Preskoči na glavno vsebino

SREDNJEEVROPSKA OS AVTOKRACIJE: ALI BO SLOVENIJA TRETJI ČLAN VERIGE ORBAN-FICO?

 - Bojan Macuh, dr. edukacijskih ved in mag. sociologije -

 



Pred volitvami 22. marca 2026 se Slovenija nahaja na prelomnici, ki v marsičem spominja na globalne trende vzpona populizma. Razmišljanje o strahovih, ki prevevajo del slovenske javnosti ob morebitni ponovni zmagi Janeza Janše in SDS, ni le vprašanje strankarskih preferenc, temveč vprašanje o smeri razvoja demokracije, pravne države in družbene kohezije.

V nadaljevanju predstavljam nekaj ključnih izhodišč, ki v predvolilnem času vzbujajo največ skrbi med tistimi, ki v Janševem slogu vladanja vidijo nevarnost »orbanizacije« Slovenije.

 

Demontaža neodvisnih institucij in »Orbanov model«
 

Največji strah izvira iz Janševega odkritega občudovanja modelov vladanja, ki jih vidimo na Madžarskem pri Viktorju Orbánu in na Slovaškem pri Robertu Ficu. Kar jasno in javno načrtuje Janša s SDS že pred volitvami, ki jih bo moral seveda najprej dobiti, če bo želel ustrahovati Slovence, ki še dobro pomnijo njegovo nasilno vladanje do leta 2022.

Semkaj sodi predvsem strah pred popolnim nadzorom nad RTV Slovenija in pritiski na neodvisne novinarje preko vzpostavljanja vzporednega propagandnega aparata, financiranega iz tujih (madžarskih) virov. Janša nevladne organizacije (NVO) pogosto označuje za »parazite«. Strah je, da bi prišlo do ukinitve financiranja vseh tistih organizacij, ki so kritične do oblasti, kar bi ohromilo demokratični nadzor. Nenehni napadi na sodnike in tožilce pa vzbujajo bojazen, da bi naslednja  morebitna Janševa vlada poskušala s sistemskimi spremembami (vključno z ustavnimi, kjer omenja potrebo po dvotretjinski večini) doseči politično kontrolo nad tretjo vejo oblasti.

 

Ideološka radikalizacija in družbeni razkol

 

Slovenija je pod Janševim vodstvom v prejšnji vladi postala izrazito polarizirana družba. Strahovi so se osredotočali predvsem na uporaba jezika, ki nasprotnike označuje za »komuniste«, »izdajalce« ali »sovražnike naroda«. Podobno kot Trump v ZDA, Janša gradi svojo bazo na občutku ogroženosti in nenehnem konfliktu. Prisoten je tudi strah pred vsiljevanjem enoplastne interpretacije slovenske zgodovine in ideološkim preoblikovanjem šolskega sistema ter kulturnih institucij.

Čeprav se SDS predstavlja kot ljudska stranka, mnogi svarijo pred radikalnim neoliberalnim zasukom, kjer bi pod krinko »davčne razbremenitve« prišlo do krčenja javnega zdravstva in šolstva v korist zasebnih interesov.

 

Zunanja politika: Od jedrne Evrope k neliberalni periferiji

 

Janša ne skriva svojih tesnih vezi s silami, ki izzivajo vrednote Evropske unije. Slovence skrbi, da bi Slovenija postala del »problematične četverice« (skupaj z Madžarsko in Slovaško), kar bi zmanjšalo naš vpliv v Bruslju in nas oddaljilo od jedrnih držav, kot sta Nemčija in Francija. V času geopolitičnih napetosti (vojna v Ukrajini, nestabilnost na Balkanu) bi lahko Janševo soliranje in povezovanje s populističnimi voditelji ogrozilo stabilnost slovenske zunanje politike.

Kot ugotavljajo analitiki, Janša vlada iz ozadja s strahom tudi, ko je v opoziciji. Gotovo bo prisoten politični revanšizem, kar pomeni strah pred morebitnim »čiščenjem« vseh kadrov v državni upravi, policiji in obveščevalnih službah, ki niso »zvesti« stranki SDS. Največja nevarnost pa je, da bi se zaradi nenehnih napadov in toksičnega okolja marsikateri ljudje umaknili iz politike, kar odpira pot tistim, ki so najbolj disciplinirani in radikalni.

 

Zaključna misel

 

Volitve marca 2026 za marsikoga ne bodo le izbira med levo in desno gospodarsko politiko, temveč glasovanje o naravi slovenske države. Ali bo Slovenija ostala odprta, liberalna demokracija, ali pa bo zaplavala v vode avtoritarnega populizma, kjer so pravila prilagojena enemu človeku in eni stranki, kot se to že dogaja v omenjenih evropskih državah in načrtno tudi v ZDA, Rusiji, Kitajski in Severni Koreji, da ne omenjam vseh.

 

Postavlja se torej vprašanje, ali si želimo morebiti takšnega novega vodenja države, ki bo državljane vsakodnevno puščalo v negotovosti, ustvarjalo nemir in sovražnost med prebivalci, jih poganjalo »na kolesa«, da s svojim neodobravanjem poskušajo uveljavljati temeljne človekove pravice. Dva meseca pred odločilnimi trenutki je torej že potrebno stopiti v bran demokraciji, pa ne tisti in takšni, ki jo zagovarja SDS z Janšo na čelu, temveč demokraciji, ki je zagovornik vseh državljank in državljanov, ne glede na spol (istospolno usmerjeni), izbiro o odločanju življenja (pravica do splava), vmešavanju v javno šolstvo in zdravstvu, kršenju človekovih pravic …

 

(Besedilo je bilo prvotno objavljeno v Delu, 22. 1. 2026)

 

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

RAZKRITJE VSEBINE STATUTA STRANKE MI, SOCIALISTI!  - Lucija Plavčak - EKSTREMNA KONCENTRACIJA MOČI V PREDSEDNIKU Videti je, da se kverulanti in zdraharji, ki so namigovali na avtokratsko funkcijo predsednika stranke, niso dosti motili. Branje statuta namreč razkriva sistemske težave, ki kažejo, da je notranja struktura stranke daleč od demokratične , kljub radikalno levičarski politični idejnosti, s katero se ta javno predstavlja. Kot radikalna levičarka, ki verjamem v demokratično in horizontalno ter participativno politično delovanje, razumem statut kot izredno problematičen . Zakaj? Najbolj očitna težava je ekstremna koncentracija moči v predsedniku . Ta vodi delovanje stranke, jo zastopa v pravnem prometu, odgovarja za materialno in finančno poslovanje, sklicuje seje sveta, predlaga evidentacijski postopek za izbor kandidatk in kandidatov, ima ključno vlogo pri oblikovanju kandidatnih list in imenuje kadrovski odbor (14., 15., 16., 17., 19., 27., 28. člen). Posvetovanje s...
Objavite komentar
Preberite več »
DRAGI MIHA [Pismo predsedniku stranke Mi, socialisti!]  - Igor Ž. Žagar, filozof, sociolog in jezikoslovec - Dragi Miha, tole je ena od včerajšnjih objav stranke MI, SOCIALISTI, ki mi jih redno servira FB. Kar me malce bega je, da se na vseh teh objavah pojavljaš le ti (in morda Ozna), kakor pred ustanovitvijo stranke MI SOCIALISTI. Kaj stranka res nima še koga, ki bi lahko predstavil ideje stranke in pokazal, da članstvo raste, in da MI SOCIALISTI ni le Miha Kordiš (bučk, da vas je bilo na ustanovnem kongresu več kot 200 ne kupim; sem si vzel čas in udeležence preštel: 100+, nič več)? Malce me tudi preseneča, da stranka na svoji spletni strani ponuja le manifest: kratek, fragmentaren, udaren, glasen, ki pa o stranki ne pove dosti, pravzaprav nič. Marx in Engels sta pred skoraj 200 leti s Komunističnim manifestom postavila visoke standarde, vaš pa bolj spominja na manifest futurizma ... Več kot presenetljivo je tudi, da dva meseca pred volitvami na spletni strani stranke ne najdem...
1 komentar
Preberite več »
STRANKA MI, SOCIALISTI!: BREZ STATUTA, BREZ ODGOVORA - Lucija Plavčak - Pri politični stranki ne govorimo o zasebnem društvu, interesni skupini ali aktivističnem kolektivu, temveč o organizaciji, ki neposredno posega v javno oblast. Prav zato statut ni obrobni administrativni dokument, temveč temeljni, ustavni akt stranke. Statut je obvezna priloga pri registraciji politične stranke pri Ministrstvu za notranje zadeve, z vpisom v register političnih strank pa postane javni dokument. Javnost ima legitimno in neodtujljivo pravico vedeti, kako je stranka organizirana, kako se v njej sprejemajo odločitve, kdo ima pooblastila in kako so ta omejena, kakšne so pravice in dolžnosti članov ter kakšni so mehanizmi nadzora, odgovornosti in razreševanja sporov. To ni formalizem ali birokratska kaprica, temveč samo jedro demokratične legitimnosti politične organizacije. Pravna in demokratična logika, ki stoji za tem, je jasna in neizprosna. Politična stranka kandidira na volitvah, sooblikuje zakonod...
Objavite komentar
Preberite več »