- Bojan Macuh, dr. edukacijskih ved in mag. sociologije -
Pred volitvami 22.
marca 2026 se Slovenija nahaja na prelomnici, ki v marsičem spominja na
globalne trende vzpona populizma. Razmišljanje o strahovih, ki prevevajo del
slovenske javnosti ob morebitni ponovni zmagi Janeza Janše in SDS, ni le
vprašanje strankarskih preferenc, temveč vprašanje o smeri razvoja demokracije,
pravne države in družbene kohezije.
V nadaljevanju
predstavljam nekaj ključnih izhodišč, ki v predvolilnem času vzbujajo največ
skrbi med tistimi, ki v Janševem slogu vladanja vidijo nevarnost »orbanizacije«
Slovenije.
Demontaža
neodvisnih institucij in »Orbanov model«
Največji strah izvira
iz Janševega odkritega občudovanja modelov vladanja, ki jih vidimo na
Madžarskem pri Viktorju Orbánu in na Slovaškem pri Robertu Ficu. Kar jasno in
javno načrtuje Janša s SDS že pred volitvami, ki jih bo moral seveda najprej
dobiti, če bo želel ustrahovati Slovence, ki še dobro pomnijo njegovo nasilno
vladanje do leta 2022.
Semkaj sodi predvsem
strah pred popolnim nadzorom nad RTV Slovenija in pritiski na neodvisne
novinarje preko vzpostavljanja vzporednega propagandnega aparata, financiranega
iz tujih (madžarskih) virov. Janša nevladne organizacije (NVO) pogosto označuje
za »parazite«. Strah je, da bi prišlo do ukinitve financiranja vseh tistih
organizacij, ki so kritične do oblasti, kar bi ohromilo demokratični nadzor.
Nenehni napadi na sodnike in tožilce pa vzbujajo bojazen, da bi naslednja
morebitna Janševa vlada poskušala s sistemskimi spremembami (vključno z
ustavnimi, kjer omenja potrebo po dvotretjinski večini) doseči politično
kontrolo nad tretjo vejo oblasti.
Ideološka
radikalizacija in družbeni razkol
Slovenija je pod
Janševim vodstvom v prejšnji vladi postala izrazito polarizirana družba.
Strahovi so se osredotočali predvsem na uporaba jezika, ki nasprotnike označuje
za »komuniste«, »izdajalce« ali »sovražnike naroda«. Podobno kot Trump v ZDA,
Janša gradi svojo bazo na občutku ogroženosti in nenehnem konfliktu. Prisoten
je tudi strah pred vsiljevanjem enoplastne interpretacije slovenske zgodovine
in ideološkim preoblikovanjem šolskega sistema ter kulturnih institucij.
Čeprav se SDS
predstavlja kot ljudska stranka, mnogi svarijo pred radikalnim neoliberalnim
zasukom, kjer bi pod krinko »davčne razbremenitve« prišlo do krčenja javnega
zdravstva in šolstva v korist zasebnih interesov.
Zunanja politika:
Od jedrne Evrope k neliberalni periferiji
Janša ne skriva svojih
tesnih vezi s silami, ki izzivajo vrednote Evropske unije. Slovence skrbi, da
bi Slovenija postala del »problematične četverice« (skupaj z Madžarsko in
Slovaško), kar bi zmanjšalo naš vpliv v Bruslju in nas oddaljilo od jedrnih držav,
kot sta Nemčija in Francija. V času geopolitičnih napetosti (vojna v Ukrajini,
nestabilnost na Balkanu) bi lahko Janševo soliranje in povezovanje s
populističnimi voditelji ogrozilo stabilnost slovenske zunanje politike.
Kot ugotavljajo
analitiki, Janša vlada iz ozadja s strahom tudi, ko je v opoziciji. Gotovo bo
prisoten politični revanšizem, kar pomeni strah pred morebitnim »čiščenjem«
vseh kadrov v državni upravi, policiji in obveščevalnih službah, ki niso
»zvesti« stranki SDS. Največja nevarnost pa je, da bi se zaradi nenehnih
napadov in toksičnega okolja marsikateri ljudje umaknili iz politike, kar
odpira pot tistim, ki so najbolj disciplinirani in radikalni.
Zaključna misel
Volitve marca 2026 za
marsikoga ne bodo le izbira med levo in desno gospodarsko politiko, temveč
glasovanje o naravi slovenske države. Ali bo Slovenija ostala odprta, liberalna
demokracija, ali pa bo zaplavala v vode avtoritarnega populizma, kjer so pravila
prilagojena enemu človeku in eni stranki, kot se to že dogaja v omenjenih
evropskih državah in načrtno tudi v ZDA, Rusiji, Kitajski in Severni Koreji, da
ne omenjam vseh.
Postavlja se torej
vprašanje, ali si želimo morebiti takšnega novega vodenja države, ki bo
državljane vsakodnevno puščalo v negotovosti, ustvarjalo nemir in sovražnost
med prebivalci, jih poganjalo »na kolesa«, da s svojim neodobravanjem poskušajo
uveljavljati temeljne človekove pravice. Dva meseca pred odločilnimi trenutki
je torej že potrebno stopiti v bran demokraciji, pa ne tisti in takšni, ki jo
zagovarja SDS z Janšo na čelu, temveč demokraciji, ki je zagovornik vseh
državljank in državljanov, ne glede na spol (istospolno usmerjeni), izbiro o
odločanju življenja (pravica do splava), vmešavanju v javno šolstvo in
zdravstvu, kršenju človekovih pravic …
(Besedilo je bilo prvotno
objavljeno v Delu, 22. 1. 2026)
Komentarji
Objavite komentar