KAPITALIZEM, LIBERALNA DEMOKRACIJA IN POLITIČNE ALTERNATIVE[1]

- Marko Hočevar - 

Uvod

Članek izhaja iz empiričnega dejstva, da je »liberalna demokracija fenomen, ki je značilen zgolj za kapitalistične sisteme. Razvila se je samo v državah s kapitalističnim gospodarstvom, v državah s socialističnim gospodarstvom nikoli« (Pikalo 2009: 567). Zdi se torej, kot da obstaja specifičen odnos med kapitalizmom in liberalno demokracijo oziroma da je v kapitalizmu nekaj specifičnega, kar omogoča pojav liberalne demokracije. Ob tem je tudi dejstvo, da so vse realsocialistične države poskušale oblikovati drugačne modele demokracije ter da se alternativna družbena in politična gibanja zavzemajo za drugačno obliko demokracije (glej: Graeber 2004; Vodovnik 2012; della Porta 2013; Hirsch 2014).

V orisanem kontekstu sta cilja prispevka teoretska refleksija odnosa med liberalno demokracijo in kapitalizmom ter razlaga, zakaj je liberalna demokracija kot politična demokracija možna le v kapitalizmu. V tem okviru bo po uvodu sledila razlaga specifičnosti politične oblasti in države v kapitalizmu. V tretjem delu bomo razložili odnos med kapitalizmom in liberalno demokracijo. Sklepni del bo namenjen kritični refleksiji liberalne demokracije v odnosu do vprašanja razrednega izkoriščanja, procesov emancipacije in političnih alternativ.

Kapitalizem in država

Vznik kapitalizma označuje vznik nove oblike političnega organiziranja družbe, ki se spremeni v odnosu do fevdalizma. V fevdalizmu je obstajala razpršena lastnina produkcijskih sredstev, predvsem zemlje. Kmetje so bili lastniki določene obdelovalne površine in so si lahko sami zagotovili osnovo za preživetje. V tem kontekstu v fevdalizmu ni obstajal trg kot prisila in kot temeljni regulacijski mehanizem, saj so kmetje proizvajali zase, določeni del so morali dati fevdalnemu gospodu, presežke pa so lahko potencialno prodali. Cilj produkcije ni bila produkcija za trg. Ekonomsko izkoriščanje in črpanje presežka je bilo tako odvisno od zunanjekonomskih sredstev – vojaških, pravnih in političnih –, ki so kmete postavila v odvisni položaj od fevdalnega gospoda (glej Meiksins Wood 1995; 2002; Rutar 2016).

Kapitalizem temelji na ločevanju neposrednega ekonomskega od političnega gospostva. Osnova te ločitve je kapitalistična zasebna lastnina, ki v temelju spremeni odnos med sferama politike in ekonomije. Lastnina v kapitalizmu »dobi tako svojo čisto ekonomsko formo in odvrže svoje prejšnje politične in socialne okraske in primesi« (Marx 1973: 697). Zaradi prvotne akumulacije kapitala (glej Marx 2012: 585–623; Perelman 2004), ki je bil izjemno krvav in brutalen proces, imamo množico ljudi, ki niso lastniki produkcijskih sredstev in je njihovo preživetje odvisno od mezd, ki jih dobijo, ko prodajo svojo delovno zmožnost na trgu kapitalistu, ki je lastnik produkcijskih sredstev. Temelj strukturne določitve kapitalistične države je ločitev producentov od produkcijskih sredstev, mezdno delo ter posledično produkcija blaga za menjavo na trgu (Hirsch, 2014: 12).

Zaradi ločitve producentov od produkcijskih sredstev izkoriščanje ne poteka več prek pravnih, političnih in/ali vojaških sredstev, temveč predvsem prek ekonomskega izkoriščanja s pomočjo »nevidne roke trga«, saj je trg kot prisila temeljna značilnost kapitalizma (Meiksins Wood, 1994). Ker so delavci razlaščeni, »oblikujejo trg delovne sile«, kapitalisti pa prodajajo svoje produkte na trgu številnih dobrin, ki si jih delavci ne morejo zagotoviti zunaj mezdnega dela. A so mezdni delavci pravno enaki in svobodni. Ne obstaja več osebna odvisnost od kapitalista: »Ekonomsko gospostvo /…/ nima več osebnega značaja, posamezni mezdni delavec ni osebno odvisen od določenega kapitalista« (Heinrich 2013: 224–225).

Kapitalist ne potrebuje več pravnih, političnih ali vojaških sredstev, da bi lahko izkoriščal delavce. Že sama delitev lastnine v kapitalizmu poskrbi za to, da delavci »prostovoljno« prodajajo svojo delovno zmožnost na trgu. V tem okviru kapitalu ni potrebna neposredna politična oblast, temveč država, ki uokvirja in skrbi za reprodukcijo celotne kapitalistične družbe (Offe 1985; Hirsch 2014). Kapitalistični razred ne zaseda nujno politične funkcije, hkrati pa kapitalisti nimajo neposredno na voljo represivnih aparatov države. Tako se v kapitalizmu prvič ločita ekonomsko izkoriščanje in politična oblast. Gre za »oposebljenost države« (Hirsch 2014), za ločevanje političnega in ekonomskega gospostva, kar omogoča, da se država v kapitalizmu kaže kot neodvisna institucija, ki skrbi za reprodukcijo kapitalističnega produkcijskega načina. Ločitev politike od ekonomije, ki postane možna, šele ko ekonomsko dominanten razred zaradi prvotne akumulacije kapitala ne potrebuje več neposredne politične oblasti za uveljavljanje svojih interesov in ekonomsko izkoriščanje (Meiksins Wood 1995: 207). »Oposebljenost države« in ločitev države od ekonomije sta osnovi, da se sploh lahko pojavi liberalna demokracija.

Liberalna demokracija, država in kapitalizem

Liberalna demokracije je specifičen model demokracije, ki se pojavi šele ob koncu 18. stoletja. Označuje specifičen politični sistem, ki temelji na političnih strankah in boju le-teh za zmago na volitvah, svobodnih volitvah, parlamentu in političnem predstavništvu, pravni državi, delitvi oblasti, svobodi medijev in zagotavljanje človekovih pravic, med katerimi je ključna pravica do zasebne lastnine, ki je izvzeta iz demokratičnega političnega odločanja (Hirsch 2014). Liberalna demokracija je postala ukalupljena v liberalno predstavo o demokraciji kot vladavini ljudstva, ki ne more odločati o temeljnih ekonomskih vprašanjih.

Odgovor na vprašanje, kdaj in zakaj se sploh pojavi možnost za vznik takšne demokracije, je treba iskati ravno v kapitalizmu in ločitvi političnega od ekonomskega gospostva. Možnost, ne pa tudi nujnost liberalne demokracije, je vezana na kapitalistično politično formo in na oposebljenost države: »V sodobni kapitalistični državi, v kateri so vsi ljudje kot državljani in državljanke na enak način podrejeni eni sami, osrednji politični oblasti – /…/ – postane formalna enakost ljudi kot konkurirajočih si ‚posestnikov blag‘ prvič v zgodovini materialna dejanskost« (Hirsch 2014: 4).

Bistveno je namreč, da v predkapitalističnih produkcijskih načinih, zaradi specifike lastnine ter povezave med izkoriščanjem ter politiko – ki se v kapitalizmu loči v sfero politike in ekonomije –, formalna enakost ljudi »ni bila ne misliva (dobesedno), še manj pa zaželena« (Meiksins Wood 1995: 207–208). Specifika kapitalizma in kapitalistične lastnine, ki omogoča oposebljenost države, prvič odpre prostor za pravno in politično enakost ljudi, ki lahko sobiva z ekonomskim izkoriščanjem. Liberalna demokracija postane možna šele, ko je »centraliziran aparat politične oblasti formalno ločen od družbe ter njenih razmerij neenakosti in moči, ko ekonomska in družbena moč nista neposredno istovetni s politično, je mogoče gospostvo podvreči demokratičnemu političnemu nadzoru« (Hirsch 2014: 4). Te procese spremlja izločitev vprašanja lastnine in razrednih odnosov iz neposrednega političnega odločanja – kvečjemu blažijo posledice le-tega, v same razloge pa se ustavno ne sme posegati.

Z vznikom kapitalizma in ločitvijo političnega od ekonomskega gospostva nastopi možnost za drugačno koncepcijo državljanstva, ki je izključno formalno in ki pušča lastninske odnose onkraj te koncepcije. Ločitev državljanstva od razrednega vprašanja, ki je specifika liberalne demokracije, ima pozitivno implikacijo, saj ekonomski položaj oziroma vprašanje lastništva in dohodka ne določa več, kdo je pripoznan kot državljan. To je velika pridobitev liberalne demokracije. Vendar ne gre spregledati, da je kapitalizem usmeril »pozornost /…/ stran od gospostva in k lastnini« ter s tem »naredil državljanski status manj pomemben, saj so se koristi političnega privilegija umaknili čisto ‚ekonomskim‘ prednostim. To je na koncu omogočilo novo obliko demokracije« (Meiksins Wood 1995: 208).

Po drugi strani enakost državljanov ne omejuje razrednega izkoriščanja. To je strukturna določitev kapitalizma in kapitalistične formacije in je zaradi tega nedemokratični element liberalne demokracije. Kapitalistični lastninski odnosi in ločitev političnega statusa od lastninskih odnosov in razredne pripadnosti, formalna ločitev države od družbe in od vseh družbenih razredov, ki je temelj za politično demokracijo, omogočajo združevanje pravnoformalne enakosti in ekonomskega izkoriščanja. V kapitalizmu lahko svobodno sobivajo vsi državljani – v pravnem in političnem smislu, ne glede na razredno pripadnost in razredno izkoriščanje. Kot izpostavlja Offe, sta bili širitev državljanstva in sama koncepcija državljana »tako rekoč zgodovinsko plačani z izločitvijo vloge državljana iz razrednih, deželnih oziroma življenjskih okvirov in kontekstov ravnanja« (Offe 1985: 149). Tako imamo opraviti z radikalno redefinicijo demokracije v primerjavi z antično koncepcijo, saj se demokracija in državljanstvo ločita od razredne vsebine. Zaradi tega je tudi državljanstvo v kapitalistični državi in liberalni demokraciji manj pomembno oziroma ima manjšo težo v primerjavi z antičnim razumevanjem državljanstva[2] (Meiksins Wood 1995: 213–224; Hirsch 2014: 16).

Liberalna demokracija tako postane sploh možna v kapitalistični državi oziroma v politični formi, v kateri obstaja ločitev med državljanskim in političnim statusom na eni strani ter lastnino in razrednimi odnosi na drugi. Širitev in univerzalizacija državljanstva ter odpiranje političnega prostora so bili mogoči, šele ko se je sfera politike ločila od ekonomije in ko se je iz političnega odločanja izvzelo vprašanje zasebne lastnine. Treba je opozoriti, da ne gre za logične in ahistorične vzroke za pojav liberalne demokracije znotraj kapitalizma. Liberalna demokracija se je najprej vzpostavila kot omejena razredna demokracija (glej: Therborn 1977; Miliband 1982; Hirsch 2014). Šele neposredni boji delavskih razredov in pritiski različnih manjšin so pripeljali do tega, da je liberalna demokracija postala univerzalna na pravni in politični ravni. Vendar pa ostaja dejstvo, da je liberalna demokracija – zaradi strukturne ločitve države od družbe – možna le v kapitalizmu in kapitalistični državi.

Politične alternative onkraj kapitalizma in liberalne demokracije

V okvirih ločitve ekonomskega izkoriščanja od političnega gospostva in univerzalizacije državljanstva, ki je vezano izključno na sfero politike, je ključno poudariti, da v liberalni demokraciji razredni konflikt nikoli ne more biti odpravljen (Wolfe 1980: 9). Zato ne preseneča, da alternativna družbena in politična gibanja hkrati ne preizprašujejo samo kapitalizma, temveč tudi liberalno demokracijo. Nova organizacija lastninskih in razrednih odnosov v družbi pomeni novo obliko demokracije, ki ne bo strukturno omejena z ohranjanjem lastninskih privilegijev kapitalističnega razreda.

Aristotel je ekspliciten: demokracija je vladavina revnih, kar implicira razredni element demokracije (Aristotel 2010: 293). Demokracija kot vladavina revnih bi na nek način morala privesti do razlastitve bogatih in do drugačnega produkcijskega načina, ki ne temelji na razrednem izkoriščanji in posledično ne (re)producira družbene neenakosti. Demokracija bi torej morala pomeniti tudi ekonomsko demokratizacijo, saj vprašanje političnih alternativ ne zadeva le spremembe same forme demokracije, ki bo kvalitativno drugačno od sedanjega modela liberalne demokracije, temveč predpostavlja tudi drugačno družbeno vsebino oziroma drugačne lastninske in razredne odnose. 

V kolikor želimo spremeniti formo, je treba spremeniti tudi vsebino. Šele odprava razredov pomeni možnost nenehnega vštevanja (Rancière) in tudi možnost bivanja političnega ljudstva. To je prvi korak k uveljavljanju »demokracije kot glagola« (Vodovnik 2015). V obdobju vse večje »fluidnosti« (Bauman) in sedanje krize liberalne demokracije se zdi, da je ravno vprašanje radikalizacije demokracije v 21. stoletju v samem jedru razprav o političnih alternativah in emancipacijskih projektov onkraj kapitalistične zasebne lastnine in ločitve političnega od ekonomskega: »Preseganje te omejitve in drugačna definicija političnega terena sta predpostavki vsake emancipacijske politike« (Hirsch 2014: 244).

[1] Prispevek je nastal v okviru usposabljanja za mlade raziskovalce, št. projekta 39172, ki ga financira Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije iz državnega proračuna.

[2] V atenski demokraciji je bilo državljanstvo povezano s tem, da so bili kmetje v veliki meri osvobojeni zunaj ekonomskega izkoriščanja. Njihovo sodelovanje v politiki je omejevalo ekonomsko izkoriščanje: »Politična in ekonomska svoboda sta bili neločljivi – dvojna svoboda demosa v njegovem simultanem pomenu kot politični status in družbeni razred, /…/ medtem ko politična enakost ni le soobstajala, temveč je tudi znatno spreminjala, družbeno-ekonomsko neenakost. V tem smislu atenska demokracija ni bila ‚formalna‘, temveč vsebinska« (Meiksins Wood 1995: 212).

Literatura

Aristotel (2010): Politika. Ljubljana: GV založba.

Della Porta, Donatella (2013): Democracy and social movements V D. A. Snow, D. della Porta, B.

Klandermans in D. McAdam (ur.): The Wiley-Blackwell Encyclopedia of Social and Political

Movements: 1–4. Hoboken: Wiley-Blackwell.

Graeber, David (2004): The New Anarchists. V T. Mertes (ur.): A Movement of Movements, Is Another

World Really Possible?: 202–215. London, New York: Verso.

Heinrich, Michael (2013): Kritika politične ekonomije. Uvod. Ljubljana: Sophia.

Hirsch, Joachim (2014): Gospostvo, hegemonija in politične alternative. Ljubljana: Sophia.

Marx, Karl (1973): Kapital. Kritika politične ekonomije, III. zvezek. Celotni proces kapitalistične

produkcije. Ljubljana: Cankarjeva založba.

Meiksins Wood, Ellen (1994): From Opportunity to Imperative: The History of the Market. Monthly

Review I (july-august): 14–40.

Meiksins-Wood, Ellen (1995): Democracy against Capitalism. London, New York: Verso.

Meiksins Wood, Ellen (2002): The Origin Of Capitalism. A Longer View. London, New York: Verso.

Miliband, Ralph (1982): Capitalist Democracy in Great Britain. Oxford: Oxford University Press.

Offe, Claus (1985): Konkurenčna stranka in kolektivna politična identiteta. V M. Maček (ur.): Claus

Offe: Družbena moč in politična oblast: protislovja kapitalistične demokracije – razprave o

politični sociologiji poznega kapitalizma: 145–160. Ljubljana: Delavska enotnost.

Pikalo, Jernej (2009): Kozmopolitska demokracija: včeraj, danes, jutri, nikoli več? Teorija in praksa,

46(5): 559–576.

Rutar, Tibor (2016): Sodobni zagovor historičnega materializma: sociologija, zgodovina, filozofija.

Ljubljana: Sophia.

Therborn, Göran. (1977): The Rule of Capital and the Rise of Democracy. New Left Review, I/103, 3–41.

Vodovnik, Žiga (2015): Demokracija kot glagol. Ljubljana: Krtina.

Wolfe, Alan (1980): The limits of legitimacy: political contradictions of contemporary capitalism.

New York: Free Press. 

Članek prvotno objavljen v Družbene neenakosti in politika, Slovensko sociološko srečanje, 2020