HIPERDIGITALIZACIJA - OD DIGITALIZACIJE ŠOLE DO DIGITALIZIRANJA ŠOLARJEV?

- Igor Ž. Žagar, direktor PI in vodja raziskave Nevrobranje - 

UREDNIŠKI UVOD:

V dobi, ko digitalizacija šolstva postaja samoumevna in vseprisotna, je izjemno pomembno opozoriti na razliko med digitalizacijo procesov in digitalizacijo učencev. Poobjavljeni članek »Hiperdigitalizacija – od digitalizacije šole do digitaliziranja šolarjev?« Igorja Ž. Žagarja razkriva, da se je na ravni politike, šolskih praks in implementacije digitalnih orodij spregledalo mnoge pedagoške in nevroznanstvene ugotovitve o omejitvah zaslonov v izobraževanju v Sloveniji, kar vodi do nevarnega prehoda od upravljanja šolskega sistema k neposrednemu poseganju v kognitivni razvoj otrok.

Raziskave namreč opozarjajo, da branje, pisanje in učenje z zasloni pogosto zmanjšuje razumevanje, zamejuje metakognitivno samoregulacijo, spodkopava koncentracijo in upočasnjuje razvoj finomotoričnih spretnosti, ki so ključne za osnovno pismenost. Ob tem digitalna pedagogika, ki je nekritično promovirana kot prilagodljiva, vključujoča in inovativna, v praksi pogosto pomeni nadzor in rutinizacijo kognitivnih procesov, kar je še posebej problematično pri najmlajših.

Po mnenju kolektiva Kritične fronte je poobjava tega članka nujna podlaga za širšo javno kritično razpravo o digitalizaciji šolstva, ki ni zgolj vprašanje tehničnega in upravnega procesa, temveč gre za kompleksen družbeni in pedagoški fenomen, ki neposredno vpliva na razvoj otrok. Prispevek namreč omogoča, da lahko širša javnost, učitelji, raziskovalci in odločevalci  ustrezneje razumejo učinke pretirane digitalizacije ter premislijo o odgovornem uvajanju digitalnih tehnologij; o takšnem, ki ne bo nepreudarno posegalo v razvoj kognitivnih in motoričnih sposobnosti učencev in dolgoročno zmanjševalo učinkovitost učenja, pismenost in kritično mišljenje.

Digitalizacija, v vseh mogočih izpeljankah, je verjetno izraz, ki ga vsakodnevno slišite najpogosteje. Tako pogosto, da ga že zaznate ne več, da ga možgani odfiltrirajo kot ponavljajočo se, redundantno, nepotrebno, odvečno informacijo. Digitalizacija je vseprisotna: v telefoniji in komunikaciji (seveda), javni upravi, zdravstvu, gospodarstvu, v vsakem stanovanju ali hiši, v vašem žepu, v vaših ušesih in očeh, vedno bolj celo v vaši glavi - predvsem v vaši glavi. Digitalizacija nima otipljive zunanjosti, in če je kje slučajno še ni, se vam tako le zdi, saj sigurno je ali pa še bo. Digitalizacija je kot obsesivna ideja, ki jo je potrebno vedno znova udejanjati, pa je nikoli ni dovolj. Bolj ko (se) digitaliziraš, vedno več digitaliziranja se ti ponuja.

Pri tem je potrebno ločiti med digitalizacijo postopkov in procesov, kot je digitalizacija (in s tem vsaj navidezna poenostavitev) proizvodnih in upravnih procesov, digitalizacija organizacije zdravstva (zVEM), digitalizacija upravnih postopkov (eUprava) in digitalizacijo tako občutljivih postopkov, kot je kognitivni razvoj otrok, učenje branja in pisanja ter posledično sklepanja in (kritičnega?) mišljenja. To ni več samo digitalizacija šolstva kot sistema, to je digitaliziranje šolarjev, ki smo mu v zadnjih letih priča v Sloveniji, z intenzivno podporo Ministrstva za vzgojo in izobraževanje.

O čem govorim? Leta 2021, nekako sredi pandemije, se je pričel izvajati t. i. Akcijski načrt za digitalno izobraževanje (Digital Education Action Plan (2021 - 2027)), ki je pobuda Evropske komisije. Takole prerokuje ta Akcijski načrt:

“Pandemija COVID-19 je pospešila prehod na spletne in hibridne oblike učenja, ki se še naprej razvijajo ter razkrivajo nove in inovativne možnosti za bolj osebno in prilagodljivo učno izkušnjo, tako za učence kot za učitelje ... Digitalno izobraževanje (DI) zajema uporabo digitalnih orodij, tehnologij in vsebin za podporo poučevanju, učenju in preverjanju znanja. Vključuje širok nabor dejavnosti – od spletnih tečajev in interaktivnih učnih platform do virtualnih učilnic in izobraževalnih aplikacij ... S tem, ko izobraževanje postaja bolj prilagodljivo, vključujoče in dostopno, digitalno izobraževanje prispeva k oblikovanju sodobnega in odpornega izobraževalnega sistema v Evropski uniji (EU).”

Digitalno izobraževanje bo torej bolj osebno in prilagodljivo, vključujoče in dostopno. Zveni imenitno in privlačno, takšnega izobraževanja smo si vendar vedno želeli! Ta reklamni oglas pa ne pove, da bo DI bolj osebno zato, ker bo imel šolar pred seboj osebni računalnik, ne osebe učitelja, da bo na osebnem računalniku vedno lahko prilagodil vsebine in tempo učenja, ozadje in barve, da bo osebni računalnik, za razliko od učitelja, vedno dostopen in ga bo vedno sprejemal (če ga sošolci in sošolke morda ne). Prava izobraževalna Indija Koromandija! Pri čemer pa so snovalci vseobsegajoče izobraževalne digitalizacije spregledali nekaj zaskrbljujočih, že dolgo znanih dejstev.

                                          ***

Že leta 1988 so namreč Dillon, McKnight & Richardson v The Computer Journal objavili članek “Reading from paper versus reading from screen”, v katerem opozarjajo, da je branje z zaslona počasnejše, manj natančno, bolj utrujajoče, pospremljeno z manjšim razumevanjem (prebranega) in subjektivnim občutkom manjše učinkovitosti od branja s papirja.

Ob tem bi morda lahko zamahnili z roko, češ, to je posledica zastarele tehnologije, danes so zasloni povsem drugačni. Pa številne, res številne raziskave kažejo, da ni tako, le vsakdanja obsesivno-kompulzivna ihta z digitalizacijo jih ignorira, na žalost še posebej v šolah. 

15-20 let kasneje so bile namreč opravljene študije, ki kažejo povsem enake rezultate kot študija iz l. 1988, s pomembnim dodatkom, da branja z zaslonov ne marajo niti mlajši (odrasli), ob uporabi najsodobnejših monitorjev (Annaud 2008, Dillon 2002, Garland & Noyes 2004, Eshet-Alkalai & Geri 2007, Rogers 2006, Sellen & Harper 2002, Shaikh 2004, Spencer 2006). Do podobnih ugotovitev smo prišli tudi v petletni (2014 - 2018) raziskavi COST “E-READ: Evolution of reading in the age of digitisation” (E-READ: Evolucija branja v dobi digitalizacije), v kateri je sodelovala tudi Slovenija in z njo Pedagoški inštitut.

In potem se je zgodila še meta-analitična študija V. Clinton “Reading from paper compared to screens” (zajela je 33 študij v obdobju 2008– 2018) (Journal of Research in Reading, 2019),  ki 30 let po prvi študiji o težavah z ekrani, in izhajajoč iz rabe najnovejše tehnologije potrdi, da je branje in učenje z zaslonov (med drugim): površinsko (ni globinskega branja), “diagonalno” in “cik-cakasto”, da zmanjšuje koncentracijo in povečuje utrujenost, pomnenje in priklic prebranega pa sta manjša in šibkejša.

Ob vseh teh pomanjkljivostih pa je bil že leta 2011 odkrit zanimiv in zaskrbljujoč metakognitivni (samoregulacijski) fenomen. Raziskovalki R. Ackerman in M. Goldsmith (“Metacognitive Regulation of Text Learning: On Screen Versus on Paper”, Journal of Experimental Psychology, 2011) sta v eksperimentu, ki je primerjal reševanje nalog na papirju in na ekranu ugotovili, da so bili mlajši odrasli (cca. 24 let), ki so naloge opravljali na ekranu, pri čemer niso bili časovno omejeni, prepričani, da bodo naloge opravili hitreje in učinkoviteje kot kolegi, ki so naloge opravljali na papirju. Rezultat pa je bil prav nasproten: za naloge so potrebovali več časa, opravili so jih slabše oz. manj natančno, sprotno merjenje pričakovanja o že opravljenem delu in celo merjenje po opravljenem delu pa je pokazalo, da so veliko preoptimistično ocenjevali, kolikšen del naloge so že opravili oz. kako dobro so jo opravili. Kako to?

Ker so sam medij, v katerem so reševali naloge, razumeli kot pokazatelja težavnosti nalog, pri čemer so tiskani medij ocenili kot bolj zahtevnega od zaslonskega medija (Sidi et al. 2017). In zakaj? Ker mladostniki elektronske medije očitno razumejo kot primerne za enostavne, prostočasne in zabavne aktivnosti (Facebook, Instagram, YouTube, WhatsApp, Tik Tok ...), medtem ko študijsko branje, branje za učenje, ponavadi še vedno poteka na papirju. In ker so v prostem času učinkoviti na zaslonih, so metakognitivno in po analogiji sklepali, da bo na zaslonih tudi učenje lažje (Aharony & Bar-Ilan 2018, Foasberg 2011).

Te hipoteze niso le nekakšno približno, divje sklepanje, ampak jih potrjujeta tudi eksperimentalna in kognitivna psihologija, kjer je široko sprejeto stališče, da metakognitivne sodbe (sodbe o našem razmišljanju, o naših miselnih procesih in odločitvah) temeljijo na hevrističnih izhodiščih, ta pa izhajajo iz prepričanj in izkušenj povezanih s preteklim reševanjem problemov, in ne odražajo nujno dejanske učinkovitosti. Stopnja zanesljivosti naših metakognitivnih procesov je torej omejena z veljavnostjo izhodišč, na katerih temeljijo. (Koriat, A. 1997). Poznanost in domačnost pa sta zavajajoči izhodišči, ugotavljajo raziskovalci: uporaba poznanih vsebin in načinov delovanja v problemih, ki zahtevajo logično razmišljanje, zmanjša učinkovitost, saj lahko izzove pristranskost, temelječo na predhodnih izkušnjah. (Markovits, H. et al. (2015)).  

Tudi raziskave zadnjega desetletja vztrajno kažejo, da branje na zaslonih praviloma vodi do nižjega razumevanja kot branje istega besedila na papirju, še posebej pri informativnih besedilih, kakršna so šolska besedila, in ob časovnih omejitvah (Singer & Alexander (2017)). Nova metaanaliza, osredotočena na tablice in ročne naprave (Salmerón idr., 2023), prav tako potrjuje vztrajno prednost tiska, četudi so ročne naprave uporabniško bliže knjigi kot računalniški zasloni. In nedvoumno zaključuje: “Branje s tiskanih medijev je za učence najbolj učinkovit način razumevanja”.

Študije tudi dosledno poročajo o metakognitivni nekalibriranosti pri branju na zaslonih (učenci precenijo, koliko razumejo), kar pozneje znižuje uspeh pri zahtevnejših vprašanjih (Lee, & N. Bosch, 2025). Eksperimenti v razredih in laboratoriju celo kažejo, da večopravilnost na prenosniku škoduje tako uporabnikom kot bližnjim sošolcem (učinek, ki so ga strokovnjaki poimenovali “parazitska motnja”) (Sana, F. & al., 2013). Študije prav tako kažejo, da že sama prisotnost pametnega telefona (četudi je izklopljen in nedotaknjen) zniža razpoložljive kognitivne kapacitete, kar so potrdile tudi kasnejše raziskave (Pardo & al., 2022).

Ob vseh teh izrazito negativnih vplivih zaslonov na šolajočo se populacijo vzporedne raziskave vedno znova dokazujejo tudi, da rokopisne zabeležke vodijo do boljšega razumevanja konceptov kot tipkanje, ker učenca, dijaka in študenta prisiljujejo v ponovno obdelavo zapisanega, računalniški, dobesedni zapiski, pa ne (Lee, B.J., 2021) Najnovejše nevrofiziološke študije (EEG) so l. 2023/2024 pokazale, da je pisanje z roko, ki aktivira bolj razvejane možganske mreže kot tipkanje, ključno pri kodiranju informacij v dolgoročni spomin (tipkanje in tapkanje pa ne). Najnovejša raziskava (2025) o zgodnjem opismenjevanju celo opozarja, da zamenjava vaje rokopisa s tipkanjem lahko zavira začetne korake v učenju črk in branja (Ibaibarriaga, G & al.).

Zakaj je tako? Ko se otrok uči pisanja, s svojo roko oblikuje vse obline, štrline in zavoje posamezne črke in njene povezave z drugimi črkami. Črka postopoma nastaja pred njim, kar lahko čuti, vidi, sliši in včasih (če, na primer, uporablja flomaster) tudi voha. S tem se aktivirajo in med seboj povezujejo številni možganski centri, kar pripomore k boljšemu pomnenju, oblikovanju spominov in priklicu. Pri tipkanju (tapkanju) pa z enakim gibom “oblikujemo” vsako črko, ki se na enak način, že v celoti izpisana, pojavi na ekranu. Možgani pri tem nimajo veliko dela, roke in prsti pa še manj, kar je posebej škodljivo tja do 10. leta, ko se otroci še učijo brati in pisati.

Ugotovljeno je bilo tudi, da vadba pisanja na roko ne izboljšuje zgolj natančnosti črkovanja (Cunningham in Stanovich, 1990) ter spomina in priklica (Longcamp et al., 2006), temveč tudi olajša prepoznavanje in razumevanje črk (Longcamp et al., 2005, 2008; Li in James, 2016). O tovrstnih koristih za učenje poročajo ne glede na to, ali posameznik piše na roko, s tradicionalnim pisalom ali svinčnikom, ali pa z digitalnim peresom (Osugi et al., 2019). Možganske raziskave prav tako kažejo, da na učenje ne vpliva katera koli motorična dejavnost, temveč da je ključno natančno usklajevanje zapletenih gibov roke pri skrbnem oblikovanju vsake črke s peresom (Pei et al., 2021). Očitno pero sproži drugačne osnovne nevrološke procese, ki možganom zagotavljajo optimalne pogoje za učenje in pomnjenje.

Mnogi učitelji zato menijo, da računalniki (in internet) delujejo kot moteč dejavnik, saj odvračajo pozornost od razprave pri pouku in od učenja študentov (npr. Yamamoto, 2007). V nasprotju s tem pa študenti pogosto poročajo, da verjamejo, da so prenosni računalniki pri pouku koristni (npr. Barak, Lipson in Lerman, 2006). In, kar je še posebej zanimiv fenomen, tudi kadar študenti priznajo, da so prenosniki moteči, so prepričani, da koristi presegajo slabosti (Kay in Lauricella, 2011).

V tej (bolj navidezni) dilemi, empirične raziskave večinoma podpirajo stališče visokošolskih učiteljev: ugotavljajo, da študenti, ki pri predavanjih uporabljajo prenosnike, niso osredotočeni na pouk (Kay in Lauricella, 2011; Sovern, 2013), dosegajo slabše akademske rezultate (Fried, 2008; Kraushaar in Novak, 2010) in so celo sami manj zadovoljni s svojim izobraževanjem kot njihovi vrstniki, ki pri pouku ne uporabljajo prenosnikov (Wurst, Smarkola in Gaffney, 2008)

Pandemija je slepo digitalizacijo šol še pospešila, vendar je postala tudi nekakšen “naravni eksperiment”, ki je pokazal meje zaslonov v izobraževanju. UNESCO tako v svojem Global Education Monitoring poročilu 2023 izrecno opozarja, da je treba tehnologijo v razrede uvajati samo takrat, ko verodostojno podpira učne izide, sicer lahko poveča neenakosti, razprši pozornost in odpre vprašanja zasebnosti. (UNESCO: Technology in Education: A Tool on Whose Terms, 2023). Slovenske šolske oblasti so ta na dejstvih oblikovana priporočila očitno očitno namerno spregledale, saj šole, šolarje in učitelje potiskajo v nebrzdano digitalizacijo. 

V istem obdobju so tudi OECD jevi podatki iz raziskave PISA 2022 pokazali močno negativno povezanost med prostočasno uporabo digitalnih naprav in dosežki, ter razširjenim motenjem pozornosti zaradi lastnih zaslonov in zaslonov vrstnikov. Poročilo OECD navaja, da so prepovedi pametnih telefonov ena od redkih šolskih politik z zaznavnim vplivom – seveda pod pogojem, da se dosledno uveljavljajo (OECD: Students, digital devices and success, 2024). V Sloveniji se očitno ne, saj aktualni minister za izobraževanje meni, da so pametni telefoni lahko varno in nemoteče spravljeni kar v šolskih torbah. Pa to še ni vse: medtem ko nekatere države ponovno vlagajo v tiskane učbenike in se odpovedujejo digitalnim (npr. slovenski vzornici Finska, Švedska: cilj “en učbenik na učenca na predmet"), slovenske šolske oblasti pametne telefone, s pomočjo večstranskih, plačanih oglasov v časopisju priporočajo celo kot učne pripomočke! In da bo absurd še večji: priporočajo jih kot pripomočke za lažje učenje branja na začetku OŠ! Si predstavljate učenje branja na 5 x 10 cm veliki površini, na katero pišete s prstom?! Ne? Spoznajte, KOBI! Kaj sploh je KOBI (ki je plačljiva aplikacija)? Takole se predstavlja (https://kobiapp.io/sl/; zajem: september 2025): 

"KOBI je posebna aplikacija za mobilne telefone (!) in tablice, namenjena treningu branja, v njej najdeš vse na enem mestu. 

KOBI besedilo preoblikuje tako, da je bolj primerno za učenje branja.

Velike črke, primerni fonti, razmak med vrsticami in besedami, obarvane črke in sprememba v velike tiskane črke. Vse je popolnoma prilagodljivo!"

Prilagodljivost, to je v digitalni perspektivi torej ključna lastnost branja: lahko si izbiraš barvo ozadja, barvo črk, velikost črk, samo, da je bolj zabavno. Če se pri tem naučiš tudi brati očitno ni tako pomembno. Predvsem pa ni očitno nihče pomislil, kako bosta tako priučena bralka in bralec brala izven umetnega digitalnega okolja, v analognem, natisnjenem svetu, kjer barv ozadja in velikosti črk ni mogoče poljubno prilagajati? 

Pa to sploh še ni vse. Učenje branja je v šoli ponavadi vzporedno z učenjem pisanja, kako pa KOBI rešuje to zagato? Ni problema, saj imamo vendar prste! S prstom drsiš in tapkaš po zaslonu in glej - črka! KOBI pozna tudi tekmovanja v risanju s prstom po zaslonu: kdor s prstom na zaslon nariše najlepšo risbico, dobi nagrado! Skratka, KOBI je poln nagrad in podkupnin, ki naj šolarja predvsem zadržijo na zaslonu, veliko manj pa ga učijo brati. 

To - učenje branja in pisanja na telefonih - je nedvomno prelomna točka, na kateri digitalizacija šolstva prehaja v nevarno in škodljivo digitaliziranje šolarjev, ki utegnejo s fiksiranjem na zaslone ostati brez osnovnih finomotoričnih spretnosti, potrebnih za pisanje in številne druge vsakodnevne dejavnosti, ne nazadnje tudi za samo digitalno delo. In zdi se, da vseprisotna "sproščujočost" zaslonov, tudi zunaj šolskega okolja, že vpliva na šolske navade in dosežke. Lanskoletni rezultati  nacionalnega preverjanja (vir: Republiški izpitni center) znanja za 3., 6. in 9. razred pri slovenščini namreč kažejo na zanimivo, a zaskrbljujočo preslikavo digitalnih navad v analogne: najbolje reševane naloge, na vseh treh stopnjah, so bile naloge, kjer je bilo za pravilni odgovor potrebno nekaj obkrožiti, podčrtati, prečrtati ali povezati. Povsem "grafične" dejavnosti torej, kjer jezika (pisanja) sploh ni potrebno uporabljati, in v digitalnem svetu, na zaslonih, odgovarjajo prav univerzalnemu drsenju in tapkanju. Najslabše reševane naloge pa so bile tiste, kjer je bilo potrebno uporabiti jezik: tvoriti preproste povedi ali dve povedi združiti v eno ... Morda bi se Ministrstvo za vzgojo in izobraževanje iz tega lahko kaj naučilo.

Besedilo prvič objavljeno: Sobotna priloga, 21. 2. 2026