DESNIČARSKA RETORIKA ROBERTA GOLOBA (krajša analiza desničarskega diskurza Roberta Goloba)

- Matija Gubec -

 

Država je s Šutarjevim zakonom več kot 1500 ljudi prikrajšala za socialno podporo in jim s tem onemogočila osnovno preživetje. Pomanjkanje sredstev za hrano, ogrevanje in druge nujne življenjske potrebe ni le osebna stiska, temveč tudi dejansko povečuje tveganje za socialne konflikte in kriminal. Premier Golob je ob tem izjavil, da "ni več nedotakljivih" in da je čas, "da začnejo živeti enako, kot živimo vsi Slovenci, odgovorno in urejeno"

Tak način diskurza je problematičen iz več vidikov in ga lahko označimo kot izrazito iliberalno delovanje, saj politika predpisuje oziroma zapoveduje, kaj je "pravilen" način življenja, kar pa bi, dokler ne posega v pravice drugih, morala biti posameznikova svobodna izbira.

1. Preusmeritev odgovornosti z institucij na posameznike

Izjava, da je čas za "enako življenje", implicitno prenese breme z institucij na posameznike. Ko ljudje ostanejo brez osnovnih sredstev, diskurz implicira, da gre za njihovo osebno napako ali neodgovornost. To je problematično, ker prezre sistemske vzroke revščine, kot so zakonske spremembe, institucionalne omejitve in strukturna neenakost, ter socialne težave reducira na vprašanje morale in discipline posameznika.

2. Stigmatizacija ranljivih skupin

Z označitvijo tistih, ki naj bi "izkoriščali našo dobroto", kot moralno napačnih, se vzpostavi jasen razcep med "pridnimi" in "krivimi" državljani. To je problematično, ker socialne stiske posameznikov postanejo predmet moralne presoje, ranljive skupine pa so prikazane kot krivci za svojo situacijo, kar legitimira represivne ukrepe in zmanjšuje podporo, ki jo dejansko potrebujejo.

3. Avtoritativni ton in nadzor

Izjava "ni več nedotakljivih" vzpostavlja hierarhično razmerje med državo kot moralnim sodnikom in posamezniki kot podrejenimi subjekti. Problematično je, ker opravičuje nadzor nad marginaliziranimi skupinami in implicitno sporoča, da je socialna integracija odvisna od osebne discipline, ne od sistemskih politik ali objektivnih potreb.

4. Nominalna enakost kot moralni imperativ

Formulacija "enako življenje za vse" ne odraža resnične enakosti, temveč moralno normo, ki posameznike sili k prilagajanju abstraktni predstavi "pravilnega" življenja. Problematično je, ker naturalizira neenakost in omogoča selektivni nadzor: posameznikova socialna situacija se vrednoti skozi osebno "primernost", ne pa objektivne potrebe ali institucionalno podporo. Tak pristop utrjuje nadzor in moralizacijo revščine, kar je jasno protiliberalno, saj omejuje svobodo posameznika, da samodoloča svoje življenje.

5. Strukturni učinki na javni diskurz

Golobov diskurz deluje normativno, politično in socialno: postavlja moralna merila, oblikuje konsenz o tem, kdo si zasluži podporo, in spodbuja samoregulacijo posameznikov. Problematično je, ker socialne neenakosti preusmeri v osebno odgovornost, legitimira nadzor nad ranljivimi in reproducira neoliberalno logiko upravljanja revščine, namesto da bi spodbujal institucionalno odgovornost in družbeno solidarnost.

6. Dolgoročne posledice

Normalizacija moralizacije revščine, kjer se socialni problemi interpretirajo kot osebne pomanjkljivosti, kar zmanjšuje pritisk za sistemske reforme.

Marginalizacija ranljivih, ki postanejo objekti moralne presoje in izgubljajo dostop do nujne podpore.

Politična polarizacija, saj nominalna enakost in avtoritativni ton reproducirata logiko "mi proti njim", kar povečuje toleranco do nadzora in sankcioniranja ter omejuje širši konsenz o socialni pravičnosti.

Sklep

Golobova izjava ni le (zgrešena) retorična poteza, ampak subtilna matrica, ki oblikuje moralni in socialni red na podoben način kot konservativni diskurz SDS. Sestavljajo jo moralizacija, stigmatizacija, avtoritativni ton in nominalna enakost, kar preobrazi socialne težave v vprašanje osebne odgovornosti.  Izjava legitimizira državni nadzor nad ranljivimi in jasno odraža protiliberalno naravo, saj politika vsiljuje, kako bi morali živeti, namesto da bi spoštovala posameznikovo pravico do samoodločanja, dokler ne posega v pravice drugih.