NARODNA SPRAVA S FAŠIZMOM? NE, HVALA!

 - Gal Kirn, filozof, politični in kulturni teoretik -

Narodna sprava v Sloveniji je poskušala zajeziti največji konflikt med drugo svetovno vojno in neposredno po njej. Spomnimo se, da so poleg fašistov, ki so deželo brutalno okupirali, v zločinih proti partizanom in civilistom sodelovali tudi lokalni fašistični kolaboranti (belogardisti in domobranci) in tako pripomogli k deportaciji Judov in političnih zapornikov v koncentracijska taborišča. Bíla se je državljanska vojna, takoj po koncu vojne pa je sledila mešanica politike povračilnih ukrepov, maščevanja in revolucionarnega nasilja s strani tajne policije (OZNA) in ločenih enot partizanske vojske, v kateri je bilo v Kočevskem rogu usmrčenih okoli 12.500 kolaborantov iz vse Jugoslavije. (1)

 

V izogib nesporazumom: ta članek podpira partizansko gibanje in njegov odpor, a čeprav se moramo zoperstavljati fašizmu in imeti v mislih fašistične zločine, ki so se zgodili pred povojnimi poboji, slednjih ne bi smeli politično ali moralno zagovarjati. Obenem pa obsojanje povojnih pobojev ne bi smelo biti orodje, ki bi opravičevalo zločine fašistov in kolaborantov med vojno. Članek trdi, da je diskurz o narodni spravi v Sloveniji prvi odprl vrata enačenju partizanov in fašistov kot enakih žrtev vojne in ideologije, ki so konec koncev vsi pripadali slovenskemu narodu. Zagovorniki sprave niso le dekontekstualizirali vzrokov za drugo svetovno vojno in političnih in etičnih prepričanj znotraj konflikta samega, temveč so, da bi zacelili rane naroda, izvedli spravo dveh nespravljivih političnih polov. Trdim, da je »izvirni greh« narodne sprave »zakrivila« moralna filozofinja Spomenka Hribar; (2) njen slogan je kmalu postal temelj slovenske nacionalistične ideologije in stičišče novega vladajočega političnega sloja.

 

Nacionalizacija političnega telesa in denacionalizacija družbene lastnine kot ključ do razumevanja natančne poti Slovenije v neodvisnost

 

Pionirsko besedilo Spomenke Hribar je nosilo naslov »Avantgardno sovraštvo in sprava«. Šlo je za simbolični most čez reko preteklih grehov, krivde in ne pravičnosti, ki bi ozdravil slovenski narod. Dotaknil se bom dveh velikih problemov razmišljanja Spomenke Hribar: prvič, kot dobro utemeljuje Irena Šumi, je poziv Hribarjeve »moralno ohlapen«, saj je »[resnico] razpršila med storilce in žrtve na natančno recipročen način, ki je ustanovil zgolj iztek v vzajemno opravičilo kot cilj spravnega procesa, ta pa ni hkrati razumljen tudi kot brezpogojno priznanje krivde«. (3)

 

Drugič, avtorica dekontekstualizira drugo svetovno vojno in zamolči nacizem (boj proti njemu) in antisemitizem, ki je poleg antikomunizma opredeljeval slovenske domobrance, konservativne politične sile in katoliško cerkev. Spomenka Hribar v krščansko-humanistični zagovor sprave, ki bi zacelila rane slovenskega naroda, torej ni vključila antisemitizma. Dodal bi, da to zatajitev in moralno relativizacijo omogoča trenutek, ko Hribarjeva potegne ločnico med posameznikom kot »človekom« in »ideologijo«:

 

»Sprava pa pomeni tudi »pristanek« na našo zgodovino. Omogoča nam, da tako v revolucionarjih kakor v kontrarevolucionarjih vidimo konec koncev nesrečne »sinove svoje matere«, se pravi, da jih primarno vidimo in priznamo kot ljudi (neke epohe). To seveda nikakor ne pomeni sprejemanja ideologije! Zmote so človeške, ni pa jih mogoče sprejemati in perpetuirati. Toda nesprejemanje ideologije še ne pomeni ekskomunicirati njihove nosilce; razločiti moramo torej človeka IN ideologijo.« (4)

 

Temeljna naivnost take domneve – pretvarjanje, da posameznika oz. državljana, razen morda v nekakšnem moralnem laboratoriju, lahko ločimo od ideologije – je simptomatična za ideološko operacijo v besedilu Hribarjeve. Spravo razume predvsem kot moralni proces, ki ga je treba graditi počasi, saj se »zadeva srca« (5) in se vehementno postavlja nasproti »avantgardnemu sovraštvu« (boljševizmu). Sprava je iskanje na »‚zemlji‘, iz katere rasteta ljubezen in spomin«, (6) do nje pa lahko pride le »med nami kot ljudmi«. (7) Najpomembnejše je – in tu nastopi očiten ideološki poziv –, da naj se sprava izvrši med nami kot ljudmi, vendar, nota bene, v nacionalnem kontekstu, torej v okviru »slovenskega naroda«. Nič več nima opraviti z evropsko (proti) fašistično ali jugoslovansko zgodovino. Operacijo odtegnitve ideoloških identifikacij posamezniku, da pridemo do globoke »človeške narave« na narodni »zemlji«, je dobro kritiziral zgodovinar Lev Centrih:

 

»[Narodna sprava] je bila razumljena kot vzajemno priznanje in spoštovanje vseh strani, ki so bile nekoč udeležene v konfliktu. Takšno razumevanje pa je bilo mogoče le na podlagi predpostavke, da vsi udeleženi pripadajo isti domovini, istemu Narodu, čeprav to predanost tolmačijo na različne načine in kljub bremenu napak in zločinov. Narod in domovina sta po tem ključu razumljena kot vnaprej dani lastnosti vsakega posameznika, kar pomeni ločeni od posameznikove omreženosti v političnih, ideoloških in produkcijskih praksah.« (8)

 

Kljub avtoričinemu predteoretskemu razumevanju ideologije in interpretaciji z očitnimi nacionalističnimi pridihi, bi bilo narobe, če bi Hribarjevi pripisali rehabilitacijo fašizma, saj njeno besedilo obravnava potrebo po obsodbi fašistične ideologije ter napak in zločinov, ki so bili storjeni v njenem imenu. Če smo velikodušni, lahko razumemo, da je avtorica posredovala v času poznega socializma, ko je molk o povojnih pobojih močno obremenjeval družbo, njena prva tarča, »avantgardno sovraštvo«, pa je služila za napad na politične birokrate in cenzuro.

 

Vendar pa težave nastopijo, ko mora Spomenka Hribar za dosego narodne sprave poraziti sovražnika številka ena oziroma »avantgardno sovraštvo«. Le-to naj bi se ohranilo, v prihodnosti pa nam bo na slovenski »zemlji« kot ljudem preprečilo spravo. Če že lahko vidimo, kako bi bila njena kritika logike »avantgarde« z njenim vztrajanjem pri nezmotljivosti partije morda lahko epistemološko in politično plodna, moramo vendarle ostati pozorni na veliko ideološko premestitev besedila. Zakaj ni resne diskusije o načelih sovraštva, ki so zanetila drugo svetovno vojno? Avtorica ne omeni, da sta ravno načeli etničnega sovraštva in »narodne zemlje« pravzaprav začeli drugo svetovno vojno. Ne omenja zgodovine fašistične invazije na Jugoslavijo in ne razloži, da so domači kolaboranti prevzeli fašistična načela etničnega in rasnega sovraštva in na strani fašistov ostali do samega konca vojne. Fašistični kolaboranti so bili ključni del vojaško-političnega aparata, ki je teroriziral in izvajal usmrtitve slehernega političnega nasprotnika (antikomunizem) in etničnih manjšin (antisemitizem, sovraštvo do Romov), ki se ni skladal z novo ureditvijo. Etnično čiščenje in pripadnost sta postala osrednja politična ločnica, ki je delila partizane in fašiste. Partizansko telo je še naprej sprejemalo vse – ljudje vseh slojev, narodnosti in spolov so bili del skupnosti odpora – razen fašistov. Ta ločnica predstavlja veliko delitev naroda, in ko to povežemo z zagovarjanjem materialnih interesov politično--gospodarskih elit stare Jugoslavije, nam postane jasneje, zakaj se celoten narod ni z združenimi močmi zoperstavil okupatorju. Narodnoosvobodilni boj se ni bíl zgolj proti fašistični okupaciji in lokalnim kolaborantom, temveč tudi za socialno revolucijo.

 

V okviru druge svetovne vojne lahko govorimo o dveh nespravljivih načelih. Na eni strani je fašistično načelo etničnega oziroma rasnega sovraštva pod kolaboracionističnim režimom, na drugi pa je partizansko vključevanje vseh, ki so se borili proti fašizmu, izgrajevali večnacionalno solidarnost in ustvarili drugačno, federativno in večnacionalno politično entiteto. V političnem kontekstu to pomeni jasno etično izbiro: ali fašistična okupacija ali narodnoosvobodilni boj? Sprevrženost, ki jo zdaj za nazaj predpisuje moralni univerzum narodne sprave, pa je, da smo že vnaprej prisiljeni v moralno relativiziranje in zgodovinsko abstrakcijo konflikta med drugo svetovno vojno. Pomislite le na Boruta Pahorja, predsednika Slovenije, pa boste razumeli, kaj pomeni ves čas sedeti na dveh stolih.

 

Pa vendar, če avtorica že poziva k narodni spravi – bi si morali torej predstav ljati tretjo možnosti, ki naj bi presegla dve izključujoči se alternativi? Kaj pa bi to dejansko pomenilo? Bi to pomenilo pozivati državljane, naj se ne borijo na strani nacistov ali partizanov, in jih namesto tega prositi, naj postanejo moralne avtoritete, lepe duše, ki lahko pozneje moralno obsodijo obe strani in njune zločine? Bolj ko premlevamo to etično razmišljanje, bolj nam postaja jasno, da so njegovi okvirji neuporabni za razumevanje druge svetovne vojne, hkrati pa so v službi prav posebnega spominskega cilja: vsiliti retroaktivno žalovanje tako za žrtvami fašistov kot antifašistov. Kljub nacionalističnemu receptu za moralni univerzum moramo Spomenki Hribar čestitati za besedilo z jasnovidno močjo. Povečini je začrtala pot prevladujoče politike spominjanja, ki je vrhunec doživela v Spomeniku žrtvam vseh vojn, ki so ga leta 2014 postavili v Ljubljani, ob čemer se je na njem znašel verz iz pesmi Otona Župančiča, ki je nastala za partizanski spomenik. Spomenka Hribar je že leta 1986 pozvala h gradnji »spomenika narodni spravi«:

 

»Sredi Ljubljane bi moral stati obelisk, ki bi kričal v nebo o tragediji malega naroda, ki je v boju za svoj obstoj po nedoumljivi človeški usodi postal obenem svoj lastni krvnik in kaznovalec. Na tem obelisku naj bi preprosto pisalo: »Umrli za domovino«. Res so vsi umrli za domovino. Vsak za svojo ljubljeno, izsanjano ... Mi pa smo ostali, in če kot narod nismo zmožni vzeti nase vsega tega trpljenja kot trpljenja našega naroda, tedaj tudi nismo sposobni končati državljanske vojne, ki nas je zdesetkala. Če nismo sposobni v zločincu videti človeka, če se ti človeško ne smili tudi zločinec sam, strupenega žela vojne nisi premagal in katarze, očiščenja ne boš dosegel.«9

 

Njen klic k orožju »nas« interpelira v potomce slovenskega naroda, ki morajo v partizanih in fašistih prepoznati del iste »domovine«. Če hočemo živeti v svobodi in slogi, moramo čutiti pomilovanje in drug drugemu odpustiti, tudi zločincem z obeh strani državljanske vojne. Tako smo podvrženi obeleževanju žrtev vojn – ne glede na to, kateri strani ali političnemu prepričanju so pripadale –, ključna pa je tudi omemba »narodne zemlje«, ki je tako vtisnjena v nacionalistično ideologijo.

 

Njen poziv je izšel v slavni 57. številki Nove revije, ki je oznanjala nacionalistični program in propad Jugoslavije, najočitnejša realizacija le-tega pa se je uresničila julija 1990. Takrat je prišlo do najslavnejše simbolične geste, zgodovinskega stiska rok med (zdaj pokojnim) metropolitom katoliške cerkve Alojzijem Šuštarjem in predsednikom bivše komunistične partije in prvim predsednikom samostojne Slovenije Milanom Kučanom. Slednji je v svojem govoru k spravi pozval vse Slovence. Šlo je za vrhunec dolgotrajnega procesa, ki je vključeval različne predstavnike Cerkve, intelektualce, predstavnike civilnih iniciativ in politike, ki so vztrajali pri poravnavi računov, povezanih z drugo svetovno vojno in državljansko vojno, ki je razdelila Slovenijo. Podporniki sprave so se strinjali, da bi morali v celoti priznati zločine partizanov in kolaborantov fašistov, da bi kot narod lahko naredili korak naprej. Nastala je specifična slovenska protitotalitarna ideologija: obsojamo tako fašistično totalitaristično oblast kakor (partizanski?) komunistični totalitarizem. Dodamo lahko, da je ravno narodna sprava pripomogla k rojstvu nove oblike totalitarizma: totalitarizma naroda, ki se je šel etnične vojne v 90-ih. Trditev, da je bil jugoslovanski socializem pravzaprav totalitarizem, ni resnična in je del očitne desničarske paranoje. Če že, bi lahko trdili, da je razvoj jugoslovanskega eksperimenta iz partizanskega odpora do samoupravljanja dokaz, da je oba totalitarizma, tako nacifašizem kot stalinizem, mogoče premagati. Če poenostavimo: Tito je premagal tako Hitlerja kot Stalina, to pa mu ne bi uspelo brez izjemne podpore (delovnega) ljudstva in vere v drugačen svet.

 

Če sploh kaj, je moralno dolgovezenje o narodni spravi očitno postala ideologija nove oblasti, kar je stare komunistične funkcionarje pomirilo z novimi desničarskimi strankami in Cerkvenim gospodarjem, obenem pa je ta diskurz odprl vrata rehabilitaciji fašizma. Namesto da bi postavljali protifašistične in partizanske spomenike, so se v Sloveniji začeli širiti spomeniki, posvečeni fašističnim kolaborantom, z vrhuncem v Grahovem (2014), s čimer se javno rehabilitira fašizem, tako v obliki spomina kot tudi v dejanski politiki. Zato je še pomembneje, da odklonimo narodno spravo s fašisti in fašistično rehabilitacijo in znova mobiliziramo pretekla partizanska in revolucionarna sredstva.

 

• 1         Čepič, Zdenko, Guštin, Damijan in Troha, Nevenka, Slovenija v vojni, 1941–1945, Ljubljana: Založba Modrijan, 2017
• 2          Hribar, Spomenka, Krivda in greh, Katedra, 1986, let. 28, št. 1, 2, 3.
• 3          Šumi, Irena, Slovenski antisemitizem, živ pokopan v ideologiji slovenske narodne sprave, ČKZ 260, 2015, str. 73.
• 4          Hribar, Spomenka, Avantgardno sovraštvo in sprava, Nova revija, št. 57, 1987, str. 102.
• 5          Prav tam.
• 6          Prav tam, str. 101.
• 7          Prav tam, str. 100.
• 8          Centrih, Lev, O pomenu Komunistične partije Slovenije med drugo svetovno vojno in po njej, Oddogodenje zgodovine: primer Jugoslavije, posebna številka revije Borec 60, 2008, str. 70–71.
• 9          Hribar, Spomenka, Krivda in greh, Katedra, let. 28, št. 3, 1986, str. 8.

(Članek je izšel v prevodu Vida Ropoše v publikaciji Slovenskega mladinskega; št. 2, nov. 2018)