KRASNI NOVI SVET PREDATORJEV

- Matic Munc, psiholog -

Ali lahko leto 2020 jemljemo kot prelomno ne zgolj zaradi začetka epidemije, temveč zaradi različnih premikov na medijski in splošni družbeni sceni? Tako kot še do danes nismo opredelili vseh dolgotrajnih posledic ukrepov za časa Covid blaznice, nismo zavzeli jasnega stališča do tega, kako se naša realnost drastično spreminja na mnogih področjih, čemur sledi tudi medijsko poročanje. Občasno temu pravimo »nova realnost«, na katero se moramo navaditi. In slednje je mnogim med nami težko in preprosto neverjetno. Živimo v neverjetnih časih.

Naj spomnim ...

Leta 2021 je mlada slovenska gledališka in filmska igralka Mia Skrbinac po več letih molka izpostavila sebe in svojo zgodbo o dolgotrajnem spolnem nadlegovanju bazenu morskih psov javnega mnenja. Obtožila je namreč znanega slovenskega igralca in profesorja dramske igre Matjaža Tribušona, ki je posledično izgubil službo. Prvič se je zgodilo, da se je odstrla zavesa molka v tem delu umetniških krogov, podpora njenih stanovskih kolegic in kolegov je bila močna in skoraj enotna. To pa ne velja za ustvarjalce javnega mnenja, ki križarijo po spletnih omrežjih. Brez osnove so sledila namigovanja, da je zgolj ljubosumna, si želi denarja preko odškodnine, preobčutljiva in seveda – s svojo zgodbo »prepozna«, kar je za mnoge znak izmišljenosti dogodkov. 

V resnici gre za popolno nerazumevanje dinamike nasilja s strani priložnostnih komentatorjev. Mia je s svojim dejanjem visoke integritete in poguma spodbudila serijo sprememb, ki se jih je lotila tudi AGRFT in predvsem zadevajo sam študijski proces na Akademiji in resne razmisleke o mejah in spoštovanju v igralskem poklicu. Tribušon je neuspešno poskušal izpodbijati izredno odpoved, sojenje glede spolnega nadlegovanja pa se sploh še ni začelo, saj se z dokazili o šibkem zdravju izogiba in verjetno računa na zastaranje zadeve.

Leto kasneje, torej 2022, je novinarka, publicistka in televizijska voditeljica Katarina Keček izpovedala zgodbo spolnega napada izpred 25 let s strani člana SDS, sindikalnega voditelja in v času razkritja tudi člana programskega sveta RTV Slovenija Slavka Kmetiča. Kmetič je vse obtožbe zanikal, v zrak pa je skočil predvsem izrazito desni del medijev z ogabnimi navedbami. Med drugim, da gre za »medijsko prostituiranje«, da je njeno poreklo sporno, saj je bila izbrisana. Prav tako tudi, da zaradi smrti sina in diagnoze raka ni sposobna trezno presojati in tudi ne pisati. Kmetič je iz javnega življenja po letu 2022 izginil. Razen člankov se ni zgodilo nič.

Sredi poletja 2022 se je pojavil Instagram profil z zelo eksplicitnimi navedbami spolnih napadov kulturnika in predsednika Fotofuba Dušana Smodeja. Zelo hitro so navedbe končale v medijih in postalo je jasno, da bo potekal predkazenski postopek. Konec avgusta je samomor dovršil soustanovitelj skupine IRWIN, slovenski slikar Roman Uranjek, ki je veljal za mentorja omenjenega Smodeja. Po navedbah žrtev spolnega nasilja sta storilca delovala v dvojici ob podpori drugih ljudi na improviziranih zabavah z velikimi količinami alkohola in drog. Za nekatere se je to druženje končalo s posilstvom. Medijsko poročanje o »aferi Fotopub« se je končalo po 8. septembru 2022, ko je bila na sporedu Tarča na RTV Slovenija. 

Naslednji dan naj bi intenzivno zvonili telefoni slovenskih uredništev, kjer so bili na drugi strani člani uprav podjetij, direktorji ter drugi ugledni člani slovenske družbe in urednikom priporočili, da naj se o tem ne poroča več, saj bodo drugače umaknili oglaševanje svojih podjetij. V strahu so bili za svoje bogataške sinove, ki so se Smodejevih zabav redno udeleževali, saj je to bil nekaj časa trend na ljubljanski umetniško-podjetniški sceni. Smodej se je umaknil v tujino, kjer se svobodno udeležuje dogodkov, v Sloveniji pa mu neuspešno skušajo vročiti obtožnico.

Konec leta 2024 je v javnost prišlo ozadje dogovarjanja za spolni odnos med odraslo osebo ter domnevnim 14-letnikom. Odrasli je bil član SDS in župan Dornave Matej Zorko, ki se je za sestanek dogovarjal preko medmrežja, vendar ni vedel, da se v resnici pogovarja s skupino nekoliko starejših mladoletnikov, ki so mu nastavili past. Na srečanje je župan prišel s steklenico viskija, lubrikantom in podlogo za ležanje, naletel pa na mladeniče, ki so mu odvzeli avtomobilske ključe in ga prisilili, da se je slekel. Zorko je prijavil rop, vendar se je hitro izkazalo, da je bilo v ozadju marsikaj več. Postopek proti njemu je bil zaradi pomanjkljive zakonodaje ustavljen, župan pa je končno februarja 2025 odstopil, potem ko si je vmes premislil in tega ni želel storiti. Proti fantom še vedno poteka postopek.

V letu 2025 smo dobili največji primer spolnega, psihičnega in fizičnega nasilja v slovenskem športu. 6 nekdanjih judoistk je podrobno opisalo potek zlorab s strani trenerja Marjana Fabjana, večkratno nagrajenega mentorja in znanega Slovenca. Odziv predvsem celjske srenje je bil brutalen. Po omrežjih so sledila obtoževanja in žaljenja deklet ter slavospevi velikemu »Fabiju«, ki ne bi nikomur naredil nič žalega, le metode treninga ima nekoliko nenavadne, česar navadni ljudje ne morejo razumeti. To je trajalo nekaj mesecev, razkritja je krepil predvsem časnik Dnevnik z zapisi novinarke Tine Jereb, ki je za svoje poročanje tudi prejela nagrado Čuvaj/watchdog Društva novinarjev Slovenije. Policija je delala pospešeno v zelo obsežnem primeru. 28. oktobra 2025 je javnost izvedela, da je Policija na tožilstvo oddala ovadbe za vseh 6 primerov. Odzivi laične javnosti so potihnili, čakamo na poteze tožilstva.

Kaj delamo?

Mi vsi smo občasno člani splošne razburjene javnosti, ki v pričakovanju razpleta čakamo na opravljeno delo organov preiskave in pregona. Ob tem smo pogosto razočarani in celo besni, z moralno paniko okužena internetna svojat, ki ji tudi pripadamo, pa piše teorije zarote, po svoje razume pravni red in vedno bolj pogosto poziva k ustanovitvi vigilantskih skupin. V tej popolni zmedi smo vsi vsaj po malem umazani mrhovinarji. Naša stvar, res nullius, pa je v kakšni družbi živimo, da je možno vse opisano in da so možne tako nečloveške reakcije navadnih ljudi in včasih tudi državnih organov, namenjenih zaščiti žrtev. In naša dolžnost je, da državnim organom gledamo pod prste, kadar so prepočasni, nerodni, nepravični, ignorantski ali celo nesramni. 

Iz individualnega, ki vse tako zanima, želim prenesti debato na splošno, na univerzalno in družbeno tam, kjer je to možno. Strokovni delavci nevladnih organizacij za boj proti nasilju so zadnja leta kar dobro zasuti s klici in elektronskimi sporočili. Takšnimi in drugačnimi. Javljajo se afer željni novinarji, ki želijo hitre odgovore na zapletena vprašanja. Javljajo se žrtve spolnih zlorab izpred 30 in več let. Javljajo se svojci, prijatelji, znanci ... Javljajo se žrtve zgoraj omenjenih javnih oseb in javljajo se tudi žrtve tistih, za katera imena sploh nikoli ne boste izvedeli, ker niso javne osebe. Če je kaj dobrega v teh zadnjih nekaj letih je to, da se ljudje odzivajo. Prestrašeni, obupani, anonimni ... In naša dolžnost je, da jih varujemo. Zato ne boste od nas izvedeli podrobnosti, ker ni nobenega interesa javnosti, da to izve. Sploh nobenega! Pustite jih pri miru. Vsak in vsaka, ki imata takšno težko zgodbo, bijeta svojo težko borbo v osebnem življenju in mogoče tudi z uradnimi organi. Organizacije jim nudijo podporo in pomoč, česar mediji in javnost pač ne moremo. Pika.

Saj ni prijavila ...

Eno izmed najbolj pogostih vprašanj, ki jih dobim tudi jaz je, zakaj nekdo ne prijavi. Zakaj ni prijav? Posploševanje je vedno napačno, vendar lahko izluščim mnoge težke razloge, ki preganjajo osebe z izkušnjo spolnega nasilja. Ne bodo mi verjeli, ne moji bližnji in ne državni organi. Mogoče vse skupaj ni bilo tako hudo. Nimam dokazov. Bilo je pred časom. Želim živeti svoje življenje naprej. Komaj se zberem za vsak dan, kaj šele za izjavo na policiji. Ne bom se poniževala po sodiščih. Moj storilec je ugleden, močen, ima denar in vpliv ... Stop. Tukaj se bom ustavil. Najbolj radovedni, ki vas to vprašanje preganja, ste dobili dovolj razlogov, o katerih velja razmisliti, se v njih poglobiti. To niso dvovrstične floskule, to so resnične usode ljudi. Ustavil sem se pri uglednih in močnih, ker v drugem odstavku so bili omenjeni. O njih želite vedeti več. Vse.

Krasni novi svet predatorjev

Slovenija je relativno majhna država, ki temelji na korupciji. Takšna je bila naša tranzicija, to je naš greh zadnjih treh desetletij. Na tem temelji Slovenija, želite to vedeti ali ne želite. Konec osemdesetih let prejšnjega stoletja, ko je bila samostojna Slovenija bolj ideja, so v različnih skupinah zorele ideje osamosvojitve, ki so zahtevale povsem operativne naloge. Med drugim tudi kontrabant orožja, tehnike, sredstev ... V letu 1991 so se v ospredje pririnili takšni in drugačni krjavlji, bodoči politiki, heroji, lopovi, gospodarstveniki, lobisti, milijonarji. Sloveniji so delali usluge in Slovenija jim te usluge vrača še danes. Nekateri so po 1991 za smešne kredite kupovali prej javna stanovanja od starčkov in noro bogateli, drugi so ustanavljali fonde za privatizacijo, kjer smo državljani metali certifikate, izplen je bil zagotovljen zgolj za redke. 

V tem času so se spletle tesne vezi ljudi, ki so gradili moč in vpliv. Prijatelji s skupnimi skrivnostmi. Seveda so se nekateri organizirali v politične stranke, ki jih poznamo danes. Drugi spet so pluli zgolj po javnih službah ali gospodarstvu. To so naši vplivni javni ljudje. In tako kot je povsod so bili med njimi tudi spolni predatorji, podžgani z močjo in vplivom. Popolnoma nobene zveze to nima z ideologijo, z desnimi in levimi. Povsod so bili in so še danes. Za razliko od spolnega zlorabitelja brez vpliva, ki bo ob korektni prijavi v naši državi tudi obsojen, pa so oni zaščiteni veliko bolje. Res imajo v svojih telefonskih imenikih številkepredsednikov, odvetnikov, novinarjev in drugi javnih oseb, ki jih lahko v primeru krize pokličejo.

Družbeni sistem prikrivanja in tišine ki temelji na uslugah v preteklosti in lojalnosti v sedanjosti. Naše mreže predatorjev so mreže uglednih ljudi. Spoštovanih v javnosti. Njihova osnovna motivacija ni spolnost kot takšna, temveč zloraba moči. Vedno je v ozadju moč in še več moči. In to je zgodba, o kateri nihče noče govoriti. Ker smo na nek način vsi vpleteni. Vsi poznamo nekoga, za katerega tega res ne bi rekli in za katerega pravimo, da je bil vedno dober do nas. Mi vsi smo v mrežah, majhnih, drobnih ali velikih in močnih. Uporaba teh mrež je pogosto povsem nedolžna, ko iščete dobrega avtomehanika ali kirurga, mogoče kakšno službo za nečaka, lahko pa je izrazito zlonamerna. Meje pa so tanke, prekleto tanke.

Ali lahko mislimo na žrtve?

Tisto, kar mi budi še dodatno jezo, poleg izrazite nesposobnosti slovenskega novinarstva, da bi res zavzelo neodvisno držo, držo četrtega stebra oblasti, so seveda stališča javnosti. Vseh nas opazovalcev. Radi sodimo, pametujemo, moraliziramo ... Vendar, ko smo res zraven nečesa, kar je kaznivo in nedopustno, gledamo stran. Zdaj se kar naenkrat javljajo ljudje, ki so vse vedeli že leta. Opazovalci, ki so bili tiho. Tisti, ki niso bili neposredno prizadeti. Vsi čakajo zgolj prijave žrtev, celo silijo jih v to ... 

Čakajte malo! Poskušam vam razložiti, koliko poguma in osebne integritete zahteva prijava žrtve. Vsi vi, ki ste zgolj opazovali, vsega tega niste potrebovali. Bili ste dobre priče. Vedno. Vendar ste izbrali tišino, ker je bilo tako lažje. Ne bom se vpletal. Bodo že rešili eni drugi. Bi tako delovali tudi, če bi odvisnik iztrgal torbico starki na cesti in z njo tekel? Verjamem, da ne bi, ker ste v resnici dobri državljani. Ko pa pridemo do spolnih dejanj in to uglednih, obmolknemo. Strah nas je. Se zavedate, kako strah je šele žrtve? V tem živijo vsak dan. Tukaj nekje se začne naša skupna odgovornost, nas vseh opazovalcev, da stopimo korak naprej. Predatorji vedo, da nas imajo na kratkem. Ustvarili so si ščit ugleda in hrbet jim krijejo drugi močni. Vendar moč je v nas, navadnih ljudeh. Samo, če si jo bomo vzeli.

Kaj lahko naredimo?

Pogrešam empatijo. Pogrešam razumevanje dinamike nasilja. Pogrešam nekaj več sočutja pri novinarjih, ker ni vse zgolj dobra zgodba. Ni res, da vse žrtve samo čakajo, da bodo stopile pred kamere in vaše mikrofone. Ni tako. Vendar tudi tako se da narediti dobro zgodbo, če opravite svoje delo. Če že trdite, da ste raziskovalni novinarji, potem vsaj raziskujte. Ne bodite vendar šlampasti, četudi vas rok priganja. Odgovornost medijskega delovanja je velika, gledamo in poslušamo vas vsi – predatorji, opazovalci, predvsem pa žrtve ... Žrtve gledajo in so vedno bolj obupane. Verjemite, to ni okolje, ki je spodbudno in podporno. To je bazen morskih psov. Ne, ni res, da se lahko uradni postopki začnejo zgolj ob prijavi žrtve. To je groba laž. Organi preiskave in pregona morajo reagirati na vsak sum kaznivega dejanja, ki ga lahko poda kdorkoli. 

Potem se začne zbiranje dokazov. Vendar prvi korak lahko naredi kdorkoli, ki nekaj ve. Ali mi nekaj vemo? Očitno. Mnogi nekaj vedo. Potem prihaja čas, da poveste. Ne ob šanku. Ne v moj privatni nabiralnik, ker nisem policija. Ne gremo se rekla-kazala, če ste nekje bili, če ste nekaj videli, doživeli, potem veste. Predatorji med nami bodo naslednjič napadli nekoga, ki vam je še bližje, mogoče tudi vas. Za varnost v naši družbi je bistvenega pomena, da ustavljamo ljudi, ki to počnejo. In to ni naloga zgolj nekih imaginarnih “drugih”, to je po naših močeh dolžnost vseh nas.

Konec za danes

Velika večina spolnih zlorab iz različnih razlogov ni prijavljenih. Nekaj sem jih že naštel, čeprav posplošeno, pa vendar. Nisem pa naštel še enega. Nezaupanje v naše organe preiskave in pregona. Samo upam, da bomo lahko enkrat lahko imeli več zaupanja v delovanje državnih organov, ki ne bodo ščitili le bogatih. Znaki niso dobri. Posledice t.i. Šutarjevega zakona kažejo, da so na tnalu spet revni in šibki, ne pa močni. Čakam še na trenutek, ko bo poznan, močen in po možnosti bogat obsojen za spolno nasilje. Trenutno se vsi spretno izogibajo. 

Veliko je bilo narejenega pri Policiji v zadnjih nekaj letih, nič ne rečem. Izobraževali so se, posodobili, vendar to še zdaleč ni tisto, kar bi bil standard. Še vedno so zgodbe različne – odlično delo, nekaj vmes in zanič. Odnos do žrtev včasih zgleden, vendar tudi pogosto ponižujoč. Takšne zgodbe prihajajo prej ven kot tiste z dobrim iztekom. In ker ima javnost splošen vtis, da naša Policija na tem področju dela slabo, ljudje ne gredo tja. Pač ne. Ni zaupanja. Zaupanje se gradi dolga leta, vendar ima slovenska Policija ravno zdaj priložnost, da se pokaže kot resnični branik ljudi, potem ko so bili v času Covida v službi represije, izdajanja nezakonitih plačilnih nalogov in ko so po cesti vlekli ljudi, ker so nekje sede demonstrirali ali brali Ustavo. Madež tega, da so po ljudeh pršili solzivec ne bo šel zlahka proč. Žal. Resnično upam, da slovenska Policija strne vrste, izmed svojih zaposlenih izloči neprimerne in da vendarle z žrtvami spolnih zlorab govorijo empatične in strokovne osebe, ki jih ni malo tudi v vrstah Policije. Res nas vse čaka veliko dela, če se ga bomo lotili.

Pa se ga bomo? Nekoliko dvomim. Slavni “damage control” teče na polnih obratih. Glavna vladna stranka zagovarja župana največjega slovenskega mesta, ne glede na to, kar sem napisal v prvem odstavku. Opozicijska stranka čuva vsaj dva svoja spolna predatorja. Umetniška levica želi ohraniti lik in delo svojih umetnikov, ne glede na to, kaj so počeli. Naši varujejo naše. Lojalnost pred pravičnostjo. Seveda vedno v strahu, da bo kak skesanec povedal kaj preveč in bodo domine padale. Omerta. Zakon molka. Mi ne govorimo o svojih, z veseljem pa kažemo s prstom na grde druge. Mogoče bomo poiskali nekaj grešnih kozlov za vznemirjeno javnost in jih žrtvovali. Da bo spet mir.