JANŠA ZAPIRA PIPICE NEVLADNIKOM: KAJ JE NAROBE Z ODZIVI NA NAPOVED POLITIČNEGA USTRAHOVANJA
- Boris Vezjak, filozof, družbeni in medijski kritik -
Janez Janša pipice
Retorika »zapiranja pipic«, ki jo je v zadnjih dneh znova aktualiziral Janez Janša in ki jo na veliko reciklirajo mediji in vladajoča politika, je simptomatična napoved politične nemoči. Ne le, da je nek video insert s tretjerazrednega pogovora v Mengšu s šefom SDS uplenil neverjetno pozornost in se o njem pogovarjajo vsi, čeprav je tam nekaj idej o svojem vladanju zgolj navrgel, prezentiran je bil tudi kot grožnja, ki ima namen mobilizirati volilno telo, ki išče grešne kozle. Ni dvoma, da je grožnja realna in vredna vsake pozornosti, zato moj namen ni, da bi izjavo minimiziral – prej nasprotno. Problematično vidim reakcijo.
Da Janša med ukrepi, če pride znova na oblast, obljublja avtokracijo trumpovskega zgleda v vseh možnih smereh, seveda vemo. Svarilo nevladnim organizacijam ne odpira nobene nove fronte, ampak stare, skozi njega pa ponavlja preverjen vzorec političnega ustrahovanja svojih potencialnih sovražnikov, ki seže onstran strankarskih nasprotnikov. Zato nas mora zanimati slog odzivanja pred volitvami: nikakor ne vprašanje, ali opozarjati na avtoritarne tendence, temveč kako to počnemo. V tem se razkriva resna šibkost liberalnega, civilnodružbenega in medijskega odziva, saj smo v zadnjih treh dneh lahko spremljali plaz opozoril, analiz, tvitov in komentarjev, ki Janšo opisujejo kot avtokrata in kot posnemovalca Donalda Trumpa, nevarnega demokraciji.
Vse to je v veliki meri pravilno, a pravilnost še ne pomeni politične učinkovitosti. Problem ni v tem, da bi bila ta opozorila napačna, temveč v izraziti defenzivnosti: velikokrat nastopajo iz pozicije strahu, ogroženosti in reaktivnosti.
Discipliniranje in kazen
Najprej si poglejmo, kaj pravzaprav Janša počne. »Zapiranje pipic« ni nekakšna fiskalna razprava in tudi ne resen pogovor o učinkovitosti porabe javnih sredstev. Zakaj tega ne znamo povedati in pojasniti? Gre natančno za disciplinirni diskurz, ki terja pokoravanje in signalizira logiko gospodarja ter njegove moči: napoveduje, tako rekoč, kdo bo kaznovan, kdo utišan in komu se bodo maščevali, da nasitijo ljudsko željo po določanju sovražnikov – ni ravno naključje, da Janša hujska k oboroževanju ljudstva. Vse to bo storil, ker je civilno družbo razglasil za »politično paravojsko levice«. Seveda bo na koncu sam določil, kdo šteje zanjo, zato so nesmiselne tudi vse reakcije, ki kažejo s prstom na dele civilne družbe, za katere že zdaj vemo, da jih ukinjanje ne bi doseglo.
Nevladne organizacije so v prvakovi propagandni shemi priročna tarča in njegova psihopolitika ne zmore brez njih. Ker so nevladniki razmeroma šibki, nimajo množične volilne baze in pogosto artikulirajo tisto, česar oblast noče slišati, so obenem enostavna žrtev. Zato ni presenečenje, da v SDS največ omenjajo tiste, ki so jim najbolj trn v peti, na primer Inštitut 8. marec z Niko Kovač in Glas ljudstva z Jašo Jenullom. Pričakovano nič ne zaležejo opozorila, da nobeden od teh ne prejema nobenega davkoplačevalskega denarja; takšna pojasnila so odveč na podoben način, kot je nepotrebna razlaga, da v politični propagandi najslabše vrste resnica žal ne šteje nič – poanta je vendar v učinkoviti manipulaciji in prevari.
Denar za lojalne
Janšev poziv ni tehničen, temveč ima simbolno težo: sporoča nam, da kot potencialni premier razume javna sredstva kot vzvod lojalnosti in ne kot instrument skupnega dobrega. Njegovo izjavo je zato treba razumeti kot napoved sloga vladanja, pa tudi tiste politične (i)racionalnosti, ki razume oblast kot pravico do sankcioniranja drugačnosti. Reaktivno, obrambno in v temelju defenzivno reagiranje kaže na vse simptome pomanjkanja politične samozavesti. Zato bi bilo nujno sporočila oblikovati bolj ostro in bolj temeljno.
Kritika in odzivi velikokrat razkrivajo nekakšno asimetrično razmerje – Janša nenadoma ne nastopa kot nekdo, ki bi moral utemeljevati svojo moč, temveč kot tisti, ki jo že ima in jo zgolj performativno potrjuje. Ker je tako, na primer sploh ne rabi priti v studio TV Slovenija, kjer se predstavlja opozicija, saj s svojo ignoranco ravno utemeljuje svojo despotsko pozicijo. Po drugi strani lahko trdi, da bo zaprl pipice nevladnikom, pri tem pa pozabi omeniti, da to pomeni tudi različna prostovoljna ali humanitarna društva, gasilce, Rimskokatoliško cerkev in podobno.
Njegove izjave sploh ne zahtevajo konsistence ali argumentacije, zato nenadoma opozarjanje na protislovnost niti ne deluje; izjava sama proizvaja učinek ne glede na svojo empirično utemeljenost. Ko reče, da bo zaprl pipice, že s tem premešča meje dopustnega in preizkuša, koliko ustrahovanja sistem še absorbira brez posebnega odpora.
Zakaj grožnje delujejo
Defenzivna drža ima svojo logiko: ko nekdo grozi, se branimom, ko nekdo napada, opozarjamo na nevarnost. Toda dolgotrajna pasivnost proizvaja paradoksalen učinek; namesto da bi delegitimirala ustrahovanje, ga nehote potrjuje kot osrednjo politično temo. Janša tako uspeva doseči tisto, kar si želi: da se politični in medijski prostor vrtita okoli njegovih izjav, groženj in psihopolitične agende. Kritiki in mediji so se znašli v vlogi gasilcev, ki nenehno tekajo od enega požara do drugega, pri čemer celo vemo, kdo požare zaneti in zakaj, a tega ne znamo ustaviti. Novinarji se sprehajajo od enega pogorišča do drugega in »zgolj« in pretežno poročajo, pri tem pa beležijo svoje obsege gledanosti, branosti in klikanosti, ki seveda zaradi narave vsebine niso majhni.
Preveč defenzivna kritika pogosto prevzame isti jezik. Ko ponavljamo, da bo Janša zaprl pipice, nehote normaliziramo idejo, da ima oblast takšno pravico – pa je nima! Ko se branimo z argumentom, da so nevladne organizacije »koristne«, »učinkovite« ali »finančno transparentne«, sprejmemo okvir, v katerem morda niso takšne, in vanje vnesemo dvom. Vsem reakcijam zato velikokrat manjka ofenzivnost. Ne v smislu grobosti ali osebnih diskvalifikacij, temveč v smislu argumentacijske in politične jasnosti.
Namesto da se sprašujemo, ali bo zaprl pipice, bi se morali spraševati tole: od kod mu sploh ideja, da so pipice njegove? Zakaj se v javnem diskurzu sploh dopušča predstava, da je financiranje nevladnih organizacij miloščina, ne pa del demokratične infrastrukture? Zakaj se vedno znova znajdemo v položaju, ko moramo dokazovati svojo legitimnost, namesto da bi politike postavili pred javno sodišče zaradi zlorabe moči?
Pogoji oblasti
Zato bi moral biti odgovor na retoriko zapiranja pipic bolj neusmiljen. Ne v smislu panike in stokanja pred rušenjem demokracije in pravne države, temveč v smislu razgaljanja psihopolitične logike delovanja z upravljanjem in širjenjem sovraštva, nestrpnosti in izključevanja. Vsi vemo, da so nevladniki danes tarča v določenem smislu po naključju in da jih je veliko, zato bo jutri to vlogo prevzel kdo drug. Če na to odgovarjamo preveč obrambno v zaščito lastnega obstoja, pristajamo na igro, ki je že vnaprej izgubljena. Namesto spraševanja, kaj bo Janša naredil z nami, bi morali zastaviti vprašanje, zakaj sploh dopuščamo, da nekdo tako odkrito grozi temeljem demokratične družbe.
Potem to ne bo več defenzivnost, ampak začetek resne politične in družbene refleksije, ki jo pred volitvami še kako pogrešamo.
(Besedilo je bilo prvotno objavljeno na strani IN MEDIA RES.)
Komentarji
Objavite komentar