PREROKI PREVARE

- mag. Andrej Korošak, dipl. psih. -

Kadar demokratično družbo razjedajo notranji konflikti tako močno, da se zdi konec blizu, se nujno pojavljajo demagogi, populisti ali »preroki prevare« kakor jim pravita sociologa Leo Lowenthal in Norbert Guterman, nemška imigranta v ZDA, ki sta najbolj neposredno izkusila brutalnost nacističnega režima. Njuna knjiga z istim naslovom (Prophets of Deceit), izdana davnega leta 1949, kaže osupljivo podobnost z današnjimi nedemokratičnimi družbenimi trendi. Njuno delo je temeljita psihosocialna analiza medijskega propagandnega gradiva ameriških fašistov, ki so bili dejavni v 30. in 40. letih prejšnjega stoletja, vendar ne deluje niti najmanj zastarelo, ravno nasprotno, preseneča s svojo aktualnostjo in je nekakšen poduk, kakšne so posledice, če demokracija zataji.

Temeljno spoznanje je ravno v tem, da goljufiva demagogija, desničarski populizem zmeraj teži k ciljem, ki vodijo široke ljudske množice ravno v nasprotno smer od njihovih najbolj vitalnih interesov. Dobesedno jih prepelje žejne preko vode, jih preslepi, ne da bi se tega zavedali. V ta namen uporablja psihološke trike, ki imajo natančno določen cilj socialne spremembe. Gre seveda za totalno manipulacijo množic, saj je populizem prazen, ne ponuja ničesar resnično vrednega, ravno obratno, za najbolj kompleksne družbene probleme ponuja preveč enostavne rešitve ali jih celo poglablja. Edini cilj populista je z zlorabo svoje socialne moči, kjer imajo posebno mesto persuazivne komunikacijske strategije, pridobiti nekritične množice na svojo stran. To je toliko lažje, saj dandanes socialna realnost postaja vse bolj neulovljiva, možnosti neposredne izkušnje ali svobodnega odločanja pa so omejene.

Na kakšen način zapeljujejo populisti?

V odnosu med agitatorjem (populistom) in lahkoverno množico gre za podobnost z zapeljevanjem, ko nobena stran ni čisto pasivna, saj gre zmeraj za vzajemno igro zavestnih in nezavednih motivov, kjer ni vselej jasno, kdo je iniciator. Prerok prevare izrablja občutja domačnosti, intimnosti in bližine z množico tako, da cilja na podobnost skupnih interesov. Pikantne podrobnosti iz njegovega vsakdanjega življenja še podžigajo radovednost množice, včasih se v ta namen približa celo robu škandala.

Del skrivnosti njegove karizme je v tem, da jim odpre svoje srce na stežaj, tako da isto storijo tudi sami. Svojo namišljeno trnovo življenjsko pot še potencira. Zna se samoponižati, samo da jim zleze pod kožo. Ima se za »velikega malega človeka«, po eni strani poudarja svojo preprostost, to, da izhaja iz njihove sredine, po drugi pa je zahvaljujoč svojim izjemnim talentom upravičen do posebnega statusa in zato zmožen prevzeti vodenje tega spontanega gibanja. Skrivnost tiči v hkratni podobnosti in nedosegljivosti, vzvišenosti.

Tako pritegne k sebi odvisne, manj osebnostno integrirane posameznike, saj ravno ti iščejo uteho v simbiozi z močnim vodjem. Kaže se jim kot časten in nedolžen, je svojevrsten mučenik, žrtev vseh mogočih zarot in krivic. Kljub velikemu trpljenju in preganjanju je zmeraj z nadčloveškimi napori izšel kot zmagovalec. Deluje kot nekakšen vrhovni svečenik ali mojster posvečen v skrito znanje, in s to magično avreolo vzdržuje odvisnost sledilcev. Poudarja samožrtvovanje in k popolni predanosti nagovarja ostale. Je nekakšen posrednik, medij, skozi katerega se množica izraža, je tisto, kar vsi potihoma skrivajo v sebi in o čemer le šepetajo. Je dobesedno njihov glas, kot bi rekel Trump. Sledilci živijo skozi njega, saj je zunanji nadomestek njihovih labilnih osebnosti.

Vsebina populistove kritike

Katere so teme, problemi, ki jih naslavlja populistični agitator? Ugotavljamo, da gre za univerzalni nabor populistične kritike, kjer ni bistvenih razlik med tisto iz 30-ih let prejšnjega stoletja in današnjim časom. V bistvu gre zmeraj za popačene verzije temeljnih družbenih problemov.

Najprej je tu ekonomska tematika. Neverjetno, celo dobesedno se ponavljajo iste formulacije npr. „tujci vam bodo jemali vaše službe, vaš denar, medtem ko bomo mi tolkli revščino“. Pomembna tema je moralna izprijenost vseh mogočih družbenih škodljivcev in nenazadnje zaskrbljenost zaradi stanja v nacionalni kulturi. Spomniti se velja, kakšno gonjo je pri nas desnica zagnala zoper slovenske kulturnike, ko jih je ozmerjala s perverzneži, delomrzneži, ki revnim in nezaposlenim jemljejo vsakdanji kruh. Seznam kritike seveda ni dokončen, agitator ga lahko poljubno razširja, pač v odvisnosti od potreb oz. aktualne situacije, pri čemer je ključni kriterij globina emocij, za katere oceni, da se lahko vzbudijo ob razkrivanju povsem specifičnih tem.

Največjo mobilizacijsko moč imajo občutja nezaupanja, odvisnosti, izključevanja, pa anksioznosti in razočaranja. Vse to predstavlja nekakšen psihopatološki sindrom družbenega zatiranja, gre za posplošen, kroničen občutek nelagodja, zmedenosti, izolacije, notranjega trpljenja, morda celo podoben tistemu, kar je s pojmom anomije mislil že Durkheim. Teh afektov posamezniki ne zmorejo pripisati nekim objektivnim, zlahka določljivim vzrokom, zato so še posebej dojemljivi za populistove manipulacije.

Zahrbtni manever odvračanja od bistva problemov

Toda populistov namen ni bistveno spremeniti deprivilegirani položaj sledilcev, nasprotno, s perfidnimi manipulacijami jih peha zmeraj globlje v brezno notranje konfliktnosti. Tako jih ima dobesedno v šahu, saj sami ne zmorejo spoznati resničnih razlogov lastne bede in to predvsem zaradi nezavednih inhibicij, ki izvirajo iz zavračanja osvobajanja, odpora zoper vsemogočne zunanje avtoritete. Tudi ko gre za usmerjanje srda na družbene elite, kot npr. koruptivne politike, bančnike, gospodarstvenike, prerok prevare nikoli ne napade krivičnega družbenega reda, neoliberalnega gospostva. Nikoli ne ščuva proti etabliranim družbenim institucijam, ampak kvečjemu zoper konkretne skupine ali posameznike. Vse, kar potrebujemo, je le malo več reda. Dobro vé, kdaj je treba ustaviti »revolucionarni« zanos, sledilce pušča v neskončnem suspenzu, brez dokončnega klimaksa. S tem vzdržuje status quo.

Takšno je njegovo ljudsko gibanje – gibanje zaradi sebe samega, prazna obljuba velikih sprememb, ki nikoli ne pridejo! Ustvarja se nekakšen psevdorevolt, ki zakriva bistvo problemov in usmerja prevarane množice k populističnim reakcionarnim ciljem. Ravno tukaj gre za temeljno razliko od ciljev pravega družbenega reformatorja ali revolucionarja, kateri stremi k ozaveščanju o resničnih vzrokih družbene represije. Populistovi predlogi so neznosno lahkotni, rešitve včasih prav smešno popreproščene, podobne fantazijam ali dnevnemu sanjarjenju. Na vse kriplje si prizadeva okrniti razredno zavest in otopiti ost razrednega boja, kar je dokaz njegove konservativne, reakcionarne narave. Skratka, poudarek je na iracionalnem in nezavednem, ne pa na analitičnem, racionalnem ali ozaveščenem. Ključni odločevalci tako še naprej ostajajo isti, zmanipulirane množice avtoritarnih sledilcev pa ostajajo praznih rok, njihova vloga je le opravljanje umazanega dela »čiščenja družbene umazanije«, torej nenehni boj zoper zaklete sovražnike. Zato je za vladajoči razred v današnji neoliberalni družbi tako zelo pomembno, da množice čim manj vedo o resničnih vzrokih svoje izkoriščenosti, pri čemer mu desničarski populizem pride še kako prav.

Ustvarjanje sovražnega sveta

Ni naključje, da populist namenoma potencira percepcijo zunanjega sveta kot nečesa nevarnega, sovražnega, vse do paranoičnega sumničenja. Zakaj? Splošno nezaupanje je namreč nujni predpogoj za razcep zavesti na izključujoče se kategorije: „mi“ in „oni“, „prijatelji“ in „sovražniki“. Noben populist ni uspešen, če ne seje razdora in sovraštva med ljudi, saj je to nujni pogoj njegovega nadvladovanja. Družbena integracija, vzajemnost, empatija, ne gredo skupaj s populistično manipulacijo!

Prerok prevare si lahko privošči celo omalovažujoč odnos do svojih sledilcev, na glas poudarja ravno tisto, česar se sami sramujejo, a to prikrivajo, namreč, da so »zgube«, nevedni, inferiorni, drugorazredni. Ko jih namreč poniža do te mere, lahko obljublja, da se bo zanje zavzel. Množice se lahko potem brezskrbno predajajo ugodju odvisnosti, latentnemu mazohizmu, simbiotična vez postane popolna. Pomanjkljivosti postanejo tako nekaj vrednega, ponižani in razžaljeni del nekakšne nove elite izbrancev, za katere skrbi vsemogočna avtoriteta. Prav zato je tak prerok še posebej zainteresiran za »malega« človeka.

V njegovih nastopih se stalno ponavljajo ene in iste sintagme, kot npr. »nevidna roka«, »hobotnica«, pri nas pa »strici iz ozadja«. Namenoma gre za nejasne, nedefinirane pojme, s čimer pri sledilcih vzdržuje nezaupanje v obstoječi pravni red in institucije, ki se niso zmožne kosati se z zlom, zato so potrebni izredni ukrepi. Od tu, pa do odkritega hujskanja k nasilnim dejanjem, je le korak. Negativni afekti se še okrepijo ob konkretnih informacijah o privilegijih, ki bi jih naj uživale osovražene skupine.

Splošno nezadovoljstvo ljudskih množic spodbuja še razočaranje glede univerzalnih idealov in vrednot. Prerok prevare z dvoumno razlago namensko ustvarja konfuzijo: po eni strani jih zagovarja, po drugi kritizira, celo pojme, kot so demokracija, svoboda, enakost. Vse je relativno. Razlika med lažjo in resnico je brez pomena, obe sta le sredstvo za doseganje drugih ciljev. Namesto razločevanja med dobrim in slabim zavrže oboje. Pogosto sprevrže pomen temeljnih vrednot, da jih napolni z lastno interpretacijo. Njegovo doktrino predstavlja amoralni oportunizem. Demokratično ureditev, sistem, ki zagotavlja pravico manjšinam, transformira v sistem privilegijev večine. Tako postane represija nad manjšinami legitimno sredstvo vladanja večine. Tolerantnost vidi kot neumno sentimentalnost, kot slabost, ki se ji je treba odreči zaradi nuje po preživetju. Rasna ali socialna enakost je nekaj absurdnega, tako v biološkem, kot zdravorazumskem pomenu.

Njegovo agendo zato ne poganja ljubezen, ampak strah. Od tu vizija totalne katastrofe, neizbežnega uničenja, kaosa, namesto iskanja racionalnih rešitev zapletenih družbenih problemov. Pri vzbujanju čim večje stopnje strahu posega po razširjenih stereotipih glede vsega, kar je tuje ali neznano. Strah postane vseprisoten in neskončen, ravno tako, kot prej zarota.

Sovražnik, ki nikoli ne spi

Identifikacija eksplicitnega sovražnika je ključna. Gre za dobro znan nezavedni mehanizem projekcije, kjer se krivda za lastne nesprejemljive notranje vzgibe ali invalidno samopodobo prenese na nekoga drugega, ki je ob tem še predmet predsodkov, s čimer je ta proces lažje izvedljiv. Univerzalni sovražniki so v imaginariju desničarskih prerokov prevare skorajda invariantni – koruptivna vlada, ki je na oblasti, nasprotna politična provenienca, del ekonomske elite, predvsem pa široka plejada deprivilegiranih manjšin (begunci, priseljenci, brezdomci, pripadniki drugih ras, LGBT itd.).

Sovražnik je utelešenje izvornega, absolutnega zla. Če je zmaga nad sovražnikom pri pravih revolucionarnih gibanjih le sredstvo za dosego višjih ciljev, je popolno izkoreninjenje zakletega nasprotnika pri ekstremistični desnici vzvišeno poslanstvo samo po sebi. Ne obstaja ničesar bolj posvečenega. V ospredju je fantazma o neuničljivi, večni naravi sovražnika, zato ga je potrebno znova in znova uničevati. Za enim sovražnikom že preži drugi, eni verziji sovražnika takoj sledi druga. Avtorja pronicljivo govorita o neskončnem striptizu. Psihodinamika, ki to pojasnjuje, teži le k delni razbremenitvi nakopičene frustracijske agresivnosti, kar populist prav dobro vé in s tem tudi manipulira, saj bi dokončna razrešitev konfliktnosti njegovih privržencev predstavljala tudi konec večnega procesa mobilizacije. Ker sovražnik nikoli ne spi in nikoli ne veš od kod prihaja ter v kakšne oblike se prelevi, je potrebna stalna budnost!

Nasprotnik je preprosto tujek v družbenem telesu, je nepomirljiv antipod, popolnoma nezdružljiva, neznosna substanca, zato je možna alternativa samo »mi« ali »oni«. Neskončno večplastnost sveta goljufivi prerok neznosno poenostavlja, tlači v ti dve nepomirljivi kategoriji, perpetuira večno dihotomijo. To izključevanje upravičujejo temeljne, predestinirane karakteristike človeške vrste. V ta namen poseže tudi po psevdobiologističnih razlagah, pravzaprav zlorabah znanstvenih spoznanj, npr. o rasni genetski neenakosti, intelektualni inferiornosti itd., da bi karseda nazorno prikazal globok razkol in upravičil diskriminacijo.

Etiketiranje nasprotnika kot nevarnega in nemočnega hkrati, je le navidez absurdno. Gre za prispodobo volka v ovčji preobleki. Dehumanizaciji nasprotnika se pridruži še sugestija o njegovi šibkosti. Takšno brezvredno nižje bitje si ne zasluži simpatije, zato ga je lažje zatirati, s čimer se izognemo občutkom krivde. In klic k nasilju nad žrtvami je v bistvu neke vrste »psihoterapevtsko« sredstvo za ventiliranje frustracij. Gre za »kljuvalni red«, kot ga poznamo v živalskem carstvu. Zaničevana »nižja bitja« so le dobrodošel ventil, ki omogoča frustriranim, zmanipuliranim množicam ohranjanje samospoštovanja in odvračanje nevarnosti zdrsa na dno družbene lestvice. A nobena osovražena skupina nima lastne, neodvisne identitete, vse so nerazločljive, podobne druga drugi. Levičarje, begunce, pripadnike manjšin, homoseksualce meče populist v isti koš. Namen je odrekanje individualnosti, kot konstituante človeškosti. Brezmejnemu sovraštvu in agresivnosti, je s tem omogočena prosta pot.

Oblikovanje vizije »novega človeka«

Kakšni so klišeji, ki jih kreira prerok prevare o nosilcih novega reda? Zagotovo nacionalistični, patriotizem je na prvem mestu. Skupinsko pripadnost utemeljuje z izbrano raso, narodom, tradicijo, ni redka niti religiozna argumentacija (izjemen, od Boga izvoljen narod). Sledilci tako slepo verjamejo, da je njihovo preživetje odvisno izključno od te ekskluzivne skupinske pripadnosti in od podrejanja oboževani avtoriteti.

Da bi pod svojo zastavo združil vso raznoliko množico, mora prerok preseči tradicionalne politične in socialne delitve. Nujno mora uspeti skupinska identifikacija. Zato se obrača na enotno skupnost nacije, sledilcem šepeta na uho, da so nekaj posebnega, izvoljenega, elitnega, pri čemer je glavni smoter tega manevra jasna diferenciacija od nasprotnikov, od »onih«. Logični paradoks, da bi elita potemtakem predstavljala veliko večino populacije, ga sploh ne moti. Ko jih prepričuje, uporablja diskurz konservativizma. Govori o drugorazrednih, marginalnih, ponižanih in razžaljenih, posebno zamero goji do intelektualcev. Zavzema se za preprostega, nesofisticiranega človeka, ki ga vodijo naravni, neinhibirani afekti. V takšnem eksplicitnem anti-intelektualizmu ni nič naključnega, agitator nagonsko vé, od kod lahko pričakuje najbolj neusmiljeno kritiko. Vso racionalnost zviška zavrne, vrednote razsvetljenstva tepta ob vsaki priložnosti. Demokratična razprava in javno soočanje različnih mnenj sta jalova, tisto kar terja sedanji trenutek je brezkompromisna akcija.

Ko se nekritična masa sledilcev odpove samokontroli, racionalnosti, ko se dokončno poenoti in doseže skupinsko identifikacijo, jih ima populist v brezmejni oblasti. Kot v hipnotičnem transu so pripravljeni izpolnjevati vse njegove ukaze, ob tem jim daje občutek izjemnosti in superiornosti. Ne obljublja jim boljšega življenja, ampak soudeležbo pri nečem višjem, herojskem, to je pri delitvi moči in samožrtvovanju ter nadvladovanju »tistim nižjim«. Dovoljuje jim, da se prepustijo nasilju, celo sadizmu nad »grešnimi kozli«, dopoveduje jim, da je to nekaj naravnega, neizbežnega, celo hvalevrednega.

V pravem pomenu besede postanejo sledilci psi čuvaji tega novega družbenega reda. Prerok prevare jih preslepi tako, da postanejo absolutno poslušni posamezniki brez lastnega jaza, le slepo orodje za dosego končnih ciljev: oblikovanja močne policijske države, ukinjanja demokracije in državljanskih pravic, iztrebljenja zakletih sovražnikov. Goljufivi prerok objektivno deluje tako, da ohranja pogoje, ki so sprva sploh privedli do družbene krize.

Kaj poreči ob koncu prispevka, ki ga je navdahnila zaprašena, zdavnaj pozabljena knjiga izpred mnogih desetletij? Morda to, da je skrajni čas, da vzamemo smrtno resno znano Brechtovo opozorilo: "Knjiga je orožje, vzami jo v roke!". In da nekaj ukrenemo zoper populistične preroke prevare, dokler je še mogoče...