KRATEK PREMISLEK O "ROBNIH ZAPISIH (K ATOMIZIRANEMU RADIKALIZMU)" SERGEJA HARLAMOVA

- Lucija Plavčak in Rok Plavčak -

 

Izhodišče najinega premisleka je pesem sodobnega slovenskega pesnika Sergeja Harlamova, objavljena na spletni strani LUD Literatura, in se v celotni obliki glasi:

 

Kriminalec, norec in samomorilec. Njihov kriminal, njihova norost, njihova smrt izražajo upor uničenega proti svojemu uničevanju. – Gudrun Ensslin

 

I.

sleherna
tvoja celica
postaja
teroristična

izmuči in uniči
svoje telo
preden ga delodajalec
in njegova premoč

 

II.

nikamor
ne moreš pasti
razen iz dobavnih
verig

vzdržuj svojo celico
s tem kar pade z mize
na pod
jetnik *

 

III.

samo kupec
in trgovec
zmoreta ceniti
življenje

jaz
ga ne morem
jaz
si ga jemljem

 

IV.

producirani po
rejniških zakonih
razplodi vzgoji
ugonobi ponovi

česar ne posedujemo
to je življenja
ni mogoče
izgubiti nikoli

 

Začnimo s tem, kako ne razumeva pesmi. Čeprav bi avtorjevo sklicevanje na motiv »teroristične celice« v navezavi na aforizem Gudrun Ensslin lahko (napačno) razumeli kot romantizacijo političnega nasilja, sama razumeva pesem predvsem kot poetično tematizacijo kapitalistične destrukcije subjektivnosti. Uvodni citat tako nastopa kot misel o patološki formi upora, ki vzpostavlja radikalno tezo, da kriminal, norost in samomor niso le individualne patologije, pač pa simptomi strukturnega nasilja kapitalističnega sistema. V tem smislu se destruktivno dejanje ne pojavlja predvsem kot svobodna izbira posameznika, temveč kot deformiran izraz upora razčlovečenega subjekta, ki je potisnjen na rob družbene reprodukcije (kapitalizma). 

Takšno razumevanje ima dolgo sociološko in filozofsko genealogijo. Že Émile Durkheim je v svoji analizi samomora pokazal, da samouničenje ni preprosto individualna anomalija, ampak pojav, ki odraža stopnjo integracije ali razkroja družbenih struktur. Pri Marxu je mogoče najti še radikalnejšo implikacijo, in sicer, da kapitalistični način produkcije ustvarja pogoje, v katerih delavec izgubi nadzor nad lastnim življenjem, saj je njegova eksistenca v celoti podrejena logiki akumulacije.

V tem kontekstu uvodni citat Gudrun Ensslin pridobi specifičen pomen. Kriminal, norost in samomor lahko predstavljajo deformirane oblike upora uničenega proti lastnemu uničevanju. Te geste pa niso politični program (individualnega terorizma), temveč simptom radikalnega strukturnega nasilja kapitalističnega sistema, ki razčloveči delovno silo. V tem okviru je samouničenje mogoče razumeti kot »negativno obliko avtonomije«, kot eksistencialno gesto, s katero subjekt potrdi edino oblast, ki mu je še ostala – oblast nad lastnim izginotjem.

Prvi fragment pesmi, ki se glasi

sleherna
tvoja celica
postaja
teroristična

uvaja motiv celice, ki deluje na dveh ravneh. Na biološki ravni označuje organizem, osnovno enoto življenja. Na politični ravni pa »celica« prikliče imaginarij konspirativne ali revolucionarne organizacije. Pesem s tem ustvarja zanimiv konceptualni obrat, po katerem politična organizacija upora ni več zunanja struktura, temveč se preseli v samo biologijo subjekta. Telo tako postane potencialna infrastruktura upora. Takšno razumevanje izhaja iz Foucaultove biopolitične analize oblasti, po kateri moderna oblast ne deluje zgolj na ravni zakonov ali Althusserjevih represivnih aparatov države, temveč prodre v samo materialnost telesa. Disciplinarna in biopolitična oblast organizira telesa, njihove ritme, produktivnost in reprodukcijo. Če oblast prodre v telo, potem tudi upor lahko nastopi šele znotraj telesa. A ker je telo individualno, je individualen tudi upor.

Drugi fragment pesmi prinaša presenetljivo sodobno metaforo, ki pravi, da

 nikamor

ne moreš pasti

razen iz dobavnih

verig

V klasični marksistični teoriji je proletariat definiran kot razred, ki je izključen iz lastnine nad produkcijskimi sredstvi, a vključen v proces cirkulacije. Vendar je v pozno-kapitalistični ekonomiji ključna infrastruktura kapitala vse manj tovarna in vse bolj logistična mreža, se pravi globalni tokovi transporta, skladiščenja in distribucije. Pasti iz sveta danes pomeni biti izključen iz kapitalistične cirkulacije blaga. Ta formulacija implicira radikalno misel, da je eksistenca posameznika pogojena z njegovo vključenostjo v te tokove. Subjekt pesmi se zato pojavi kot »jetnik« logističnega režima, ki je efektivno že postal izmeček sistema. Tretji fragment pesmi predstavlja najjasnejši konceptualni moment, da

samo kupec

in trgovec

zmoreta ceniti

življenje

Ta izjava deluje kot ironizirana aplikacija Marxove analize vrednostne forme. V kapitalističnem sistemu ima vrednost samo tisto, kar se pojavi v obliki blaga. Če življenje ni posredovano skozi trg, postane v ekonomskem smislu nevidno in brezvredno. Pesem tako vzpostavi paradoks, da tisti, ki prodajajo in kupujejo, lahko govorijo o vrednosti življenja, saj je njihova izkušnja sveta strukturirana skozi ceno. Subjekt pesmi pa je iz tega procesa izključen. Ta izguba nadzora je po Marxu oblika odtujitve (alienacije) – delavec ni več povezan z rezultati svojega dela, s procesom produkcije, z lastnim telesom ali celo s svojo lastno človečnostjo. Eksistenca postane instrumentalizirana, podrejena zgolj ekonomski logiki, ki oblikuje življenje kot blago, reproducira odtujen subjekt in ga potiska na rob družbene reprodukcije. Njegov odgovor na to pa je radikalno negativen:

jaz

ga ne morem

jaz

si ga jemljem

Tukaj gre za gesto, ki jo lahko razumemo kot negativno suverenost. Če je delavec popolnoma podrejen ekonomskim razmerjem, potem edina preostala oblika avtonomije – v času realne nezmožnosti revolucije – ostane možnost njegove prekinitve. Subjekt si jemlje življenje kot gesto negativne suverenosti, ker je v kapitalistični logiki že odtujen – ni več v stiku z lastnim čutenjem, lastnim delom ali vrednostjo svojega bivanja. Ta eksistencialna gesta je posledica radikalne odtujenosti, ki izhaja iz ekonomskih in družbenih pogojev.

Zadnji fragment pesmi tematizira reprodukcijo življenja:

producirani po

rejniških zakonih

razplodi vzgoji

ugonobi ponovi

Tu je človeško življenje predstavljeno kot del industrijskega cikla. Roditi, vzgojiti, izčrpati in nadomestiti – to je logika reprodukcije delovne sile. Človek ni več avtonomna oseba, temveč integriran element v kapitalističnem procesu, ki presega njegovo voljo. Reprodukcija življenja po »rejniških zakonih« je hkrati reprodukcija odtujenega subjekta – odtujenega od lastnega telesa, lastne volje in eksistence. Subjekt ne poseduje življenja, ker je njegovo življenje docela integrirano v logiko kapitala, pri čemer avtorja posredno povezujeva s francoskimi teoretiki komunizacije, kot je Jacques Camatte, ki so idejo o popolni integraciji delovne sile v kapital prignali do spoznanja o nezmožnosti nastanka proletarskega revolucionarnega subjekta in z njim o nezmožnosti proletarske razredne revolucije.

Zato ne preseneča, da se pesem konča z dialektičnim paradoksom:

česar ne posedujemo

to je življenja

ni mogoče

izgubiti nikoli

Če proletariat nima lastnine nad sredstvi produkcije, potem nima niti lastnine nad lastnim življenjem. Življenje, podvrženo kapitalu in integrirano v njegovo logiko, je namreč neavtonomno življenje. To je negativna ontologija proletarskega obstoja.

Pesem, kot jo razumeva, predstavlja kratek, fragmentaren poskus misliti kapitalizem z vidika njegove destruktivne subjektivnosti. Kriminalec, norec in samomorilec niso predstavljeni kot moralno deviantni posamezniki, temveč kot simptomi družbenega reda, ki proizvaja lastne patologije. Pesem tako odpira neprijetno, a teoretsko pomembno vprašanje, in sicer: ali niso najbolj ekstremne oblike individualnega uničenja pravzaprav negativni odmev sistemskega nasilja, ki strukturira vsakdanje življenje v kapitalistični modernosti?