KO SE ZLO NE POIMENUJE

- Peter Rondaij -

Živimo v času, ko se nasilje, krivica in razčlovečenje ljudi vse pogosteje pojavljajo pred našimi očmi – pa vendar jih pogosto ne poimenujemo jasno. Ne zato, ker jih ne bi videli, temveč zato, ker se jih bojimo izreči. Ta strah pred poimenovanjem ima resne posledice. 

Od uničevanja civilne infrastrukture in izvajanja energomora v Ukrajini, do množičnega trpljenja civilistov v Gazi, od političnega nasilja in radikalizacije v ZDA do naraščajoče brutalnosti na evropskih ulicah – vzorec je presenetljivo podoben. Kadar se nasilje ne imenuje s pravim imenom, kadar se zlo relativizira ali utiša, se meje dopustnega začnejo premikati. In ko se meje enkrat premaknejo, se nasilje normalizira.

To ni novo spoznanje. Hannah Arendt je po drugi svetovni vojni opozarjala, da največje zlo pogosto ne nastane iz fanatičnega sovraštva, temveč iz odpovedi presoji. Ko ljudje – in institucije – prenehajo jasno razločevati med prav in narobe, se odpre prostor za tisto, kar je sama imenovala banalnost zla.

Danes se to kaže v diplomatskem jeziku, ki je previden do točke praznine. Voditelji govorijo o »zaskrbljenosti«, »kompleksnosti« in »uravnoteženosti«, tudi kadar gre za očitno kršenje temeljnih človekovih norm. Toda molk ali megleno izražanje nista nevtralna. Sta politični dejanji. In pogosto ju avtoritarni akterji razumejo kot šibkost.

Diktatorska logika ni logika kompromisa. Je logika preizkušanja meja. Če ni jasne obsodbe, sledi naslednji korak. Če ni posledic, se nasilje stopnjuje. Zato lahko uničevanje energetskih sistemov, obleganje civilnega prebivalstva ali kolektivno kaznovanje postanejo “sprejemljivi”, dokler jih nihče ne imenuje nečloveške.

Ta dinamika se ne ustavi na mejah vojn. Ko družba vidi, da se nasilje tolerira na vrhu, se to zrcali tudi spodaj. V večji brutalnosti protestov, v izgredih, v sovražnem govoru, v izgubi osnovnega spoštovanja do drugega. Civilizacija ne razpade z enim samim dejanjem – razpade skozi postopno normalizacijo nedopustnega.

Kaj je torej rešitev?

Rešitev ni v kričanju, niti v nepremišljeni eskalaciji. Rešitev je v moralni jasnosti. V sposobnosti družbe in njenih voditeljev, da rečejo: to je napačno. Da poimenujejo nasilje, kadar je nasilje. Da branijo univerzalna merila, tudi kadar so politično neprijetna.

Besede same po sebi niso dovolj. A brez besed tudi dejanja izgubijo smer. Pravo, odgovornost in zaščita civilistov se začnejo z jasnim jezikom. Z zavrnitvijo lažne simetrije. Z vztrajanjem pri tem, da obstajajo meje, ki jih ni dovoljeno prestopiti.

Demokratične družbe ne propadejo zato, ker bi imele preveč morale, temveč zato, ker se je bojijo uporabljati. Če želimo ohraniti civiliziran svet, moramo ponovno osvojiti pogum za presojo. Ne kot orožje proti drugim, temveč kot ščit pred zdrsom v brezbrižnost.

Kajti zgodovina nas uči eno samo stvar:

ko se zlo ne poimenuje, ne izgine — postane močnejše.