znak, da ameriško-izraelski napad na Iran ne poteka tako, kot so ga načrtovali v Washingtonu in Tel Avivu. Zamišljen je bil namreč kot ponovitev scenarija, v katerem so ZDA napadle Venezuelo. Trump se sicer izogiba uporabi pojma zamenjava režima, ker ima negativen prizvok, še posebej v arabskem svetu. Kljub temu je bistvo sedanje vojne strmoglaviti islamsko republiko v Iranu in jo zamenjati z vazalnim režimom.

Iran je namreč postal zadnja država na tem območju, ki preprečuje ustanovitev tako imenovanega Velikega Izraela. Druga pomembna država na tem območju in potencialna huda nasprotnica Izraela, Turčija, se je v zadnjem času pasivizirala. Preko nje priteka iz zakavkaških držav v Izrael praktično vsa nafta. Veliki Izrael bi ščitil ameriške strateške interese na tem območju, kar bi Trumpu omogočilo, da bi stopnjeval pritisk na Kitajsko, ki je končni cilj sedanje vojne.

Vojna v Iranu je za svet postala nočna mora, ki lahko preraste v globalni spopad. Vojna je postala tekma med tem, ali bodo iranske rakete in brezpilotni letalniki preživeli napade izraelskih in ameriških raket ter prestreznikov. Če jih ZDA prej zmanjka, bi bila to verjetno jasna iranska zmaga – pod pogojem, da Izrael v tem primeru ne bo uporabil svojega jedrskega orožja. Iranska vojska naj bi po ocenah vojaških analitikov doslej uporabila tretjino raket in brezpilotnih letalnikov, ameriške zaloge dragih prestreznih raket pa naj bi hitro kopnele. Iran bo sicer močno bombardiran, vendar vse kaže, da ne bo podlegel ameriško-izraelskemu pritisku.

Iran je namreč v zadnjih dneh začel stopnjevati napade. Ameriška mornarica verjetno brez hudih izgub ne bo mogla odpreti Hormuške ožine, iz katere naj bi iranske sile, ki jo nadzorujejo, zaenkrat spuščale skozi samo kitajske tankerje.

Ker skozi ta preliv priteka v svet okoli 20 % vse potrebne nafte, bi dolgoročna zapora tega preliva povzročila novo svetovno energetsko krizo, ki bi bila hujša od tiste v 70. letih prejšnjega stoletja. Takrat je na svetovnem tržišču primanjkovalo samo okrog 6 % nafte.

Obnovitev izvoza nafte iz tega območja je za ZDA bistvena tudi zato, ker ameriška finančna moč oziroma dolar temeljita na tako imenovanem petrodolarju. Največje arabske proizvajalke nafte namreč nafto prodajajo pretežno v dolarjih. Presahnitev tega izvora bi na dolgi rok zatresla stabilnost ameriškega finančnega sistema v trenutku, ko ameriški državni dolg vrtoglavo narašča in že presega 37 tisoč milijard dolarjev. Ameriška strategija je dobiti nadzorstvo nad največjimi svetovnimi proizvajalci nafte. Poleg Saudske Arabije  v ta krog sodijo tudi Venezuela, Iran in Nigerija. Slednja naj bi bila  naslednja žrtev.

Obnovitev izvoza nafte iz območja Perzijskega zaliva je zato tudi za ZDA ključnega pomena. Da bi Iran spravili na kolena, naj bi v Pentagonu načrtovali, da bodo zavzeli oziroma uničili naprave na otoku Kharg v Perzijskem zalivu, od koder Iran izvaža več kot 90 % nafte.

Tu bo očitno potekala odločujoča bitka v sedanji vojni, ker je postalo jasno, da kopenska invazija na Iran ni mogoča, tako zaradi odpora ameriške javnosti kot tudi zaradi velikih potencialnih izgub.

Predsednik Trump v zadnjih dneh napoveduje skorajšnji konec vojne, češ da bodo predčasno uresničili zastavljene načrte, predstavniki iranske revolucionarne garde pa pravijo, da bodo oni tisti, ki bodo odločali o koncu vojne. Dokler bodo v Tel Avivu ob ameriški podpori vztrajali pri ustanovitvi Velikega Izraela, mir ne bo mogoč.

Zelo verjetno je, da se bodo v Iranu pod novim vrhovnim voditeljem odločili za izdelavo jedrskega orožja. Iran naj bi razpolagal z obogatenim uranom, ki naj bi, kot trdi ameriški pogajalec Witkoff, zadoščal za izdelavo 11 atomskih bomb. Atomsko bombo bi lahko izdelali v nekaj mesecih ali še prej.

Veliko vprašanje je, ali bosta Rusija in Kitajska še naprej bolj ali manj mirno spremljali  stopnjevanje vojne, ki lahko v končni posledici zelo škoduje njunim strateškim interesom. Doslej sta se omejevali predvsem na verbalne proteste in omejeno vojaško pomoč Iranu, predvsem v nudenju satelitskih obveščevalnih podatkov v realnem času. Rusija in Iran sta sicer lansko leto podpisala 20-letni sporazum o strateškem sodelovanju, ki pa še zdaleč ne pomeni tudi obrambnega pakta med obema državama.

Kitajska ostaja, kljub dejstvu, da iz Irana uvaža dobrih 13 odstotkov vse potrebne nafte, podobno zadržana. Zadržano stališče Pekinga do napada je mogoče razumeti v luči klasične kitajske strateške misli. Kot je zapisal kitajski bojevnik Sun Tzu: najvišja umetnost vojne je premagati nasprotnika brez boja. Očitno v Pekingu ocenjujejo, da še ni čas, da bi se neposredno vpletli v to vojno.

Če bo Hormuška ožina ostala dalj časa zaprta, bo poleg Japonske, Južne Koreje in Evrope najbolj prizadeta Kitajska. Vojna proti Iranu, ki je ena od vodilnih držav skupine BRICS, pomeni za Peking in Moskvo hud strateški izziv, še posebej ker je Indija, tretja najpomembnejša država te skupine, po nedavnem obisku predsednika vlade Narendre Modija v Tel Avivu skoraj stopila na drugo stran. Indijska vojska naj bi pred nekaj dnevi Američanom izdala položaj neke iranske vojne ladje, ki je bila na obisku v Indiji, kar je kasneje neki ameriški podmornici omogočilo, da jo je torpedirala.

Vojna v Iranu zato ne odloča več samo o tem, ali bo islamska republika preživela, ampak tudi o tem, v kolikšni meri bodo države skupine BRICS uspele ohraniti enotnost in uveljaviti multipolarni svet. Moskva zaradi vojne v Ukrajini ne tvega odprtja druge fronte z Zahodom, Kitajska pa se izogiba nevarnosti odkritega vojaškega spopada s popolnoma nepredvidljivim in neuravnovešenim Trumpom.

Več o tem, kakšne bodo posledice te najnovejše vojne, bo jasno po njegovem obisku v Pekingu v začetku aprila. Do takrat bodo cene nafte verjetno zaradi delne ali popolne zapore Hormuške ožine in obsežnih poškodb rafinerij v zalivskih državah nihale, vendar predvsem močno navzgor.