TRUMPIZEM 2026: TRGOVANJE Z DRŽAVAMI, OBRAČUNAVANJE Z DRŽAVLJANI 

- Bojan Macuh, dr. edukacijskih ved in mag. sociologije -

V začetku leta 2026 smo priča paradoksu, ki ga opisujete. Združene države so pod Trumpovo administracijo vstopile v fazo »Pax Americana 2.0«, kjer se nacionalni interes definira izrazito transakcijsko. Medtem ko Washington z eno roko riše nove meje na Arktiki in pritiska na globalne tekmece, z drugo roko uporablja zvezno silo za zatiranje notranjih nemirov. Ta »mišičasta« politika ne išče več moralne avtoritete, temveč zgolj uveljavljanje prevlade – bodisi nad naravnimi viri Grenlandije bodisi nad protestniki na ulicah Minneapolisa. 

Vmešavanje kot strategija 

Vmešavanje ZDA na različnih koncih sveta ni naključno; gre za poskus ohranitve hegemonije v svetu, ki postaja vse bolj večplasten. Trumpova ponovna in tokrat še ostrejša zahteva po nakupu ali prevzemu nadzora nad Grenlandijo (januar 2026) ni le kaprica, temveč strateška poteza za obvladovanje Arktike, bogate s surovinami, in blokiranje kitajskega vpliva na severu. V Ukrajini in na Tajvanu Tukaj ZDA igrajo nevarno igro »miru skozi moč«. Trumpova strategija vključuje neposredna pogajanja z voditelji, kot sta Putin in Xi ter še katerim avtokratom, pri čemer se zavezniki (vključno z EU) pogosto počutijo zapostavljene ali celo izdane, medtem ko Washington poskuša doseči dogovore, ki bi razbremenili ameriški proračun. Pritisk na Venezuelo in Iran pa ostaja konstanta, saj ZDA v njunih režimih vidijo grožnjo svojemu energetskemu in regionalnemu primatu. Uporaba sankcij in groženj z vojaško silo služi kot opomin vsem »nepokornim« državam. V načrtu pa so verjetno še nekatere druge, med drugim Kuba, ki Američanom zaradi »komnunističnega« porekla in povezav z Rusijo, že od nekdaj ne »da spati«. 

Trumpova domača fronta je Minneapolis 

Kršenje pravic in svoboščin v tej demokratični državi ZDA je kontrast z zunanjo politiko in najbolj boleč prav na domačih tleh. V januarju 2026 je Minneapolis spet postal simbol policijskega nasilja in zveznega posredovanja. Trumpova administracija je v mesto poslala na tisoče zveznih agentov (ICE in CBP) pod krinko boja proti kriminalu in nezakonitemu priseljevanju. Januarja 2026 je agent ICE v Minneapolisu ustrelil 37-letno Renee Good, kar je sprožilo množične proteste. Odgovor oblasti ni bil dialog, temveč solzivec, gumijasti naboji in grožnje z uporabo vojske (Zakon o vstaji). Država, ki svetu predava o demokraciji in človekovih pravicah, se doma sooča z očitki o rasnem profiliranju in militarizaciji policije. To ustvarja sliko »trdnjave Amerika«, kjer so ustavne pravice lastnih državljanov podrejene ideji »reda in zakona«. ZDA se spozna na t. i. dvojna merila. 

Svet je na robu nove definicije moči 

Kako je torej to mogoče? Odgovor se skriva v popolnem odmiku od liberalnega mednarodnega reda. Trumpova Amerika leta 2026 ne poskuša biti več svetilnik demokracije, temveč korporacija, ki ščiti svoje interese. Ta politika pa prinaša dolgoročne posledice. ZDA izgubljajo sposobnost vplivanja z vrednotami. Ko zvezni agenti bijejo lastne državljane, pozivi k spoštovanju človekovih pravic v Iranu ali na Kitajskem zvenijo votlo. Svet, v katerem se velesila vmešava povsod, a hkrati ne spoštuje nobenih pravil, je nepredvidljiv. Evropa in druge regije so prisiljene iskati lastne poti (npr. krepitev evropske obrambe ali neuvrščenost), saj ZDA niso več zanesljiv partner, temveč nepredvidljiv igralec. Smo v obdobju, ko se meja med notranjim redom in zunanjim vmešavanjem briše. Moč se ne meri več po tem, koliko ljudi prepričaš, ampak koliko jih lahko prisiliš v pokornost – bodisi na drugem koncu sveta bodisi na sosednji ulici. To je nevarna pot, ki lahko vodi v svet trajnega konflikta, kjer pravičnost postane žrtev golega interesa. 

Svet na robu prepada 

Strah, ki ga čutimo, ni zgolj plod domišljije, temveč izhaja iz treh ključnih procesov, ki so leta 2026 dosegli vrelišče. ZDA pod Trumpom odkrito trgujejo s suverenostjo držav (kot v primeru pritiska na Grenlandijo ali trgovanja z ukrajinskim ozemljem), se sesuje koncept mednarodnega prava. Če pravila ne veljajo za najmočnejše, ne veljajo za nikogar. To odpira pot »zakonu džungle«, kjer vsak močan sosed lahko napade šibkejšega. V letu 2026 smo vstopili v tat. i. »tretjo jedrsko dobo«. Retorika o uporabi taktičnega jedrskega orožja – bodisi s strani Rusije v Ukrajini bodisi v kontekstu ameriških napadov na iranske jedrske objekte – ni več tabu. Strah, da bi se lokalni konflikt spremenil v globalno uničenje, je najbolj otipljiv po kubanski krizi. Ni se treba bati le tankov in letal. Strah vzbuja dejstvo, da so tarče postali civilni sistemi, kot so sabotaže podmorskih kablov, ohromitev energetskih omrežij in algoritmi, ki vplivajo na naše razmišljanje. Živimo v stanju trajne vojne nizke intenzivnosti, ki lahko vsak trenutek preskoči v totalni spopad. Se mu bomo lahko izognili? 

Bitka za dušo sveta 

Strah, ki ga čutimo, je opomin, da svoboda in mir nista naravna danost, ampak rezultat nenehnega truda. Ali bo Trumpa, Putina in njim podobne »požrla demokracija«? To se ne bo zgodilo samo od sebe. Zgodilo se bo le, če bo svetovna javnost prepoznala, da so njihove metode – od uličnega nasilja do geopolitičnega izsiljevanja – dolgoročno nevzdržne. Leto 2026 je leto preizkušnje. Če bomo dovolili, da strah premaga razum, smo korak bližje globalnemu spopadu. Če pa bodo nemiri v Minneapolisu in odpor v Evropi postali seme novega demokratičnega prebujanja, potem avtokrati niso začetek nove dobe, temveč zadnji, nevarni trzljaji starega sveta.