NAZAJ V PRIHODNOST: SPOMINI NA "DRUGO REPUBLIKO"

- Igor Ž. Žagar, filozof, sociolog in jezikoslovec -

Resnica ni tako pomembna kot možnost, da jo nadzorujemo.

Joseph Goebbels

"Živimo v zanimivih časih" je reklo, ki naj bi izviralo iz kitajskega uroka "Da bi le živel v zanimivih časih". Kitajski izvor je bojda dvomljiv, reklo pa se je prijelo, še posebej v začetku 20. stoletja. "Urok" je tu mišljen ironično, morda celo cinično, saj "zanimivi časi" ne pomenijo časov ugodja in prosperitete, ampak razburkane, nepredvidljive, nevarne čase. In zdi se, da je prav na ta urok stavil tudi Donald Trump, ko je prisegel kot ameriški predsednik. Prav takšne čase, ne da bi si jih res želeli, namreč že vsaj leto dni živimo v Evropi in Ameriki.

ZDA se s Trumpom očitno vračajo dve stoletji v zgodovino, v čase Monroejeve doktrine iz leta 1823 (!), ko so ZDA celotno zahodno hemisfero, predvsem pa Severno in Južno Ameriko, razglasile za svoje dvorišče in s tem področje svoje hegemonije. V tistih časih je Monroeva doktrina pravzaprav imela emancipatorne namene, saj je bila usmerjena predvsem proti (nekdanjim) evropskim kolonialnim silam, ki so se po Napoleonskih vojnah in ustanovitvi Svete alianse znašle v negotovosti. Dve stoletji in dve svetovni vojni kasneje se zdi namen podoben, le količina in sofisticiranost "odvračevalnih sredstev" je mnogo večja: osamiti evropske sile, jim preprečiti kakršenkoli vpliv v zahodni hemisferi, pa tudi kakršnokoli povezovanje z vzhodno hemisfero, kjer vpliv hitro povečuje "iliberalna" Kitajska, s še hitreje rastočo združbo BRICS in Šanghajsko organizacijo za sodelovanje. Rusija z vojno v Ukrajini drži v šahu celotno EU, ki se z ruskim predsednikom ne želi pogovarjati, obenem pa sprejema neučinkovite sankcije, da bi Rusko federacijo "vrnila za pogajalsko mizo", ki je le-ta sicer nikoli ni zapustila. Je pa res, da za mizo nikoli ni bilo EU ... 

V tem mednarodnem kaosu se Slovenija pripravlja na državnozborske volitve, na katerih si največja opozicijska stranka želi, kakor razglašajo njeni obce(st)ni plakati, "ustavne večine". To so, glede na slovenski politični zemljevid, seveda le pobožne mokre sanje, kažejo pa zelo nedvoumno, česa si slovenska stranka nacionalizma, šovinizma in rasizma želi: da bi vse odločitve v DZ sprejemala sama, in tako sama odločala o prihodnosti Slovenije. Tega vodja stranke ne skriva in na predvolilnih srečanjih s svojimi oboževalci tudi jasno pove kako: zaprli jim bomo pipico. Komu? Seveda, najprej nevladnim organizacijam, to vemo in poslušamo že 20 let, odkar nam SDS ponuja "drugo republiko". Potem pa sledi nadgradnja, prevzeta od ata Trumpa: pipico bomo priprli tudi Varuhu enakosti, Informacijskemu pooblaščencu, Protikorupcijski komisiji ... To je osnovna ideja "druge republike", nekakšen prisilni "glajhšaltung": mi odločamo o vsem, nadzornih organov ne potrebujemo. Pridruži se nam ali crkni. Tako bodo, pravijo, ukinili tudi prispevek za dolgotrajno oskrbo in ostarelim humano omogočili predčasno smrt, saj so vsem le v breme in napoto. Zakaj bi ljudje o tem odločali na referendumih, če obstajajo cenejše in učinkovitejše metode? 

Za uvid, da vam ne prodajam le "levičarskih bučk", naj mi bo dovoljeno, da mašinerijo "druge republike" osvetlim z generalko, ki jo je v svojem prvem mandatu dejansko uprizorila vlada Janeza Janše na primeru Pedagoškega inštituta. Pedagoški inštitut (PI) je manjši javni raziskovalni zavod, ki se ukvarja z raziskovanjem vzgojno-raziskovalnega procesa in analizo pedagoških problemov, vse od velikih mednarodnih primerjalnih študij znanja, preko enakosti in inkluzivnosti, pa vse do rabe jezika in argumentiranosti v izobraževanju. PI je svojo zgodovino, vse od ustanovitve l. 1965, živel dobesedno od ene do druge politične čistke - in lansko leto obhajal 60 let svojega turbulentnega obstoja. Toda, zakaj? Zakaj ravno majhni Pedagoški inštitut, ne pa, na primer, veliki Kemijski inštitut ali Nacionalni inštitut za biologijo? Vrnimo se najprej v l. 2006. 

Takratni resorni minister Milan Zver za v. d. direktorja PI nastavi mladega teologa, dr. Dejana Hozjana. Hozjan se kmalu proslavi z izjavo: "Važno je kdo vodi inštitut, ne kako ga vodi." Ali še drugače: ni pomembno, ali je inštitut dobro voden, raziskovalci in raziskovalke pa zadovoljni, pomembno je, da ga vodi naš človek. Vodilo, ki ga pravzaprav poznamo že vse od časov DEMOSa: "Ni važno, da je pismen, važno je, da je naš". Tako je takrat moževal Ivan Oman.

Zdaj pa si poglejmo ideološko podstat Hozjanovega direktorovanja, ki nikakor ni bila unikum ali izjema, pomota ali zdrs, ampak eden prvih radikalnih poskusov udejanjanja idej Druge republike. Programski manifest Politična tehnologija za drugo republiko B. Rončevića, takrat vidnega člana SDS, v drugi Janševi vladi pa državnega sekretarja za visoko šolstvo, se v čisti obliki pojavi šele nekaj let za tem. Manifest, ki je bil objavljen tudi v glasilu SDS Demokracija, je do danes, gotovo ne po naključju, izginil z vseh spletnih mest, tudi z Rončevićevega bloga: http://brmagazin.blog.com/2011/09/25/politicna-tehnologija-za-drugo-republiko. Zakaj? Verjetno zato, ker predstavlja preveč odkrit in podroben opis postopkov in mehanizmov za vzpostavitev Druge republike, ti postopki in mehanizmi pa niso nekaj novega, ampak so zgodovinsko podrobno preizkušeni in v družboslovju nosijo zelo določno in prepoznavno ime: fašizacija družbe. Kako se tej reči streže v začetnih fazah, lahko po Trumpovi izvolitvi vsakodnevno spremljate v živo na TV programih NBC, CBS, CNN in še posebej SkyNews, kako izgleda "prava stvar" v nemških obzornikih in filmih iz obdobja 1933 - 1945, do česa ta "prava stvar" (lahko) in extremis pripelje pa v sovjetskih in ameriških filmih o osvoboditvi nemških koncentracijskih taborišč.

Da je za vojake Druge republike pomembno le, kdo vodi inštitut, ne pa, kako ga vodi, torej že vemo. Minister Zver, iz kabineta katerega je Hozjan odskočil neposredno v UO PI in potem na direktorsko mesto, pa si je raziskovalno delo PI predstavljal takole:

"Pred menoj so imeli na ministrstvu močne pomisleke proti takšnemu sodelovanju (da se namreč ministrstvo neposredno vpleta v raziskovalno delo PI) in so inštitutskim raziskovalcem raje prepustili, da si pretežno sami izbirajo raziskave. Mi bomo profesionalne raziskovalce zelo zaposlili, saj jih želimo uporabiti za raziskave, ki jih potrebujemo."

Torej, nikakršnega avtonomnega in neodvisnega raziskovanja več, ampak raziskave po meri in izboru politike. Takšno je pač raziskovanje v skladu s politično tehnologijo Druge republike. In kakšni so njeni temeljni postulati? Takole prerokuje Borut Rončević.

Najprej se sprašuje, »kakšna je politična tehnologija, s katero dosežemo temeljne družbene spremembe, in odslužene imaginarije ter na njih temelječe aranžmaje zamenjamo z novimi«. In odgovarja v več korakih. Predvsem, pravi Rončević, je treba »ponotranjiti vrednote in ideje druge republike«. Kaj to pomeni? Nič drugega kot tole: »Spremembe ustave niso dovolj. Njene vrednote morajo postati del organizacijskih rutin in institucionalnih pravil. Postati morajo del infrastrukture, vseh pomembnih materialnih in intelektualnih tehnologij.«

Upam, da ste razumeli: najprej spremenimo ustavo, tako da bo omogočala ne le spremembe (počistiti s starim), ampak kar ponotranjenje idej Druge republike, ki tako postanejo del infrastrukture, materialnih in intelektualnih tehnologij. Če pa nekaj ponotranjimo in ga naredimo za nujni del nečesa, pravzaprav vsega, je verjetno jasno, da drugih možnosti in alternativ ni…

V naslednjem koraku, zapiše Rončević, bo »treba skrbeti za konstantno krepitev vrednot Druge republike. In sistematično odstraniti vse, kar nasprotuje spremembi Slovenije v družbo znanja in odprtosti. Retrogradne prakse bo treba izkoreniniti.« In zadnji korak? »Obstoj in moč druge republike bo odvisen predvsem od ljudi. Od ljudi, ki bodo na položajih. Potrebno jo bo krepiti z zelo selektivnim rekrutiranjem. Na pomembne položaje je potrebno dovoliti izključno tistim posameznikom in predstavnikom skupin, ki so pripravljeni udejanjati te ideje."

Torej, spremeniti ustavo, sistematično odstraniti vse, kar nasprotuje spremembi, selektivno rekrutirati, na položaje dovoliti izključno našim oz. svojim. Zveni znano? Te ideje z značilno zaudarjajočo patino so se na Slovenskem sicer (začasno) potuhnile, so pa v polnem razmahu v Trumpovi Ameriki, s tipično, nezgrešljivo zgodovinsko dramaturgijo, scenografijo in režijo, in vsemi parafernalijami, ki jih poznamo iz časov velikega rajha. Pod patronatom vrhovnega sodišča se ameriška zakonodaja počasi spreminja iz liberalno-demokratične v represivno-avtokratsko. Ministrstvo za izobraževanje v ZDA obstaja le še po imenu, večina njegovih pristojnosti je bila odpravljena. Kurikuli v OŠ se prirejajo poudarjanju nacionalnega, nacionalističnega in odkrito rasističnega. Univerzam, ki ne želijo omejevati govora in dejavnosti v skladu s smernicami MAGA, se odteguje sredstva. Študente in študentke, ki prihajajo iz nacionalno nezaželenih držav, ljubkovalno imenovanih "shitholes", se deportira v države izvora. Omejuje ali povsem onemoča se vpis za neameriške državljane. Tudi ameriške državljane z nepravo barvo kože, nepravo fizionomijo, nepravim nagibom oči in nepravim jezikom komunikacije se deportira v priložnostna koncentracijska taborišča, potem pa čimprej nazaj v državo izvora. Način, ki ga pri tem uporablja ICE (Immigration and Customs Enforcement), je kot prepisan iz učbenikov nacionalsocializma in "odredov smrti", ki jih poznamo iz srednje- in južnoameriških državnih udarov, sponzoriranih s strani ZDA: individui s črnimi kapucami, v avtomobilih brez registracij, sredi belega dne, sredi naselij, celo z vdori v zasebna stanovanja, brezobzirno, grobo in nasilno, z udarci in zbijanjem po tleh (po novem tudi s priložnostnimi eksekucijami), žrtve tlačijo v neregistrirana vozila, nakar se za njimi izgubi sleherna sled. Postopek, ki se zanosno zgleduje po preizkušenem zgodovinskem vzorcu, namreč divjanju nacističnih enot SA, Sturmabteilungen, do leta 1934. Ko so bile tudi same krvavo zatrte.

Tudi stanje duha v naslednici velikega rajha je na las podobno situaciji v letih pred l. 1933, v raziskavi ugotavlja fondacija Friedrich Ebert Stiftung (sicer tudi sama naslednica oportunističnega socialdemokratskega revizionizma). Kakor kaže raziskava FES, so skrajna prepričanja v Nemčiji vedno bolj pogosta. 79% Nemcev se ima sicer za "prepričane demokrate", a kar 24% od teh "prepričanih demokratov" ne priznava parlamentarnega odločanja in manjšinskih pravic. Politični pluralizem postaja nezaželen, v demokracijo zaupa le še 53% ljudi. Dobrih 30% vprašanih se strinja z izjavo: "Če se tujci pri nas preveč razširijo, jim je treba po potrebi z uporabo sile pokazati, kdo je gospodar v hiši". Kar polovica Nemcev pa meni, da bi država potrebovala eno samo močno stranko, ki bi predstavljala celoten narod.

Zelo očitno, takorekoč nedvoumno, se Nemci torej ponovno zbirajo pod geslom Ein Volk, Ein Reich, Ein Führer, in kancler Merz, kljub svoji nekarizmatičnosti, se zdi pravi osebek za izpeljavo te vrnitve k tradiciji rajha: poleg priklanjanja Izraelu kot "čistilnemu servisu" Evrope, je še pred pravim začetkom kanclerovanja, s pomočjo Alterantive für Deutschland (za katero je zatrjeval, da z njo ne bo nikoli sodeloval), izsilil restriktivnejšo migrantsko politiko. Migranti, nadaljuje danes, "kazijo podobo nemških ulic in trgov", predvsem pa je znova prepovedal svobodo izražanja in združevanja, ki so ji sledile tudi nekatere druge članice EU: propalestinske izjave in propalestinska zborovanja so prepovedana, kršitev te prepovedi pa ni rutinirani izrek globe, ampak divjaški, brutalni napadi nemške policije, s pendreki, pestmi in brcanjem, zbijanjem ljudi na tla, skratka brutalnost, ki zelo nedvoumno kaže na vstajenje nacističnih Sturmabteilungen. Da gre dejansko za radostno in voljno vstajenje starih, neizžitevih nemških sanj, kaže že primerjava z Združenim kraljestvom, kjer so javne propalestinske izjave prav tako nezaželene, še posebej verbalna podpora skupini Palestine Action. Toda, medtem ko britanska policija kršilce prepovedi strpno pospremi ali odnese v policijska vozila, se nemška naslednica Sturmabteilungen nad njimi najprej surovo in divjaško znese ... Evropska komisija ob tem potuhnjeno molči, nekateri evropski voditelji, na čelu z dansko PV, Mette Frideriksen, pa pozivajo: "Močna Evropa pomeni močno Nemčijo!" Podobne izjave smo Slovenci zadnjič poslušali že l. 1944, iz ust generala Rupnika - in vemo, kam spadajo ... Ali pač ne?

Vidite, prav zato je za idejo Druge republike pomembno, kdo vodi izobraževanje, ne pa kako ga vodi. Od tega, kdo in s kakšnimi ideološko-političnimi nazori obvladuje izobraževanje je odvisno, ali bodo učenci, dijaki pa tudi študenti vedeli, kdo je bil Leon Rupnik, kakšna je bila slovenska in svetovna polpretekla zgodovina, kako so se oblikovali uničujoči totalitarni sistemi in do kakšnih svetovnih katastrof so pripeljali.  

Že v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja je vplivni francoski filozof L. Althusser ugotovil: "Šola je najpomembnejši ideološki aparat države". Ideologijo je tu razumeti kot mehkejšo, pa veliko bolj "vzdržno in trajnostno" obliko represije, kot jo predstavljajo klasični represivni aparati države: vojska, policija, zapori in prevzgojne ustanove. Šola je namreč tista, ki producira nove državljane, s tem pa (re)producira tudi želeni družbeno-ekonomski red. Tako, da mladim, še nastajajočim državljanom in državljankam, počasi, leta in leta, dan za dnem, leze pod kožo in globoko v možgane skozi uči, ušesa in druge čute, brez uporabe represije, pendrekov ali brutalnih prevzgojnih inštitucij. Kajti šole, še posebej osnovna šola, pravzaprav so (prve) prevzgojne inštitucije: še negodnega, nevednega (in neosveščenega) subjekta, počasi, a vztrajno spreminjajo v konformnega individua, ki naj se nemoteče prilega kalupu obstoječega ideološko-političnega sistema, s tem pa (re)producirajo tudi obstoječi ideološko-politični sistem. Zato je za vsakokratno oblast pomembno, da kontrolira in obvladuje predvsem pedagogiko in vzgojno-izobraževalne inštitucije - pa je s tem dolgoročno obvladala tudi "proizvodnjo" vsega drugega. Ali z brutalno neposrednimi besedami še enega vplivnega francoskega filozofa in zgodovinarja, Michaela Foucaulta, ki je raziskoval predvsem prepletenost moči in vednosti: "Šole imajo enako družbeno funkcijo kot zapori in mentalne inštitucije - da definirajo, klasificirajo, kontrolirajo in regulirajo ljudi." 

Komu bomo državljani to kontrolo in regulacijo prepustili - pa odločajo volitve.

(Članek je bil prvotno objavljen v Sobotni prilogi Dela, dne. 17. 1. 2026.)