ODGOVOR UROŠA LIPUŠČKA IN INKRIMINIRAN TEKST

Ko kritika postane »tuja propaganda«?

Poročilo pred nekaj dnevi ustanovljenega  navidezno  neodvisnega  (civilnodružbenega)  inštituta Trivelis o opredelitvi  tujega manipuliranja z informacijami in vmešavanja (FIMI), ki ga, kot berem, financira Ministrstvo za obrambo, poskuša prikazati moj zapis na Facebooku o zasedanju Parlamentarne skupščine Nata v Ljubljani 14. oktobra 2025 kot del širše oziroma dobro organizirane ruske propagande. Omenjeno analizo, ki kot domnevno glavnega ruskega propagandista poimensko analizira samo mene, so nekritično povzeli tudi nekateri vodilni slovenski mediji, zato sem dolžan naslednja pojasnila.

Takšne oznake so zelo resne in zato zahtevajo dosledno metodološko utemeljitev. Odpirajo temeljno vprašanje, kje poteka meja med legitimno domačo politično kritiko in dejanskim tujim vmešavanjem v naš informacijski prostor.

Moja objava na Facebooku (FB), ki je sprožila omenjeno analizo, sodi v žanr političnega komentarja (objavljena je na koncu tega besedila). Kritizira oboroževanje, vlogo Nata in EU ter opozarja na domnevne posledice za socialno državo. Takšna stališča niso nova niti niso značilna zgolj za aktualni kontekst vojne v Ukrajini. V evropskem prostoru so del dolgoletne pacifistične, socialne in protivojne tradicije – od razprav o vietnamski vojni do nasprotovanja vojni v Iraku itd. Sama vsebina torej ne more biti dokaz tujega vmešavanja.

Osrednji argument poročila, ki je objavo označilo kot del ruske informacijske kampanje, temelji na domnevnem ujemanju njenih vsebinskih poudarkov z narativi, ki se pojavljajo v ruskih medijih. Takšna logika pomeni nevarno poenostavljanje. Narativna podobnost namreč sama po sebi ne pomeni tudi operativne povezanosti. Slednje pa avtorji te analize niso niti poskušali dokazati. Podobne argumente, podobne mojim, namreč najdemo tudi pri mnogih zahodnih akademikih, političnih strankah ter mirovnih gibanjih, ki z Rusijo nimajo nobene povezave. Če zgolj podobnost stališč zadostuje za obtožbo tujega vpliva, potem postane politični pluralizem sam po sebi sumljiv oziroma nesprejemljiv, s tem pa tudi demokratični politični sistem.

Moji kritiki opozarjajo na hitro in intenzivno širjenje moje objave ter na vlogo majhnega števila zelo aktivnih profilov. To so lahko legitimni indikatorji glede na dejstvo, da med Rusijo in EU poteka očitno zelo intenzivna informacijska vojna. Toda brez primerjave z drugimi mojimi objavami na FB in odzivi v istem časovnem intervalu trditve avtorjev te analize ostajajo na ravni insinuacije. Visoka stopnja angažmaja je v polariziranih razmerah lahko namreč tudi posledica domače politične mobilizacije, kar potrjuje dejstvo, da moje objave na FB na mesec dosegajo tudi do milijon ogledov in da sem preprosto zasut s prošnjami za predavanja širom Slovenije. Samo v februarju bi moral imeti šest predavanj o aktualnih političnih razmerah. To potrjuje, prvič, da me del javnosti vidi kot kredibilnega sogovornika, in drugič, da javnost zaradi cenzure, ki je zajela vodilne slovenske medije, želi slišati tudi argumente z druge, mirovniške strani, ki je odrinjena na rob medijske krajine. Tudi sam sem opazil, da imajo  moji prispevki na FB posebej  ob hudih krizah in dogodkih, npr., ugrabitev venezuelskega predsednika Madure,  že po nekaj urah  po objavi za naše razmere, zelo visoko število bralcev.

Najresnejša metodološka pomanjkljivost avtorjev te študije je odsotnost kakršnih koli neposrednih dokazov o vplivu tujega, v tem primeru kakšnega ruskega akterja. Ni sledu o kakršni koli tehnični analizi, ni povezave z znanimi ruskimi vplivnimi mrežami, ni primerjave oziroma sinhronizacije z drugimi primeri v tujini. Oznaka »ruska propaganda« tako temelji na domnevah, ne na dokazih.

Boj proti tujemu manipuliranju z informacijami (ne samo z ruske, ampak tudi z nam prijateljske strani držav oziroma njihovih obveščevalnih služb) v naše notranje zadeve je brez dvoma nujen. Toda če se pojem legitimne kritike uporablja preohlapno, tvega, da postane politična oznaka oziroma anatema, ne pa legitimno analitično orodje. V takšnem okolju (sem sodi tudi Slovenija kot država s kratkotrajno demokratično tradicijo) postane legitimna kritika oblasti hitro varnostni problem, kar dolgoročno ne krepi, temveč ogroža naš demokratični politični ustroj.

Preširoka, metodološko nezadostno in slabo utemeljena raba pojma FIMI, kot v navedenem mojem primeru, predstavlja resno tveganje za naš demokratični ustroj. Presenečen sem, da sta si avtorja dovolila tako grobe metodološke pomanjkljivosti. Analiza me spominja na podobne ideološko ozke študije, ki sem jih proučeval, posebej s strani  CIE in sovjetske KGB  iz obdobja, ko je bila hladna vojna na višku.

Vprašanje ni, ali obstaja hibridna informacijska vojna – ta brez dvoma obstaja. Vprašanje je, ali si lahko privoščimo, da brez trdnih dokazov v njen okvir uvrščamo tudi domače kritične politične komentarje. Demokracija namreč ne propade le zaradi tujega vmešavanja, temveč tudi takrat, ko začne dvomiti v lastno sposobnost prenašati kritiko. Omenjena študija je zato nesprejemljiv in zelo škodljiv politični pamflet.

V tem okviru bi opozoril še na en zelo negativen vidik omenjene kritične študije. Avtorja sta očitno razpolagala z zelo natančnimi podatki delovanja Facebooka: z minutnim merjenjem odziva, podatki o vseh sledilcih, vseh skupinah, ki so članek delile enkrat ali večkrat itd. Iz podatkov, ki sta jih navedla, je jasno ne samo, da je Facebook strogo nadzorovan medij (to smo vedeli že doslej), ampak tudi, da lahko oblasti izdelajo podrobne sezname kritično razpoloženih ljudi. Ti podatki bodo lahko uporabljeni v neki novi potencialni noči dolgih nožev. Orwell je  torej tudi med nami. Nekateri evropski politiki že delujejo v tej smeri.

Ministrstvo za obrambo, ki financira to dejavnost, je dolžno, da v okviru javnega financiranja zagotovi najvišje možne strokovne standarde delovanja takšnih inštitucij. Osebno pa sporočam, da se bom zaradi morebitnih manipulacij z mojimi teksti do volitev vzdržal komentiranja tem, ki so povezane z notranjo politiko.

Uroš Lipušček

INKRIMINIRAN TEKST:

Slovenski " Patrioti"  

Predsednik vlade Robert Golob nas je na skupščini držav članic NATA, ki je zasedala v Ljubljani, »razveselil« z napovedjo, da bo Slovenija za ukrajinsko vojsko kupovala ameriške rakete zemlja–zrak. Podrobnosti tega »nakupa stoletja« so seveda državna skrivnost. Ukrajinska vojska uporablja štiri vrste ameriških raket. Zelo verjetno bo Slovenija kupovala prestrezne rakete za sisteme protizračne obrambe Patriot, ki branijo najpomembnejše energetske objekte. Vsaka od teh raket stane od 3,5 do 6 milijonov dolarjev, odvisno od tipa. Ameriška podjetja izdelajo na leto samo okoli 500 takšnih raket.

Zaradi velike porabe teh raket (okoli 1.000), ki jih je doslej izstrelila ukrajinska vojska, in velikega števila raket, ki so jih nedavno uporabili v Izraelu, so zaloge teh raket na doslej najnižji ravni. Za sestrelitev vsake ruske rakete porabijo povprečno dve raketi. Učinkovitost sistemov Patriot naj bi bila po uradnih podatkih med 80 in 90 %. V zalivski vojni so bile učinkovite le v približno 25 %. Po neuradnih ocenah, ki se pojavljajo celo v ukrajinskih medijih, naj bi njihova učinkovitost zaradi izboljšav na ruskih raketah padla na zgolj 6 %.

Kakorkoli, z nakupom raket za ukrajinsko vojsko se bo Slovenija neposredno vpletla v vojno v Ukrajini. Za takšen sklep ne bi bil dovolj le sklep vlade in odobritev parlamenta, ampak tudi nacionalni referendum. Prepričan sem, da večina javnosti ne bi podprla nakupovanja orožja za ukrajinsko vojsko, pa tudi brezpogojno pristajanje naših političnih elit na Trumpovo ultimativno zahtevo, da morajo članice NATA poslej za oboroževanje namenjati kar 5 % družbenega produkta — kar v našem primeru pomeni okoli 20 % državnega proračuna.

Uresničitev teh zahtev pomeni na evropski ravni odpoved socialni državi, pa naj politiki vseh vrst še tako zagotavljajo, da se to ne bo zgodilo. Evropske države so namreč v vse večji gospodarski krizi. Na skupščini NATA ni bilo, kolikor je mogoče razbrati iz poročanja naših medijev, niti besede o miru, ampak samo o orožju. Predsednik vlade nas je očitno včlanil v tako imenovano skupino »voljnih« držav, v kateri je bilo doslej sedem držav. Nekatere države, na primer Madžarska, ostro nasprotujejo militarizaciji EU oziroma pripravam na vojno z Rusijo.

Ukrajinski predsednik Zelenski, ki mu je maja lanskega leta potekel mandat, naj bi po trditvah ameriške kongresnice Anne Paulin vsak mesec prenakazal na nek svoj račun v eni od saudskih bank 50 milijonov dolarjev. Poleg tega zahteva od EU vsak mesec vsaj 1,5 milijarde evrov samo za delovanje države. Do septembra so države članice EU Ukrajini obljubile 63 milijard evrov vojaške pomoči; trenutno pa poteka razprava o tem, da bi konfiscirali približno 210 milijard dolarjev ruskih državnih rezerv, ki so deponirane predvsem v belgijskih bankah. Države članice EU naj bi garantirale ta posel, Ukrajina pa naj bi denar vrnila šele, ko ji bo Rusija plačala vojno odškodnino — kar je seveda le teoretična možnost. Ukrajinsko  vojno bomo plačevali očitno še veliko let.

Namesto da bi EU vlagala denar v raziskave, šolstvo, zdravstvo, socialno državo in ustrezne pokojnine, ga vse bolj usmerja — skupaj z našo državo — v orožje. Mir je v EU očitno pozabljena beseda. Samo s zaostrovanjem mednarodne napetosti se bodo namreč vladajoče elite v največjih evropskih državah obdržale na oblasti. Sklep o nakupu orožja za Ukrajino je brez dvoma »najboljša« možna popotnica predsedniku vlade Golobu za volitve v prihodnjem letu.