Preskoči na glavno vsebino

POPULIZEM V SLOVENIJI: KAKO DELUJE IN ZAKAJ JE STRANKA RESNI.CA UČBENIŠKI PRIMER

- Mitja Senekovič -




Če bi komu želeli pokazati učbeniški primer sodobnega populizma, ne bi potrebovali dragih analiz. Dovolj bi bilo, da odpre slovenska družbena omrežja in pogleda komunikacijo stranke Resni.ca. Tam se razgrinjajo vsi mehanizmi, o katerih piše izjemen mislec Yuval Noah Harari v njegovi mojstrovini Neksus: Kratka zgodovina informacijskih mrež od kamene dobe do umetne inteligence. Od mitologizirane “volje ljudstva” in demoniziranja institucij do stalnega ustvarjanja občutka ogroženosti.

Populizem ni nov pojav — toda v Sloveniji ga danes spremljamo v najčistejši obliki. In če ga ne znamo prepoznati, ga težko ustavimo.

Demokracija je po svoji naravi zapletena. Ne le, da se nam zdi zapletena. Dejansko je zapletena. Počasna. Polna različnih glasov, ki se morajo uskladiti. Najpomembnejše demokratične institucije so birokratske pošasti, pravi Harari. Populizem to realnost razreže z eno potezo: svet ni kompleksen, svet je preprost — vse težave izvirajo iz dveh silnic: “ljudstva” in “elit”. In med njima se odvija večna bitka.

Resni.ca se kaže kot sila enostavnih odgovorov. Pandemija? Laž sistemskih elit. Inflacija? Zarota. Evropska unija? Orodje globalistov. Novinarji? Plačanci. V tej logiki noben problem ne zahteva znanja, razumevanja ali strokovnega dela — dovolj je “prebujenost”.

Ko kompleksnost izgine, ljudje dobijo občutek, da razumejo svet. To je emocionalna moč populizma. V populistični retoriki je “ljudstvo” mistična enota. Ena volja, ena resnica, en interes. Resni.ca deluje natanko tako. Oni so glas “zavednih državljanov”. Tisti, ki se ne strinjajo, so “zavedeni”, “plačani”, “ovce”. Druge stranke niso legitimni tekmeci — so “izdajalci”. Če nekdo predstavlja drugačno mnenje, po tej logiki ne predstavlja sebe, temveč “napada narod”. Populizem torej ne dopušča pluralnosti. Različna mnenja niso znak zdrave družbe, temveč dokaz zarote.

To je eden ključnih razlogov, zakaj populisti nikoli ne morejo biti demokratični v praksi — če si edini pravi glas naroda, potem vsak nasprotnik postane sovražnik. Vsak populist nujno vodi v diktaturo oz. totalitarizem. Najzloglasnejši in najskrajnejši izraz populizma je bil nacizem z nacističnim vodilom: "Ein Volk, ein Reich, ein Führer." En narod, ena država, en voditelj. Če se nekateri Nemci niso strinjali s Hitlerjem, so bili skupina izdajalskih obstrancev (Judi, komunisti, liberalci..). Krivično bi bilo vse populiste obtoževati, da so prikriti nacisti z genocidnimi nagnjenji. Vendar vsi populisti trdijo, da imajo prav le oni in nihče drug. Če poslušate predsednika stranke Resni.ca, Stevanovića, venomer ponavlja, da ima prav le on in nihče drug.

Demokratični sistem deluje samo, če obstajajo institucije, ki skrbijo za nadzor in ravnotežje oblasti. Tri ključne so svobodni mediji, neodvisna sodišča in svobodne univerze. Populisti najprej zato napadejo prav to infrastrukturo. Ker institucije "nagajajo" — one dvomijo, preverjajo, opozarjajo, kritizirajo. Populisti pa ravno tega ne marajo. Pri stranki Resni.ca npr. je to stalnica. RTV SLO je “propaganda”. Sodišča so “mafija”. Zdravstveni sistem je “ločena država”. Znanost je “prodana”. Volilne ankete so “prevara”. 

Zakaj je to nevarno?

Ko ljudem pet, deset, petdesetkrat poveš, da institucije niso vredne zaupanja, se lahko zgodi nekaj nevarnega: ljudje ti začnejo verjeti. In ko enkrat ljudje ne verjamejo več institucijam, začnejo verjeti samo še v eno stvar — voditelju, ki jim ponudi drugo resnico.

V populistični logiki dejstva niso več nekaj, kar obstaja. Dejstva postanejo stvar pripadnosti. Če jih pove “naša stran”, so resnična. Če jih posreduje kdorkoli drug, so laži. To pri stranki Resni.ca vidimo na vsakem koraku: statistike, raziskave, uradni podatki, sodbe (razen če so v njihovo korist), forenzična poročila — vse to je “manipulacija”. Nasprotno pa se kot neizpodbitna resnica prodajajo: videi s TikToka, lastni komentarji brez vira, anonimne izjave, čustvene interpretacije. Kot pravi populisti tudi seveda ne verjamejo v podnebne spremembe. Podnebne spremembe so za Stevanovića velika laž.

Vidimo fenomen, ki ga Harari pojasni natančno: populisti ne tekmujejo z argumenti. Tekmujejo z realnostjo samo.

Njihov cilj je, da resnica kot kategorija razpade — in da jo nadomesti pripadnost.

V populistični retoriki ni prostora za legitimno nestrinjanje. Skeptik ni kritik - je sovražnik. Novinar ni novinar in strokovnjak ni strokovnjak - sta plačanca.

Resni.ca je to pripeljala seveda v populistično skrajnost. Vsak, ki postavi vprašanje, je “del sistema”. Vsak, ki predstavi dejstva, je “manipulator”. Vsak, ki glasuje drugače, je “zaslepljen”. To razdeli narod na dve kategoriji: “prave ljudi”, “neprave ljudi”. Zveni nevarno? Tudi je.

Zakaj ljudje nasedajo populizmu? Ker je to psihološko udobno. Svet, v katerem je vse zapleteno, stresno in negotovo, je težak.

Populist ponudi preprost zemljevid: tukaj so dobri, tam so slabi.

In mi smo dobri. In zakaj je populistični pogled še posebej privlačen in posledično nevaren? Ker je občasno celo pravilen. Sleherna človeška institucija je zmotljiva in do neke mere dovzetna za korupcijo. Vendar je dejstvo, da imajo institucije, kot so mediji, univerze, sodišča vgrajene močne korektivne mehanizme, ki takšne anomalije slej kot prej prepoznajo, obravnavajo, razgradijo in preprečijo, da bi postale pravilo.

Ko populisti dovolj dolgo razjedajo zaupanje v institucije, se zgodi nekaj neizbežnega: ljudje začnejo verjeti, da je “vse pokvarjeno” in da je edina rešitev močna roka, ki bo počistila korupcijo.

Na tej točki demokracija ni več stabilna — postane ranljiva za avtoritarizem, kaos ali oboje. Resni.ca ni edina taka stranka — podobne logike vidimo povsod po svetu. A to, da nismo unikatni, ne pomeni, da nismo ogroženi. Slovenija je dovolj majhna, da jo lahko populizem v nekaj letih povsem razkroji. Zato je pomembno, da to dinamiko razumemo in ji znamo dati ime.

Ko populisti pravijo, da so oni “ljudstvo”, v resnici počnejo nekaj zelo preprostega: prisvajajo si pravico govoriti v imenu vseh, medtem ko napadajo vsakogar, ki se od njih razlikuje.

To ni demokracija. To je kraja demokracije.

In prav zato je pomembno, da populizem prepoznamo tam, kjer se pojavi — tudi, ko se pojavi doma. Stranka Resni.ca ni odstopanje od svetovnega trenda, temveč njegova lokalna manifestacija. Razumevanje njenih tehnik ni politična izbira. Je državljanska nuja!

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

RAZKRITJE VSEBINE STATUTA STRANKE MI, SOCIALISTI!  - Lucija Plavčak - EKSTREMNA KONCENTRACIJA MOČI V PREDSEDNIKU Videti je, da se kverulanti in zdraharji, ki so namigovali na avtokratsko funkcijo predsednika stranke, niso dosti motili. Branje statuta namreč razkriva sistemske težave, ki kažejo, da je notranja struktura stranke daleč od demokratične , kljub radikalno levičarski politični idejnosti, s katero se ta javno predstavlja. Kot radikalna levičarka, ki verjamem v demokratično in horizontalno ter participativno politično delovanje, razumem statut kot izredno problematičen . Zakaj? Najbolj očitna težava je ekstremna koncentracija moči v predsedniku . Ta vodi delovanje stranke, jo zastopa v pravnem prometu, odgovarja za materialno in finančno poslovanje, sklicuje seje sveta, predlaga evidentacijski postopek za izbor kandidatk in kandidatov, ima ključno vlogo pri oblikovanju kandidatnih list in imenuje kadrovski odbor (14., 15., 16., 17., 19., 27., 28. člen). Posvetovanje s...
DRAGI MIHA [Pismo predsedniku stranke Mi, socialisti!]  - Igor Ž. Žagar, filozof, sociolog in jezikoslovec - Dragi Miha, tole je ena od včerajšnjih objav stranke MI, SOCIALISTI, ki mi jih redno servira FB. Kar me malce bega je, da se na vseh teh objavah pojavljaš le ti (in morda Ozna), kakor pred ustanovitvijo stranke MI SOCIALISTI. Kaj stranka res nima še koga, ki bi lahko predstavil ideje stranke in pokazal, da članstvo raste, in da MI SOCIALISTI ni le Miha Kordiš (bučk, da vas je bilo na ustanovnem kongresu več kot 200 ne kupim; sem si vzel čas in udeležence preštel: 100+, nič več)? Malce me tudi preseneča, da stranka na svoji spletni strani ponuja le manifest: kratek, fragmentaren, udaren, glasen, ki pa o stranki ne pove dosti, pravzaprav nič. Marx in Engels sta pred skoraj 200 leti s Komunističnim manifestom postavila visoke standarde, vaš pa bolj spominja na manifest futurizma ... Več kot presenetljivo je tudi, da dva meseca pred volitvami na spletni strani stranke ne najdem...
STRANKA MI, SOCIALISTI!: BREZ STATUTA, BREZ ODGOVORA - Lucija Plavčak - Pri politični stranki ne govorimo o zasebnem društvu, interesni skupini ali aktivističnem kolektivu, temveč o organizaciji, ki neposredno posega v javno oblast. Prav zato statut ni obrobni administrativni dokument, temveč temeljni, ustavni akt stranke. Statut je obvezna priloga pri registraciji politične stranke pri Ministrstvu za notranje zadeve, z vpisom v register političnih strank pa postane javni dokument. Javnost ima legitimno in neodtujljivo pravico vedeti, kako je stranka organizirana, kako se v njej sprejemajo odločitve, kdo ima pooblastila in kako so ta omejena, kakšne so pravice in dolžnosti članov ter kakšni so mehanizmi nadzora, odgovornosti in razreševanja sporov. To ni formalizem ali birokratska kaprica, temveč samo jedro demokratične legitimnosti politične organizacije. Pravna in demokratična logika, ki stoji za tem, je jasna in neizprosna. Politična stranka kandidira na volitvah, sooblikuje zakonod...